Dru�be tveganja in dr�ave blaginje

Document Sample
Dru�be tveganja in dr�ave blaginje Powered By Docstoc
					           Družbe tveganja in države blaginje
                SOCIOLOGIJA SOCIALNE POLITIKE




Predmet: Sociologija socialne politke

Nosilec predmeta: dr. Zinka Kolarič

Šol.obdobje: 2000/2001

Kazalo
DRUŽBENA TVEGANJA IN DRŽAVA BLAGINJE
UVOD



Posamezne države blaginje imajo različna stališča o enakosti in tudi znotraj posameznih
držav blaginje obstajajo različni koncepti enakosti. Nekatere države ali programi postavljajo
v ospredje pravice posameznikov, kar je očitno predvsem pri tradicionalnih sistemih socialnih
zavarovanj: 'dobiš toliko, kolikor si vplačal'. Socialno zavarovanje na podlagi statusne
segmentacije, ki je norma v kontinentalni Evropi, pa sledi korporativistični logiki.

Cilj skandinavskih držav je že nekaj desetletij izravnava družbenih virov, anglo-saksonski
model pa teži k selekciji ter izločanju skupin v slabem položaju.

Država blaginje je ena od treh sfer prevzemanja družbenih tveganj, ostali dve pa sta trg in
družina. Kdo prevzema tveganje, pa je odvisno od sistema blaginje ali blaginjskega režima.

''THE STATE IN THE WELFARE NEXUS''

Raziskave države blaginje pogosto vodijo do velike zmede. Nekateri govorijo o državi
blaginje, drugi o sistemih blaginje, kot da bi bila pomena obeh pojmov enaka, vendar nista.
Socialna politika lahko obstaja brez države blaginje, država blaginje pa brez socialne politke
ne more obstajati. Socialna politika je obstajala zmeraj, kadar so obstojala neka kolektivna
politična prizadevanja za zmanjševanje družbenih tveganj.

Ponavadi za začetek moderne oblike socialne politike, smatramo Bismarckove zakone
socialnih zavarovanj iz poznega 19. stoletja. Mnogi pa se s tem ne strinjajo, saj menijo da je
država blaginje več, kot katerikoli sklop socialnih koristi, ki jih ponuja država. Tako
smatrajo za začetek držav blaginje trenutek, ko je bil zagotovljen osnovni repertoar socialnih
politik. Kljub temu pa je država blaginje več kot samo socialna politika, saj je edinstvena
zgodovinska tvorba ter jasno določena redefinicija zakaj država sploh obstaja.

V nadaljevanju nameravamo zato državo blaginje izenačevati z obdobjem kapitalizma po
drugi svetovni vojni, saj od takrat naprej živimo v državi blaginje. Pojem je bil vpeljan v času
preoblikovanja družbene pogodbe med državo in posamezniki. Marshall pravi, da je to
vsebovalo priznanje socialnih pravic državljanom, ter obljubo zmanjšanja razlik med
družbenimi sloji.

Zahodne države so postale v povojnem obdobju samo oklicane države blaginje, predvsem
zaradi hladne vojne, ki je bila vzrok, da so države začele tekmovati tudi v količini pozornosti
namenjene zagotavljanju enakosti, polne zaposlitve ter družbene blaginje.

V osemdesetih letih so se pojavili pojmi, kot je sistem blaginje, ki ga lahko definiramo kot
zvezo oziroma način preko katerega se pomoč državljanom, ki so te pomoči potrebni,
producira in razporeja med državo, trgom ter družino.

Napačno razumljena družina

Sociologi ponavadi definirajo družino kot osnovno družbeno institucijo oziroma kot temelj
družbe na mikro ravni. Družina je bila včasih mesto produkcije, porabe ter reprodukcije,
kasneje 0pa je vlogo produkcije izgubila zaradi industrializacije. Vendar številne feministične
kritike teh teorij, pravijo da družina v resnici nikoli ni izgubila vlogo produkcije, saj je bilo
neplačano gospodinjsko delo vseskozi pomemben in v nekaterih državah prevladujoč vir
blaginje.



Vzpon in padec države blaginje v dvajsetem stoletju pomeni še en cikel v spirali
javnih in privatnih prisvojitev. Kriza države blaginje je pomenila predvsem, da so z
javnimi skladi zgrajene strukture javne pomoči in distribucije privatizirane in
razlaščene za privatni dobiček.

Sodobna država blaginje, ki je začela nastajati konec 19. stoletja, je v začetnem obdobju, do
začetka prve svetovne vojne, uzakonila različne oblike obveznega zavarovanja za invalidnost,
starost, bolezen ipd. Vse te oblike obveznega zavarovanja so nadomestile oblike vzajemne
pomoči, ki so jih prej zagotavljale neprofitno-volonterske organizacije.

Sredi 70. let se je ekspanzija države blaginje ustavila. Vse države so se spopadle s krizo
njenega razvoja in krčenjem izdatkov za družbene dejavnosti. Kriza države blaginje se je
kazala predvsem kot kriza javnega sektorja.

Odgovor na pojave krize države blaginje je pojav neprofitno-volonterskega sektorja, ki
pomeni največjo socialno inovacijo 20. stoletja.
V vseh razvitih kapitalističnih državah smo priča čedalje večji krepitvi vloge tega sektorja, pa
tudi krepitvi partnerstva med njim in državo. Čedalje močnejše partnerstvo med neprofitno-
volonterskim sektorjem in državo se v razvitih kapitalističnih državah kaže tudi v spoštovanju
pomena tega sektorja v družbi in v povečanem (so)financiranju teh organizacij.
Blaginjski trikotnik

Družina je pomemben akter, katerega odločitve ter vedenje vplivajo in so pod vplivom države
blaginje ter trga delovne sile. Blaginjske sisteme moramo zato identificirati bolj sistematično,
predvsem analizirati vzročno zvezo med državo, trgom ter družino. Pomembno je spoznanje,
da te tri sfere predstavljajo tri različne principe prevzemanja družbenih tveganj. Znotraj
družine je prevladujoča metoda razporejanja virov, recipročnost.Trge za razliko od družine,
upravlja zveza med denarjem ter razdelitvijo, v državi pa je dominanten način razdelitve
avtoritarna redistribucija. Nekateri pa poleg treh sfer, vključujejo še četrto, ki je tako
imenovani 'tretji sektor', kamor spadajo predvsem dobrodelne organizacije ter prostovoljna
združenja.

Ti trije stebri so funkcionalni ekvivalenti in se zato vzajemno nadomeščajo, kar pomeni da
kjer prenehata delovati država in družina, začne delovati trg. Vsaka od treh sfer ima različno
zmožnost nadziranja ter prevzemanja družbenih tveganj.

Na makro nivoju je blaginjska produkcija vsake posamezne komponente odvisna od drugih
dveh. Na mikro nivoju pa je blaginja posameznikov odvisna od njihove lastne sposobnosti
združevanja 'inputov' vseh treh sfer.

Primer: če si družine same zagotovijo storitve, to direktno vpliva na trg in povzroči manjšo
ponudbo delovne sile ter zmanjšanje ponudbe storitev, oziroma, če država ponudi staršem
poceni varstvo otrok, potem bo manj gospodinj, ter večja ponudba delovne sile.

Gospodinjstvo je tako osnovna celica blaginjske produkcije in razdelitve. Je sfera, ki
prevzema tveganje.

OSNOVA BLAGINJSKIH SISTEMOV - PREVZEMANJE TVEGANJ

 Socialna politika pomeni javno prevzemanje družbenih tveganj. Individualno tveganje
postane družbeno zaradi treh razlogov. Prvič takrat, ko ima posameznikova usoda kolektivne
posledice oziroma takrat, ko je ogrožena blaginja države. To pomeni da je socialno varstvo
predpogoj za gospodarsko uspešnost.
Drugič, tveganja postanejo družbena, ker jih družba prepozna kot upoštevanja vredna
tveganja. Tretji razlog pa je ta, da naraščajoča kompleksnost družbe povzroča veliko tveganj,
ki jih posamezniki sami ne morejo obvladovati.

