E-zine Perjanik, Year 1, No. 2, December 2008 by Sonvol

VIEWS: 400 PAGES: 21

More Info
									Perjanik, letnik 1/2008, št. 2 Izdal: Krep productions, december 2008 Za Krep productions Sonvol No copyrights Kontakt: sonvol.krep@gmail.com Zahvala: Janezu Ravniku in Likovnemu društvu Kranj, Andraţu Šulcu in AKD Izbruh, EIKA na FF, RŠ-u, Kranjski knjiţnici, Tini Divjak, Primoţu Šporarju in Pravno-informativnemu centru nevladnih organizacijPIC, Ramunasu Yarasu, Marku Plavcu, OŠ Straţišče Kranj, Festa desperato ter vsem ki podpirate underground

Kazalo:

Str. 1: Naslovna stran Str. 2: Kazalo Str. 3: Intervju z Andraţem Šulcem v Izbruhovem kulturnem bazenu v Kranju, 16. 11. 2003 Str. 4: Sonvolov kolaţ o Jezernikovi Deţeli, kjer je vse narobe Str. 5: Koncert Chrisa Eckmana in ameriškega tria The Transmissionary six v vrhniškem klubu Zakon Str. 5: Postmodernizem in holizem Str. 6: Koliko dima in cigaret pa je v tem filmu? Str. 7: Prevod: Petra Streng, Gunter Bakay: Bauernerotik in den Alpen Str. 8: O poletju, ki ni našlo poti v zgodbo

Str. 9: Primerjalno pravna analiza mladinske zakonodaje v Evropi Str. 10: Bosanska cerkev Str. 12: Ikat Str. 12: A synthetic scarecrow Str. 14: Ţenski oltarji Str. 15: Miyamoto Musashi: The legendary Japanese fencer Str. 17: Dober dan, zdravje! Str. 18: Tragična ljubezen kot pravilo ţivljenja Str. 19: O kavi Str. 20: Priporočena literatura Str. 21: Zadnja stran

Intervju z Andraţem Šulcem v Izbruhovem kulturnem bazenu v Kranju 16. 11. 2003

A: Rokenrol. Deluje ampak v kateri smeri . S: Mislim s kom se ti zdaj še meniš, ti si omenil ţupana. Ali imate vi tudi kakšne

… Sonvol (v nadaljevanju S): In to si ti tisti edini član? Andraţ Šulc (v nadaljevanju A): Ja zato ker moram biti, zato da je društvo sploh

interne sestanke? A: Ja vsako nedeljo naj bi bili. Ampak ni interesa, ljudj e nimajo interesa nobeden ne pride, kaj naj se potem menimo. Jaz lahko tukaj težim, Darčiju pa Jaku. Potem pride kakšen, ki samo debelo gleda. A veš. Brez veze. Če kakšnega kaj kdaj zanim, se zmenimo pa čao. Ne more biti pa anarhije, to sem pa jaz ugotovil zadnjič, pred enih pol leta. Ljudje so preveč neumni. S: Zna biti to zelo zanimivo. Anarhija, samo tako konstruktivna. A: Kako konstruktivna? S: Recimo tako kot midva zdajle delava. A: Saj tako tudi to, društvo deluje. Samo če boš pa ti začel razbijati, šank ali pa probleme delati. S: No to ni, to je destruktivno. A: Ti bom pa jaz samo povedal, človek. Tukaj ni anarhije. Tukaj take anarhije kakor ti misliš ni in ljudje na žalost ne razumejo tega. ... realiziral Sonvol

registrirano. Moglo bi jih biti še ene par, samo eni sploh ne hodijo več sem eni, so to sam zato da kao, da imamo tajnika blagajnika to tretje četrto, ki ga v bistvu sploh nimamo. Rrock 'n' roll. S: Tudi to sem hotel potem reči, koliko imate tukaj vi sploh paranoje? A: Ali snemaš ali kaj? S: Ja saj se vse snema. A: Potem ti pa ne bom odgovoril če je paranoja. Eni imajo tudi tukaj vaje, eni ga tukaj pijejo, eni imajo bende, pa tisto pa tretje pa četrto. Samo kar se pa tiče, to za bazen pa, razno razni sestanki, pa kakšne take akcije, to se pa ne dogaja tukaj, ker se ne more. S: Jaz v bistvu sploh ne vem kako društvo deluje.

Sonvolov kolaţ o Jezernikovi Deţeli, kjer je vse narobe

teţko bi bilo govoriti o nacionalnem karakterju, ki je danes več ali manj konstrukt politično in filozofsko angaţiranih posameznikov. Toda ko preidemo na

Knjiga se v veliki meri posveča karakternim lastnostim prebivalcev Balkana do prejšnjega stoletja. Tako npr. govori o črnogorskem pogledu na svobodo kot temeljno vrednoto vsakega črnogorskega moškega, potem o krutosti vojakov, ki so si rezali glave v znak junaštva in moči. Kar se tiče potrebe po svobodi, pa je ţe v knjigi dobro predstavljen odnos do nje, predvsem v poglavju o zaporih, ki razkrije, da so bili Črnogorci pripravljeni za zastonjski dnevni obrok hrane ţrtvovati tudi svobodo. Kar pa se tiče krvoločnosti, bi bila tema diskusije, kdo je v resnici skozi zgodovino in na podlagi zgodovinskih dejstev bil bolj krvoločen, Evropejci ali Balkanci. Naj se spomnimo le zgodb o kolonialnih osvajalcih in njihovem ravnanjem do domačinov, genocid

vrednote, ne moremo obiti dejstvo, da so te večinoma občečloveške. Če pa kultura z normami in vsiljenimi vrednotami kakorkoli vpliva nanje, učinkuje bolj kot kalup, ki objema človeka le od zunaj, temeljne vrednote so ene in edine in se jih vsak posameznik zaveda neglede na kulturo. Med najpomembnejšimi bi naštel le ljubezen do sebe, sočloveka, sovraštvo do fizičnega in psihičnega nasilja, sprejemanje okolja,… Drţi pa , da se v vseh kulturah najdejo tako dobri kot slabi ljudje, tega človeškega dejstva ne moremo zanemariti, res pa je tudi, da se slabo in dobro mešata v vseh posameznikih. Problem nastane le takrat, ko slabo v človeku in posledično v druţbi zmaga nad dobrim. Dobro vemo, da je prav zlo najhujši sovraţnik, nasprotnik in kritik dobrega. V slovenskih mestih kriminal pripisujejo predvsem lokalnim juţnaškim, t. j. srbskim, albanskim, črnogorskim tolpam, čeprav sam vem, da v njih ni malo bad boysov iz uglednih ali malo manj uglednih slovenskih druţin. Za take ponavadi rečejo, da so jih zapeljali in pokvarili drugi, nemalokrat so tudi

