Stvarne napake by Mondeors

VIEWS: 364 PAGES: 42

Uveljavljanje stvarne napake ali garancije. Razlika med garancijo in stvarno napako.

More Info
									VISOKA ŠOLA ZA UPRAVLJANJE IN POSLOVANJE NOVO
                    MESTO




                 DIPLOMSKA NALOGA

  Odgovornost prodajalca za stvarne napake
                 Mentor: dr. Franci Avsec




Novo mesto, januar 2009                     Janez Stepan
POVZETEK

Diplomska naloga obravnava odgovornost prodajalca za stvarne napake. Gre za odgovornost
prodajalca, da kupcu izroči stvar brezhibno, takšno, kot jo je kupec hotel pridobiti v last in je glede
na takšne lastnosti kupljene stvari tudi izpolnil svojo glavno obveznost, to je plačal ustrezno
kupnino. Uvodoma je opredeljen pojem stvarne napake. Najpomembnejši zakon, ki ureja
odgovornost za stvarne napake, je Obligacijski zakonik, ki dokaj široko opredeljuje pojem stvarne
napake. Ta predpis tudi določa pogoje in postopek za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov v
primeru stvarnih napak. V nadaljevanju naloga primerja splošno ureditev odgovornosti za stvarne
napake v Obligacijskem zakoniku in posebne ureditve v drugih zakonih, kot so na primer Zakon
o varstvu potrošnikov in z njim vsebinsko povezane direktive iz prava Evropske unije, Zakon o
varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb ter Dunajska konvencija o mednarodni prodaji
blaga. Končno je treba odgovornost prodajalca za stvarne napake razmejiti od nekaterih podobnih
pravnih institutov, kot so na primer garancija za brezhibno obratovanje stvari, odgovornost za
pravne oziroma količinske napake in vprašanje izpolnitve drugega predmeta. Naloga analizira tudi
sodno prakso, saj sodišča s svojimi odločitvami predstavljajo pomemben vir, na katerega se lahko
naslonijo tako kupci kot prodajalci pri razlagi in uporabi predpisov.

Ključne besede: stvarne napake, odgovornost prodajalca za stvarne napake, očitne napake, skrite
napake, jamčevalni zahtevki.




SUMMARY

In diploma I concentrate on the seller’s liability for factual defects on sold items. The seller has the
responsibility to deliver a faultless thing to the buyer – that means in accordance with the pre-
arranged features of the item, for which the buyer fulfilled his part of the deal – payment. Diploma
starts with a general definition of factual defects. The most important peace of legislation in the area
of seller’s responsibility is Obligacijski zakonik, which gives a quite wide definition of factual
defects. The same law also determines conditions and procedures for enforcement of responsibility
of a seller for factual defects on a court of law. In the next part I compare general regulation in
Obligacijski zakonik with special arrangements in other laws, like Zakon o varstvu potrošnikov and
with it connected directives form the EU law, Zakon o varstvu kupcev stanovanj in
enostanovanjskih stavb and Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga. Finally there is a
need to clearly divide the seller’s liability for factual defects from some similar legal institutes, like
for example the warranty for faultless operation of a bought item, liability for legal errors, errors in
quantity and delivery of another object. I also analyse legal practice as courts with their rulings
form an important source, open to both the seller and the buyer.

Key words: factual mistakes, seller’s liability for material mistakes, obvious mistakes, latent
mistakes, warranty claims.




                                                    2
KAZALO

1 UVOD...............................................................................................................................................5
2 OPREDELITVE POJMA STVARNE NAPAKE............................................................................. 6
  2.1 Obligacijski zakonik .................................................................................................................6
     2.1.1 Splošno o stvarnih napakah................................................................................................6
     2.1.2 Očitne in skrite napake.......................................................................................................8
     2.1.3 Pogodbena izključitev odgovornosti................................................................................ 10
     2.1.4 Pravice kupca v primeru stvarnih napak...........................................................................11
     2.1.5 Sodna uveljavitev zahtevka..............................................................................................13
  2.2 Primerjava z ureditvijo v drugih zakonih................................................................................14
     2.2.1 Zakon o varstvu potrošnikov ............................................................................................14
     2.2.2 Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb ........................................16
     2.2.3 Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga .......................................................... 17
     2.2.4 Evropsko pravo.................................................................................................................19
  2.3 Primerjava z drugimi pravnimi instituti.................................................................................. 20
     2.3.1 Garancija za brezhibno delovanje stvari...........................................................................20
     2.3.2 Pravne napake...................................................................................................................24
     2.3.3 Količinske napake............................................................................................................ 24
     2.3.4 Izpolnitev drugega predmeta............................................................................................25
3 SODNA PRAKSA..........................................................................................................................26
  3.1 Uvod........................................................................................................................................ 26
  3.2 Sodna praksa na področju odgovornosti za stvarne napake.................................................... 27
  3.3 Sklep........................................................................................................................................32
4 ZAKLJUČEK.................................................................................................................................33
5 LITERATURA............................................................................................................................... 35
6 VIRI................................................................................................................................................38




KAZALO TABEL

Tabela 1: Shematičen prikaz uveljavljanja pravic z naslova odgovornosti za stvarne
          napake .....................................................................................................................12
Tabela 2: Primerjava med izpolnitvijo z napako in neizpolnitvijo..........................................25
1 UVOD

Odgovornost prodajalca za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ki
je urejena v predpisih o prodajni pogodbi. Prodajna pogodba je najpomembnejša pogodba
blagovno-denarnega, tržnega gospodarstva. Zato imajo pravila o odgovornosti prodajalca za stvarne
napake velik pomen v gospodarski oziroma poslovni praksi. Poleg tega slovenski Obligacijski
zakonik (OZ) pravila o odgovornosti prodajalca za stvarne napake razširja tudi na vse dvostranske
pogodbe (100. člen OZ), kolikor za posamezne vrste pogodb ni drugače določeno (Obligacijski
zakonik, OZ-UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007).

Pri obravnavi odgovornosti prodajalca za stvarne napake je treba razmejiti pojem stvarne napake
(peius) od podobnih pravnih pojmov. Med pravne institute, ki so vsebinsko podobni odgovornosti
prodajalca za stvarne napake, spadajo zlasti izpolnitev drugega predmeta (aliud) ter količinske in
pravne napake. Podoben pravni institut je tudi odgovornost prodajalca za brezhibno obratovanje
stvari, ki je z zakonom predpisana samo za nekatere vrste blaga (tehnično blago), lahko pa se s
pogodbo razširi tudi na druge vrste blaga oziroma se lahko predpisana odgovornost za tehnično
blago na podlagi pogodbe razširi preko zakonsko določenega okvira.

Stvarne napake lahko povzročajo različne vrste škode. To so lahko:
   1. škoda na stvari, ki je predmet pogodbe,
   2. škoda zaradi zaupanja kupca v pravilno izpolnitev in
   3. škoda na drugih kupčevih dobrinah. Zato je treba odgovornost za stvarne napake po
       posebnih predpisih razmejiti od odškodninske odgovornosti prodajalca po splošnih
       predpisih.

Odgovornost prodajalca za stvarne napake ni zakonsko enovito urejena. V slovenskem pravu se kot
splošni predpis uporablja Obligacijski zakonik, ki že sam v posameznih določbah
razlikuje določbe za gospodarske in druge pogodbe. Kot posebna predpisa, katerih cilj je varstvo
potrošnikov, se v Sloveniji uporabljata Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), sprejet za
implementacijo ustreznih direktiv Evropske unije, ter Zakon o varstvu kupcev stanovanj in
enostanovanjskih hiš (ZVKSES). Glede na njun izrazito varstveni namen so določbe te dveh
zakonov pretežno kogentne (prisilne) narave. Poleg tega je Slovenija nasledila Konvencijo
Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju: Dunajska konvencija), ki pa na
splošno govori o neskladnostih blaga s pogodbo in ne posebej o stvarnih napakah.

Cilj naloge je primerjati temeljna pravila o odgovornosti prodajalca za stvarne napake v štirih
temeljnih pravnih virih, ki se uporabljajo v slovenskem pravnem redu kot nacionalni predpisi
(Obligacijski zakonik, Zakon o varstvu potrošnikov, Zakon o varstvu kupcev stanovanj in
enostanovanjskih hiš ter mednarodnopravna pravila – Dunajska konvencija). Primerjava bo zajela
zlasti splošne predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake in pravna sredstva, ki jih
ima kupec na voljo v primeru stvarnih napak.
Za primerjalno obravnavo zastavljenega problema bo treba:
    - analizirati pojem stvarne napake v vsakem od navedenih pravnih virov in ga razmejiti od
        podobnih pojmov, zlasti tistih, ki se nanašajo na nepravilno izpolnitev (na primer količinske
        in pravne napake) ali neizpolnitev,
    - ugotoviti predpostavke, pod katerimi se v Sloveniji za prodajalčevo odgovornost za stvarne
        napake uporablja posamezen od naštetih pravnih virov,




                                                 4
   -   ugotoviti predpostavke, pod katerimi prodajalec odgovarja za stvarne napake, in posebej
       okoliščine, ki jih zakon šteje za tako utemeljene razloge, da prodajalec odgovarja za stvarne
       napake tudi, če posamezna od splošno predpisanih predpostavk ni izpolnjena,
   -   primerjati pravna sredstva, ki jih ima kupec zaradi stvarnih napak in pri tem posebej
       analizirati pogoje, ob katerih lahko kupec uveljavlja posamezne zahtevke s tega naslova.

Za opredelitev izhodiščnih pravnih pojmov in rešitev v pravnih virih bo najprej uporabljena opisna
metoda, ki jo nadgrajujeta in dopolnjujeta analiza ter primerjava posameznih pravnih pravil. Pri tem
so uporabljene splošno veljavne metode razlage pravnih predpisov, ki jih pozna pravna znanost na
splošno in posebej na področju obligacijskega prava.

Pri obravnavi neurejenih, delno urejenih ali spornih vprašanj bo pri sestavi naloge treba upoštevati
stališča iz temeljnih teoretičnih del, ki komentirajo posamezne pravne vire o odgovornosti
prodajalca za stvarne napake in dosegljivo sodno prakso s tega področja. Analiza sodne prakse
zajema tudi 21 sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
Za obravnavo navedene teme sem se odločil tudi na podlagi izkušenj in potreb pri svojem delu
vodje prodaje novih in rabljenih avtomobilov, kjer se pogosto srečujem s to vrsto odgovornosti.
Danes je prodaja avtomobilov zahteven in konkurenčen posel, kjer je zadovoljstvo kupcev
najpomembnejše. Le zadovoljen kupec se vrne nazaj.




2 OPREDELITVE POJMA STVARNE NAPAKE

2.1 Obligacijski zakonik

2.1.1 Splošno o stvarnih napakah

Obligacijski zakonik je krovni zakonik s področja obligacijskega prava in je sestavljen iz splošnega
in posebnega dela, kjer so opredeljene posebnosti, ki veljajo za posamezno vrsto pogodb. Osnovno
načelo pogodbenega prava je pacta sunt servanda. To pomeni, da so udeleženci obligacijskih
razmerij dolžni izpolniti svoje obveznosti in zanje tudi odgovarjajo (1. odstavek 9. člena OZ).
Kršitev obveznosti pomeni, da eden od udeležencev ne more uresničiti svojih pogodbenih interesov.
Do kršitve pogodbenih obveznosti pride tudi v primeru, če prodajalec izroči predmet s stvarno
napako. Odgovornost za stvarne napake je ena izmed odgovornosti za nepravilno izpolnitev. Gre za
nujno posledico odplačnih pravnih poslov. Značilnost teh je, da se opravi izmenjava dveh
enakovrednih dobrin. Če obstajajo določene napake na predmetu izpolnitve, to pomeni, da se
ravnovesje med vrednostjo dobrin poruši. Pomembno je tudi dejstvo, da jamčevalne sankcije niso
odvisne od krivde prodajalca.

Določbo o stvarnih napakah najdemo že v splošnem delu, in sicer v 100. členu OZ, ki določa:
»(1) Pri dvostranski pogodbi odgovarja vsak pogodbenik za stvarne napake svoje izpolnitve.
(2) Pogodbenik odgovarja tudi za pravne napake izpolnitve in mora varovati drugo stranko pred
pravicami in zahtevki tretjih oseb, s katerimi bi bila njena pravica izključena ali zožena.
(3) Za te dolžnikove obveznosti se smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o odgovornosti
prodajalca za stvarne napake, če ni za posamezen primer določeno drugače.«

Če analiziramo zgornjo določbo in določbe o odgovornosti prodajalca za stvarne napake, lahko
ugotovimo, da so predpostavke odgovornosti za stvarne napake naslednje:
   1. kršitev obveznosti, ki izvira iz dvostranske odplačne pogodbe,
   2. predmet izpolnitve ima napako, ki se pokaže v določenem jamčevalnem roku,
   3. napaka oziroma njen vzrok mora obstajati v času prehoda nevarnosti naključnega uničenja
      na upnika,
   4. upnik za napako ni vedel in tudi ni bil dolžan vedeti,
   5. pregled stvari in obvestilo o napaki v določenem roku,
   6. uveljavitev zahtevka v določenem roku (Plavšak et al., 2003–2004, str. 542–543).

Torej je že v splošnem delu OZ opredeljena splošna odgovornost za stvarne napake, kjer je
določeno, da se ta odgovornost presoja po pravilih o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. V
posebnem delu OZ najdemo celoten odsek, ki govori o odgovornosti prodajalca za stvarne napake.
Posebni del OZ vsebuje določbe, ki urejajo posamezne vrste pogodb.

Najpomembnejša pogodba tržnega gospodarstva je gotovo prodajna pogodba. To je tudi pogodba,
ki jo vsak posameznik sklepa vsakodnevno, ne da bi se popolnoma zavedal vseh posledic sklenitve
oziroma pravic in obveznosti, ki izhajajo iz prodajne pogodbe. Ravno zaradi te množične in
vsakodnevne uporabe je pomembno, da posamezniki poznamo svoje pravice in jih tudi uveljavimo,
kadar so nam kršene. Eden izmed institutov, ki nam omogoča uveljavljanje pravilnega nakupa, je
odgovornost za stvarne napake. Ta je še posebej opredeljena v določbah o prodajni pogodbi, katerih
veljavnost OZ razširja tudi na druge dvostranske pogodbe, če za te ne veljajo posebna pravila.

Tudi za uveljavljanje stvarnih napak morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Po določbah iz
posebnega dela OZ morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
   1. Stvar, ki je predmet izpolnitve, ima napako: če pride do izpolnitve z napako, gre za kršitev
       pogodbeno določene obveznosti. Poleg tega lahko nastane tudi škoda. Obstoj stvarne napake
       je dolžnost, ki jo mora zatrjevati in dokazati kupec.
   2. Vzrok za napako mora izvirati iz prodajalčeve sfere: Ta predpostavka je določena v prvem
       oziroma drugem odstavku 458. člena OZ, kjer je določeno, da prodajalec odgovarja za tiste
       stvarne napake, ki so se bodisi pokazale bodisi je vzrok zanje obstajal takrat, ko je tveganje
       naključnega uničenja oziroma poškodovanja stvari prešlo na kupca. To tveganje preide na
       kupca z dejanjem izročitve stvari oziroma s trenutkom, ko kupec preide v upniško zamudo
       zaradi prevzema stvari. Predpostavka je postavljena kot pravna domneva, zato je kupcu ni
       potrebno zatrjevati ali dokazovati. Te odgovornosti se lahko prodajalec razbremeni samo, če
       dokaže, da napaka ne izvira iz njegove sfere. Torej mora prodajalec dokazati, da je
       konkretno napako povzročila okoliščina, ki je nastopila potem, ko je stvar prešla v kupčeve
       roke. Velikokrat se zgodi, da je vzrok za nastanek napake ravno nepravilna uporaba stvari.
       Ker je kupec tisti, ki stvar uporablja, se bo prodajalec razbremenil svoje odgovornosti z
       dokazom, da je vzrok nepravilna uporaba stvari s strani kupca. Seveda pa je prodajalčeva
       odgovornost, da kupcu posreduje ustrezna navodila za uporabo stvari, če se za posamezno
       vrsto stvari zahteva posebna uporaba. Če prodajalec ni izpolnil te obveze in bi lahko
       preprečil nastanek napake, se ne more razbremeniti svoje odgovornosti.
   3. Kupec ob sklenitvi pogodbe za napako ni vedel in ni bil dolžan vedeti: gre za razlog, ki
       razbremeni prodajalca njegove odgovornosti, zato mora to predpostavko zatrjevati in
       dokazati sam.
   4. Kupec mora pravočasno obvestiti prodajalca o napaki.
   5. Kadar gre za skrite napake, se morajo te pokazati v šestmesečnem jamčevalnem roku.
   6. Kupec mora svoj zahtevek uveljaviti na sodišču v roku enega leta (Plavšak et al., 2003–
       2004, str. 131–135).




                                                 6
Ko govorimo o stvarnih napakah, se te lahko pokažejo v različnih primerih. V skladu s 459. členom
OZ gre za stvarne napake v naslednjih primerih:
» 1. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali za promet,
2. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero je kupec kupuje, ki pa je bila
prodajalcu znana ali bi mu bila morala biti znana,
3. če stvar nima lastnosti ali odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane,
4. če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil vzorec ali
model pokazan le zaradi obvestila.«

Iz navedene določbe lahko povzamemo, da ima izročena stvar stvarne napake, kadar nima bodisi
običajnih bodisi pogodbeno dogovorjenih lastnosti. Običajne lastnosti stvari uporabimo za presojo
takrat, ko se stranki nista dogovorila o posebnih lastnostih stvari. Pogodbene lastnosti stvari lahko
določita stranki na različne načine in od posameznega načina je odvisna presoja, ali gre za stvarno
napako (od 2. do 4. točke 459. člena OZ).

Običajne lastnosti so lastnosti, ki so v poslovnem prometu najbolj značilne za posamezno vrsto
stvari. Gre za lastnosti, ki so obema strankama znane in se tudi o njih ne dogovarjata posebej.
Običajne lastnosti stvari so zlasti tiste, ki jih mora stvar imeti, da jo je mogoče uporabljati za
namen, ki naj bi ga dosegla. Med te lastnosti spadajo tudi lastnosti, ki so določene s tehničnimi ali
drugimi predpisi oziroma jih opredeljujejo druga pravila stroke. Najbolj preprost primer je
avtomobil, ki mora imeti motor in se strankama za to lastnost posebej ni treba dogovarjati.

Lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, so lahko ena izmed bistvenih sestavin prodajne pogodbe.
Že po splošnih predpisih je opredelitve predmeta prodajne pogodbe ena izmed bistvenih sestavin
pogodbe. Pogodbeni stranki sta tisti, ki natančno določita, kakšna stvar naj bo predmet izpolnitve.
To pomeni, da se lahko dogovorita za posebne pogodbeno določene lastnosti stvari, ki niso nujno
značilne za posamezno vrsto stvari. Te posebej dogovorjene lastnosti stvari, ki so potrebne za
posebno rabo stvari, mora prodajalec upoštevati in izročiti stvar tako, kot je bilo dogovorjeno.
Seveda morajo biti takšni posebni kupčevi interesi znani prodajalcu. Primer je nakup športnega
avtomobila, ki mora imeti za vožnjo tudi posebno športno podvozje.

Izrecno ali molče dogovorjene lastnosti predmeta so predmet dogovora strank. Prodajalec in kupec
se lahko vedno dogovorita za določene lastnosti, ki jih mora imeti predmet izročitve. Te lastnosti so
lahko dogovorjene izrecno s pogodbo ali pa so dogovorjene mol
e. Slednje se bo predpostavljalo v primeru, ko bo prodajalec kupcu pokazal stvar (ne kot vzorec ali
model) in bo kupec naročil stvar iste vrste. Za dogovorjene lastnosti nakupa vozila gre takrat, kadar
kupec naroči avtomobil s klimo, parkirnimi senzorji ali podobnimi dodatki.

Lastnosti, ko gre za prodajo po vzorcu ali modelu, so določene z vzorcem ali modelom, ki ga je
prodajalec pokazal kupcu ob sklenitvi pogodbe. To pomeni, da mora imeti stvar enake lastnosti, kot
ga ima predstavljeni model ali vzorec. Izjema velja tedaj, ko je prodajalec predstavil vzorec ali
model samo zaradi predstavitve in ne z namenom, da mora prodana stvar popolnoma ustrezati
vzorcu ali modelu.

Vendar prodajalec ne odgovarja za vse vrste napak. Tako zakon izključuje odgovornost prodajalca
za neznatne napake. V 3. odstavku 458. člena OZ je določeno, da prodajalec za neznatne napake ne
odgovarja in kupcu ne pripadajo zahtevki na podlagi pravil o prodajalčevi odgovornosti. Pri presoji,
ali gre za neznatno napako, je treba upoštevati dvoje: naravo stvari in kupčeve interese. Neznatno
napako pomenijo samo tista odstopanja, ki so za določeno vrsto stvari običajna in se tolerirajo.
Druga izjema pri odgovornosti prodajalca za stvarne napake so napake, ki so kupcu znane. V 1.
odstavku 160. člena OZ je določeno, da prodajalec ne odgovarja za napake, ki so bile kupcu ob
sklenitvi pogodbe znane oziroma mu niso mogle ostati neznane. Ta izjema je utemeljena z
dejstvom, da je kupec v takšno napako privolil, saj je zanjo vedel. Teorija pravi, da gre v takšnem
primeru za nadomestno izpolnitev, ki jo je kupec sprejel. To pomeni, da mora kupec že ob sklenitvi
pogodbe stvar ustrezno pregledati. Njegova dejanja se presojajo po merilih, ki veljajo za človeka, ki
opravlja enak poklic ali pripada enaki stroki kot kupec sam. Če pa prodajalec kupca namenoma
zavede in izjavi, da stvar nima nobenih napak, bo odgovarjal tudi za napake, ki bi jih kupec moral
opaziti.

Navedena določba se uporablja samo za primere, ko je kupec že imel možnost pregleda stvari in se
ne uporablja za prodajo bodoče stvari, ki ob sklenitvi pogodbe še ne obstaja.



2.1.2 Očitne in skrite napake

Za presojo odgovornosti prodajalca je posebej pomembno razlikovanje med očitnimi in skritimi
napakami. Od vrste napake je namreč odvisno, kdaj mora kupec obvestiti prodajalca o nastali
napaki.

Očitne napake so napake, ki jih je mogoče ugotoviti z običajnim pregledom stvari (461. člen OZ).
Običajen pregled pomeni pregled stvari, ki je v poslovni praksi najpogosteje uporabljen in ne
zahteva nobenega strokovnega znanja ali strokovnih pripomočkov. Očitne napake so tiste, ki jih pri
običajnem pregledu stvari opazi skrben človek s povprečnim znanjem in z izkušenostjo človeka
enakega poklica in stroke kot kupec. Merilo za očitne napake je analogno povzeto po 2. odstavku
260. člena OZ.

Vse ostale napake, ki niso očitne, so skrite napake. Torej gre za napake, ki jih ni mogoče odkriti z
normalnim pregledom stvari. Te se pojavijo kasneje.

V določenih primerih gre lahko le za delne napake. Kadar prodajalec izroči kupcu le del stvari
oziroma manjšo količino ali če ima napake le del izročenih stvari, gre za le delno izpolnitev
pogodbe.

Splošno pravilo, ki je uveljavljeno v OZ, določa, da upnik ni dolžan sprejeti le delne izpolnitve,
razen če narava obveznosti ne nalaga kaj drugega. Vendar je upnik dolžan sprejeti delno izpolnitev
denarne obveznosti, razen če ima poseben interes, da jo odkloni (285. člen OZ).

Vendar OZ v 474. členu vsebuje posebno pravilo za prodajne pogodbe. Če je z eno pogodbo in za
eno kupnino prodanih več stvari ali skupina stvari, napake pa imajo samo nekatere od njih, sme
kupec odstopiti od pogodbe le glede teh stvari, ne pa tudi glede drugih. Če pa sestavljajo stvari
celoto, tako, da bi bilo škodljivo, če bi se ločile, sme kupec odstopiti od cele pogodbe; če pa od nje
vendarle odstopi le glede stvari z napako, sme prodajalec s svoje strani odstopiti od pogodbe tudi
glede drugih stvari. Če ima kupec upravičen interes, da sprejme stvar v celoti, gre lahko za tipični
ali atipični interes.

Razlikovanje med skritimi in očitnimi napakami se pokaže pri drugačnih zahtevah glede pregleda
stvari ter začetka in trajanja rokov jamčenja. Za pravilno uporabo 461. člena OZ mora kupec
opraviti tri dejanja: prevzem stvari, pregled stvari in obvestilo o napakah. Prevzem stvari je ena


                                                  8
izmed kupčevih dolžnosti, ki jo mora opraviti, da ne bi prišel v upniško zamudo. Šele po prevzemu
ima kupec možnost pregledati stvar oziroma jo dati pregledati. Za razliko od prevzema pregled
stvari ni kupčeva obveznost, vendar je to edini način, da pravočasno ugotovi morebitne napake.
Obvestilo o napakah je pravno dejanje, ki je ena izmed predpostavk za prodajalčevo odgovornost.
Svoje pravice lahko kupec uveljavlja le, če graja napako. To kupčevo dejanje imenujemo tudi
reklamacija ali notifikacija. Ta mora biti opravljena v ustreznem roku. Rok prične teči s trenutkom,
ko bi kupec lahko opravil pregled stvari. Tek roka je odvisen od načina pregleda in od tega, kdaj je
kupec imel možnost pregledati stvar. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita o posebnem načinu
pregleda. Če se o tem ne dogovorita, prične teči rok za obvestilo o napakah od takrat, ko bi lahko
kupec opravil običajen pregled. Možnost kupčevega pregleda je odvisna od načina izročitve stvari.
Kupec pridobi možnost pregleda šele, ko dobi stvar dejansko v svojo posest (Plavšak et al., 2003–
2004, str. 137–151).

Roki za uveljavljanje očitnih stvarnih napak so odvisni tudi od tega, ali je bil prodajalec pri
pregledu navzoč ali ne. Če je bil pregled opravljen v prisotnosti obeh pogodbenih strank, je treba
napake grajati takoj. V drugih primerih pa prične teči rok od pregleda stvari in je treba napake
grajati:
    - nemudoma, če gre za gospodarske pogodbe,1
    - v roku osmih dni, če gre za pogodbe, ki nimajo značilnosti gospodarske pogodbe.

Pravočasno grajanje napak je ena izmed predpostavk za prodajalčevo odgovornost. V nasprotnem
primeru bo kupec ostal brez pravic, ki mu v teh primerih pripadajo. Hkrati pa je pomemben tudi
namen obvestila. Samo obvestilo omogoči prodajalcu, da se seznani z napako in ugotovi morebiten
vzrok za napako. Svoje odgovornosti se lahko tudi razbremeni, če dokaže, da vzrok za napako ne
izvira iz njegove sfere. Zato je pravočasno obvestilo o napakah namenjeno predvsem varstvu
prodajalca.

Izjema velja za primer, ko prodajalec za napako ve oziroma bi zanjo moral vedeti. Takrat
pravočasno grajanje ni predpostavka za odgovornost (465. člen OZ).

Skrite napake so tiste napake, ki jih ni mogoče odkriti z običajnim pregledom, torej se pokažejo
kasneje. Ravno tako kot pri očitnih napakah je tudi pri skritih napakah predpisan rok za
uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Rok prične teči od trenutka, ko je bila napaka odkrita s strani
kupca. Tudi v tem primeru je rok odvisen od tega, ali gre za gospodarsko pogodbo ali ne. Kupec
mora potem, ko odkrije skrito napako, grajati skrito napako:
   - nemudoma, če gre za gospodarsko pogodbo,
   - v roku osmih dni, če gre za pogodbo, ki nima značilnosti gospodarske pogodbe.

Pravica kupca uveljavljati stvarno napako ni neomejena. Pravica kupca preneha tudi v primeru, če
se napaka ne pokaže v določenem, tako imenovanem jamčevalnem roku. Jamčevalni rok prične teči

1 Po 13. členu OZ gre za gospodarske pogodbe v naslednjih primerih:
   »(1) Določbe tega zakonika, ki se nanašajo na pogodbe, se uporabljajo za vse vrste pogodb, razen
če ni za gospodarske pogodbe izrecno drugače določeno.
   (2) Gospodarske pogodbe so pogodbe, ki jih sklepajo med seboj gospodarski subjekti.
     (3) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo gospodarske družbe in druge
pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki.
    (4) Za gospodarske subjekte v smislu tega zakonika se štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se
v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo tudi s pridobitno
dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo.«
z izročitvijo in prevzemom stvari. Gre za splošni šestmesečni jamčevalni rok. Daljši jamčevalni rok
je določen v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot) ter v Zakonu o varstvu kupcev stanovanj in
enostanovanjskih stavb (ZVKSES).

Tudi ta rok je določen zaradi varstva prodajalca in njegovih interesov. Zakon pa ne varuje
prodajalca, če je za napako vedel oziroma bi moral vedeti. Takrat prodajalec odgovarja za napako
tudi, če se pokaže po izteku tega roka.

V določenih primerih lahko začnejo roki ponovno teči. Primarni zahtevek kupca je popravilo
oziroma zamenjava stvari. Gre za zahtevek za naknadno pravilno izpolnitev. Kadar pride do
popravila oziroma zamenjave stvari, bo prodajalec odgovarjal tudi za napake te nove stvari. V tem
primeru pričnejo roki teči ponovno in se računajo od izročitve popravljene oziroma zamenjane
stvari.

V 464. členu OZ je določena vsebina obvestila o napaki. Ko kupec obvešča prodajalca o napaki,
mora napako natančno opisati in povabiti prodajalca, da stvar pregleda. Vzrok napake ni stvar
kupca, temveč se mora s tem vprašanjem ukvarjati prodajalec. Navedena določba ne zahteva pisne
oblike za obvestilo o napaki. Zadošča kakršnokoli obvestilo, tudi ustno. Seveda je breme
dokazovanja težje, če kupec nima pisnega dokazila o grajanju napake.

Kupčevo obvestilo začne učinkovati s trenutkom, ko prodajalec prejme njegovo obvestilo. V 2.
odstavku 464. člena OZ je določeno posebno pravilo za primere, ko je obvestilo o napaki sicer
pravočasno poslano s priporočenim pismom, telegramom ali na kakšen drugačen zanesljiv način,
prispelo z zamudo. Takrat se šteje, da je kupec pravilno izpolnil svojo obveznost obvestila.



2.1.3 Pogodbena izključitev odgovornosti

V obligacijskem pravu prevladuje načelo dispozitivnosti. To pomeni, da lahko pogodbeni stranki
določita drugačna pravila, kot jih predpisuje zakon, in jih prilagodita medsebojnemu pogodbenem
razmerju. Tako lahko tudi pri prodajni pogodbi pogodbeni stranki načeloma izključita ali omejita
prodajalčevo odgovornost za stvarne napake. To pomeni, da so lahko izključeni vsi zahtevki kupca,
ki mu pripadajo po splošnih pravilih OZ.

Kadar stranki izključita prodajalčevo odgovornost, ta izključitev lahko zajema vse napake iz
prodajalčeve sfere ali samo določene vrste napak. V praksi je značilna izključitev napak z klavzulo
»videno – kupljeno«.

Tudi omejitev pogodbene odgovornosti je lahko določena na različne načine:
   - določitev vrste zahtevkov, za katere odgovarja prodajalec,
   - izključitev posamezne vrste škode, za katere odgovarja podajalec,
   - določitev najvišjega zneska odškodnine.

Vendar pogodbena svoboda ni neomejena. Pogodbeno določilo o izključitvi ali omejitvi je na
podlagi 466. člena OZ nično v dveh primerih:
   1. če je bila napaka prodajalcu znana in o njej ni obvestil kupca: ničnost takšnega določila
       velja le za napake, za katere je prodajalec vedel ob sklenitvi pogodbe, medtem ko za ostale
       napake določilo ostane v veljavi,



                                                10
   2. če je prodajalec določilo vsilil s tem, ko je izkoristil svoj prevladujoči položaj: velikokrat se
      zgodi, da je takšno pogodbeno določilo vsebovano v splošnih pogojih, ki jih je enostransko
      pripravil prodajalec. V takšnem primeru se takšno pogodbeno določilo šteje za nično že na
      podlagi 121. člena OZ, ki govori o ničnosti nekaterih splošnih pogojev. Kadar gre za
      prodajne pogodbe urejene z posebnimi pravnimi pravili, vsebovanimi v ZVPot in ZVKSES,
      bo takšno pogodbeno določilo nično, ker so pravila iz omenjenih dveh zakonov kogentne
      narave.

Ničnost takšnega pogodbenega določila pomeni isto, kot da pogodbenega določila ne bi bilo. Torej
odgovarja prodajalec po splošnih pravilih za jamčenje za stvarne napake (Plavšak et al., 2003–2004,
str. 157–160).



2.1.4 Pravice kupca v primeru stvarnih napak

Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Prodajalec
odgovarja za škodo, ki jo je utrpel kupec zaradi nepravilne izpolnitve. Pravila o odgovornosti so
namenjena tako varstvu kupca kot varstvu prodajalca. Splošno pravilo odškodninskega prava je, da
mora povzročitelj škode vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred nastankom škode. V primeru
odgovornosti za stvarne napake ima kupec na voljo posebne, tako imenovane jamčevalne zahtevke.
Ker gre za posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, so splošna pravila o odškodninski
odgovornosti tu izključena. Odpravo škode lahko kupec zahteva samo z jamčevalnimi zahtevki.

V 468. členu OZ so določeni naslednji jamčevalni zahtevki:
   1. pravica do pravilne izpolnitve prodajalčeve pogodbene obveznosti, z odpravo napake
       (popravilo stvari) ali z izročitvijo druge stvari brez napake (zamenjava stvari),
   2. pravica do znižanja kupnine,
   3. pravica do odstopa od pogodbe.

Iz navedene določbe ne razberemo, da bi zakon za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov
predpisoval vrstni red. Vendar je v 470. členu OZ določena dodatna predpostavka za odstop od
pogodbe. V skladu s 470. členom OZ lahko kupec odstopi od pogodbe le, če je pred tem dal
prodajalcu primeren rok za pravilno izpolnitev. Če prodajalec pogodbe ne izpolni v tem dodatnem
roku, velja pravna domneva, da je kupec odstopil od pogodbe. Seveda pa lahko kupec to domnevo
izpodbije z izjavo, da vztraja pri pogodbi. Takrat si tudi izbere enega izmed preostalih jamčevalnih
zahtevkov.

Prvi jamčevalni zahtevek je zahtevek za pravilno izpolnitev, ki ga lahko kupec uveljavlja na dva
načina. Prvi način je popravilo stvari z napako. To lahko stori prodajalec z zamenjavo okvarjenih
delov ali na drug način, ki je primeren za odpravo posamezne napake. Izbira načina za odpravo
napake je odvisna od prodajalca. Drug način je izročitev stvari brez napake oziroma zamenjava
stvari. Kadar kupec zahteva novo stvar, mora najprej vrniti stvar z napako. Če kupec stvari ne more
vrniti, se smiselno uporabi določba iz prvega odstavka 475. člena OZ, v skladu s katerim kupec
izgubi pravico zahtevati izročitev druge stvari, če ne more vrniti prodane stvari v prvotnem stanju.
Ta zahtevek je možno uveljavljati le, če je ta menjava objektivno mogoča, torej če gre za generično
stvar. Vendar OZ vsebuje v drugem odstavku 475. člena še posebno pravilo, v skladu s katerim
lahko kupec odstopi od pogodbe zaradi napake, če je bila stvar popolnoma ali delno uničena ali pa
poškodovana zaradi napake, ki opravičuje odstop od pogodbe, ali zaradi kakšnega dogodka, ki ne
izvira niti od njega niti od koga drugega, za katerega bi on odgovarjal. Kadar gre za species,
menjava stvari ni mogoča.

Oba zahtevka zasledujeta enak cilj – pravilno izpolnitev. Kljub temu, da spadata med jamčevalne
zahtevke, imata naravo izpolnitvenega zahtevka, ki se pojavi že po prodajalčevi izpolnitvi.

Drugi jamčevalni zahtevek je zahtevek za sorazmerno znižanje kupnine. Ta pravica ima
naravo oblikovalne pravice, saj se z njo preoblikuje pogodbeno razmerje med prodajalcem in
kupcem. V tem primeru se kupčeva obveznost plačila kupnine ustrezno zniža. Če je kupec že plačal
višjo kupnino, mu pripada kondikcijski zahtevek za vračilo razlike v kupnini. Namen tega zahtevka
je doseči prvotni namen prodajne pogodbe in ohraniti pogodbo v veljavi. Hkrati pa se z znižanjem
kupnine uveljavi načelo enakovrednosti dajatev. To načelo se uresniči s tem, da se plačilo zniža
glede na znižano vrednost blaga z napako.

Kupec si lahko kot svojo pravico izbere tudi odstop od pogodbe. Gre za odstopno upravičenje kupca
zaradi napak na prodani stvari. Odstopno pravico uresniči kupec z enostransko izjavo volje. S to
izjavo povzroči prenehanje pravnega razmerja. Za odstopno izjavo ni zahtevana nobena posebna
oblika, vendar lahko kupec odstopi od pogodbe le, če je izpolnjena dodatna predpostavka. Kupec
mora pred odstopom dati prodajalcu primeren rok za izpolnitev brez napake. Za uresničitev pravice
do odstopa pa tudi ne sme obstajati negativna predpostavka, ki je na splošno določena v prvem
odstavku 475. člena OZ (z izjemo, predvideno v drugem odstavku istega člena). Po splošni
negativni predpostavki kupec izgubi pravico zahtevati drugo stvar, če ne more stvari vrniti v
prvotnem stanju.

