Docstoc

Zgodovina Dijakega doma Celje.doc

Document Sample
Zgodovina Dijakega doma Celje.doc Powered By Docstoc
					                Zgodovina Dijaškega doma Celje
                                                  Dijaški dom Celje ima več kot 30-letno
                                                  zgodovino.
                                                  Leta 1975 je Izobraževalna skupnost
                                                  Slovenije izdala sklep o izgradnji novega
                                                  dijaškega doma v Celju. Avgusta 1979 je
                                                  bila delovna akcija vseh zaposlenih za
                                                  ureditev prostorov in namestitev dijakov.
                                                  1.9.1979 je bil sprejem dijakov iz
                                                  predhodnih treh domov (Dom Dušana
                                                  Finžgarja, Dom Vere Šlander, Kajuhov
                                                  dijaški dom) in novih dijakov.

             Dijaški dom Celje

Od septembra do novembra 1979 so se še
izvajala zaključna gradbena dela, otvoritev
je bila 27.11. 1979.
Leta 1980 so se v nov dom preselili dijaki iz
SKVŽŠ- ja Medlog.
Leta 1982 je bila dokončana gradnja
četrtega in petega nadstropja B- stolpiča.
Istega leta so se preselili dijaki iz ŠKIMC-a
Štore in dijakinje iz SKVŽŠ– ja Medlog.
Kapaciteta se je povečala na 600 dijakov.
Možnost bivanja v domu so tako dobili
dijaki vseh srednjih šol v Celju in bližnji
okolici (Medlog, Štore).                                      Poplava v Celju (1998)

Dijaški dom Celje sta zaznamovali dve večji poplavi v Celju. 1.11.1990 je bil
poplavljen ves spodnji del dijaškega doma, zato je bila organizirana enotedenska
čistilna akcija vseh delavcev doma. 6. 11. 1998 poplava ni imela hujših posledic za
dijaški dom.
Pomembno je tudi omeniti vojno za Slovenijo. V tem času so namreč bivali v domu
pripadniki slovenske teritorialne obrambe.




                                 Janja Vidmar v DD Celje (2004)




                                              1
Dijaški dom Celje se lahko pohvali z mnogimi dejavnostmi in dogodki, ki so
zaznamovali njegovo zgodovino:
- številne proslave in prireditve, povezane s krajevno skupnostjo in širšo okolico,
- priznanje za urejenost domskega okolja (1988-
bronasta vrtnica, 1997 – zlata vrtnica),
- delovne in humanitarne akcije,
- srečanje in tekmovanja na kulturnem področju –
Naša beseda,
- dramski večeri (uspešne predstave naših dijakov




                                                         Trebušna plesalka (2008)
                                           Županova Micka, Gospa poslančeva,
                                           Gumb, Namišljeni bolnik, Dva lopova,
                                           Komedija ljubezni,…),



   Šefinja protokola Republike Slovenije
                   (2002)

- literarni večeri v knjižnici (gostovanje znanih
slovenskih ustvarjalcev: Neža Maurer, Tone
Pavček, Ciril Zlobec, Ivan Sivec, Jure
Ivanušič,…),
- gostovanje        šefinje protokola Republike
Slovenije ga. Ksenija Benedetti
- humoristični večeri – Smeh ni greh,
                                                         »Gospa poslančeva« (1999)
- gostovanje znanih pevcev in glasbenih skupin,
- plesna dejavnost (nastopi plesnih skupin in trebušnih plesalk),

- prikaz slovenskih ljudskih običajev in tradicije (slovenski, prekmurski, kozjanski in
primorski večeri) ter tečaji klekljanja,

- modne revije (moda mladih, moda skozi 20. stoletje),
- izbor "Naj….dekle," "Naj….fant",
- kostanjevi pikniki,
- pustni plesi,


                                            2
- snemanje radijskih oddaj "Mladi,
glasba in prijateljstvo,"
- številne športne aktivnosti in
tekmovanja ( šah, nogomet, košarka,
odbojka, namizni tenis),
- razstave (prikaz izdelkov, ki jih
ustvarjajo naši dijaki pri različnih
interesnih dejavnosti),




                                                         Košarkarji (1992)


                                            - organizacija likovnih kolonij dijaških
                                            domov        in sodelovanje na likovnih
                                            natečajih (izdelovanje jumbo plakata),
                                            - sodelovanje v raznih projektih ( V
                                            pomladi življenja, Za večjo kakovost
                                            življenja, Pomoč mladostniku v stiski…),
                                            - sodelovanje z organizacijskim odborom
          Kulturni praznik (1994)
Mednarodnega mladinskega pevskega festivala v Celju (bivanje mladih pevcev v
domu),

- izdelovanje cvetličnih aranžmajev za
različne priložnosti,
- dnevi odprtih vrat (prikaz domskih
aktivnosti širši javnosti),
- spoznavni večeri za novince,
- zaključni večeri, ekskurzije za
zaključne letnike,
-    kvizi    (tekmovanja    v    splošni
razgledanosti),
- angleški krožek z povabljenimi gosti,
- organizacija Domijade leta 1981, 1988,
1994, 2002, 2009,

                                                          Mila Kačič (1998)

Vseh uspehov ne bi bilo brez prizadevnih dijakov, ki so bivali v domu, in delavcev
doma, ki so vzpodbujali dijake in jim nudili varno in prijazno okolje, v katerem imajo
optimalne pogoje za učenje in ustvarjalnost prostočasnih aktivnostih, zlati na
kulturnem in športnem področju. Za razvoj doma so pomembni dosežki na različnih
področjih.