Odvisnost od tržnih dohodkov je glavni katalizator splošnih tveganj, ker je samo preživetje
odvisno od pogojev, na katere posamezniki nimajo vpliva - trg sam po sebi ne zagotavlja
prihodka niti zaposlitve. Tržna gospodarstva so zelo dinamična - delavci lahko v trenutku
postanejo odvečni in marginalizirani. Masovna brezposelnost je tako edinstven pojav družb
mezdnih delavcev.

Družinski in Tržni 'neuspehi'

Bolj ko tveganja postanejo splošna, večja je možnost za neuspelo prevzemanje tveganj s strani
družine in trga. Do 'čiščenja' trga pride samo v primeru, da se vsi udeleženci popolnoma
prilagajajo ponudbi in povpraševanju.

Protislovje pa je v tem, da posamezniki niso sposobni biti prosti tržni akterji. Prvi pogoj v
prosti menjavi, je možnost akterja, da zadrži produkt, dokler ta ne doseže prave cene, kar pa
seveda ni mogoče v primeru da je ogrožena osnovna eksistenca. Trg delovne sile, je lahko
pravi trg samo v primeru, da bi imajo udeleženci poleg zaslužka tudi dostop do virov
blaginje.

Zgodovinsko gledano so bila sindikalna gibanja ter kolektivna pogajanja, glavni instrument
obvladovanja trga ter osvobajanja delavca, ne pa tudi zagotovilo blaginje, ki je neodvisna od
trga.

Obstajajo trije teoretični razlogi zakaj so trgi nezadostni: nepopolna konkurenca, napake trga
ter napačne informacije.

Nepopolna konkurenca, predvsem zaradi monopolov, popači cene. Če je ponudba
kontrolirana, cene pa fiksne, pride do situacije, kjer so upravičenci do zdravstvenih in drugih
storitev, prisiljeni sprejemati obstoječo ceno in kvaliteto storitev. Nepopolna konkurenca je
tako vzrok za regulacijo cen.

Viri tržnih napak izhajajo iz neenake distribucije tveganj. Liberalni ekonomisti pravijo, da
javna pomoč revnim, povzroča še večje pomanjkanje. Če so napake trga omejene na zbiranje
'slabih' tveganj, potem bi bila rezidualna država blaginje rešitev za posameznike, ki jih trg
diskriminira, pravi Barr.

Ekonomska teorija o trgih predpostavlja popolno znanje in informacije vseh udeležencev na
trgu, vendar je realnost dostikrat drugačna, saj ima le malo posameznikov dostop do
informacij o tržnem dogajanju. Napačne informacije tako niso problem posameznikov,
temveč nacionalni problem. Če predpostavimo, da večina državljanov nima ustreznih
informacij tako sistem privatnih socialnih pomoči ne more delovati pravično in učinkovito,
zato pa smo prisiljeni oblikovati državo blaginje, ki bi bila univerzalna ter vsestranska.
Prevzemanje tveganj in modeli solidarnosti
Družbena tveganja so osnova blaginjskih sistemov. Razvrstimo jih lahko v tri razrede:
'razredna', 'življenska' ter 'med-generacijska' tveganja. Prevzema jih družina ali država
blaginje lahko pa so razporejeni na trgu. Kadar država prevzame tveganje, je zadovoljitev
potrebe vzeta izven družine in trga.

Razredna tveganja

Družbena tveganja so neenako razporejena med posameznimi družbenimi razredi. Najnižji
družbeni sloji prevzemajo največ tveganj in zelo težko poiščejo rešitev na trgu ali znotraj
same družine.

Način s katerim država uravnava neenakosti v tveganjih, se imenujejo politika solidarnosti.
Ločimo tri različne modele solidarnosti države blaginje. Ti modeli odražajo zgodovinsko
prevladujoče skupine kolektivne politične mobilizacije.

Prvi je tako imenovani 'rezidualni pristop', ki pomoč omejuje na posameznike v najnižjih
slojih, kot so na primer matere samohranilke, revni, invalidi itd.. Rezidualni pristop deli
posameznike na večino tistih, ki so si sposobni sami zagotoviti blaginjo preko privatnih
sistemov zavarovanj, ter na drugi strani manjšino, ki je odvisna od države.

Drugi pristop je korporativistični. Ta razporeja tveganja na podlagi statusa v družbi. Poklicna
diferenciacija je zato najbolj tipičen izraz korporativizma.

Tretji pristop se imenuje univerzalni in temelji na ideji prevzemanja vseh individualnih
tveganj tako slabih kot dobrih. Pristop vključuje solidarnost ljudi. V nekaterih primerih, kot so
nacionalni zdravstveni sistemi, je to zaradi tega ker je tveganje univerzalno. Univerzalizem
ima korenine v dveh navidezno nasprotujočih si političnih smereh –eni so liberalni reformisti
kot je Beveridge, ki so utemeljevali da univerzalizem zmanjšuje birokratizacijo, drugi pa so
socialisti.

Življenjska Tveganja

Tudi preko življenjskega cikla so tveganja razporejena neenako. Življenjski cikel revščine je
tesno povezan z pomanjkanjem ustreznosti med starostno specifičnimi potrebami ter prihodki.
Življenjska tveganja je tradicionalno prevzemala družina skozi klasične sporazume, da otroci
skrbijo za starše, ko ti ostarijo. Tudi trg prevzema ta tveganja in sicer preko sistemov
življenjskih zavarovanj ter privatnih shem pokojninskega zavarovanja. Tradicionalna država
blaginje pa krije življenjska tveganja predvsem v dveh obdobjih, to sta otroštvo ter
upokojitev. V času post industrijskih družb, prihaja do povečane nestabilnosti družin,
brezposelnosti ter bolj negotovih karier, posledično pa nastopijo tveganja tudi v mladostniških
ter zrelih letih.

Med-generacijska Tveganja

Življenjske možnosti nekaterih skupin so sistematično v podrejenem položaju. Te neenakosti
se normalno pojavijo kot življenjska tveganja, če so podedovana pa govorimo o med
generacijskih tveganjih. Ker te neenakosti producira družina, trg pa jih samo še dodatno
okrepi, mora država blaginje aktivno skrbeti, da ta tveganja zmanjšuje. Med generacijska
tveganja tako zahtevajo egalitarizem, predvsem v obliki politike enakih možnosti. Države
blaginje interpretirajo enake možnosti na dva načina. Prvi je minimalističen, (anglo saksonski
model, ki vpeljuje rezidualne programe, usmerjene k skupinam v neugodnem družbenem
položaju), drugi pa je maksimalističen, (družba sistematično diskriminira določene skupine, ki
zato nimajo enakih možnosti – 'univerzalni šolski sistemi' – enake možnosti dostopa do znanj
naj bi zmanjšale neenakosti v družbi).

Dekomodifikacija

Koncept predpostavlja da so posamezniki ali pomoči države izvzete iz trga. Opisuje zvezo
med državo blaginje ter standardnim delavcem moškega spola, ki ima zagotovljeno kariero,
ne moremo pa ga uporabiti pri ženskah, saj so njihove ekonomske vloge pogosto le delno
vzete iz trga ali pa sploh niso. Večina feminističnih kritik, pravi da država blaginje
reproducira žensko ujetništvo in naredi malo za blažitev dvojnega bremena žensk, (služba in
skrb za družino). Za mnoge ženske je družinska odvisnost funkcionalni ekvivalent ekonomske
odvisnosti.

Familizacija in Defamilizacija

Ti termini pogosto povzročajo zmedo. Krščanski konzervativci skušajo vzpostaviti
tradicionalne družinske vrednote, skandinavcem pa termin pomen ženskam prijaznejše
politike države blaginje. To so predvsem politike, ki naj bi zmanjševale breme žensk. Termin
familizacija označuje blaginjske sisteme, ki dodeljujejo največ pomoči gospodinjstvom. Izraz
defamilizacija pa označuje politike, ki skušajo zmanjšati posameznikovo odvisnost od
družine. Defamilizacija je odvisna od države blaginje. Nordijske države so edine države, ki
imajo socialno politiko naravnano tako da maksimizira ekonomsko neodvisnost žensk, po
čemer se razlikujejo od liberalnih režimov, ki zagotavljajo trgu nadomestna oziroma
alternativna dohodkovna zagotovila. Konzervativni pristop pa vzpodbuja polni delovni čas
žensk ter njihovo dolgoročno participacijo na trgu delovne sile.

