ZGODOVINA SOKOLOV IN SOKOLSKEGA DOMA

Document Sample
ZGODOVINA SOKOLOV IN SOKOLSKEGA DOMA Powered By Docstoc
					 ZGODOVINA SOKOLOV IN SOKOLSKEGA DOMA


Sokolski dom se seveda imenuje po Telovadnem društvu Ilirski
Sokol. Le-ta je nastal sredi šestdesetih let 19. stoletja kot
tretje takšno društvo v Sloveniji, takoj za ljubljanskim in
kranjskim. Vendar pa je ţe po manj kot desetletju Ilirski
Sokol zamrl. Ne pa za vedno. Tako so 16. aprila 1905 telovadno
društvo obnovili, pobuda za obuditev pa je padla ţe kakšnega
pol leta prej. Poleg športnega udejstvovanja so imeli Sokoli
vpliv tudi na kulturo teh krajev, vsaj do 1. svetovne vojne. V
4 letih pokolov so svojo dejavnost ustavili, vendar povojni
zopet obudili. Ţal pa le do leta 1922, ko je začela
italijanska fašistična oblast ukinjati slovenska društva,
vključno s Sokoli. Vodilne člane društva so celo preganjali in
v teh letih je Telovadno društvo Ilirski Sokoli za vedno
propadlo. Po 2. svetovni vojni je nalogo Sokolov po Sloveniji
prevzelo Telovadno društvo Partizan, vendar njihova dejavnost
ţal ni segla v naše kraje.

Natančneje povedano so Sokoli nastali leta 1867 ali še prej,
1866. O njihovem začetku lahko omenimo še, da so se Ilirski
Sokoli skoraj zagotovo udeleţili prireditve v Divači 1.
septembra 1889. Ta dogodek je organiziral Ljubljanski Sokol in
povabil telovadna društva Notranjske in Primorske. Tam sta
bila tudi Trţaški in Goriški Sokol. Naslednji zapisi so o
ustanovnem shodu Ilirskega Sokola 30. oktobra 1904, na katerem
so se odločili za obnovitev Sokolov in postorili vse potrebne
uradne zadeve. Za to priloţnost je Leopold Rudolf Satran
sestavil tudi pozdravno pesem. Pred tem sta bila 10. in 18.
10.   1904  še   seji  pripravljalnega   odbora.  Tu   so  pod
predsedstvom Radovana Strnada določili društvena pravila. 4.
aprila 1905 je sledila četrta seja pripravljalnega odbora. Tu
so odobrili društvena pravila in določili datum ustanovnega
občnega zbora Ilirskega Sokola. Le-ta se je zgodil v nedeljo
16. aprila 1905. Tu je bila dokončno določena obnovitev
Telovadnega društva Ilirski Sokol. Za razne pomembnejše
funkcije so bili takrat izvoljeni Josip Samsa, Albert
Domladis, Janko Jerala, Anton Batista, Robert Bilc, Ludvik
Avgust, Radovan Strnad, Anton Ţnideršič, Josip Ţnidaršič,
Julče Martinčič, Toussaint Oljšak, Dragotin Val, Vinko Šket.
Ţe na začetku je imel Sokol 61 članov iz Bistrice, Trnovega,
Prema, Kneţaka, Bitnje, Male Bukovice,    Zagorja,   Dobropolj,
Postojne, Ljubljane, Karlovca in Lvova.

Kot pri vseh organizacijah so se tudi pri Sokolu vsako toliko
srečevali z raznimi problemi. Tako so si najprej morali najti
telovadnico. To so uredili v skladišču Roze Tomšičeve v
Gornjem kraju. Morali so dobiti tudi telovadno opremo.
Naročili so se še na časopis slovenski Sokol in se udeleţili
kakšnega izleta, na primer v Zagreb in tudi v Prago. Za vse to
so seveda potrebovali denar, za katerega so razvili poseben
fond. Dobili so ga tudi z raznimi prireditvami, od katerih so
nekatere   vključevale   le   lokalne    telovadne   klube  in
prebivalstvo, na druge pa so povabili telovadce iz Kranjske,
Istre in tudi Kvarnerja.       Za zasluţek so naredili še
razglednico. Za 10-minutno zamudo na sejo so zaračunali 10
vinarjev. 1 krono je bil dolţan tudi vsak, ki tovariša v
sokolskem klubu nagovoril z vi ali gospod namesti ti ali brat.
Ves ta denar so potrebovali tudi za društveni prapor.

