Izbruh Year 1, No. 1, October 2004 by Sonvol

VIEWS: 383 PAGES: 16

Izbruh Year 1, No. 1, October 2004.

More Info
									UVODNIK
Časopis z imenom Izbruh je nastal, ko smo ugotovili, da se potrebuje neodvisen vir informacij in možnost za ustvarjalo izražanje. Ta časopis je namenjen tudi ljudem, ki so zadovoljni z obstoječimi družbenimi razmerami, ki plavajo s tokom vladajočega sistema, otopelim pasivcem, ki so izgubili voljo v boljši jutri. Vsi ostali pa, pred vami je nov časopis, ki bo obveščal ljudi, da alternativa obstaja in je možna. Časopis je financiran s strani Alternativnega kulturnega društva Izbruh in z izdajo tega časopisa nismo oškodovali davkoplačevalcev. Pripombe, pohvale, kritike in prispevki so zaželjeni in bodo objavljeni brez cenzure. Aktivni sodelujoči, ki skrbijo za izdajo tega časopisa, se ne razvrščajo po hierarhični lestvici. Časopis pripravlja uredniški kolektiv, katerega člani smo vsi enakopravni. Želimo vam zanimivo branje in veliko novih spoznanj.

KONTAKT: izbruhcasopis@yahoogroups.ca Časopis Izbruh je publikacija Akd Izbruh-a. Distributira ga BUM Records.

K izidu časopisa so pripomogli s prostovoljnim delom, članki in prispevki:
Ana Cergolj, Andraž Šulc, Mak Sever, Samo Košnik, Mia Mihelič, Matej Velkavrh, Tajc, Tomo Križnar, Andrej Štular, Jaka, Sabina Slapšak, Darči

2

KAZALO:
Str.1: NASLOVNA STRAN Str.2: UVODNIK Str.3: KAZALO Str.4: ZGODOVINA DRUŠTVA AKD IZBRUH Str.5: LARABANGA Str.6: BUM RECORDS DISTRIBUCIJA Str.7: BAZEN! ZBIRALIŠČE NARKOMANOV? 8. FEBRUAR, SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK MISLI OGLASI Str.8,9: GRADSKA, INTERVJU DNE 13. FEBRUAR 2004 Str.10: MEDIANA, INŠTITUT ZA RAZISKOVANJE MEDIJEV Str.11: ZVEZKI ZA NUBE MRK OKROGLE MIZE Str.12,13: FEMINIZEM, ORIS PROBLEMA Str.14: PLATONOVA JAMA Str.15: 171819GRRRLS Str.16: STRIP

3

Zgodovina društva AKD Izbruh
Preden opišem, kaj vse se je dogajalo v Izbruhu in okoli njega v zadnjih dveh letih, bi rad opisal dogodke, ki so pripeljali do same ideje o društvu in do društva samega. Bila je jesen leta 2000, ko smo se odločili raziskati zapuščeno stavbo stare kranjske klavnice v upanju, da najdemo tudi kakšen prostor zase, kjer bi se lahko neovirano družili in ustvarjali. Prvotni namen je bil dobiti prostor, ki bi bilprimeren našim potrebam in kjer bi se lahko zbirali brez obsojajočih pogledov mimoidočih in policijske represije. Preprosta ideja, ki pa je v ozadju skrivala veliko več, kot smo si sami predstavljali. Po nekajmesečnem zbiranju v kleti zapuščene klavnice, poimenovane Klavne, smo se odločili ustanoviti društvo in se povezati z ostalimi kranjskimi društvi. Namen povezave je bil skupen nastop za izboritev legalnih prostorov, kjer bi se lahko nemoteno izvajala mladinska kultura. Po nekaj sestankih nam ni uspelo najti skupnega jezika, najbolj pa smo se razlikovali od ostalih po naši pripravljenosti delovati tudi nelegalno. Sklenili smo izstopiti iz Zveze kranjskih društev za ustanovitev mladinskega kulturnega društva in nadaljevati naš boj sami, vendar v solidarnosti z ostalimi. Dogovorili smo se o enodnevnem najemu prostorov bivšega kluba U-Bahn, sestavili program, kar glede na število bendov v društvu ni bilo težko, natisnili in polimali plakate ter tako organizirali našo prvo javno prireditev. Nastopilo je šest društvenih bendov z gostom Markom Brecljem ob razstavi fotografij, slik, švasarij, useknjenih robcev in ostalih artefaktov. Odziv obiskovalcev je presenetil tudi nas same, kar nas je samo še bolj vzpodbudilo k nadaljnemu delovanju. Naslednji dan se je iztekel rok za odstranitev naših stvari iz Klavne zaradi prodaje prostorov in pričetka adaptacije. Čez komaj teden dni smo že organizirali naslednji koncert s štirimi slovenskimi bendi. Organizirali smo tudi predstavitev v Tržiču in Škofji Loki in nadaljevali z koncerti v U-Bahnu. Že v tistem času so nam pogledi uhajali čez Savo na otok, kjer je sameval opušče zimski bazen. Po petih prireditvah v prostorih U-Bahna, se je oddal prostor v najem nekomu drugemu in zopet smo ostali brez prostorov za delovanje. Ni nam preostalo drugega, kot delovanje na prostem. Dobili smo dovoljenje za prireditev na makadamskem parkirišču nasproti Gorenjskega sejma pri bazenu in organizirali festival z naslovom Kam nej se damo?. Preden smo pričeli z prireditvami na Slovenskem trgu pred Gimnazijo Kranj, smo priredili koncert tudi na gradu Khiselstein. Nato pa je prišla jesen in z njo poslabšanje vremena, ki nam je onemogočilo delovanje na prostem. Ves ta čas smo redno pošiljali na Kranjsko občino prošnje za uporabo zapuščenega starega zimskega bazena. 23. novembra 2001 smo organizirali prvo javno prireditev v bazenu in sicer grafitiranje. Ko pa smo od občinskih veljakov dobili črno na belem prepoved uporabe bazena za neprofitne kulturne namene smo se zatekili k skrajni možnosti, edini ki nam je še ostala, ilegali. Ker pač nismo dobili možnosti organizirati prijavljene prireditve v bazenu smo to priredili neprijavljeno. Konec leta smo priredili v bazenu tako imenovani koncertni upor z geslom Dost mamo!, s katerim smo hoteli opozoriti na ignoratnski odnos Kranjske mestne občine na družbenokritično, neprofitno,