Pregled primerjav oblik sistemov blaginje
Pri začetnem prispevku Richarda Titmussa' (1958) o položaju blaginje je bilo veliko truda
vloženega v klasifikacijo države blaginje. Tipologije so lahko koristne iz najmanj treh
razlogov:

zaradi lažje analize podatkov (pomagajo nam videti gozd namesto neštetih dreves)

če lahko ustvarimo skupino različnih vrst glede na odločilne lastnosti, lahko analitiki lažje
identificirajo nekatere skupne povezovalne logike premikov in mogoče celo vzrokov

tipologije so pomagajoče orodje za delovanje in ugotavljanje hipotez

Tipologije so problematične, saj se zaradi posplošitev izgubijo razlike, še posebej, ker so
tipologije dedno statične. Prikazujejo trenuten posnetek sveta v eni točki v času in ni jim
lahko ujeti sprememb ali rojstva (nastanka) nove vrste. Katerakoli tipologija režimov blaginje
ima zato veljavo le toliko časa, dokler zgodovina miruje. Tipologija ima vrednost, če se čas ne
spreminja. Razvrstitev (klasifikacija) države blaginje odseva določeno obdobje; v večini
primerov je to mirno stanje (status quo) 70-ih in 80-ih let
V prejšnjih delih je Richard Titmuss pisal o tipologiji režimov 'treh svetov'. Drugi mu to
tipologijo spodbijajo z močnimi argumenti, saj so mnenja, da bi se tipologija morala ponovno
vzpostaviti, ker je le-ta premočno temeljila na programih dohodkovne podpore, preveč je
osredotočena na državni trg in preveč je enodimenzionalno oblikovana okrog standardnega
fizičnega delavca.

Primarno si dve širši kritiki zaslužita pozornost. Ena dvomi v preprosto triado; trdi, da bi
morali razlikovati še dodatne modele, tako imenovan 'četrti svet'. Druga kritika pa postavi pod
vprašaj osnovni kriterij, ki ga uporabljamo v strukturi tipologije.

Preden nadaljujemo, moramo razjasniti eno točko, kjer se lahko pojavi zmeda. Titmuss
preučuje baze za izgradnjo tipologije, ki jo raziskuje in to so režimi blaginje in ne države
blaginje ali individualne socialne države. 'Režimi' se nanašajo na načine, v katerih blaginja
nastaja med državo, trgom in družinami. Nekaj zmede se lahko pojavi, ker je svetovni 'režim'
pogosto uporabljen za več različnih fenomenov: režim revščine, pokojninski režim, režim
zaposlenih moških…(to jih je le nekaj). Nekatere kritike 'treh svetov' so v nekem smislu
nepomembne, ker niso naslovljene na režime blaginje, temveč na individualne programe.

Leibfried's (1992) meni, da lahko upoštevamo argument, da obstaja poseben sredozemski
režim, zato ker je socialna pomoč v južni Evropi izredna (ima drugačne kvalitete). Podoben
problem ima nekaj feminističnih prispevkov pri tem, da so redefinirali odvisno spremenljivko
zato, ker je tako pomembno primerjati modele hranilcev (skrbnikov) družin. To je relevantno
za primerjavo režimov blaginje. Tipologija se nanaša samo na eno dimenzijo socialne
politike. Režimi skrbnikov družin in režimi blaginje sta dve različni spremenljivki.

PREGLED TREH SVETOVNIH OBLIK SISTEMOV BLAGINJ V KAPITALIZMU

Mešanica zasebno-javno je podprla tipologijo treh svetov. To, kar je to tipologijo podprlo, so
bile stopnje nekakovosti in stratifikacije ali metode vzajemne pomoči. Režimske značilnosti,
ki predstavljajo triado – liberalno, konzervativno in socialno demokratično, izvirajo iz
klasične evropske politične ekonomije. Odsevajo politični in ideološki pritisk, ki je
prevladoval v njihovi zgodovinski evoluciji, ki je dosegel višek z dobro razvitimi državnimi
blaginjami v 70-ih in 80-ih letih. Ne glede na politični izbor tipologija postane statična v
smislu, da odraža socialno-ekonomske pogoje, ki so takrat prevladovali. Predvsem ekonomija,
v kateri je prevladovala masovna strojna produkcija. Razredna struktura, kjer je bil ročni
delavec prototip meščana, družba, ki je bila prototip družine in to take, v kateri je bil en
stabilni finančni skrbnik družine.




LIBERALNA OBLIKA sistema BLAGINJE

Liberalna socialna politika izhaja iz politične ekonomije devetnajstega stoletja in njenih
pojmov 'manj sposobnih' in 'samopomoč'. Zaupali so v svoboden trg. Ti režimi zdaj v sodobni
obliki odražajo politično predanost, da bi zmanjšali državni vpliv, da bi individualizirali
tveganja in promovirali odločitve trga. Zato ne odobravajo državnih upravičencev.
Liberalna socialna politika prevladuje v državah, kjer so bila socialistična ali krščansko
demokratična gibanja slaba ali pa jih sploh ni bilo.

Castles (1993) je poudaril, da so anglosaksonski narodi za liberalni model. Ampak dodaja, da
je pametno razlikovati med družbami kot so avstralska in britanska, kjer je delavsko gibanje
imelo pomembno vlogo v ureditvi socialne politike in med ZDA, kjer je bila vloga gibanja
obrobna. V prvem gibanju (avstralsko, britansko) je država blaginje bolj kolektivna.

Tri značilnosti liberalnega režima:

   1. Je rizidualna, socialna jamstva so tipično omejena na 'slaba tveganja'. Sprejema ozko
      definicijo o tem, kdo bi bil primeren za socialno pomoč. Liberalna socialna politika je
      potomec pomoči revnim v 19. stoletju. Oni odobravajo sredstva in teste za to, kdo je v
      resnici potreben pomoči v primerjavi s programi pravic. To bi moral biti indikator
      liberalizma. In res je, da mednarodne primerjave pokažejo, da se anglosaksonske
      države blaginje izredno pristranske v ciljni socialni podpori, še posebej v Avstraliji,
      Novi Zelandiji, ZDA in Kanadi. To je bilo potrjeno v kasnejših raziskavah: ali je
      dominanten ali vsaj zelo pomemben element celotne socialne zaščite in je v celoti
      organiziran v Avstraliji, Kanadi, Irski, Novi Zelandiji, ZDA, in Veliki Britaniji.
      Nemčija je najbliže temu, da ni liberalni model.
   2. je rezidualna v smislu, da se trdno drži ozke koncepcije tega, katera tveganja so lahko
      socialna. ZDA so zelo rezidualna, ker imajo pomanjkljivo državno zdravstveno
      pomoč, bolniško, porodniško, družinsko podporo, samohranilske družine. Če gledamo
      na neuspehe trga na teh področjih vidimo, da je ta pristop usmerjen k pomoči slabim
      (rizičnim): za revne, starejše, nadomestne matere… Čeprav je močna tradicija
      selekcije, pa so tudi elementi vsestranski. Nič ni bolj vidno kot to; to je najbolj vidno v
      popularnem pojavljanju negativnih davkov na dohodek in to metodo je originalno
      predstavil Milton Friedman in zdaj se širi v Avstraliji, Kanadi, Veliki Britaniji in
      ZDA. Po eni strani so liberalne in konzervativne politike podobno residualne
      predvsem v tem, kar zadeva družinsko podporo; imajo pa različne razloge, zato
      liberalisti to vidijo kot naravno aktivnost trga in kot odgovornost posameznika;
      konservativci pa vztrajajo, da je to pravica družin.
   3. Karakteristika je vzpodbujanje trga. Najbolj je bilo to v Ameriki. To je bila promocija
      'kapitalizma blaginje' v dvajsetih letih ali v VB v obdobju Thatcherjeve. Šele s
      pogodbo New Deal v tridesetih letih je v Ameriki prišlo do 1. državnega programa:
      socialno varstvo. Kot je bilo že rečeno, ta rezidualni pristop goji dualizem. Tisti, ki so
      dobri, se na trgu zanašajo sami na sebe. Tisti, ki so rizični ('slabi') pa postanejo odvisni
      od pomoči blaginje. Zdaj obstajajo različni načini delovanja na trgu: individualni:
      (osebni pokojninski računi, življenjsko zavarovanje) in skupinski (skupinska
      zavarovanja). Združuje jih to, da so oproščeni davka.

