MEDNARODNO PRAVO by h1fpa24f

VIEWS: 18 PAGES: 3

									MEDNARODNO PRAVO
CISG → DUNAJSKA KONVENCIJA O MEDNARODNI PRODAJI BLAGA:
Je ena najuspešnejših konvencij nasploh.
Nastanek:
 Lex Mercatoria → pravo trgovcev = GP – srednjeveško enotno pravo – v srednjem veku cveti trgovina
    na področju od Nizozemske do Italije – pravo je relativno enostravno; temelji na RP in običajnem pravu.
    Bolj kot se koncept trgovinskega prava razvija, manj je poneostavljeno.
 18.,19. stoletje → v CP se ustvarjajo velike kodifikacije – dodelani sistemi, ki ustvarjajo pravni red, ampak
    so omejeni na državne meje.
    V mednarodni trgovini pride do potrebe, da se uedijo razmerja na pravni način.
 Pojavi se MZP – mednarodno zasebno pravo – relativno kodificirana prvina, ki skuša mednarodna
    razmerja uvrstiti v pravo ene ali druge države.
    Ni preveč praktično – išče se načine, da se pride do unificiranega (poenotenega) prava → predvsem zaradi
    enostavnosti, cene in strahu pred težavami, ki zavira sklepanje mednarodnih pogodb. Gre za strah, da bo
    treba ravnati po tujih pravilih, ki jih ne poznajo. Če bi imeli en zakon, bi vsi poznali pravila in tako
    spodbudili komunikacijo med državami.
 1929 – Ernst Rabel → nemški pravnik – da pobudo za osnutek enotnih pravil za mednarodno prodajo
    blaga. Izdela znanstveno podlago – osnutek za mednarodno prodajo na podlagi primerjalnopravne metode =
    primerja različna prava – išče najbolj praktično rešitev. V veliki meri mu uspe. Raziskava izide šele 1958
    kot »Pravo prodaje blaga«.
 1964 – 2 Haaški konvenciji:
     o sklepanju pogodb
     o mednarodni prodaji blaga
    Ne sprejmejo jih niti ZDA!
    To ni prvi poskus poenotenja na področju trgovinskega prava (npr. zakon o menici – slovenska verzija
    konvencije)
 UNCITRAL → United Nations Commission on Trade Law – s sedežem na Dunaju (vodi jo najvišje
    situirani slovenski pravnik) – med drugim se ukvarja z arbitražami, modelnimi zakoni za mednarodne
    arbitraže,....
    1980 skličejo konferenco na Dunaju, kjer po 1 mesecu sprejmejo Dunajsko konvencijo o mednarodni
    prodaji blaga. Veljati začne 1988 – da jo ratificira 10 držav.
 Negativna stran enotnega prava → ni enotne sodne inštance – ni nadnacionalnega sodišča, vrhovnega
    organa – enotno pravi bi se bolje in hitreje razvijalo!
 Afrika – 1992 – poenoti prodajno pravo z uvedbo Dunajske konvencije.

Značilnosti:
 Uveljavljena je v 62 državah – predstavljajo 2/3 delež svetovne trgovine.
 Razdeljena je na 4 dele:
   a) uvod, predpostavke na območju veljavnosti
   b) sklepanje pogodbe
   c) xy
   d) ni pomemben
 Države, ki sklepajo pogodbe so iz različnih držav:
   a) če so države članice konvencije, velja konvencija zanje
   b) če pravila MZP napotujejo na pravila prava ene izmed držav članic
 Ta konvencija se ne uporablja za blago, kupljeno za gospodinjsko ali osebno rabo (potrošnike), prodajo
   pravice, VP ali denarja, električne energije, ladij,... ampak za prodajo blaga.
 Narava konvencije je dispozitivna – opt-out – lahko se zmenita, da jo izključita.

