Docstoc

E-zine Perjanik, Year 2, No. 1, Januar 2009

Document Sample
E-zine Perjanik, Year 2, No. 1, Januar 2009 Powered By Docstoc
					Perjanik, letnik 2/2009, št. 1/januar Izdal: Krep productions Za Krep productions Sonvol No copyrights Kontakt: krep.sonvol@gmail.com Zahvala: Aaron-u Elliott-u & Cometbus-u, internetu, Rebeki, Nini, kranjski knjižnici in Bum distribuciji, Maci, Stojanu Kneževiću, Germinal-u, Katji, Ben-u Brough-u & BYH ter vsem ki podpirate underground

Kazalo:

Str. 11: Razsežnosti feminističnih gibanj

Str. 1: Naslovna stran Str. 2: Glava in kazalo Str. 3: Pregledna diskografija leta 2008/Discography of 2008 Str. 4: Teenage riot Str. 5: Ali verjamete v posmrtno življenje?
Str. 6: Slika/Artwork by Maca

Str. 12: Zelišča v Strahinju Str. 13: Benetton in oglaševanje Str. 14: Stojan Knežević art page Str. 15: Med kmeti Str. 16: Gledališče Glej Str. 18: Pravna ureditev ravnanja z odpadki Str. 19: Avstrijska kulturna pokrajina Str. 21: Miklova hiša v Ribnici
Str. 21: Slika/Artwork by Maca

Str. 7: Impresionizem v slikarstvu Str. 8: Nizozemska fundacija za likovno umetnost, oblikovanje in arhitekturo Str. 9: Zakon in avtoriteta

Str. 22: Nasilje v družini Str. 24: Zadnja stran/Last site: Ben Brough art page

Pregledna diskografija leta 2008/Selected discography of 2008

*Thin fevers: New systems (thinfevers.com); *Urban Outfitters: 21 free songs (www.urbanoutfitters.com)

Izbor tuje/Foreign: Izbor domače/Slovenian: *Erykah Badu: New Amerykah part one (4th world war) (Universal Mitown) *Ed Kuepper and The Kowalski collective: Live @ Judith Wright centre for the arts, Brisbane (Myspace); *Duffy: Rockferry (Mercury) * Foals: Antidotes (Sub pop) *Glandul Convention: Glandul Convention (Jamendo); *John Brown's Body: Amplify (Easy star); *Jerome Lebel: Witches in Love (Jamendo) *Nylon 66: Recopilatorio Digital (Jamendo); *Sigur rós-Með suð í eyrum við spilum endalaust (XL); *Sonic youth: SYR 7: J'accuse Ted Hughes (SYR); *Sonic youth med Mats Gustavsson og Merzbow: SYR 8: Andre sider af Sonic youth (SYR); *Sputnik: Spolecny cile (Jamendo) *The Blue and Red 3D Spectacular: Organic Electronic EP (Yousendit); *The Cure: 413 dream (Geffen); *The Friends: 3 song demo (Myspace); *Dandelion children: Perhaps Maybe (SZ); *Dej še`n litro: Na mizo! (SZ ); *Electro D: We are not alone (Myspace) *Elektrošok: Demo (SZ) *God damn it boys: Live 2008 (Youtube); *Grimmski: Random Saviour (www.grimmski.com); *Icarus Down: The Burning Water Project A N A L O G (www.icarusdown.net); *K.A.O.S: Delovni razred (SZ); *Kraški solist: live @ RŠ februar 2008 (RŠ); *Loudspeaker Alliance: Demo (Jamendo) *Nikki louder: Silent bird EP (Cheap tunes) *Pote A. Staniloff: Dobrota je samoizţarevanje (SZ); *Schnaps: 2 rock for bouncing bunny fuš (SZ); *Sonic Mystery: Hope remains (Jamendo); *Stojan Knežević: Grenke urice (SZ) *Stojan Knežević & Jasmina Molnar Urbanič: Narcis in Eho (Ars Altera Pars) *The Authorror: Album Bum (Baza 31) *Unity: Demo (SZ) *Žiga Jokić-Demo domače (D. I. Y. ). zbral/edited by Sonvol

Teenage riot
You're it No you're it Yeah, you're really it You're it No I mean it You're it Say it, don't spray it Spirit desire (face me) Spirit desire (don’t displace me) Spirit desire, we will fall Miss me, dont dismiss me Spirit desire, spirit desire Spirit desire, we will fall Spirit desire We will fall Spirit desire, spirit desire Spirit desire, we will fall Spirit desire We will fall

Ah here it comes, I know it's someone I knew Teenage riot in a public station Gonna fight and tear it up in a hypernation For you Now I see it, I think I’ll leave it out of the way Now I come near you But it's not clear why you make the way Lookin' for a ride to your secret location Where the kids are settin' up A free speed nation for you Got a foghorn and a drum And a hammer that's rockin' And a cord and a pedal and a lock That'll do me for now It better work out, I hope it works out my way Cuz it's getting’ kinda quiet in my city head It's take a teenage riot to get me out of bed Right now You better look it

Everybody's talkin' bout the stormy weather And what's a man to do but work out Whether it's true Lookiri for a man with a focus and a temper Who can open up a map And see between one and two Time to get it, before you let it get to you Here he comes now Stick to your guns and let him thru Everybody's comin' from their winter vacation Takin’ in the sun in exaltation to you You come runnin' in on platform shoes With Marshall stacks To at least just give us a clue

We're gonna shake it up to him He acts the hero, we paint a zero on his hand We know it's down We know it's bound too loose Everybody's sound is round it Everybody wants to be proud to choose So who's taking blame for the stormy weather You're never gonna stop all the teenage leather And booze It's time to go round A one man showdown teach us how to fail Were off the streets now And back on the road on the riot trail
Sonic youth

Ali verjamete v posmrtno življenje?

Očitno je v vsakdanji rabi ţe pri starih Grkih. Homer, na primer, v Iliadi pravi, da je spanec "brat smrti", Platon pa v dialogu "Apologija"

Kako je, ko človek umira? To vprašanje si človeštvo zastavlja, odkar obstaja. A kljub temu, da nas smrt zelo zanima, o njej večina teţko govori. Za to sta dva razloga. Prvi je predvsem psihološki in kulturni: smrt je tabu. Občutimo namreč, da nam ţe samo posredni stik s smrtjo ustvari predstavo o lastni smrti. Postane nam verjetnejša in laţe si jo zamislimo. Večina študentov medicine doţivi ob svojem prvem srečanju s smrtjo močan občutek nelagodnosti, čeprav to srečanje poteka v sterilnem okolju anatomskega laboratorija. Nekako tako kot opazovanje smrti je s psihološkega stališča tudi pogovor o smrti samo posreden način, da bi se ji pribliţali. Večina ljudi si smrt, kadar o njej govori, tudi v mislih predstavlja, to pa jih sooči z neizbeţnostjo lastne minljivosti. Da bi si prihranili ta duševni pretres, se pogovoru o smrti preprosto izogibamo. Drugi vzrok za teţave pri razpravljanje o smrti je bolj zapleteno, ker je zakoreninjen v samo naravo jezika. Večina besed opisuje izkušnje, pridobljene s telesnimi čutili. Smrt pa je zunaj dosega zavestne izkušnje, saj je večina ljudi ni nikdar preţivela. Če pa vendarle moramo govoriti o smrti, tedaj se izogibamo tako druţbenim tabujem kot stiskam, globoko ki so ukoreninjenim jezikovnim

polaga Sokratu na jezik tele besede: " Vzemimo prvi primer, kjer ni zavesti, temveč samo globoko spanje brez sanj: kolikšen prečudeţen dobiček bi bila tu smrt! Jaz mislim, če bi se komu reklo, naj izbere noč, v kateri je spal tako trdno, da niti sanjal ni, pa naj jo primerja z vsemi drugimi nočmi in dnevi v svojem ţivljenju, nato pa naj po dobrem premisleku pove, koliko srečnejših dni in noči mimo te je kdaj prebil, sam veliki kralj, da ne govorim o preprostem zasebniku, bi brţkone našel, da je take dneve in noči v primeri z drugimi lahko prešteti. Če je torej smrt kaj takega, jo imenujem dobiček, zakaj v tem primeru je vsa večnost ena sama noč. Obstaja tudi mnenje, ki pravi, da smrt ni in tudi ne more biti izničenje zavesti. Tradicija, v kateri korenini to mišljenje, je zelo stara, verjetno ena najstarejših. Po njej del človeka ţivi tudi še potem, ko snovno telo preneha delovati, in ko slednjič razpade. Ta neuničljivi del je dobil najrazličnejša imena: duša, duh, psiha, individualnost, bitje in zavest. A kakršnokoli ime ţe ima, miselnost, da človek po telesni smrti prestopi v drugo kraljestvo bivanja, sodi med najstarejša in najbolj spoštovana ljudska verovanja. V Turčiji je pokopališče, ki so ga uporabljali neandertalci pred pribliţno sto tisoč leti. Po sledovih fosilov so arheologi ugotovili, da so ti starodavni ljudje trupla polagali na cvetlični oder. Iz tega se je dalo sklepati, da jim je bila smrt razlog za slavje. Verjetno so mislili, da umrli prehaja iz enega sveta v drugega. Vsepovsod po svetu grobovi okrog zgodnjih naselbin dokazujejo, da so ljudje verjeli v preţivetje telesne smrti.

posledica naše lastne neizkušenosti. Problem navadno rešujemo s tem, da se izraţamo z olepšanimi prispodobami. Smrt in umiranje primerjamo z doţivetji, ki jih poznamo in so nam prijetna. Najbolj običajna prispodoba te vrste je morda primerjava med smrtjo in spanjem. "Ko bomo umrli, bo tako, kot da smo zaspali" govorimo sami sebi. Ta besedna primerjava se pojavlja v vsakdanjem ţivljenju in razgovoru pa tudi v knjiţevnosti mnogih kultur in dob.