severnoameriških

Indijancev, ravnanje kolonialnih

velesil do zasuţnjenih prebivalcev Afrike. Ne glede na geografski prostor, etnično pripadnost, kulturo smo ljudje ista biološka vrsta, Homo sapiens, z istim

kognitivnim sestemom in neumno bi bilo govoriti o takšnih in drugačnih. Kultura z socializacijo igra poglavitno vlogo pri prilagoditvi na okolje, ki je lahko večja ali manjša, pri obnašanju ali karakterju ljudi, ki pa se razlikuje v veliki meri ţe na medosebni ravni in

voditelji, pobudniki in ideologi kriminala. Prav tako je prisotna potreba po zamotenju mase ljudi z lokalnimi problemi, saj se ve, da je takemu ljudstvu laţe vsiljevati

voljo posameznika, se pravi, da gre pri tem le za dokaj uspešno politično taktiko, ki izkorišča etnično mešanost kraja in še podpihuje medetnične konflikte. Le ti pa ne prihjajo le od znotraj, ampak uspešno tudi od zunaj. Sonvol

zanima, The Transmissionary six lahko slišite na njihovem 2006 albumu Radar. Sonvol, oktober 2006

Postmodernizem in holizem

Koncert Chrisa Eckmana in ameriškega tria The Transmissionary six v vrhniškem klubu Zakon

Glede na število literature in kontekstov, v katerih se uporablja pojem postmodernizem, lahko sklepamo, da je le ta rahlo konfuzen. Je zadnji hibrid modernizma. Zaobjema dediščino različnih metafizičnih in post-

Kdor je bil takrat na Vrhniki, se mu je vsekakor moralo zdeti, da je prišel na seanso črne magije. Koncert tria The Transmissionary six, na katerem je bil kot gost napovedan nekdanji vodja seattleskih The Walkabouts Chris Eckman, se je začel z njegovim solo nastopom. Seveda so mu na odru sledili The Transmissionary six. Paul Austin, glava Willard Grant Conspiracy, John Hyde in Chrisova kolegica iz Walkabouts časov Teri Moeller so vsem zbranim servirali kakšno urico glasbe, ki je začarala vse prisotne. The Transmissionary six so igrali, kot bi bili v transu, Paul in John sta igrala na kitare, Teri pa je pela in v nekaj komadih poslušalce zbudila iz zamaknjenosti z zvončkljanjem tamburina in ostalih zvočnih ropotal, ki jih je prinesla s seboj na oder. Vsi, ki vas atmosferični folk kot stil glasbe

metafizičnih filozofskih šol, teoretičnih sistemov in umetnostnih gibanj ne samo evropske zgodovine. In kar je najbolj zanimivo, vsakdo lahko s svojim pogledom na svet prispeva k heterogenosti postmodernizma, saj se je razvil po principu „anything goes“ oz. vsaka iterpretacija je legitimna. Tako je danes nemogoče biti izključen iz postmodernizma. Moderna antropologija zaradi nenehnega prehajanja med kulturami ne mara zahodnjaške alter ego antropologije, pomemben del nje zavzema druţbena kritika. Problem današnjega

etnografskega raziskovanja je nezmoţnost enega raziskovalca, da bi obravnaval določen problem iz različnih zornih kotov in z različnimi metodologijami. Skupine različnih strokovnjakov bi se morale lotevati enega problema skupaj, z ločenimi naravoslovnimi in druţboslovno kulturološkimi metodologijami. Bistvo

prihodnjih raziskav naj bi bilo programsko povezano raziskovanje pluralne skupnosti antropologov Slovenije v smislu zdruţevanja in medsebojnega izboljševanja različnih moţnih pristopov. Pomembna izhodiščna postavka današnje antropologije je holizem. Končni smoter antropološke vede je celovita samopodoba človeškega bitja. Dejstvo je, da fenomena človeka in njegovih raznoterih pojavnih oblik ne moremo

obravnavati brez pluralno holističnih raziskav. Poleg fizičnih in psihičnih danosti je treba upoštevati tudi poloţaj, ki ga človek zaseda v danem socialnem, kilturnem in naravnem okolju. Sonvol o Murršičevih Postmodernity, postmodernism and postmodern anthropology: cirkling around decentredness in Prepletena pahljača antropologij

obravnavati brez pluralno holističnih raziskav. Poleg fizičnih in psihičnih danosti je treba upoštevati tudi poloţaj, ki ga človek zaseda v danem socialnem, kilturnem in naravnem okolju. Problem današnjega etnografskega raziskovanja je nezmoţnost enega raziskovalca, da bi obravnaval določen problem iz različnih zornih kotov in z različnimi metodologijami. Skupine različnih strokovnjakov bi se morale lotevati enega problema skupaj, z ločenimi naravoslovnimi in druţboslovno kulturološkimi metodologijami. Bistvo prihodnjih raziskav naj bi bilo programsko povezano raziskovanje pluralne skupnosti antropologov Slovenije v smislu zdruţevanja in medsebojnega izboljševanja različnih moţnih pristopov. Pomembna izhodiščna postavka današnje antropologije je holizem. Končni smoter antropološke vede je celovita samopodoba človeškega bitja. Dejstvo je, da fenomena človeka in njegovih raznoterih pojavnih oblik ne moremo Desperado Tonic je road film, ki je na slovenska platna končno pripeljal junaka kova Clinta Eastwooda. Štrocki, ki ga z veliko mero resnosti odigra Ivan Volarič Feo, je skrivnosten, neustrašen in čustveno hladen kinooperater, ki se premika skozi filmsko zgodbo kot šahovska figura. Omnibusu štirih mladih reţiserjev, Borisa Petkoviča, Varje Močnik, Hanne A. W. Slak in Zorana Ţivulovića, se slabo posreči zlitje v organsko celoto. Smisel popotovanja glavnega junaka na koncu filma pade v zeleno marmelado nečesa, kar bi v resnici morala biti filmska projekcija. Film, ki je dobil naslov po pesniški zbirki Desperado tonic water Ivana Volariča Fea iz leta 1975, je v resnici obupan poizkus inovativnega in večplastno zanimivega filmskega izdelka. Za pravi celovečerec mu zmanjka dobrih 20

Koliko dima in cigaret pa je v tem filmu?

minut. Bolj kot dovršenost zgodbe se v filmu kot pomembno kaţe poigravanje z ţanri, iskanje,

prileţništva.