                                            3
Čeprav se populacija dijakov v zadnjih letih zmanjšuje, je kvaliteta bivanja in življenja
v domu še kako pomembna. Zato je potrebno vedno znova iskati nove ideje,
                                                   možnosti in izzive za prihodnost.
                                                   Ker     se     populacija     dijakov
                                                   zmanjšuje in se v Celju razvijajo
                                                   višješolski in visokošolski študijski
                                                   programi, zato v Dijaškem domu
                                                   Celje biva vse več študentov.
                                                   Kapacitete se bodo še povečale z
                                                   obnovo enega stolpiča za bivanje
                                                   študentov. Zato upamo, da bo v
                                                   prihodnosti še več soustvarjanja in
                                                   medsebojnega povezovanja s
                                                   študenti.
                                                   Z upanjem zremo v prihodnost, ki
                                                   nam ponuja nove izzive.
            40. Domijada v Celju (2002)




                             Prednovoletni ples – Čuki (2004)




                                 Koncert Adija Smolarja (2003)


                                            4
Dokler imamo spomine, ostaja preteklost……..
Ker ima Dijaški dom Celje več kot 30-
letno zgodovino, se je skupina dijakov
in njihovih mentorjev v začetku
šolskega leta odločila, da bo izvedla
projekt z naslovom "Zgodilo se je v
tridesetih letih."
Zanimalo nas je, kateri dijaki so v tem
obdobju bivali v dijaškem domu in
kateri od njih so danes uspešni in
imajo pomembne položaje v slovenski
družbi oziroma so znane medijske
osebnosti.
Najprej smo intervjuvali naše
                                                  V najboljši družbi… (2004)
                                               vzgojitelje in jih spraševali o dijakih, ki
                                               so se jim najbolj vtisnili v spomin.
                                               Nato smo pobrskali po domskem
                                               arhivu, pregledali albume in drugo
                                               gradivo. Pomagali smo si z
                                               internetom, kje smo našli veliko
                                               zanimivih podatkov.
                                               Z najbolj znanimi in popularnimi
                                               osebnostmi smo navezali stike preko
                                               spleta, elektronske pošte in telefona
                                               ter jih prosili za sodelovanje in obisk v
                                               domu.
                                               Poslali smo jim tudi vabila in vsi so
                                               bili veselo presenečeni. Ugotovili
               Novo leto 2004
smo, da imajo bivši dijaki veliko prijetnih spominov in zanimivih izkušenj glede
bivanja v dijaškem domu.
Želeli smo, da delček teh delijo
tudi z nami. Zbirali smo ideje,
kako bo potekalo skupno
srečanje dne 10.03.2011.
Na skupno srečanje smo
povabili tudi vse zaposlene,
naše dijake in bivše zaposlene.
Enkrat tedensko smo se redno
dobivali na vajah za kulturni
program, pripravljali in zavijali
simbolična darila za goste in
urejali razstavo. Pri aranžiranju
so nam pomagali tudi študenti.
V četrtek, 10.03.2011, smo nestrpno pričakovali goste. Odzvali so se v lepem številu.
Dijaki kulturne dejavnosti so pripravili zanimiv in pester program s pričetkom ob
17.uri. V program smo vključil naše dijake in povabljene goste (bivše dijake).



                                          5
V uvodu je predsednica domske skupnosti in sodelujoča v projektu Tjaša Romih
predstavila projekt in njegov namen.

V imenu Dijaškega doma je pozdravila vse prisotne ravnateljica ga. Milena Čanžek.
Program sta vodila in povezovala dijaka Klara
in Rožle.

Bivša dijakinja Metka Cencelj je prisotne
navdušila s svojimi Spomini in umetniško sliko,
ki jo je podarila Dijaškemu domu. V imenu
doma jo je prevzela in se zanjo zahvalila ga.
ravnateljica. Bivši dijak Jakob Polajžer je
nasmejal publiko s humoristično točko. Za
nekaj minut je postal teta Tončka.
                                                             Teta Tončka (Jakob Polajžer) v
Naše dijakinje Manja, Patricija, Petra, Jana in Jerneja so s petjem dokazale, kako lep
                                                               akciji (10.3.2011)
žametni glas imajo.
Jerica je prevzela publiko s svojo violino. Anja in Maja sta veselo igrali na harmoniko.
Rožle, Jože, Miha in Uroš so dokazali, da so pravi profesionalci in znajo zabavati s
                                                       poskočnimi vižami.
                                                       Po zaključku programa smo vse
                                                       gost povabili na prigrizek v sejno
                                                       sobo, kjer smo se prijetno družili
                                                       in obujali spomine skupaj z dijaki
                                                       projektne skupine, z zaposlenimi
                                                       in bivšimi zaposlenimi delavci
                                                       doma.
                                                       Dijaki projektne skupine smo
                                                       intervjuvali goste in jih vprašali,
                                                       kaj jim je najbolj ostalo v
                                                       spominu od bivanja v dijaškem
                                                       domu.
      Mladi dijaki in mladi vzgojiteljici (10.3.2011)