Delovali so tudi v zvezi z mladino. Tako so v njihovi
telovadnici pod nadzorom njihovih učiteljev lahko telovadili
šolski otroci iz okoliških krajev. Probleme so imeli tudi s
člani. Z nekaterimi zaradi osebnih zadev (na primer zaradi
sluţbe), z drugimi la zaradi drţave in oblasti. Tako so eni
prevečkrat   izostajali  na   sejah,   sestankih,  izletih  in
podobnem, drugi pa Sokole celo zapustili. 18. februarja 1908
so kot samostojni oddelek vključili bistriške pevce in jim
naloţili simbolično članarino. 29. aprila 1908 so na eni izmed
sej izvolili tudi gledališki odbor. Razni zapisi o tekmovanjih
in srečanjih telovadnih društev nam pričajo, da so bili
bistriški Sokoli zelo dobri in pogumni v vseh razmerah, če ţe
ne vsi pa vsaj nekateri. Telovadili pa niso le moški. Tako so
se trudili tudi pri oblikovanju ţenske telovadne vrste.

Drugi zlet Sokolov iz Notranjske je bil načrtovan 22. avgusta
1909 v Ilirski Bistrici. Takrat naj bi bistriški Sokoli tudi
razvili svoj prapor. Kumica novemu praporu naj bi bila Ela
Domladis, kateri so celo zapeli podoknico. Za prapor so
nabavili 3,20m dolg kos modre svile. Odločili so se, da bo na
eni strani bistriški grb, na drugi pa sokol. Na prapor so
dodali še napis Prosveti in svobodi. Za ta zlet so si zadali
še nalogo pripraviti telovadno vrsto, ki bi pripravila
telovadno vajo. Zlet je uspel v popolnosti, njegov glavni del
pa je bil seveda razvitje prapora. Pri tem je imel svečani
govor ţupan Anton Tomšič, starosta bistriškega Sokola Josip
Samsa in še nekateri gosti. Na prapor je Ela Domladis prva
pripela spominski trak na katerem je pisalo Ilir. Sokolu
kumica, 22. VIII. 1909. Na prapor so trak pripele tudi
bistriške gospe. Na tem je pisalo Ilir. Sokolu, 22. VIII. 1909
Bistriške dame. Poleg dogodkov okoli prapora so bili tu seveda
še telovadni nastopi sokolov in sokolic, na koncu pa veselica
pri gostilni Veger.

Po zgledu Ilirskega Sokola so jeseni 1908 telovadni odsek za
mladino imenovan Telovadni odsek Orel. Nastal je v okviru
Katoliškega izobraţevalnega društva v Trnovem, vodili pa so ga
trnovski duhovniki. Na začetku se je priključilo 40 fantov,
namenjen pa je bil le moškim. Na začetku odseku ni šlo nič kaj
dobro. Nato pa sta zanj okoli 1910/1911 poskrbela predsednik
Radovan Strnad (prej je bil pri Sokolih) in načelnik odseka
Lojze Zajc. Tako so se razmere izboljšale. Med Orle so bili
vpisani telovadci iz Trnovega, Topolca, Zarečja, Dobropolj in
drugih bliţnjih vasi. Telovadili so v kvalitetni trnovski
hranilnici   in  glede   tega  so   jim  bili   Sokoli  precej
nevoščljivi.