Na

pokopališčih

so

kmetje

čisto

samoumnevno pustili pasti se njihovo ţivino. Pred sejmom so jih spet čisto naravno uporabljali kot trge in obravnavali ţivino, ki se je pasla. Zraven pa si moral biti celo vesel, če so ljudje takoj nato sploh prišli v cerkev. Kajti ţe pri vhodu se je prodajalo priljubljeno ţganje. Tudi nedeljsko bogosluţje se je, prav tako kakor številni prazniki ob proščenju in zavetnikih, razumelo predvsem kot trgovska prireditev, kjer so ljudje lahko srečali svoje sosede, sklepali posle in flirtali. Zadnje se

ustvarjanje in izpopolnjevanje osebnega avtorskega izraza, eksperimentiranje in dokazovanje. Glasba v filmu ne igra pomembne vloge, je neopazna in nezanimiva. Desperado Tonic pusti vtis štiriplastne vaje v slogu, ki bi jo bilo bolje pustiti doma v predalu. Reţiserjem bi lahko omogočili snemanje lastnih celovečernih filmov, namesto da se njihove vizije tepejo v enem samem. Sonvol

je delalo celo v cerkvi sami. Tako rečeno je bilo veliko bogosluţij zmotenih z izvajanjem nespodobnosti.

Prevod:

Petra

Streng,

Gunter

Bakay:

Grobo rečeno so se še naprej veselili praznikov in srečanj v in okoli cerkve kot priljubljenega časa za predajanje nepokornemu nečistovanju.

Bauernerotik in den Alpen

Iz poglavja: Sveti dnevi - bogokletni dnevi ali zakaj so Tirolci tako trdovratno vztrajali pri svojih kmečkih praznikih Vedno znova beremo, da so se, navkljub trudu različnih Ples med religijo in izobčenjem posvetnih in cerkvenih oblasti, dneve in noči vdajali nezmernemu Toda ne le preprosti ljudje tudi stalno naseljeni ţupniki sami niso bili dobri boţji sluţabniki. Vizitacijsko potovanje v letu 1570 je na primer pokazalo, da je vsak drugi duhovnik ţivel v prileţništvu, vsak peti pa je imel iz tega odnosa tudi otroka. Zraven pride še alkoholizem duhovnikov, ki je bil celo še bolj razširjen od zapijanju in razuzdanim plesom, Nevarna pot od plesov do doma

napolnjevali naselja z svojim hrupom, se zabavali s surovimi pretepi pogosto povezanimi s krvavim izidom in potem še med nočnim odhodom domov gnusno delo noči izvajali. Zbiranje na različnih Tanzenhausern, plesih na svatbah in praznikih je nudilo podeţelskemu

prebivalstvu enostavno moţnost izţiveti se in spoznati partnerja. In čeprav se plesi danes prakticirajo malo drugače kot prej, skupinsko poskakovanje je še danes najboljši način za priti do zakonskega partnerja ali preprosto do ljubezni. Pri tem ni niti nešteto plesnih prepovedi iz preteklih stoletij niti krepostnost časa po vojni nič spremenilo. Priljubljena zloglasna Lambada je najboljši primer za to. prevedel Sonvol

Dela. Zgodbe so izhajale v obliki strani v knjigi, tako da jih je bilo treba pred branjem razrezati in strani pravilno zloţiti skupaj. Vse so obsegale eno polo prostora v Sobotni prilogi Dela. Tako je šlo v resnici za srednje dolge zgodbe. Zadnja stran tako zloţene knjiţice je ostala prosta za fotografijo avtorja, njegov citat in seveda obvezno navedbo sponzorja. Tematsko avtorji niso bili omejeni. Vedeli pa so, da bodo njihove zgodbe sluţile poletnemu branju. Pri izboru in samih zgodbah ni šlo za brezpogojno prilagajanje bralcem. Le pribliţno

O poletju, ki ni našlo poti v zgodbo

tretjina zgodb ima opraviti z npr. romantiko. Slovenski avtorji leta 2002 so bili Andrej Blatnik, Maja Novak,

Knjiga Poletje v zgodbi II je knjiga iz serije sodelovanja Cankarjeve zaloţbe in časopisa Delo ter sponzorstva Mobitela. Do sedaj so izšle tri ţepne knjige kratkih zgodb slovenskih in tujih avtorjev. Zbrano gradivo je sprva izhajalo v poletnih mesecih leta 2003 kot del Sobotne priloge Dela. Vsaj polovica avtorjev je zgodbe napisala posebej v ta namen, vse pa so bile objavljene prvič. V ponedeljkovih Knjiţevnih listih so nato izhajali intervjuji s tujimi avtorji. Šlo naj bi za prestiţne avtorske projekte, ki so bili baje tudi primerno plačani. Zgodba teh poletij se je začela leto prej, ko je pod uredniškim vodstvom Zdravka Duše izšla zgodba Ţenska na balkonu Vinka Möderndorferja. Nadaljevalo se je v obliki feljtonske objave na dan najvišje naklade

