prodajna funkcija je cilj delovanja poslovnega procesa by K6If8F2

VIEWS: 114 PAGES: 118

									                             VIŠJA STROKOVNA ŠOLA
                               POSLOVNI SEKRETAR


       RAČUNOVODSTVO IN FINANČNO POSLOVANJE
                                     Interno gradivo




Pripravila: Ana Leskovec, univ. dipl. ekon.




                                     Postojna, 2008
Kazalo


KAZALO ............................................................................................................................................................... 2
UVODNE BESEDE............................................................................................................................................... 5
1.       POSLOVNI SISTEM IN NJEGOVE ZNAČILNOSTI ............................................................................ 6
1.1.         PODSISTEMI POSLOVNEGA SISTEMA.......................................................................................... 7
1.2.         MESTO RAČUNOVODSTVA V POSLOVNEM SISTEMU ............................................................. 9
1.3.         ZGODOVINA RAČUNOVODSTVA ................................................................................................... 9
1.4.         PRAVNI OKVIRI IN RAČUNOVODSTVO PRI NAS..................................................................... 10
2.       FUNKCIJSKI IN ORGANIZACIJSKI VIDIK RAČUNOVODSTVA ................................................ 12
3.       UPORABNIKI RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ ........................................................................... 15
3.1.         ZUNANJI UPORABNIKI RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ .................................................... 16
3.2.         NOTRANJI UPORABNIKI RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ................................................. 17
4.       STATIČNE IN DINAMIČNE EKONOMSKE KATEGORIJE ........................................................... 17
4.1.         STATIČNE EKONOMSKE KATEGORIJE ..................................................................................... 17
5.       SREDSTVA ................................................................................................................................................ 18
5.1.         STALNA SREDSTVA .......................................................................................................................... 19
5.2.         GIBLJIVA SREDSTVA ....................................................................................................................... 22
5.3.         AKTIVNE ČASOVNE RAZMEJITVE .............................................................................................. 24
6.       OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV................................................................................................ 25
6.1.         KAPITAL .............................................................................................................................................. 25
6.2.         DOLGOROČNE REZERVACIJE ...................................................................................................... 26
6.3.         FINANČNE IN POSLOVNE OBVEZNOSTI .................................................................................... 27
6.4.         PASIVNE ČASOVNE RAZMEJITVE (SRS 12) ............................................................................... 27
7.       DINAMIČNE EKONOMSKE KATEGORIJE ...................................................................................... 28
7.1.         STROŠKI .............................................................................................................................................. 28
7.1.1.       STROŠKI MATERIALA ..................................................................................................................... 30
7.2.         STROŠKI STORITEV ......................................................................................................................... 32
7.3.         STROŠKI AMORTIZACIJE .............................................................................................................. 33
7.4.         STROŠKI DELA IN POVRAČILO ZAPOSLENIM ........................................................................ 36
8.       STROŠKI PO STROŠKOVNIH MESTIH IN STROŠKOVNIH NOSILCIH ..................................... 39
8.1.         RAZPOREJANJE STROŠKOV PO STROŠKOVNIH MESTIH IN NOSILCIH ......................... 40
8.1.1.       STROŠKOVNI NOSILCI .................................................................................................................... 40
8.1.2.       STROŠKOVNA MESTA (SM)............................................................................................................ 41
8.2.         POSTOPEK RAZPOREJANJA STROŠKOV NA SM IN SN ......................................................... 42
9.       METODE VREDNOTENJA POSLOVNIH UČINKOV ....................................................................... 43
9.1.         VREDNOTENJE PROIZVODOV PO ZOŽENI LASTNI CENI .................................................... 44
9.2.         VREDNOTENJE POSLOVNIH UČINKOV PO PROIZVAJALNIH STROŠKIH ....................... 44



                                                                                  2
9.3.      VREDNOTENJE POSLOVNIH UČINKOV PO SPREMENLJIVIH STROŠKIH ....................... 45
10.       ODHODKI IN PRIHODKI .................................................................................................................. 46
10.1.     ODHODKI............................................................................................................................................. 46
10.1.1.       VRSTE ODHODKOV ..................................................................................................................... 47
10.2.     PRIHODKI ............................................................................................................................................ 48
10.2.1.       VRSTE PRIHODKOV .................................................................................................................... 48
11.       POSLOVNI IZID .................................................................................................................................. 49
11.1.     TEMELJNE VRSTE POSLOVNEGA IZIDA ................................................................................... 49
11.2.     RAZŠIRJENE - DRUGE VRSTE POSLOVNEGA IZIDA .............................................................. 50
12.       KNJIGOVODSTVO ............................................................................................................................. 51
12.1.     KNJIGOVODSKE LISTINE ............................................................................................................... 52
12.1.1.       VRSTE KNJIGOVODSKIH LISTIN ............................................................................................ 53
12.2.     KONTROLIRANJE IN KNJIŽENJE KNJIGOVODSKIH LISTIN............................................... 56
12.3.     ARHIVIRANJE IN HRANJENJE KNJIGOVODSKIH LISTIN .................................................... 56
13.       POSLOVNE KNJIGE (SRS 22) .......................................................................................................... 57
13.1.     VRSTE POSLOVNIH KNJIG............................................................................................................. 58
13.2.     TEMELJNE POSLOVNE KNJIGE ................................................................................................... 58
13.2.1.       DNEVNIK GLAVNE KNJIGE ...................................................................................................... 59
13.2.2.       GLAVNA KNJIGA .......................................................................................................................... 60
13.3.     DRUGE POMOŽNE KNJIGE ............................................................................................................ 61
13.3.1.       ANALITIČNE EVIDENCE ............................................................................................................ 61
13.3.2.       DRUGE POMOŽNE KNJIGE ....................................................................................................... 61
14.       DVOSTAVNO KNJIGOVODSTVO................................................................................................... 62
14.1.     KONTO ................................................................................................................................................. 62
14.2.     KONTNI NAČRT ................................................................................................................................. 63
14.3.     VRSTE KONTOV ................................................................................................................................ 64
14.3.1.       KONTI STANJ ................................................................................................................................. 64
14.3.2.       KONTI USPEHA ............................................................................................................................. 65
14.4.     OBLIKE KONTOV .............................................................................................................................. 67
14.5.     ODPIRANJE KONTOV, KNJIŽENJE IN ZAPIRANJE KONTOV .............................................. 67
14.6.     PRAVILA DVOSTAVNEGA KJIGOVODSTVA ............................................................................. 70
15.       RAČUNOVODSKA POROČILA ....................................................................................................... 73
15.1.     BILANCA STANJA ............................................................................................................................. 74
15.1.1.       BILANČNA NAČELA .................................................................................................................... 79
15.1.2.       VRSTE BILANC STANJA ............................................................................................................. 79
15.1.3.       POJASNILA IN RAZKRITJA K BILANCI STANJA ................................................................. 80
15.2.     IZKAZ POSLOVNEGA IZIDA .......................................................................................................... 80
15.3.     IZKAZ DENARNIH TOKOV ............................................................................................................. 82
15.4.     IZKAZ GIBANJA KAPITALA........................................................................................................... 83
16.       NAPAKE V RAČUNOVODSTVU ...................................................................................................... 85



                                                                               3
16.1.     VRSTE NAPAK .................................................................................................................................... 85
16.2.     NAČINI ISKANJA IN ODPRAVLJANJE NAPAK .......................................................................... 86
17.       ANALITIČNA RAČUNOVODSTVA ................................................................................................. 88
17.1.     VRSTE ANALITIČNIH RAČUNOVODSTEV ................................................................................. 89
17.2.     ANALITIČNO FINANČNO RAČUNOVODSTVO .......................................................................... 89
17.3.     STROŠKOVNO RAČUNOVODSTVO .............................................................................................. 91
18.       OSTALE FUNKCIJE RAČUNOVODSTVA ..................................................................................... 93
18.1.     RAČUNOVODSKO PREDRAČUNAVANJE ................................................................................... 93
18.2.     RAČUNOVODSKI NADZOR ............................................................................................................. 94
18.3.     RAČUNOVODSKO PREUČEVANJE ALI ANALIZA .................................................................... 96
19.       TEMELJI POSLOVNIH FINANC ................................................................................................... 100
19.1.     NAČELA FINANČNE POLITIKE ................................................................................................... 101
19.2.     PRIDOBIVANJE FINANČNIH SREDSTEV .................................................................................. 103
19.2.1.       NOTRANJE FINANCIRANJE .................................................................................................... 103
19.2.2.       ZUNANJE FINANCIRANJE ....................................................................................................... 104
19.3.     VLAGANJE FINANČNIH SREDSTEV .......................................................................................... 107
19.3.1.       VLAGANJE V GIBLJIVA SREDSTVA ..................................................................................... 107
19.3.2.       VLAGANJA V OPREDMETENA OSNOVNA SREDSTVA .................................................... 108
19.3.3.       FINANČNE NALOŽBE ................................................................................................................ 109
20.       RAČUNOVODSTVO IN DAVKI ..................................................................................................... 110
20.1.     DAVČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE ........................................................................... 110
20.2.     DAVKI V REPUBLIKI SLOVENIJI ............................................................................................... 111
21.       LITERATURA IN VIRI .................................................................................................................... 118