S to enostransko izjavo povzroči prenehanje pravnega razmerja med kupcem in prodajalcem. S tem
tudi prenehajo medsebojne pravice in obveznosti. To pomeni, da ima stranka, ki je že izpolnila del
svojih obveznosti, kondikcijske zahtevke do druge stranke.

V 469. členu OZ je določeno: »Če kupec ne dobi zahtevane izpolnitve pogodbe v primernem roku,
obdrži pravico odstopiti od pogodbe ali znižati kupnino.« To določbo je treba razlagati v povezavi s
470. členom OZ, ki določa, da lahko kupec odstopi od pogodbe, če pusti prodajalcu dodaten rok za
pravilno izpolnitev. Povezana pa je tudi s 471. členom OZ, po katerem lahko kupec vztraja pri
pravilni izpolnitvi, tudi če prodajalec tega ne stori v dodatnem roku.

Če kupec da na voljo prodajalcu dodaten rok za pravilno izpolnitev in ta v dodatnem roku ne izpolni
svoje obveznosti, se po 104. in 105. členu OZ šteje, da je pogodba razvezana po samem zakonu.
Seveda je tudi ta domneva izpodbitna in jo lahko kupec spremeni z enostransko izjavo, da vztraja
pri pogodbi.

Na podlagi 472. člena OZ sme kupec v primeru, ko ima napake le del izročene stvari ali če je bil
izročen le del stvari oziroma manjša količina, kot je bila dogovorjena, odstopiti od pogodbe le glede
tistega dela, ki ima napake ali le glede tistega dela ali količine, ki manjka, od celotne pogodbe pa
sme kupec odstopiti le, če dogovorjena količina ali dogovorjena stvar sestavlja celoto ali če ima
kupec sicer upravičen interes, da sprejme dogovorjeno stvar ali količino le v celoti.
Tudi v primeru, ko je z eno pogodbo in za eno kupnino prodanih več stvari ali skupina stvari,
napake pa imajo samo nekatere od njih, sme na podlagi 474. člena OZ kupec odstopiti od pogodbe
le glede teh stvari, ne pa tudi glede drugih. Izjemoma sme kupec, če prodane stvari sestavljajo
celoto tako, da bi bilo škodljivo, če bi se ločile, odstopiti od cele pogodbe. Če pa od nje vendarle
odstopi le glede stvari z napako, sme prodajalec s svoje strani odstopiti od pogodbe tudi glede
drugih stvari.


                                                 12
Kadar kupec izrazi voljo, da odstopi od pogodbe, je pogodba razvezana. S tem prenehajo
medsebojne pravice in obveznosti ter nastanejo kondikcijski zahtevki. Če je kupec že plačal
kupnino, ima kondikcijski zahtevek na vračilo kupnine z obrestmi od dneva, ko je kupnino plačal.
Na drugi strani ima prodajalec kondikcijski zahtevek za vračilo prodane stvari. Če je kupec stvar
lahko normalno uporabljal, mora prodajalcu povrniti koristi od te stvari (4. odstavek 111. člena OZ).
Kupec mora vrniti stvar v stanju, kot jo je prejel (475. člen OZ). Ta obveznost preneha, če je stvar
uničena zaradi vzrokov, za katere kupec ne odgovarja. Tudi v teh primerih je kupec dolžan povrniti
koristi, ki jih je imel pred uničenjem stvari.

Naslednja pravica, ki je OZ izrecno ne ureja, je pravica kupca do odprave napake na stroške
prodajalca. Takšna pravica je edino izrecno urejena v primeru podjemne pogodbe v 3. odstavku 639.
člena OZ, če podjemnik ne odpravi napake v primernem roku. To določbo lahko smiselno
uporabimo tudi za prodajno pogodbo, saj je lahko predmet podjemne pogodbe tudi izdelava
določene stvari. V obeh pogodbah je tudi isti interes kupca, da si pridobi določeno stvar. V tem
primeru kupec ni dolžan dati primernega roka za izpolnitev, če lahko iz njegovega vedenja
razberemo, da tega ne bo storil. Predpostavke za pravico do odprave napake so enake
predpostavkam za pravico do odstopa (Plavšak et al., 2003–2004, str. 163–172).

Poleg vseh navedenih jamčevalnih zahtevkov lahko kupec uveljavlja še zahtevek za povrnitev
nastale škode. Splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti tu ne veljajo za zahtevke
kupca. Za odpravo škode ima kupec na voljo jamčevalne zahtevke. Gre za škodo, ki jo kupec utrpi
zaradi zmanjšanja vrednosti. Poleg te škode se lahko pojavijo še druge vrste škode. Te vrste škode
lahko kupec uveljavlja kumulativno z ustreznim jamčevalnim zahtevkom. Prodajalčeva
odgovornost za to vrsto škode je poslovna odškodninska odgovornost. Literatura razvršča škodo po
merilu dobrine, na kateri je škoda nastala, in bližini vzročne zveze na tri skupine:
    1. damnum quoad rem ali škoda na sami stvari, neposredna škoda: pomeni zmanjšanje
        vrednosti stvari. To vrsto škode se lahko odpravi z uveljavljanjem pravic z naslova
        odgovornosti za stvarne napake, zato odškodninskih zahtevkov za povrnitve te škode ni
        mogoče kumulirati hkrati s pravicami iz odgovornosti za stvarne napake,
    2. damnum circa rem ali škoda zaradi zaupanja: kadar je kupec uporabil enega od jamčevalnih
        zahtevkov za pravilno izpolnitev, tovrstna škoda z jamčevalnim zahtevkom za pravilno
        izpolnitev ni zajeta. Ta škoda bo imela značilnost škode zaradi zaupanja. Gre za škodo, ki je
        posledica premoženjskih razpolaganj kupca v najširšem pomenu, pravnih in dejanskih,
        opravljenih na podlagi zaupanja, da stvar nima napak.
        Če kupec odstopi od pogodbe, ima pravico zahtevati povrnitev škode, ki je nastala zaradi
        prodajalčeve neizpolnitve. Prodajalčeva neizpolnitev lahko povzroči različne oblike škod, ki
        imajo značilnosti škode zaradi zaupanja. V tem primeru mora kupec kupiti stvar od drugega
        prodajalca. To pomeni, da v obdobju do pridobitve nove stvari lahko kupec utrpi škodo, ker
        stvari ni mogel uporabljati. Poleg tega pa lahko nastane še nadaljnja škoda, ker je kupnina
        pri kritnem kupu višja od kupnine po prvotni pogodbi s prodajalcem, zato je prodajalec
        dolžan kupcu povrniti odškodnino v višini razlike med kupninama,
    3. damnum extra rem ali refleksna škoda: je škoda, ki nastane na kupčevih drugih dobrinah. Za
        to vrsto škode se uporabijo splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Nanje nas 3.
        odstavek 468. člena OZ tudi napoti. Za uveljavljanje te vrste škode morata biti izpolnjeni
        splošni predpostavki odškodninske odgovornosti: stvar ima napako in vzrok za to napako
        mora izvirati iz prodajalčeve sfere. Seveda pa mora nastala škoda biti v vzročni zvezi z
        nastalo napako (Plavšak et al., 2003–2004, str. 172–178).
2.1.5 Sodna uveljavitev zahtevka

Kupčeve pravice ne trajajo neomejeno. Poleg že omenjenega objektivnega roka šestih mesecev
mora kupec upoštevati še rok za sodno uveljavitev zahtevka. V 480. členu OZ je določen enoletni
rok za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov. Po preteku tega roka pravice kupca ugasnejo.
Enoletni rok se šteje od dneva, ko je kupec odposlal obvestilo. Teorija zastopa stališče, da gre za
prekluzivni rok, saj pravice s potekom enoletnega roka ugasnejo (Plavšak et al., 2003–2004, str.
194). Ker gre tu za posebno pravilo o kupčevih pravicah pri uveljavljanju stvarnih napak, so splošni
zastaralni roki iz OZ izključeni. Splošni zastaralni roki pa veljajo za zahtevke, ki so posledica
kupčevega odstopa od pogodbe in za povrnitev refleksne škode.

Kratek rok je določen izključno zaradi varovanja prodajalca. Zato je v teoriji tudi uveljavljeno
stališče, da sodišče ne upošteva poteka roka po uradni dolžnosti, temveč samo na podlagi
prodajalčevega ugovora (Plavšak et al., 2003–2004, str. 198).

Namen tako kratkega roka je, da v tem času prodajalec ni v negotovosti glede svojega
obligacijskega razmerja s kupcem. Na drugi strani pa je treba varovati tudi kupca. Če ta neuspešno
uveljavlja odgovornost prodajalca brez prisotnosti sodišča, bi bilo v nasprotju s pravnim varstvom
kupca, če bi rok tekel od prvega obvestila. Zato je v 480. členu OZ predvidena dodatna varovalka.
Na podlagi omenjene določbe prodajalec, ki je kupca s svojim ravnanjem zavedel, da ta ni
pravočasno uresničil svojih pravic, izgubi pravico sklicevati se na potek enoletnega roka. Pri tem se
ne upošteva, ali je prodajalec dejansko ravnal z namenom, da prevara kupca. Kot taka se bodo štela
vsa dejanja, s katerim je prodajalec nakazal kupcu, da bo svojo obveznost izpolnil prostovoljno
(Plavšak et al., 2003–2004, str. 194–200).

Če kupec zamudi enoletni rok, ima na voljo še eno možnost. Če ni v celoti plačal kupnine, lahko
tudi po poteku roka zahteva znižanje kupnine zaradi napak in plačilo odškodnine zaradi škode,
nastale zaradi zaupanja (2. odstavek 480. člena OZ).

Tabela 1: Shematičen prikaz uveljavljanja pravic z naslova odgovornosti za stvarne napake
                    Izročitev stvari    Pregled stvari     Grajanje napake Izbira pravice
Očitne napake:      v času, ki je       takoj ob           takoj ob          v 1 letu od
stranki sta         določen s           izročitvi          izročitvi         trenutka grajanja
navzoči pri         pogodbo
izročitvi
Očitne napake,      v času, ki je       ko kupec blago     pogodbe med       v 1 letu od
stranki nista       določen s           prejme in je       posamezniki: 8    trenutka grajanja
navzoči             pogodbo             pregled mogoče dni,
                                        opravljati         gospodarske
                                                           pogodbe:
                                                           nemudoma
Skrite napake       v času, ki je       napako je treba    pogodbe med       v 1 letu od
                    določen s           odkriti            posamezniki: 8    trenutka grajanja
                    pogodbo             najpozneje 6       dni,
                                        mesecev po         gospodarske
                                        izročitvi, če ni   pogodbe:
                                        določen            nemudoma
                                        drugačen rok
Vir: Grilc, P., Juhart, M., Galič, A. (2001). Uvod v civilno in gospodarsko pravo, str. 68 Ljubljana:
DZS Založba.


                                                 14
2.2 Primerjava z ureditvijo v drugih zakonih


2.2.1 Zakon o varstvu potrošnikov

Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/1998, 23/1999, 110/2002, 51/2004,
46/2006, 126/2007) ureja pravice potrošnikov pri ponudbi, prodaji in drugih oblikah trženja blaga in
storitev s strani podjetij ter določa dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da zagotavljajo
te pravice potrošnikom.

Po tem zakonu je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve predvsem za
osebno uporabo ali uporabo v svojem gospodinjstvu. Določen odsek zakona je posvečen tudi
odgovornosti za stvarne napake, ki se pokažejo pri prodaji stvari.
ZVPot v 37. členu opredeljuje, kdaj je napaka stvarna:
    » 1. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo ali promet,
      2. če stvar nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero kupec kupuje, ki pa

         je bila prodajalcu znana oziroma mu bi morala biti znana,
      3. če stvar nima lastnosti ali oblik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma
         predpisane,
      4. če je prodajalec izročil stvar, ki se ne ujema z vzorcem ali modelom, razen če je bil
         vzorec ali model pokazan le zaradi obvestila.«

Opredelitev stvarne napake je ista kot v OZ. Glede na to je v četrtem odstavku 37. člena ZVPot
določeno, da se za odgovornost za stvarne in pravne napake uporabljajo določbe zakona, ki ureja
obligacijska razmerja, razen če ZVPot ne določa drugače.

Prva razlika v primerjavi z ureditvijo v OZ je dolžina roka, v katerem mora kupec obvestiti
prodajalca o stvarni napaki. Medtem ko mora kupec po 461. členu OZ obvestiti prodajalca o napaki
najkasneje v osmih dneh od prevzema stvari, določa ZVPot za obvestilo prodajalca rok dveh
mesecev (člen 37. a). V tem obvestilu mora kupec napako natančneje opisati in prodajalcu
omogočiti, da stvar z napako pregleda.

Druga razlika je dolžina jamčevalnega roka, po izteku katerega se prodajalec razbremeni
odgovornosti za stvarne napake. V členu 37. b ZVPot je določen rok dveh let, če je predmet prodaje
nova stvar. Če pa je predmet prodaje rabljena stvar, je rok le eno leto.

Nadaljnja razlika se nanaša na obliko obvestila za napako. V OZ ni urejena posebna oblika
obvestila. V ZVPot je določeno, da lahko kupec oziroma potrošnik sporoči napako na tri načine:
   1. napako sporoči osebno – v takem primeru bo prodajalec izdal kupcu posebno pisno
       obvestilo,
   2. kupec pošlje obvestilo o napaki v prodajalno, kjer je bila stvar prodana,
   3. kupec pošlje obvestilo o napaki zastopniku prodajalca, s katerim je sklenil prodajno
       pogodbo.
Najpomembnejša določba za kupca – potrošnika je člen 37. c ZVPot, ki opredeljuje kupčeve
pravice v primeru stvarnih napak. V skladu s to določbo ima kupec stvari z napako pravico
zahtevati od prodajalca, da:
   1. odpravi napako ali
   2. vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako ali
   3. blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali
   4. vrne plačani znesek.

Če primerjamo navedeno določbo s 468. členom OZ, ki ureja vsebinsko enako vprašanje, vidimo,
da obe določbi predvidevata iste pravice. V prvi točki prvega odstavka 468. člena OZ je določen
zahtevek za pravilno izpolnitev pogodbe, bodisi z zamenjavo bodisi z odpravo napako. Ta zahtevek
je določen tudi v ZVPot s to razliko, da je v ZVPot opredeljen v prvi in tretji točki 37. člena. Druga
dva zahtevka sta ravno tako istovrstna zahtevkom iz OZ. Pravico do vrnitve sorazmernega dela
kupnine lahko uveljavlja kupec, če je že plačal kupnino. Takrat ima kupec na voljo kondikcijski
zahtevek nasproti prodajalcu. Če pa se kupec odloči za odstop od pogodbe, mu pripada vračilo
celotne kupnine. Tako vidimo, da so pravice iz ZVPot istovrstne pravicam kupcem iz OZ.

Vendar pa niti OZ niti ZVPot ne urejata pravice kupca, da sam odpravi napako in šele nato zahteva
povrnitev stroškov od prodajalca. Takšna pravica je izrecno predvidena le v ZVKSES.

V vsakem primeru ima kupec pravico do povrnitve škode, zlasti do povračila stroškov, materiala,
nadomestnih delov, dela, prenosa in prevoza izdelkov, ki nastanejo zaradi izpolnitve obveznosti iz
prejšnjega odstavka (drugi odstavek člena 37. c ZVPot).
Tretji odstavek člena 37. c ZVPot določa za sodno uveljavljanje zahtevkov z naslova stvarnih napak
dvoletni rok, šteto od dneva, ko je kupec o stvarni napaki obvestil prodajalca. Ta rok je za eno leto
daljši kot rok, ki je določen v OZ. Tu ponovno vidimo naklonjenost k varovanju potrošnika.

V členu 37. č ZVPot je določeno, da z nobenim pogodbenim pravilom ni mogoče omejiti ali
izključiti prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake, kot je določena v tem zakonu. Če bi kupec
in prodajalec v pogodbo vrinila kakšno takšno določilo, se ta šteje za nično. Pravila o odgovornosti
prodajalca v ZVPot imajo, drugače kot pravila, ki urejajo odgovornost za stvarne napake v OZ,
značilnost prisilnih norm. Takšnih določil s pogodbo ni mogoče izključiti. Ničnost pogodbenega
določila povzroči enake posledice, kot če ga sploh ne bi bilo.



2.2.2 Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb

Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES, Uradni list RS, št.
18/2004) se uporablja za prodajo stanovanj in enostanovanjskih stavb. Njegov namen je zaščita
končnih kupcev pred tveganjem neizpolnitve obveznosti investitorja oziroma vmesnega kupca ter
tudi prodajalca pri prodajni pogodbi (1. člen ZVKSES). Klasični institut obligacijskega prava, ki je
namenjen zaščiti ene pogodbene stranke pred neizpolnitvijo druge pogodbene stranke, je ugovor
sočasnosti izpolnitve. Ta ugovor se lahko uveljavlja, samo če sta obveznosti pogodbenih strank
vzajemni. Ta pravila imajo tako kot pravila ZVPot prisilno naravo, zato jih s pogodbenimi določili
ni mogoče izključiti.

Prva razlika z ureditvijo odgovornosti za stvarne napake v Obligacijskem zakoniku se pokaže v
dolžini jamčevalnih rokov. Prodajalec po 23. členu ZVKSES odgovarja za skrite stvarne napake:
    - če gre za napako v solidnosti gradnje: 10 let,


                                                 16
   -   če gre za katerekoli druge napake: 2 leti.

Navedena jamčevalna roka pričneta teči v primeru iz drugega odstavka 21. člena ZVKSES (če so
predmet prodajnih pogodb posamezni deli stavb z več kot osmimi posameznimi deli ali če sta kupca
več kot dva ali če se je prodajalec s splošnimi pogoji prodaje posameznih delov stavbe tako zavezal)
od dneva, ko skupne dele prevzame upravnik (tretji odstavek 23. člena ZVKSES). V vseh ostalih
primerih pa pričneta teči od dneva, ko sta bila opravljena izročitev in prevzem posameznega dela
stavbe kupcu, ki je zadnji prevzel posamezni del v stavbi, vendar najkasneje v enem letu od dneva,
ko sta bila opravljena izročitev in prevzem posameznega dela stavbe kupcu, ki je prvi prevzel
posamezni del v stavbi (tretji odstavek 23. člena ZVKSES).