Vinko Möderndorfer in Andrej E. Skubic, tuji pa Jurij Butov (Rusija), Elisabeth Barillé (Francija), Nenad Veličković (Bosna) in Peter Stamm (Švica). Na koncu je vseh osem zgodb izšlo v prvi knjigi iz serije Poletje v zgodbi. Projekt se je izkazal za uspešnega, zato se je Delova akcija nadaljevala v poletju 2003. Vsako soboto v juliju in avgustu je izšla nova kratka zgodba tokrat štirih domačih in petih tujih pisateljev. V knjigi, ki je prav tako izšla v letu 2003 si zgodbe sledijo v naslednjem vrstnem redu. Jani Virk Nekaj po polnoči, Aleksandar Hemon Čebele, I.del, Sonja Porle Zaljubljeni moški, Michail Viewegh Uganka, Miha Mazzini Molče, Miljenko Jergović Asag, Drago Jančar Lucijine oči,

Radek Knapp Miss Poljske 2002 in Janice Galloway Zdravilo. Vsako zgodbo uvede avtorjev foto-portret, bibliografija in nekaj kratkih besed o njegovem ţivljenju. Tako si lahko ob branju vsakega posebej tudi vizualno predstavljaš. Ţal pa knjiga ne pričara vizije poletja. Atmosfera cele knjige nekako ni sproščujoča, ampak napeta in utesnjujoča. Edino zgodba Miss Poljske 2002 je napisana lahkotno in se tako najbolj pribliţa pojmu poletnega branja. Zgodba govori o provincialnem lepotnem tekmovanju, kakršno si v Sloveniji le teţko še predstavljamo. Berljivo in rahlo pikro kritično do tovrstnih prireditev. Najbolj poletje v zgodbi zaobjame Sonja Porle. Z dovršenim stilom pisanja da začutiti teţko ozračje ekvatorialnega poletja. Tu človeku ne preostane nič drugega, kot da pije hladno pivo v gostilni z znanci in prijatelji. Zaljubljeni moški govori o nedolţni laţi, ki se jo oseba posluţi v uricah brezdelja. Konec koncev ni pomembna čista resnica ampak sposobnost usmerjanja pozornosti v zanimivo pripoved. Tretji del serije Poletje v zgodbi III je izšel konec leta 2004. Ponuja dela Dušana Merca, Amme Darko, Suzane Tratnik, Zorana Drvenkarja, Mata Dolenca, Pawela Huelle, Mojce Kumerdej, Mirka Kovača in Marjana Tomšiča. Sonvol

Primerjalno

pravna

analiza

mladinske

zakonodaje v Evropi

Ureditev v Sloveniji

Področje mladine je v Sloveniji zakonsko še bolj ali manj neurejeno. Določbe, ki zadevajo mladino, vsebujejo civilna, kazenska, delovnopravna in socialno varstvena zakonodaja. Področje strukture, akterjev mladinske politike in financiranja pa zaenkrat ne ureja še noben zakon. Parcialno področje strukture ureja le Zakon o mladinskih sveti, sui generis pravno osebo pa ureja tudi Zakon o skupnosti študentov. ZMS ureja poloţaj, delovanje, dejavnost ter financiranje

Mladinskega sveta Slovenije in lokalnih mladinskih svetov, ki sta pravni osebi zasebnega prava s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi, ki jih določata zakon in temeljni akt. V Mladinski svet Slovenije se zdruţujejo društva, zveze društev in mladinske organizacije oziroma notranje organizacijske enote mladinskih organizacij v političnih strankah, registrirane po določbah zakona, ki ureja politične stranke, različnih druţbenih, nazorskih in političnih usmeritev, ki opravljajo javno koristne dejavnosti za otroke in mladino (v mladinski svet lokalne skupnosti se zdruţujejo zgoraj naštete organizacije s sedeţem v

lokalni skupnosti), in ki imajo najmanj 70% članstva in 70% članov vodstva v starosti od 15 do 29 let. Mladinski svet Slovenije in mladinski svet lokalne skupnosti v skladu s temeljnim aktom:

-

iz proračuna Republike Slovenije in proračunov lokalnih skupnosti na podlagi predloţenega programa,

-

s članarino, iz naslova premoţenjskih pravic, z darili in volili, s prispevki donatorjev, iz lastne dejavnosti, iz drugih virov.

-

izvaja dejavnosti s področja socialne politike otrok in mladine, vzgoje in izobraţevanja, prostočasnih dejavnosti, kulture, javnega

-

obveščanja in mednarodnega sodelovanja; zagotavlja pogoje za delovanje in razvoj interesnih oblik zdruţevanja mladih; omogoča sodelovanje mladih pri sprejemanju zakonskih in drugih predpisov, ki vplivajo na ţivljenje in delo mladih; opravlja druge naloge za uveljavljanje interesov mladih, opredeljenih s temeljnim aktom.

Mladinski sveti se vpisujejo v poseben register MSS in mladinskih svetov lokalnih skupnosti. Zakon o skupnosti študentov ureja poloţaj, delovanje in dejavnost. Tina Divjak, Primoţ Šporar, Pravno-informativni center nevladnih organizacij-PIC, Ljubljana, november 2005

Zakon v 6. členu določa, da morajo vlada, ministrstva in drugi drţavni organi ter organi lokalnih skupnosti pred določanjem predlogov zakonov in drugih

Bosanska cerkev

predpisov, ki neposredno vplivajo na ţivljenje in delo Problematika mladih, o tem obvestiti MSS oziroma mladinske svete zgodovinski znanosti prisotna ţe od humanizma in lokalnih skupnosti. Sredstva za delovanje Mladinski renesanse kot sestavni del evropskega heretičnega svet Slovenije in mladinski svet lokalne skupnosti srednjeveškega pridobivata: manihejstvo ter hetetiki, babuni, bogumili in patareni se v različnih zgodovinskih virih uporabljajo kot sinonimi. gibanja. Herezija, dualizem, Bosanske cerkve je v evropski