SOCIALNO DEMOKRATSKA OBLIKA BLAGINJE

Ta režim je sinonimen s skandinavskimi državami; pojavil se je bolj pozno. V Danski,
Norveški in Švedski so bili temelji položeni s stabilno socialno demokratsko vlado v 30-ih in
40-ih. V Finski pa 20 let pozneje. Temelji in razvita oblika ni ista stvar. Šele v 60-ih letih
lahko rečemo, da se je to socialno demokratsko obdobje šele pojavilo. Čeprav so bile v
zgodovini socialnih politik te države liberalne. Pojem 'pomoč revnim' pride iz VB. To se je
postopoma spremenilo v socialno pomoč in od 40-ih do 60-ih let se je spremenilo v moderne
programe, ki dajejo pravico. Čeprav je bilo univerzalno že od nekdaj nerazvito v
skandinavskih državah blaginje. Danska je bila prva, kjer so dali pomoč vsem starejšim glede
na dohodek. Socialno demokratski režimi so radodarni s to pomočjo. Te lastnosti izvirajo iz
močne socialno demokratske vlade, ki so jo imeli dolga leta. Univerzalizem ni zadostna
lastnost. Režim ni poseben samo zato, ker je univerzalen,. Socialno demokratski 'ljudske
pokojnine' ali narodno zdravstveno varstvo je le malo bolj univerzalno kot britanske ali
nizozemske. Res pa je, da so te države (skandinavske) potisnile meje univerzalizme dalje kot
kdorkoli drug. Še bolj pomembno je, da so pravice dane posameznikom na osnovi
državljanstva in tam, kjer te države res izstopajo v primerjavi z drugimi univerzalnimi sistemi.
Načrtno poskušajo zmanjšati vlogo pomoči na osnovi potreb. Razlikuje se tudi po aktivnem in
točno določenem trudu, da se s to pomočjo ne bi nihče okoriščal in da bi zmanjšali oziroma
odpravili odvisnost od trga.

Medtem se v VB in skandinavskih državah vzpodbuja privatna pomoč, še posebej v
pokojninah in zdravniški oskrbi. Skandinavske države se borijo, da bi zaprli trg in povečali
enakost. V 50-ih letih se je začela razvijati rast privatnih pokojnin, da bi nadomestili slabe
pokojnine. Skandinavske države so se odzvale na javni drugovrstni sistem. Velika Britanija pa
je v posebni situaciji sčasoma pustila vlado trgu. V Nizozemski so te pokojnine dali na
družbe, kjer so posamezniki zaposleni. Da ne bi bilo privatne pomoči, bi bilo možno samo, če
bi bili dodatki primerni. Nordijski demokratični sistemi imajo zelo visoka denarna
nadomestila.

Če omejimo študij neizkoriščanja na neke standardne programe transferja dohodkov, potem se
ti režimi ne delijo toliko na socialno demokratične in tiste druge ampak v bistvu liberalni
režim daje skromne dodatke v primerjavi z ostalima dvema. Kar je značilno samo za socialno
demokratski režim, je spojitev univerzalizma z velikodušnostjo in socializacijo teh tveganj.

V 70-ih letih so večinoma neliberalni režimi prišli do podobne stopnje teh programov
denarnih dodatkov. Ampak socialno demokratski režim v bistvu še bolj vrednoti to denarno
pomoč, socialno pomoč, velikodušno podpirajo delovne ženske… V poznih 60-ih
skandinavske države postanejo znane kot države, ki nudijo pomoč. Zelo se je razvilo
zdravstveno varstvo in infrastruktura pomoči. Poudarek je na družinski pomoči. Posebej so
privilegirani otroci in starejši. Socialno demokratski model in egalitarizem sta postala
sinonima. Mnogim ta egalitarni element pomeni univerzalizem. Vsi uživajo enake dodatke in
pomoč (bogati in revni). Drugi opozarjajo na aktiven napredek blaginje in življenjskih
možnosti – mogoče ni to nikjer bolj očitno kot pri ženskah. Spet drugi izenačujejo
enakopravnost s ponovno razdelitvijo in odpravo revščine. Oboji imajo prav.

Polna zaposlenost je gotovo bila glavna obljuba socialno demokratskega modela – vendar je
bila tudi pri drugih modelih. Vedno nižja nezaposlenost ločuje Skandinavijo od večine drugih
narodov. Kot prvo Danska in zdaj tudi Finska in Švedska imata masovno zaposlenost;
sovpadanje polne zaposlenosti in socialne demokracije se je zrahljalo. Za začetek ne smemo
razlikovati med dejanskim delovanjem in politično obvezo. Kar zadeva zadnje, sovpadanje
ostaja. Ekspanzija zaposlenosti v Skandinavskih državah od leta 1960 je lahko pojasnjena s
strani pristašev enakopravnosti. Sedanja skandinavska brezposelnost se ne razlikuje veliko od
na primer nemške ali francoske. Odstotek zaposlenosti se je spremenil zaradi vse večje
udeležbe žensk na trgu delovne sile. Obljuba zaposlenosti je prav tako očitna v aktivne tržne
politike dela. Veliko virov in ljudi obsega različna izobraževana, preizobraževanja ali
programi za napredovanje. Skandinavska blaginja in politika zaposlovanja je vedno počivala
na času produktivnosti, maksimizirala je produktivni potencial meščanov. Površinsko zgleda
to kot posnemanje tega, kar Američani imenujejo 'workfare'. V resnici se to razlikuje. Javna
dela v Ameriki predpostavljajo, da so družbene koristi odvisne od sprejemljivosti dela,
medtem ko skandinavska produktivnost predpostavlja, da mora država blaginje zagotoviti
vsem ljudem potrebne dohodke in motivacijo za delo (in da je delo na razpolago).

Socialno demokratski režim je neizogibno državno dominantna vez blaginje. Skandinavske
države blaginje in še posebej Švedska sedaj doživljajo težke čase. Zaradi proračunskih
razlogov, je vlada zmanjšala družbene koristi: zmanjšanje nadomestil, vpeljava čakalne liste
za bolne, krajšanje časa nadomestil za brezposelne in nižanje pokojnin.

Še enkrat naj preverimo pravno veljavnost režimov. Zraven močnega poudarka na zmanjšanju
pomena družine, izstopata še dve značilnosti socialno demokratskega režima: univerzalizem
in na obrobje postavljena zasebna blaginja. Prednosti, ki so v univerzalizmu v socialno
demokratskih režimih so primerjalne, močne in značilne. Ravno nasprotno pa so prednosti
zasebne blaginje nizke (gotovo ne značilne) v socialno demokratskem režimu, ampak so pa
pozitivne in značilne v liberalnem režimu.

KONZERVATIVNA OBLIKA BLAGINJE

Konzervativno ponavadi pomeni slabšalno. Socialna politika v teh državah se začne kot
rezultat monarhistične socialne politike. Šele po drugi svetovni vojni pa res lahko govorimo o
pravi socialni politiki, ki temelji na socialno demokratskih konzervativnih koalicijah. Bistvo
te politike temelji na združitvi statusne različnosti in vlogi družine. Posebno močna je bila v
južni Evropi, na Nizozemskem, v Nemčiji, Belgiji. Delno pa bi kot konzervativne države
označili tudi Japonsko (filozofija konfucionizma podobna filozofiji krščanstva) in Francijo
(družina je manj pomembna ).