Nekaj zanimivih odgovorov:
- lumparije, druženje s prijatelji,
zabave,
- dobri vzgojitelji, prosti večeri, plesi,
- domski radio,
- dobra generacija,
- čakanje v vrsti v jedilnici,
- mrzle sobe po zimskih počitnicah,
- žurke ob Savinji,
- izhodi enkrat tedensko,
- nov dijaški dom leta 1980,
- večerje ob nedeljah (dijakinje smo
si delile razne dobrote, ki smo jih
prinesle od doma),
- pustovanje,                                     Obujanje spominov po končani proslavi (10.3.2011)
- zabava ob zaključku šolskega leta.


                                                 6
Kaj so bivši dijaki svetovali naši generaciji:

- spoštovanje vzgojiteljev,
- strpnost v medsebojnih
odnosih,
- vlaganje v sebe, v znanje,
- vključevanje v domske
aktivnosti,
- čim manj razmišljati o
sodobnem svetu,
- uživanje in žurke do
normalne meje,
- učenje za življenje, uspeh,
- to je najlepši čas vašega
življenja in uživajte ga,
                                      Glasbeni utrinek – Patricija, Tadeja in Petra (10.3.2011)
- uporabiti vse svoje talente in se ne bati prevzeti odgovornosti za boljši jutri, ohraniti
upanje.

                                                  Še     nekaj     spominov              bivših
                                                  vzgojiteljev na delo z dijaki:

                                                  - zelo lepi spomini, lepo je bilo delati z
                                                  dijaki,
                                                  - v skupini je bilo veliko vrtnarjev,
                                                  - zelo rada sem delala z dijaki in
                                                  vzgojno skupino,
                                                  - zaradi dijakov sem šla rada v službo,
                                                  - delo z dijaki je bilo eno najlepših del.


     Podarjena slika Metke Cencelj Lipnik


Kaj nam svetujejo bivši vzgojitelji:
- da vztrajamo pri dvo-posteljnih
sobah,
- da imamo radi dom, ker nam bo
pustil vtis na naše življenje,
- da čim bolj izkoristimo čas in
uživamo vsak dan,
- da z nasmehom odpiramo vsa
vrata,
- veliko optimizma in znanja,
- da sledimo svojim ciljem.

                                            Zadovoljstvo prisotnih – skupaj smo praznovali
                                                            30 let DD Celje




                                              7
Nekaj zanimivih vtisov s skupnega druženja in kulturnega večera:

                                                           - bilo je super,

                                                           - želela bi, da s podobnimi
                                                           projekti nadaljujete,
                                                           - pokazali ste, da imate veliko
                                                           glasbenih talentov,
                                                           - všeč sta mi bila povezovalca
                                                           programa,
                                                           - bilo je ganljivo,
                                                           - veselim se podobnega
                                                           srečanja,
                                                           - z veseljem bom še prišel, če
                                                           me boste povabili.

    Pozdrav predsednice domske dijaške skupnosti



K zanimivim odgovorom nimamo kaj dodati. Povemo lahko le to, da smo postali
bogatejši za marsikatere izkušnje in nasvete bivših dijakov in zaposlenih.



Hvala vsem za sodelovanje.




                             Trideset let DD Celje v eni sliki




                                            8
                                  Tomaž ČUFER
Vrtnar Tomaž Čufer je pred dvajsetimi leti, takrat še srednješolec, kupil prvo gredo
deževnikov in se lotil pridelovanja humusa. »Enostavno sem se odzval na potrebe
naših vrtnarjev in cvetličarjev in jim dal to, kar je manjkalo na našem trgu. Hitro se je
izkazalo, kakšne so potrebe trga," pravi naš sogovornik, ki je bil prvi, ki je vrtnarjem
ponudil profesionalne substrate in gnojila »Res je, da na začetku nismo bili dovolj
dobri, za kar se vsem opravičujem, toda iz leta v leto smo postajali boljši. V Sloveniji
se informacij ni dalo dobiti, saj se s tem ni nihče ukvarjal. Potrebne podatke sem
zbral v tujini, kupil zemljo tujih proizvajalcev, jo analiziral in začel delati svoje
mešanice.«

Kljub temu, da do leta 1994 na embalaži ni bilo odtisnjenega imena blagovne
znamke, so bili izdelki, ki so pridobivali čedalje več odjemalcev tako med
profesionalnimi kot amaterskimi gojitelji cvetja, kmalu prepoznavni pod imenom
Humko. Ime Humko se je namreč pojavljalo v imenu podjetja in na zadnje se je
prijelo tudi lastnika.