Pojem hereza oz. herezija po Leksikonu Cankarjeve zaloţbe iz l. 2000 pomeni krivoverstvo, t.j. odstopanje od edine prave vere ali prepričanja. Bogomili so pripadniki dualistične verske sekte nastale v 10. stoletju v Bolgariji. Njihov nauk zagovarja Kristusa kot drugega boţjega sina, dobro silo, ki je bila dana svetu po tem, ko ga je ustvaril Satanael, prvi boţji sin. Bosanska cerkev naj bi bila le izvod bolgarskega bogomilstva,

na dobre ljudi, te ki še niso sprejeli novomanihejskega duhovnega krsta. Duhovni krst je pomenil zavrnitev materialnega sveta ter druţinskega ţivljenja in sprejetje obveze skupnega ţivljenja v postu in pokori. Pravi kristjani so ţiveli v skupnih domovih ali hiţah brez posebno nakazane molilnice. Nosili so enostavno zgornjo obleko, ki je segala do kolen, v pasu zvezano s platneno vrvjo. Osnovne značilnosti bogomilstva so vera v dva ustanovitelja sveta, Satanaela in Jezusa, prepričanje, da Kristus ni bil človek, ampak je le navidezno vzel lik človeka, njegova muka, smrt, vstajenje in odhod v nebo pa so le prividni oz. navidezni dogodki. Niso verjeli v vstajenje telesa, pač pa v vstajenje duha, ki se s smrtjo osvobodi. Bogomili so imeli rimsko cerkev za hišo idolov, vse njene pripadnike pa za oboţevalce le teh. Edino sebe so imeli za pravo Kristusovo cerkev. Obsojali so smrtno kazen in prelivanje krvi, za greh pa so imeli uţivanje kakršnekoli hrane ţivalskega izvora. Zavračali so cerkveno okrasje, cerkveno petje in cerkev nasploh, prav tako pa krst z vodo kot z materijo, ki je bila satanovo delo. Krstili so le odrasle ljudi, ne pa otrok, saj ti, po bogomilski dogmatiki, še niso sposobni prevzeti nase odgovornosti krsta. o diplomskem delu Aide Škoro spisal Sonvol

organizacija neomanihejske narave, grško-vzhodna oz. Srbskopravoslavna cerkev z nekaterimi heretičnimi prepričanji in lastno hierarhijo, pravoverna krščanska cerkev s slovanskim bogosluţjem. Manihejstvo je religija, ki jo je l. 242 ustanovil Mani iz Babilonije, kriţan l. 276, sestavljena iz staroperzijskih, krščanskih in budističnih verskih predstav in govori o boju med kraljestvom svetlobe in kraljestvom teme oz. dobrim in zlom. Heretični verski nazori so nastali iz kritike krščanske cerkve konec 4. stoletja oz. iz menihejskega verskega nauka in so se širiil tako na vzhod kot na zahod. Kot uradna verska ustanova v rimski drţavi si je katoliška cerkev zgradila svojo hierarhijo in si naslonjena na drţavno oblast pridobila pravico do avtoritativne razlage krščanskih virov. Materialni razkol med vrhovi cerkvene hierarhije in navadnimi verniki se je povečal. Hkrati s kritiko so se začela tudi preganjanja t. i. heretikov. Vernike se je delilo na prave kristjane in

Ikat

rezervirano

ali

odporno barvanje

in

predstavlja

najpomembnejšo karakteristiko ikata. Na mestih kjer se Tekstil ikat se je stoletja uporabljal za tradicionalna oblačila in opremo centralnoazijskih ljudstev, npr. Uzbekov in Tadţikov. Pričujoča knjiga prikaţe več kot 80 primerov iz Pip Rauove privatne zbirke ikatov. Prikaţe magične vzorce, ki so jih ustvarjali tkalci ikata skozi zadnjih dvesto let in vlogo, ki jo je tekstil igral v socialnem in ceremonialnem oz. obrednem ţivljenju ljudstev centralne Azije. Uvod knjige poda zgodovino tkanja ikata in trgovanja z ikatom, poleg tega pa razloţi obrt tkanja ikata oz. načina tkanja. Predstavi tudi kupce in uporabnike ikata. Obrt tkanja ikata je praktično ţe izumrla, tako da knjiga predstavi le podobe obrtnikov, zbirateljev, zgodovinarjev in drugih, ki so se tako ali drugače ukvarjali ali bili impresionirani nad ikatom. Kaj sploh je ikat? Po perzijsko aber, pomeni oblak, po arabsko saab, turško ipekshahi je tekstil, ki je lahko stkan na enostaven ali pa kompleksen način iz različnih kombinacij materialov in z veliko različic vzorcev. Najpomembnejša posebnost ikata je kompleksno barvanje posameznih elementov še pred začetkom tkanja oz. pred vstavitvijo niti v statve. Vsa oblačila iz ikata imajo niti pobarvane le na določenih mestih ali odsekih. Proces barvanja niti, ki omogoči barvi delovanje le na določenih mestih se imenuje A synthetic scarecrow. It was standing outside; it has just been hooked up to the electricity supply; its eyes turn around slowly slowly. That‟s how it looks around. On the left, a bird is flying, and inside the scarecrow‟s nepobarvani deli niti srečajo z pobarvanimi ali kjer se srečata dve barvi, se spojita v neţen, rahlo zamegljen vzorec. Način barvanja je kriv, da je vsak ikat edinstven. Vsaka področje zdruţitve barv se razlikuje od drugega in ta lepotna lastnost materiala spominja na oblake. Po verovanju naj bi vsaka obrt vsebovala magične in duhovne komponente, tkalski kult je temeljil na zapisani kompilaciji legend, ki so prenašale tudi ustno. S prevlado Rusije v centralni Aziji se je pričelo obdobje razkroja proizvodnje ikata. Rusija je predvsem rabila trţišča za industrijsko blago, ki ga je sama proizvajala. Uvoz poceni izdelkov je drastično zmanjšal uporabo ikata, po drugi svetovni vojni pa so Rusi reorganizirali tkalske delavnice v tovarne

sovjetskega tekstila. o knjigi Ikats: Woven Silks from Centrel Asia, The Rau Collection spisal Sonvol

A synthetic scarecrow

head passes, constantly weakening, a strangely shaped and variegating sign--the sign disappears. The

hands horribly--until the rags fly around and the tin boxes knock each other; they make such a sound, such a sound. The cyclists are flying. „Hoo, hoo, hoo,“ one of them is panting, out of breath, on the left. His thoughts fly around his head uncontrollable, and, little by little, they are covered with a thin film of sweat. His thoughts are suffocating slowly. Another cyclist--the one with a sky-blue striped helmet-he is not panting; this is not his first bicycle trip. He races calmly; he does not look like racing at all. A few tens of wheels are following him. They ride. Each of the cyclists grasping the handlebars. On one side of the highroad, on the grass, a man lies. His legs are crossed and he is looking upwards. He glimpses at the cyclists and looks again at the sky. He says, „what is it, what its his? And what do they all want here?“ he glimpses at the scarecrow--and he can see it. He glimpses at the cyclists--and he stretches like a drop of hardened plastic and it does not let raise one‟s head. The man twinkles and looks on for a while--he understands that; he knows that. He only does not understand why he does not know that. The man closes his eyes. The man flies away.