Odstop od ureditve OZ se pokaže tudi v ureditvi obvestila o napakah. Tako kot v ZVPot tudi ta
zakon posebej varuje kupce. Rok za obvestilo je odvisen od vrste napake:
   - če gre za napako v solidnosti gradnje, traja rok za obvestilo 6 mesecev,
   - če gre za katerekoli druge napake, traja rok za obvestilo 2 meseca.

V 24. členu ZVKSES je še določeno, da mora kupec v obvestilu opisati napako in prodajalca
pozvati, da jo odpravi. Po tej določbi je obvezna pisna oblika obvestila. Kot pravočasno obvestilo se
šteje obvestilo, ki ga je kupec odposlal prodajalcu s priporočeno pošto v roku za obvestilo, ali
obvestilo, ki ga je prodajalec prejel do izteka roka za obvestilo o napaki.

V 25. členu ZVKSES so določeni načini odprave skritih napak in drugi jamčevalni zahtevki.
Prodajalec mora v 15 dneh od prejema obvestila o napaki pregledati nepremičnino in v nadaljnjih
15 dneh kupca obvestiti o vzroku napake in o načinu odprave napake. Najkasneje v roku dveh
mesecev od obvestila o napaki mora prodajalec odpraviti napako, razen če napaka onemogoča ali
bistveno ovira normalno uporabo nepremičnine. Takrat jo mora prodajalec odpraviti v najkrajšem
možnem roku.

Če pa prodajalec v roku enega meseca po prejemu obvestila o napaki ne dostavi svojega obvestila
ali če v roku dveh mesecev po prejemu obvestil o napaki te ne odpravi, lahko kupec:
     1. vztraja pri zahtevku za odpravo napak ali
     2. sam odpravi napako na stroške prodajalca ali
     3. zahteva znižanje kupnine.

V primerjavi s prej obravnavanimi določbami OZ in ZVPot ZVKSES izrecno predvideva pravico
kupca, da sam odpravi napako na stroške prodajalca, kar je v primeru prodaje nepremičnin zelo
praktična rešitev, saj je hitro reagiranje v teh primerih nujno, ker gre za bivalne prostore.

Ravno tako kot v primeru pogodb, ki so urejene z določili ZVPot, tudi po ZVKSES ni mogoče
izključiti ali omejiti zakonskih določil o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. V četrtem
odstavku 4. člena ZVKSES je določeno, da določb 2. poglavja tega zakona s prodajno pogodbo ni
mogoče izključiti ali omejiti, razen če je v zvezi s posamezno določbo izrecno dopusten drugačen
dogovor pogodbenih strank oziroma je drugačen dogovor v očitnem interesu kupca. V 26. členu
ZVKSES je urejeno posebno zavarovanje za odpravo skritih napak. Določeno je, da mora
prodajalec izročiti kupcu nepreklicno bančno garancijo, s katero bo zavaroval svoje obveznosti v
rokih iz 25. člena za napake, ki se bodo pokazale v dveletnem jamčevalnem roku za skrite napake
(ne gre za napake glede solidnosti gradnje). Pri tem se mora bančna garancija glasiti na znesek, ki je
enak petim odstotkom kupnine po prodajni pogodbi. Gre za dodaten način varovanja, ki je
predpisan predvsem zaradi visoke vrednosti predmetov prodaje.
Po 27. členu ZVKSES prodajalec odgovarja za brezhibno delovanje naprav in opreme pod pogoji in
v rokih, določenih v garancijskih listih proizvajalcev. Tudi tu je določena odgovornost prodajalca na
podlagi pravil o odgovornosti za brezhibno delovanje stvari.



2.2.3 Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga

Prodajna pogodba, ki jo slovenski podajalec ali kupec sklene z osebo, ki ima poslovni sedež
oziroma običajno prebivališče v tuji državi, je prodajna pogodba, ki ima mednarodni značaj. Za
takšne pogodbe se lahko uporablja ureditev iz Konvencije Združenih narodov o pogodbah za
mednarodno prodajo blaga oziroma Dunajske konvencije, ki jo je nasledila Republika Slovenija 2.
Seveda moramo pred uporabo presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za uporabo Dunajske
konvencije.

Iz konvencijskih določb lahko razberemo več pogojev za uporabo Dunajske konvencije. Vsekakor
morajo biti izpolnjeni splošni pogoji. Za preverjanje pogojev lahko uporabimo šeststopenjski test.
Na prvi stopnji se presoja, ali Dunajska konvencija v konkretnem primeru izključuje svojo uporabo.
Na drugi stopnji preverimo, ali so stranke v konkretnem primeru izključile uporabo Dunajske
konvencije. Sledi presoja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 1. členu
Dunajske konvencije. Ne četrti stopnji presojamo, ali imata državi, v kateri sta poslovna sedeža
strank, status držav pogodbenic. V naslednji stopnji preverimo, ali pravila mednarodnega prava
napotijo na uporabo prava države pogodbenice. Na šesti stopnji se presoja, ali je država
pogodbenica, na pravo katere so v konkretnem primeru napotila kolizijska pravila, uveljavila
pridržek iz 95. člena. Končni rezultat šeststopenjskega testa je ugotovitev, ali se Dunajska
konvencija uporabi ali ne. Dunajska konvencija se uporabi le, če so izpolnjeni vsi splošni pogoji in
eden izmed posebnih pogojev (Ferčič, 2005, str. 738-757).

Dunajska konvencija glede obveznosti prodajalca izhaja iz enotnega pojmovanja kršitve
pogodbenih obveznosti. Prodajalec bo kršil pogodbo, če ne bo dobavil takšnega blaga, kot je bilo
dogovorjeno s pogodbo, ob času, kraju in na način, dogovorjen s pogodbo. Skratka, prodajalec mora
izpolniti vse svoje obveznosti, določene s pogodbo. Tu se jamčevalne sankcije ne razlikujejo od
neizpolnitvenih, ampak obstaja enoten sistem sankcij, ne glede na to ali gre za neizpolnitve ali
nepravilno izpolnitev. Za konvencijo je značilna delitev kršitev na bistvene in nebistvene. Od vrste
kršitve so odvisne tudi sankcije (Vončina, 2004, str. 807).
Po drugem odstavku 35. člena Dunajske konvencije se šteje, da dobavljeno blago ni istovetno
pogodbeno dogovorjenemu v naslednjih primerih:
    - če ni primerno za namene, za katere se istovrstno blago običajno uporablja;
    - če ni primerno za posebni namen, s katerim je bil prodajalec izrecno ali molče seznanjen
        med sklenitvijo pogodbe, razen če iz okoliščin ne izhaja, da se kupec ni oprl niti ni bilo
        razumno opreti se na strokovnost in razsojanje prodajalca;
    - če blago ni tako kakovostno, kot ga je prikazoval kupcu v vzorcu ali modelu;
    - če ni pakirano ali zavarovano na način, običajen za takšno blago, ali če tega ni, na ustrezen
        način, da se ohrani in zavaruje blago.




2       Prim. Zakon o ratifikaciji Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji
       blaga, Uradni list SFRJ-MP, št. 10/1984.



                                                 18
Kot razberemo iz navedene določbe, je opredelitev neskladnosti oziroma neistovetnosti blaga s
pogodbeno določenim blagom, kdaj blago ni istovetno, podobna opredelitvi pojma stvarne napake.
Standard običajne uporabe ustreza prvi točki iz 459. člena OZ. Standard, ki določa primernost za
posebni namen, ustreza drugi točki 459. člena OZ s to razliko, da je določba Dunajske konvencije
prijaznejša do prodajalca, saj mu omogoča, da se razbremeni odgovornosti, če iz okoliščin izhaja,
da se kupec ni oprl oziroma se ni bilo razumno opreti na strokovnost in razsojanje prodajalca. Pri
opredelitvi v OZ je prodajalec vezan na poseben kupčev namen, ki mu mora biti znan. Lastnosti
vzorca ali modela tudi ustrezajo 4. točki 459. člena OZ. Dodatno je v Dunajski konvenciji
opredeljen način pakiranja. Čeprav ta ni izrecno naveden v OZ, se v slovenskem pravu na pakiranje
oziroma embalažo gleda kot na obveznost prodajalčeve dobave (Schlechtriem, 2006, str. 89–95).

Tudi po Dunajski konvenciji je pregled stvari pomemben pogoj za uveljavljanje jamčevalnih
zahtevkov, saj mora kupec prodajalca pravočasno obvestiti o napakah. Za pregled stvari Dunajska
konvencija ne določa natančnih rokov. Pregled mora biti opravljen v čim krajšem roku. Ta
formulacija je primerljiva s slovensko zakonodajo, ki zahteva, da kupec pregleda stvar, ko je po
normalnem teku stvari to mogoče. Takšna opredelitev roka tudi upošteva različne situacije, ki lahko
nastopijo pri pregledu posameznega blaga. Predvsem je to pomembno pri blagu, ki je bilo na
transportu dalj časa. Ravno tako Dunajska konvencija ne določa, kdaj začne teči rok za pregled
stvari. Določbe konvencije lahko interpretiramo tako, da rok za pregled stvari začne teči od dobave
oziroma od prehoda nevarnosti (Schlechtriem, 2006, str. 89–95).

V skladu z Dunajsko konvencijo mora kupec obvestiti prodajalca o napaki v razumnem roku
(reasonable time) od trenutka, ko je pomanjkljivosti odkril ali jih bi moral odkriti. Torej v
primerjavi z ureditvijo v OZ Dunajska konvencija ne določa natančne dolžine roka za obvestilo o
napakah. Dolžina tega roka je odvisna predvsem od vrste blaga. Po slovenskem pravu je kupec
dolžan grajati samo stvarne napake. Drugih neskladnosti s pogodbo mu ni potrebno grajati. Poleg
tega subjektivnega roka za obvestilo je določen še objektivni rok dveh let, ki teče od dejanske
izročitve blaga. Gre za absolutno prekluzivni rok, pri katerem ni niti mirovanja niti pretrganja.
Upošteva se po uradni dolžnosti. Če te roke primerjamo z roki, določenimi v OZ, ugotovimo, da so
roki iz Dunajske konvencije daljši. Določbe Dunajske konvencije zaradi nedoločenosti natančne
dolžine roka omogočajo večjo prilagodljivost konkretnim razmeram in napakam. Za kupca so torej
bolj prijazni.

Prodajalec se ne more sklicevati na opustitev pregleda in s tem grajanja, če gre za neskladnost, za
katero je vedel oziroma bi moral vedeti. Ta določba velja enako za prodajalčev naklep in za veliko
malomarnost (40. člen Dunajske konvencije). Gre za enako ureditev kot v OZ, ki na takšen način
ureja odgovornost prodajalca v 465. členu.
Tudi po ureditvi v Dunajski konvenciji prodajalec ne odgovarja za neznatne napake in za napake, za
katere je kupec med sklenitvijo pogodbe vedel ali pa mu niso mogle ostati neznane (tretji odstavek
35. člena Dunajske konvencije).

Posledica opustitve grajanje bo prekluzija pravic, ki mu pripadejo na podlagi sklicevanja na
neskladnost blaga. Izjema je 44. člen Dunajske konvencije, po katerem kupec ohrani pravico do
sorazmernega znižanja kupnine in omejenega odškodninskega zahtevka, če ima razumno opravičilo
za opustitev grajanja. Takšnega opravičila ne zasledimo v naši ureditvi.
Pravice kupca po Dunajski konvenciji so pravica do izpolnitve pogodbe, pravica do odstopa od
pogodbe in pravica do znižanja kupnine. Poleg vseh ostalih pa ima kupec še pravico do odškodnine.

Dunajska konvencija omogoča kupcu, da vztraja pri izpolnitvi pogodbe, torej pri odpravi napake ali
izročitvi druge stvari. Vendar morajo biti za izpolnitveni zahtevek izpolnjeni dodatni pogoji. Če gre
za dobavo neistovetnega blaga, lahko kupec zahteva nadomestno izpolnitev, če dobava takšnega
blaga pomeni bistveno kršitev. Dunajska konvencija v 25. členu določa, kdaj je kršitev bistvena:
»Bistvena kršitev je kršitev pogodbe, ki jo stori ena stran, če je s tem drugi strani povzročena takšna
škoda, da je ta dejansko ostala brez tistega, kar je upravičeno pričakovala od pogodbe, razen če
stranka, ki je storila kršitev, ni predvidela take posledice niti je ne bi v enakih okoliščinah
predvidela razumna oseba enakih lastnosti.« Torej bistvena kršitev združuje objektivne in
subjektivne elemente. Mora priti do nastanka škode, hkrati pa mora biti izpolnjen kriterij
pričakovanosti te škode. Opredelitev bistvene kršitve je torej določena zelo ohlapno. Pri tem ni
pomembna višina te škode. Škoda mora biti takšna, da stranka ostane brez tistega, kar je upravičeno
pričakovala. Kupec lahko zahteva popravilo stvari tako v primeru bistvene kot v primeru nebistvene
kršitve. Izjema je, ko kupec zahteva popravilo od prodajalca, če ga lahko odpravi z lahkoto sam.

Odstop od pogodbe lahko kupec uveljavlja le v primeru bistvene kršitve. Poleg splošnih pogojev
(pravočasno grajanje in uveljavljanje zahtevka) mora kupec še vrniti s pogodbo neistovetno blago.
Avtomatična razveza pogodbe po Dunajski konvenciji ni predvidena. Šele z izjavo kupca, da
odstopa od pogodbe, pride do razdora pogodbe.

Kupec lahko zahteva tudi znižanje kupnine za razliko med vrednostjo dobavljenega in pogodbeno
dogovorjenega blaga. To lahko uveljavlja tudi, če kupnina še ni bila plačana. Poleg tega pravočasno
grajanje napak ni pogoj za uveljavljanje zahtevka, če ima kupec za zamudo primerno opravičilo.

Poleg vseh zgoraj navedenih zahtevkov lahko prodajalec uveljavlja še odškodnino. Pri tem velja, da
pravočasno grajanje napak ni pogoj za uspešno uveljavljanje odškodnine, razen če gre za izgubljeni
dobiček. Mora pa imeti primerno opravičilo, zakaj ni pravočasno obvestil prodajalca o napakah
(Kranjc, 2006, str. 278–283).
Iz zgoraj navedenih pravic razberemo, da te istovrstne pravice na podlagi odgovornosti prodajalca
za stvarne napake določa tudi OZ. Ureditev se razlikuje le glede posameznih pogojev za
uveljavljanje zahtevkov in glede ločevanja med bistvenimi in nebistvenimi kršitvami, kar posebej
uvaja Dunajska konvencija.

Če potegnemo sklep o primerjavi med ureditvijo odgovornosti prodajalca za stvarne napake v
Dunajski konvenciji in v OZ, ugotovimo, da je ureditev iz Dunajske konvencije prijaznejša za
kupca kot ureditev po OZ. Slednja je za kupca strožja, saj je ta vezan na pregled stvari in grajanje
napak, kar mora biti opravljeno strokovno in natančno. Vse to pa mora še opraviti v razmeroma
kratkih in strogih rokih. Poleg tega Dunajska konvencija podaljšuje absolutni jamčevalni rok iz OZ
za eno leto in pol. Ta rok se je v praksi pokazal za prekratkega in zasledimo težnje po prevzemu
ureditve iz Dunajske konvencije (Schlechtriem, 2006, str. 103–104).



2.2.4 Evropsko pravo

V evropskem pravu urejata področje odgovornosti za proizvode z napako Direktiva Sveta
85/374/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za
proizvode z napako in Direktiva 1999/34/ES o spremembi Direktive Sveta 85/374/EGS o
prilagajanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z
napako. Direktivi se nanašata samo na producentsko oziroma proizvajalčevo odgovornost. Gre za
odgovornost proizvajalca za napako na izdelku, ki lahko povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro
zdravja ali kadar zaradi napake nastane škoda na kaki drugi stvari. Poleg tega je bila leta 1992



                                                  20
sprejeta Direktiva o splošni varnosti proizvodov, ki ureja splošna pravila o varnosti proizvodov in
ne obravnava proizvajalčeve odgovornosti.

Direktiva 85/374/EGS je v slovenskem pravu implementirana v ZVPot iz leta 2004. Glede pogojev
in drugih modalitet odgovornosti je ureditev ZVPot usklajena z evropsko ureditvijo. Ureditev
ZVPot tudi temelji na objektivni odgovornosti. Edina pomanjkljivost ureditve ZVPot je odsotnost
pravil, po katerih osebe na prvi ravni odgovarjajo solidarno in nerazdelno, kot je to določeno v 5.
členu Direktive. Zato bo treba peti odstavek 1. člena ZVPot razlagati v skladu z namenom
Direktive.

Na tem področju še velja Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih
prodaje potrošniškega blaga in z njimi povezanih garancij, katere namen je harmonizacija sistema
za pravilno izpolnitev prodajne pogodbe in pravic v primeru kršitve. Vsebina Direktive je bila v
slovenski pravni red prenesena leta 2002 s spremembami ZVPot. Direktiva predvideva klasičen
izbor jamčevalnih zahtevkov, pri čemer daje prednost zahtevku za pravilno izpolnitev. Šele če je ta
nemogoč, nesorazmeren ali neuspešen, lahko kupec uveljavlja zahtevek za sorazmerno znižanje
kupnine ali odstopi od pogodbe. Direktiva tudi določa rok trajanja prodajalčeve odgovornosti. Ta je
za nove stvari dve leti, pri rabljenih pa eno leto. Vzpostavlja tudi domnevo, da je napaka, ki se
pokaže v šestih mesecih, obstajala že v času izročitve. Pomen Direktive sta poenotenje in
internacionalizacija pogodbenega prava.
Direktiva velja za pogodbe o prodaji potrošniškega blaga, ki so sklenjene med prodajalcem in
potrošnikom. Ravno tako kot Dunajska konvencija tudi Direktiva izhaja iz enotnega koncepta
skladnosti z pogodbo. Tukaj odstopa od slovenske ureditve. Drugače pa pri opredelitvi skladnosti
blaga s pogodbo izhaja iz enakega pojmovanja kot opredelitve stvarnih napak v slovenskem pravu
(Trstenjak, 2005, str. 54–84).