mladinsko kulturo. Koncert se je odvil brez incidenta, odziv in kritike obiskovalcev pa so bile zelo pozitivne. Že naslednji teden je sledil nov koncert in od takrat dalje smo redno prirejali koncerte, predavanja, videoprojekcije, razstave, kar smo pač imeli priliko predstaviti obiskovalcem bazena. Vrhunec vseh prireditev se je zgodil na slovenski kulturni praznik 8. februarja leta 2002, ko smo v bazenu priredili 11. slovensko kulturno svinjo, ki se prvič preselila iz tradicionalnega Koperskega MKC-ja v Kranjski Bazen. Eden od akterjev programa je bil tudi Pavle Ravnohrib. Program je bil zelo bogat, prišli so obiskovalci iz vse Slovenije in bazen je bil nabito poln. Polni intuziazma in dobre volje smo se pripravljali na prihodnje prireditve, ko smo doživeli neprijetno presenečenje. Sredi februarja smo ugotovili, da je nekdo vlomil v bazen, spraznil vse prostore, zazidal vse vhode in z deskami zabil vsa okna. Dokaj nešportna poteza Kranjskega Zavoda za šport nas ni ustavila in nadaljevali smo s koncerti, hkrati pa začeli opozarjati javnost na podlo početje Zavoda za šport, tako s plakati naših prireditev, kakor tudi preko medijev. Naša vztrajnost se je pošteno obrestovala, ker od takrat dalje nismo imeli z Zavodom za šport nikakršnih problemov več. Kakor po vsakem dežju posije sonce, prične tudi deževati po vsakem sončnem obdobju. V normalnih okoliščinah me dež ne bi motil, ko pa ti narkomani pokradejo vso streho nad glavo lahko z razlogom preklinjaš vreme. Sledilo je obdobje, ko je že kazalo da bo šlo vse skupaj v franže, ko smo se končno spet zbrali skupaj in kot ob vseh ovirah do tedaj zopet dokazali, da je v slogi moč. Zbrali smo dovolj prostovoljnih prispevkov, da smo obnovili streho s starimi salonitkami in obenem zamenjali še nekaj strešne konstrukcije. Seveda smo obenem še vedno prirejali koncerte in ostale prireditve. Ko smo bili že v zagonu smo rekli, da prenovimo tudi malo koncertno dvorano in obenem spraznimo tudi dvorano locirano za šankom, ki pa je bila polna dreka in to dobesedno dreka, kar je bilo kar težko verjeti, ko je bila enkrat popolnoma očiščena in sveže prebeljena. Edina deviško bela soba v bazenu naj bi nam služila za razstave in temu primerno smo jo tudi poimenovali. Galerija je v času izven razstav postala še biljardnica. V začetku oktobra 2002 smo organizirali otvoritev prenovljenih prostorov in pripravili program, s katerim smo zapolnili vse večje prostore bazena. V galeriji je bila razstava slik in bakrorezov, v veliki dvorani se je odvijal cirkus s pirotehničnim performansom, nakar je v mali koncertni dvorani sledil koncert. Vse je potekalo po načrtu, ko je prišla garda modrih uniformirancev in naredila štalo. Bili smo že pripravljeni na spopad, ko se je izkazalo, da ne bo nič. Od takrat dalje nismo imeli z njimi nobenih problemov več in smo bolj ali manj delali neovirano. Do tega trenutka se je v bazenu odvilo že ogromno kulturnoupornih akcij. V zadnjem času je v Bazenu začel delovati tudi studio, v katerem lokalni bendi lahko snemajo svojo glasbo. Deluje tudi že neodvisna glasbena založba in distribucija Bum, organizirajo pa se še humanitarne akcije. In moram priznati, da nam gre vedno bolje. Prihodnost pa je preveč nepredvidljiva, da bi si upal trditi koliko časa bo še trajalo zatišje pred nevihto. Upam, da čim dlje. Jaka

4

Larabanga
Ali kako je pleme Slovencev prišlo do hišice na robu savane
Larabanga je vas na severu Gane, dežele v zahodni Afriki. Ni lahko govoriti in ne pisati o njej, tisti pa, ki smo jo obiskali, smo postali del nje in ona del nas. Tod živijo ljudje, ki so sklenili, da ne bodo postali žrtve globalizacije in splošnega upadanja samozavesti ljudi iz revnih predelov planeta. Nočejo se smiliti sami sebi in so v za naše pojme nemogočih razmerah, s pomočjo skromnih dotacij iz bogatega dela sveta sami postavili šolo, razvijajo zdravstvo, modernizirajo gradnjo hiš in vodijo številne druge projekte. Iz praktično popolne nepismenosti so v petnajstih letih prišli do kar lepega odstotka ljudi z vsaj osnovno izobrazbo. V velikih mestih pa že študirajo prvi larabanški študntje. Skrbijo za svojo tradicijo, negujejo ljudske pesmi, ki so samo njihove. V Larabangi in nikjer drugje namreč živi ljudstvo Kamara s svojim jezikom, bogato zgodovino in kulturo. So ljudstvo duhovnih učiteljev, zdravilcev, mirovnih pogajalcev. In to je razlog da si želimo, da njihovi ljudje spregovorijo tudi nam. Nikoli niso sodelovali v nobeni vojaški zvezi, se oboreževali in napadali. Gojili so kulturo nenasilja in vsemogočni Alah jih je nagradil z 900 leti miru Larabango so obšle vse vojne in lakote preteklosti. Nočejo in nočemo, da jih uniči sodobnost. Obiskovalci iz Slovenije smo vzpostavili nekakšen most prijateljstva in izmenjave. Poleg opremljanja nogometnega moštva, obdarovanja šolajočih otrok s potrebščinami in šole z nekaterimi rekviziti, smo vključili Larabango v projekt društva Humanitas, ki omogoča družinam in posameznikom iz Slovenije sponzoriranje otrok, boterstva, za čas šolanja in s tem omogočajo, da ne končajo kot neki izkoriščani delavci. Amama, Hubeida, Osmani... bodo namesto tega izobraženci. Naši prijatelji so skupaj z domačini postavili in opremili tudi vaško knižnjico, v katero je iz Slovenije doslej romalo že vsaj 1000 knjig v angleščini in je edina tovrstna ustanova daleč naokrog. Nastajanje knižnice in še mnogo drugega je ujeto tudi v čisto pravi film člana slovensko-larabanške družine. V Larabangi stoji slovenska hiša. Nekaj let smo jo projektirali, izbirali lokacijo najlepšo med najlepšimi in potem ugotovili, da je sploh ne rabimo. Mnogo hišk v vasi je lahko slovenskih hiš, vsak od nas se povsod lahko počuti kot doma. Iz te vasi prihaja konec meseca v Slovenijo na obisk eden glavnih motorjev vasi: Husein Salija, mlad starešina, ki soustvarja čudež v Savani. Vsi, ki bi želeli na kakršenkoli način pripomoči k njegovemu dobremu počutju, gradnji šole v vasi ali k temu, da bi njegova sporočila slišalo čimveč ljudi, se lahko javite na: geobi@siol.net mirjana.erlah-kosnik@guest.arnes.si tel: 041-787-068 Samo tel: 041-579-792 Mirča Samo Košnik