scarecrow turns its eyes. Rags, straw, and tin boxes hang now on the scarecrow. It is now fluttering like crazy in the wind. It stands outside, but it is actually made of metal. It has a backbone, shoulders with short stumps fort he arms; it broadens in the chest area; it has a head which looks like a bowl turned upside down. There are eyes in the bowl. In the eyes--nobody has so many of them-crackle the sparks. Nobody notices how they go through wires down into the scarecrow‟s chest. The scarecrow is motionless and calm. But its legs have wheels. There is a garden around. The scarecrow is standing. Somebody is walking inside the house--a stove burns there There is a road far away. And, suddenly--nobody noticed where they have come from--cyclists are riding along the road. They pass a bunch of trees flashing behind them as they pass; they are flying--the scarecrow hisses. „Bzhoooooo,“ it says softly, „stick, tck,“ it moves its arms and its legs turn on. It moves on along the gardenbed. It moves towards the cyclists. It has to reach them; it has to reach fort hem--and it has to start waving its

The scarecrow pauses. Its legs bend strangely and it looks like it is going to be sick. But it keeps its balance, it keeps turning its eyes around for a while, and a triple and then an absolutely incomprehensible signal slits down its throat. Its eyes get empty. The field turns around it, while the scarecrow turns around its eyes. There are threes standing there. There is a fence here. Light flutter all around. The cyclists have disappeared from the sight. There are trees standing there. There is a fence here. The cyclists have disappeared from its sight. NOY-NO-YOYO company has produced a lot of household equipment this year. Here is this scarecrow-just one of the numerous specialized models. The scarecrow knows--it feels--the farmsteads along the road have their gardens. The farmsteads along the road also have, quite naturally, their own scarecrows. And the further the farmstead, the bigger the number of the scarecrows. In the remotest farmstead, the scarecrow stands on the rails. The scarecrow shakes its arms with a jerk. They will scare them. They will scare them. The scarecrow shakes its arms with a jerk Ramunas Yaras

Ţenski oltarji

Tradicija ţenskih hišnih oltarjev sega v čas neolitika 6000-5000 let pred našim štetjem. Prve arheološke ostanke hišnih oltarjev so našli ţe pri izkopavanju mesta Çatal Hüyüka v Mali Azija, ki je bilo izrazito ţensko orientirano. Vzporednice tem hišnim oltarjem najdemo pri minojski kulturi, ţidovskemu mishkan, grškemu čaščenju Hestije, rimski Vesti, v budizmu in hinduizmu, prav tako pa v italijanski katoliški hiši v Brooklynu danes. Praksa čaščenja neolitske velike boginje se je torej ohranilo v praksi vse do današnjih dni. Kulture stare Evrope so razvile skozi uporabo hišnih oltarjev, figur in ritualov poseben jezik Boginje, ki jim je pomagal premagovati prepad med sabo in drugimi. Zgodovina ţenskih oltarjev govori o obstanku ţenske kulture, konceptu feminističnih zgodovinarjev, ki pomeni dualizem v ţivljenju ţensk. Svoje ţivljenje ţivijo v okviru generalne kulture, ki si jo delijo z moškimi in v kateri imajo jasno določene vloge in dolţnosti. Poleg tega pa skupaj tvorijo ţensko kulturo izven oz. znotraj obstoječe generalne. Svoje vrednote in potrebe izraţajo skozi rituale in umetnost in tako ustvarjajo vizualne dakaze soustvarjanje kulture in izraţajo konflikte z okoljem. Patriarhalno segregacijo in separacijo so ţenske s pomočjo hišnega oltarnega kulta

lahko razumele tudi kot superiornost ţensk in njihovo pomembnost v reprodukciji. Tako ţenski hišni oltar še vedno govori skriti jezik ţenske kulture. Fizični ostanki ţenskih oltarjev ne kaţejo le na obstoj ţenske kulture, ampak tudi na njen neprekinjen obstoj skozi čas. Izraţajo ţensko interpretacijo ţivljenja, pomembnost plodnosti, materinstva, rojstva in ponovnega rojstva, druţinskih generacij, sveto upodobitev ţenskosti in samoidentitete. Če je torej bila ta osrednja ţenska vloga v druţbi s patriarhatom marginalizirana, se je ohranila v podobi ţenskega oltarja. o Introduction: A place apart: The tradition of women's altars v knjigi Kaya Turnerja Beautiful necessity: The art and meaning of women’s altars spisal Sonvol

changed his life; changed is so much that he gave up his steel sword for wooden one, but never totally parted from the life of true warrior. He settled down and led a life of a respected artist and philosopher, and wrote a book on strategy in the last days of his life, which he spent in a cave, where he died in the age of sixty.

*Musashi was staying with Nagaoka Sado, a retainer of the Hosokawa, daimyo of the area, when he found out that the celebrated fencer Sasaki Kojiro was also a guest of the Hosokawa. Sasaki Kojiro was famed as being the strongest swordsmen in Southern Japan. He was, at the time, 40 years of age and had created his own fencing style - Ganryu Ryu. He was said to be a man of compassion and integrity and, combined with his superior fencing talent, was thought highly by all,

Miyamoto Musashi: The legendary Japanese
fencer

including the Hosokawa. Musashi saw this as an opportunity. Due to the fact that Ganryu was a guest of the Hosokawa and Musashi was a guest of one of their

