Docstoc

Photo Album

Document Sample
Photo Album Powered By Docstoc
					USPOSABLJANJE KTK_ VALVAZOR,
          4. DAN
          04.07.2010
V nedeljo je bil naš zadnji dan in krona na vse poprejšnje usposabljanje. Po zajtrku smo se zbrali v predavalnici in poslušali
Jakovo predavanje o vzdrževanju kolesa doma in popravilih na terenu. Za kolesarje (ne samo vodnike, ampak na splošno) je
to poleg tehnike vožnje najpomembnejša veščina. Večinoma od udeležencev je v teh zadevah že itak zelo dobro podkovana,
nekaterim pa ki znamo le osnovne stvari o popravilih in vzdrževanju kolesa, je to predavanje in v nadaljevanju praktični
prikaz, zelo koristilo. Sledile so priprave na turo: opis ture. Ture smo si izbrali sami, podani so bili le minimalni pogoji o
dolžini in višinskih metrih vzpona ter končni cilj in časovnica. Skupine so ostale iste kot v soboto, le inštruktorji, tokrat “špil
ferderberji” oz. moteči elementi so bili drugi, nekateri tudi “zunanji člani”. Tomaž kot prvi vodnik naše skupine je pripravil
osnovni in dodatni opis za celo turo, ostali vodniki pa smo pripravili tehnični opis za posamezne odseke poti. Naša skupina je
imela “izjemno srečo” in dobila na turo kar dva moteča elementa in sicer sta se ture udeležila dva Nizozemca, ki sta prišla na
turo v natikačih (ne njihovih coklah), brez čelade, rokavic in nahrbtnika, s sposojenimi, skoraj brezhibnimi kolesi (če
odmislimo, da je imel eden od njiju odpeto prvo kolo), brez hrane, z malo pijače, ter seveda brez kondicije, saj nista vajena
vzpetega terena. Premišljajoč zakaj ravno mi, ki smo bilu tudi tudi najmanj številčni, je edina razumna razlaga, da zaradi ne
samo dolgih, pač pa tudi strupenih babjih jezikov , za kar sta plačala tudi nič kriva Tomaž in Miha. Po hudih mukah je
Tomažu uspelo brezhibno opraviti prvi del vodniške naloge (ki sem jo opisala že v sobotnem poročilu) in tako smo se podali
na pot. Naša skupina je tako kot mislim da večina (razen ene, ki je mimo nas švignila v gozd po zahtevnejši poti – jasno, da se
ni blamirali pri njihovemu inštruktorju ki je stručko v tehniki vožnje) izbrala makadamsko pot od Valvazorjevega doma proti
Živornici, nato na odcepu za Potoško planino desno in vse do Potoške planine in naprej do planine Stamare (največ smo v
nadaljevanju imeli opraviti z izgovarjanjem imena le-te, saj smo delili nauke drugim, najprej pa Nizozemcema, ker nas je o
tem že poprej podučil Leon, ki je tukaj domačin). Naša dva Nizozemca sta nam seveda pri odcepu ne ubogajoč navodila, da
vozimo v gosjem redu in se ne prehitevamo, ušla naprej in Miha je kot pomočnik vodnika in metla skočil za njima in ju
privedel nazaj. Sledila so nova navodila, prošnja za upoštevanje le teh… Nadaljevali smo, vendar ne dolgo, saj je Irena
ponovila padec prejšnjega dne in si pri tem poškodovala ključnico. Hitro smo umaknili njeno koli iz ceste, ona se je že sama
posedla na breg, tudi Nizozemca smo spravili s poti, nato pa Ireno oskrbeli po p.s.-u, čeprav sta se Nizozemca, ki sta špricala
predavanje iz prve pomoči pritoževala nad našo oskrbo, vendar ker nista dorasla naši strokovnosti, priznala, da nimata prav.
Med nudenjem prve pomoči je mimo prišla tudi druga skupina in nato tudi avto, ki je hotel Ireno odpeljati v dolino,
traktorist pa se je glede na to, da je njegov voz preveč tresoč, raje odtresel naprej. Ker nas je nesreča presenetila smo imeli
razne ideje o tem kako bi se glede na to, da ni daleč vrnili na izhodišče, da bi šel z Ireno nazaj le Miha…. Nato sta nam
Nizozemca povedala, da ne, da moramo naprej in Irena je priznala, da je bila njena poškodba lažna in vsi smo si pošteno
oddahnili. Vendar ne za dolgo, saj so sledile nove težave in neprijetna presenečanja, ki sta njih pripravila naša težavnika.
Sledila je njuna vožnja po levi, pritoževanje nad pomanjkanjem hrane (eden na drugega sta valila krivdo kdo je pozabil vzeti sendviče za oba),
pijače (ki sta jo imela le še malo od prejšnjega dne) in s tem praznenjem naših osnovnih in železnih rezerv, da o utrujenosti, nabiranju jagod,
nepravilni vožnji v hrib v visoki prestavi z opletanjem niti ne govorim. Čelado sta snemala kot za stavo, na zelo strmem makadamskem spustu pri
Urbanu, pa je tadolgi Nizozemec, ki je žejen zagledal vodo, na hitro, puščajoč sledi zavrl, pustil kolo na cesti in ves srečen pričel piti iz cevi tekočo
vodo. Hitro smo ukanili kolo s ceste, ga zopet “šolali” in nadaljevali pot. Na Potoški planini smo opravili z razgledi, nato pa Irena (tokrat kot