Značilnosti:

Prav značilnost korporativnega oblike države blaginje je povečana vloga države v pomoči
ljudem. Druga značilnost je močan vpliv korporativnosti v socialni varnosti. Najpomembnejšo
je prisilno socialno zavarovanje, ki je vezano na trajno zaposlenost. Manj pomemben ostaja
sistem privatnega socialnega zavarovanja. V nekaterih državah, je določen del socialnega
varstva pripisan nevladnim organizacijam, v večinskem primeru pa je to cerkev. Tretja velika
značilnost konzervativnega sistema države blaginje je velik poudarek družini. To posebno
velja za južno Evropo in Japonsko. Sistem družine predpostavlja moškega člana v družini
katerega centralna naloga je s svojimi dohodki zagotoviti socialno varnost družine, poleg tega
pa je cela družina odgovorna za svoje člane in jim je dolžna zagotoviti čim večjo blaginjo. Ob
pogledu na te tri značilnosti ugotovimo, da je konzervativni model zelo poseben. Model ima
zelo poudarjen korporativizem in družino, medtem ko je vloga države manj pomembna.

V konzervativnem modelu je prisotnega nekaj rezidualizma, ki je podoben rezidualizmu v
liberalnem sistemu. Razlika je v tem, da v liberalnem sistemu rezidualizem lajša napake
sistem, ki nastanejo zaradi napake trga. V konzervativnem modelu pa rezidualizem lajša
napake socialnega skrbstva s strani družine.

Konzervativna politika ima z liberalno politiko skupno še to da igra zelo pasivno vlogo pri
politiki zaposlovanja, čeprav vsak to utemeljuje drugače. Liberalni model zagovarja
nereguliran trg dela, konzervativni model pa poudarja samo močno politiko zaščite delovnih
mest, v primeru brezposelnosti pa za nepreskrbljene člane skrbi družina.
                        Liberalni tip           Socialno demokratski    Konzervativni tip
                                                tip
Vloga družine           obrobna                 Obrobna                 centralna
Vloga trga              centralna               obrobna                 obrobna
Vloga države            obrobna                 centralna               pomožna
Primer                  USA                     Švedska                 Nemčija

Odstopanja od tridelnega modela blaginje

Klasifikacija treh modelov blaginje se seveda povsod ne izide, še posebno če upoštevamo
dodatne lastnosti. Včasih modeli blaginje samo malenkost odstopajo od tipologije treh
modelov, včasih pa je potrebno poiskati poseben model.

Glavni problem je Velika Britanija. Po prvi primerjavi bi Britanijo uvrstili ob bok
Skandinaviji v socialno demokratski model. ( zagotovljeno zdravstveno varstvo, urejena
stanovanjska politika). V nadaljevanju pa se izkaže, da Britanija spada v bolj liberalni model
(neizpolnjena polna zaposlenost, skromna stanovanjska politika). Velika Britanija je tako
primer nejasne kategorizacije.

Drugi tak primer je Nizozemska. Po ugodnostih s strani države bi spadala v socialno
demokracijo, ko pa preučimo vlogo družine pa ugotovimo da bi lahko spadala v konzervativni
model.

Iz teh dveh primerov lahko sklepamo, da nobena država ne pripada čistemu teoretičnemu
modelu blaginje. Pri definiranju modela blaginje upoštevati vse pomembne konfliktne in
nasprotujoče si dokaze. Pomembno pa je da nas kakšen nasprotujoč si dokaz ne zanese na
napačno pot. Eden napačen program še ne definira modela.

Dodatni režimi modelov blaginje

Ponekod se modeli države blaginje tako zelo odmikajo od osnovnih modelov da bi lahko
rekli da potrebujemo za razlago nove modele. To velja zlasti za Avstralijo in Novo Zelandijo,
Sredozemske države in vzhodno Azijo (Japonska, Južna Koreja in Tajvan).

Avstralski model

Primer Avstralskega modela je podoben modelu Velike Britanije. Mešajo se sestavine
liberalizma in socialno demokratskega sistema. Značilna je skromna socialna pomoč,
prilagojena liberalnemu modelu, ki pa značilno bolj prilagojena pomoči potrebnim.Poleg
državne socialne pomoči, je značilna še močna politika plač na trgu delovne sile, ki poizkuša
zagotavljati enakost in pravičnost. Socialno demokratske pravice (enakost, polna zaposlenost,
zanesljiva zaposlitev), postopoma, zlasti pa po letu 1980 izginjajo. Tako avstralska skupaj z
novozelandsko socialno politiko postaja izrazito liberalno naravnana (minimalno vmešavanje
države, trg kot regulator tveganj).

Sredozemski model

Sredozemske države, lahko zaradi svojih značilnosti ločimo od kontinentalne Evrope. V teh
državah je kot socialna pomoč močno prisotna vloga družine. Tu se lahko vprašamo ali to
sicer ni napaka, vendar je problem miselnost, da družina nikoli ne odpove in ne naredi
napake.

Vzhodno azijski model

V državah vzhodne Azije, posebno Japonska, Koreja in Tajvan obstaja poseben model
kapitalizma. Ta vključuje polno zaposlenost, reguliran trg dela, čim večja enakost plač.
Model blaginje pa združuje elemente rezidualnega liberalizma in konzervativnega
korporativizma. Državno socialno zavarovanje je zelo nizko in temelji na enakosti.
Liberalizem se kaže v tem, da si bodo ljudje sami zagotovili socialne ugodnosti preko
zaposlitve. S tem se povzročijo neenakosti. Različna izobrazba in z njo povezana zaposlitev
vpliva na kakovost privatnega socialnega zavarovanja. Velika razlika je če si zaposlen ali ne,
in če si zaposlen v velikih ali majhnih organizacijah. Tukaj je vloga države zelo majhna,
oziroma sploh ni potrebna, saj vse potrebno opravita trg in družina. Ta drugi faktor socialnega
zavarovanja je družina, saj sledijo tradiciji filozofije kofucionizma, ki je podobna krščanstvu.

Na splošno lahko za vse tri režime rečemo da izražajo značilnosti, ki se ne ujemajo z nobenim
klasično evropskim modelom blaginje.

Nove rizične skupine v starih državah blaginje
Država blaginje ima v razvitem svetu splošno podporo volivcev. Kljub temu, da sicer obstaja
določeno negodovanje o njenih različnih storitvah, si v splošnem ljudje želijo večjo vlogo
države blaginje, tudi če to pomeni večje davke. Večina si želi storitev, katerih so deležni vsi
in so manj naklonjeni programom, kateri so namenjeni le delu prebivalstva. Tako je naprimer
zaščita upokojencev splošno priznana vrednota; po drugi strani pa je podpora mladim veliko
manj samoumevna. Interese upokojencev, ki so podprti iz strani interesnih organizacij (še
posebej iz strani sindikatov) je enostavno zagovarjati, tudi če to pomeni zanemarjanje
programov za pomoč mladim« (Esping-Andersen, 2000: 148).

Država blaginje je nastala v drugačnih razmerah, kot obstajajo danes. Vrhunec je doživela v
času gospodarske rasti ter polne zaposlenosti. Usmerjena je bila predvsem v zagotavljanje
stabilnosti zaposlitve ter v zagotavljanje prihodka. Skupini, ki sta bili v tem kontekstu najbolj
ogroženi sta bili skupina starih ter družine z velikim številom otrok, na kar se je odzivala
država z pokojninami ter z otroškimi dodatki.

Danes se družbe srečujejo z drugimi viri ogroženosti, ki pa so posledica zunanjih dejavnikov.
Med te lahko štejemo negotovost zaposlitve (katero povzroča nestabilnost trga delovne sile)
ter nove tipe družine, ki so v okviru sedanjih sistemov države blaginje manj sposobni
zagotavljati socialno varnost kot tradicionalni tip, za potrebo katerega so bile te socialne
politike vpeljane. Tako se pojavljajo nove ogrožene skupine v populaciji. Glavni problem
države blaginje danes je torej, kako se prilagoditi na novonastale razmere in pomagati tem
novim skupinam, da presežejo prag revščine ter jim s tem odpreti možnosti.

Vendar pa obstajajo velike razlike med različnimi državami ter njihovim načinom za
doseganje tega cilja. V glavnem lahko ločimo vsaj tri osnovne tipe sistemov blaginje: to so
liberalni, konzervativni ter socialdemokratski sistem. O nastanku in razvoju teh sistemov je
bilo napisano že veliko, zato se s tem vprašanjem v tem prispevku ne bomo ukvarjali. Raje se
bomo osredotočili na trenutno stanje ter na možnosti za reševanje problemov, katere ta sistem
omogoča. Pomembno pa je vedeti, da vsak izmed teh sistemov s svojo logiko poizkuša
reševati probleme brezposelnosti ter revščine, pri čemer v veliki meri način oziroma smer
prilagajanja posameznega sistema ostaja nespremenjena glede na prejšnje stanje. Oziroma
povedano drugače: gre predvsem za poglabljanje in ne za spreminjanje logike sistemov.