Na kratko, vidimo, da na zastavljeno vprašanje o naravni smrti obstajata dva nasprotujoča si odgovora. Oba sta zelo stara, in velika večina ljudi se danes meni, da je eden od njiju pravi. Nekateri menijo, da je smrt izničenje zavesti; drugi spet z enako gotovostjo trdijo, da je to prehod duše ali duha v drugo razseţnost stvarnosti. Kljub temu, da so okoliščine, v katerih pride do srečanja s smrtjo, kakor tudi ljudje, ki se jim to dogodi, med seboj zelo razlikujejo, je dejstvo, da so si vsi taki doţivljaji po izpovedih nenavadno podobni. Podobnost je tolikšna, da lahko v teh izjavah najdemo kakih petnajst skupnih sestavin. Te sestavine se v mnoţici zgodb, vedno znova pojavljajo. Na temelju teh bom zdaj obnovila kratko teoretično "idealno in popolno" izpoved, ki bo vsebovala vse najpogosteje pojavljajoče se

kakršnega še ni srečal nikoli prej. Brez besed, s samim prenosom misli mu bitje zastavlja vprašanja in ga nagovarja, naj premisli in pretehta svoje ţivljenje. Pri tem mu ţeli pomagati in mu v slikah kaţe panoramo najvaţnejših trenutkov iz njegovega ţivljenja; (vse se zgodi v hipu). Čez čas začuti, da se pribliţuje nekakšni oviri ali meji, ki naj bi bila ločnica med zemeljskim in tistim drugim ţivljenjem. Ugotovi, da se mora vrniti, saj ga je doţivetje ţivljenja po smrti ţe močno prevzelo. Preplavljajo ga občutki veselja, ljubezni in pomirjenosti. Kljub temu se nekako zdruţi s svojim snovnim telesom in spet ţivi. Kasneje skuša od teh svojih doţivetjih pripovedovati drugim, pri tem naleti na teţave. Predvsem ne najde pravih besed, s katerimi bi lahko opisal ta nezemeljski prizor. Rebeka

sestavine, in to po vrsti, kot si običajno sledijo. Človek umira in v trenutku največje telesne pobitosti sliši zdravnika, da ga razglaša za mrtvega. Na ušesa mu prihaja neprijeten hrup, glasno zvonjenje ali brenčanje, hkrati pa občuti, kako se z veliko hitrostjo giblje skozi dolg, mračen predor. Nato nenadoma dojame, da je zunaj svojega telesa, a se vedno v okolju, v katerem je bil prej. Lastno telo gleda nekako od daleč, kot gledalec. Iz tega prijetnega poloţaja, opazuje kako ga poskušajo oţiviti, in prihaja v stanje močne čustvene vznemirjenosti. Čez nekaj časa se zbere in po malem navadi na svoj nenavadni poloţaj. Opazi, da ima se vedno "telo" in da se to telo po videzu in po sposobnostih zelo razlikuje od telesa, ki ga je bil pravkar zapustil. Kmalu pa se začne dogajati še nekaj drugega. Nasproti mu prihajajo bitja, ki mu ţele pomagati. Med njimi razpoznava duhove sorodnikov in prijateljev, ki so umrli pred njim; pojavi se tudi "bitje iz same svetlobe" - ljubeč, blag duh,
slika/artwork by Maca

Impresionizem v slikarstvu
Impresionizem v slikarstvu pomeni slikarsko smer 2. polovice 19. stoletja, ki jo najbolj predstavljajo dela francoskih impresionistov, zlasti Moneta, Pissaroja, Degasa, Renoirja in Sisleya. Nastanek ţe impresionizma realizem in sta vzpodbudila angleško

impresionistov zlasti Groharja, Sternena, Jame in deloma Jakopiča. Na splošno pomeni impresionizem enega izmed vrhov prvotno z barvo se izraţajočega evropskega slikarstva, ki je nasledilo beneško umetnost. Da bi razumeli kolorit, ki so ga uporabljali impresionisti in postimpresionisti, je treba upoštevati nasl ednja dejstva. Impresionisti so razumeli barvo kot ekvivalenco svetlobi. Barva je torej odsev svetlobe, ki izhaja iz predmetov in zadane naše oko. Impresionisti so uporabljali krog barv francoskega slikarja Chevreula. Ta je strnil v krog barve, kot jih poznamo pri mavrici. Iz šest barvnega kroga, sestavljenega lahko ki nam na način barvnega naslednje razumeti spektruma, zaključke, potegnemo pomagajo

krajinarstvo 19. stoletja. Sprva ţaljivo ime »1 impressionnisme« se je utrdilo leta 1874, ko je na prvi skupni razstavi slikarjev francoskih visela tudi impresionističnih

Monetova slika iz leta 1872 Impression: Soleit levant oz. Vtis: Vzhajajoče sonce. Od takrat so izraz prevzeli tudi impresionistični slikarji sami. Impresionisti so svet prikazali kot osebno doţivetje, kot trenutni vtis. Njihovo glavno izrazno sredstvo sta bila barva in svetloba. Zapustili so delavnice in slikali v naravi. Impresionistični slikarji so vidni svet pretvarjali v mnoţico trepetavih drobnih potez s čopičem, ki se v očesu zlijejo in ustvarijo občutek gibanja tako v ozračju kot na površini predmetov. Slikarstvo je ţe sredi 19. stoletja začelo kazati veliko zanimanje za barvo, svobodni prostor, pokrajino, skratka, vanj je začel prodirati realizem, kot predhodnik impresionizma, ki je opustil trdo obrisno linijo, v tematiki pa se je od vzvišenosti vladarskih upodobitev literarnih in neresničnosti obrnil k antičnih in motivov vsakdanjemu

impresionistični kolorit. Nasproti si leţeči barvi v krogu predstavljata barvni par npr. modra-oranţna, rdeča-zelena in rumenavijoličasta. Barve modra, rdeča in rumena so tri osnovne barve, ki se jih ne da še naprej reducirati. Oranţna, zelena in vijoličasta so mešalne barve, saj so dobljene z mešanjem, npr. z mešanjem rumene in rdeče dobimo oranţno. Modra, zelena in vijoličasta so hladne barve kroga, v praksi pa to pomeni, da se te barve umikajo v ozadje. Rdeča, oranţna in rumena so tople barve kroga in so na sliki v ospredju. Ta sistem toplih in hladnih barv kroga je znan kot barvna perspektiva. Vse impresionistične slike temeljijo na teh zakonih barv in se jih da vedno izpeljevati nazaj do osnovnih zasnov. Sonvol

ţivljenju. Posebnost evropskega slikovitega slikarstva je v načelu dosledne rabe bolj ali manj čistih barv, brez črne in zavestni študij objekta skozi spremenljivo ozračje. Značilne za impresionistične slikarje so vrste upodobitev istega motiva ob različnih dnevnih časih in svetlobah in različnih letnih časih. Isto hotenje izraţajo tudi dela slovenskih

Nizozemska

fundacija

za

likovno

veliki meri vpliva umetniški svet v kar najširšem pomenu besede. Prijave za individualne ali splošne štipendije ocenjujejo aktivni umetniki, dobri poznavalci posameznih področij. Velik del ţirije predstavljajo priznani umetniki, preostali

umetnost, oblikovanje in arhitekturo

Obiskovalci arhitekturnega sejma, stanovanjske soseske ali umetniške razstave ne pomislijo prav pogosto na to, da velik del umetnosti na Nizozemskem Nizozemske nastane fundacije s za pomočjo likovno štipendij umetnost,

člani pa so kritiki, umetnostni zgodovinarji, profesorji in dragi izkušeni in priznani strokovnjaki. Prednost takega vključevanja je v tem, da se Fundacija po navadi hitro odzove na razvoj v umetnosti in umetniškem svetu. V umetnosti se na primer umetniki in ţirija za ocenjevanje prijav za štipendije nenehno izmenjujejo. In končno, zasebna fundacija ni vpeta v odvečno birokracijo. Čeprav se v Fundaciji osredotočajo na kakovost v umetnosti, se zavedajo, da lahko izpolnijo resnično pomemben namen le, če imajo zadosten vpogled v okoliščine, v katerih umetniki delujejo, in če je dodeljevanje štipendij prilagojeno term pogojem. Zato ima osebni in neposredni stik bistveni pomen. Medtem so od 1. januarja 1994 štipendije za kritje profesionalnih stroškov nadomestili s splošnimi štipendijami. Veliko umetnikov, ki so v preteklosti dobivali štipendije za kritje profesionalnih stroškov, je bilo še vedno prisiljenih zaprositi za javno ali socialno pomoč, da bi lahko krili svoje ţivljenjske stroške. Glede na razglasitev stroţjih pravil nacionalne pomoči v letu 1993 morajo biti ti umetniki, kot tudi drugi upravičenci do pomoči, bolj navzoči na trgu dela, kot je bilo to potrebno do tedaj. Obveznost prijave na razpoloţljiva delovna mesta ter usposabljanje za zaposlitev na drugih področjih sta del stroţje politike. Ta je pomenila, da bo Fundacija štipendije za kritje profesionalnih stroškov podelila umetnikom, da bi jim tako omogočila nadaljevanje njihovega poklica, medtem ko bi to kontinuiteto ovirala pravila, ki določajo nacionalno pomoč. Da bi se izognili temu konfliktu, sta se obe odgovorni ministrstvi (za