Sokol seveda ni bil le v Ilirski Bistrici. Največ novih
sokolskih društev se je pojavilo v prvem desetletju 20.
stoletja.   Tako so leta 1909 začeli ustanavljati Sokolske
ţupe. Te so se nahajale v Celju, Kranju, Novem mestu, Trstu,
Gorici in Mariboru. Ilirski Sokoli so spadali v Idrijsko
Sokolsko ţupo. Ta je bila ustanovljena 6. januarja 1910 v
Logatcu. Tu so bila še sokolska društva Logatec, Postojna,
Cerknica, Idrija, Ţiri, Šempeter na Krasu, Cerkno, Spodnja
Idrija in na čelu seveda Idrija. Po uvedbi ţup so se zaradi
jasnosti marala spremeniti tudi imena nekaterih društev, tako
tudi našega Sokola, ki se je preimenoval v Telovadno društvo
Sokol v Ilirski Bistrici. Društvo je takrat štelo 68 članov.
Poleg preimenovanja so obnovili tudi odbor društva: starosta
Josip Samsa, podstarosta Josip Hodnik Mehlinov, načelnik
Viktor Tomšič Kovalov, tajnik Josip Tomšič Ivetov in blagajnik
Franc Samsa Ţefnik. Takrat so se začeli pripravljati na
gradnjo Sokolskega doma. S Stavbeno zadrugo se je dogovarjal
Josip Samsa in se dogovoril za 402 m2 veliko parcelo. Cena je
bila 1 krona/m2. Za finančno pomoč je prosil večinoma
odbornike. Na začetku so morali plačati četrtino, preostanek
pa po obrokih. Na koncu so odkupili Hodnikovo parcelo za 1600
kron. Zbrali so jih 1180,18 preostalo pa so posodili Josip
Samsa, Viktor Tomšič in Roza Tomšič. Lastniška pravica se je
glasila na ime Telovadno društvo Ilirski Sokol. V zemljiško
knjigo je bilo vpisano 15. aprila 1910. Dom je zidal zidarski
mojster Logar,   ki   je   ponudil   najniţjo   ceno   in   sicer   3,20
krone/m2.

Na občnem zboru 12. junija 1910 so nekoliko spremenili
društvena pravila in jih prilagodili novi ureditvi Sokolov.
Dogovorili so se tudi za sklep, da ob propadu društva vse
premoţenje dobi Slovenska Sokolska zveza v Ljubljani. V
primeru ponovne ustanovitve društva v Ilirski Bistrici pa mora
ta denar vrniti. 4. septembra istega leta se je v Cerknici
odvijal Prvi zlet Idrijske Sokolske ţupe. Sodelovalo so sokoli
iz Idrije, Cerknice, Cerknega, Logatca, Postojne, Spodnje
Idrije, Št. Petra na Krasu, Ţirov in Ilirske Bistrice. Naši
Sokoli so s seboj pripeljali kar 60 predstavnikov. Sodelovala
pa so še društva iz Vrhnike, Ribnice in Sodraţice. Še vedno so
prirejali veselice. Tako so na veselici 18. septembra 1910 na
vrtu Hotela Ilirija zasluţili 707 kron. Obiskovalci so prišli
tudi od zelo daleč. Ustanovili so tudi Dramski odsek Sokola.

5. februarja 1911 je bil zopet občni zbor. Tam so zopet
dopolnili odbor društva. Josip Samsa je bil še naprej
starosta, podstarosta Josip Hodnik, načelnik Viktor Tomšič,
tajnik Ivan Tomšič, blagajnik Josip Tomšič, gospodar Anton
Šlenc, knjiţničar Ivan Cekorič, odbornika Robert Bilc in Jakob
Izlakar, namestnika Anton Batista in Aleksander Ličan ter
preglednika računov Aleksander Ličan in Josip Tomšič Kovalj. V
Sokolu je bilo takrat kar 81 članov.

Idrijska Sokolska ţupa je hotela narediti drugi ţupni zlet v
Ilirski Bistrici in ob tem dogodku tudi otvoriti Sokolski dom.
Vendar pa jim to ni uspelo, kajti doma ni bil postavljen do 3.
septembra 1911. Tako je bil zlet v Šempetru. Poleg tega je
bilo treba obnoviti telovadno orodje. Imeli so tudi finančne
teţave. Te so poskušali rešiti z veselicami in izdelki, na
primer hranilniki. Kljub temu so se še vedno udeleţevali
raznih zborov telovadnih društev.