Kot pravi Tomaž Čufer, je k uveljavljanju blagovne znamke največ pripomogla
kvaliteta izdelkov in odlično sodelovanje z vrtnarji. Večina izdelkov Humko se še
vedno prodaja preko vrtnarij, čeprav jih lahko najdemo tudi v cvetličarnah in nekaterih
kmetijskih zadrugah. »Če je bi vrtnar zadovoljen z našim izdelkom, ga je enostavno
priporočil stranki, ki je pri njem kupila cvetje. Nasploh smo z vrtnarji vedno tesno
sodelovali, predvsem pri izdelovanju novih substratov. Čeprav imamo svoj laboratorij
in poskusni rastlinjak, pa so informacije iz prve roke tiste, ki potrdijo, kaj je v redu in
kaj ne.«

Danes blagovne znamke Humko ne sestavljajo le različni substrati, ampak tudi
mešanice vrtnarskih gnojil in posebna biološka peletirana gnojila. To pomlad se bo
ime Humko pojavilo tudi na embalaži lubnega dekorja, ki ga sicer v podjetju izdelujejo
že vrsto let.

Iz farme deževnikov se je v dvajsetih letih razvilo specializirano podjetje, ki oskrbuje
profesionalne vrtnarije z opremo in repromateriali. V Humku se ne ukvarjajo le s
trženjem in razvojem svoje blagovne znamke ampak tudi trženjem tujih
profesionalnih vrtnarskih substratov in gnojil, steklenjakov, vrtnarske opreme
(senčilnih zves, pomičnih miz, klimatskih računalnikov, umetna osvetlitev) in sadik
okrasnih rastlin, predvsem novitet priznanih tujih podjetij. Mimogrede, v slovenske
vrtnarije so pripeljali prve surfinije.

V najboljših letih so nosile ime Humko tudi tri trgovine z vrtnarsko opremo. Toda
zaradi spleta okoliščin so jih bili prisiljeni prodati. Leta 1998 je namreč država, ki se je
pripravljala na vstop v Evropsko unijo, načrtovala nove uredbe, po katerih naj bi bilo
treba vse organske industrijske odpadke kompostirati. V prihajajočih spremembah je
Tomaž Čufer videl novo poslovno priložnost, saj je potreboval večje količine
komposta. Kupili so nove proizvodne prostore v Podnartu pri Kranju in potrebne
stroje. »Investirali smo okoli 800.000 tedanjih nemških mark in se krepko zakreditirali.
Čez pol leta pa je država rekla, da iz tega ne bo nič.« Ostali so jim stroji, velike
proizvodne kapacitete in ogromen kredit. Število zaposlenih so s 24 zmanjšali na 9.
Podjetje je bilo pet let na meji bankrota in letos prvič posluje nekoliko manj


                                             9
obremenjeno s krediti. »Vsi so mi svetovali stečaj. A če bi zaprl podjetje, bi s tem
ukinil ne le blagovno znamko, ampak tudi samega sebe, saj me večina ljudi kliče
Humko.«

Da se je podjetje obdržalo, ne gre pripisovati zaslug le vztrajnosti in odločnosti
našega sogovornika in sodelavcev, ampak kot sam pravi uveljavljenosti in
prepoznavnosti blagovne znamke, predvsem pa povezovanju med vrtnarji. Podjetje
je namreč pred leti ustanovilo Klub Humko, preko katerega so strankam nudili
klientski način prodaje, skupno promocijo na sejmih, izdelavo reklamnih katalogov in
letakov, izobraževanje in seznanjanje z novostmi. »Na srečo se je vse to dogajalo v
letih, ko so bile razmere za gojitelje okrasnega cvetja precej boljše, kot so danes.
Kljub temu, da smo izgubili 70 % strank, nam je promet padel le za 25 %. Vesel sem,
da so v krizi ostale z nami vodilne vrtnarije, ki so nam velikokrat plačevale vnaprej, da
smo sploh lahko kupili material. Da smo preživeli, se imam zahvaliti le blagovni
znamki in njeni prepoznavnosti, saj smo imeli daleč večje obveznosti, kot je bila naša
aktiva.«

Finančne težave in stanje na trgu, ki je nastalo ob sprostitvi uvoza in vedno nižjih
cenah, ki jih z akcijskimi ponudbami narekujejo velike trgovske mreže s svojimi
vrtnimi centri, so Tomaža Čuferja vzpodbudile, da je začel razmišljati o novem
načinu povezovanja. To pomlad se je s štiriindvajsetimi slovenskimi vrtnarji povezal
v gospodarsko interesno združenje Profesionalna vrtnarska družba. Združili so
moči in kapitalska sredstva, da bi znižali vhodne stroške in okrepili skupno promocijo.
»Dejstvo je, da je poslovanje vedno težje in da posamezniki le težko konkuriramo na
trgu. Le če se povežemo, lahko izvedemo opazne predstavitve svoje dejavnosti.
Poleg tega pa skupaj lahko dosežemo nižje nabavne cene repromaterialov,
energentov in drugih materialov,« razlaga Tomaž Čufer in doda, da pričakujejo, da se
jim bo v kratkem pridružilo še nekaj vrtnarjev, ki želijo znižati stroške in povečati
                                            prodajo. Še zanimivost: vsi člani uprave
                                            združenja delajo zastonj.