oblikovanje in arhitekturo. V zadnjih petih letih so te štipendije podelili več kot 4.000 likovnim umetnikom, ki so se lahko tako osredotočili na svoj lastni razvoj v ateljejih, stopali v korak s časom pri poklicnem delu, financirali nedobičkonosni projekt ali se udeleţili študijskega tečaja v tujini. Fundacija je nacionalno telo, ki dodeljuje ustanovilo štipendije ministrstvo likovnim za umetnikom, da bi oblikovalcem in arhitektom. Leta 1988 jo je kulturo, spodbudilo umetnost na Nizozemskem. Bistveno pri tem konceptu je, da Fundacija ni v prvi vrsti usmerjena njen glavni k izboljšanju cilj socialnega ali ekonomskega poloţaja umetnikov, temveč je spodbujanje kakovostne nizozemske umetnosti. Fundacija podeljuje dve glavni vrsti štipendij - individualne in splošne štipendije. projekte, štipendije Individualne potovalne za in štipendije študijske ali (delovne štipendije, arhitekturne štipendije, štipendije za začetnike, za posamezne publikacije

predstavitve) lahko prejmejo likovni umetniki, oblikovalci in arhitekti, splošne štipendije pa so namenjene likovnim umetnikom. Vsaki dve leti Fundacija podeljuje tudi "štipendije za delo" tistim umetnikom, katerih celotni opus je ali je bil izredno pomemben za likovno umetnost, oblikovanje ali arhitekturo na Nizozemskem. Čeprav Fundacijo financira ministrstvo za kulturo, so njene odločitve avtonomne. Na odločitve v

kulturo in za socialne zadeve) odločili, da bo od leta 1994 dalje proračun Fundacije dobil na leto več kot 20 milijonov guldnov. Iz te vsote bi lahko Fundacija podeljevala splošne štipendije, ki ne pokrivajo samo profesionalnih stroškov, ki so bili prej povrnjeni s štipendijami za delovne stroške, temveč tudi ţivljenjske stroške. Tako se kandidatom, ki so dobili štipendije, ni treba več prijaviti za nacionalno pomoč. Fundacija razume koncept likovne umetnosti, oblikovanja in arhitekture v kar najširšem smislu. Področje likovne umetnosti zajema risbo, slikarstvo in grafiko, nove medije (kot na primer zvočno ali računalniško umetnost) ter uporabno likovno fotografijo umetnost, ter video. obrtno umetnost in Oblikovanje vključuje

arhitekturne predstavitve), ampak tudi v široki paleti del ali projektov, ki lahko dobijo finančno pomoč. Do sedaj so bile posamezne štipendije dodeljene na primer fotografu, ki se je ţelel za eno leto posvetiti novim tehnikam v svojem študiju, arhitektu, sodelovanje ki je v ţelel preučiti mednarodno in mestnem oblikovanju

načrtovanju, pa tudi oblikovalcu oblačil, ki je ţelel oblikovati novo linijo moškega spodnjega perila. Moţnosti je veliko. Vse, z izjemo štipendij za arhitekturne predstavitve, veljajo za likovne Nina umetnike, oblikovalce in arhitekte.

Peter Kropotkin: Zakon in avtoriteta

grafično in industrijsko oblikovanje, modno oblikovanje (kreiranje ter modne dodatke kot tudi sama oblačila), oblikovanje tekstila in nakita, keramike in stekla ter oblikovanje v gledališču. Arhitektura oblikovanje pa zajema arhitekturo, ter druge mestno oblike načrtovanje, vrtno in krajinsko arhitekturo, notranjščin arhitekture. V tem sestavku govorimo o likovnih umetnikih, oblikovalcih in arhitektih. Ti izrazi se nanašajo na vse discipline, ki smo jih našteli zgoraj. Program individualnih štipendij je namenjen umetnikom, oblikovalcem ali arhitektom, katerih dela pomenijo, ali pa se zanje pričakuje, da bodo pomenila, pomemben prispevek na njihovem področju. Umetniška vrednost dela je vedno v središču ocenjevanja Ker se prijav za individualne vrednost ali štipendije. Program umetniška ,,Kadar vladata v druţbi nevednost in v glavah ljudi nered, se mnoţijo zakoni. Vsa pričakovanja se opirajo na zakonodajo, ker pa prinaša vsak novi zakon nova razočaranja, ljudje od zakonodaje neprenehoma zahtevajo tisto, kar lahko pride samo od njih samih, iz njihove lastne omike in moralnosti." Teh besed ni izrekel kak revolucionar, niti ne kak reformist. Gre za misel pravnika Dalloza, avtorja zbirke francoskih zakonov z naslovom Repertoire de la Legislation. Dejstvo, da je te besede izrekel človek, ki sam sprejema in občuduje zakone, najbolje ponazarja nenormalno stanje, v katerem se nahaja druţba. V današnjih teţavah se na vsak novi zakon gleda kot na zdravilo, ki bo odpravilo zlo. Namesto da bi ljudje sami popravili tisto, kar je slabo, zahtevajo to od zakonov. Če je pot med dvema vasema neprehodna, potem kmetje pravijo: ,,Potrebujemo zakon o vaških poteh." Če čuvaj parka izkorišča avtoriteto, ki jo uţiva med ljudmi, s tem da koga uţali, bo prizadeti človek vzkliknil: ,,Potrebujemo zakon, ki bo čuvaje parkov prisilil spoštovati

kakovost kaţeta v širokem spektru pojavov, je individualnih štipendij predvsem fleksibilni program. To se ne kaţe le v sedmih različnih vrstah štipendij, ki jih program pokriva (štipendije za začetnike, delovne štipendije, štipendije za posamezne projekte, potovalne in študijske štipendije, štipendije za publikacije in

pravila vedenja." Če pride do teţav v poljedelstvu in trgovini, bodo poljedelec, trgovec z ţitom in ţivinorejec v en glas zavpili: ,,Potrebujemo zaščitno zakonodajo." Vse tja do prodajalca starih cunj, vsi zahtevajo, da zakon zaščiti njihove se tako nepomembne interese. Če delodajalec zniţa mezde ali podaljša delovnik, politik brţ izjavi: ,,To je treba uzakoniti." Na kratko: vsepovsod in za vsako stvar zakon! Zakon o modi, zakon o steklih psih, zakon o vrlinah, zakon proti vsemu zlu, ki je posledica človekove brezbriţnosti in strahopetnosti. Vsi smo ţrtve kvarne vzgoje, ki si od najzgodnejše mladosti prizadeva v nas ubiti duha upornosti v korist podrejanja avtoriteti. Zakoni, ki urejajo vsako podrobnost v našem ţivljenju — od rojstva, vzgoje, razvoja, ljubezni in prijateljstva — so nas do te mere pokvarili, da bomo, če se bo tako stanje nadaljevalo, ostali brez sleherne lastne volje in sposobnosti samostojnega mišljenja. V današnji druţbi se sploh več ne pomisli, da je mogoče ţiveti tudi drugače kot le pod zakoni, predstavniško vlado in s peščico oblastnikov. In če so se druţbe ţe osvobodile izpod jarma, so si kmalu zatem tudi nadele novega. Idealno ,,prvo leto svobode" ni nikoli trajalo več kot en dan, ker so si ljudje ţe naslednji dan po sprejetju take proklamacije izbrali novi jarem zakona in avtoritete. Zares, ze nekaj tisoč let nam tisti, ki vladajo, do ponujajo zakonov različne in verzije ,,spoštovanja pokoravanja

močjo vodnih kapljic, ki sčasoma raztopijo kamen, vsak dan znova vtihotapljajo v njegovo razumevanje druţbe in literature. Knjige, ki obravnavajo zgodovino, politično znanost in socialno ekonomijo, so napolnjene s takim spoštovanjem zakonov. Celo naravoslovne znanosti morajo biti v sluţbi tega duha, kar je videti v laţnem jeziku sposojenem iz teologije in od vsakokratnih avtoritet, ki spodriva znanje, ki ima opravka s čistim opazovanjem. Na ta način vnaša v naše razumevanje zmedo z namenom, da pri ljudeh ohrani spoštovanje zakonov. Isto se dogaja s časopisi. V njih ne boste naleteli na članke, ki ne bi izraţali spoštovanja do sprejetih zakonov, čeprav boste lahko ţe na naslednjih straneh prebrali članke, ki ugotavljajo, da je ta ali oni zakon čista neumnost. Priklanjanje zakonom je postala vrlina in dvomim, da je kje sploh kak revolucionar, ki ni v svoji mladosti začel kot branilec zakonov pred njihovo zlorabo, čeprav je ta posledica zakona samega. Takšni samozvani znanosti se pridruţuje tudi umetnost. Heroji skulpture, slikarstva in glasbe branijo zakone s svojimi ţivljenji: z oţarjenimi očmi in razširjenimi nosnicami so pripravljeni s kopjem prebosti vsakogar, ki bi si drznil skruniti zakon. V slavo zakona se zidajo svetišča, v katerih opravljajo svoje obrede visoki svečeniki, ki si jih ne upajo dotakniti niti revolucionarji, če pa se jih hoče revolucija vendarle znebiti, si pri proglašanju novega svetega spet pomaga z zakonom. Kaotična mnoţica predpisov - zakonov, ki so nam jih zapustili suţenjstvo, fevdalizem in različni kralji, je zavzela mesto, ki so ga prej imele kamnite prikazni. Tem so bila v preteklosti ţrtvovana ţivljenja ljudi, ki se jih iz strahu, da jih ne bi pokončala strela z neba, niso upali niti dotakniti. iz knjige Antologija anarhizma

avtoriteti". V taki moralni klimi starši vzgajajo svoje otroke, šola pa tako vzgojo samo še poglobi. S spretno selekcijo laţnih znanstvenimi prispevkov podtakne šola otrokom zavest o neobhodnosti zakonov; iz pokoravanja zakonom je naredila pravo religijo, moralno dobro in zakon vladarjev je spojila v novo boţanstvo. Za edino prave zgodovinske heroje proglasi tiste, ki spoštujejo zakone in jih branijo pred uporniki. Pozneje, ko otrok vstopi v javno ţivljenje, se ti predsodki z