Liberalni tip

Liberalni tip prisega na deregulacijo trga, katerega posledica je visoka zaposlenost nizko
kvalificirane delovne sile. Ta strategija sicer pripomore k fleksibilnosti trga delovne sile,
vendar pa nizke plače, ki so posledica oslabitve sindikatov velikokrat ne zadoščajo, da se
posameznik iztrga iz revščine. Če je torej ujetost v brezposelnost malo verjetna, pa obstaja
velika verjetnost revščine. Nizki davki kot ena poglavitnih značilnosti te strategije pustijo le
malo možnosti za državno intervencijo. Tako država kot delodajalci niso zainteresirani za
aktivno politiko zaposlovanja s pomočjo izobraževanja. Po eni strani torej ni večje nevarnosti
dolgotrajne brezposelnosti, po drugi strani pa obstaja realna možnost revščine med
zaposlenimi; revščine, iz katere je izhod manj verjeten kot v konzervativnem ter
socialdemokratskem tipu, in je torej dolgotrajna.

Med dvostarševskimi družinami prevladujejo takšne, med katerimi sta zaposlena oba starša.
Poseben problem pa so enostarševske družine, pri katerih je brezposelnost, in s tem povezana
revščina, zelo pogost pojav. Starši v takšnih družinah ponavadi zapustijo trg delovne sile in se
vanj (tudi zaradi pomanjkanja spodbude s strani države) ponavadi ne vračajo. Esping-
Andersen ugotavlja, da je na Švedskem (socialdemokratski tip države blaginje) zaposlenih
dvakrat več mater samohranilk kot jih je v ZDA (tipični predstavnik liberalnega tipa). Tako
imajo tiste enostarševske družine v ZDA, ki se opirajo na državno podporo, skoraj ničelne
možnosti izviti se iz revščine (Esping-Andersen: 2000, 162).

Liberalni model se opira predvsem na posebej foksuirane socialne pomoči tistim, ki posebne
potrebe lahko dokažejo (means tested). Vendar pa liberalni model ni popolnoma homogen.
Vsaj na področju zaščite mladih lahko v njem najdemo dva različna trenda. Medtem, ko v
trdem liberalnem modelu (katerega predstavljajo ZDA ter VB) mladi relativno izgubljajo
podporo (v primerjavi z starejšimi), pa se pozornost v bolj laburistično usmerjenih liberalnih
deželah(»lib-lab«), kot so Avstralija, Irska ter Nova Zelandija vse bolj usmerja k mladim.

Konzervativno korporativistični (kontinentalni) tip

Za povojno strukturo tveganj je bila integralna prevladujoča družina. Socialna politika je
spodbujala pravilo: ženska naj bo gospodinja doma, moški pa naj finančno preskrbi družino.
Socialne službe so bile nerazvite, ker se je predpostavljalo, da ženske z rojstvom otroka
prenehajo delati. Pri tem je šlo za tveganje, da moški izgubi to zmožnost oskrbovanja družine
s svojo plačo, ne pa toliko za tveganje ločitve zakoncev ali samskega materinstva. Osnovna
politika evropskih držav (brez Velike Britanije ter skandinavskih držav) se je zato usmerjala
predvsem v zagotavljanje stabilnosti delovnih mest ter visokih plač za zaposlene. Socialne
pravice celotne družine so bile vezane na zaposlenost moških. Mladi ter ženske so potrebne
resurse dobili znotraj družine; socialna politika se je tako omejila predvsem na zagotavljanje
preživetja tistim, ki so izpadli iz delovnega procesa (ostareli) ter tistim družinam, ki so bile
zaradi prevelikega števila otrok v nevarnosti. Glede na to, da je takšen sistem pokril veliko
večino prebivalstva je imel (oziroma še ima) precejšno podporo.
V zadnjih desetletjih (med drugim tudi zaradi globalizacije) prihaja do gospodarskega zastoja
ter sprememb družinskih struktur, posebno za Evropo pa je značilna tudi negativna
demografska rast ter staranje prebivalstva.

Ena izmed strategij, ki so jo uporabile evropske države je bila zato delna fleksibilizacija trga
delovne sile, ki je olajšala »zaposlovanje za določen čas, zrahljala pravila glede zaposlitve s
krajšim delovnim časom«. S tem, s subvencijami ter z znižanjem prispevkov tistim, ki
zaposlujejo mlade, so dosegli, da je zaposlovanje mladih postalo bolj privlačno.

Evropska podjetja zdaj delujejo s kombinacijo stalne trenirane delovne sile, katero dopolnijo s
ceneno delovno silo v obliki mladih, zaposlenih za določen čas1. Prvi problem je v tem, da ta
model ne vzpodbuja podjetij v treniranje te cenejše delovne sile, drugi, veliko večji pa je, da
takšna politika države vzpodbuja zaposlovanje za določen delovni čas.

Kljub temu pa se v glavnem kontinentalni sistem še vedno usmerja predvsem k zaščiti jedra
svoje delovne sile. Manjša potreba po delovni sili povzroča ohranjanje delitve med
zaposlenimi ter nezaposlenimi, kar pa je v spremenjenih družbenih razmerah večja težava, kot
je bila prej. Brezposelnost je (razen v Nemčiji) tako še vedno skoncentrirana med mladimi,
zaposlenost žensk je nizka; ponavadi je dolgotrajna

Vendar pa dolgotrajna brezposelnost v večini kontinentalnih držav še ne pomeni nujno tudi
revščine. To se očitno povezuje z obstojem familiarnosti: dolgotrajnim naslanjanjem mladih
na družinsko podporo. Tako se kaže, da je v Mediteranskih državah, kjer je delež
brezposelnosti med mladimi sicer zelo visok, obenem pa obstaja velika družinska povezanost,
ta brezposelnost veliko manjši problem kot naprimer v Franciji, kjer tako državna pomoč, kot
tudi družina ne pripomoreta bistveno k socialni varnosti mladih. Seveda bi lahko rekli, da je v
mediteranskih državah navezanost na družino pravzaprav posledica brezposelnosti, ki pomeni
med drugim tudi odsotnost socialnih pravic, saj so te v konzervativno korporativističnem tipu
socialne države vezane na zaposlitev; zaposlitve pa mladi ne dobijo ravno zaradi tipa, ki
preferira visoke plače jedra delovne sile – moških, ki skrbijo za preživetje celotne družine
(insiderjev). Sistem sicer varuje pred revščino, vendar pa po drugi strani ustvarja odvisnost
mladih. Ta pa je povezana z velikimi stroški v obliki nezainteresiranosti za iskanje zaposlitve,
zmanjšanim številom rojstev (saj si mladi ne morejo privoščiti, da bi ustvarili družino),
pomembne posledice pa lahko iščemo tudi na področju politike ter paternalistične kulture
nasploh. Obenem pa se ta sistem težko prilagaja na nove rizične skupine, kar povzroča nove
neenakosti, revščina narašča.