                                            Zakaj v Humku vztrajajo pri lastni
                                            proizvodnji, ko bi se glede na dolgoletne
                                            izkušnje lahko posvetili npr. trgovini z
                                            materiali tujih izdelovalcev? Ne le, da hoče
                                            izkoristiti investicijo in kapacitete lastne
                                            kompostarne, Tomaž Čufer je globoko
                                            prepričan v kvaliteto svoje blagovne
                                            znamke in navsezadnje to potrjujejo tudi
                                            profesionalni vrtnarji, njegovi največji
                                            odjemalci. »Vsega se ne da kupiti zunaj.
                                            Določene materiale je treba prilagoditi
                                            razmeram, v katerih delajo naši vrtnarji.
Poleg tega so naše mešanice substratov in gnojil namenjene hobi uporabnikom,
prilagojene našim klimatskim pogojem. In še vedno je dovolj ljudi, ki zaupajo našim
izdelkom in so pripravljeni dati prednost kvaliteti in ne le nizki ceni.




                                           10
                                     Iris MULEJ
Iris Mulej se ukvarja z manekenstvom in je tudi slovenski fotomodel .

Iris se je doslej udeležila sedmih lepotnih tekmovanj na državnem in svetovnem
nivoju ter na vsakem osvojila kakšno krono. Njen največji dosežek doslej je bil naslov
Miss Universe Slovenije 2002 in 2006, po katerem se je Iris življenje popolnoma
spremenilo. Na svetovnem tekmovanju v Portoriku pa je okusila pravo zvezdniško
življenje, saj so jo na vsakem koraku spremljale trume varnostnikov. Pravi, da so se ji
po tem naslovu odprla vrata novih možnosti, ki jih je izkoristila za to, da je predstavila
še svojo umetniško stran.

Največji izziv za Iris je bilo povabilo na testiranje inteligenčnega kvocienta pred
komisijo iz MENSE (društvo nadpovprečno inteligentnih ljudi v svetu). Dosegla je
rezultat 156 in se uvrstila med en odstotek ljudi na svetu s takšnim inteligenčnim
kvocientom ter s tem podrla stereotip o neumnih lepoticah. Slovenski mediji so
novico hitro razširili in kmalu so jo začeli klicati veliki svetovni mediji. K njeni
prepoznavnosti v Sloveniji pa je prispevalo tudi ustvarjanje na področju modnega
oblikovanja, saj je oblekla že kar nekaj znanih Slovencev. Želi si, da bi nekoč
ustvarila svojo lastno linijo oblek in nakita.




                                             11
                              Jakob POLAJŽER
Jakob Polajžer prihaja z Donačke gore in se je rodil 15.9.1981. Leta 1996 sej je
vpisal na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje, kjer je končal tri letno poklicno
izobraževanje v programu kuhar. Šolanje je zaključil z odličnim uspehom in v istem
letu uspel narediti 13 diferencialnih izpitov, da je lahko nadaljeval šolanje z vpisom v
tretji letnik poklicne usmeritve gostinski tehnik. Uspešno je zaključil šolanje in dobil
plaketo GT za odličnost. Šolanje je nadaljeval na Višji šoli za komercialiste Academia
d.o.o v Mariboru in vzporedno na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor,
kjer je tudi prejel plaketo GT za odličnost. Svoje šolanje je nadaljeval na Fakulteti za
komercialne in poslovne vede Celje, kjer je diplomiral z odliko. Sedaj nadaljuje
šolanje na podiplomskem študiju smer turizem. V tem času sodeluje tudi s podjetji na
področju umetniškega uprizarjanja, ki ga združuje s samim kuhanjem. Leta 2007 je
ustanovil svoje podjetje s polnim nazivom: LIVE CHEF, Jakob Polajžer s.p.,
promocija blagovnih znamk. Leta 2008 pa je podjetje preoblikoval v KUHAR JAKA
d.o.o., umetniško uprizarjanje, catering, storitve in trgovina, kar priča o uspešnosti
njegovega dela ter vestnosti in strokovnosti. Njegovi hobiji so tek, kolesarjenje,
potovanje, branje in nogomet. Je zelo zanesljiv in ambiciozen ter inovativen,
usmerjen v prihodnost in v timskemu delu, rad ima iskrenost in točnost. Ko projekt
začne, ga tudi konča osebno in tudi profesionalno.




                                           12
                                Bojana KUNEJ


V dijaškem domu je bila odlična voditeljica različnih družabnih prireditev, ki so jih v
domu organizirali dijaki, generacija 1992-96. Že v prvem letniku se je izkazala na
modni reviji, pozneje pa tudi kot fotomodel.
Voditeljstvo je vseeno ostala njena prva ljubezen, tako da smo jo lahko spremljali tudi
na malih zaslonih (vodenje oddaj na TV3).
Danes pa je pri časopisu Posavski obzornik zadolžena za marketing in še vedno vodi
skoraj vse družabne prireditve v Posavju (npr. Potepanje po gorah Ivana Tomšeta,
Predstavitev knjige »Brežice – stoletje na razglednicah«, …)




                                          13
                                 Apolonija SIMON




                                                           Utrinek z otvoritve

                Skupina




                 Dotiki


Rojena je bila leta 1967 v Brežicah. Po končani srednji gradbeni šoli v Celju se je leta
1985 vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Študirala je slikarstvo in
diplomirala pri profesorjih Andreju Jemcu in Jožefu Muhoviču leta 1990. Leto prej je
prejela študentsko Prešernovo nagrado. 1995 je končala še specialistični študij
slikarstva. Med letoma 1994 in 1997 je bila asistentka stažistka za risanje in slikanje
pri profesorju Jemcu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od leta 1999
poučuje risanje in slikanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani.