Razsežnosti feminističnih gibanj

lovsko nabiralniških druţbah. V njej so imele ţenske vlogo negovalke, vzgojiteljice, poleg tega pa so se ukvarjale tudi z nabiralništvom, ki pa je bilo le

Vzroke

za

razlike

med

spoloma

in

dopolnilnega

pomena

za

preţivetje.

manjvrednost ţensk lahko poiščemo v patriarhatu, ki je, razen redkih izjem, bistvo ureditve človeške druţbe od njenih začetkov. 'Patriarhat lahko opredelimo kot socialno strukturo, neenakost iz kot med institucionalizirano spola pravno

Moški so se ukvarjali z lovom. Bili so fizično močnejši, zato so imeli večji pomen na ekonomskem in političnem področju. Posledica tega je, da sta moški in ţenska razvila različne sposobnosti in lastnosti. Predstavniki te teorije menijo, da je takšna delitev dela praktična in da je vsaj z vidika industrijske druţbe najbolj funkcionalna, ker omogoča najuspešnejšo socializacijo novih članov. Zagovornici kulturološke teorije pa sta Margaret Mead in Ann Oakley. Trdili sta, da je spolno vedenje naučeno. Moški in ţenske se skupaj s spolno identiteto naučijo tudi spolnih vlog in prevzamejo simbole in lastnosti statusnih razlik. To sta dokazovali s preučevanjem nerazvitih ameriških, afriških in azijskih plemen. Na podlagi ten sta ugotovili, da je v nekaterih plemenih delitev dela po spolu zamenjana, druga pa je sploh ne poznajo. Kombinacijo Sherry B. obeh Ortner s teorij svojo zagovarja teorijo o

spoloma, kjer so ljudje zaradi svojega izključeni določenih aktivnosti, okolij in prostorov.' Patriarhat je okorela, čeprav še zdaleč ne preţiveta, druţbena oblika, temelječa na očetovski oblasti in na štetju sorodstva po očetovem rodu, v kateri so spolne vloge toč no in strogo določene. V preteklih patriarhalnih druţbah ţenske niso imele volilne pravice, pravice do ekonomskih dejavnosti, pravice dedovanja, vč asih pa niti osebne svobode. Danes v t.i. modernih druţbah so razlike med spoloma prikrite, ţenske so vrednostno enake moškim, čeprav stvari se zdaleč niso take, kot bi morale biti. To potrjuje tudi in med drugim dejstvo, da ţenske v industriji še danes niso enako plačane za isto delo kot moški. Tako druţbo sicer ne imenujemo so različne v več teorije pa patriarhat, o jih spolni lahko sta govorimo pa o patristični kulturi. Nastale neenakosti, Zagovornika grobem prve

nasprotju med kulturo in naravo ter o sposobnosti vzpostavljanja osebnih in intimnih odnosov. Sherry B. Ortner piše o kulturi, ki med drugim vključuje tako tehnologijo kot različne ideje, superiorni naravi. večji Kultura meri in naj bi bila domena moških oz. moška stvar, saj naj bi ti v posedovali mentalne karakterne sposobnosti lastnosti

razdelimo na biološke in kulturološke. teorije antropologa Lionel Tiger in Robin Fox, zagovarjala pa sta dejstvo, da so spolne vloge biološko dedno določene. Človek kot bitje je 99.9% svojega obstoja preţivel v

potrebne za produkcijo kulture. Prav zaradi tega naj bi bili več vredni kot ţenske. Ţenske pa so zaradi fizični

lastnosti povezanih z reprodukcijo bliţje naravi, katero moški obvladujejo in so ji nadrejeni. Pomembno vlogo igra tudi primarna socializacija v kateri so medosebni odnosi predvsem intimni in osebni. Odnosi, ki jih ustvarjajo moški so bolj hladni in racionalni, zato se moške dojema v kot manj čustvene, Sherry B. sposobne mišljenja. prvi meri poanta abstraktnega

Čeprav jih ponavadi gojimo v zakotnih vrtnih predelih, pridejo prav predvsem v kuhinji. Zato je prijetneje in koristnejše, če jih gojimo kar na okenski polici v lončkih. zelišča lahko tudi skladiščimo, ponavadi s sušenjem, včasih, ko pa z sušenjem izgubijo preveč arome, pa jih tudi globoko zmrzujemo. Čeprav so zelišča v prvi meri uporabna za kuho, pa lahko z njimi oblikujemo čudovit okrasni vrt, ki bo razveseljeval obiskovalce tako z barvo in razgibanostjo kot tudi z prijetnim vonjem. Koper Je enoletna rastlina iz druţine kobulnic, podobno

Glavna

Ortnerjeve teorije o manjvrednosti ţensk temelji na ugotovitvi, da ni sama ţenska biologija kriva za poloţaj spola v druţbi. Pomemben je predvsem način Maca opredeljevanja in vrednotenja le te.

kot kumina, janeţ in koromač. Zraste do 120 cm visoko. Listi so modrikasto zeleni in spominjajo na liste koromača. Cvete v velikih kobulih rumene ali rumenozelene barve. Plodovi so jajčaste oblike in sestavljeni iz dveh ploščatih semen, ki se, ko dozorijo, z lahkoto razdvojijo. Je enoletnica,ki cveti do konca avgusta. Kot začimbo uporabljamo sveţe ali posušene koprove liste, cvetne kobule in semena. Semena imajo prijeten vonj in okus, ki spominja na kumino, le da je nekoliko milejši in deluje bolj sveţe. Koper uspeva povsod v zmernem podnebnem pasu. O njegovem izvoru so mnenja različna, kot njegovo prvotno domovino navajajo juţno Evropo oz. Indijo in Iran. Je značilno zelišče skandinavske in severnoevropske kuhinje. Koper je pri nas priljubljena domača dišavnica, poznana zlasti v severnem delu drţave. Sesekljane sveţe in posušene listice uporabljamo kot začimbni dodatek k solatam iz krompirja, kumar, zelene in paradiţnika. V jedeh listov ne kuhamo, ampak jih primešamo tik pred koncem. Cele vejice z cvetnimi kobuli uporabljamo pri vlaganju kumaric, zelenega paradiţnika ali paprike. Sodi v koprovo in krompirjevo kremno juho, smetanovi omaki, prikuham iz kumaric in

Zelišča v Strahinju
Zelišča so ene od najstarejših vrtnih rastlin, ki jih človek ţe stoletja uporablja v kuhinji, zdravilstvu, kozmetiki. Današnjemu vrtnarju so zelišča prav tako zelo koristna, priljubljena pa so tudi kot okrasne rastline zaradi zanimivih in lepih oblik. Večina vrtnih zelišč raste divje ob sredozemskih obalah, kjer rabijo za uspešno rast suha vroča poletja in mile zime. Ponavadi dobro uspevajo na sončni legi in na dobro prepustni zemlji. Dolgotrajno mokro zimsko obdobje jim močno uniči korenine, vendar kljub neugodnim pogojem zelišča rastejo, toda le v šibke in potegnjene rastline z malo vonja in okusa. Najdejo pa se tudi izjeme. Nekatera močvirska zelišča, kot npr. angelika, črna meta, drobnjak, pelin, itd. uspevajo v senci oz. rabijo za uspešno rast delno senco. Zelišča potrebujejo le malo nege, če jim le zagotovimo ustrezne rastne pogoje. olja, ki jih vsebujejo, učinkujejo kot obrambna sredstva, zato so odporna proti večini škodljivcev in boleznim.

paradiţnika, h kuhanemu mlademu krompirčku, majonezi, sirnim namazom in solatnim prelivom za jajčne solate. Dobro se kombinira z vsemi sveţimi dišavnicami, vendar v manjsih količinah zaradi močnega vonja. Maca

Poimenovati izdelek in mu podariti glas, s katerim govori potrošniku, je proces, s pomočjo katerega je izdelek preoblikovan v reprezentacijo, kar je bistvo modernega oglaševanja. Je nekaj, kar je dodano izdelku (glas in vse, kar izdelek pove verbalno ali s pomočjo slik). Cilj tega oglaševanja ni doseţen, dokler ne pride do dejanskega nakupa in uporabe. To je tudi vzrok, zakaj bi moral biti končni učinek mora oglasa pozitiven. Vendar zgolj prizadevanje za končni pozitivni učinek ne

Benetton in oglaševanje

Njegov začetek najdemo v drugi polovici 20. stoletja. Najpreprosteje ga opredelimo kot aktivno strategijo prodaje in trţenja (v prvi vrsti gre predvsem za vzpodbujanje povpraševanja, da bi prodali čim več). S pomočjo te definicije lahko potegnemo ločnico med predmodernimi in zgodnje modernimi oglasi. Mnoţična produkcija je razširila trge prek lokalnih meja v nacionalni in internacionalni prostor in posledično nadomestila identiteto izdelkov kot podaljška osebnosti malih proizvajalcev in lokalnih trgovcev z anonimnim, mnoţično proizvedenim blagom, ki mu je bilo ravno zaradi tega potrebno dati ime. Poimenovanje je prvi korak v konstrukciji identitete. Poimenovanje razlikuje izdelke od drugih, bolj ali manj identicnih tekmovalnih izdelkov, po drugi strani pa je to neposredno srečanje s potrošnikom. Isto sporočilo je poslano celi vrsti naslovnikov, toda ti ga sprejemajo individualno. Drugi korak, po razglasitvi imena izdelka je, ko začne blago govoriti samo zase tako, da nagovarja potrošnikove potrebe in ţelje in občinstvu govori o svojih pozitivnih značilnostih izdelka. V bistvu glas blaga reče:"Jaz sem tisti, ki ga potrebuješ in ţeliš in kar ti manjka". Z oblikovanjem obljub, zagotovil, aluzij in asociacij glas blaga razglaša, katere so dobre stvari, ki jih bo blago prineslo, in opozarja na slabe stvari, ki se bodo zgodile, če bo potrošnik blago zavrnil.