                                                                            4
Uvodne besede

Priročnik je namenjen študentom višje šole, program poslovni sekretar. Gradivo je
pripomoček za pridobivanje znanj s področja računovodstva in finančnega poslovanja.
Z njim vam želimo predstaviti teme s področja knjigovodstva, računovodstva pa tudi denarja
in financ. Študenti naj bi pri predmetu dosegli naslednje cilje:
1. spoznajo pomen, vlogo in funkcije računovodstva v poslovnem sistemu,
2. spoznajo funkcije računovodstva in vlogo računovodstva pri odločitvah v podjetju,
3. pridobijo znanja s področja denarja, davčne politike, financiranja in investiranja,
4. spoznajo računovodske izkaze in jih znajo tudi razlagati,
5. pridobijo znanja s področja financ, davkov in stroškov, ki jih potrebujejo v vsakodnevnem
življenju…


Gradivo je pripravljeno kot teoretični priročnik, teorijo pa sem popestrila s praktičnimi
primeri, vajami in izračuni. Teoretično znanje bomo podkrepili s praktičnimi seminarskimi
vajami.
Znanje računovodstva je potrebno in pomembno tako v poklicnem kot v zasebnem življenju.
Kdor obvladuje metode in tehnike v računovodstvu, obvladuje politiko poslovanja poslovnega
sistema.


Vsebine so v gradivu razdeljene na poglavja in podpoglavja, glede na vsebinske sklope.




                                                5
1. Poslovni sistem in njegove značilnosti

Ko govorimo o poslovnem sistemu najpogosteje mislimo podjetje. Poslovni sistem pa je širši
pojem kot podjetje, saj poleg podjetij zajema različne organizacijske oblike, kot so banke,
zavarovalnice, društva…
Glede na dejavnost poslovanja se poslovni sistemi delijo na:
      proizvajalne,
      trgovske in
      storitvene.
Glede na področja delovanja so:
gospodarski poslovni sistemi ali podjetja, katerih cilj poslovanja je ustvarjanje dobička, in
negospodarski poslovni sistemi (zavodi), katerih cilji so zadovoljevanje splošnih družbenih
potreb. Delujejo lahko na področju šolstva, zdravstva, kulture, sociale…
Glede na lastništvo imamo zasebne, državne, mešane, domače, tuje…
Poslovni sistem je torej smiselno zaokrožena celota, ločena od okolja, katere cilj je
poslovanje. Poslovanje poslovnega sistema imenujemo delovni proces. V vsakem poslovnem
sistemu se opravljajo poslovne funkcije, kot faze delovnega procesa . Te faze so:
nabava, proizvodnja, prodaja, ne nazadnje pa tudi pridobivanje finančnih sredstev, ki jih
poslovni sistem potrebuje za nemoteno poslovanje in vlaganja presežkov finančnih sredstev.
Proizvodni poslovni sistem posluje od nakupa surovin preko proizvodnje in izdelave
proizvodov do prodaje le-teh.
Trgovski poslovni sistem posluje z nabavo in prodajo trgovskega blaga.
Storitveni pa z opravljanem in trženjem storitev.
Da poslovni sistem lahko posluje, potrebuje prvine oziroma elemente poslovanja:
   1. delovna sredstva,
   2. predmete dela,
   3. delovno silo,
   4. storitve drugih.


Za poslovni sistem pa veljajo določene značilnosti:


   1. lahko je sestavljen iz več podsistemov oziroma lahko je vključen v širši sistem,
   2. sestavljen je iz tehničnih in bioloških elementov,


                                              6
   3. je odprt, dinamičen in se prilagaja razmeram na trgu,
   4. ustanovljen je z namenom daljšega obdobja poslovanja,
   5. predmet njegovega poslovanja je nabava, proizvodnja in prodaja proizvodov, nabava
       in prodaja blaga in opravljanje storitev,
   6. za poslovanje potrebuje določena finančna sredstva.




   1.1.        Podsistemi poslovnega sistema

Vsem poslovnim sistemom je skupno to, da jih upravljajo ljudje, da ne moremo natančno
predvideti njihovega delovanja v prihodnosti , saj so izpostavljeni nenehnim vplivom iz okolja
in da so sestavljeni iz podsistemov.
Poslovni sistem lahko razčlenimo na tri podsisteme:
   1. izvajalni,
   2. upravljalni,
   3. informacijski.


   Izvajalni podsistem je na zunaj najbolj viden, saj se v njem izvaja poslovni proces.
   Obsega naslednje funkcije:
   -   kadrovska, obsega pridobivanje, usposabljanje in varovanje zaposlenih,
   -   tehnična funkcija pomeni pridobivanje, pripravo in vzdrževanje delovnih sredstev, s
       katerimi upravljajo zaposleni,
   -   nakupna predstavlja nabavo predmetov dela in storitev drugih,
   -   proizvodna pomeni preoblikovanje prvin poslovnega procesa v proizvode ali storitve,
   -   prodajna funkcija je cilj delovanja poslovnega procesa, saj vsak poslovni sistem
       deluje za trg,
   -   finančna funkcija pa pomeni pridobivanje-financiranje, vračanje-definanciranje in
       preoblikovanje-investiranje ali dezinvestiranje sredstev.


   Upravljalni ali vodstveni podsistem opredeljujejo naslednje funkcije:
   -   načrtovanje pomeni stalno predvidevanje prihodnjega stanja, ciljev in načinov za
       doseganje teh ciljev,




                                               7
-   organiziranje je dodeljevanje delovnih nalog zaposlenim z namenom optimalnega
    doseganja ciljev. Podjetje je razdeljeno na delovna mesta, ta so povezana v oddelke, ti
    pa sestavljajo organizacijsko shemo podjetja,
-   vodenje, kot komunikacija med nadrejenimi in podrejenimi v smislu            optimalne
    zadovoljitve potreb zaposlenih in s tem tudi doseganja cilja poslovanja,
-   nadziranje, kot funkcija spremljanja in presojanja pravilnosti poslovanja in
    odpravljanja nepravilnosti.


Informacijski podsistem
Upravljalne in izvajalne funkcije pa v poslovnem sistemu ni mogoče optimalno izvajati,
če ni na voljo ustreznih informacij.
Informacije moramo razlikovati od podatkov, ti samo prikazujejo določeno dejstvo
(število zaposlenih v poslovnem sistemu). Informacije so širši pojem in so podlaga za
odločanje. Delijo se na kvantitativne in nekvantitativne. Kvantitativne so izražene s
številkami (letna prodaja v tisoč €), nekvantitativne pa običajno niso izražene s številko
(zadovoljstvo kupcev).
Da je neka informacija dobra, mora imeti naslednje značilnosti:
-   primernost, kar pomeni, da je prilagojena potrebam poslovnega sistema,
-   pravočasnost,
-   točnost, da ustreza dejanskemu stanju,
-   ustreznost, kar pomeni, da pravi ljudje prejmejo ustrezne informacije,
-   popolnost, da vsebujejo vse podatke, pomembne za odločanje.
Namen računovodskega poročanja je dajanje potrebnih informacij o finančnem položaju
in uspešnosti poslovanja poslovnega sistema, ki so koristne za delovanje širšega kroga
uporabnikov. SRS 30 pravi, da morajo biti računovodske informacije razumljive in
bistvene, zanesljive in primerljive.




                                             8
   1.2.        Mesto računovodstva v poslovnem sistemu

Računovodstvo je osrednji del informacijskega sistema, ki zagotavlja poslovnemu sistemu
ustrezne informacije o spremembah in stanjih ekonomskih kategorij, katere povzročajo
različni poslovni dogodki. Računovodstvo je dejavnost, ki vrednostno spremlja, proučuje
in prikazuje poslovanje poslovnega sistema v določenem časovnem obdobju.
Računovodske informacije so torej kvantitativne in izražene v denarju. Ker pa z njimi
ugotavljamo uspešnost gospodarjenja, morajo biti pravočasne, popolne, natančne, zanesljive,
razumljive in med seboj primerljive.
Računovodstvo sestavljajo štiri funkcije:
   -   knjigovodstvo, ki spremlja poslovanje poslovnega sistema v preteklosti,
   -   računovodsko predračunavanje ali             načrtovanje, ki    predvideva   poslovanje
       poslovnega sistema v prihodnosti in temelji na knjigovodstvu,
   -   računovodsko nadziranje, kot presojanje pravilnosti in odprava nepravilnosti
       poslovanja,
   -   računovodska analiza, kot sistem ugotavljanja in presojanja uspešnosti poslovanja
       poslovnega sistema.