Samostojne razstave                            2000 | Lamutov likovni salon,
1991 | Medijske toplice, Izlake                Kostanjevica na Krki
1991 | Galerija Čvek, Hrastnik                 Apolonija Simon je s svojimi slikami
1991 | Galerija Posavskega muzeja,             sodelovala na številni skupinskih
Brežice                                        razstavah doma in v tujini.
1992 | Kulturni dom, Trbovlje                  Nagrade
1994 | Groharjeva galerija, Škofja Loka        1989 | Prešernova nagrada za
1994 | Galerija Hodnikov mlin, Ilirska         študente
Bistrica                                       1990 | Nagrada bienalne razstave
1996 | Galerija Posavskega muzeja,             Pogled 1, Galerija Božidar Jakac,
Brežice                                        Kostanjevica na Krki
1996 | Galerija DSLU, Ljubljana                1990 | Častna nagrada 20. Ex tempora
1996 | Turnac, Galerija grada Novog            Velenje
Vinodolskog, Novi Vinodolski, Hrvaška          Nagrada, slikarski natečaj za razstavo
1997 | Galerija Ivana Napotnika,               Moja dežela v letu 2000, Windsor &
Velenje                                        Newton, Velika Britanija in Prometej
1999 | Galerija Krško, Krško                   Art & Hoby, Ljubljana
Galerija Vegom ad art, Ljubljana




                                          14
                              Breda OBREZ PRESKAR

Breda Obrez Preskar, univ. dipl. ekon. – izvršna direktorica celjskega sejma

Celjski sejem d.d. je največja sejemska hiša v Sloveniji, ki ima bogate izkušnje pri
organizaciji sejmov in prireditev. Letno pripravlja med 10 in 15 specializiranih sejmov
in več deset drugih prireditev.

Celjski sejem je s svojimi sejmi prepoznaven v celotni srednji in JV Evropi in
predstavlja pomembno stičišče gospodarstva Evropske skupnosti in držav JV
Evrope.

Med sejmi je največji vsakoletni Mednarodni obrtni sejem, ki je z leti prerasel v
poslovni veledogodek, ki ne pokriva več samo obrti in podjetništva, ampak celotno
gospodarstvo.

Celjski sejem d.d. danes razpolaga s 60.000 m2 razstavnih površin, od tega je
22.000 m2 sodobno opremljenih pokritih razstavnih površin, na katerih se letno
predstavlja več kot 2700 razstavljavcev in jih obišče letno več kot 350.000
obiskovalcev. Za potrebe večjih sejemskih in ostalih prireditev lahko postavimo tudi
do 11.000 m2 montažnih razstavnih dvoran.

Poleg sodobno opremljenih dvoran je prednost, s katero se ponašamo, tudi odlična
geografska lega, na sredi med Ljubljano in Mariborom, bližina avtoceste in velike
možnosti parkiranja na sejmišču in v neposredni bližini.

Pomembno področje naše dejavnosti pa je tudi prireditvena oz. kongresna dejavnost,
saj se ponašamo s široko paleto prostorov, ki so namenjeni raznovrstnim srečanjem
in drugim družabnim ter izobraževalnim dogodkom, izpolnjujejo pa vse zahteve
sodobnega poslovnega sveta.