5

6

Bazen! Zbirališče narkomanov? Seveda, po mnenju mnogih Kranjčanov, je bazen prispodoba za zlo ali drugače rečeno prostor, kjer se zbirajo narkomani in podobne smeti današnje družbe. Resnica pa je popolnoma drugačna, saj je bazen danes edini kraj v Kranju, kjer se redno, skoraj vsak vikend »dogaja«. To pomeni, da so v okviru Alternativno kulturnega društva Izbruh (v nadaljevanju AKDI) organizirani premnogi koncerti in drugačne kulturne prireditve, ki dandanašnji mladeži omogoča širjenje kulturnega aspekta, hkrati pa jim onemogoča zavisevanje po lokalih, ki ti bore malo širijo razgledanost. Seveda pa je za mnoge starše mladine, ki zahaja v Izbruhov kulturni bazen to povsem nerazumljivo, saj so obiskovalci bazena po večini izstopajoči v primerjavi z ostalimi mladeniči in mladenkami, ki se v petek in soboto zvečer sprehajajo od lokala do lokala. Bazenčani so nekakašna marginalna izstopajoča plemenska skupnost, ki zvesto sledi svojim idejam, kar jim ne gre šteti za slabo. Prav tako pa trditev nekaterih, da je Bazen zbirališče narkomanov, ne drži, saj so prav bazenčani oz. predstavniki AKDI tisti, ki so iz poslopja starega zimskega bazena prepodili džankije in odstranili njihovo nesnago ter tako omogočili delovanje kulturnega društva, ampak temelji na širjenju takšne in drugačne kulture (od koncertov do raznih razstav, predstav in performancev) . Strogo pa bi obsodil Zavod za šport, ki nas je hotel s sankcijami pregnati iz Bazena. Njihove sankcije so bile žaljive, saj so celotni bazen razkužili s čudnimi belimi praški (čeprav je bil bazen popolnoma čist), z namenom, da bi uničili nalezljive bolezni in viruse, ki naj bi jih pustili narkomani. Njihovi poskusi, da bi nas pregnali jim še do danes niso uspeli, saj smo še vedno tu iz dneva v dan močnejši. Zato bi vse, ki mislijo, da Bazen, s tem ne mislim stavbe, ampak AKDI, ki v njem deluje, ne pripomore k napredku njihovih potomcev ampak nasprotno, da jim onemogoča ta napredek, povabil, da se oglasijo na katero izmed mnogih prireditev in naj si ustvarijo svoje mnenje. Dobrodošli so prav vsi stari, mladi, takšni in drugačni. Mak 8. februar, slovenski kulturni praznik To, da Janezi praznujejo kulturni praznik na dan smrti najbolj znanega slovenskega kulturnika Franceta Prešerna, se AKD Izbruhu ne zdi nič več čudno. Nasprotno! Mislimo celo, da je ta datum, glede na odnos političnih, kulturnih in predvsem občinskih veljakov, ki odločajo o tem kakšno kulturo hočemo in rabimo, do neprofitnih, družbenokritičnih in samoorganizacijskih kulturnih društev in posameznikov, ki želijo ustvarjati in predstavljati mladinsko kulturo, prav svinjsko primeren. Še posebej to velja za Gorenjsko s Kranjem na čelu, kjer se občinski objekti in prostori uporabljajo predvsem za dobičkonosno in materialistične namene. Za kulturne centre, v katerih bi kulturna društva in posamezniki delovali, pa teh prostorov ni. V Kranju je AKD Izbruh zaradi ignorantskega odnosa občinskih veljakov do tovrstnih problemov prisiljeno organizirati kulturne prireditve v zasedenem prostoru.

Šulc, 8.2.2002, izjava za prireditev 11. slovenska kulturna svinja
Misli

»Če nekdo pride v pekarno lačen a brez denarja, pravila firme zahtevajo, da ga morajo zaposleni poslati ven praznih rok raje, kot da bi mu dali nekaj brez plačila ne glede na to, da večina pekarn vsak dan vrže stran veliko kruha, ki ga ne uspejo prodati. Zaposlenim je neprijetno zaradi tega, saj bi radi pomagali, lačni pa obtožujejo zaposlene, ker jim niso pomagali. V bistvu pa je samo kapitalizem tisti, ki hujska enega proti drugemu. In žalostno je, da bo najbrž prav delavec, ki najbolj strogo upošteva takšna pravila, pohvaljen oz. povišan od strani vodstva.« (iz časopisa Kaj je narobe s kapitalizmom?)
Fizik in kemik

Fizik reče kemiku: "Masa nedoločljivega elementa iz neznanega konca našega osončja je tisočkrat večja od mase katerega koli zemeljskega elementa!?" "To že, " mu odgovori kemik. "Toda že najmanjši piš ga v trenutku razgradi na praatome."
Matej Oglasi

Oddajamo rabljena oblačila vsem ki jih kakorkoli rabite! Prosimo, da se za kontakt obrnete na AKD Izbruh.