pomeni,da

predstavitev

delovati

znotraj pozitivnega registra. Negativni elementi so v predstavitev lahko vključeni tako, da se ujamejo s končnim ciljem. Pri končnem cilju gre za povdajanje pozitivne vrednosti izdelka in na ta način zagotavljanje nakupa. Negativno dimenzijo so uporabljali ţe v oglasih za zdravila brez recepta v 19. stoletju. Ti oglasi naj bi predstavljali predhodnike modernega oglaševanja. V njih so bile naštete, opisane ali prikazane teţave, za katero je zdravilo obljubljalo ozdravitev (pomik k namigovanju za boljši jutri). Naslednjo uporabo negativnega oglaševanja najdemo pri izdelkih s pomočjo negativnega oglaševanja tekmovalnega izdelka ("njihov izdelek v primerjavi z dobrim našim, ni dober"ali "naš izdelek je boljši kot njihov". problem; Toda celo strategija negativno negativnega poimenovanje poimenovanja naleti z marketinškega stališča na konkurenčnega izdelka lahko pripomore k temu, da postane ta poznan in se usidra v spomin potrošnikov. Če se ime izdelka obdrţi v zavesti potrošnikov pospeševal "slabšega" kljub tudi izdelka. negativni prodajo Danes označitvi, to pomeni,da naj bi oglas za "dober" izdelek konkurenčnega tako oglaševanje

pogosteje najdemo na področju politike kot pa v svetu blaga. Tretji način uporabe negativnega oglaševanja so obširno uporabljali v ZDA v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Najdemo ga v oglasih, ki stigmatizirajo, in je podoben prvi obliki negativnega oglaševanja. Ta pomakne poudarek od slabega, ki ga je potrebno pregnati, k dobremu, ki ga je potrebno vzpostaviti. Potencialni potrošnik bo občutil negativne posledice njegove neuporabe. To je tudi vzrok, da taka skrajna negativnost teh oglasov vzbuja strah. Ta tip oglaševanja se danes redko uporablja, čeprav podobno strategijo se vedno občasno uporabljajo v kampanjah proti zlorabi drog in AIDS-u. Moderno oglaševanje je bilo rojeno z eno nogo v svetu blaga in z drugo v mnoţični kulturi. Predpogoj njegovega nastanka je bila razširitev trga potrošnega blaga in obenem oblikovanje posebnega načina informiranja, kjer naj bi imela zabava in nasploh spektakularni vidik pomembno vlogo. Na začetku prejšnjega stoletja je potrošnja mnoţične kulture in potrošnih dobrin vrtoglavo rasla: sem štejemo tudi filme, revije, veleblagovnice in oglaševanje, ki so vse skupaj povezovali. Ne glede na to pa mora oglas se vedno prodajati izdelek. Doseči mora pozitiven končni učinek, zagotoviti mora da se krog od predstavitve do nakupa in dejanske uporabe ponavlja. Sodobno trţenje uporablja celo vrsto vzporednih oglaševalskih strategij, od oglaševanja izdelka do oblikovanje imidţa podjetja, ali pa kombinira oba načina, da bi podjetje in izdelek postala znana in da bi doseglo pozitiven vpliv na potencialne porabnike. Maca

delati z rokami in glavo. To dvojno delo ne škoduje, temveč koristi, ker mora človek za lastno zdravje delati z vsemi svojimi organi, tako z moţgani, kot z glavo. Kdor je brihten in vajen delati z mislijo, bo uspel bolje tudi v ročnem delu in kdor je pri dobrem zdravju, kakor človek, ki izvršuje zdravo delo pod zdravimi pogoji, ima tudi moţgane bolj na mestu in laţje misli. Sicer pa, ker sta oba načina dela potrebna in je eden teh načinov prijetnejši od drugega in daje človeku več ugleda in dostojanstva, ne bi bilo pravično, če bi bil en del človeštva obsojen izključno na nizka dela, dočim bi le nekateri imeli pravico do znanja in s tem do nadvlade. Zato ponavljam, da morajo vsi opravljati ročno in intelektualno delo. Jože: Tudi to razumem, toda mod ročnimi deli so teţka dela in lahka dela, lepi poklici in manj lepi poklici. Kdo bo na primer potem hotel delati v rudnikih, kdo bo čistil stranišča? Jurij: Ko bi vi vedeli, Joţe, koliko iznajdb in kakšna raziskovanja so v teku, bi vedeli, da bi danes, če bi organizacija dela ne bila več v rokah tistih, ki ne delajo in zato skrbijo samo za svoj dobiček in ne za blagostanje delavcev, vsi poklici bili taki, da bi v njih ne bilo ničesar odvratnega, nezdravega in teţavnega. Zato bi se vedno dobilo delavce, ki bi ga radi izvrševali. To ţe danes! Kaj bi šele bilo, ko bi morali delati vsi in bi zato vse študije in vsaka znanost stremeli za tem, da olajšajo vsako teţje delo in ga napravijo prijetnega. In če bi tudi še obstajali poklici, ki bi bili trši in teţavnejši od drugih, bi se skušalo izravnati te razlike s posebnimi ugodnostmi za tiste delavce. Moramo pa tudi računati na to, da v druţbi, kjer vsi delajo skupno v skupno korist, samovoljno vzklije bratsko čustvo in čustvo solidarnosti, kakor v lepi druţini, tako da vsakdo, namesto da bi se branil in prepiral, da si prihrani trud, raje vzame na svoje rame najteţja dela.

Errico Malatesta: Med kmeti

… Jurij: Vsi, ker vsi bodo morali istočasno s študijem in gojenjem literature in znanosti, izvrševati tudi kako ročno delo. Vsi bodo morali

Jože: Je ţe prav, toda če ne pride do tega, kaj potem? Jurij: Dobro. Če bi navzlic vsemu še bili poklici, ki bi jih nobeden ne hotel izvrševati prostovoljno, tedaj se bomo tega dela lotili vsi, vsak nekaj in delali na primer en dan v mesecu, ali na teden, ali pa leto. In če gre res za stvar v splošno korist, bodite prepričani, da se ţe najde izhod. Ali nismo danes primorani iti v vojake, zato da zadovoljimo druge in se borimo z ljudmi, ki jih ne poznamo in nam niso storili ničesar, ali celo proti našim lastnim bratom ali prijateljem? Mislim, da bo vseeno bolje, delati v naše zadoščenje in v korist vseh. Jože: Veš, da si me skoraj prepričal? Vendar pa mi nekaj nikakor noče v glavo! Veš, zadeva — to, da moramo vzeti gospodi . . . Ali ne bi bilo mogoče drugače? Jurij: Kako pa hočete napraviti? Dokler imajo oni vse v rokah, bodo vedno ukazovali in se bodo brigali le za lastne koristi, kakor so delali doslej. Ampak, zakaj vam ni po volji, če odvzamemo gospodi to, kar ima? Mislite morda, da bi to ne, bilo pravično, da bi bilo to zlo dejanje? Jože: Ne. Po vsem, kar si mi razloţil, bi to bila celo sveta stvar, kajti s tem, da odvzamemo gospodi bogastvo, ne bi storili drugega, kot da se maščujemo za kri, ki nam jo srkajo ţe od davno. In potem, če jim ţe kaj vzamemo, ni zato, da si obdrţimo mi, temveč, da damo vse na razpolago skupnosti in v splošno korist, al ni tako? … iz knjige Anarhiji naproti

Gledališče Glej

Med

najpomembnejšimi Slovenskim

nacionalnim narodnim

inštitucijami:

gledališčem, Narodno in univerzitetno knjiţnico in Pravno fakulteto na eni ter Filozofsko fakulteto na drugi strani, je na Gregorčičevi ulici 3 Gledališče Glej. Vendar je tudi Glej postal del nacionalne dediščine; 24 let je vztrajal kot inštitucija, ki je dajala moţnost radikalnim in brezkompromisnim avtorskim poetikam, da se preverijo pred občinstvom. Celo temačna ulica ob gledališču, v katero zavijemo z ene glavnih in najbolj prometnih ljubljanskih cest, govori o subverzivni vlogi v okviru gledališke prakse, ki jo je imelo gledališče v poltretjem desetletju. Eksperimentalno gledališče Glej je leta 1970 ustanovila skupina reţiserjev, teatrologov in igralcev, med njimi Lado Kralj, Dušan Jovanovič in Zvone Sedlbauer, ki so po dveh desetletjih najbolj priznani slovenski gledališki ustvarjalci in pisci. Ustanovitev je bila izraz nezadovoljstva nad politiko osrednjih gledaliških hiš, ki so hotele obdrţati monopol na gledališkem področju s preverjeno in uveljavljeno estetiko. Prvi dve desetletji sta minili z neizogibnimi konflikti strukturo, z z vladajočo za kulturnopolitično "vojnami"