                                          15
                             Metka CENCELJ LIPNIK
                                MOJEMU DOMU
Od leta 1985 do 19888 sem živela v Dijaškem domu Celje in čez cesto obiskovala
takratno Srednjo družboslovno šolo Karla Destovnika- Kajuha.
Včasih, ko slišim glasbo tistega časa, zaznam slike in občutke sredinih disco
večerov, ki se zlijejo z vrvenjem in urejanjem deklet pred ogledali v kopalnici....
Prihajajo potiho včasih in postojijo v mojih mislih in vidim, da so nekatera imena
brisana iz spomina, saj je od tega minilo že celih 22 let.
V obdobju iskanja lastne identitete, so prihajali kot sončni žarki, da pogrejejo ranljivo
       mladostniško dušo. Še se vidim, kako trkam na njihova, ponavadi »priprta«
       vrata. Tovarišica Ljuba s sestanki za zvezo mladine v Domu, literarnim
       ustvarjanjem..., tovarišica Beba, z idejami, kaj bi pa lahko zdaj naslikali, sta v
       meni zbujali nova in nova srečanja z domišljijo. Tovariš Vlado Kološa, ki je s
       hudomušnimi očmi in svojo prisotnostjo vračal vero v Človeka. Tam sem
       prvikrat srečala Prijateljstvo v Nataši in Simpatijo v Petru...Hodniki so dihali in
       nanje smo obešali tudi moje slike. Jaz pa, ranjen Otrok tistega časa, sem zrla
       v ogledalu Doma prostor, kjer so kuharice vedno poskrbele za dodaten
       posladek za sladkosnedno Metko. Kjer sem bila sprejeta in najdena.
Kako neskončno lep je bil tisti čas. Včasih preprežen s skrbmi, pa učenjem pozno v
       noč, ko smo »prešpricali« učne ure- s kakšno dobro knjigo pod blazino, ki se
       je skrila, do smo zaslišali vzgojiteljeve korake na hodniku. »Punce, se
       učite.....« je trkalo na vrata.....
»Jaaaaaa........ jutri pa v šoli nič nimamo.....« smo lagale, ko smo hotele v kino- ravno
       v času učnih ur....
Verjamem, da se iste zgodbe ponavljajo tudi dandanes. Ko sem želela biti čisto sama
       s sabo, sem dobila ključe knjižnice, kjer sem lahko neskončno uživala med
       branjem in ustvarjanjem. Življenje mi je dalo Knjižnico v roke, saj dandanes
       vsakodnevno živim in delam med knjigami.
Takrat je zame postalo Celje najlepše mesto na svetu. Takšno je zame še danes,
       četudi se le redko ustavljam ob bregovih Savinje, kjer sem tekala med
       preprogami jesenskih platan. Ne vem več, ali je ginko v parku jeseni še vedno
       tako zlato zlat in če se dijaki še vedno gugajo v parku.... zdaj se morda gredo
       drugačne interese kot danes.....
 Biserna ogrlica spominov niza obraze, ki jih je Čas odnesel. Bog ve, kam in kje
       so....blagoslavljam jih, kjerkoli na zemeljski obli bivajo....
Moja pot je tudi po zaslugi tov. Bebe in tov. Ljube zašla na umetniško pot. Študij sem
       nadaljevala v Mariboru, si med pohorskimi griči ustvarila družino.
Na Pot mi je bil poslan čudovit sopotnik, imava tri hčere, psa in mačke. Podobe, ki
       sem jih ustvarjala nekdaj, so se izgubile. Nove so prišle na njihova mesta....
       rastejo skozi besedo in sliko.
Ko sem pred leti razstavljala v Domu, me je tovariš Vlado začudeno pogledal:«
       Navzven si se spremenila, v sebi pa si še vedno tak velik Otrok...«
Hvaležna sem življenju, da me je obrusilo, a pustilo Otroka v meni.
Veliko stvari, spominov in ljudi gre »počivat« v Čas.
 Neskončne hvaležnosti, ki jo čutim ob spominu na »moj Dom« - tega pa Čas ne
       more vzeti.....

Zapisala Metka Cencelj( zdaj poročena Lipnik)

V Radizelu, 19. januarja 2011


                                           16
                          Tomaž Smrtnik, cvetličar




                                    Tomaž Smrtnik

                                    »Z nikomer na svetu ne bi zamenjal. V svojem
                                    življenju ne bi spremenil niti enega samega
                                    dneva, čeprav sem se srečeval tudi z obupom
                                    in občutkom praznine ter brezizhodnosti.«
                                    Tomaž govori hitro, njegove misli prehitevajo
                                    govor. Nemogoče je prezreti iskrice v njegovih
                                    očeh.
                                    Le malokdaj je zadovoljen s tem, kar naredi. Ves
                                    čas ga vodi želja po perfekcionizmu in lahko bi
                                    rekli, da ga včasih celo razjeda. Pa ne samo
                                    njega, temveč tudi vse tiste, ki mu (navdušeni nad
                                    njegovim žarom) sledijo.
                                   Res pa je, da so prav zaradi tega doživeli tudi
velike uspehe in milijon majhnih radosti.
O Tomaževem otroškem navdušenju nad vsako domislico in veselju, ki pri njem
vedno spremlja ustvarjanje šopka, cvetne skulpture, rastlinske kreacije, ne
pripovedujejo le njegovi sodelavci, temveč tudi njegova stara mama – tiha muza
njegovega razvoja. Prav ona mi je pripovedovala o globokem spoštovanju, ki ga ta
fant od svojega najzgodnejšega otroštva goji do narave nasploh, do vsake
posamezne bilke, mahovine, lista ... Kadar sta se skupaj sprehajala po gozdu, je mali
Tomaž nežno božal rastlinice, si jih z zanimanjem ogledoval, pobiral pohojene bilke
in občudoval mogočna drevesa.
»Zame je narava sama po sebi največji navdih. Moj odnos temelji na spoštovanju
vsega – od kamna do lista, od lišaja do veje. Lahko bi rekel, da sem se s tem rodil,«
razmišlja Tomaž.
Navdih se pri njem vedno porodi iz stika z rastlinami, materiali in oblikami (ki jih kot
hrček nabira med svojimi potovanji po svetu). Materiali, pri katerih zasluti, da bi lahko
poudarili lepoto cveta ali bilke.
Svojih zamisli nikoli ne skicira. Vse skupaj pove v nekaj besedah in že hiti na poti k
uresničitvi. Rad ima, da stvari potekajo hitro. Zelo hitro. Zato mu je težko slediti in
zato delajo z njim samo tisti, ki ga v resnici razumejo. »Besede tukaj ne povedo
veliko. Gre za vprašanje, ali nekaj čutiš ali ne. Ali razumeš ali ne,« pravi. »Pri nas v
Emporii zato tečejo solze in odzvanja smeh. S svojimi sodelavci prav nič ne
varčujemo s čustvi in se prav nič ne bojimo bližine in iskrenosti.«
Pravzaprav temeljijo na čustvenosti prav vse odločitve Tomaža Smrtnika. Vse – celo
tiste najpomembnejše. In celo tiste, ki se izražajo s številkami. Ne računa in ne tehta,