2.3 Primerjava z drugimi pravnimi instituti


2.3.1 Garancija za brezhibno delovanje stvari

Proizvajalci so osebe, ki proizvajajo določeno blago, čeprav ni nujno, da proizvajalec svoj izdelek
proda končnemu potrošniku. V praksi prodajajo blago končnim potrošnikom večinoma trgovci.
Pravila o garanciji za brezhibno delovanje stvari so namenjena ureditvi razmerja med proizvajalci in
kupci, med katerimi pogosto ni pogodbenega razmerja. Ta pravila določajo obveznosti proizvajalca
za brezhibno delovanje stvari. Enake obveznosti veljajo tudi za prodajalca. Institut jamčenja za
stvarne napake po splošnih predpisih o prodajni pogodbi namreč pogosto ne nudi zadostnega
varstva kupcu, saj bo prodajalec odgovarjal le takrat, ko je napaka ali vzrok zanjo obstajal v
trenutku prehoda nevarnosti. Kupec je vezan na pravočasno notifikacijo napake in ta je pogosto
zaradi kratkih rokov neuspešna. To povzroči propad vseh pravic, ki mu pripadajo z naslova
jamčenja za stvarne napake. V nasprotju z relativno strogim postopkom pri odgovornosti za stvarne
napake nudi institut garancije za brezhibno delovanje stvari enostavnejši in manj zahteven
postopek. Tudi pogoji za uveljavljanje garancij niso tako zahtevni. Za uveljavljanje pravic zadošča,
da se okvara pokaže v določenem garancijskem roku. Notifikacija ni potrebna. Edina ovira je ta, da
je garancija za brezhibno delovanja stvari določena le za posamezne vrste blaga (Volk, 2002, str.
33–36).
Garancija za brezhibno delovanje stvari je poseben pravni institut, ki s svojimi pravili ureja
obveznosti proizvajalca in tudi prodajalca do kupca, ki je kupil stvar, ki ne deluje pravilno. Osnovna
zaveza proizvajalca je, da bo stvar delovala brezhibno v naprej določenem garancijskem roku. Če
stvar v garancijskem roku ne deluje brezhibno, je proizvajalec dolžan odpraviti napako oziroma
zamenjati stvar, ki ima napako, z ustrezno novo stvarjo.

S svojimi pravili ureja OZ enostransko zavezo proizvajalca oziroma prodajalca, medtem ko ZVPot
ureja obvezno garancijo, to je garancijo, ki nastane že na podlagi zakona, s tem ko se stvar spusti v
pravni promet. ZVPot ureja pravna pravila za pravice kupca pri garanciji, ne glede na to, ali se
kupec smatra kot potrošnik ali ne. Ravno tako se pravila uporabljajo za obvezno in prostovoljno
garancijo. Ker imajo pravila ZVPot prisilno naravo, izključujejo uporabo tistih pravil OZ, ki
odstopajo od ureditve v ZVPot. Pravila OZ pa se uporabljajo za tista vprašanja, ki z ZVPot niso
urejena.

Pravila OZ in ZVPot o odgovornosti proizvajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari
se uporabljajo za vse osebe, ki imajo po ZVPot položaj proizvajalca. Pri opredelitvi pojma
proizvajalec si moramo pomagati z ZVPot, kjer je v petem odstavku 1. člena določeno, da se šteje
za proizvajalca:
    - podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine, in
    - oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku
        predstavlja kot njegov proizvajalec.

Po tej določbi se kot proizvajalci štejejo tudi:
    - uvoznik izdelka,
    - predstavništvo proizvajalca v Sloveniji,
    - katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim
        imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja.

Za vrste izdelkov, ki jih natančno navaja podzakonski predpis, je zakonsko predpisana obvezna
garancija za brezhibno delovanje stvari. V 16. členu ZVPot je določeno, da mora proizvajalec izdati
garancijski list za blago, določeno s predpisom, izdanim na podlagi drugega odstavka člena 15. b
ZVPot. Na podlagi te določbe je bil izdan Pravilnik o blagu, za katerega se izda garancija za
brezhibno delovanje (Uradni list RS, št. 73/2003, 92/2003). Navedeni pravilnik v 1. členu določa
kot blago, za katero je treba izdati garancijski list:
    1. proizvode za gospodinjsko in podobno uporabo,
    2. proizvode avtomobilske in druge industrije,
    3. stroje in naprave za kmetijstvo in za obdelavo majhnih površin,
    4. proizvode informacijske tehnologije,
    5. športno opremo in rekvizite,
    6. proizvode s področja radiokomunikacij, avdio- in videotehnike ter naprave, ki se nanje
        priključujejo,
    7. elektromedicinske pripomočke, namenjene osebni uporabi,
    8. naprave za varstvo pred požarom.

Po 7. odstavku 16. člena ZVPot je dolžan prodajalec, ki je registriran za opravljanje dejavnosti
prodaje rabljenega blaga, izdati garancijski list za naslednje blago, določeno s pravilnikom:
   1. za cesta motorna vozila,
   2. za priklopna vozila in
   3. za vozila s pomožnim motorjem.



                                                 22
Odgovornost proizvajalca na podlagi zakona obstaja tudi v primeru, če proizvajalec ni izročil
garancijskega lista ali če prodajalec ni izročil te listine kupcu. Obveznost proizvajalca torej obstaja
tudi brez garancijskega lista. Šteje se, da je proizvajalec izrazil svojo voljo konkludentno s tem, da
je stvar posredoval v pravni promet. Zaveza proizvajalca do kupca nastane v primeru obvezne
garancije v trenutku izročitve prodane stvari.
Druga vrsta garancije je prostovoljna garancija. Gre za izbirno zavezo proizvajalca, da bo določena
stvar delovala v garancijskem roku brezhibno. To izbirno zavezo uresniči proizvajalec z
enostranskim poslom, to je z izdajo garancijskega lista. Gre za enostranski zavezovalni pravni
posel, ki povzroči nastanek določene obveznosti do nasprotne stranke. Tudi tu sama izročitev
garancijskega lista ni pomembna. V 18. členu ZVPot je določeno, da izročitev garancijskega lista ni
pravno pomembna za nastanek zaveze proizvajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje
stvari. Zaveza nastane tudi tu s samo izročitvijo stvari. Ta pravila se uporabljajo tudi za prostovoljno
garancijo (Plavšak et al., 2003–2004, str. 207).

Prodajalec in proizvajalec imata z garancijo za brezhibno delovanje določene obveznosti. Zaveza
prodajalca je enaka zavezi proizvajalca, torej odprava napake, če se je ta pojavila v določenem
garancijskem roku. Obe zavezi nastaneta istočasno in imata enako vsebino. Ta zaveza je akcesorne
narave, saj nastane samo, če obstaja proizvajalčeva zaveza. To še ne pomeni, da prenehanje
proizvajalčeve obveznosti avtomatično povzroči prenehanje prodajalčeve obveznosti.

Od koga bo uveljavljal garancijo za brezhibno delovanje stvari, je kupčeva odločitev. Če zaradi
poteka garancijskega roka ugasnejo obveznosti npr. prodajalca, to še ne pomeni, da je ugasnila
obveznost proizvajalca, če je kupec zahteval odpravo napake pravočasno.
V drugem odstavku 481. člena OZ je določeno, da pravila o odgovornosti prodajalca na podlagi
garancije za brezhibno delovanje stvari ne posegajo v pravila o odgovornosti prodajalca za napake
za stvari. Zato ima kupec tudi tu izbiro, da uveljavlja garancijo ali se sklicuje na jamčenje za stvarne
napake. Ker sta zahtevka istovrstna, jih ne sme kumulirati (Plavšak et al., 2003–2004, str. 208–209).

Institut jamčenja za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje stvari sta si v marsičem
podobna. Podobnosti obeh institutov za jamčenje za stvarne napake so:
     - v obeh primerih pomeni napaka nek nedopusten poseg v kupčevo premoženjsko sfero, ki
         povzroči nastanek škode na kupčevem premoženju,
     - izpolnitev z napako pomeni kršitev prodajalčeve pogodbene obveznosti – v primeru
         garancije gre za kršitev dane zaveze prodajalca oz. proizvajalca, da bo stvar delovala
         brezhibno, vendar ima tudi ta zaveza značilnost pogodbene zaveze,
     - kupec ima pri obeh institutih na voljo iste zahtevke – lahko zahteva odpravo napake ali
         izročitev druge stvari brez napake,
     - pri obeh institutih lahko govorimo o posebni vrsti poslovne odškodninske odgovornosti in
         na tej podlagi zahtevamo povrnitev škode zaradi kršitve.

Ker imata oba instituta istovrstne osnovne značilnosti, lahko pravila o prodajalčevi odgovornosti za
stvarne napake uporabimo analogno za pravila o odgovornosti proizvajalca oziroma prodajalca za
garancijo za brezhibno delovanje stvari.

Za uveljavljanje odgovornosti prodajalca oziroma proizvajalca morajo biti izpolnjene naslednje
predpostavke:
   1. prodana stvar v garancijskem roku ne deluje brezhibno,
   2. vzrok za okvaro so lastnosti stvari same (ta predpostavka ni nikjer izrecno navedena, vendar
       izvira iz same obveznosti prodajalca oziroma proizvajalca),
   3. uveljavitev zahtevka za popravilo oziroma zamenjavo stvari v garancijskem roku;
   4. sodna uveljavitev v enoletnem, prekluzivnem roku.

Pravice kupca pri garanciji so naslednje:
   - pravica zahtevati odpravo napake ali
   - izročitev druge stvari in pravica do povrnitve nastale škode.

Namen garancije je zagotoviti kupcu, da bo stvar v določenem garancijskem roku delovala tako, kot
bi morala. Če to ne drži, ima kupec na voljo, da zahteva popravilo ali zamenjavo stvari. Gre za
enaka zahtevka kot pri odgovornosti prodajalca za stvarne napake.
Poleg tega lahko kupec zahteva tudi povrnitev škode, nastale zaradi zmanjšanja vrednosti stvari. Do
prodajalca pa lahko kupec uveljavlja tudi dodatni pravici, in sicer pravico do sorazmernega znižanja
kupnine in pravico do odstopa.
Obveznost prodajalca in proizvajalca ima značilnost nedeljive obveznosti. Gre za solidarno
obveznost. To pomeni, da je vsak od njiju dolžnik. Proizvajalec in prodajalec v tem primeru
odgovarjata za celotno obveznost. Kupec izbira, od koga bo zahteval odpravo napake oziroma ali bo
zahteval odpravo napake od obeh. Obveznost preneha, ko eden od njiju to obveznost izpolni.
Posledica prodajalčeve izpolnitve obveznosti je notranje regresno razmerje med prodajalcem in
proizvajalcem. Regresni zahtevek je pravica osebe, ki je v zunanjem razmerju dejansko opravila
izpolnitev, da zahteva od druge osebe povrnitev stroškov. Okvara stvari, ki izvira iz stvari same, ima
značilnost vzroka, ki izvira iz proizvajalčeve odgovornosti. Tako v notranjem regresnem razmerju
za takšno napako v celoti odgovarja proizvajalec. Ob smiselni uporabi 468. člena OZ ugotovimo, da
mora prodajalec v razmerju do proizvajalca uveljaviti svoj regresni zahtevek do izteka kupčevega
garancijskega roka.

Za razliko od jamčenja za stvarne napake je pri predpisani garanciji za določene vrste blaga
zakonsko določen vrstni red uveljavljanja zahtevkov. V skladu s prvim odstavkom 418. člena OZ je
primarna zahteva za popravilo stvari. Šele če to ni možno, lahko kupec zahteva izročitev druge
stvari. Enako ureditev najdemo v ZVPot, ki v 1. odstavku 20. člena določa primeren rok za
popravilo stvari. Gre za rok 45 dni, v katerem je prodajalec dolžan popraviti okvarjeno stvar. ZVPot
določa tudi dva načina, kako mora prodajalec oziroma proizvajalec zagotoviti pravico do popravila:
lahko to stori sam v okviru svoje dejavnosti, ki jo opravlja, ali pa na podlagi ustrezne pogodbe
pooblasti ustrezno osebo – pooblaščeni servis. V prvem odstavku 16. člena ZVPot nalaga
prodajalcu obveznost, da kupcu hkrati z garancijskim listom in navodili za uporabo izroči tudi
seznam pooblaščenih servisov. Če kupec naslovi svoj zahtevek direktno na prodajalca, ima ta enak
učinek, kot da bi se direktno obrnil na prodajalca oziroma proizvajalca.

Poleg tega zahtevka lahko kupec zahteva tudi povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi tega, ker
pokvarjene svari ni mogel uporabljati. Škoda se prizna za obdobje, ki preteče od vložitve zahtevka
za popravilo do izročitve popravljene oziroma nove stvari. To vrsto škode lahko prodajalec prepreči
s tem, da izroči drugo stvar za uporabo. Ta možnost je izrecno predvidena v 20. členu ZVPot, na
podlagi katerega lahko proizvajalec oziroma prodajalec za čas popravila zagotovi brezplačno
uporabo drugega izdelka.

Odgovornost za drugo vrsto škode ni predvidena niti v OZ niti v ZVPot. Zato se naslonimo na
pravila o odgovornosti prodajalca za stvarne napake. Ob smiselni uporabi drugega in tretjega
odstavka 468. člena OZ je kupec upravičen zahtevati povrnitev škode zaradi zaupanja in refleksne
škode.

Tudi pri garanciji za brezhibno delovanje stvari so določeni posebni roki. Garancijski rok je rok, v
katerem se mora pokazati določena napaka v delovanju stvari, da bo zanjo prodajalec oziroma


                                                 24
proizvajalec odgovoren. V tem roku mora kupec uveljaviti zahtevek za popravilo stvari. Dejansko
ima enak pomen kot jamčevalni rok pri odgovornosti za stvarne napake. Ta rok je določen v
garancijskem listu. Ne sme biti krajši od enega leta, razen v primeru, če gre za rabljeno blago. Za to
blago je po 18. členu ZVPot lahko določen krajši rok. Če se proizvajalec odloči za daljši garancijski
rok, je to njegova prostovoljna odločitev. Rok začne teči z izročitvijo stvari. Pri garanciji za
brezhibno delovanje stvari je pomembno, da kupec do izteka roka od prodajalca oziroma
proizvajalca zahteva popravilo stvari. Tu ni pomembno dejstvo, koliko časa je minilo od nastopa
okvare do zahtevka kupca po popravilu napake.

V določenih primerih se lahko garancijski rok tudi podaljša. V 483. členu OZ so določeni primeri,
kdaj se rok podaljša, in sicer:
   1. ko gre za manjša popravila, se garancijski rok podaljša za čas, ko kupec stvari zaradi
        popravila ni mogel uporabljati,
   2. če pride do nadomestitve z drugo stvarjo, prične garancijski rok teči znova; enako pravilo
        velja, če je bilo potrebno obsežnejše popravilo,
   3. če je bilo potrebno zamenjati ali bistveno popraviti del stvari, začne teči garancijski rok
        samo za ta del stvari.

Če prodajalec ne izpolni svoje obveznosti, torej ne popravi stvari v primernem roku oziroma ne
zamenja stvari, ima kupec po 484. členu OZ pravico do odstopa od pogodbe ali pravico do
sorazmernega znižanja kupnine. Glede podrobnosti se tu uporabljajo pravila o odstopu zaradi
stvarnih napak.

V 485. členu OZ je določeno, da je prodajalec tisti, ki trpi stroške prevoza do kraja popravila
oziroma zamenjave. To pomeni, da kupec ne trpi nobenih stroškov, ki so povezani z uveljavljanjem
enega od zahtevkov pri garanciji za brezhibno delovanje stvari. Če pa te slučajno nastanejo, ima
pravico do njihove povrnitve. V drugem odstavku 485. člena OZ je urejena odgovornost za
naključno uničenje stvari. To nosi proizvajalec oziroma prodajalec od prejema stvari do njenega
popravila ali zamenjave.

V 487. členu OZ je določen rok za sodno uveljavljanje zahtevkov pri garanciji. Rok preteče v enem
letu, odkar je kupec zahteval popravilo ali zamenjavo stvari. Ta rok ima enake značilnosti kot
enoletni prekluzivni rok, določen v primeru odgovornosti za stvarne napake. Po poteku tega roka
kupec izgubi svoje pravice (Plavšak et al., 2003–2004, str. 210–226).



2.3.2 Pravne napake

Odgovornost za pravne napake je tako kot odgovornost za stvarne napake vrsta odgovornosti za
nepravilno izpolnitve pogodbene obveznosti. Če ima izročena stvar pravne napake, potem druga
pogodbena stran ne more uresničiti svojega pogodbenega interesa (Plavšak et al., 2003–2004, str.
228–230).

Gre za odgovornost prodajalca, da izroči stvar, ki ima pravilne pravne lastnosti. Na prodani stvari
ne sme tretja oseba imeti kakšnih pravic, ki izključujejo, zmanjšujejo ali omejujejo kupčevo pravico
(prvi odstavek 488. člena OZ). Na prodani stvari ne smejo obstajati pravne napake. Vendar se
pravila o pravnih napakah v praksi le redko uporabljajo. Razlog je ta, da so z določbami zakona
varovani le tisti kupci, ki so bili dobroverni in niso vedeli, da prodajalec ni pravi lastnik.
Predpostavke za pravne napake so podobne kot predpostavke za stvarne napake, le da okoliščina, da
se napaka pokaže v jamčevalnem roku, in pravočasno obvestilo nista predpostavki pri odgovornosti
za pravne napake. Predpostavke za odgovornost prodajalca ali drugega odsvojitelja stvari za pravne
napake so:
    1. kršitev obveznosti, ki izvira iz dvostranske odplačne pogodbe,
    2. napaka oziroma njen vzrok mora obstajati v času prenosa lastninske pravice,
    3. upnik ob sklenitvi pogodbe za napako ni vedel in tudi ni privolil vanjo,
    4. uveljavitev zahtevka v določenem roku.

Pravice kupca, ki jih ima zaradi pravnih napak, so odvisne od posledic, ki jih pravne napake
sprožijo. Kadar je stvar zaradi pravice tretjega kupcu odvzeta, pride do razdora pogodbe ex lege, po
samem zakonu. Vendar ima kupec še vedno možnost, da sklenjeno pogodbo obdrži v veljavi. To
stori z obvestilom prodajalca, da hoče pogodbo obdržati v veljavi. Kadar pa pravica tretje osebe
samo zmanjšuje ali omejuje pravico kupca, je odločitev kupca, ali bo zahteval razdrtje pogodbe ali
znižanje kupnine. Pred tem lahko kupec zahteva od prodajalca, da poskrbi za prenehanje pravic
tretjega. Vendar mora tudi kupec poskrbeti, da ne izgubi svojih pravic z naslova odgovornosti za
pravne napake. Obveznosti, ki so določene z zakonom, se mora držati. Predvsem je pomembno, da
mora prodajalca takoj obvestiti, če tretja oseba zatrjuje, da ima pravico na stvari ali pa jo že
uveljavlja (Grilc, Juhart, Galič, 2001, str. 62).

Pravne napake se razlikujejo od stvarnih napak predvsem po tem, da se stvarne napake nanašajo na
dejanske lastnosti stvari, medtem ko se pravne napake nanašajo na pravne lastnosti stvari.
Pravne in stvarne napake se razlikujejo tudi v vrsti izpolnitvenih ravnanj. Stvarne napake lahko
obstajajo pri izpolnitvenih ravnanjih, katerih predmet je stvar, in pri izpolnitvenih ravnanjih, katerih
predmet je storitev. Pravne napake pa lahko obstojijo samo pri tistih izpolnitvenih ravnanjih, ki so
nedenarne dajatve.