7

GRADSKA, INTERVJU DNE 13. FEBRUAR 2004
REALIZIRAL MATEJ Matej: “Koliko časa ste že skupaj ?” Tkalc: “Nastali smo leta 2002, ko se mi je v glavi rodila ideja, da bi naredil še en bend poleg SROU PA LETU, ki je začel počasi manj aktivno ustvarjat muziko. Vsak je šel bolj na svojo stran, eden je šel študirat, Šulc pa je bil okupiran z društvom Izbruh, vaj pa tudi nismo imeli prav dosti. Meni osebno pa se je še vedno igralo. Zdenetu, basist pri Srou pa letu, sem rekel, da bi naredili še en bend, Zdene pa je bil takoj za stvar. Potem pa sem septembra 2002 vprašal Darčija, če pozna kakšnega bobnarja, ki bi igral v novem punk bendu. Darči je dejal, da bi on lahko probal igrati bobne, čeprav jaz nisem vedel, da zna igrati bobne. No proti koncu leta pa smo pobrali še Katarino na harmoniki, ker je Zdene hotel delati še en projekt v katerem bi se slišali zvoki harmonike. Jaz sem mu rekel naj jo povabi k nam ….in potem se je začelo !” M: ”Kdo se je spomnil imena GRADSKA? T: ”Jaz sem dal ime bendu.” M: “Ti si tudi začel delati muziko?” T: “Ja res je, jaz sem imel še odprej ful idej za komade, že pri Srou pa letu, ki niso bili še do konca narejeni, tako da smo začeli z Gradsko skupaj ustvarjati malo drugače od Srou pa letu, ker sem že v letih in nemorem več tok drgnt, zato je Gradska malo bolj na izi varjanta, zelo melodično itd.” M: “Hoteli ste igrati ska punk?” T: “Ja ni glih ska, lahko pa bi tudi bil, to je prava GRADSKA muzika.” M: “Se pravi KMEČKI PUNK?” T (hahahahahahahahahah) : “Čista provokacija, ne to je ulični punk–Gradska muzika!” M: “Kakšni so cilji za naprej, na Video spotnice?” T: “Ma ja gremo v Evropo, sej veš…(hahahah)…ma cilj nam je, da čim več igramo.” M: “Koliko koncertov ste že imeli?” T: “Imel smo približno trideset koncertov, eno 10 dnevno evropsko turnejo (Italija, Francija, Švica, Nemčija), pa več vikend turnej po Nemčiji.” M: “Kdo je organiziral turnejo in ali je uspela!” T: “Ja AKD Izbruh–Bum records je organiziral tur (Darči), drugače pa, bilo je rock ‘n’ roll. Šli smo s kombijem skupaj še z enim bendom, ANUS iz Ljubljane. Odpovedal smo koncert v zasedeni bivši policijski postaji v Zuerich-u (EGO CITY SQUAT), ker nam je kombi crknil. Od cele ture smo šli v minus vsak 2000 SIT zaradi kombija. Drugače pa bi se nam vse lepo izšlo!” M: “Kakšni so bili odzivi?” T: “Ma veseli odzivi, takšna kakršna je muzika!” M: “A je folk kaj densou?” T: “So ja plesali, slišali smo tudi izjave, da smo cirkuški bend!” M: “Kdo piše besedila?” T: “Jaz, pa kakšnega tudi Darči!”

8

M:”In o čem govorijo besedila npr. komad Seljačina?” T: “Point komada sploh ni žaljenje kmečkega ljudstva, ampak je v tem, da ljudje, reveži, delajo non stop in delali bodo še več ko bo Evropa, ali pa bodo vsi propadli. Nič pa nimajo od življenja. Ta komad lepo opiše, kako kmet dela in špara, da si kupi nov traktor, da spet lahko dela od jutra do večera. Sem pa tja gre na kakšno vaško veselico se zabavat z Veselimi štajrkami itd. V glavnem nič žaljenja, vse v sklopu solidarnosti in podpore do teh ljudi! Drugače pa so več ali manj vsa besedila napisana v srbo-hrvaškem jeziku. Pa tudi v slovenskem, tematika pa je socialna, družbeno-kritična in tudi politična.” M: “ Kaj pa komad Budučnost?” T: “Ko sem se jaz rodil, je bil na sceni komunizem, Tito, Jugoslavija. Varna država so vsi govoril, zdaj pa demokracija, Evropa, kapitalizem, globalni lopovi. „Nato i Evropa sada su pred vratima, moramo se čuvati globalnih lopova.” In point je v tem, da folku že zdaj smrdi vse to. V prihodnosti pa jim bo še bolj in prišlo bo do sprememb, v glavnem nekaj se bo spremenilo tako, da se bo ta sistem ustavil, ker tako ne gre več naprej. Do velike revolucije pa sem skeptičen, nisem prepričan, da bo do tega prišlo z orožjem, tako kot se to grejo indijanci že deset let v Mexicu–Chiapasu, ker sam sistem lahko to hitro zatre.” M: “Se pravi, to poskušate delati z glasbo!” T: “Ja mogoče, s teksti!” M: “Kako je imeti punco v bendu in kdo je najbolj aktiven!” T: “Ja navaden, smo vsi enakopravni ! Več ali manj pa glasbo delava skupaj z Darčijem! M: “Kaj pa, če kdo odide iz benda?” T: “Ne razmišljamo o tem! Verjetno pa ne bi delovali pod istim imenom!” M: “Koliko časa pa si že aktiven v punku, kar se tiče glasbe?” T: “Ja, uffffff, recimo od 88 leta.” M: “Se je kaj že spremenilo v teh letih?” T: “Ja nekaj se je, kar poglej, v Kranju so 88 mogoče 89 prenehali naši predniki AIDS ,OSUMLJENI, S.D.T., FRUSTRACIJA in je bilo zatišje do 92. Potem pa so se rodili bendi SROU PA LETU, NECROSCOPY, GODSCARD, BLUE FISH in to je bila takrat nova generacija. Malo kasneje pa so prišli še junci, zelo mlada punkerska generacija U.F.O., KGB, TNT, ANTI STATICS, pa tudi metalska pa rockerska FREE SPIRIT, NICH, TRIGGER. Končno se je tudi prostor našel, zasedel se je IZBRUHOV KULTURNI BAZEN. Takega prostora ni bilo v Kranju še nikoli, niti Delavec in Jazz se ne moreta meriti z Bazenom.” M: “Imaš pa tudi že otroke?” T: “Ja imam.” M: “In glasbo imaš za hobi?” T: “Ja glasba mi je kot hobi, ljubezen, itd. Ko sem doma, je drugo življenje in vse skupaj je rock ‘n’ roll.”