minimalne subvencije za povprečno tri predstave na leto, z mnogimi selitvami in uspešnimi predstavami. To obdobje so predvsem zaznamovale novitete slovenskih avtorjev: Milana Jesiha, Rudija Šelige, Pavla Luţana, Frančka Rudolfa in drugih. Vendar nobena ekipa ni ostala dolgo; ne toliko zaradi nevzdrţnih pogojev, kolikor zaradi koncepta gledališča. "Glej je bil v osemdesetih "valilnica" reţiserjev. Teh ni zanimalo Gledališče Glej, pač pa njihova lastna kariera." V največji meri je bil Glej "predpraţnik" za velike institucije: tu so mladi ustvarjalci lahko pokazali

publiki in kolegom svoje prve profesionalne produkcije, tu so si lahko se privoščili eksperimentiranja na slušni in vizualni ravni in tu so se sklepale pogodbe za delovna razmerja z osrednjimi gledališkimi hišami. Sem so se vračali tudi starejši kolegi/kolegice, ki so se utrudili od gledališkega proizvodnega trakta in so zahrepeneli po vznemirljivem draţu gledališkega raziskovanja. "Glej ni imel prihodnosti in v tem je bila njegova prednost. Imel je samo sedanjost, če jo je intenzivno izkoriščal, je prihodnost ustvarjal sproti. Ţivel je samo za predstavo, ki jo je pripravljal." Direktorica Lidija Jurjevec in umetniška voditeljica Nevenka Koprivšek, ki sta prevzeli vodenje gledališča leta 1989, sta hoteli ustvarjati tudi za prihodnost in v sezoni 1990/91 sta uspeli izvesti dokončen preobrat v estetskem in organizacijskem smislu. "Današnji Glej nima nikakršne zveze z Glejem izpred dvajsetih let. V Sloveniji bi teţko našli gledališče, ki ima manj zveze s preteklostjo, kot jo ima danes Glej." V prvi sezoni sta Lidija Jurjevec in Nevenka Koprivšek Glej s intenacionalizirali program Gledališča

mark." Niso imeli tudi prostora, kjer bi lahko vadili in nastopali, in ne menedţerske strukture, ki bi skrbela za produkcijo in postprodukcijo predstav. Vse to jim je lahko ponudilo Gledališče Glej. Pravzaprav so se učili skupaj. Z domačimi in mednarodnimi uspehi predstav se je povečal obseg dela. Delo je postalo kompleksnejše in temu se je morala prilagajati tudi organizacijska struktura Gledališča Glej. Od leta 1990 je postala redna praksa, da vsaka skupina naredi eno predstavo na leto. V zadnjih štirih sezonah je imela največji uspeh skupina Betontanc Matjaţa Pograjca, ki je dobila mednarodno nagrado za najboljšo plesno predstavo v Franciji (Bagnolet 1992). Skupina gostuje po vseh evropskih drţavah, imela je turnejo v ZDA, nastopili so v Tuniziji, odpravljajo se tudi v Avstralijo. Njihove akrobatsko-plesne predstave je pravzaprav še najmanj mogoče videti doma. Skupina Tomaţa Štrucla ne dosega mednarodnega uspeha Betontanca, čeprav se vedno večina njegovih kolegov gostuje v tujini. Pop, MTV-jevska reciklaţa, ne v pejorativnem pomenu, privablja pozornost vrstnikov, vabljive pa so tudi za komercialna podjetja, ker se predstave naslanjajo na ikonografijo mnoţične kulture in oglaševanja. Tretja skupina je Grapefruit, ki zadovoljuje humorja in zabave ţeljno domače občinstvo. Njihove predstave so skoraj vedno razprodane. V starem ţargonu bi se ta skupina imenovala amaterska, če ne bi bil prav Glej tisti, ki je pokazal, da profesionalna izobrazba ni vse. Predstave skupine Grapefruit kot S niso tako perfekcionistično okornost sodelujejo je izpeljane predstave pa in

produkcijo predstave YOU - THE CITY ameriške reţiserke Fione Templeton in s publiciranjem dvojezičnih gledaliških listov. V gledališče sta po krajšem premolku spet povabili najmlajšo generacijo reţiserjev in koreografov: Štromajerja, Bergerja, Sosiča, Kovača in druge). Z raznimi prireditvami, kot so koncerti, razstave, promocije knjig in modne revije, sta skušali znova uveljaviti prostor na Gregorčičevi 3 kot vznemirljiv center, kjer se umetniki z različnih področij srečujejo z obiskovalci. Leta 1990 se je koncept Gledališča Glej ostro profiliral; to je predvsem zasluga treh mladih reţiserjev in njihovih skupin: Matjaţa Pograjca (Betontanc), Tomaţa Štrucla in Iztoka Lovriča (Grapefruit). Razlog pridruţitve je nekdo opisal takole: "Vsem je manjkalo nekaj denarja za dokončanje predstave, po nekaj sto

Tomaţa Štrucla ali Betontanca, toda prav njihova šarmantna. skupinami oblikovalci tudi skladatelji,

kostumografi, ki se uveljavljajo kot samostojni umetniki, na primer skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, in bi radi v prihodnje delali samostojne

scenske projekte v okviru Gledališča Glej. O širitvi programa z novimi, zunanjimi ustvarjalci v Gledališču Glej trenutno ne razmišljajo tudi zaradi produkcijskih omejitev. Nina

odpadnih avtomobilov. V preteklosti je bilo odlaganje odpadkov v preteţno neurejena odlagališča skoraj edini način ravnanja z odpadki. Kaj je odloţeno na taka odlagališča se ne ve saj o tem ni nobenih podatkov. Zato pogosto prihaja do ekoloških nesreč zaradi razlitja hudo strupenih snovi, krivca za nesrečo pa ni mogoče najti. Najpogostejši razlog za to je, da odpadek tam počiva ţe zelo dolgo časa in ni moč ugotoviti, kdo ga je tam pustil. Rešitev se najbrţ skriva v uporabi odpadkov za ponovno izrabo. Tu bi morala pomagati drţava, saj v Slovenijo uporabne odpadke za ponovno izrabo več ali manj uvaţamo. Razlog se skriva v tem, da so ti uvoţeni odpadki ţe ločeni po izvoru. To je za proizvajalce ki uporabljajo odpadke zagotovo laţje in cenejše, kot če bi sami poskušali odpadke sortirati v Sloveniji in jih potem uporabiti. Reševanje okoljskih problemov in s tem tudi odpadkov, ki so na neštetih lokacijah in velikokrat na zelo občutljivem terenu, utegne naleteti na negativne odzive in druţbene konflikte. predvsem: *neurejenost odlagališč in teţave pri Srečujejo se strokovni vidiki z lokalnimi interesi. Najbolj pogoste teţave so

Pravna ureditev ravnanja z odpadki
Še dobri dve desetletji nazaj se ljudje niso pretirano ubadali z okoljem, saj je bilo samo po sebi umevno, da je vodo pitna, zrak čist, da zemlja ne vsebuje okolju in zdravju škodljivih snovi. Lahko bi trdili, da so se prvi znaki zastrupljanja okolja pokazali ţe prej, vendar pa je ravno proces industrializacije ta potek tako pospešil, da je problem aktualen zadnjih nekaj let. Posledice so danes ţe močno vidne in praktično nepopravljive; ozonske luknje, izginjanje pragozdov, globalno segrevanje in posledične spremembe klime. Stanje je zaskrbljujoče in drţave bodo morale močno premisliti kaj storiti, da bi ohranili vsaj del tega kar koristimo sami še za naše potomce. Problem ni lahko rešljiv, saj prinaša s seboj velikanske denarne stroške. Ob takih stroških pa drţave velikokrat kar pozabijo na svojo vest in problem potisnejo vstran. Ravnanje z odpadki sicer ima zakonodajno podlago ţe dobri dve desetletji v okviru pravne ureditve varstva okolja, vendar pa je ravno ravnanje z odpadki med slabše rešenimi področji varstva okolja. Pereč problem v Sloveniji predstavlja prav ravnanje z odpadki. Tveganje je seveda različno glede na nevarnost, ki jo posamezna vrsta odpadkov predstavlja za okolje. Proizvodnja ţal navrţe poleg zelenega izdelka tudi odpadke in ostanke, ki so bolj ali manj škodljivi za okolje in zdravje. Struktura odpadkov se je v zadnjih letih tudi močno spremenila Močno naraščajo količine odpadne embalaţe za ţivila, odpadne elektronike in

preprečevanju neugodnih vplivov na okolje, saj so številna odlagališča v občutljivem okolju (v gramoznicah, kraških jamah...); *neustrezno urejena in uporabljena številna odlagališča industrijskih odpadkov; *mešanica ţe odloţenih odpadkov, saj so med komunalnimi tudi industrijski in nevarni odpadki; to oteţuje tekoče urejanje odlaganja; *sistem sortiranja in usmerjanja snovnih tokov se ni vzpostavljen, poseben primer pa so

specifični dejavnosti;

odpadki

posameznih

panog

stoletja, med njimi umetnostnozgodovinski muzej in naravoslovni muzej, Dunajska drţavna opera in Burgtheater (prej Cesarska muzeja, Cesarska opera in Cesarsko gledališče), Dunajska univerza in Akademija likovne umetnosti. Kljub industrijskemu je prišlo do Na nazadovanju evolucije primer, avstro-ogrske razreda znani