2.3.3 Količinske napake

Količinske napake niso izrecno urejene v OZ. Ta ureja le vprašanja delne izpolnitve v posameznih,
vsebinsko ločenih členih. Delna izpolnitev pomeni, da je le del pogodbeno dogovorjenih obveznosti
izpolnjen pravilno. Ostali del pa je izpolnjen nepravilno ali sploh ni izpolnjen. Količinske napake se
pojavijo v primeru, ko so predmet pogodbe po vrsti določene stvari, prodajalec pa ne dobavi
pogodbeno določene količine. Prodajalec dobavi bodisi manjšo bodisi večjo količino od
dogovorjene. Torej je pojem količinskih napak ožji od pojma delne izpolnitve.

Kadar gre za dobavo manjše količine od dogovorjene, to še ne povzroči obstoja stvarne napake. Le
v primerih, ko določena količina pomeni tudi kakovost ali določene lastnosti blaga, lahko govorimo
tudi o obstoju stvarnih napak.

Drugače pa tudi v teoriji najdemo deljena mnenja o tem, ali se količinske napake lahko kvalificirajo
kot stvarne napake. Profesor Cigoj je mnenja, da dobava manjše količine ne pomeni stvarne napake,
medtem ko profesor Juhart stoji na stališču, da se tudi dobava manjše količine obravnava kot
stvarna napaka (Kranjc, 2006, str. 276).

To vprašanje je pomembno predvsem zaradi roka, v katerem mora kupec grajati napake. Če je
količinska napaka opredeljena kot stvarna, jo mora kupec notificirati v primernem roku, sicer izgubi
pravice z naslova jamčenja za stvarne napake.



                                                  26
Količinske napake lahko opredelimo kot stvarne napake le s pomočjo analogije. Pri količinskih
napakah, ki pomenijo dobave manjše količine, je bolj smiselna uporaba Splošnih uzanc za blagovni
promet. Tam so tudi opredeljene količinske napake. Določeno je, da mora kupec takšne napake
grajati, vendar kot posledica opustitve ni določena prekluzija kupčevih pravic. V pogodbenem
pravu velja, da je kupec zaradi opustitev le sankcioniran z odškodninsko odgovornostjo prodajalcu
(Kranjc, 2006, str. 276–277).

Primeri dobav večje količine od dogovorjene so izrecno predvideni za gospodarske pogodbe. V 473.
členu OZ je določeno, da če prodajalec dobavi večjo količino od dogovorjene in kupec v primernem
roku ne izjavi, da presežek odklanja, se šteje, da je sprejel to večjo količino in jo tudi mora plačati
po enaki ceni. Če pa v tem roku izjavi, da presežek odklanja, seveda ni zavezan k dodatnemu
plačilu kupnine. Podajalčeva obveznost pa je povrnitev škode, ki je kupcu nastala zaradi dobave te
večje količine.



2.3.4 Izpolnitev drugega predmeta

Določeno izpolnitveno ravnanje je predmet konkretnega obligacijskega razmerja. To ravnanje je
predmet obligacijske pravice enega subjekta in na drugi strani predmet obligacijske obveznosti
drugega subjekta. Izpolnitveno ravnanje je določeno v 282. členu OZ, ki določa: »Izpolnitev je v
izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim niti ne
more upnik zahtevati kaj drugega.«

Meja med neizpolnitvijo in napačno izpolnitvijo ni povsem jasna, je pa zelo pomembna zaradi:
   1. razlikovanja med neizpolnitvenimi (neizpolnitev) in jamčevalnimi sankcijami (nepravilna
      izpolnitev),
   2. nevarnosti naključnega uničenja, ki pri neizpolnitvi ne preide na upnika, pri nepravilni
      izpolnitvi pa ta prehod nastopi.

Za nepravilno izpolnitev ali peius je značilno, da ima dolžnikovo ravnanje zadostne znake in ga
kljub njegovim pomanjkljivostim lahko štejemo za izpolnitev, medtem ko v primerih, ko
predmet v veliki meri odstopa od dogovorjenega, govorimo o neizpolnitvi oziroma o dobavi
drugega predmeta ali aliuda. Če gre za species, potem ni mogoče govoriti o aliudu. Če se pri
genusu dobavi blago iste vrste, ki ne ustreza namenu, ki izhaja iz kauze, ne gre za nepravilno
izpolnitev, ampak za drugačno izpolnitev.


Tabela 2: Primerjava med izpolnitvijo z napako in neizpolnitvijo
               PEIUS (slabše)                               ALIUD (drugo)
- stvar z napako                              - ne gre za dobavo prave stvari
- napačna izpolnitev                          - neizpolnitev
-         jamčevalne sankcije:                - zamudne sankcije:
•        odprava napake                       •       izpolnitveni zahtevek
•        zmanjšanje kupnine                   •       razdor pogodbe
•        zamenjava stvari
•        razdor pogodbe
- grajanje nemudoma / v roku 8 dni            - ni potrebno grajanje
Vir: Lastni vir, 2008
Lahko pa v določenih situacijah pride do nadomestne izpolnitve. Nadomestna izpolnitev ali datio in
solutum je naknadni dogovor, ki ga skleneta stranki obligacijskega razmerja in s katerim
nadomestita prvotno obligacijsko obveznost ter določita novo obveznost. Vsebinsko je nadomestna
izpolnitev zelo podobna novaciji oziroma prenovitvi pravne obveznosti. Razlika je v tem, da je
nadomestna izpolnitev realni kontrakt.3 To pomeni, da mora dolžnik hkrati s samo izjavo volje,
izpolnitveno ravnanje dejansko tudi opraviti. Ker se novacija in nadomestna izpolnitve glede ostalih
vprašanj ne razlikujeta, se pravila o novaciji uporabljajo tudi za vprašanja nadomestne izpolnitve.
Dogovor o nadomestni izpolnitvi mora vedno biti izrecen. Upnik mora jasno izraziti svojo voljo, da
sprejema nadomestno izpolnitev.

V 283. členu OZ je določeno: »Obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj
drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje.« To pomeni, da je pravni učinek nadomestne izpolnitve
prenehanje stare obveznosti in sočasna izpolnitve nove obveznosti, vendar bo dolžnik odgovarjal
tudi za stvarne in pravne napake nove izpolnitvene stvari (2. odstavek 283. člena OZ). Ta
odgovornost je logična posledica, saj dolžnik vedno odgovarja za napake izročene stvari, ne glede
na to, ali je bila ta prvotno dolgovana ali ne. Po tretjem odstavku 283. člena OZ lahko upnik zahteva
od dolžnika izpolnitev prvotne dajatve in odškodnino, če ima predmet nadomestne izpolnitve
napake. Takrat torej ne uveljavlja jamčevalnih zahtevkov za stvarne napake, ampak zahteva
izpolnitev prvotno dolgovane stvari. Nadomestna izpolnitev je realni kontrakt. Ta ni izpolnjen, če
ima nadomestna stvar napake. Zato dogovor o nadomestni izpolnitvi ne velja več. To pomeni, da
oživi prvotna obveznost dolžnika. Zato je logično, da lahko upnik v primeru napak zahteva
izpolnitev prvotne obveznosti in tudi povračilo odškodnine. Ta mu pripada zaradi kršitve
pogodbeno določene obveznosti. Takšne izpolnitve pa ne more zahtevati od poroka. Stranske
obveznosti ugasnejo z dogovorom o nadomestni izpolnitvi.




3 SODNA PRAKSA


3.1 Uvod

Slovenija spada med države, ki imajo kontinentalni pravni sistem. Zato drugače kot v anglosaškem
pravnem sistemu sodna praksa ne predstavlja formalnega pravnega vira. Temeljno vlogo imajo
splošna in abstraktna pravna pravila, ki so zapisana v različnih pravnih predpisih. Sodišča niso
vezana na odločitve višjih sodišč zunaj posamičnega primera. Edina zavezujoča so pravna mnenja,
ki jih sprejme Vrhovno sodišče, vendar le za senate Vrhovnega sodišča, ki so sprejeli določeno
mnenje. Vendar pomena sodne prakse kljub temu ne smemo zanemariti. Sodna praksa kot

3 Kontrakt: pogodba, ki je samostojno iztožljiva; inominatni kontrakt: brezimenska pogodba;
konsenzualni kontrakt: obligacijska pogodba, ki postane veljavna že s samim sporazumom strank,
sin. konsenzualna pogodba; literalni kontrakt: pogodba, ki se ustanovi z vpisom v posebne
gospodarske knjige (rim. pr.); realni kontrakt: pogodba, sklenjena šele z izročitvijo stvari, sin. realna
pogodba; verbalni kontrakt: pogodba, pri kateri mora biti soglasje strank izraženo z določenimi
besedami      (rim.     pr.)       (Pravni          terminološki       slovar,      Ius       sowtware,
www.iussoftware.si/EUii/default.asp, dne 8. 8.2008).




                                                   28
sekundarni vir zagotavlja enotno uporabo številnih formalnih virov prava. Ravno sodišča so tista, ki
abstraktna in splošna pravila dejansko uporabljajo in jih aplicirajo na resnične probleme, pri tem pa
morajo biti pazljiva, da bodo to storila čim bolj enotno in pravilno. Sodna praksa uveljavlja svojo
moč z argumentacijo, saj je ravno dobra in prepričljiva argumentacija tista, ki bo sodnika prepričala,
da se bo pri svoji odločitvi navezoval na odločitev iz druge sodne odločbe. Ravno tako pa skozi
enotnost sodne prakse dosežemo tudi težko uveljavljeno ustavno načelo enakega varstva pravic.
Zato tudi pri nas sodna praksa pridobiva čedalje več na pomenu in je analiza dosedanje sodne
prakse pomembna tudi za odločitve v prihodnosti (Vrhovno sodišče RS, URL:
http://www.sodnapraksa.si/default.asp?id=1, 5. 10. 2007).




3.2 Sodna praksa na področju odgovornosti za stvarne napake


1. Običajni pregled kupljene stvari

Pri prodaji različnih stvari se v praksi pojavi vprašanje, kako obsežen in natančen naj bo običajen
pregled, na podlagi katerega se uveljavljajo očitne napake. V enem od sporov zaradi odgovornosti
za stvarne napake je tožnik v tožbi zatrjeval, da je kupil nesestavljeno stiskalnico, za katero sta mu
prodajalca jamčila, da deluje. Potem, ko je stiskalnico sestavil, se je izkazalo, da ne deluje. Tožnik
je zatrjeval, da je napako odkril pri prvem običajnem pregledu stvari. Revizijsko sodišče je
ugotovilo, da je običajen pregled stvari v konkretnem primeru treba razumeti kot preizkus njenega
delovanja. Če pri običajnem pregledu odkrijemo napako, gre za očitno napako. Vendar teh tožbenih
trditev tožniku ni uspelo dokazati. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik stiskalnico sam sestavil in
da jo je preizkusil v navzočnosti tožene stranke. Pri tem je tudi izdelal nekaj vzorcev. Stiskalnica je
tedaj delovala, kasneje pa je prišlo do strojeloma. Vzroka zanje tožnik ni omenil, čeprav je to
vprašanje odločilno za uveljavljanje skritih napak. Pri odločitvi nižjih sodišč je bilo upoštevano tudi
dejstvo, da je bila stiskalnica dodatno varjena in da so bile na zavarjenih spojih vidne razpoke, ki bi
jih tožnik moral opaziti in vedeti, kaj lahko povzročijo. Zato je bila dogovorjena tudi ustrezno nižja
tudi cena in sodišči sta sklepali, da je tožnik sprejel stanje stiskalnice ob nakupu. Takšen prevzem
mu še ne onemogoča uveljavljanja skritih napak. Obstoja teh zahtevkov tožnik ni niti zatrjeval.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo prodajne pogodbe in vrnitev kupnine
za kupljeno stiskalnico. Sodišče druge stopnje je odločitev nižjega sodišča potrdilo in zavrnilo
pritožbo tožeče stranke. Nato je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe
materialnega prava. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije revizija tožnika ni bila
utemeljena in sta odločitvi nižjih sodišč pravilni (sodba II Ips 547/ 92 z dne 3. 3. 1993).



2. Skrite napake

Nižji sodišči sta sprejeli dokazno oceno, da je bilo generalno popravilo motorja potrebno zaradi
njegove iztrošenosti in ne glede na neustrezno vgrajeno oljno črpalko. Pri tem sta bili starost vozila
in število prevoženih kilometrov objektivni in znani predpostavki. Toženec je proti sodbi vložil
revizijo in predlagal razveljavitev sodbe ter vrnitev v ponovno sojenje. Revizija ni bila utemeljena,
ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso bile podane,
prav tako pa sta obe nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Revizijska graja neustrezne
uporabe materialnega prava je dejansko pomenila grajo sprejete dokazne ocene nižjih sodišč. To
ocena pa ne sme biti predmet revizijske presoje. Zato obvelja sklepanje sodišča druge stopnje.
Avtomobil je prenehal delovati zaradi iztrošenosti, na to dejstvo bi moral računati kupec sam in tudi
prodajalec ni kupcu zatrjeval takšnih lastnosti vozila, na podlagi katerih bi lahko kupec računal, da
bo lahko brezhibno deloval. Sodišče prve stopnje je tožencu – kupcu naložilo plačilo 3.500 DEM v
tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi. Pritožbi tožene stranke je drugostopenjsko sodišče
ugodilo le v delu, ki se nanaša na plačilo zamudnih obresti (sodba II Ips 444/93 z dne 14. 4. 1994).



3. Rok za uveljavljanje zahtevkov in prodajalčeva obljuba za odpravo napake

V postopku je bila ugotovljena stvarna napaka, ker stanovanje ni imelo lastnosti, ki so bile potrebne
za njegovo normalno uporabo. Ta napaka je bila ugotovljena s pomočjo izvedenca. Sodišče prve
stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka odpraviti napake na delu ostrešja stanovanjske hiše, da
ne bo več zamakalo. V ta namen je tudi določilo dela, ki jih mora opraviti. Stanovanje je zamakalo
zaradi napake pri polaganju strešne kritine. Zato je sodišče priznalo tožnici pravico zahtevati
odpravo napak na prodani stvari. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z odločitvijo nižjega sodišča.
Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizija
ni bila utemeljena. Navedbe toženca, da streha zamaka zaradi slabega vzdrževanja in da je do tega
prišlo šele po mnogih letih, se niso skladale z dejanskimi ugotovitvami sodišč. Sodišči prve in
druge stopnje sta ugotovili, da je do zamakanja prišlo že takoj po prodaji stanovanja in da je
posledica slabo izpeljanih krovskih del. Poleg tega je revizijsko sodišče ugotavljalo, ali je bila tožba
vložena pravočasno. Tožena stranka je skozi postopke izražala pripravljenost, da odpravi napake, in
tudi izvedla manjša popravila. Zato se v tem primeru po mnenju sodišča ni treba ozirati na enoletni
rok po 1. odstavku 500. člena ZOR. Opravljanje popravil pomeni konkludentno priznanje napak na
prodani stvari. Tožena stranka pa je vseskozi s svojimi navedbami zatrjevala, da bo odpravila
napako. Že sam ta namen pomeni samostojno podlago za odpravo napak. Ker se je kljub jasnim
namenom kasneje skušal izogniti odpravi napak z uveljavljanjem ugovora nepravočasnosti, se ni
uporabil enoletni rok (sodba II Ips 983/93 z dne 30. 3. 1995).



4. Jamčevalni zahtevek za popravilo in zamenjavo stvari

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel avtomobil stvarno napako, ker se je na blatniku luščil
lak. Tožnik je o napaki pravočasno obvestil prodajalca – toženca. Ta je bil pripravljen odpraviti
napako tako, da bi blatnik prebarval ali zamenjal. Sodišče ni ugodilo tožnikovi zahtevi za
zamenjavo avtomobila, ker je menilo, da je napako mogoče odpraviti s popravilom. Sodišče prve
stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za zamenjavo prodanega avtomobila z novim. Sodišče
druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Nato je tožnik vložil
revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Revizija ni bila utemeljena. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da do procesnih kršitev v izvedenem
postopku ni prišlo. Kar se tiče ostalega, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo dvoma, da je
prodana stvar imela stvarno napako. Dilema se je pojavila glede izbire jamčevalnih sankcij. Tožnik
je utemeljeno opozarjal, da tedaj veljavni ZOR 4 ne ločuje stvarnih napak na bistvene in nebistvene
ter da daje tožniku pravico do izbire jamčevalnih sankcij. Vendar je revizijsko sodišče opozorilo, da

4 Ker je bila sodba izdana leta 2001, so sodišča uporabila takrat veljavni zakon – ZOR. Obligacijski
zakonik je vstopil v veljavo s 1. 1. 2002.




                                                  30
prepoved zlorabe pravic kot eno od temeljnih načel obligacijskega prava prepoveduje izvrševanje
pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerih je pravica z zakonom priznana ali ustanovljena (13.
člen ZOR). V tem primeru je stvarno napako mogoče odpraviti zgolj s popravilom, ne da bi bila
funkcionalnost avtomobila okrnjena. Tudi tožena stranka je ponudila, da bo odpravila napako,
vendar tožnik tega ni sprejel. Namen jamčevalnih sankcij je varstvo kupcev. Če je varstvo kupčevih
koristi mogoče doseči na način, ki je za prodajalca lažji, potem je vztrajanje pri izbiri težje sankcije
v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR). Zato takšnemu zahtevku ni mogoče
dati pravnega varstva. Poleg tega je tožnik avtomobil dejansko uporabljal. S tem je konkludentno
sprejel izpolnitev in izgubil možnost uveljaviti zamenjavo avtomobila kot eno izmed jamčevalnih
sankcij. Glede na vse navedeno sta po mnenju revizijskega sodišča nižji sodišči pravilno uporabili
materialno pravo (sodba II Ips 968/93 z dne 6. 4. 1995).