Socialdemokratski (skandinavski) tip

Izgleda, da je Esping-Andersenu skandinavska strategija najbližje. Gre za tip sistema
blaginje, kjer je angažiranje države največji. V preteklosti je bil bistveni element te strategije
politika, ki je zagotavljala precejšnjo blaginjo (v pravem pomenu besede) vsem, ob hkratni
skrbi za gospodarstvo (skozi izobraževanje kadrov). V preteklosti je to pomenilo polno
stopnjo zaposlenosti, katero je država omogočala s svojo aktivno politiko zaposlovanja ter
servisi državljanom, skupaj z visoko stopnjo enakosti. Z nudenjem vedno novih storitev se je
obenem zagotavljala nizka stopnja brezposelnosti, obenem pa so te storitve razbremenile
družino do te mere, da je zaposlenost obeh staršev v družini tako rekoč pravilo, za razliko od
ZDA (kjer prav tako obstaja visoka stopnja zaposlenosti) pa se veliko lažje zaposlijo tudi
starši v enostarševskih družinah.
Od začetka 90ih let se brezposelnost tudi v skandinavskih državah veča. Po eni strani gre za
vpliv prenasičenosti javnih služb, po drugi strani pa tudi za nekonkurenčnost podjetij na
globalnem trgu, ki so za zagotavljanje sredstev za državo blaginje obremenjeni z visokimi
davki. Globalizacija v obdobju postmoderne, visoke moderne, pozne moderne, ali kakor koli
že drugače označimo današnje obdobje pomeni, da strogo zamejene entitete posameznih
držav izgubljajo na pomenu, pri čemer pa se kot posledica tega rušijo notranje ureditve in kot
posledica tega tudi državni sistemi blaginje. Še tako domocentričen švedski podjetnik ni
pripravljen plačevati visokih davkov, če lahko preseli svojo proizvodnjo nekam v dežele
tretjega sveta, ki mu zagotavljajo poceni delovno silo in s tem večji dobiček (Colleman,
1999). Vse to je zmanjšalo pripravljenost na dolgoročne dogovore med delodajalci,
delojemalci ter državo.

Tako se tudi v skandinavskih državah veča brezposelnost, plače se nižajo, večajo se
neenakosti v dohodku. Presenetljivi pa so izsledki raziskav, ki kažejo, da vse to nima kakšnih
večjih posledic na dohodke gospodinjstev oziroma na življenjske standarde. Stopnja enakosti
se je celo povečala (Esping-Andersen, 2000: 155). Vzrok za to se pokaže, če gledamo na
brezposelnost dinamično: z aktivno politiko zaposlovanja (predvsem mladih ter žensk)
skandinavske države dosegajo, da je brezposelnost (ki se agregatno sicer povečuje) na nivoju
posameznika ponavadi kratkotrajna. Tako je tudi nevarnost revščine veliko manjša in navadno
vezana predvsem na manj izobražene.

Zaposlenost obeh staršev bistveno pripomore k socialni varnosti otroka, to dejstvo pa skupaj s
storitvami, katere skandinavske države nudijo omogočajo mladim, da si ustvarijo družino.
Tudi med tistimi mladimi, ki so brezposelni je rodnost visoka: »skoraj 40% mladih
brezposelnih Dancev ima otroke«, v Italiji pa skoraj nihče (Esping-Andersen, 2000: 160).

Za socialdemokratske države je torej značilno, da revščina ni vezana na specifične družbene
skupine in je torej bolj demokratična. Še vedno pa obstaja velik problem davkov ter
posledične nekonkurenčnosti v svetovnem gospodarstvu. Očitno pa je ta sistem najbolje
pripravljen za reševanje novih težav, ki nastajajo v postmoderni družbi.

          PONOVNA VZPOSTAVITEV SISTEMOV BLAGINJE V
                   POSTINDUSTRIJSKI DOBI

Raziskovalci države blaginje se sprašujejo, zakaj narodi popolnoma drugače reagirajo na
socialna tveganja. Zakaj Skandinavija reagira s socialno demokracijo, Kontinentalna Evropa
in Vzhodna Azija s familiarizmom in korporativističnim socialnim zavarovanjem ter
Anglosaksonci z usmerjeno pomočjo in maksimalnimi trgi? In zakaj se institucije v okviru
sistema države blaginje ohranijo in se reproducirajo tako uspešno? Kdo ustvarja in vzdržuje
hegemonijo določenega sistema?



Sociologi v odgovor navajajo tri tipe hegemonije sistemov:

   1. HOMO LIBERASMUS z državo blaginje, ki podpira vzvišene ideale – altruizem,
      moralo, dobroto do vseh posameznikov;
   2. HOMO FAMILIUS z državo blaginje, ki kroti trg in poveličuje sorodstveno
      solidarnost;
   3. HOMO SOCIALDEMOCRATICUS, ki zagovarja sistem države blaginje, kjer
      posamezniki delujejo v dobrobit kolektivne solidarnosti.



Vse družbe medsebojno kombinirajo te tri tipe tako ali drugače: z institucijami, sistemi in
predpisanimi normami se je zadostna masa ljudi združila in približala k zaželenemu sistemu
blaginje. Vendar pa ne obstaja idealen tip postindustrijskega sistema blaginje, ki bi v praksi
uspešno deloval v vseh tipih družb. Dejstvo je, da bodo za dosego optimuma blaginje v
postindustrijski družbi potrebne radikalne opustitve dosedanjih praks.

SPREMEMBE; POTREBNE ZA DOSEGO OPTIMUMA
Dosedanje strategije so nam prinesle posledice kot so naraščanje populacije starih ljudi,
nestabilnih družin ter stroga neskladja med blaginjo in delom, enakostjo in polno
zaposlenostjo. Torej smo soočeni z izzivom, kako preoblikovati sestavine blaginje tako, da
bodo le-te delovale v dobrobit družbe.

Trg delovne sile hrepeni po večji fleksibilnosti in večja neenakost v dohodkih je neizogibna,
če naj bi obnovili polno zaposlenost ali vsaj povečali ponudbo dela. Glede na to, da je največ
novih del v terciarnem sektorju, je potrebno večje povpraševanje dela v storitvenem sektorju.

Država blaginje mora okrepiti davčno osnovo, to je nekaj, kar lahko proizvedejo le družine in
trg delovne sile. To pomeni višjo rodnost, večje število prostovoljno zaposlenih in manjše
število socialno odvisnih ljudi.

Družina najbolj potrebuje ustrezne dohodke in zaposlitev ter dostop do dosegljivih socialnih
storitev. Ker trg delovne sile vključuje neenakost in fleksibilnost je potrebno povečati
socialno varnost. Družine pa se morajo na drugi strani učiti novih znanj in veščin.

STRATEGIJA TEKMOVALNIH REFORM

Idealni svet homo familiusa je neprimerna strategija za reformo. Internaliziranje odgovornosti
blaginje v družini je nezdružljivo z zahtevami žensk po večji ekonomski neodvisnosti. Danes
so ženske vedno bolj izobražene kot moški in zato je neplačano gospodinjsko delo iracionalno
s treh vidikov: žensk in njihovih družin, družbe in države blaginje ter trga delovne sile.

Če torej »pro-družinska« politika oziroma decentralizacija odgovornosti blaginje pomeni to,
da naj bi družine nosile večjo odgovornost in breme za blaginjo, je ta strategija neprimerna.

TRŽNA STRATEGIJA



Neo-liberalistična težnja k privatizaciji in deregulaciji se dostikrat primerja s Paretovo teorijo.
Dejstvo je, da preveč redistribuciranja enakosti in socialne varnosti zmanjšuje iniciative
posameznikov in poslabša sposobnost trga za priskrbitev ustreznega števila zaposlitev.

Vendar pa deregulacija in privatizacija blaginje v sebi tvorita rešitev za celotno družbeno
skupnost: delo za več ljudi, kajti fleksibilnost vključuje mobilnost in nizke plače bi bile le
trenutna težava. Problem pa je v tem, da ta sistem zahteva popolnoma svobodne roke trga, kar
pa je praktično nemogoče.

Javno – privatni kontinuum oziroma Švedska proti ZDA

Ti dve državi sta najboljši primer za dve skrajnosti: homo socialdemocraticus (Švedska) na
eni strani in homo liberalismus (ZDA) na drugi strani. Ko združim in primerjamo ti dve sferi
vidimo, da sta si naroda zelo podobna in to tako z makroekonomskega vidika (glede na višino
BDP) kot z mikro ekonomskega vidika (glede na posamezno gospodinjstvo).

To nam kaže, da strategija, ki temelji izključno na deregulaciji in privatizaciji ni najbolj
učinkovita za optimum blaginje. Ta strategija vključuje trg, kjer uspeh producira uspeh in ob
tem pozablja na to, da izguba producira izgubo in s tem brezdomce in reveže. Ne glede na
negativne plati, pa je ta strategija predpogoj za ravnotežje postindustrijske blaginje.

TRETJA POT?