vodnica, ki ji nismo upali ugovarjati) ni mogla iz svoje kože zopet odprla pravno debato in tokrat je bil njej sogovornik (bolj ali manj nestrinjajoč
se) prej omenjeni težavnik. Prehitela nas je še zadnja skupina in vendar smo se premaknili naprej in prišli do ceste ki po zgornji strani pride od
Valvazorja in pelje do planine Stamare. Tu je vodenje prevzel Miha, ki je zopet opravil svojo nalogo, kot me dve z Ireno ob prevzemu vodenja pred
njim: tehnični opis poti, opozorila, navodila…. Zopet so se vrstile težave z našima turistoma, ki pa nista v skrb spravljala le nas, tudi starejši
gospod z psico je tadolgega Nizozemca ki je ležal na bregu in se puntal da je vzpon prestrm in da ne more več naprej okaral, da se da peljati tudi
bolj strmo, da naj se malo še potrudi, ker ni daleč in da njegove težave izvirajo iz nečesa drugega, rekoč: “saj ni druzga, mau preveč si ga imu
snoč”. Tudi njegove ideje o tem da bi ga psica vlekel v hrib, čeprav bi to verjetno prijazna sirota storila z veseljem, niso obrodile sadov in tako smo
nadaljevali naprej. Mislim, da so bile edino zdravilo zanj moje razlaganje rožic in zadolžitev, da je moral imena rožic ponavljati, da se preverila ali
si je uspel katero tudi zapomniti. No, čisto brezupno moje učenje le ni bilo. Mukoma in z zaostankom smo le prispeli na cilj. Glavniku težavniku so
se pred ciljem povrnile moči (mogoče od zaužitih jagod ali pa zaradi sramu ker mu jih je gospod malo naložil) in je odbrzel na cilj. Na cilju smo
opravili z nalogo iz orientacije, potem pa smo se vse skupine vrnile nazaj po skupinah in popravila kolesa na terenu opravili namesto na planini,
nato na koncu pred domom, saj se je pooblačilo in nam je grozila nevihta. Nazaj grede je prvi del poti vodil Tomaž, nato pa jaz, Irena in Miha.
Nazaj smo šli po gozdni singli, naprej pa po makadamski cesti. Težav s turistoma še vedno ni bilo konec, dokler nam nista pojedla vse zaloge
hrane, kar ju je očitno končno zadovoljilo in sta tik pred domom popustila in brez pritoževanj odbrzela po gozdni singli do doma. Podatki o naši
turi: 12,53 km, 450 vm, vožnje: 1, 27 ure, počitki (brez počitka na planini Stamare: 1,53 , povprečna hitrost premikanja: 8,6 km/h, skupna
povprečna hitrost: 3,7 km. Vse to pokaže na težavnost naših turistov, s katerima smo imeli obilo dela.
Pri domu so začele padati prve kaplje, šli smo pod streho in opravili z analizo. Sledilo je naše zadnje kosilo in zadnje obremenjevanje Mateja, ki
nam je k mizi prinašal vse potrebno, nato pa smo se preselili v predavalnico, kjer nam je Peter predaval o zgodovini planinstva, organiziranosti
turnih kolesarjev v PZS, drugih oblikah združevanja gorskih in turnih kolesarjev, razvoju turnega kolesarstva v PZS, priporočilih TK PZS itd ter na
koncu še o vodniški dokumentaciji in obveznostih TK vodnika. Sledil je teoretični test, ki smo pa (verjetno) proti pričakovanjem organizatorjev
opravili z odliko, Simon in Tomaž celo 100 %. Čestitke! Na tečaju smo (za razliko od tega pred tečajem) uvideli, da to ni šala in smo pridno
poslušali predavanje, izpolnjevali rešitve, konzultirali ostale, se prerekali o pravilnostih odgovorov, kar je očitno obrodilo sadove. Medtem ko je
Igor pregledoval teste, sta nam Jaka in Luka prikazovala popravila koles in uspelo jim je celo izgubiti “seger” obroček, ki so ga potem iskali kot iglo
v kopici sena, vendar brez uspeha. Po razglasitvi prej omenjenih dobrih rezultatov je sledila še skupna analiza izpitne ture in nato smo se hvaležni
za pridobljeno znanje poslovili od vseh inštruktorjev in seveda tudi med sabo z namenom ponovnih snidenj na naših turah.
Še enkrat hvala organizatorjem in inštruktorjem za vse kar ste nas naučili, vsem pa za prijetno druženje, želim vam veliko zdravja in uspeha pri
nadaljnjem delu ter užitkov na turah  in vas vabim na septembrsko tablaško turo, katere organizator sem jaz - uporabniško ime na tabli:
Pokrajculja (in moji pomočniki, med njimi dva (Irena, Damjan) že poznate v moje bližnje kraje. Razpis bo na tabli, je pa že najavljena:
http://tabla.mtb.si/viewtopic.php?f=14&t=90029&sid=272bb1f956dbe2a7d02eda5682f8ae85. Točen datum bo po vsej verjetnosti sobota,
11.09.2010, rezervni termin (v primeru slabe napovedi) pa naslednji dan. Prav tako se priporočam za vabilo na ture, ki jih boste organizirali vi.

				
DOCUMENT INFO
Shared By:
Categories:
Tags:
Stats:
views:1
posted:2/16/2013
language:Slovenian
pages:76