5. Stvarna napaka in izrecni dogovor o lastnosti stvari

Sodišče prve stopnje je razvezalo prodajno pogodbo med pravdnima strankama. Kupcu je naložilo
vračilo avtomobila in prodajalcu vračilo kupnine. Ko je toženka prodajala rabljeni avtomobil je
kupcu – tožniku zamolčala dejstvo, da je bil avtomobil poškodovan. Na tožnikovo vprašanje o
poškodovanosti avtomobila, je tožena stran negativno odgovorila. Gre za stvarno napako, ker
prodani avtomobil ni imel izrecno dogovorjenih lastnosti. Nato je sodišče druge stopnje ugodilo
pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Razlog za takšno
odločitev je bilo stališče sodišča, da karamboliranost avtomobila ne pomeni stvarne napake, če
vozilo po popravilu še vedno služi svojemu namenu. Nekaramboliranost ni bila izrecno
dogovorjena, saj ni bila zapisana v pogodbi. Potem je tožeča stranka vložila revizijo na Vrhovno
sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizija je utemeljena. Revizijsko sodišče
povzema ugotovitve nižjih sodišč. Vprašanje o poškodbi avtomobila se nanaša na pomembno
lastnost avtomobila. Ker je tožnik na to vprašanje dobil negativen odgovor, je to pomenilo izjavo o
določeni lastnosti in obliki avtomobila. To pomeni, da avtomobil nima lastnosti, ki so bile izrecno
dogovorjene. Zato je bila odločitev sodišča druge stopnje o tem, da je avtomobil primeren za
normalno rabo, napačna. Toženka tudi svoje odgovornosti pogodbeno ni mogla izključiti, saj je za
stvarno napako vedela. Pogodbena klavzula »videno – kupljeno« je bila v tem primeru nična.
Dogovor o lastnosti stvari ne zahteva posebne obličnosti, lahko je tudi usten. Tudi če tega vprašanja
kupec ne bi postavil, bi bila prodajalčeva dolžnost, da o tako obsežnih poškodbah obvesti kupca. Na
podlagi odgovornosti za stvarne napake ima kupec na podlagi 488. člena ZOR pravico do odstopa
od pogodbe. Na podlagi vseh ugotovitev je revizijsko sodišče spremenilo sodbo druge stopnje tako,
da je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (sodba II Ips 66/94 z dne
15. 6. 1995).




6. Stvarna napaka zaradi neskladnosti stvari z izrecnim dogovorom

Ob prodaji avtomobila je prodajalec zagotovil, da motor po generalni obnovi nima več kot 4.000
prevoženih kilometrov. Kupčevemu zahtevku sta prvostopno in pritožbeno sodišče v večjem delu
ugodili. Proti sodbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Revizija ni bila utemeljena. Osrednji problem tega primera je pojem generalno popravilo. Pri
opredelitvi tega pojma je revizijsko sodišče upoštevalo skupen namen pogodbenih strank in
razlagalo določilo v skladu z načeli obligacijskega prava. Da generalno popravilo ni bilo
opravljeno, sta ugotovili nižji sodišči s pomočjo izvedencev in ostalih dokazov. To pomeni, da
prodani avtomobil ni imel izrecno dogovorjenih lastnosti, kar pomeni stvarno napako, za katero
odgovarja prodajalec. Kupec ima upravičen interes do znižanja kupnine zaradi stvarne napake
(sodba II Ips 310/94 z dne 13. 12. 1995).



7. Roki za grajanje napak

Prodana hiša ni imela kanalizacije, o čemer je kupec obvestil prodajalca leto po izročitvi. To
pomeni, da je potekel šestmesečni jamčevalni rok in da za to napako prodajalec ne odgovarja več.
Ker ni te odgovornosti, tudi ni odškodninske odgovornosti prodajalca za napake stvari (sodba II Ips
666/94 z dne 13. 6. 1996).



8. Vednost kupca za stvarno napako

Na podlagi ocene izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da je prodajalec kupcu povedal, da je bilo
vozilo karambolirano. To nedvomno pomeni, da je bila karambolirianost vozila tožniku znana. Zato
je sodišče ugotovilo, da na prodanem vozilu ni skritih napak. Tožnik je tudi nemoteno uporabljal
vozilo že štiri leta. Zato je po mnenju sodišča tožnik neutemeljeno zahteval znižanje cene. Poleg
tega je tožnik za kupljeno vozilo že plačal manj, kot pa je znašala njegova tržna cena (II Ips 405/95
z dne 28. 5. 1997).



9. Pravočasnost grajanja napake in pomen dejstva, da je prodajalec vedel za napako

Toženec je tožniku prodal avto s pravno napako; tožnik pa je uveljavljal pravice zaradi stvarne
napake, ker zaradi ponarejene številke karoserije avtomobil ne sme biti v pravnem prometu. Za to
napako odgovarja toženec ne glede na to, ali je zanjo vedel ali ne. Zato je dolžan toženec vrniti
kupnino, kupec pa je dolžan vrniti vozilo. Prodajalec je ugovarjal, da mora kupec o stvarni napaki
prodajalca o teh pravočasno obvestiti. Prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo v šestih
mesecih po izročitvi. V tem primeru je ta rok že davno potekel. Ker je ta rok prekluziven,
prodajalec ne odgovarja za stvarno napako. Te pravice kupec ne izgubi, če je prodajalec za napako
vedel ali bi moral vedeti. Vendar pa tožnik ni zatrjeval določenih okoliščin, ki bi potrdile to, da je
prodajalec napako poznal. Zato je revizijsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in
izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek spremenilo (sodba št. II Ips 513/95 z dne
15. 5. 1997).


10. Klavzula »videno – kupljeno« in odgovornost prodajalca, ki je vedel za napako

Sodišče prve stopnje je ugotovilo je, da je toženec v prodajni pogodbi neresnično navedel, da ima
prodani avtomobil 53.000 kilometrov, v resnici pa jih je imel 112.000. Zato je bil prodani avtomobil
manj vreden, toženec pa je moral po sodbi tožniku povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi napake.
Tudi sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti tej sodbi je vložila tožena
stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega


                                                 32
prava. Revizija ni bila utemeljena. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da gre za stvarno napako, saj
prodana stvar ni imela lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene. Število prevoženih kilometrov je
lastnost, ki bistveno vpliva na vrednost in predvideno življenjsko dobo. Če bi toženec vedel ta
podatek, bi to lahko upošteval tudi pri hitrosti vožnje. Ker pa toženec ni imel tega podatka, ni imel
razloga, da bi se omejeval pri hitrosti. Zato je tudi prodajalec odgovoren za neustrezno rabo
avtomobila. Tudi pogodbeno določilo »videno – kupljeno« je v tem primeru nično, saj je prodajalec
vedel za stvarno napako. Posledica tega je, da odgovornost prodajalca za napake ni izključena
oziroma omejena. Tožnik obdrži vse jamčevalne zahtevke, poleg teh mu še pripadajo odškodninski
zahtevki (sodba II Ips 658/95 z dne 23. 4. 1997).



11. Zavedanje kupca o stvarni napaki

Kupec je ugotovil, da ima kupljeno stanovanje v stanovanjskem prizidku napake, vendar je za del
teh napak tožnik vedel že ob nakupu. Ravno zaradi tega je bila dogovorjena nižja kupnina. Edino
lokacija greznice, ki jo je kupec odkril kasneje, predstavlja stvarno napako. O tej napaki je tožnik
obvestil toženca in sta se prodajalec ter kupec dogovorila o znižanju kupnine in prestavitvi greznice.
To pomeni, da do razdrtja pogodbe ni prišlo. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek
za plačilo 15.500 DEM. Istočasno je ugodilo nasprotni tožbi in tožniku naložilo, da mora s
tožencem skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanjski prizidek. Tožniku je še naložilo, da mora
tožniku plačati še neplačano kupnino. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki
se nanaša na plačilo preostanka kupnine, razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. V ostalih točkah pa
je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne
uporabe materialnega prava. Revizija ni bila utemeljena (sodba. II Ips 729/95 z dne 12. 6. 1997).



12. Prodajalčeva odgovornost na podlagi izrecnega zagotovila o obstoju posamezne lastnosti
   stvari

Pogodbeni stranki sta sklenili kupoprodajno pogodbo o nakupu avtomobila. Toženec je ob sklepanju
pogodbe zavedel tožnika s tem, ko je trdil, da je v avtomobil vgradil drug motor iste znamke in le
drugega tipa, medtem ko je dejansko vgradil povsem drug motor. To pomeni, da nameni toženca že
ob sklenitvi pogodbe niso bili pošteni. Tudi dokumenti v času sojenja še niso bili izročeni kupcu.
Tožnik tudi ne bi kupil avtomobila, če bi vedel, da je bil v avtomobil vgrajen drug motor. Sodišče
prve stopnje je razdrlo kupoprodajno pogodbo o prodaji avtomobila. Sodišče druge stopnje je
zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nato je tožena stranka vložila revizijo, s
katero je uveljavljala razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe
materialnega prava. Revizija ni bila utemeljena. Po mnenju revizijskega sodišča ni bilo nobenega
dvoma, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Stvarna napaka je bila nedvomno
podana, saj prodana stvar ni imela lastnosti, ki so bile izrecno zagotovljene. Tu tudi ni šlo za
neznatno napako. Upoštevati je bilo treba tudi dejstvo, da je prodajalec ves čas vedel za stvarno
napako prodanega avtomobila. Nižji sodišči sta pravilno uporabili 490. člen ZOR, saj je bilo ves čas
razvidno, da toženec sklenjene pogodbe ni pripravljen izpolniti na drugačen način (sodba II Ips
550/95 z dne 16. 10. 1997).



13. Stvarna napaka in garancija za brezhibno delovanje stvari
Nižji sodišči sta ugotovili, da je kupec po nakupu reklamiral določene napake, vendar je potem, ko
se je s traktorjem prevrnil, po odpravi reklamiranih pomanjkljivosti brez pripomb odpeljal traktor.
Na podlagi pravil o odgovornosti za brezhibno delovanje stvari lahko kupec zahteva zamenjavo
kupljenega proizvoda samo, če gre za resnejšo in težjo napako, ki onemogoča redno rabo. Zahtevek
za zamenjavo je tožnik oprl na odgovornost iz garancijskega lista, podrejen zahtevek na plačilo
kupnine pa je oprl na določbe ZOR. Tožnik v tem primeru ni dokazal, da bi bile sporne okvare
posledica napake proizvoda oziroma njegove posledice. Zato tožbeni zahtevek ni bil utemeljen.
Nižji sodišči sta tudi ugotovili, da zatrjevane napake niso takšne, ki bi onemogočale njegovo redno
rabo. To predvsem potrjuje dejstvo, da je tožnik do vložitve tožbe uporabljal traktor več kot osem
let. Ravno tako ni bil utemeljen tožnikov podrejeni zahtevek za plačilo revalorizirane kupnine.
Revizija ni bila utemeljena (sodba II Ips 185/97 z dne 27. 11. 1997).



14. Grajanje napake kot predpostavka za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka na podlagi
    stvarnih napak

Tožnik je pri toženki naročil opeko, ki jo je plačal in tudi prejel. Nato je zahteval zamenjavo opeke,
ker ta ni ustrezala kvaliteti, ki jo je pričakoval. Sodišče je v sporu ugotovilo, da gre za zahtevek za
zamenjavo stvari, ki je eden izmed jamčevalnih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni
zahtevek kupca za zamenjavo 220 kosov betonskih blokov, s tem da bo v primeru neizpolnitve
tožeča stranka na stroške in nevarnost tožene stranke takšno opeko nabavila pri kateremkoli
dobavitelju. Odločitev nižjega sodišča je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbo
tožeče stranke. Proti sodbi je bila s strani tožeče stranke vložena revizija zaradi zmotne uporabe
materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizija ni bila utemeljena.
Revizijsko sodišče je ponovilo trditve nižjih sodišč. Uveljavljanje zahtevka za zamenjavo je vezano
na pravočasno grajanje. Ker so jamčevalni roki po 482. in 500. členu ZOR prekluzivni roki
materialnega prava, izgubi toženec pravico do tožbe. Kadar tožba ni dopustna, jo je treba zavreči
(sodba II Ips 561/96 z dne 9. 4. 1998).



15. Rok za grajanje stvarne napake

Revizijsko sodišče je na podlagi ugotovitev nižjih sodišč ugotovilo, da sta stranki sklenili
kupoprodajno pogodbo, v kateri sta navedli opremo, med drugim tudi kompresor in prešo, ki se
uporablja za izdelavo trdih sirov. Kasneje je bil sklenjen še aneks, s katerim se je tožena stranka
obvezala plačati dodatno kupnino za hladilnico in modele. Stvarne napake, ki jih je uveljavljala
toženka, so se nanašale na opremo, ki je določena v kupoprodajni pogodbi. Vendar so bile te napake
grajane šele eno leto po tem, ko je tožena stranka napako opazila. Gre za potek objektivnega roka.
Tudi trditev, da je bila pogodba razveljavljena, po mnenju revizijskega sodišča ni bila utemeljena.
Temu ni bilo mogoče pritrditi tudi iz dopisov med pogodbenima strankama. Že nižji sodišči sta
pravilno ugotovili, da med pogodbenima strankama ni bilo soglasja za razveljavitev že izpolnjene
pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 7.060,00
DEM v tolarski protivrednosti in povprečne bančne obresti. Potem sta obe stranki vložili pritožbi, ki
jima je pritožbeno sodišče deloma ugodilo. Zatem je bila pravočasno vložena revizija s strani tožene
stranke zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizija ni bila utemeljena (sodba II Ips 59/97 z
dne 28. 5. 1998).



                                                  34
16. Skrita napaka

V sporu o odgovornosti prodajalca za prodajo avtomobila s skrito napako je sodišče prve stopnje
ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov. Tudi sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo in pritožbo
zavrnilo. Nato je toženec pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Revizija po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni bila utemeljena. Nižji sodišči sta
ugotovili, da je šlo za prodajo rabljenega avtomobila in da je pred prodajo toženec sam popravil
vozilo. Tudi tožnika sta po prevzemu pregledala vozilo in ugotovila, da je toženec sam zamenjal
desne vilice vozila. Ugotovljeno je bilo, da je do blokiranja menjalnika (stvarna napaka) prišlo
zaradi tega, ker v njem ni bilo olja, ki je izteklo bodisi ob prevračanju vozila na streho bodisi ob
zamenjavi vilic. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sta nižji sodišči pravilno zaključili, da gre za
stvarno napako in da je utemeljen tožnikov zahtevek za plačilo stroškov popravila. Navedena skrita
napaka je bila posledica vzroka, ki je nastal pred izročitvijo vozila. To napako sta tožnika tudi
pravočasno grajala in tudi pravilno uveljavljala enega izmed možnih zahtevkov (sodba II Ips 210/98
z dne 14. 4. 1999).



17. Pravočasnost kupčevega ugovora

V sporu o utemeljenosti kupčevega zahtevka na podlagi odgovornosti za stvarne napake je sodišče
poudarilo, da je ugovor kupca upošteven samo, če je pravočasen. Ker tega kupec ni storil, stranka
ne more uveljaviti ugovora jamčenja za skrite napake, ne glede na to ali gre za skrite ali za očitne
napake. Za odločitev revizijskega sodišča je bilo odločilno samo to dejstvo in ne druga dejstva, ki
jih tožena stranka navaja v reviziji. Revizija se zavrne kot neutemeljena (sodba III Ips 126/99 z dne
12. 10. 2000).



18. Izrecno dogovorjena lastnost stvari

V drugem sporu o odgovornosti za stvarne napake pri prodaji motornega vozila je sodišče ocenilo,
da gre za skrito napako, ki jo je tožnik pravilno grajal. Posledično je tožnik uveljavljal razdor
pogodbe in zahteval razliko med plačano kupnino in kritno kupnino, obresti od prve kupnine in
povrnitev določenih stroškov. Tudi drugostopenjsko sodišče je potrdilo odločitev nižjega sodišča, ki
je pritrdilo zahtevam tožnika. Tožena stranka je zatem pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne
uporabe materialnega prava. Revizija ni bila utemeljena. Revizijsko sodišče se je na podlagi
ugotovitev nižjih sodišč oprlo na naslednja dejstva. Tožnik je kupil avtomobil pri toženi stranki, ki
se sicer ukvarja s prodajo rabljenih avtomobilov. Po podatkih z računa je kupil avtomobil, letnik
1991. Po nekajmesečni vožnji in pregledu avtomobila s strani strokovnjaka je ta ugotovil, da je bil
avtomobil sestavljen iz več delov, ki so bila izdelana v letih 1986 in 1987. Letnik avtomobila je
predstavljal izrecno dogovorjeno lastnost stvari, zato prodajalec s prodajo starejšega avtomobila ni
pravilno izpolnil svoje obveznosti. Tožnik je tudi pravilno sprva zahteval drugo enakovredno
vozilo, nato pa je z izjavo o odstopu od pogodbe dal prodajalcu avtomobil na razpolago, vendar ga
ta ni hotel sprejeti. Po postopku za zavarovanje dokazov je tožnik prodal avtomobil za ceno, ki jo je
določil sodni izvedenec v postopku zavarovanja dokazov. Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da gre
za stvarno napako, saj gre po 3. točki 479. člena ZOR za stvarno napako tudi takrat, ko stvar nima
tistih lastnosti ali odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene ali predpisane. Označba letnika v
račune je pomenila izrecno dogovorjeno lastnost avtomobila. Odgovornost prodajalca za stvarne
napake je objektivna, zato prodajalec odgovarja za skrite napake, ki jih je imela stvar ob prehodu
nevarnosti na kupca, ne glede na to ali mu je to znano ali ne. Ravno tako se je tožena stranka
neutemeljeno sklicevala na v računu zapisano klavzulo »ogledano – sprejeto«. Pogodbena
izključitev odgovornost prodajalca ni dopustna v vseh primerih. V tem primeru ni bilo ugotovljeno,
ali je bila stvarna napaka toženi stranki znana. Je pa izključitev prodajalčeve odgovornosti
nedopustna, če je v nasprotju z vsebino konkretnega posla oziroma če je v nasprotju z izrecno
dogovorjeno lastnostjo. Že po naravi stvari je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti
odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost. Zaradi tega je pogodbena klavzula nična (sodba II
Ips 220/2000 z dne 19. 10. 2000).



19. Odgovornost komisionarja za stvarne napake iz prodajne pogodbe

Prodajalec je kupcu prodal avto in mu zagotovil, da je avto generalno popravljen. Kmalu po nakupu
je prišlo do okvare na motorju. Zato je kupec tožil prodajalca na odpravo stvarne napake. Vendar je
sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek kupca, češ, da ni ravnal s zahtevano skrbnostjo. Poleg tega je
toženec zatrjeval, da kot komisionar ni mogel vedeti za napake na motorju. Sodišče druge stopnje je
ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo ter ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče se je
oprlo na dejstvo, da je toženec zagotovil, da je avto generalno popravljen, čeprav je vedel, da to ni
res. To pomeni, da prodani avto ni imel zatrjevanih lastnosti. Tožena stranka je vložila revizijo iz
vseh razlogov. Revizija ni bila utemeljena. Dejstvo, da je toženec nastopal kot komisionar, po
mnenju revizijskega sodišča ne vpliva na pravice in obveznosti iz prodajne pogodbe. Toženec je
nastopal kot prodajalec v svojem imenu. Zato so te pravice in obveznosti istovrstne pravicam in
obveznostim iz prodajne pogodbe. Za stvarne napako gre tudi takrat, ko prodana stvar nima
lastnosti ali odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene. V konkretnem primeru je toženec
zagotovil, da je avtomobil generalno popravljen. Zato je bilo po presoji revizijskega sodišča
pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik ni izgubil jamčevalnih zahtevkov zaradi
premajhne skrbnosti. V obravnavani zadevi se odgovornost toženca ni nanašala na posamične
okvare kot napake prodane stvari, ampak na dejstvo, da prodani avtomobil ni imel dogovorjenih
lastnosti. To je tudi tožnik pravočasno ugotovil in toženca obvestil. Zato je tožnik utemeljeno
uveljavljal pravico do znižanja kupnine (sodba II Ips 620/2000 z dne 20. 8. 2001).