Leto 1911 lahko označimo tudi kot zelo uspešne, še posebno če
se osredotočimo na Janka Kovačiča Cvetanovega iz Smrij,
rojenega 8. marca 1887. Bil je pravnik in ţe med študijem je
zahajal v telovadne vrste Sokola. Zaradi dela v Ljubljani je
bil vključen v Sokolsko društvo Ljubljana I. Njegov prvi večji
uspeh lahko zasledimo v Torinu med 11. in 14. majem 1911.
Tekmovalo je 12 evropskih moštev v osmih panogah: obvezna in
prosta vaja na parterju, bradlji, krogih, konju z ročkami,
drogu, plezanje po 8 m vrvi, met 7,25 kg teţke krogle in tek
na 100m. Janko je tekmoval pod vodstvom dr. Viktorja Murnika.
Slovenski tekmovalci so zasedli 4. mesto, Kovačič pa je bil
med Slovenci na drugem mestu, le za Stanetom Vidmarjem. V metu
krogle pa je bil med konkurenco 72 tekmovalcev celo najboljši,
s svojim metom pa je dosegel več točk kot cela italijanska
ekipa skupaj. Uspeh slovenskih Sokolov je odmeval po širšem
evropskem prostoru. 1914 je nastopal za Sokol v Osijeku. Med
njimi je bil tudi na 6. vsesokolskem zletu v Pragi. Sledila je
1. svetovna vojna, med katero je pri reševanju vojakov iz
Drine zaradi podhladitve skoraj umrl. Zaradi vseh naporov pa
si nikoli več ni popolnoma opomogel. Klub vojni pa so nekateri
Sokoli še vedno telovadili, če ne drugod pa na fronti in v
bojnih jarkih. Janko je z nekaterimi tovariši še med vojno
leta 1918 v Ljubljani ob Gradaščici uredil telovadnico.
Kovačič je kljub vojnim posledicam še deloval. Tako je
sodeloval pri obnovitvi sokolske dejavnosti, objavljal članke
v glasilu Slovenske Sokolske zveze – Sokolu, skrbel je za
področje telovadbe, bil član tehničnega odbora s skupino
slovenskih sokolov v organizaciji Sokolov v Drţavi SHS in bil
med organizatorji sokolskega zleta v Čakovcu 4. maja 1919. To
je bilo njegovo zadnje dejanje. Zaradi zdravstvenih teţav je
umrl v Ljubljani, 14. marca 1922. Pogreb je bil seveda
veličasten z raznimi pomembnimi govorniki, tudi dr. Viktorjem
Murnikom.

1912 je bilo eno najpomembnejših let za bistriške Sokole. 9.
junija tega leta so namreč končno odprli Sokolski dom. Pred
tem so se trudili do konca opremiti telovadnico, gledališki
oder je nabavil Hotel Ilirija, naročili so 1000 izvodov
sokolskih razglednic, kupili knjiţno omaro za 500 knjig in se
zaradi nedelovanja pevskega kluba usmerili k Tamburaškemu
odseku Ilirska Vila. 21. januarja 1912 so imeli v Hotelu
Tomšič občni zbor s 36 sokoli. Tu določijo, da bodo gradnjo
Sokolskega doma zaključili do otvoritve in da bodo dolg 11.479
kron odplačali z veselicami. V tem času sta zaradi odhoda v
Ljubljano Bistriške Sokole zapustila Dragotin Val in Robert
Bilc. V novem sokolskem odboru so tako pristali starosta Josip
Samsa, podstarosta Josip Hodnik, načelnik Viktor Tomšič,
tajnik Ivan Tomšič, namestnik tajnika Jakob Izlakar, blagajnik
Alojz Milostnik, orodjar Josip Primc, preglednik računov
Aleksander Ličan in odborniki Anton Šlenc, Franc Mizgur, Josip
Hrvatin ter Dragotin Muha. Za otvoritev 12. junija določijo
veselični odbor, določijo prostor prireditve, ki bo na vrtu
hotela Ilirija, v tisk dajo plakate, razpošljejo vabila,
naročijo velikega kovinskega sokola, ki bo okras nad vhodom,
naročijo poseben vlak v Reko in povabijo ter obiščejo sokolska
društva s tega področja, za glasbo določijo Hrpeljsko sokolsko
godbo, za prodajo hrane in pijače pa bistriške dame in za
nagovor so pisno zaprosili starosto Slovenske Sokolske zveze
dr. Ivana Oraţna in starosto Idrijske Sokolske ţupe Engelberta
Ganglja. Za ureditev telovadnega in veseličnega prostora je
poskrbel ţupan. 1912. leta lahko zasledimo tudi razne druge
dogodke. 1. julija so se 6. vsesokolskega zleta v Pragi
udeleţili 4 člani Bistriškega Sokola s starosto Josipom Samso.
21. avgusta je Janko Kovačič na zlet Hrvaške sokolske ţupe
Vitezić v Lovranu odpeljal 21 članov Sokola iz Ilirske
Bistrice. Na tem shodu je iz naših vrst vredno omeniti še
Staneta Vidmarja in Viktorja Tomšiča. Domov so za uspeh
prinesli lovorov venček.