                                           17
temveč se ravna po intuiciji in gradi na temeljih zaupanja. Ne mara agresivnih barv,
tako kot ne prenaša agresivnih ljudi. Prostor svoje nove cvetličarne na Vegovi ulici 12
v središču Ljubljane je zato odel v razkošje umirjenosti in preprostosti. Siva, bela in
zelena barva, beton, voda in les ponujajo pomirjujoče okolje. (»Zelo potrebujem mir!«
poudari) V lokalu vlada mir, v katerem se uveljavijo tako najbolj nežna bilka kot
gromozansko velika rastlina, masivne posode in kot svila nežen porcelan.




Kadar v glavi Tomaža Smrtnika zažari iskra nove ideje, je ni ovire, ki bi ga lahko
ustavila. Sposoben je poleteti tudi na najbolj krhkih krilih mogočega, da se bo na
koncu prebil do želenega. A verjemite, da še zdaleč ni razvajen umetnik, ki bi mu šlo
vedno vse kot po maslu. Tudi Tomaž je na svoji koži dodobra izkusil tako vzpone kot
padce.
»S čim sem si zaslužil srečo, da lahko delam tisto, kar imam najraje?« me je vprašal
v nekem trenutku, že v naslednjem pa sem bila priča tega, kako me je v hipu izbrisal
iz svojih misli in hitel delit nasvete, naloge in prošnje sodelavcem. Tako je bilo tudi na
otvoritvi njegove nove cvetličarne - do zadnje minute je bil Tomaž Smrtnik v njej
deklica za vse. Na kolenih je klečal in nameščal vence iz smrekovih vej, sklanjal se je
nad pladnji, na katerih so se bohotili jastogi in hladile ostrige, in se vzpenjal do
ogromnih šopkov, ki so krasili z dobrotami bogato obloženo mizo. Zaradi vsega tega
smo ga preostali del večera častili kot človeka, ki bi si v nazivu cvetličar zaslužil
veliko začetnico.




                                           18
                                    Tanja RIBIČ
Tanja Ribič je slovenska igralka in pevka. Rodila se je 28.06.1968 v Trbovljah.
Obiskovala je 1. Gimnazijo v Celju, po končani gimnaziji pa je doštudirala AGRFT
(Akademija za gledališče, radio, film in televizijo). Zdaj živi in ustvarja v Ljubljani.
Poročena je z Brankom Đurićem Đuro, ki je igralec, režiser in pevec. Z njim ima dve
hčerki, Žalo (1996) in Elo (2005). Tanja je igrala v najuspešnejšem slovenskem filmu
Kajmak in marmelada. V NMK-Naši mali kliniki, najuspešnejši slovenski nanizanki, je
igrala poslovno direktorico Magdo Velepič, lik je zaigrala odlično. Zdaj igra v svojem
matičnem gledališču v Ljubljani (MGL-Mestno gledališče Ljubljansko). Tanja je leta
1997 zastopala Slovenijo na Evrosongu s pesmijo Zbudi se in dosegla 10. mesto.
Leta 2000 je prenehala z glasbeno kariero in šele leta 2009, ko je pri animiranem
filmu Bolt, posodila glas Štrumfeku, je zapela pesem »Lajanje v luno«. Aprila 2009 je
snemala z možem novi film Lunina prva noč, ki ga je odigrala v angleškem jeziku.

OSEBNA IZKAZNICA:                               Filmske vloge:
Ime: Tanja                                      Teater Paradižnik, Tv serija
Priimek: Ribič                                  Naša mala klinika, Tv serija
Kraj bivališča: Ljubljana                       Karpo Godina - Umetni raj
Datum in leto rojstva: 28.06.1968               Kajmak in marmelada
Kraj rojstva: Zagorje, Trbovlje
Barva oči: modra
Barva las: blond                                Jeziki: slovenski, nemški, bosanski,
Višina: 170 centimetrov                         Italijanski, francoski,angleški
Teža: 54 kilogramov




                                           19
V projektu so sodelovali:

Tjaša Romih
Patricija Kovačič
Lidija Škrubej
Mateja Novak
Anja Kogovšek
Lara Vetršek
Sonja Fabinc
Klara Juvan
Maja Seražin



Kulturni program:

Klara Pirš
Rožle Javornik
Tjaša Romih
Jerica Kozole
Manja Pižmoht
Tadeja Zupančič
Petra Mirt
Jerneja Smole
Jana Čurč
Anja Voler
Maja Novak
Jože Prušnik
Miha Prušnik
Uroš Zamernik


Mentorice: Amalija Stopinšek
           Olga Petrunov
           Nada Šarenac Jarc

Tehnična izvedba: Mate Vidak




                               20

				
DOCUMENT INFO
Shared By:
Categories:
Tags:
Stats:
views:26
posted:6/8/2012
language:Croatian
pages:21
yan198555 yan198555
About