Prvi album RITEM ULICE za založbo Bum–AKD Izbruh je že izšel. Na njem je 12 komadov. Sama promocija CD-ja se je že začela. Sledila je evropska turneja (10 dni) z Nulla Osta bendom iz Pule, ki je potekala po Nemčiji in Nizozemski, potem pa še kar nekaj koncertov po Sloveniji, Hrvaški, Italiji, Avstriji, itd. Med drugim so nastopili na Hripav Festu in Orto Panku 2004. Skratka CD promovirajo daleč naokrog! 9

Mediana, Inštitut za raziskovanje medijev
Inštitut za raziskovanje medijev Mediana je leta 1991 ustanovila Janja Božič Marolt, danes direktorica inštituta, z nekaj manj kot štiri in pol milijona slovenskih tolarjev osnovnega kapitala. Trenutno ima inštitut dvanajst redno zaposlenih in nad tri sto honorarno, saj ima letos v načrtu izvesti osem tisoč osebnih intervjujev tipa BGP, t. j. Branost, Gledanost, Poslušanost, katere sem opravljal tudi sam. Sama anketa tega tipa raziskuje uporabo interneta, obiskanost kina, doseg plakatov in analizira vse pomembne medije v Sloveniji. Poleg te ankete se v istem sklopu opravlja še anketa tipa TGI ali Indeks ciljnih skupin, ki jo anketiranci izpolnejo sami in jo naknadno pošljejo na naslov inštituta. TGI je slovenska verzija angleške ankete Target group index, prilagojena področju celotne Slovenije. Raziskuje uporabo blagovnih znamk, vedenje potrošnikov in omogoča izvedbo učinkovitih marketinških načrtov, načrtovanje oglaševanja. Izsledke raziskav inštitut objavlja dvakrat letno v tiskanih publikacijah, na internetu. Mediana opravlja tudi javnomnenjske raziskave, raziskuje oglaševanje na internetu, organizira redna strokovna in poslovna srečanja Vrh slovenskih medijev. Z uvodom sem poskušal orisati zunanjo podobo inštituta Mediana, sliko, kakršno je predstavila na uvodnem seminarju za anketarje tudi vodja le teh Andreja Oven. Kar se tiče mojega opažanja, bi lahko to anketiranje označil kot veliko reklamno akcijo pod pretvezo anketiranja. Zakaj? Kmalu sem spoznal, kaj pomeni delo anketarja! Ekstremno ponižanje in minimalna obzirnost. Po mnenju nekega moškega, ki me je zavrnil, bi bil idealen čas anketiranja tri minute. Kot prvič, sem moral vsakemu

anketirancu, s katerim sem opravil anketo, izročiti vzorec persilovega gela za strojno pranje perila kot “nagrado” sponzorja in obljubljati še “nagrado” Slovenskih železnic za izpolnjeno in vrnjeno TGI anketo. Sama TGI anketa ni nič drugega kot izvrstna reklama različnih izdelkov, ki so v anketi zajeti oz. predstavljeni. Celo uradni namen ankete TGI je “identifikacija potrošnikov blagovnih znamk”. Dvomim, da bi v anketo TGI vključili izdelek npr. jogurt Spar brez vnaprejšnje pogodbe/dogovora s samim Sparom. Zakaj torej v anketi TGI niso vključeni vsi izdelki npr. jogurti na slovenskem trgu ampak samo “pomembni”? Zdi se mi, da omemba določenega izdelka v anketi TGI ni zastonj in da jo proizvajalci plačajo. Torej je omemba izdelka v anketi TGI odvisna od plačila in ne od realne pomembnosti samega izdelka. Isto velja, po mojih opažanjih, ki so prav lahko paranoidna, za anketo BGP in omembo “pomembnih” medijev v njej. Sprašujem se čemu so izpustili revijo Muska, ki je po mojem mnenju zelo pomemben časopisni medij v slovenskem medijskem prostoru? Svoje delo pa bi lahko vzel tudi kot delo etnografa pod krinko oz. diskretnega opazovalca. Večina oseb, ki sem jih kontaktiral, je bila zelo negostoljubna, neprijazna, groba. Droben prispevek k študiji slovenskega nacionalnega karakterja torej. Nekje so me odslovili, ker sem prišel na gospodov dan, na ne-deljo, pozabili pa, da je zaloputniti gostu vrata pred nosom prav tako greh. Tipičen primer dvojne morale. Ljudje na splošno ne marajo anketarjev, češ da motijo njihovo zasebnost, tu jim dam prav, in jih enačijo z akviziterji. Osebno se mi je zgodilo, da se mi je ženska oseba izdajala za anketarko, v resnici pa mi je poskušala prodati Kroniko XX. stoletjo. Ko sem jo enkrat povabil v stanovanje, se je nikakor nisem mogel odkrižati. Matej
10

ZVEZKI ZA NUBE Tujci najprej opazimo, da kar naprej pojejo. Naj si bo na polju, med nošnjo vode od vodnjaka, pri kuhanju večerje, sploh pa na plesu zvečer kamor pridejo vsi od najmanjšega dojenčka do najstarejših mam in atov. To so ljudje, ki so veselijo vsake kaplje dežja, vsakega vskalilega semena, vsake nove breje krave, še posebno pa noseče žene. Z pesmijo in plesom se zahvaljujejo za darila, ki jih tako radodarno poklanja Velika skrivnost in prosijo za še. Na celem planetu nisem našel družbe, ki bi bila naši bolj alternativna. Dva tisoč domačinov, ki se štejejo za pripadnike najbolj izoliranega plemena Tačo v Nubskih gorah, noče niti slišati da bi se vrgli po nas. To se vidi tudi po načinu, kako se ženijo in imajo otroke. Običajno izbirajo mlade deklice. Šop prijateljic, ki se dobro razumejo se odločijo za fanta, ki je vsem všeč. Zgodi pa se tudi, da dva brata ali več zaprosi za vdanost deklico, ki se jim zdi da bo dobra žena. Očitno gre za svojstvene izume poligamije, kot tudi poliandrije, vse zato, da družine ostanejo stabilne. Hkrati pa ne zanemarjajo srca: ekstatične strasti izven družine so dovoljenje in tolerirane, če le ne ogrožajo varnosti otrok. Tudi zato najbrž ni naključje da so Tačoji izpostavljeni genocidu še bolj kot druga staroselska ljudstva na zemlji. Med prvim obiskom leta 1998 sem jih našel umirajoče od lakote visoko v gorah, kamor so jih pregnale vojske arabskih fundamentalistov. Pred granatami spodaj v garnizonu Mendi jih je ščitala samo strma gora, za katero so se skrili in plemenski šaman Mandjala, ki je trdil da sudanska pešadija ne more do njih zato, ker jim ob vsakem poskusu s svojimi uroki zmeša pamet. Na vprašanje kakšno pomoč potrebujejo so skoraj enoglasno rekli, da želijo ŠOLO! Pa ne misionarsko šolo verskih ali darwinističnih fanatikov, ampak šolo, ki jih bo pripravila na srečanje z pretkanim sodobnim svetom, ki se mu res ne morejo več izogniti. In tako smo ustanovili šolo Dr. Janija Kokalja, imenovano po našem zdravniku in humanistu, ki je vse do junija 1999, ko se je ponesrečil skupaj z štirimi člani ekipe med vajo gorskega reševanja s helikopterjem na Okrešlju, ilegalno oskrboval bolnišnico na prepovedanem severu Burme. Ko sem marca 2003 slišal, da je kranjsko alternativno kulturno društvo Izbruh pripravljeno izdelati in poslati h Tačojem sto kilogramov zvezkov, sem bil ganjen podobno, kot med plesom in petjem pri Tačojih. Nasproti so si prišli popolnoma različni ljudje, ki pa