To lead a life of perfection; few people can achieve that, but there are a few exceptions. Miyamoto Musashi was such an exception. Being born into a military family, led by a strict father, who excelled in fencing, practically sealed his life to sword. Achieving a great fame during his lifetime, he was respected throughout the Japan as the greatest fencer. But his last duel

retainers things had to be handled officially and go through the correct channels. This withstanding, Ganryu accepted and permission was granted for the duel. The time and place set to be the early morning of April 14th 1612 on Funajima, a small island. On the night before duel, Musashi took leave of Sado‟s residence and got a room in an inn in the vicinity of the

next days match. The next day saw the area around Funajima filling up with a small flotilla of boats of spectators coming to see the soon to be infamous duel. Ganryu arrived at Funajima at the appointed time - 8am -carrying a fearsome and extra long sword made by the famous swordsmith Bizen Osamitsu. Ganryu also dressed for the occasion wearing a crimson Haori and formal clothing. Musashi, however, was not there. When officials found him, he was still asleep! He was woken up and, despite exclamations to the contrary, took his time breakfasting before setting out towards the island. Musashi was wearing his normal clothing and the sword he was to use was a wooden one, carved, as is legendary, from a wooden oar on his way to the duel. The actual duel itself was to take legendary status. There was the older, more experienced and well thought of fencing instructor facing off against a roughlooking and younger swordsman who was infamous yet considered as something of an anomaly socially. Ganryu was dressed for the part, turned up on time and was armed with a highly-crafted weapon; Musashi was dressed as normal, arrived late, and was using a rough sword he himself whittled from an oar. This was an epic in the making. As they faced, of Ganryu was said to have thrown his scabbard onto the beach. With this

Musashi proclaimed „Sasaki, you have sealed your doom.‟ Sasaki was nonplussed and Musashi explained further: „What victor on earth would ever abandon his sheath to the sea?‟ There was a stand off - then suddenly both struck down at each others heads. Musashi‟s head band was cut in two whereas Ganryu staggered back. Musashi has narrowly avoided death and at the same time had found his mark. Ganryu was not yet defeated, but the next exchange of blows saw Musashi as the victor; Ganryu was dead. Musashi bowed to the officials, got back on boat that took him to the island, then left. He never looked back. It was after this duel that Musashi first regretted killing a worthy opponent and wept for the first time since childhood. It is said that it is after this duel that Musashi had his “enlightenment” of a warrior and philosopher. He fought in over sixty duels, never thinking of his own vulnerability and possible death. At times he fought with all the followers of one school simultaneously, sometimes out of anger. More and more opponents challenged him, a result of his growing fame. *To train in Kendo one must subjugate the self, bear the pain of gruelling practise, and cultivate a level mind in the face of peril. But the Way of the sword means not only fencing training but also living by the code of honour of the samurai elite. Warfare was the spirit of

the samurai‟s everyday life, and he could face death as if it were a domestic routine. The meaning of life and death by the sword was mirrored in the everyday conduct of the feudal Japanese, and he who realised the resolute acceptance of death at any moment in his everyday life was a master of sword. It is in order to attain such an understanding that later men have followed the ancient tradition of the sword-fencing styles, and even today give up their lives for Kendo practise. The Way of the sword is the moral teaching of the samurai, fosteres by the Confucianist philosophy which shaped the tokugawa system, together with the native Shinto religion of Japan. The warrior courts of Japan from the Kamakura period to the Muromachi period encouraged the austere Zen study among the samurai, and Zen went hand in hand with the arts of war. In Zen there are no elaborations, it aims directly at the nature of things. There are no ceremonies, no teachings: the prize of Zen is essentially personal. Enlightenment in Zen does not mean a change in behaviour, but realisation of the nature of ordinary life. The end point is the beginning, and the great virtue is simplicity. The secret teaching of the Itto Ryu school of Kendo, Kiriotoshi, is the first technique of some hundered or so. The teaching is “Ai Uchi”, meaning to cut the opponent just as he cuts you. This is the ultimate

training…it is lack of anger. It means to treat your enemy as an honoured guest. It also means to abandon your life or throw away fear. Marko Plavc

Dober dan, zdravje!

Roţe nabirajmo tam, kjer ni veliko prometa, čeprav mnoge najraje rastejo ob cestah in v revni zemlji. Primerni so travniki, obronki gozdov in predeli odmaknjeni od poti. Sušijo naj se na ravni površini – na papirju. Še boljša je rešetka iz kuhinjske pečice, ker omogoči kroţenje zraka, ki pospeši sušenje. Zelišča po potrebi obračamo. Prostor naj bo zračen. Največ rastlin se suši v senci, nekatere tudi na soncu. Suha so takrat, ko postanejo krhka. Posušeno zelišče takoj zapremo v suho posodo. Najprimernejše za shranjevanje so posode iz glazirane keramike, stekla, najboljše je temno in kovine. Pazimo, da se dobro zapirajo. Zelišč ne shranjujemo na soncu.

Netresk, tectorum)

glušec,

moţek,

ušesnik

(sempervivam

Kje raste?

V skalnih razpokah v Alpah. Včasih je rasel na strehah hiš, danes pa v loncih in vrtovih po vsej Sloveniji.

Tragična ljubezen kot pravilo ţivljenja

Film Dolls oz. Lutke je bil slovenskemu občinstvu Kdaj raste? Celo leto, prezimi zunaj. predstavljen v programu ljubljanskega filmskega festivala leta 2002. Na platno se je film vrnil aprila letos kot del Festivala japonske kulture v Cankarjevem Kaj nabiramo? Debele mesnate liste pred cvetenjem. domu. Istočasno se je na festivalu vrtel tudi film Zatoiči, leto mlajši film istega reţiserja Takešija Kitana. Dolls je deseti film po vrsti, kjer se je Takeši Kitano Kaj zdravi? *Ţelodčne razjede. *Premočno mesečno perilo. *S sokom v listih maţemo bradavice, pike ţuţelk in opekline. *Sveţ sok nakapamo v boleče uho. *Čaj pospešuje izločanje urina. izkazal kot reţiser. Je tudi prvi film, po šestih letih reţiranja, kjer avtor sam ne igra v filmu. Okvir zgodbe je vzet iz japonske lutkovne tradicije bunraku in se opira na tragične ljubezenske zgodbe pisatelja

Čikamatsuja, ki velja za japonskega Shakespeara. Podobno se tudi film Zatoiči opira na tradicionalno japonsko dramatiko. Negativne kritike filma so se obregnile predvsem ob