Postavlja se vprašanje, ali obstaja alternativna strategija. Do te točke se zdi, da lahko socialno-
demokratski pristop priskrbi novo, pozitivno ravnotežje. Politika defamilializacije osvobaja
ženske od neplačanega dela in torej predpostavlja gospodinjstvo, v katerem denar služita dva.
To zmanjšuje revščino otrok in omogoča gospodinjstvu, da se bolje prilagodi fleksibilizaciji.
Posledica takšne politike je tudi to, da ima gospodinjstvo močnejše družbene mreže in tudi če
en partner postane brezposeln, je manj možnosti, da se te mreže uničijo.

Socialno- demokratska strategija defamilializacije lahko zaustavi upad rodnosti, seveda, če
izpolnjuje naslednja pogoja:

   1. če pomaga zaposlenim ženskam uskladiti skrb za otroka in delo ter
   2. če krije dobršen del oportunitetnih stroškov, ki jih prinašajo otroci.

Osnovna postindustrijska dilema se kaže v tem, da družine ne želijo več prevzemati stroškov
vzdrževanja otrok, saj je socialna cena otrok resnično velika. Seveda je možna tudi
alternativa- v obliki imigracij ( v Severni Ameriki in Avstraliji so imigrantje glavni vzrok za
mlajši profil prebivalstva). Ta možnost se zdi za današnjo Evropo precej nerealna, saj se le-ta
težko spoprijema z maso slabo izobraženih delavcev, ki prihajajo predvsem iz držav tretjega
sveta, evropske napredne ekonomije pa bi veliko raje sprejemale visoko izobražene
imigrante.

Gospodinjstva, kjer denar služita dva člana, se zdijo kot obljuba izboljšave blaginje tudi
zaradi tega, ker imajo takšna gospodinjstva večjo kupno moč in tako s svojimi potrebami
ustvarjajo nova delovna mesta za delavce v storitvenih dejavnostih (npr. za natakarje, varuške,
hišne pomočnice,...). Torej ustvarjajo potrebe po novih storitvah, zato lahko rečemo, da ta
gospodinjstva tako igrajo vlogo zaposlovalnega multiplikatorja. Problem pa se kaže v tem, ker
so stroški uporabe različnih storitev precej visoki; če pa bi stroške znižali, bi to spet pomenilo
večje neenakosti, kar pa za socialno demokracijo ni preveč sprejemljivo. Tako pridemo do
zaključka, da ta strategija ne razreši našega problema.

ENAKOST Z NEENAKOSTJO?
 Deindustrializacijo nekateri jemljejo kot konec dela. Kot primer za konec dela se jemlje
solidarna delitev dela z ostrim zmanjševanjem obsega delovnih ur posameznega delavca.
Takšna politika se v zadnjih letih uveljavlja na nivoju posameznih sektorjev v Nemčiji, v
Franciji in Italiji pa je postala cilj na nacionalnem nivoju. Ta strategija deluje le, če to
skrajševanje delovnega časa pomeni tudi istočasno zniževanje plač. Ta hkraten ukrep spet ni
realističen, saj delavci pričakujejo plačo v višini, ki so jo vajeni- da lahko obdržijo dosedanji
način življenja. Višji stroški za plače pa lahko povzročijo inflacijo, ogrozijo izvoz in, kar je
najpomembnejše, poglobijo razkol med "insiderji" in "outsiderji", saj ima manj dela za
posledico še manj dela.

Druga alternativa, ki jo zagovarjajo tisti, ki verjamejo v filozofijo konca dela je državljanska
plača, ki naj bi bila namenjena vsem državljanom, ki ne delajo; žal pa je takšna možnost
nedvomno predraga, da bi lahko postala realnost.

Zato v Severni Ameriki in Britaniji iščejo novo rešitev- in sicer kako spodbuditi slabo plačane
delavce za delo, kljub temu, da se jim zdi socialna podpora ali kriminal bolj privlačna
alternativa. Kot rešitev te države ponujajo shemo negativnega davka na prihodek ("negative
income tax scheme"). Ta shema naj bi se bojevala s pastmi revščine in zniževala breme davka
glede na vsak dodatno zasluženi dolar. Takšno obliko človeške solidarnosti podpira Homo
liberalismus, saj ta shema dodaten napor nagrajuje, ne pa kaznuje, za brezdelje pa seveda ne
moreš dobiti plačila. Če naj takšen sistem deluje, mora obstajati presežek slabo izobražene
delovne sile, ki je pripravljena delati za slabo plačilo, vendar pa takšna politika ne rešuje
problema dolgoročno (za naslednjo generacijo).

Pristop, ki zagovarja negativni davek na dohodek, je problematičen tudi zato, ker
subvencionira tiste delodajalce, ki nudijo svojim zaposlenim slabe plače. Če država blaginje
zmanjšuje delodajalčeve pobude, da bi investiral v kapital ali znanje, lahko z gotovostjo
trdimo, da takšna politika ni optimalna. Če shemi negativnega davka na prihodek dodamo še
programe aktivnega izobraževanja, je vloga te sheme lahko pozitivna- v smislu, da zmanjšuje
začasno revščino v domnevno tranzitnem obdobju slabo plačanega zaposlovanja (kar pa lahko
dosežemo tudi s subvencioniranimi plačami in podporami za družine).

V prihodnosti se bomo nedvomno srečevali z vse večjimi razlikami v plačah, kar pa bo
prizadelo predvsem mlajše delavce in njihove družine. Problem je predvsem v tem, ker se v
mnogih državah sistem socialnih transferjev nagiba v smer, ki je v prid starejšim, kar je
vsekakor logično, saj vemo, da je povprečna starost volilca vse večja. Homo familiusa ali pa
Homo liberalismusa pa je žal težko prepričati, da bi morala država blaginje določen delež
denarja, ki je namenjen za pokojnine, preusmeriti k mladim.

Problem neenakosti na trgu delovne sile v vsakem primeru ostaja. V resnici obstaja le ena pot
iz te brezizhodnosti in sicer redefinicija enakosti, ki jo želimo. Vseh vrst enakosti ne moremo
pričakovati naenkrat- nekatere neenakosti lahko uskladimo z drugimi enakostmi. Nekaj
neenakosti je pač v svetu Homo liberalismusa neizogibnih; lahko pa postanejo sprejemljive,
celo dobrodošle, če le za posameznika ne pomenijo ujetosti v past. Rešitve tega problema
lahko iščemo v "ženskam prijazni politiki" in pa izobraževanju.

Povpraševanje po slabo izobraženih delavcih je vse bolj upadajoče, zato je znanje vse bolj
pomembno in pomeni možnost, da se izognemo marginalnemu položaju na trgu delovne sile
(brezposelnosti ali slabemu plačilu za delo). Ustrezno izobraževanje lahko pomeni rešitev iz
pasti revščine in zagotovitev boljših življenskih pogojev za posameznika, družbi pa se to
poplača v obliki bolj produktivne delovne sile. Ideja o vseživljenskem izobraževanju ni nova,
vendar pa obstaja vsesplošni skepticizem o učinkovitosti le-tega. Mnogi verjamejo, da je
izobraževanje in usposabljanje brezsmiselno, če za na novo usposobljene delavce ni na voljo
ustreznih delovnih mest. Vprašanje je, kakšno obliko izobraževanja naj zagovarjamo.
Vsekakor pa je jasno, da so danes družbene veščine veliko pomembnejše kot pa mišice.

Iz študij OECD je razvidno, da lahko izobraževanje zagotavlja zelo malo, če npr. 15-20 %
američanov po končani srednji šoli ne zna brati, pisati ali ne pozna niti osnov aritmetike.
Njihov človeški kapital je tako de facto izgubljen, zato so obsojeni na vse življensko delo, ki
je slabo plačano ali pa celo na kriminal. Takih rezultatov ne smemo dopustiti v nobeni družbi,
če je naš cilj doseči optimalni blaginjski režim.




LITERATURA
Esping-Andersen, G. (2000): »Social Foundations of Postmodern Society«. Oxford University
Press, New York.

Colleman, David in Van Densjoe, Eskil (1999): »Emigrations to Denmark«. The Rockwool
Fundation Research Unit. Aarhus University Press.

				
DOCUMENT INFO
Shared By:
Categories:
Tags:
Stats:
views:4
posted:7/18/2012
language:
pages:19