   1.3.        Zgodovina računovodstva

Računovodstvo ima podobno kot druge veje znanosti svojo zgodovino. Mesto, vloga in
pomen računovodstva so se skupaj z zgodovino spreminjali. Prve začetke računovodstva
najdemo že 3.600 let pr. n. št. v Mezopotamiji, v starem Babilonu. To so različni zapisi o
vodenju evidenc zalog žita in drugega blaga, o menjavah med prebivalci, državo in svečeniki.
To so zapisi v obliki glinastih žetonov ali ploščic. Iz teh znakov in simbolov so kasneje
Sumerci razvili pisavo. V Egiptu so kasneje namesto na glino zapisovali na papirus, zapisi so
bili natančnejši in so služili oblastem za pobiranje davkov.
»Računovodje« v starem veku so morali biti zelo natančni in pošteni, sicer so bili lahko za
napako kaznovani tudi s smrtjo.
Kasneje podobne zapise najdemo pri starih Grkih in Rimljanih v obliki zapisov prihodkov in
izplačil posameznih družin. Mesečna poročila so bila podlaga za obdavčevanje. Vse te



                                               9
evidence se seveda ne morejo primerjati z današnjim računovodstvom, so pa podlaga za
razvoj kasnejšega knjigovodstva.
V srednjem veku je začela cveteti trgovina med italijanskimi mesti in Vzhodom. Tveganja so
bila velika zaradi roparjev, pa tudi zaradi križarskih vojn. To je preoblikovalo potrebo po
računovodstvu, saj so ga začeli uporabljati trgovci za izračunavanje stroškov in dobička. V
tem času (12. in 13. stoletje) se pojavi dvostavno knjigovodstvo, ki se uporablja še danes.
Leta 1494 je frančiškan Luca Pacioli napisal prvo razpravo o dvostavnem knjigovodstvu
pod imenom » Summa de arithmetika, geometria…«, kjer je opisal prakso tedanjega časa. To
je bila osnova za moderno računovodstvo.
Industrijska revolucija je v 18. in kasneje v 19. stoletju prinesla velike spremembe. Zaradi
iznajdbe parnega stroja se je povečal obseg proizvodnje in število zaposlenih. Lastniki so
začeli sami voditi posle, spremljati poslovanje, stroške in naložbe. Razvije se stroškovno
računovodstvo.
V 20. stoletju sta bili dve svetovni vojni, velika gospodarska kriza, industrija prevladuje nad
kmetijstvom. Družbene spremembe so ustvarile razmere, ki so zahtevale spremembe v
računovodskih sistemih. Namesto zahteve, da daje računovodstvo zgolj podatke o
nabavljenem in prodanem, o dolgovih in terjatvah, se sedaj od računovodstva pričakuje, da
posreduje še informacije o pričakovani uspešnosti poslovanja. Razvije se računovodsko
predračunavanje, računovodska analiza in računovodski nadzor.




   1.4.        Pravni okviri in računovodstvo pri nas

Računovodstvo je pri nas v prejšnjem stoletju zaznamovala socialistična družbena ureditev.
Računovodstvo je bilo podrejeno državi, država je tudi iskala in uvajala spremembe in
novosti. Dolgo časa je računovodstvo služilo zgolj spremljanju in evidentiranju poslovnih
dogodkov.
Zaradi družbene ureditve je računovodstvo pri nas kljub dobri strokovnosti             v praksi
zaostajalo za računovodstvom drugod po svetu. Do sredine 20. stoletje je bilo zoženo zgolj na
knjigovodstvo, tudi v drugi polovici 20. stoletja je rešitve še vedno predpisovala država.
Po osamosvojitvi se je Slovenija začela vključevati v mednarodne gospodarske tokove, dobili
smo slovenske računovodske standarde, ki jih je oblikovala stroka.




                                               10
Slovenski računovodski standardi (SRS) so pravila o strokovnem ravnanju na področju
računovodstva. Oblikuje jih Slovenski inštitut za revizijo. Njihovo oblikovanje je spodbudil
5. člen zakona o računovodstvu iz leta 1989, ki je Inštitut pooblastil, naj namesto države v
skladu z razvojem stroke v svetu oblikuje standarde.
Domača teoretska zamisel računovodenja sega v leto 1972, ko je bil predstavljen Kodeks
računovodskih načel. Strokovni svet Inštituta ga je zadnjič dopolnil leta 1995. SRS izhajajo iz
tega splošnega teoretičnega okvira. Računovodska načela so bila sprejeta z določenim
namenom:
-   pomagajo računovodskim strokovnjakom opravljati njihovo delo,
-   pomagajo pri prenosu teoretičnih znanj v prakso,
-   ustvarjajo trdnejše podlage za SRS,
-   pomagajo, da se tudi mednarodno uveljavimo,
-   razvijajo podlage za nadaljnji razvoj.
Pri oblikovanju računovodskih informacij je pomembnih šest računovodskih načel:
1. načelo časovne neomejenosti poslovanja,
2. načelo dosledne stanovitnosti,
3. načelo strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka,
4. načelo previdnosti,
5. načelo prednosti vsebine pred obliko,
6. načelo pomembnosti.
Na podlagi teh načel so bili 1993 prvič sprejeti SRS, dopolnjeni leta 2001 in usklajeni z
mednarodnimi leta 2006.
Slovenski računovodski standardi se delijo v dve skupini. Prva skupina zajema 30 standardov
in sicer:
-   od 1 do 19 obravnavajo metodiko vsebinskega izkazovanja gospodarskih kategorij,
-   od 20 do 23 in od 28 do 30 metodiko delovanja posameznih področij računovodstva,
-   od 24 do 27 predstavljanje gospodarskih kategorij pri zunanjem poročanju.
Drugi del zajema standarde od 31 do 40, ta del zajema računovodenje posameznih vrst
organizacij, kot so banke, zavarovalnice, društva…
Za enotne temeljne rešitve v računovodenju je država sprejele Zakon o gospodarskih družbah,
Zakon o računovodstvu, ki velja za nepridobitne dejavnosti, Pravilnik o vodenju poslovnih
knjig, Kodeks poklicne etike računovodij in Kodeks računovodskih načel.




                                              11
2. Funkcijski in organizacijski vidik računovodstva

   Funkcijski vidik
Marsikdo enači računovodstvo s knjigovodstvom, vendar je knjigovodstvo samo en del,
najstarejši del računovodstva.
Računovodstvo sestavljajo štiri funkcije oziroma dejavnosti:
   1. knjigovodstvo,
   2. računovodsko predračunavanje,
   3. računovodski nadzor,
   4. računovodska analiza.


Knjigovodstvo je dejavnost, ki vrednostno spremlja poslovanje za nazaj. Knjigovodstvo je
posebna vrsta evidentiranja poslovanja preko zbiranja, urejanja, obdelave in shranjevanja
knjigovodskih podatkov in informacij.
Knjigovodstvo evidentira celovito poslovanje ; sredstva, vire sredstev, stroške, prihodke,
odhodke, poslovni izid.
Usmerjeno je k izdelavi računovodskih poročil. Za izdelavo računovodskih poročil potrebuje
podatke, katere evidentira iz knjigovodskih listin (račun, bančni izpis…). Evidentira že
nastale poslovne dogodke, ki morajo biti urejeni v predpisani obliki. Podatki so urejeni po
vsebini (glavna knjiga) in času (dnevnik glavne knjige).
Poznamo enostavno in dvostavno knjigovodstvo. Pri enostavnem knjigovodstvu zapišemo v
poslovno knjigo poslovni dogodek samo na enem mestu (tako vodijo poslovne knjige
društva). Pri dvostavnem knjigovodstvu pa vsak poslovni dogodek zabeležimo vsaj na dveh
mestih (če dvignemo iz TRR sredstva, se spremeni stanje TRR in sredstva v blagajni).
Knjigovodstvo spremlja poslovanje vrednostno, v denarju (od 1.1. 2007 v €). Podatki morajo
biti evidentirani v celoti, sproti, vsak zapis mora biti dokumentiran, formalnosti pri vodenju
poslovnih knjig so obvezne.


Računovodsko predračunavanje
Usmerjeno je v prihodnost. Uspešnost poslovanja poslovnega sistema je v veliki meri odvisna
od skrbnega     načrtovanja. Računovodsko predračunavanje je usmerjeno k sestavljanju
računovodskih predračunov, ti pa zajemo podatke o načrtovanih sredstvih (zaloge), virih



                                              12
sredstev (obveznosti do dobaviteljev), prihodkih, odhodkih in predvidenemu poslovnemu
izidu. Vsa ta predvidevanja so podana v predračunski bilanci stanja in predračunskem izkazu
uspeha in denarnih     tokov. Podlaga računovodskemu predračunavanju          so knjigovodski
obračuni iz preteklih obdobij. Zapisi in evidence nimajo predpisane oblike, kot pri
knjigovodstvu. Pomembno vodilo pri sestavi računovodskih predračunov je metodična
usklajenost s kasnejšimi knjigovodskimi podatki in podajanjem knjigovodskih obračunov.
Lahko zajema celotno poslovanje ali samo en del.