Ali veš da: -Listi, namočeni v kozarcu mrzle vode, so odlično hladilo pri povišani temperaturi. -Liste uporabljamo kot obkladek, vendar jim moramo odstraniti belo koţico. -Včasih so netresk sadili na slamnate strehe, da bi jih varoval pred strelo. čajčkov kroţek OŠ Straţišče Kranj 2007

uporabo simbolov, ki v Dolls niso pomenski, ampak estetski. Film se spretno izogne pasti estetiziranja, kjer se film izgubi v seriji nepomembnih scen pripetih na slabo zgodbo. Estetska plat v filmu Dolls poudarja zgodbo in ji daje globino, gledalec pa se preko zamaknjenosti laţje dotakne bistva zgodbe. Glavna tema filma Dolls naj bi bila neuničljiva a tragična ljubezen. Toda zdi se, da je glavni problem nekje drugje. Takeši Kitano skozi film poudarja

nesposobnost preprostih ljudi ljubiti in biti ljubljen. Omenjena čustvena hiba niti ni vezana samo na sedanjost, ampak jo lahko razumemo kot globalno dejstvo človeštva ne glede na časovni okvir. Junaki vseh treh zgodb niso sposobni ohraniti ljubezenske zveze oz. ne vejo kaj prava ljubezen v resnici pomeni. Namesto tega iščejo ţe davno umrla čustva in se zatekajo v melanholično čaščenje ljubezenskega ideala. Njihova prizadevanja se izkaţejo za neuspešna, saj na koncu vsi tragično umrejo. Sonvol

Albancev in Muslimanov, ki so po 2. svetovni vojni, zlasti pa v 70. in 80.letih, mnoţično emigrirali zaradi ţelje po zasluţku, zaposlitvi in boljšem ţivljenskem standardu. To je predvsem vidno na Planini in ostalih blokovskih naseljih Kranja. Ti ţivijo ţe od začetkov pomešano z lokalnim, t. j. slovenskim prebivalstvom, v nekakšnem soţitju. Dejstva ki sem jih naštel, vsekakor ustvarjajo zanimivo stanovanjsko klimo. O kakršnem koli etničnem razlikovanju ali celo fizičnem, npr. getu, ne bi bilo moţno govoriti. Občutek ugodja ob pitju kave je najpreprostejši občutek, ki ga poznajo skoraj vsi pivci kave. Povzroči ga kavin vonj, aroma, ki jo razvije

O kavi

dodan sladkor in nam simbolizira dobro jutro. V veliki meri se ta občutek povezuje z arabskim kefom,

Pitje kave predstavlja mejnik med odrastlostjo, zrelostjo in nedorastlostjo. Glede na to, da sem odraščal na Planini, blokovskem naselju Kranja, mi je situacija na Planini še posebej poznana. Zanimiva je predvsem sestava prebivalstva. Na Planini ţivijo oz. stanujejo predvsem delavske druţine s starši zaposlenimi v okoliški industriji, t.j. v tovarnah Sava, Iskra, Ibi, Tekstilindus. Vsekakor ne bi smel zanemariti deleţa zaposlenih v terciarnih in kvartarnih faktorjih, a rad bi izpostavil izrazito delavsko okolje. Naslednje zanimivo dejstvo je etnična sestava, saj je znano, da v Kranju ţivi veliko Srbov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev,

pasivnem uţivanju v goli čutnosti, gradovih v oblakih, saj se govor kaj kmalu lahko prevesi v molčečno sanjarjenje ali pa se občutek ţe začne v sveti tišini. Čaju pomen zviša predvsem poznavanje vzhodnjaške

filozofije in velja za bolj razsvetljujočega nasproti kavi, ki je vulgarna. Kava pa je imela v naših krajih, t. j. v Kranju, Sloveniji, tudi močan simbolni pomen. Konec 19. stoletja je med revnejšimi sloji prebivalstva simbolizirala prestiţ in blagostanje, kar je razvidno tudi iz Cankarjeve črtice Skodelica kave, ki opiše kako nedostopna in hkrati zaţeljena je bila kava. Nakopičena slaba vest, občutek krivde in samoobtoţevanje so bili

vzrok za Cankarjevo mojstrovino, ki jo je posvetil svoji materi. Pomembna pa je bila tudi za medsebojne odnose, velikokrat povezovalne, za kar je pomembna tudi še danes. S pomembnostjo kave na svetovnih borzah, z njeno lahko dostopnostjo je izgubila svojo druţbenorevolucionarno pomembnost in danes bi do revolucije lahko prišlo le v primeru, da zaradi kateregakoli vzroka kava ljudem ne bi bila več dostopna. Njen sloves ţe dolgo časa ni več zloglasen, v javnosti ni zaslediti kakih večjih kavinih nasprotnikov, le v Nedeljskem dnevniku, Jani in podobnih revijah včasih zasledimo ne preveč odmeven članek o blagodejnih ali škodljivih učinkih kave. Kava je ţe predolgo naš vsakdan in pomaga k vsesplošnemu občutku blagostanja. Sonvol

Hergold, Ivanka 1971 Pasja radost ali karkoli. Ljubljana: MK. Pota mladih. Jalen, Janez 1987 Vozarji. Ljubljana: MK. Mazzini, Miha 1993 Zbiralec imen. Ljubljana: Sklad “Vladimir Slejko”. Morovič, Andrej 1993 Tekavec. Ljubljana: Sklad “Vladimir Slejko”. Qosja, Rexhep 19791974 Smrt preži v očeh. Ljubljana: MK. Vezi. Sartre, Jean Paul 1981 Gnus. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba. Suiskind, Patrick 19891987 Golob. Celovec: Drava. Prevodi. Tagore, Rabindranath

Priporočena literatura

19981977 Lipika. Celje: Mohorjeva druţba. Vuga, Saša

Boccaccio, Giovanni 1960 Dekameron. Kondor 36. Ljubljana: MK. Dostojevski, Fjodor Mihajlovič 1950 Krotko dekle: Fantastična povest. Mala

1966 Zarjavele medalje. Koper: Lipa. Wolf, Friedrich 1957 Kotorski mornarji. Ljubljana: Prosvetni servis. Dramska knjiţnica.

knjiţnica 31. Ljubljana: Slovenski knjiţni zavod.


								
To top