imajo nekaj zelo zelo skupnega. Hvala fantje in dekleta v Izbruhu. Hvala Šulc. Tomo Križnar MRK OKROGLE MIZE ZA KULTURNIKE Kranjski župan Mohor Bogataj je v torek 3. februarja 2004, ob 17h pripravil okroglo mizo o vsebini pravilnika za sofinanciranje kulturnih dejavnosti v MESTNI OBČINI KRANJ. Občinskega povabila se je udeležilo okrog 60 ljudi iz najrazličnejpih kulturnih organizacij in društev s področja občine Kranj. Ob 17h se je začelo z uvodnim govorom podžupana Štefana Kadoiča in po petnajstih minutah govora, so se ugasnile, ena za drugo, počasi, vse luči, nastala je tema in Andraž Šulc (Akd Izbruh) je opozoril vse zbrane, predvsem pa Mestno občino Kranj, da alternativno kulturno društvo Izbruh deluje v zasedenem Izbruhovem kulturnemu bazenu brez elektrike, ob svečah dan za dnem, brez kakršne koli finančne pomoči, neodvisno ter da je skrajni čas da Mestna občina Kranj začne resno razmišljati in delati na tem, da se pridobijo prostori za razna kulturna društva in posameznike. Namen akcije je bil, da se vsaj za hip občuti in vidi, kako je biti brez elektrike. V zaključku dveminutne direktne akcije se je zelo razburil občan DUŠAN FELDIN in zaseden izbruhov kulturni bazen v katerem se tedensko odvijajo različne nekomercialne prireditve, največkrat koncerti, ter razne druge aktivnosti: vaje bendov, snemanja, humanitarne akcije, sestanki, druženja, itd., označil za zbirališčea narkomanov. RASTKO TEPINA je poskušal Feldina umiriti, slišalo se je zelo glasno: »Feldin, sedi tišina!!!« . Okrogla miza se je nadaljevala, govora je bilo slišati veliko o raznih problemih s katerimi se srečujejo organizatorji in društva v M.O.K., vsak na svojem področju. Predvsem se je govorilo o prostorih. Kljub vsemu pa je bilo slišati tudi nekaj predlogov za pravilnik. Podžupan je izjavil, da je v letošnjem proračunu za kulturo okrog 740 milionov SIT, za razpis kulturnih dejavnosti pa bodo namenili 25 milionov SIT. Za konec še en zanimiv predlog, ki se ga je slišalo na okrogli mizi:« Mesto Kranj naj spremeni svoj slogan Mesto kulture, v Nakupovalni center Kranj !» Darči

11

Feminizem: oris problema
Štiri milijone let je trajalo, da so si ženske v razvitem svetu v razmeroma kratkem obdobju, v nekaj več kot dveh stoletjih, izborile vse bistvene pravice, ki jih vsaj približno izenačujejo z moškimi. A kljub temu spolna diskriminacija še danes ni popolnoma odpravljena. Enakopravnost med ženskami in moškimi je z zakoni določena, vendar zgolj formalno. V praksi se spolna diskriminacija še vedno kaže na številnih področjih kot so, težave pri vključevanju žensk v javno življenje npr. politiko, pogostejša zaposlitev na nižje vrednotenih in slabše plačanih delavnih mestih, v feminiziranih poklicih, delodajalci v njih vidijo cenejšo in hitreje zamenljivo delavno silo, poleg tega pa so ženske tudi pogosteje kot moški zaposlene s skrajšanim delavnim časom. S tem naj bi jim ostalo več časa za družino. Tudi v družbah, kjer so normativno formalno priznane enake pravice za oba spola, imajo ženske zaradi stereotipov in konzervatizma še vedno manjše možnosti za uresničevanje le-teh. Zato sem se odločila, da opišem vzroke za podrejenost in manjvrednost žensk, ter njihove boje za enakopravnost z moškimi. Na tem mestu bi še omenila, da bi se morale sodobne feministke ukvarjati predvsem z realno sodobnimi problemi žensk, predvsem pa uvesti v svoje delovanje spet nekaj tako hvaljenega a že skoraj pozabljenega aktivizma, namesto da se romantično ozirajo v preteklost. Vzroke za razlike med spoloma in manjvrednost žensk lahko poiščemo v patriarhatu, ki je razen redkih izjem, bistvo ureditve človeške družbe od njenih začetkov. 'Patriarhat lahko opredelimo kot socialno strukturo, kot institucionalizirano neenakost med spoloma, kjer so ljudje zaradi svojega spola pravno izključeni iz določenih aktivnosti, okolij in prostorov.' 1 Patriarhat je okorela, čeprav še zdaleč ne
12

preživeta, družbena oblika, temelječa na očetovski oblasti in na štetju sorodstva po očetovem rodu, v kateri so spolne vloge točno in strogo določene. V preteklih patriarhalnih družbah ženske niso imele volilne pravice, pravice do ekonomskih dejavnosti, pravice dedovanja, včasih pa niti osebne svobode. Danes v t.i. modernih družbah so razlike med spoloma prikrite, ženske so vrednostno enake moškim, čeprav stvari še zdaleč niso take, kot bi morale biti. To potrjuje tudi in med drugim dejstvo, da ženske v industriji še danes niso enako plačane za isto delo kot moški. Tako družbo sicer ne imenujemo več patriarhat, govorimo pa o patristični kulturi. Nastale so različne teorije o spolni neenakosti, v grobem pa jih lahko razdelimo na biološke in kulturološke. Zagovornika prve teorije sta antropologa Lionel Tiger in Robin Fox, zagovarjala pa sta dejstvo, da so spolne vloge biološko dedno določene. Človek kot bitje je 99.9% svojega obstoja preživel v lovsko nabiralniških družbah. V njej so imele ženske vlogo negovalke, vzgojiteljice, poleg tega pa so se ukvarjale tudi z nabiralništvom, ki pa je bilo le dopolnilnega pomena za preživetje. Moški so se ukvarjali z lovom. Bili so fizično močnejši, zato so imeli večji pomen na ekonomskem in političnem področju. Posledica tega je, da sta moški in ženska razvila različne sposobnosti in lastnosti. Predstavniki te teorije menijo, da je takšna delitev dela praktična in da je vsaj z vidika industrijske družbe najbolj funkcionalna, ker omogoča najuspešnejšo socializacijo novih članov. Zagovornici kulturološke teorije pa sta Margaret Mead in Ann Oakley. Trdili sta, da je spolno vedenje naučeno. Moški in ženske se skupaj s spolno identiteto naučijo tudi spolnih vlog in prevzamejo simbole in lastnosti statusnih razlik. To sta dokazovali s preučevanjem nerazvitih ameriških, afriških in azijskih plemen. Na podlagi teh sta ugotovili, da je v