Računovodsko nadziranje
Se ukvarja z ugotavljanjem pravilnosti         in poštenosti poslovanja in odpravljanjem
nepravilnosti. Poznamo več vrst nadzora:
Kontroliranje je notranja funkcija nadzora poslovanja poslovnega sistema. Izvaja se sproti in
opravljajo jo delavci, zaposleni v poslovnem sistemu (skladiščna kontrola, blagajniška
kontrola, kontrola evidence materiala…)


Inšpekcija je zunanja, opravljajo jo ustrezne pooblaščene družbe in zajema samo en del
poslovanja poslovnega sistema (davčna inšpekcija, tržna, sanitarna…)


Revizija
34. člen Zakona o gospodarskih družbah določa, da mora letna poročila velikih in srednjih
kapitalskih družb, pa tudi majhnih družb, katerih vrednostni papirji kotirajo na borzi,
pregledati- revidirati samostojna revizijska družba. Ta pregled je potrebno opraviti najkasneje
v 6 mesecih po preteku poslovnega leta. Zakon tudi določa za katere družbe je revizija
obvezna in katere lahko naročijo ta pregled na lastno željo. Uprava poslovnega sistema mora
revidirano letno poročilo predložiti organu družbe najkasneje v 8 dneh po prejemu tega
poročila.
Kaj je revidiranje?     Zakon o revidiranju pravi, da      je to preizkušanje in ocenjevanje
računovodskih izkazov in podatkov ter metod uporabljenih pri njih sestavljanju. Tako
pridobljeno neodvisno strokovno mnenje podaja resničen in pošten prikaz finančnega stanja in
poslovni izid pravne osebe.
Revizor lahko v svojem poročilu poda pritrdilno mnenje, če meni, da so računovodski izkazi
resnična in poštena slika poslovanja. Revizor pa lahko izda tudi prilagojeno poročilo in sicer
izda mnenje s pridržki, mnenje zavrne ali izda odklonilno mnenje.



                                              13
Računovodsko analiziranje
Z analiziranjem ugotavljamo pozitivne ali negativne trende poslovanja. Njegova naloga je, da
na osnovi analiziranih podatkov predlaga izboljšave.
Poslovno poročilo mora vsebovati podatke in informacije odmikov obračunanih podatkov od
sodil za presojanje. O tem govori SRS 29. Poslovni sistem pa lahko sam izbere tiste
kazalnike, za katere meni, da imajo zanj največjo izrazno moč (prodaja na zaposlenega,
prodaja na prodajalca, koeficient obračanja zalog…).




                                             14
3. Uporabniki računovodskih informacij

Družbe poročajo zunanjim in notranjim uporabnikom z letnimi poročili. Letno poročilo je
sestavljeno iz:
   -   računovodskega poročila in
   -   poslovnega poročila.
Računovodsko poročilo sestavljajo računovodski izkazi in priloge s pojasnili. Računovodski
izkazi so zapisi dogodkov, ki so se že zgodili, uporabniki računovodskih informacij pa jih
potrebujejo za svoje odločanje.
Iz računovodskih poročil razberemo naslednje informacije:
   -   ali gre za delujoče ali nedelujoče podjetje,
   -   razkrijejo nam uporabljene računovodske usmeritve,
   -   prikazani so računovodski izkazi za tekoče in preteklo leto,
   -   v računovodskih poročilih je prikazana cela vrsta drugih podatkov, ki so pomembni za
       primerjave z drugimi podjetji in panogo dejavnosti…(število zaposlenih, velikost
       prodaje…).
Za pripravljanje in predstavljanje računovodskih izkazov je odgovorna uprava. Zakon o
gospodarskih družbah v 256. členu določa, da je potrebno poslovno poročilo sestaviti v dveh
mesecih po koncu poslovnega leta. Gospodarska družba sestavi letno poročilo za poslovno
leto, ki pa se lahko razlikuje od koledarskega. O tem govori 10. člen Zakona od dohodkov
pravnih oseb in pravi, da davčni zavezanec lahko sam izbira ali bo njegovo poslovno leto
enako koledarskemu, vsekakor pa ne sme biti daljše od 12 mesecev.
Poročanje družb pa je odvisno od velikosti družbe. Zakon o gospodarskih družbah v 52. členu
govori, katere družbe so velike, srednje in majhne. Kriteriji so število zaposlenih, čisti
prihodki od prodaje v poslovnem letu, velikost aktive ob koncu poslovnega leta.
Letno poročilo majhnih družb zajema bilanco stanja, izkaz poslovnega izida in priloge s
pojasnili. Letno poročilo srednjih in velikih družb, katerih vrednostni papirji kotirajo na
borzi, pa vsebuje:
   -   bilanco stanja,
   -   izkaz poslovnega izida,
   -   priloge s pojasnili k izkazom,
   -    izkaz finančnega izida,
   -   izkaz gibanja kapitala,


                                               15
   -   druga poslovna poročila, ki zajemajo kadrovske podatke, ekološko problematiko,
       strategijo razvoja…
SRS so združitev domače računovodske teorije z mednarodnimi                 zahtevami, zlasti
mednarodnimi standardi poročanja in direktivami         Evropske unije.    SRS obravnavajo
računovodenje tako za notranje kot za zunanje uporabnike.
Glede na to, da imajo različni uporabniki računovodskih informacij svoje posebne interese, jih
morajo sestavljalci upoštevati in se jim kar se da najbolje prilagoditi, vendar v skladu z
zakonom in SRS.
Letna poročila pa so torej namenjena tako notranjim, kot zunanjim uporabnikom.




   3.1.       Zunanji uporabniki računovodskih informacij

Med zunanje uporabnike računovodskih informacij spadajo:
Lastniki podjetje brez aktivne pravice do upravljanja in možni vlagatelji kapitala, te
zanima predvsem kako donosna in varna je njihova naložba. Informacije, ki jih zanimajo, so
velikost dobička in njegova razporeditev.
Kreditodajalci, predvsem banke zanima sposobnost podjetja, da vse dolgove pravočasno
poravna. Računovodske informacije, ki jih potrebujejo, so podatki o finančnem položaju
podjetja.
Dobavitelji, pri katerih podjetje kupuje material ali blago zanima podobno kot kreditodajalce,
ali so sposobni pravočasno poravnati vse obveznosti.
Kupce podjetja zanima njihova dolgoročna usmerjenost, stabilnost in donosnost.
Konkurenčna podjetja zanimajo informacije o donosnosti in finančni uspešnosti podjetja.
Zanima jih možnost nakupa konkurenčnega podjetja ali druge povezave.
Državo zanimajo podatki o dobičkonosnosti, obračunanih in plačanih davkih, tako davek od
dobička, kot DDV.
Okolje in javnost zanimajo podatki o njihovi morebitni ogroženosti,          tako okolja kot
njihovega zdravja. Zanimajo pa jih tudi informacije o finančni uspešnosti podjetja in možnosti
vlaganja finančnih sredstev v njihovo okolje.




                                                16
   3.2.        Notranji uporabniki računovodskih informacij
Med notranje uporabnike računovodskih informacij pa spadajo:
Poslovodstvo podjetja, ki potrebuje te informacije za določanje pravilne strategije razvoja
podjetja, določanje ciljev in prednostnih nalog.
Lastnike podjetja z možnostjo upravljanja, zanimajo informacije s področja finančne in
plačilne sposobnosti.
Zaposlene v podjetju pa najbolj zanimajo informacije, povezane z njihovi plačami.




4. Statične in dinamične ekonomske kategorije

Ekonomske kategorije se delijo v dve veliki skupini: statične in dinamične.


Slika 1: Delitev ekonomskih kategorij
 Statične ekonomske kategorije                     Dinamične ekonomska kategorije
 Sredstva,                                         Stroški,
 Obveznosti do virov sredstev                      Prihodki,
                                                   Odhodki,
                                                   Poslovni izid



   4.1.        Statične ekonomske kategorije
Med statične ekonomske kategorije spadajo sredstva in obveznosti do virov sredstev. Za
statične ekonomske kategorije je značilno:
   -   pojavijo se ob nastanku poslovnega sistema (zgradbe, oprema, zaloge…),
   -   njihovo vrednost lahko v vsakem trenutku določimo (s popisom),
   -   prehajajo iz ene oblike v drugo (blago prodamo, nastane terjatev, to nam kupci
       plačajo, prejmemo denar, denar porabimo za naslednjo nabavo…)
   -   usahnejo, če poslovni sistem preneha poslovati,
   -   njihovo končno vrednost ob koncu poslovnega leta prenesemo v novo poslovno leto
       kot začetno stanje.



                                               17
   -       Statične računovodske kategorije so prikazane v statičnem računovodskem izkazu
           BILANCI STANJA.