20. Skrita napaka in skrbnost strokovnjaka

V sporu, ki se je nanašal na prodajo hiše – ta je bila tožencu izročena novembra 1995, napake na
hiši pa so bile grajane šele v juniju 1996, je sodišče ugotovilo, da je že pretekel polletni jamčevalni
rok. Sodišče je ugotovilo, da bi tožnik moral videti že ob nakupu hiše, da ta visi. Takšno sklepanje
podkrepi še dejstvo, da je bil kupec po poklicu diplomirani gradbeni inženir, ki se poklicno ukvarja
z nakupi hiš. Zato ni šlo za skrito napako. Dejansko je šlo za napako, ki je bila znana obema
strankama. Ker je kupec zamudil rok za grajanje napak, je dolžan plačati preostanek kupnine.
Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker je sprejelo vse navedbe prvostopenjskega
sodišča. Nato je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizija
ni bila utemeljena. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sta obe stranki vedeli za napako. Šteje se, da
kupcu niso mogle ostati neznane tiste napake, ki bi jih človek s povprečnim znanjem in izkušenostjo
enakega police in stroke kot kupec lahko opazil pri običajnem pregledu stvari. Poleg tega tudi
toženec med postopkom ni zatrjeval, da bi tožnik zvijačno zamolčal napake (sodba II Ips 272/2001
z dne 17. 1. 2002).



                                                  36
3.3 Sklep

Vseh dvajset primerov, ki povzemajo sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na
področju odgovornosti za stvarne napake, odpira vpogled v vprašanja, ki se na področju tega
instituta pojavljajo v poslovni praksi. Obravnava sodb je pomembna zaradi argumentacije, s katero
sodišča rešujejo nastale spore med prodajalci in kupci. Pregled sega od leta 1992 do leta 2002.
Analiza sodne prakse potrjuje pravilo, da nepoznavanje prava škoduje in da morajo prodajalci in
kupci ne le poznati, temveč tudi upoštevati zakonske določbe, ki jim nalagajo določene obveznosti
ter zagotavljajo pravice. Analiza sodb pokaže, da je v praksi največ zapletov ravno pri pregledu
stvari in pri pravočasnem grajanju napak. Kot je bilo poudarjeno v teoretičnem delu, sta pregled
stvari in pravočasno grajanje napak najpomembnejši predpostavki za uspešno uveljavljanje
jamčevalnih zahtevkov. Ravno glede teh dveh obveznosti so kupci, ki so nastopali kot stranke v
postopku, naredili največ napak; bodisi niso ustrezno pregledali kupljene stvari bodisi niso
pravočasno uveljavljali stvarnih napak. Pregled stvari je pravica in dolžnost kupca, saj se šele z
njim dejansko zave, kaj v resnici kupuje.

Če ima stvar očitne napake, mora kupec, ki ravna kot dober gospodar, to opaziti pri običajnem
pregledu stvari. Kupec mora pri pregledu odkriti napake, ki bi jih odkril človek s povprečnim
znanjem in z izkušenostjo enakega poklica in stroke. Kot je bilo ugotovljeno v sodbi 272/2001 z
dne 17. 1. 2002, kupec ni bil zadosti skrben pri pregledu stvari, zato se ne more sklicevati na stvarne
napake, saj bi zanje moral oziroma mogel vedeti. V večini primerov pa je kupec zamudil rok za
pravočasno grajanje napak. Ker so ti roki relativno kratki, tako v primeru očitnih kot v primeru
skritih napak (rok osmih dni), je razumljivo, da roki hitro pretečejo.

Poleg tega je tudi objektivni rok šestih mesecev zelo kratek. Ravno zato je pomembno, da so kupci
seznanjeni z izgubo pravic v primeru nepravočasnega grajanja napak. V teh primerih so lahko
močno oškodovani, saj so lahko stvarne napake obsežne in lahko kupcu celo onemogočijo uporabo
kupljene stvari.

Kupec kot tožnik mora stvarno napako zatrjevati in jo tudi dokazati. V večini obravnavanih
primerov je šlo za prodajo stvari z izrecno dogovorjenimi lastnostmi, saj sta se prodajalec in kupec
dogovorila za določene posebne lastnosti, ki jih potem prodana stvar ni imela. Te lastnosti načeloma
ni težko dokazati. Kadar gre za težje primere, se lahko za ugotovitev stvarne napake angažira tudi
izvedenec.

Seveda pa se kupec ne more sklicevati na napake, za katere je ob nakupu vedel in je bila posledično
zaradi njih dogovorjena nižja kupnina. Še posebej pa v primerih, kadar je tožnik – kupec stvar
nemoteno uporabljal. Ravno tako se kupec ne more sklicevati na stvarne napake, ki izvirajo z
njegovih dejanj. Takrat je odgovornost v celoti njegova.

V Obligacijskem zakoniku (OZ) ni določen vrstni red uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov. Kupec
ima prosto izbiro. Kot vidimo v sodbi 968/93 z dne 6. 4. 1995, je kupec tudi pri tej izbiri omejen.
Sodišče je v tem primeru zavrnilo zahtevek za menjavo avtomobila, saj je menilo, da je odpravo
napake mogoče doseči že s samim popravilom stvari. Namen jamčevalnih sankcij je varstvo kupcev
in če je to možno doseči z lažjim načinom za prodajalca, potem je vztrajanje pri izbiri težje sankcije
v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic. Poleg tega je tožnik – kupec avtomobil dejansko
uporabljal in s tem je izgubil možnost zamenjave avtomobila.
Prodajalci rabljenih avtomobilov hočejo velikokrat svojo odgovornost izključiti na podlagi raznih
klavzul, kot so »videno – kupljeno«, »ogledano – sprejeto« in podobno. Vendar je takšna izključitev
odgovornosti nična v vseh primerih, ko prodajalci vedo za stvarne napake oziroma ko je neka
lastnost izrecno dogovorjena, stvarna napaka pa se nanaša ravno na izrecno dogovorjeno lastnost.
Zato se kupcem ni treba bati, če so podpisali takšno klavzulo, saj je v teh primerih nična. Že po
sami naravi stvari je nedopustno, da se s takšno pogodbeno klavzulo izključi odgovornost za
pogodbeno dogovorjene lastnosti.

V prikazu sodne prakse smo videli, da se odgovornost za stvarne napake ne uporablja samo pri
prodajnih pogodbah. Ostale pogodbe so menjalna pogodba, komisijska pogodba, pogodba o delu in
druge pogodbe. Ravno pri komisijski pogodbi, ki se največkrat uporablja za prodajo rabljenih
avtomobilov, je v sodbi 620/2000 z dne 20. 8. 2001 določeno, da kadar toženec nastopa kot
komisionar, ne vpliva na pravice in obveznosti iz prodajne pogodbe. Tudi pri pogodbah o delu so
sodišča zelo nagnjena k strogemu obravnavanju odgovornosti za stvarne napake.

Pri analizi sodne prakse opazimo, da sodišča odgovornost prodajalca za stvarne napake dosledno
upoštevajo. Če ta proda stvar s stvarno napako, sodišča priznajo kupcu ustrezne jamčevalne
zahtevke. Na drugi strani pa so ravno kupci tisti, ki velikokrat ne poskrbijo za svoje pravice. Če
kupec ne graja napake v predpisanih rokih, izgubi pravice, ki mu jih zakon dodeljuje. V tem
primeru samo kupčevo nepoznavanje zakona in neinformiranost o njegovih pravicah ne pomenita
olajševalne okoliščine. Ravno zato je informiranost tako kupca kot prodajalca o svojih pravicah zelo
pomembna. Res je, da so roki za grajanje zelo kratki, a so še vedno veliko bolj prijazni do obeh
strank v sporu kot pa dolgotrajne tožbe in celo revizije.
Kljub temu ne smemo posploševati in domnevati, da pride do vseh sodnih sporov zaradi
neinformiranosti kupca o zakonodaji na tem področju. Treba se je osredotočiti tudi na prodajalce, ki
mnogokrat bodisi zavedno bodisi nezavedno zavajajo kupca oziroma ga s svojimi dejanji
oškodujejo. Moramo se zavedati, da je namen zakona zavarovati tiste kupce, ki jih druga stran lahko
neutemeljeno s spretno pripravljenimi pogodbenimi klavzulami oškoduje.

4 ZAKLJUČEK

Ko so me prijatelji spraševali o naslovu moje diplomske naloge, so se najprej začudili, kako to, da
sem si izbral ravno predmet pravo in zatem še, da sem izbral za temo diplomske naloge
odgovornost prodajalca za stvarne napake. Ravno ob pogovorih o moji diplomski nalogi sem
spoznal, kako je ta institut še vedno večini ljudi nepoznan. Zato je bil cilj moje diplomske naloge
analizirati odgovornost prodajalca za stvarne napake v različnih predpisih, ki urejajo to področje,
razmejiti področje uporabe teh predpisov in uporabo teh predpisov v sodni praksi.
Odgovornost prodajalca za stvarne napake je objektivna odgovornost. Na podlagi analize veljavne
zakonodaje sem ugotovil, da so določila o odgovornosti prodajalca za stvarne napake v zakonodaji
in mednarodnih konvencijah zelo podrobna in kupcu nudijo visoko stopnjo pravne varnosti. Tudi
analiza sodne prakse je potrdila to ugotovitev. Če upoštevamo, da sodišča odločajo na podlagi
ustave, ratificiranih mednarodnih pogodb in zakonov, se lahko vprašamo, zakaj se potem pojavljajo
problemi.

Problem tiči ravno v obveščenosti kupcev, ki jim pripadajo pravice zaradi stvarnih napak. Kupci
morajo poskrbeti za uveljavljanje svojih pravic v skladu z zakonskimi določbami. Zelo pomembno
je, da kupec ne zamudi roka za grajanje napak, saj lahko v nasprotnem primeru ostane brez
pripadajočih zahtevkov. Osebno menim, da poznavanje zakonskih določb ni pretežko. Kljub temu
veliko kupcev ne pozna zakonske ureditve in pogojev za uveljavljanje zahtevkov zaradi stvarnih


                                                38
napak in tudi ne roka, v katerem morajo grajati napake. Na tem področju bi državni organi in
potrošniške organizacije ob sicer nezanemarljivih dosedanjih prizadevanjih lahko še kaj storili,
predvsem kar se tiče obveščanja kupcev o njihovih pravicah. Kupec kot potrošnik je na boljšem kot
navadni kupec.

Potrošnik ima po ZVPot na voljo daljši rok za grajanje napak in tudi objektivni rok za pojav skritih
napak je daljši. Boljše so varovani tudi kupci stanovanj in enostanovanjskih hiš, ki jim po ZVKSES
pripada najdaljši jamčevalni rok. Najbolj pa so kupci varovani z določili mednarodnega prava, in
sicer z Dunajsko konvencijo, ki omogoča večjo prilagoditev konkretnemu prodajnemu razmerju.

Kupec ima na koncu še eno možnost. Lahko uveljavlja odgovornost prodajalca na podlagi pravil o
odgovornosti za brezhibno delovanje izdelka. Ta nudi daljše roke in enostavnejši postopek. Edina
težava je ta, da ni predpisana za vse vrste blaga in tudi ni vedno obvezna.
Če potegnemo črto, lahko sklepno ugotovimo, da ima kupec možnost uveljavljati napake stvari na
podlagi različnih zakonskih predpisov, ki urejajo odgovornost za stvarne napake. Kupec se mora
informirati o pravicah zaradi stvarnih napak. Če hočemo uveljaviti svoje pravice, je logično, da
zanje tudi nekaj storimo. Če kupec pravilno uveljavi ta svoj zahtevek na sodišču, bo v večini
primerov na koncu tudi dobil tisto, kar je zahteval. Prodajna pogodba bo izpolnjena tako, kot bi
morala biti.
5 LITERATURA


1. Ambrož, M. et al. (2006). Osebni pravni svetovalec, nasveti največjih slovenski strokovnjakov
    za vsakogar. Ljubljana: Cankarjeva Založba.
2. Bernar, J. (1999). Pravni terminološki slovar. Ljubljana: ZRC SAZU.
3. Bernstein, H.; Lookofsky, J. M. (2003). Understanding the CISG in Europe, 2nd ed.. The
    Hague: Kluwer Law International.
4. Bohinc, R., Mežnar, D. (1996). Gospodarsko pravo. Ljubljana: GEA College.
5. Božič, V. (2006). Bistvena kršitev pogodbe po Dunajski konvenciji o mednarodni prodaji blaga.
    Ljubljana: Pravna fakulteta v Ljubljani.
6. Delčev, O. (2005). Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga – sredstva, s katerimi
    razpolaga kupec, če prodajalec krši pogodbo. Maribor: Pravna fakulteta.
7. Drol Novak, Ž. (1994). Uveljavljanje garancije za izdelke. Ljubljana: Zveza potrošnikov
    Slovenije.
8. Ferčič, A. (2005). Test pogojev za uporabo Dunajske konvencije. Podjetje in delo, 31, št. 5, str.
    738–757.
9. Grilc, P.; Juhart, M.; Galič, A. (2008). Uvod v civilno in gospodarsko pravo. Ljubljana: DZS
    Založba.
10. Honnold, J. (1999). Uniform law for international sales under the 1980 United Nations
    convention, 3rd ed.. The Hague: Kluwer Law International.
11. Juhart, M.; Plavšak, N. (2004). Obligacijski zakonik s komentarjem. Ljubljana: GV Založba.
12. Kranjc, V. (2006). Gospodarsko pogodbeno pravo. Ljubljana: GV Založba.
13. Kranjc, V. (2005). Uporaba pravil Dunajske konvencije, načel mednarodnega pogodbenega
    prava in nacionalnega prava v sporih iz mednarodne prodajne pogodbe. Podjetje in delo, 31, št.
    6/7, str. 1190–1199.
14. Mežnar, D. (2000). Podjetniško pravo s temeljnimi pravnimi pojmi. Ljubljana: Gospodarski
    vestnik.
15. Obligacijski zakonik (2007). Uradni list Republike Slovenije, št. 97.
16. Oseli, K. (2001). Jamčevanje za stvarne napake po Dunajski konvenciji o mednarodni prodaji
    blaga. Ljubljana: Pravna fakulteta v Ljubljani.
17. Plavšak N. et al. (2003-2004). Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Knjiga 1–4.
    Ljubljana: GV založba.
18. Preložnik, J. (2005). Jamčevanje za stvarne napake po Dunajski konvenciji o mednarodni
    prodaji blaga. Maribor: Pravna fakulteta v Mariboru.
19. Puharič, K. (2004). Gospodarsko pravo z osnovami prava. Ljubljana: Uradni list Republike
    Slovenije.
20. Schlechtriem, P.; Možina, D. (2006). Pravo mednarodne prodaje: Konvencija Združenih
    narodov o mednarodni prodaji blaga. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
21. Šinkovec, J. (2001). Obligacijski zakonik s komentarjem in sodno prakso. Lesce: Založba
    Oziris.
22. Todd, P. (2003). Cases and materials on international trade law. London: Sweet & Maxwell.
23. Trstenjak, V.; Knez, R.; Možina, D. (2005). Evropsko pravo varstva potrošnikov – direktive
    ES/EU z uvodnimi pojasnili. Ljubljana: GV založba.
24. Volk, D. (2002). Prodaja: prodajna pogodba. Ljubljana: DZS Založba.
25. Vončina, J. (2005). Bistvene kršitve pogodbe po Konvenciji Združenih narodov o pogodbah o
    mednarodni prodaji blaga. Podjetje in delo, 30, št. 5, str. 806–814.
26. Vrhovno sodišče RS, URL: http://www.sodnapraksa.si/default.asp?id=1 [Citirano 5.10.2007 ob
    15:10].


                                                40
27. Pravilnik o blagu, za katerega se izda garancija za brezhibno delovanje (2003). Uradni list
    Republike Slovenije, št. 73 in 92.
28. Zakon o ratifikaciji Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga
    (1984). Uradni list SFRJ-MP, št. 10.
29. Zakon o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (2004). Uradni list Republike
    Slovenije, št. 18.
30. Zakon o varstvu potrošnikov (1998). Uradni list Republike Slovenije, št. 20.
31. Zakon o varstvu potrošnikov (1999). Uradni list Republike Slovenije, št. 23.
32. Zakon o varstvu potrošnikov (2002). Uradni list Republike Slovenije, št. 110.
33. Zakon o varstvu potrošnikov (2004). Uradni list Republike Slovenije, št. 51.
34. Zakon o varstvu potrošnikov (2006). Uradni list Republike Slovenije, št. 46.
35. Zakon o varstvu potrošnikov (2007). Uradni list Republike Slovenije, št. 126.
6 VIRI


1. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1992). Baza SOVS, št. II Ips 547.
2. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1993). Baza SOVS, št. II Ips 444
3. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1993). Baza SOVS, št. II Ips 938.
4. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1993). Baza SOVS, št. II Ips 968.
5. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1994). Baza SOVS, št. II Ips 66.
6. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1994). Baza SOVS, št. II Ips 300.
7. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1994). Baza SOVS, št. II Ips 310.
8. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1994). Baza SOVS, št. II Ips 666.
9. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1995). Baza SOVS, št. II Ips 405.
10. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1995). Baza SOVS, št. II Ips 513.
11. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1995). Baza SOVS, št. II Ips 550.
12. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1995). Baza SOVS, št. II Ips 658.
13. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1995). Baza SOVS, št. II Ips 729.
14. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1996). Baza SOVS, št. II Ips 561.
15. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1997). Baza SOVS, št. II Ips 59.
16. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1997). Baza SOVS, št. II Ips 185.
17. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1998). Baza SOVS, št. II Ips 210.
18. Sodba Vrhovnega sodišča RS (1999). Baza SOVS, št. II Ips 126.
19. Sodba Vrhovnega sodišča RS (2000). Baza SOVS, št. II Ips 220.
20. Sodba Vrhovnega sodišča RS (2000). Baza SOVS, št. II Ips 542.
21. Sodba Vrhovnega sodišča RS (2000). Baza SOVS, št. II Ips 620.
22. Sodba Vrhovnega sodišča RS (2001). Baza SOVS, št. II Ips 272.
23. Sodba Vrhovnega sodišča RS (2001). Baza SOVS, št. II Ips 590.
24. Sodba Vrhovnega sodišča RS (2003). Baza SOVS, št. II Ips 473.




                                              42

								
To top