*uveljavljeni se niso ekonomski mehanizmi, ki bi vzpodbujali drugačno ravnanje z odpadki; *v celoti se ni vzpostavljen sistem strokovne organiziranosti inšpekcij in zlasti ukrepov, ki bi omogočili popoln pregled dogajanja v okolju. Za uspešno uresničevanje koncepta ravnanja z odpadki v optimalni rešitvi so pomembni celoviti ukrepi zakonodajne in ekonomske narave pri prostorskem urejanju in varstvu narave, okolja in zdravja ljudi pri organiziranju javnih sluţb in vzpodbujanju ustreznih raziskovalnih in razvojnih dejavnosti. Pomembno je usklajeno interdisciplinarno sodelovanje strokovnjakov in upravljavcev projektov. Katja pri uresničevanju različnih

monarhije od leta 1870 dalje v t.i. Grunderzeit, liberalnega obe svetovno burţoazije, ki je iskal svoje lastne kulturne oblike izraţanja. koncertni dvorani, Konzerthaus in Musikverein, sta bili umetniško izloţbeno okno dunajske burţoazije. Zasebna gledališča so predstavljala priljubljeno nasprotje vodilnemu nemškemu odru v Hoftheatru. Na ozadju umazane bede mnoţic je začetek propadanja habsburške monarhije na začetku tega stoletja eno najzanimivejših poglavij v zgodovini avstrijske umetnosti in kulture. Najpogosteje pripisani slogu art nouveau, so skoraj na vseh področjih cveteli mejniki, ki so našli svoj izraz v najrazličnejših umetniških osebnostih: Adolf Loos in Otto Wagner v oblikovanju in arhitekturi; Gustav Klimt, Egon Schiele all Oskar Kokoschka v slikarstvu; Gustav Mahler in Arnold Schonberg v glasbi; Arthur Schnitzler in Hugo von Hofinannsthal v gledališču in knjiţevnosti. In seveda Sigmund Freud, ki je s svojim razvojem psihoanalize tlakoval pot povsem novim dimenzijam človekove zavesti. Glavno prelomnico predstavlja padec monarhije leta 1918. Ozemeljska, politična in kulturna identiteta nenadoma majhne drţave Avstrije je bila močno oslabljena. Upanje, da bo mlada demokracija preţivela, je bilo medlo. Avstrijo so na splošno obravnavali kot drţavo, ki je nihče noče. Prvo republiko je zaznamovalo hudo politično nasprotovanje med dvema glavnima skupinama, krščanskimi socialisti in socialnimi demokrati. Konflikt se so ni bile razlikoval zasnovane od na kulturnega razrednega boja. Strategije, še posebej socialnodemokratske,

Avstrijska kulturna pokrajina
Avstrija ima bogato kulturno dediščino. Kljub majhnosti so bili in so veliki ustvarjalni doseţki avstrijskih umetnikov in znanstvenikov mednarodno priznani in cenjeni. Pregovor pravi, da morajo avstrijski umetniki najprej uspeti v tujini, potem so šele cenjeni v Avstriji in svojo pravo slavo doseţejo šele po smrti. To sovpada s tradicionalnim avstrijskim nostalgičnim nazorom, ki pripisuje kulturne vrednote predvsem boljši preteklosti. Celo v času monarhije kulturna politika ni bila le v rokah mecenov umetnosti. "Umetnost kot najvišji izobraţevalni medij drţave" kot odlično sredstvo za zgodovinsko osveščenost, naj bi pomagala pri varovanju enotnosti pred vedno bolj različnimi nacionalnimi interesi. O tej usmeritvi pričajo pomembnejše zgradbe okoli Ringstrasse iz druge polovice 19.

političnem konceptu kulture. Menili so, da je kulturna le ti politika ločujejo poskus od višjih je vsesplošne razredov. poskušala reorganizacije ţivljenjskih pogojev mnoţic, saj jih Socialnodemokratska stranka

gibanja postopoma uničili, je uradna kulturna politika predpisovala stvaritve, ki podpirajo idejo avstrijske, domovinske prenove. Kulturno politiko so obravnavali kot del zunanje politike, ki sluţi poudarjanju evropske dimenzije avstrijske kulture kot tudi enotnosti avstrijskega naroda. Ta "nazadnjaška stabilizacija" je bila povezana z zgodovinsko kulturno politiko v času monarhije in je postala hkrati vedno bolj dovzetna za vse vrste nacionalsocialističnega avtoportretiranja. S Hitlerjevo invazijo je Avstrija izginila z zemljevidov. Vedno večje število umetnikov in znanstvenikov, večina Ţidov, je odšlo v izgnanstvo ali izginilo v koncentracijskih taboriščih; izguba, ki je Avstrija ni uspela nikoli nadomestiti. Hkrati pa je bilo nacionalsocialistično vodstvo zelo napredno pri svoji uporabi kulture kot medija ideološke propagande: radio, film, mnoţične prireditve in gledališče na fronti so učinkovito uporabili na dobro organiziran način. Tisti umetniki iz "Ostmarka", kot so takrat imenovali Avstrijo, ki jih je nacistični reţim sprejel ali celo povabil, naj ostanejo, so lahko ohranili nek poseben poloţaj v okviru kulturne politike tretjega rajha. Razprave o namernem ali prisilnem sodelovanju umetnikov, ki so bili dejavni v tistem času, so značilne za avstrijsko kulturno pokrajino vse do danes. Začetek druge republike predstavlja zavezniška osvoboditev Avstrije leta 1945. V prvi politični izjavi zveznega kanclerja Figla je omenjena avstrijska kultura: "... v imenu nove, mlade Avstrije v spomin na našo veličastno in dolgotrajno avstrijsko tradicijo. Avstrijski duh je bil stoletja najmočnejša obramba pred enostranskimi, imperialističnimi stališči v Evropi. Bil je dejavnik ravnovesja v Evropi. Naša nova Avstrija je majhna drţava, vendar hoče ostati zvesta tradiciji, predvsem kulturni, kot trdnjava miru v osrčju Evrope." Okrevanje je potekalo v ozračju naraščajočega

proletariatu omogočiti humano eksistenco s pomočjo agresivne socialne, izobraţevalne in kulturne politike in jih z ustreznimi ukrepi pripeljati do burţujske kulture. Eden najpomembnejših ukrepov tega obdobja je bila izgradnja mednarodno priznanih stanovanjskih objektov za skupnosti v "Rdečem Dunaju", odločilne reforme šolstva, oblikovanje splošnega sistema za izobraţevanje odraslih in uvedba delavskih knjiţnic ali organizacija delavskih simfoničnih orkestrov. Velik del izobraţencev je podpiral socializem kot kulturno gibanje. Krščanski socialisti katerega so cilj podpirali je bila nazadnjaski ponovna koncept, vzpostavitev

"politično-kulturne modrosti", predane avstrijskim idealom. Umetnost in kultura naj bi vzpostavili trdnost v negotovih gospodarskih, druţbenih in političnih okoliščinah ter tako uzakonili politične teţe krščanskih socialistov. Nostalgično ga je hrepenenje po habsburškem mitu, ki zavezništvo z

gojila protireformacija, je oblikovalo usodno naraščajočim antisemitizmom. Karl Popper, Sigmund Freud, Alfred Adler, Arthur Schnitzler, Ludwig Wittgenstein, Robert Musil, Hermann Broch, Arnold Schonberg, Otto Neurath ali Josef Matthias Hauer, če jih naštejemo le nekaj, v skladu s takratnim pojmovanjem konservativnim niso ali pripadali nacional klerikalno socialističnim

taborom in jih je kulturna politika včasih zapostavila do stopnje ţivljenjske ogroţenosti. Z ukinitvijo parlamenta leta 1933 je bil v Avstriji uveden fašistični sistem. Umetnost in kultura sta imeli se vedno pomembno politično vlogo. Medtem ko so kulturne doseţke delavskega

antikomunizma in kulturne prenove z znatnimi posojili iz obdobja 1934-1938. Skoraj nas zmede, ko vidimo nenehno zaposlovanje istega osebja v kulturni politiki v in po nacionalsocialističnem obdobju. Nina

infrastrukture in kulturnih dejavnosti. Zaradi hudih ekonomskih razmer in manjše socialne varnosti (v Riku je bilo zaposlenih mnogo prebivalcev Ribnice in okolice) so bili prebivalci prisiljeni več časa nameniti preţivetju. Prebivalci Ribnice pravijo zase, da so individualisti. Ideja o kulturnem takrat centru v na Ribnici občini se kot je začela uresničevati na pobudo Staneta Kluna, ki je bil zaposlen organizator

Miklova hiša v Ribnici

kulturnega ţivljenja. Stane je povedal, da so imeli v Ribnici vedno posluh za kulturo, tako da se je ideja razvijala in postopoma uresničevala ob tihi ali glasni podpori vseh prebivalcev.