5. Sredstva

Sredstva so stvari, pravice in denar, s katerimi poslovni sistem razpolaga. Prvotno so v
denarni obliki in se vanjo na koncu tudi povrnejo. Imenujemo jih tudi premoženje podjetja ali
aktiva. Podjetje s sredstvi upravlja in prosto razpolaga. Veljajo trije kriteriji za opredelitev
sredstev:
   1. Sredstva so ekonomski dejavnik, ki podjetju prinaša sedanje in prihodnje koristi, kar
           pa je možno samo, če so v denarni obliki ali zamenljivi za denar.
   2. Podjetje s sredstvi prosto razpolaga in mu je zagotovljeno upravljanje z njimi.
   3. Sredstvom je mogoče določiti njihovo vrednost ob času njihove pridobitve, pa tudi
           kasneje.


Sredstva lahko delimo po različnih kriterijih:
   -       glede na pojavno obliko so opredmetena in neopredmetena,
   -       glede na to, kako se uporabljajo pri poslovanju so osnovna, obratna in finančne
           naložbe,
   -       gleda na hitrost preoblikovanja so stalna in gibljiva,
   -       lahko jih delimo tudi na kratkoročna in dolgoročna (tako so opredeljena v bilanci
           stanja).

Slika 2: Vrste sredstev


                                           SREDSTVA
            STALNA                                           GIBLJIVA
       -    neopredmetena dolgoročna                     -   zaloge
            sredstva
       -    opredmetena osnovna sredstva                 -   poslovne terjatve
       -    dolgoročne finančne naložbe                  -   kratkoročne finančne naložbe
                                                         -   denarna sredstva


                                                   18
   5.1.        Stalna sredstva

Za stalna sredstva je značilno:
   -   so večje vrednosti,
   -   imajo daljšo življenjsko dobo (kot eno leto),
   -   med uporabo ohranijo svojo obliko,
   -   se obrabijo ali amortizirajo.


Neopredmetena dolgoročna sredstva
Ta sredstva obravnava SRS 2, določbe, ki se nanašajo na ta sredstva, pa vsebuje SRS13. To so
sredstva, ki jih imajo družbe za dolgoročno proizvajanje ali opravljanje storitev, fizično pa ne
obstajajo.
Neopredmetena dolgoročna sredstva zajemajo:
   a. Dolgoročno odložene stroške poslovanja; so stroški, ki nastanejo preden poslovni
       sistem začne poslovati, stroški uvajanja nove dejavnosti, plačilo najemnine za več let
       vnaprej, stroški raziskav, šolanje kadrov. Ko so ti stroški nastali, podjetje še ni
       poslovalo, zato kasneje bremenijo poslovanje. Ti stroški se običajno razporejajo na
       več obdobij.
   b. Dolgoročno odloženi stroški razvijanja, so stroški izboljšav in raziskovanj, ki bi
       bistveno izboljšali poslovanje, preden se začne sama proizvodnja.
   c. Dolgoročne premoženjske pravice kot so koncesije, patenti, licence, blagovne
       znamke, in podobne pravice.
   d. Naložbe v dobro ime (goodwill); je presežek nabavne vrednosti prevzetega podjetja
       nad določljivo pošteno vrednostjo pridobljenih sredstev, zmanjšano za njegove
       dolgove.
   e. Dani predujmi za neopredmetena sredstva, se sicer izkazujejo kot terjatve, v bilanci
       stanja pa so prikazani kot neopredmetena sredstva.
Verjetno bi bilo pametno ponoviti:
   -   Koncesija je odobritev ali pooblastilo države, ki ga le-ta da podjetju za izrabo
       naravnega bogastva ali opravljanje javne službe.
   -   Patent je pravica, ki pripada podjetju na podlagi kakšnega izuma.
   -   Licenca je pravica do uporabe patenta.




                                              19
   -   Blagovna znamka je pravica, s katero se zavaruje blagovni znak, ki se v prometu
       uporablja za razlikovanje med podobnim ali istovrstnim blagom.


Neopredmetena sredstva se amortizirajo v dobi njihove koristnosti, dobro ime praviloma v 5
letih, osnova za amortizacijo pa je nabavna vrednost. Amortizirati se začne, ko je sredstvo na
voljo za uporabo. Prevrednotenje           neopredmetenih sredstev je spreminjanje njihove
knjigovodske vrednosti zaradi oslabitve.


Opredmetena osnovna sredstva
Obravnava SRS 1 oziroma SRS 13. To so stvari, ki jih:
   -   podjetje poseduje, da z njimi opravlja svojo dejavnost,
   -   podjetje pridobi ali izdela z namenom, da jih bo samo uporabilo,
   -   niso namenjena prodaji v okviru rednega delovanja,
   -   podjetje jih ima v lasti ali v finančnem najemu.
Med opredmetena osnovna sredstva spadajo:


       1. zemljišča,
       2. zgradbe,
       3. oprema,
       4. osnovna čreda,
       5. večletni nasadi.


V bilanci stanja so opredmetena osnovna sredstva dopolnjena še s predujmi, ki se sicer
izkazujejo kot terjatve.
Opredmeteno osnovno sredstvo, katerega posamična vrednost po obračunu dobavitelja ne
presega 500€, se lahko evidentira kot drobni inventar. Drobni inventar, katerega posamična
vrednost po obračunu dobavitelja ne presega 100 €, pa se lahko razporedi na material.


Zemljišče daje podjetju prostor za njegovo dejavnost. Lahko na njem stojijo zgradbe, lahko pa
zemljišče uporablja za svojo dejavnost (kmetijstvo).
Zgradbe predstavljajo tako objekte visoke gradne (stavbe), kot nizke (ceste), vodne (kanali) in
druga gradbena dela.




                                               20
Oprema so stroji, naprave, napeljave, prevozna sredstva, ki jih podjetje uporablja pri svoji
dejavnosti.
Osnovna čreda zajema vso plemensko in delovno živino, razen tiste, ki se pita.
Dolgoletni nasadi imajo biološko dobo trajanja daljšo kot leto dni in zajemajo sadovnjake,
hmeljnike in ostale večletne nasade.
Osnovna sredstva so lahko v uporabi ali v pripravi, to pomeni v fazi usposabljanja za
delovanje. Takoj, ko je osnovno sredstvo pripravljeno za uporabo, se šteje za osnovno
sredstvo v uporabi, ne glede nato ali se ga uporablja ali ne.
Osnovna sredstva se prikazujejo po neodpisani vrednosti. Posebej so v računovodskih
evidencah prikazani podatki o osnovnih sredstvih po nabavni vrednosti in popravki teh
vrednosti. Neodpisana vrednost je razlika med nabavno vrednostjo in odpisano ali
amortizirano vrednostjo.
Nabavna vrednost osnovnega sredstva je sestavljena z nakupne cene sredstva, povečane za
stroške montaže, carine prevoza. Pri osnovnih sredstvih moramo ločiti še tržno vrednost, ki se
spreminja zaradi razmer na trgu (računalniki zaradi zastaranja hitro zgubljajo svojo vrednost).
Nabavna vrednost je osnova za izračun stroškov amortizacije. Nabavno vrednost prenašamo
med odhodke podjetja preko amortizacije. Amortiziramo vsa opredmetena osnovna sredstva
razen: zemljišč, kulturnih spomenikov, predmetov muzejske vrednosti in osnovna sredstva, ki
nimajo več vrednosti.


Dolgoročne finančne naložbe
To so naložbe, ki naj bi se obdržale več kot leto dni in s katerimi naj bi se trgovalo. To so
sredstva , ki jih ima podjetje naložbenik, da bi z donosi iz njih dolgoročno povečevali svoje
finančne prihodke. Donosi finančnih naložb se kažejo v prejetih obrestih, deležih v čistem
dobičku, najemninah pri finančnem najemu…Med dolgoročne finančne naložbe spadajo:
   1. Dolgoročne finančne naložbe v kapital; so naložbe v kapital drugih podjetij,
       odkupljene lastne delnice in deleži v kapitalu drugih podjetij.
   2. Dolgoročne finančne naložbe v lastne delnice in deleže.
   3. Naložbene nepremičnine; so posebna oblika dolgoročnih finančnih naložb, ki se ne
       uporabljajo za opravljanje dejavnosti , temveč jih ima podjetje v posesti za trgovanje
       ali, da jih daje v finančni najem. Sem spadajo tudi naložbe v plemenite kovine, drage
       kamne, umetniška dela, ki naj bi jih podjetje posedovalo dlje kot leto dni.
   4. Dolgoročne finančne naložbe v dolgove drugih podjetij; nakup obveznic drugega
podjetja, občine ali države.


                                               21
   5.2.       Gibljiva sredstva
Spadajo med statične ekonomske kategorije, zanje je značilno:
       1. so manjše vrednosti,
       2. imajo krajšo življenjsko dobo, kot je eno leto,
       3. med uporabo spreminjajo svojo obliko,
       4. se porabijo.
Med gibljiva sredstva spadajo:
       1. zaloge,
       2. poslovne terjatve,
       3. kratkoročne finančne naložbe,
       4. dobroimetja pri bankah, čeki in gotovina.