nekaterih plemenih delitev dela po spolu zamenjana, druga pa je sploh ne poznajo. Kombinacijo obeh teorij zagovarja Sherry B. Ortner s svojo teorijo o nasprotju med kulturo in naravo ter o sposobnosti vzpostavljanja osebnih in intimnih odnosov. Sherry B. Ortner piše o kulturi, ki med drugim vključuje tako tehnologijo kot različne ideje, superiorni naravi. Kultura naj bi bila domena moških oz. moška stvar, saj naj bi ti v večji meri posedovali karakterne lastnosti in mentalne sposobnosti potrebne za produkcijo kulture. Prav zaradi tega naj bi bili več vredni kot ženske. Ženske pa so zaradi fizični lastnosti povezanih z reprodukcijo bližje naravi, katero moški obvladujejo in so ji nadrejeni. Pomembno vlogo igra tudi primarna socializacijia v kateri so medosebni odnosi predvsem intimni in osebni. Odnosi, ki jih ustvarjajo moški so bolj hladni in racionalni, zato se moške dojema kot manj čustvene, sposobne v prvi meri abstraktnega mišljenja. Glavna poanta Sherry B. Ortnerjeve teorije o manjvrednosti žensk temelji na ugotovitvi, da ni sama ženska biologija kriva za položaj spola v družbi. Pomemben je predvsem način opredeljevanja in vrednotenja le te. Pred 200 leti ženske še niso imele volilne pravice. Bile so last svojih očetov, bratov in soprogov. Sredi 19. stoletja pa so ženske zahtevale enakopravnost. Hotele so volilno pravico in enake možnosti za delo in izobraževanje. Zahtevale so pravico do posedovanja, do ločitve in do tega, da lahko po ločitvi obdržijo svoje otroke. Boj za enakopravnost so poimenovali tudi feminize, 'gibanje zoper patriarhalno družbeno urejenos, v kateri so bile ženske v podrejenem položaju v javni sferi in potisnjene v območje zasebnosti, družine.' 2 Kljub notranji razcepljenosti: skrajni, socialistični ali radikalni, ekološki feminizem, je različnim usmeritvam skupen boj za temeljne pravice žensk ali za njihovo ohranitev npr. volilna pravica, pravica do kontracepcije, abortusa, itd., kakor tudi
13

prizadevanje za odpravo ženskam neprijazne delitve dela po spolu in androcentrične kulture. Prve organizirane zahteve po volilni pravici so se pojavile v letu 1848. Do leta 1920 so feministke že dosegle nekaj zmag, še posebej v boju za volilno pravico in izobraževanje. V 60. letih 20. stoletja se je boj obnovil, po njegovi zaslugi so marsikje spremenili zakone in deloma prenehali z diskriminacijo. Po dolgem boju za enakopravnost v tem 'moškem svetu' je ženskam uspelo dokazati, da imajo kljub šibkejšemu telesu v sebi veliko moč. Skozi stoletja so stale v senci svojih mož, zdaj pa je končno čas, da jim stojijo ob strani kot enake. Danes je velika večina evropskih držav urejena demokratično, kar naj bi pomenilo, da veljajo enake pravice za vse, državljane in državljanke. Vendar lahko že z enim samim pogledom v politično ali gospodarsko dogajanje ugotovimo, da so enake pravice zgolj formalnost, v praksi pa spolna diskriminacija še vedno ni odpravljena. Iz tega lahko sklepamo, da zagovorniki biološke razlike med spoloma niso dosti odstopali od resnice v tem pogledu, da so se v patriarhatu skozi stoletja razvile in utrdile različne sposobnosti in lastnosti moških in žensk, predvsem pa stereotipne spolne vloge, ter da so te pregloboko zakoreninjene v naši podzavesti, da bi se jih v tako razmeroma kratkem času lahko osvobodili. Najverjetneje pa je kljub vsemu še veliko prezgodaj, da bi sprejeli nevtralnost spolov glede na pluralnost razlik. Opombe: 1 B. Pokeršnik, M. Počkar: Sociologija, str; 166. 2 Ksenija Dolinar, ur.: Leksikon Cankarjeve založbe, str; 265.

Sabina

Platonova jama
Nekoč, nepredstavljivo dolgo nazaj so v neki jami živeli ljudje, ki so bili že rojeni v tej isti jami in so celo svoje življenje prebivali v njej. Vsi so bili s hrbtom obrnjeni proti dnevni svetlobi, ki je prihajala od vhoda v jamo, od zunaj. Leta in leta so ti ljudje živeli v jami in dan na dan opazovali ter gledali svoje in tudi tuje sence, ki jih je svetloba metala na stene jame. Ves čas so poslušali en in isti zvok vode, ki je kapljala. Bili so zadovoljni s svojim življenjem, ker je bilo to edino življenje, ki so ga poznali. Nekega dne pa se je nekomu izmed njih utrnila neverjetna ideja, obrniti se in pogledati, kaj je tisto, čemur oni že celo življenje obračajo hrbet. Ko je ta človek, ki se je tega domislil, ostalim povedal, kaj mu je padlo na pamet, so ga drugi le začudeno gledali in niso vedeli zakaj kar naenkrat želja po spoznavanju tistega, kar ne poznajo in tudi niso imeli potrebe, da bi to poznali. In tako je tisti en in edini človek, ki se je tega domislil ostal sam s svojo idejo. Poslušal je svoje srce in se nekega dne res obrnil proti svetlobi. Ko je njegov prvi pogled uzrl močno, zaslepljujočo in čarobno svetlobo, ki je prihajala od zunaj, je ostal brez besed. Bil je tako presenečen in šokiran, da je moral iz jame. Šel je ven in pot ga je vodila kar sama od sebe. Zunaj se ga je polotilo še večje navdušenje: travniki, reke, jezera, čudovite rastline in živali vsepovsod okoli njega, sonce in svetloba, nekje daleč hribi in drevesa, mogočna in visoka. Tudi ko je vdihnil zrak, je začutil, da je čisto drugačen, kot v jami. Tega človeka so lepote, ki jih prej ni poznal, tako prevzele, da je hodil in hodil po svetlobi in vsak trenutek odkrival nove svari, ki so ga presunile. Svoja spoznanja in doživetja je želel deliti še z ostalimi, zato je šel čez nekaj časa nazaj v jamo. Prispel je tja in ko je vstopil, ga je spet zagrnil svet teme in senc. Ostali so bili še vedno obrnjeni s hrbtom proti svetlobi. Ko jim je začel pripovedovati, kaj vse je videl in slišal tam zunaj, so ga začudeno poslušali. Nekako kar niso mogli verjeti njegovim besedam. Kako je to mogoče, saj so le sence, tema in kapljice vode, ki kapljajo s stropa jame. To je bil ves njihov svet in prepričani so bili, da ne obstaja ničesar več. Kako je mogoče, da je nekje še nekaj drugega?! In potem je ta edini človek, ki mu je uspelo premagati svojo zaostalost prepričeval še ostale, da bi se tudi oni odprli vsemu, kar obstaja in da bi videli vse tisto, kar je on videl. Ljudje so ga nekaj časa poslušali, potem so nekateri izmed njih ugotovili, da je ta človek nor in da jih želi prepričati v nekaj slabega ali da jih celo želi speljati v past, da bo potem cela jama samo njegova, nekateri ga sploh niso želeli poslušati. Ti so za vedno ostali v jami, za vedno so živeli življenje v temi, svet senc in kapljajoče vode je bil njihov edini omejeni svet, a niso imeli potrebe po podiranju mej. Drugim, ki so poslušali, kaj jim