Leta 1913 se je Slovenska Sokolska zveza pripravljale na pol-
stoletni jubilej slovenskega Sokola. Priprave za ta dogodek so
potekale ţe preteklo leto. 6. junija je bil v Postojni 3. zlet
Idrijske sokolske ţupe in ta je bil namenjen ravno pripravam
na vseslovenski zlet v Ljubljani. Tu so predstavili vaje, ki
so jih nameravali tudi v Ljubljani. Ljubljanski zlet naj bi
bil 11. in 12. oktobra 1913, vendar so avstrijske oblasti to
prireditev prepovedale in preloţile na leto 1914. Kot razlog
so navedle povezovanje s srbskimi Sokoli, skrbel pa bi jih
tudi zbor več 10.000 sokolov, navezanih na svoje skupne
slovanske prednike.

Leta 1914 so kljub očitnemu bliţanju vojne slovenski sokoli še
vedno vodili priprave na vseslovenski sokolski zlet v
Ljubljani. Na ta račun so 28. junija v Cerknici pripravili 4.
zlet Idrijske sokolske ţupe. Zlet v Ljubljani so oblasti na
koncu nepreklicno prepovedale in kmalu je začela vojna, zaradi
katere je na Slovenskem sokolska dejavnost zastala.

Po vojni so oblast prevzele italijanske oblasti in se do
slovenskega naroda obnašali nekako tako kot med vojno, torej
sovraţno. Kljub temu da pri nas vpliv vojne ni bil tako velik
so bile posledice zelo vidne – bolni, invalidi, mrtvi. Klub
tem nemogočim razmeram so 1920 formalno obnovili Sokolsko
društvo. Tedaj je bil starosta Franc Samsa Ţefnik, načelnik
Lojze Zajc, ki je med sokole vključeval veliko bistriške in
trnovske mladine in usposobil nekaj mladih vaditeljev ter
vaditelj Saša Ličan. Po sprejeti rapalski pogodbi so se
odločili še za eno potezo. Na sokolski prapor so dali črn
prapor na katerem je bil z rdečo svilo izvezen napis:
Bistriške Sokolice 12. 11. 1920 – v spomin na temni dan – 20.
4. 1921. Določili so, da bo ta trak visel do osvoboditve izpod
Italijanov. Še vedno so hodili na nastope, doma in v tujini.
Ena pomembnejših nastopov sta bili udeleţitvi na prireditvah v
Kneţaku in Št. Petru, ki sta prerasli kar v narodni
manifestaciji. Vsa ta dejavnost je italijansko oblast vse bolj
motila in tako so prepovedali sokolske kroje in okrasne vzorce
v narodnih barvah na dekliških bluzah. Pomemben dogodek za
Sokole je bila še udeleţitev na 1. Jugoslovanskem vsesokolskem
zletu v Ljubljani. Ta se zgodil v začetku avgusta 1922. Takrat
so zadnjič nosili sokolski prapor. Razmere so se še slabšale.
V Ljubljano se je moral umakniti Franc Samsa. Lojzetu Zajcu so
grozili, mu udrli na dom, razbili pohištvo in ker ni hotel
zapustiti Ilirske Bistrice so ga pretepli in vrgli na vlak v
Ljubljano. Preganjali so tudi druge ljudi in druţine, ki so
sodelovale s Sokoli. To so bili druţina Kraigher, Pehaček
Cerkvenik in druţina Antona Ţnideršiča ter Miroslav Martinčič,
dr. Fran Kovča… Ker so se člani Sokola bali, so nekatere
predmete povezane s Sokolom celo uničevali. Fašistična oblast
se je zelo trudila uničiti sokolski prapor, zato so ga