Zaloge
So opredmetena sredstva in bodo v procesu ustvarjanja proizvodov ali opravljanja storitev
porabljena, lahko pa bodo v okviru poslovanja tudi prodana.
Zaloge obsegajo:
a) Material v širšem pomenu (osnovni in pomožni), goriva , drobni inventar (orodja,
   delovne halje), kateri ima življenjsko dobo krajšo kot eno leto, lahko pa tudi več, če je
   njegova nabavna cena nižja od 100 €. Material vrednotimo po NV, ki jo sestavlja nakupna
   cena in vsi nabavni stroški (seveda brez vstopnega DDV). Med nabavne stroške štejemo
   prevoz nabavljenega materiala, nakladanje, tehtanje, carina…Če se v obračunskem
   obdobju cene novo nabavljenih količin materiala razlikujejo od cen tega materiala na
   zalogi, se med letom za vrednotenje porabe uporabljajo različne metode, in sicer:
       -   metoda drsečih povprečnih cen,
       -   metoda tehtanih povprečnih cen,
       -   metoda zaporednih cen, FIFO,
       -   metoda stalnih cen.
Več o vseh metodah bomo spoznali v poglavju stroški porabe materiala.
Odločitev o izbrani metodi podjetje objavi v internem računovodskem aktu, Pravilniku o
knjigovodstvu. Izbira ustrezne metode je pomembna zaradi izkazovanja realnih stroškov
porabe materiala.


                                              22
b) Nedokončana proizvodnja; zajema zaloge v postopku proizvajanja. Običajno se vrednoti
   po proizvajalnih stroških, v določenih okoliščinah pa lahko tudi po zoženi lastni cen (več
   o vseh metodah vrednotenja v poglavju Vrednotenje zalog dokončane proizvodnje).
c) Proizvodi; zajemajo zalogo dokončane proizvodnje, ki je namenjena prodaji, a je še
   vedno v skladišču podjetja.
d) Trgovsko blago zajema zalogo blaga namenjeno prodaji, lahko je še v skladišču ali pa na
   poti, dokler je kupec ne prevzame. Vrednotimo jo po NV.
e) Predujmi za zaloge se knjigovodsko izkazujejo kot terjatve, v bilanci stanja pa so
   prikazani v povezavi z zalogami.


Poslovne terjatve
V poslovnem svetu podjetja večino prodaje opravijo na odlog plačila. Plačilni roki so različni
(od 8 dni, 30 dni, 90 dni…), odvisni od vrste blaga oziroma proizvodov bonitete podjetja... V
času od opravljene prodaje pa do plačila podjetje izkazuje do kupcev terjatve.
V bilanci stanja se ločeno izkazuje kratkoročne terjatve in dolgoročne. Ločijo se glede na
zapadlost. Prve zapadejo v plačilo v roku do enega leta, druge pa v času daljšem od enega
leta. Poslovne terjatve zajemajo terjatve v zvezi s prodanimi proizvodi, trgovskim blagom,
opravljenimi storitvami, pa tudi terjatve v zvezi z opredmetenimi osnovnimi sredstvi.
Terjatve se izkazujejo z zneski, ki izhajajo iz ustreznih listin (račun, bremepis…), ki temeljijo
na že nastalih in dokumentiranih poslovnih dogodkih. Terjatve se lahko kasneje tudi povečajo
ali zmanjšajo zaradi popustov, reklamacij, ugotovljenih napak… Vsa ta povečanja ali
zmanjšanja vplivajo na redne oziroma poslovne prihodke ali odhodke.
Vse terjatve, izražene v tuji valuti, morajo biti v bilanci stanja preračunane po srednjem
tečaju Banke Slovenije na zadnji dan obračunskega obdobja.




                                               23
Kratkoročne finančne naložbe
O kratkoročnih finančnih naložbah govori SRS 6 in sicer so to naložbe v druga podjetja z
vnaprej postavljenim rokom vračila, ki ne sme biti daljši od 12 mesecev. To so sredstva, ki
jih ima podjetje naložbenik, da bi z donosi, ki izvirajo iz njih, povečeval svoje finančne
prihodke.
Med kratkoročne finančne naložbe spadajo:
       a) kratkoročno dana posojila,
       b) kratkoročne naložbe v lastne deleže in delnice,
       c) kratkoročne naložbe v druge delnice, kupljene za prodajo in
       d) prejete menice.


Dobroimetje pri bankah, prejeti čeki in gotovina
V tej postavki se izkazujejo denarna sredstva v blagajni podjetja, prejeti čeki in denar na TRR
pri bankah in drugih finančnih institucijah. Če podjetje razpolaga z deviznimi sredstvi, se
le-ta preračunajo po srednjem tečaju Banke Slovenije.



   5.3.       Aktivne časovne razmejitve

To so kratkoročno odloženi stroški ali prihodki, ki še ne bremenijo dejavnosti poslovanja in
ne vplivajo na poslovni izid. Sem spadajo vnaprej plačani stroški najemnin, zavarovanja, kalo,
vrednostnice…
Med aktivne časovne razmejitve pa spadajo tudi kratkoročno nezaračunani prihodki, to so
prihodki, ki so že vplivali na poslovni izid, niso pa še bili plačani in jih nikomur še ni bilo
možno zaračunati.




                                              24
6. Obveznosti do virov sredstev
Sredstva podjetja nam povedo, kaj poslovni sistem ima, imenujemo jih tudi premoženje ali
aktiva, ker so prikazana na aktivni strani bilance stanja.
Obveznosti do virov sredstev pa nam povedo, kdo je lastnik sredstev, s katerimi poslovni
sistem razpolaga. Viri sredstev so lahko pravne ali fizične osebe, ki so s svojimi finančnimi
sredstvi ali dobavami omogočili sredstva. Poslovni sistem ima obveznosti do vseh virov
sredstev. Nekatere obveznosti mora poslovni sistem poravnati takoj, druge v določenem
kratkem času, zopet druge pa v daljšem času. Samo obveznosti do lastnikov so praviloma
trajne.
Običajno govorimo o obveznostih do drugih, to je do tistih zunaj poslovnega sistema. Obstaja
pa tudi obveznost do lastnikov, vlagateljev kapitala, kajti poslovni sistem mora ohraniti realno
vrednost kapitala oziroma mora ga celo oplajati ali povečevati.
Poslovni sitem mora v vsakem trenutku imeti vrednost sredstev enako obveznostim do virov
sredstev.
VREDNOST SREDSTEV = VREDNOSTI OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV
Obveznosti do virov sredstev se delijo na:
    -     kapital,
    -     rezervacije,
    -     finančne in poslovne obveznosti,
    -     pasivne časovne razmejitve.



    6.1.         Kapital
Je ostanek sredstev podjetja po poplačilu vseh dolgov. To je obveznost do lastnikov, ki pred
prenehanjem podjetja ne zapade v plačilo. V bilanci stanja je kapital prikazan v naslednjih
postavkah:
a) Vpoklicani kapital; se deli na osnovni in nevpoklicani kapital. Osnovni kapital je
    kapital, ki je vpisan v sodni register. Lahko se pojavlja glede na organizacijsko obliko
    podjetja kot delniški kapital (pri delniški družbi), kot deleži v kapitalu (pri družbi z
    omejeno odgovornostjo) ali kot vloge kapitala (pri osebni družbi). Nevpoklicani kapital je
    redka postavka in sicer, če je osnovni ves vpisan v sodni register, ves pa še ni vpoklican
    oziroma družbeniki ga še niso plačali.


                                                25
b) Kapitalske rezerve se pojavijo pri delniški družbi in predstavljajo presežek prodajne
   cene nad nominalno vrednostjo delnic podjetja pri njihovi prvi prodaji, ali pri odtujitvi
   začasno odkupljenih delnic.
c) Rezerve iz dobička so del kapitala, namenjene pokrivanju izgub, in se oblikujejo iz
   ustvarjenega čistega dobička, zmanjšujejo pa pri poravnavanju izgub. Delijo se na
   zakonske rezerve, rezerve za lastne deleže, statutarne in druge rezerve iz dobička.
d) Preneseni čisti poslovni izid; kot preneseni čisti dobiček preteklih let, ki ni bil porabljen
   ali razporejen v rezerve ali prenesena izguba preteklih let, ki pomeni zmanjšanje
   celotnega kapitala podjetja.
e) Prevrednotovalni popravek kapitala je posledica prevrednotenja (oslabitve ali
   okrepitve) z namenom, da knjigovodsko vrednost uskladimo s tržno ali pošteno
   vrednostjo.
f) Čisti poslovni izid poslovnega leta. Če gre za delniško družbo o njegovi delitvi odloča
   uprava in nadzorni svet ter skupščina. 60. člen ZGD se čisti dobiček poslovnega leta
   uporabi za:
       –   kritje prenesene izgube,
       –   oblikovanje zakonskih rezerv,
       –   oblikovanje rezerv za lastne deleže,
       –   oblikovanje statutarnih rezerv,
       –   oblikovanje drugih rezerv.