Razmerje z našim zakonom:
 OZ temelji na ZOR-u (1978) – že zajema Haaški konvenciji – je v skladu z Dunajsko → Haaški
   konvenciji sta se vsebinsko prelili v Dunajsko
 Pogodbena odgovornost je objektivna odgovornost – ne glede na krivdo → 240.čl.OZ v primerjavi s
   153.čl.OZ → razlaga se praktično kot objektivna odškodninska odgovornost
 Poglavje o sklenitvi pogodbe → prilagodili smo se Dunajski konvenciji → bistvene razlike:
    Dunajska konvencija → izhaja iz enotnega pojma kršitve pogodbe – prodajalec mora dati, kar je
     določeno v pogodbi – vse, kar odstopa = kršitev pogodbe
     Slovenija → dualističen koncept – izpolnitev z napako; neizpolnitev
    Pogoj za odstop od pogobe:
      Dunajska konvencija → kršitev mora biti bistvena, da se lahko odstopi od pogodbe
      Slovenija → ni kriterija, da mora kršitev dosegati kvaltativno mejo, da se lahko odstopi od pogodbe

Dunajska konvencija vpliva na 2 zbirki načel pogodbenega prava:
a) načela UNDROIT → načela za pravo mednarodnih gospodarskih pogodb; pomembna za nadljnji razvoj
   mednarodnega pogodbenega prava – pomoč pri uporabi Dunajske konvencije
b) načela PECL → načela evropskega pogodbenega prava – »lango« načela – so predvidena kot bodoči
   splošni del OP v Evropi

Pravila Dunajske konvencije so praktična, uporabna, dosegle so izjemen konsenz.



INSTITUT PREVOZNE KLAVZULE
Ureja ga specifičen pravni vir.

Pri prodajni pogodbi mora prodajalec izročiti blago kupcu.
Dandanes prodajalec in kupec pri tem sploh ne prideta v fizični kontakt, ampak pride do stika pred posrednikov.
Velika večina prodajnih pogodb je DISTANČNIH, kjer je stvar potrebno prepeljati iz kraja v kraj.

KDO BLAGO PREPELJE?
 prodajalec sam (trgovina ima lastna prevozna sredstva in dostavlja na dom)
 kupec sam (gre iskat stvar)
 tretja oseba = prevoznik, ki opravlja funkcijo prevoza

Ne glede na to, kdo opravlja prevoz, predstavlja transport določeno nevarnost za stvar in pomeni določene
stroške (stroške prevoza, embalaže, posebnih navodil, carina, zavarovanje prevoza, ipd. ).
Odločilno vprašanje je KDO NOSI NEVARNOST/ STROŠKE V ČASU PREVOZA?
Pravilo: prodajalec je dolžan izročiti stvar v svojem kraju (kupec mora priti po stvar) = dispozitivna norma
– stranki se lahko dogovorita drugače (kar se v praksi pogosto zgodi).
Stranki se dogovorita o nevarnosti/ stroških prevoza  klavzule, ki so tako pogoste, da postanejo
standardne. V praksi se (že pred 100 leti) za te dogovore uporabljajo zato kratice, za katere se ve, kaj pomenijo
(npr. franco železniška postaja KP = prodajalec mora na svoje stroške/ nevarnost dostaviti blago na železniško postajo v
Kopru; od tu naprej so stroški/nevarnost v breme kupca). Do tega pride brez intervencije države (zakona).
Takšna praksa vsebuje nevarnost, da vsebina klavzul ni enako razumljena s strani vseh poslovnih subjektov.
Poslovni subjekti začutijo pomanjkanje varnosti in zato v okviru svoje mednarodne organizacije vzpostavijo
Mednarodno trgovinsko zbornico (MTZ) s sedežem v Parizu, ki združuje poslovne subjekte prek njihovih
nacionalnih komitejev. Članstvo je prostovoljno. MTZ je nevladna organizacija, ki nima nikakršnih
zakonodajnih pristojnosti. Ne more izdajati zavezujočih pravnih aktov.
Na komgresu MTZ pride v 30letih 20.st. do izdaje zbirke pravil = incoterms = international commercial terms
= je v GP krogih priznana po vsem svetu.
Pri vsaki klavzuli napiše tudi njen pomen/ vsebino (npr. FOB = free on board; sledi opis klavzule (6 strani) –
namesto, da to pišejo v pogodbo – določene so prodajalčeve in kupčeve obveznosti, pravice,...). MTZ
klavzule sproti prilagaja spremembam z revizijami (zadnja 2000).
Narava klavzul = avtonomna pravila MTZ, ki nikogar ne obvezujejo. Te klavzule obvezujejo le, če so
vnesene v pogodbo (kot ostala določila pogodbe).
Za večjo preciznost se poleg klavzule napiše še »incoterms 2000«.
Pri sklepanju distančnih prodajnih pogodb se ti termini zelo pogosto uporabljajo in so zato pomemben (čeprav
dispozitiven) pravni vir pogodbenega prava.