pripoveduje, se je zbudilo zanimanje za tisto neznano in očitno dobro. Skupaj s tistim človekom so se obrnili proti svetlobi. Oči jim je potegnilo skupaj, ker je bila svetloba tako močna in niso je bili navajeni. Nekateri izmed njih so za vedno zaprli oči in se zopet obrnili v temo, kjer so po njihovem prepričanju zopet lahko varno odprli oči, drugi so na svetlobi ponovno odprli svoje oči in se soočili z njo. Spet tretji so ugledali svetlobo in zdela se jim je preveč zaslepljujoča in močna, celo nevarna in so rekli, da je to za njih preveč in tudi oni so se obrnili nazaj v temo. Prvemu človeku, ki je stopil v svetlobo, se je pridružila le zelo majhna skupinica ljudi, ki so bili dovolj močni, da se soočijo z novostmi, ki so se zavedli, da obstaja še nekaj drugega, ki so bili dovolj odprti za nove ideje, ki so bili izjemno pogumni in vedoželjni in niso želeli celo življenje prebiti v temi. In tako je tudi v tem življenju. Večina ljudi živi slabo življenje in še to življenje so obrnjeni s hrbtom stran od vseh dobrih stvari, ki se jih sploh ne zavedajo, hkrati pa nimajo moči, da bi se obrnili ali vsaj odprli oči. Sicer se mnogi zavedajo ničvrednosti svojega življenja, ki ga iz dneva v dan podoživljajo, nekateri so celo zelo nezadovoljni, a nič ne naredijo za to, da bi bilo drugače, kar pa seveda ni prav. Naša življenja prav gotovo uničuje ta družbeni sistem, v katerega smo tako ali drugače vpeti skoraj vsi in ki od nas zahteva samo denar, ki ga težko služimo, celo v šole hodimo, da bomo nekoč pripravljeni služiti denar za lačna a nikoli sita kapitalistična usta. Večinoma je temu sistemu, ki je voden od peščice ljudi, celo vseeno, vseeno mu je izgubljenih življenj, padlih pod težo globalnega kapitalizma, ki je poplavil že skoraj vsak košček tega planeta. Žrtve so vsak dan, vsako minuto neznanske in vedno večje in rušilno moč pohlepnih rok je težko ustaviti. Ljudje pa še naprej dovoljujejo, da se to dogaja in vsak dan so bolj nemočni. Ko bi skupaj poprijeli, imamo možnost, da postavimo za začetek vsaj majhno oviro na poti in jo branimo. Nekje je treba začeti, a vsak začetek je težak. Tudi prvi korak proti svetlobi je bil za ljudi v jami izredno težak, a nekateri so ga vseeno naredili in po tem prvem koraku spoznali, da je drugi korak že lažji, tretji pa je celo tako lahek, da so vsi naslednji že samoumevni. Najteže se je bilo seveda obrniti proti svetlobi in jo spoznati, a prav to moramo tudi vsi ljudje, ki ne želimo več mižati, storiti. Najteže se je upreti temu sistemu, a naredimo to za nas, za naše soljudi, ki jih poznamo ali pa tudi ne, naredimo to za naravo, ki nima orožja, naredimo to za rastline in živali, ki izginjajo z obličja Zemlje zaradi človeškega pohlepa!!! BREZ STRAHU!!! Ta zgodba temelji na zgodbi grškega filozofa in misleca Platona, ki je že takrat, pred več stotimi leti sprevidel, kakšni so ljudje. Sama sem jo še malce priredila za današnji čas, toda bistvo ostaja isto.

Mia 14

171819Grrrls
Tko no. Dva tipa sta med folkom, edn od niju ma res velk gobc. V DCju je bil Riot Girl vikend in Cheesecake, supr bend iz LAja je igrou pru komad. No tkoj biu ta nadležn tip, kj mogu neki se dret, paj reku, pank žoke u bendih so grde! In to kr tko. Ena punca iz ubčinstva je skučila knemu, pukazala s prstom nan in rekla, ej tega mi ni treba puslušat, tebe ne rabm tuki! Tip se ji pa sam smeji. Steče na odr in vludn upraša Cheesecake, če lahk uporab mikrofon. Z majkom se ubrne k množic in začne guvort. Dekleta, ta tip je lih reku, da so use pank žoke u bendih grde. A mormo to puslušat? A ga rabmo tuki notr? Punce, djmo ga! Tkrt so 171819deklce obstople tipa in negouga frenda. Negou frend je zanikou usako puvezavo z velkmu gobcom in je reku, on je biu, on je reku, js nism nč reku. Grupa punc je tipa zrinla stran od kuncerta na rob množice. Pol so mu pa predavale o spoštovanju do žensk. Kuncert sej nadalevou. In ni blo slišat nč več neumnga iz ust tistga tipa ceu večer! Juliana Luecking, Kill Rock Stars 15

16


								
To top