skrivali pri različnih člani, tudi v krušni peči. Pri Viktorju
Tomšiču so ga skoraj dobili, ko so mu sredi noči udrli v hišo.
Na srečo mu ga je uspelo pravočasno skriti pod ţenino posljo,
na kateri je ta ravno rojevala. Na koncu je Vida Tomšič
prenesla prapor, ovitega okoli sebe, v hranjenje Sokola v
Ljubljani. Tam je bil kar 62 let. Drog pa je čez mejo spravil
Boris Samsa, Vidin brat. Lotili so se tudi samega Sokolskega
doma. Najprej so oţgali kovinskega sokola in zahtevali
preimenovanje društva. Poimenovali so ga Telovadno društvo v
Ilirski Bistrici. Opazili so moţnost odvzema društvene
lastnine pod lastništvom Sokola. Zato so za to premoţenje
vknjiţili v zemljiški knjigi po eno šestino posameznikom.
Posamezne dele so dobili Viktor Tomšič, Franc Barbiš, dr.
Karel Ferluga, Joţe Primc, Ludvik Šlenc in Albert Domladis.
Vendar pa tudi s tem niso nič dosegli. Leta 1927 so
prepovedali vsa slovenska društva in s tem tudi sokolsko
telovadno društvo. Razveljavili so tudi razdelitev lastnine
Sokola in jo zapisali na Fašistično zvezo v Ilirski Bistrici.
Odločili so se tudi spremeniti stavbo. Dvignili so jo za eno
nadstropje in v fasado zagradili vsaj 3-metrski kovinski
fašio. Z velikim političnim odmevom so ga uradno odprli leta
1933 in za naslednje desetletje je dobil ime Casa del fascio.
Mladino so začeli siliti v italijanske športne in politične
organizacije. Nato so poskušali ustanoviti razna druga športna
društva, kot na primer Nogometno društvo Zora, Danica,
Ilirija, poskušali so ohraniti domače planinsko, humanitarna
in izobraţevalna društva ter čitalnice. Ţal je fašistična
oblast zatrla vse te poskuse. Prepovedali so dobesedno vse in
zaplenili premoţenje. Slovenski jezik in beseda se je ohranila
le v okviru druţine in v cerkvah z zavednimi duhovniki.

Ker bistriški Sokoli niso mogli več delovati, so nanje
spominjala vsaj še druga sokolska društva. Tako je prof. Drago
Stepišnik nosil bistriški sokolski prapor na 1. vsesokolskem
zletu Sokola Kraljevine Jugoslavije v Beogradu leta 1930.
Prapor je nosil višje od drugih, da bi opozarjal na nesvobodno
deţelo iz katere prihaja. Bistriški sokolski prapor so znova
nosili na 10. vsesokolskem zletu v Pragi leta 1938. Tudi tu so
posebno poudarili prapor Sokolov iz nesvobodne Slovenske
Primorske.

Ko se je končala 2. svetovna vojna je 7. maja 1945 zagorel
Sokolski dom, kot da bi, po besedah Vojka Čeligoja »hotel s
sebe sprati fašistično navlako zadnjih dvajsetih let«. Dom je
bistriška mladina obnovila ţe v enem letu, vendar stavba ni
bila več namenjena telovadbi. Vsaj 10 let ga je uporabljale
JLA. Sluţil je tudi mnogim druţbenim organizacijam, njegovo
lastništvo pa še dandanes ni urejeno.

				
DOCUMENT INFO
Shared By:
Stats:
views:415
posted:3/6/2011
language:Slovenian
pages:8
Description: Zgodovina sokolov in sokolskega doma v Ilirski Bistrici. Avtor Jernej Ekar.