Primer:
V pogodbi je bila klavzula FOB Perth (Avstralija). Predmet pogodbe je bila volna avstralskih ovac.
Po klavzuli mora prodajalec dobaviti blago na krov ladje v luki Perth, pri čemer mora prevoz (ladjo) priskrbeti kupec.
Kritična točka (= trenutek prehoda odgovornosti s prodajalca na kupca) je, ko blago preide ograjo ladje. Ponavadi preide
na ladjo z žerjavom.
Po klavzuli FOB mora vse stroške nositi prodajalec, dokler blago ni na ladji. Stranki sta se naknadno dogovorili, da kupec
nosi tudi stroške prevoza po železniški progi iz notranjosti Avstralije do luke Perth.
Težava nastane pri državnem tožilcu, ki ugotovi, da je ta pogodba gospodarsko neprimerna (KD nevestnega gospodarja)
 »direktor kupcja je sklenil pogodbov nasprotju s predpisom«.  če je kupec sklenil pogodbo v nasprotju s klavzulo FOB,
je storil KD = NEUMNOST!!!! Stranki lahko skleneta razmerje, kakor želita – torej če imata možnost sploh ne uporabiti
klavzule, potem jo lahko tudi priredita! V tem primeru je avtonomija volje strank absolutna.
Smisel klavzul je določitev kritične točke = točka prehoda bremena (= nevarnost, stroški) iz ene stranke na
drugo.
Te klavzule urejajo izključno razmerje med strankama (prodajalcem in kupcem) v PRODAJNI POGODBI
(nima veze s prevozno pogodbo!!!)!
Obstaja neizčrpna paleta možnosti določitve kritične točke. Praksa največ uporablja klavzule, kjer je določitev
točke nekje vmes.

Incoterms vsebujejo 13 klavzul, ki jih lahko delimo v 4 skupine – glede na lokacijo kritične točke:
1. E:
    EXW = ex works = kritična točka je v prodajalčevem obratu = vsa bremena prevoza so na kupcu (ali
      kupec pride sam ali organizira prevoz). Prodajalec mora imeti predmet prodaje na razpolago kupcu.
2. F:
   Določajo kritično točko na začetku prevoza; FOB & FAS sta prirejeni za ladijski prevoz
    FOB = free on board = franco na krovu
    FAS = free alongside ship = franco ob boku ladje = ko je blago pripravljeno za izkrcanje
    FCR = free carrier = franco prevoznik = ko je blago izročeno prevozniku – za prevoz po kopnem ali
      oboje, če gre za prevoz v kontejnerjih,...
3. C:
   Kritična točka je naprej, a prevozne stroške nosi prodajalec. Izroči se v namembnem kraju.
   Insurance = prodajalec plača še zavarovalnino; CFR in CIF sta prirejeni za ladijski prevoz.
    CFR = cost free
    CIF = cost insurance free
    CIP = cost & insruance paid
    CPT = carriage paid too
4. D:
    DAF = delivered at frontier = riziko preide na meji
    DES = delivered ex ship = na ladji
    DEQ = delivered ex qay = na pomolu (v namembni luki)
    DDU = delivered duty unpaid = ne plača carine – plača jo kupec
    DDP = delivered duty paid = carino plača prodajalec

Klavzule omogočajo torej razdelitev bremen na različne načine. Prodajalec ima najmanjšo odgovornost pri
EXW in največjo pri DDP. Razlika je VELIKA!!!
Primer: Slovenski kupec uvozi premog iz Nemčije za $45/ tono DEQ KP. Kupec izve, da se dobi premog za $23/tono iz
Indonezije. Nihče ni upošteval prevozne klavzule!!!! Pol cene je prevoz! Težka roba!

								
To top