Ribnica je majhno mesto v osrednje slovenski regiji. Kljub relativno majhni oddaljenosti od Ljubljane je zaradi geografskih in zgodovinskih razlogov slabše dostopna. Nedavno je Ribnica praznovala svojo 900. obletnico obstoja, tako da spada in med starejše mnogo slovenske pomembnih kraje. Kljub majhnemu številu prebivalcev je v Ribnici ţivelo delalo slovenskih umetnikov, znanstvenikov in javnih delavcev. Od nekdaj je bila v vsaki ribniški druţini navada, da so poslali vsaj enega otroka v šolo ne glede na ekonomske razmere v druţini, saj sta jim veliko pomenili duhovna širina in izobraţenost. Ribnica je v Sloveniji znana predvsem po svojih izdelkih suhe robe in po lončarstvu. Zaradi bogatih gozdov je bila tu močna lesna industrija. Po osamosvojitvi Slovenije in spremembi ekonomskega in

slika/artwork by Maca

političnega sistema so se razmere tudi v Ribnici precej spremenile. Tako kot drugje po Sloveniji so tudi v Ribnici začela nastajati majhna zasebna podjetja, največje druţeno podjetje, Riko Ribnica, pa je šlo v stečaj, zaradi česar je mnogo ljudi ostalo brez dela. Propad velikega podjetja je povzročil v samem ţivljenju mesta veliko sprememb, saj je imelo vodilno osebje v Riku veliko posluha za potrebe prebivalcev in je aktivno sodelovalo pri razvoju mestne

Leta 1991 je Miklova hiša dobila svoje prostore v večji obnovljeni stari stavbi v centru mesta. Hišo so najprej nelegalno zasedli, vendar so jih pri tem podpirali vsi prebivalci in oblast, tako da so kasneje njihovo bivanje uradno potrdili. Zraven Miklove hiše, ki ima dve nadstropji in klet, stoji grad, del katerega zaseda muzej, ter park, v katerem so razstavljena nekatera dela likovnih umetnikov; v drugem delu, ki ga ureja turistično društvo, pa so doprsni kipi ljudi, ki so kakor koli

prispevali h kulturnemu in javnemu ţivljenju Ribnice. Miklova hiša je javni zavod od leta 1991, njen ustanovitelj je bila Skupščina občine Ribnica, ki je tudi edini financer. Pred tem so dejavnosti Miklove hiše potekale v okviru občinskega sveta za kulturo. Miklova hiša je bila ob ustanovitvi razdeljena na tri samostojne sklope: galerijo, muzej in knjiţnico. V hiši so redno zaposlili tri ljudi, od katerih je vsak odgovoren za svoje področje. Zavod ima strokovni svet, ki ga sestavljajo direktor, predstavniki vseh treh enot in štirje oziroma šest članov, predstavnikov kulturnega ţivljenja v občini Ribnica. Upravlja ga svet zavoda, v katerem so predstavniki ustanovitelja, uporabnikov in strokovnih delavcev zavoda. Galerija v Miklovi hiši je vsekakor vodilna in najbolj odmevna dejavnost, saj presega lokalne okvire. Vodi jo Stane Klun. Pravijo, da moraš biti priznan na likovnem področju, če hočeš razstavljati v Miklovi hiši. Stane je sicer dejal, da je ta izjava pretirana, vendar drţi, da so v galeriji razstavljali mnogi pomembnejši slovenski likovni umetniki (Semerik Bernard, Zdenka Ţido, Gustav Gnamus, Lujo Vodopivec, France Mihelič, Aleš Debeljak, Lojze Logar). Do pred kratkim so v Ribnici v okviru galerije potekale tudi likovne kolonije, "dokaze" o tem lahko vidimo v parku poleg hiše. Z organiziranjem likovnih kolonij so pred nekaj leti prenehali, deloma iz finančnih razlogov deloma pa zaradi poplave kolonij drugje po Sloveniji. V kolonijah je na leto sodelovalo po 6 avtorjev. Stane se je z galerijo začel ukvarjati iz navdušenja, pravi pa, da se je galerija začela bolj razvijati potem, ko je k sodelovanju povabil dr. Jureta Mikuţa iz Moderne galerije v Ljubljani. "Jure Mikuţ je imel v bliţini Ribnice vikend, kamor je pogosto zahajal. “Kar nekaj časa sem zbiral pogum, da bi ga obiskal in mu predlagal, da bi nam pomagal pri delu galerije.

Tam nekje leta 1984 pa sem se le odločil in ga obiskal. Odziv je bil nepričakovan, saj je dr. Jure Mikuţ dejal, da se je ţe čudil, zakaj se nič ne oglasim. Od takrat nam redno pomaga pri oblikovanju programa in je tudi predsednik strokovnega sveta zavoda." Ob vsaki razstavi so tiskali tudi katalog, prav tako pa so tiskali kataloge za likovne kolonije. Stane pravi, da se je število razstav zaradi ekonomskih razlogov v zadnjem času zmanjšalo, vendar se trudijo, da bi ohranili kakovosten izbor umetnikov. Tako je galerija v zadnjih nekaj letih organizirala po pet razstav na leto, bolj pa so začeli sodelovati tudi z drugimi galerijami (prenosi razstav). Ob vsaki razstavi obišče galerijo kar nekaj ljudi, pribliţno 300); največ jih je seveda na uradnih odprtjih razstav, organizirajo pa tudi obiske šol in vodstva po razstavah. Zaradi pomanjkanja prostorov je celo del njihove stalne zbirke razstavljen na eni od šol. Galerija se je ţe od začetka trudila, da bi tudi odkupovala likovna dela. Nina

Nasilje v družini
Poloţaj ţensk in otrok je bil v zgodovini tesno povezan z nasiljem, ki je bilo druţbeno dovoljeno oziroma spremenljivo. V mnogih kulturah je očetovo pravo vključevalo popolno lastništvo nad telesom in dušo ţene in otrok. Druţinski poglavar je tako lahko ţeno ali otroka mučil, prodal, daroval, ubil. ţena je bila torej v zgodovini lastnina moţa, nad katero je gospodoval, si jo prilagajal in jo vzgajal, ne nazadnje tudi z nasiljem. Pretepanje ţena je bilo običajno, saj je moţ imel pravico, da ravna z njo po svoji volji. Kljub formalni enakosti spolov pred zakonom je nasilje nad ţenskami in otroci tudi v današnji druţbi še vedno velikokrat razumljeno in obravnavano kot zasebna zadeva. Ţenske so kljub

zakonodaji se vedno v podrejenem poloţaju v odnosu do moških, in sicer tako v socialnem in gospodarskem kot telesnem in še kakšnem drugem smislu. Feministični pristop k problemu nasilja nad ţenskami upošteva druţbeni kontekst nasilja nad ţenskami in fenomen, kot sredstvo za ohranjanje moške nadvlade nad ţenskami. Ta pristop k nasilju so od feministk prevzele tudi različne organizacije, ki se ukvarjajo s problemom človekovih pravic. Tako npr. OZN v poročilu o Četrti svetovni konferenci o ţenskah v Pekingu pravi: »Nasilje nad ţenskami je eden od odločilnih druţbenih mehanizmov, s katerimi se ţenske prisiljuje v podrejen poloţaj v primerjavi z moškimi.« Ekspertna skupina Evropske unije je sprejela priporočila za delo na tem področju, ki naj bi upoštevalo feministično perspektivo, tj. dojemanje nasilja kot druţbenega fenomena, drţave članice pa naj bi prilagodile svojo zakonodajo in postopke v prid ţrtvam. Fenomen nasilja je nekaj kar nas osebno ne prizadeva, toda prizadeva ţenske kot druţbeno skupino in ima zato posledice za vse nas. Res je, da se nasilje velikokrat dogaja v prostoru »zasebnega«, ima pa druţbene razseţnosti, saj se dogaja ţenskam in otokom ne glede na rasno, kulturno, nacionalno, versko, razredno ali katero drugo pripadnost. V naši druţbi se vedno velja, da je za ţensko najnevarnejša institucija zakon, najnevarnejši

ji je predpisana v okviru tradicionalne vzgoje. Velik del druţbe je ţal še danes prepričan, da je pretepanje ţensk in otrok vlog v druţbi veliko prispeva razumevanje procesa socializacije. V tem procesu se deklice in dečki od malega učijo svojih vlog in poloţaja v druţbi. Tako ponavadi fantke vzgajamo v duhu odločnosti, agresivnosti, odgovornosti, deklice pa naj bi bile predvsem občutljive, čustvene, sposobne vţivljanja v druge. Moški so torej aktivni (delujoči), zenske pa pasivne (sprejemajoči) del druţbe. Takšna socializacija seveda v veliki men vpliva na to, da ţenska, ki doţivlja nasilje, ne zapusti svojega nasilnega partnerja, saj je sestavni del nasilnega odnosa prepričevanja ţrtve, da je sama kriva za nasilje, ker je npr. slaba gospodinja, slaba mati, hoče biti preveč samostojna, zavrača spolne odnose, je preveč zaščitniška do otrok itd. Večino nasilja povzročijo moški. Ţrtve so večinoma ţenske. Posledica nasilja nad nekaterimi ţenskami je namreč, da se večina ţensk vede drugače, kot bi se sicer. Zaradi občutka nemoči in strahu. Primeri, ko je ţenska nasilna nad moškim, sicer obstajajo in imajo posledice za ţrtev. A večina moških zaradi teh primerov nasilja ne bo uvedla posebnih samozaščitnih ukrepov, ker kake splošne ogroţenosti s strani ţensk ne čuti. Zato pravimo, da je nasilje nad ţenskami druţbeni in ne individualni in psihološki problem. Vpliva na celotno druţbo. Ne smemo pa pozabiti da je lahko tudi vsak otrok ţrtev slabega ravnanja s strani svojih staršev oz. njihovih namestnikov, starih staršev, lahko tudi bratov in sester. Storilci spolnega nasilja v druţini so v veliki večini očetje ali namestniki očeta in je ţrtev v veliki večini otrok ţenskega spola. Rebeka

prostor dom in najnevarnejša oseba partner. Nasilje nad ţenskami in otroki je vsebovano v kulturnih normah. Nasilnost je vpeta v sistem vzgoje, je bolj ali manj legitimna in splošno sprejeta. Pogosto vlada v druţbi prepričanje, da je nasilje reakcija moškega v teţavah, za katere so glavni krivci ţenske in otroci. Ţenska je tako razumljena kot objekt, na katerem moški lahko sprošča svojo napetost. To je vloga, ki


				
DOCUMENT INFO
Shared By:
Categories:
Stats:
views:411
posted:1/15/2009
language:Slovenian
pages:24
Description: E-zine Perjanik, Year 2, No. 1, Januar 2009.