   6.2.        Dolgoročne rezervacije
Se oblikujejo za pokrivanje obveznosti, ki bodo nastale zaradi preteklih dogodkov v obdobju
daljšem od enega leta. Razlikujemo:
   -   dolgoročne rezervacije za dolgoročno odložene prihodke, ki jih podjetje oblikuje za
       dana jamstva za prodane proizvode, za prejete državne podpore za pridobitev
       osnovnih sredstev ali pokrivanje določenih stroškov.
   -   dolgoročne rezervacije za dolgoročno vnaprej zaračunane stroške oziroma odhodke za
       reorganizacijo, za pokojnine.
Dolgoročne rezervacije se lahko uporabijo samo za tiste postavke, za katere so bile
oblikovane.




                                              26
   6.3.       Finančne in poslovne obveznosti
Obveznosti pomenijo za poslovni sistem dolg, ki ga je potrebno v določenem času vrniti ali
poplačati. Finančne obveznosti so v glavnem dobljena posojila, ki jih posojilojemalci
prejmejo od posojilodajalcev. Delijo se na kratkoročna in dolgoročna. Kratkoročna zapadejo v
plačila v času krajšem kot leto dni, dolgoročna pa v času daljšem od lata dni.
Poslovne obveznosti nastanejo s poslovanjem in pomenijo obveznost do dobaviteljev,
obveznost do delavcev, obveznost do države, obveznost do kupcev za prejete
predujme…Obveznosti iz naslova poslovanja            se izkazujejo z zneskom , ki izhajajo iz
ustreznih listin (račun, pogodba, dobropis…).




   6.4.       Pasivne časovne razmejitve (SRS 12)
Sem spadajo vnaprej vračunani stroški oziroma odhodki in kratkoročno odloženi prihodki, ki
jih razmejujemo v okviru enega leta, zaradi realnejšega prikazovanja poslovanja med meseci.
Vnaprej vračunani stroški so tisti, ki so bili že obračunani in razporejeni na poslovne učinke,
niso pa še v celoti nastali (stroški bodočih popravil, vzdrževanje…).
Kratkoročno odloženi prihodki pa so prihodki, ki jih še nismo upoštevali pri oblikovanju
poslovnega izida, zaradi že zaračunanih ali celo plačanih, vendar še ne opravljenih storitev
(prejeta najemnina plačana za celo leto vnaprej ni prihodek tekočega meseca, temveč ga
razmejimo na 12 mesecev).




                                                27
7. Dinamične ekonomske kategorije
Za dinamične ekonomske kategorije je značilno:
   -   njihova vrednost je povezana s poslovanjem v določenem obdobju in uspešnostjo tega
       poslovanja,
   -   konec obračunskega obdobja njihove vrednosti ne prenašamo v naslednje obračunsko
       obdobje,
   -   njihov nastanek povzročajo poslovni dogodki, kot je proizvodnja in prodaja.
Med dinamične ekonomske kategorije spadajo:
   a) stroški,
   b) prihodki,
   c) odhodki,
   d) poslovni izid, kot razlika med prihodki in odhodki.



   7.1.        Stroški
Bistvo poslovanja podjetja je ustvarjanje poslovnih učinkov (proizvodov ali storitev) in
prodaja le-teh. Poslovni proces omogočajo določeni elementi, prvine poslovnega procesa. Te
prvine so : delovna sredstva, predmeti dela, storitve drugih in delovna sila.


Delovna sredstva
Sem sodijo stroji in naprave, orodja, prevozna sredstva, zgradbe, zemljišča, osnovna čreda,
dolgoletni nasadi. Vsa ta sredstva v poslovnem procesu ne spreminjajo svoje oblike, temveč
se obrabijo in prenašajo svojo vrednost na ustvarjene učinke. Po določeni dobi zaradi
tehničnega   ali fizičnega staranja postanejo neuporabni in jih je potrebno nadomestiti z
novimi. Pri uporabi nastanejo potroški delovnih sredstev , ki se običajno merijo v %. Potroški
pomenijo količinsko izraženo obrabo ali obrabo prvin delovnega procesa.


Predmeti dela
Sem štejemo material, surovine, polproizvode. Le-ti pri poslovanju prenehajo obstajati in
preidejo v drugo obliko, npr. proizvod ali izdelek. Potroške predmetov dela merimo v
količinah, npr. kg, l, m…




                                               28
Storitve
So nujno potrebne za opravljanje poslovnega procesa. Sem sodijo storitve, ki so potrošene
istočasno, kot so opravljene (prevoz, PTT, zavarovaje, stroški plačilnega prometa…)
V drugo skupino storitev pa sodijo storitve z delovanjem, ki se razteza v daljše obdobje,
stroški licenc, patentov.


Delovna sila
Potroški delovne sile nastanejo zaradi sodelovanja ljudi v poslovnem procesu. Potroškov
delovne sile ni mogoče meriti neposredno, pomagamo si z dolžino delovnega časa in obsegom
dela.
Stroški so potroški količin porabljenih ali obrabljenih prvin poslovnega procesa , ki pa jih
moramo pomnožiti s ceno. So torej cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa.
Stroške ne smemo enačiti z izdatki, čeprav so lahko stroški tudi izdatki (plačamo prevozno
storitev). Stroški pa lahko tudi niso izdatki (brezplačno prejmemo stroj, ki pa ga je potrebno
amortizirati).
Stroške lahko delimo po različnih kriterijih:
1. Stroški po naravnih vrstah :
    -   stroški materiala,
    -   stroški storitev,
    -   stroški amortizacije,
    -   stroški dela.


2. Stroški po funkcijski povezanosti :
    -   neposredni stroški,
    -   posredni ali splošni stroški proizvodnje,
    -   posredni ali splošni stroški NUP (nabava, uprava in prodaja).


3. Stroški glede na obseg :
    -   stalni ali fiksni stroški,
    -   spremenljivi ali variabilni stroški.


4. Stroški glede na mesto ali proizvod nastanka :
    -   stroški po stroškovnih mestih (SM),
    -   stroški po stroškovnih nosilcih (SN).


                                                29
       7.1.1.         Stroški materiala
Med stroške materiala štejemo stroške osnovnega in pomožnega materiala, energije,
pisarniškega materiala, stroške strokovne literature, stroške odpisa drobnega inventarja,
stroške kala, razsipa. Podjetje običajno kupi material pri dobavitelju in ga takoj ne porabi,
temveč ga skladišči. Nabavo vodi        podjetje po NV. To vrednost sestavlja kupna cena
(fakturna – vstopni DDV), povečana za nabavne stroške (prevoz, nakladanje, tehtanje,
carina…). Stroški porabe materiala so odvisni od metode vrednotenja materiala na zalogi.
Poznamo naslednje metode:
   -   metoda drsečih povprečnih cen,
   -   metoda tehtanih povprečnih cen,
   -   metoda FIFO,
   -   metoda stalnih .


Vsako od teh metod si bomo podrobneje ogledali.


   Metoda drsečih povprečnih cen


Pri tej metodi se vsaka nabava vrednoti po dejanski nabavni ceni, za vsako porabo pa se
izračuna nova cena kot povprečne vseh nabavnih cen. Ta metoda je najpreprostejša in
pregledna.
Primer:
       Podjetje Proizvodnja ima na začetku obdobja zalogo materiala, in sicer 1.500 enot po
       20 € za enoto. V določenem mesecu so nastali naslednji poslovni dogodki:
       1.     3.1. je podjetje pri proizvodnji porabilo 700 enot materiala
       2.     12.1. je podjetje nabavilo 500 enot materiala po 22€ za enoto
       3.     14.1. so imeli porabo 1.000 enot
       4.     19.1. so imeli ponovno porabo 150 enot
       5.     25.1. so nabavili 900 enot materiala po 23 € za enoto
       6.     31.1. so porabili 600 enot.




                                              30
        Tabela 1: Analitična kartica materiala pri uporabi metode drsečih povprečnih cen
Zst.    datum    besedilo   prejem     oddaja    zaloga   cena    debet     kredit    saldo
0.      1.1.     zst        1.500                1.500    20      30.000              30.000
1.      3.1.     poraba                700       800      20                14.000    16.000
2.      12.1.    nabava     500                  1.300    22      11.000              27.000
3.      14.1.    poraba                1.000     300      21                21.000    6.000
4.      19.1.    poraba                150       150      21                3.150     2.850
5.      25.1.    nabava     900                  1.050    23      20.700              23.550
6.      31.1.    poraba                600       450      21,7              13.020    10.530
                 skupaj     2.900      2.450     450              61.700 51.170       10.530


       Ugotovite kolikšni so stroški porabe v mesecu januarju?


Metoda tehtanih povprečnih cen
Pri tej metodi izračunamo tehtano povprečno ceno tako vrednost vseh nabav - debetne knjižbe
delimo s skupaj nabavljeno količino.
Za zgornje podatke si poglejmo analitično kartico:


Tabela 2: Analitična kartica materiala pri uporabi metode tehtanih poprečnih cen
 Zst. datum      besedilo   prejem     oddaja    zaloga   cena     debet     kredit   saldo
 0.     1.1.     Zst.       1.500                1.500    20       30.000             30.000
 1.     3.1.     poraba                700       800      20                 14.000   16.000
 2.     12.1.    nabava     500                  1.300    22       11.000             27.000
 3.     14.1.    poraba                1.000     300      20,5               20.500   6.500
 4.     19.1.    poraba                150       150      20,5               3.075    3.425
 5.     25.1.    nabava     900                  1.050    23       20.700             24.125
 6.     31.1.    poraba                600       450      21,28              12.768   11.357
                 skupaj     2.900      2.450     450               61.700    50.343   11.357




       Kaj ugotovite pri primerjavi podatkov iz prve in druge tabele?




                                                31
Metoda FIFO (first input, first output)
To metodo priporočajo SRS. Pri tej metodi predpostavljamo, da so količine, ki so prej
nabavljene, tudi prej porabljene. Pri tej metodi vrednotimo porabo po prvih nabavnih cenah,
potem pa po vseh ostalih cenah.


          Tabela 3: Analitična kartica materiala pri uporabi metode FIFO
 Zst.      datum     besedilo    prejem      oddaja    zaloga   cena    debet    kredit   saldo
 0.        1.1.      Zst.        1.500                 1.500    20      30.000            30.000
 1.        3.1.      poraba                  700       800      20               14.000   16.000
 2.        12.1.     nabava      500                   1.300    22      11.000            27.000
 3.        14.1.     poraba                  1.000     300      20,4             20.400   6.600
 4.        19.1.     poraba                  150       150      22               3.300    3.300
 5.        25.1.     nabava      900                   1.050    23      20.700            24.000
 6.        31.1.     poraba                  600       450      22,75            13.650   10.350
                     skupaj      2.900       2.450     450              61.700   51.350   10.350


Metoda stalnih cen
Knjigovodsko je mogoče zalogo materiala spremljati tudi po stalnih cenah (predvsem v
razmerah velike inflacije). V tem primeru moramo izkazovati tudi razlike med dejanskimi in
stalnimi cenami. Tem razlikam pravimo odmiki od stalnih cen.



      7.2.         Stroški storitev
To so stroški storitev v ožjem pomenu besede. Med te stroške spadajo:
      -    stroški proizvajalnih storitev,
      -    stroški komunalnih storitev,
      -    stroški popravil,
      -    stroški reklamnih storitev,
      -    stroški prevoznih storitev, v kolikor niso to nabavni stroški,
      -    stroški reprezentance,
      -    stroški svetovanj…




                                                      32
   7.3.        Stroški amortizacije
Amortiziranje pomeni razporejanje vrednosti opredmetenih in neopredmetenih sredstev med
stroške v njihovi življenjski dobi. Amortizacija se obračunava od osnovnih sredstev, ki so
usposobljena za delovanje, ne glede ali se res uporabljajo ali pa samo nastopajo kot prvine
poslovnega procesa.
Osnova za obračun amortizacije osnovnega sredstva je njegov nabavna cena . Nabavno ceno
sestavlja kupna cena, povečana za nabavne stroške, kot so montaža, prevoz, carina…
Osnovna sredstva v dobi svoje koristnosti ne spreminjajo svoje oblike, izgubljajo pa svojo
vrednost in jo prenašajo na poslovne učinke skozi amortizacijo. Amortiziramo vsa osnovna
sredstva, razen zemljišč, kulturnih spomenikov, predmetov muzejske vrednosti in osnovnih
sredstev, ki so že izgubila vso svojo vrednost.
Doba koristnosti osnovnega sredstva je odvisna od:
   -   fizičnega staranja,
   -   tehničnega staranja,
   -   ekonomskega staranja,
   -   drugih zakonskih omejitev.
Osnovna sredstva, ki se amortizirajo, imenujemo tudi amortizirljiva sredstva. Amortizacija
nastane kot zmnožek amortizacijske osnove in amortizacijske stopnje.
Poznamo več metod amortiziranja:
   -   časovne metode,
   -   funkcionalne metode.
Podjetje mora izbrati tiso metodo, ki najbolj ustreza vzorcu uporabe gospodarskih koristi
osnovnega sredstva.


Časovne metode amortiziranja
To so metode, ki obračunavajo amortizacijo glede na dobo koristnosti osnovnega sredstva, ne
glede na to ali osnovno sredstvo dela ali ne. Življenjska doba osnovnega sredstva je lahko
predlagana s strani proizvajalca, lahko pa jo sami določimo glede na lastne izkušnje in
priporočila SRS. Poznamo več metod časovnega amortiziranja:
   -   metoda sorazmernih odpisov,
   -   metoda padajočega amortiziranja.




                                                  33
Izbrano metodo mora podjetje uporabljati celotno dobo koristnosti osnovnega sredstva in je
ne sme spreminjati, razen v primeru spremenjenih okoliščin. Podjetje na osnovi izbrane
metode in nabavne vrednosti ter dobe koristnosti izdela amortizacijski načrt. Z amortiziranjem
začne podjetje prvi dan meseca, ki sledi usposobitvi osnovnega sredstva.


Metoda sorazmernih odpisov
Pri tej metodi je letni amortizacijski znesek za vsa leta uporabe osnovnega sredstva enak.
Amortizacijska stopnja je odvisna od življenjske dobe osnovnega sredstva.
Primer:
Nabava vrednost stroja znaša 40.000 €, NV = 40.000
Pričakovana življenjska doba stroja je 5 let, n = 5 let
Uporabimo metodo sorazmernih odpisov.


Izračunamo amortizacijsko stopnjo po formuli: (100: življenjska doba)
Amortizacijska stopnja = 100/5 = 20%
To pomeni, da bo podjetje vsako leto amortiziralo 20% nabavne vrednosti stroja.
V petih letih bodo tako amortizirali celotno vrednost stroja, ali 100%.
Amortizacijski znesek dobimo kot zmnožek amortizacijske osnove in amortizacijske stopnje
( 40.000 X 20% ).


Tabela 4: Amortizacijski načrt po metodi sorazmernih odpisov
Leto          Amortizacijska       Amortizacijska     Amortizacijski       Neodpisana
              osnova               stopnja            znesek               vrednost
1. leto       40.000               20 %               (40.000x20%)=        40.000 - 8000=
                                                      8.000                32.000
2. leto       40.000               20 %               8.000                24.000
3. leto       40.000               20 %               8.000                16.000
4. leto       40.000               20%                8.000                8.000
5. leto       40.000               20 %               8.000                0




                                                34
Metoda padajočega amortiziranja
Pomeni, da prvo leto odpišemo ali amortiziramo največ, potem pa vsako leto manj.
Amortizacijska osnova je vsa leta enaka. Metoda spada v skupino metod vsote letnih števil
(VLŠ).
VLŠ dobimo tako, da seštejemo leta uporabe. Za prejšnji primer, 5 let uporabe:
VLŠ = 1+2+3+4+5= 15 ali po formuli:
VLŠ = n .( n+1) /2= pri čemer je n življenjska doba.
VLŠ = 5.(5+1) / 2= 15
Ker je življenjska doba 5 let je prvo leto uporabe stroja amortizacijska stopnja 5/15, drugo
leto pade na 4/15, tretje leto 3/15 …


Tabela 5: Amortizacijski načrt po metodi VLŠ padajoča
 Leto         Amortizacijska      Amortizacijska       Amortizacijski   Neodpisana
              osnova              stopnja              znesek           vrednost
 1. leto      40.000              (5/15).100=          40.000.33,3%=    40.000 -13.320=
                                  33,3%                13.320           26.680
 2. leto      40.000              (4/15).100=          10.680           16.000
                                  26,7%
 3. leto      40.000              20%                  8.000            8.000
 4. leto      40.000              13,3%                5.320            2.680
 5. leto      40.000              6,7%                 2.680            0




Funkcionalno amortiziranje- metoda proizvedenih enot


Novi SRS 2006 poimenujejo funkcionalno metodo tudi metoda proizvedenih enot.
Pri tej metodi se amortizacija obračunava glede na dejansko obrabo osnovnega sredstva. Če
osnovno sredstvo, ne dela tudi stroška amortizacije ni.
Amortizacijska stopnja = 100/maksimalno število obrab
Amortizacijski znesek za eno uporabo= (am. stopnja x amortizacijska osnova) /100 ali
                                        = amortizacijska osnova/maksimalno število obrab




                                                35
Primer:
NV službenega avtomobila je 25.000€, pričakujejo, da bo vozilo prevozilo 200.000 km.
V mesecu januarju je vozilo prevozilo 15.000 km, v februarju 9.000, v marcu je bilo vozilo v
popravilu. Izračunajo strošek amortizacije za vse tri mesece?
Amortizacijska stopnja= 100/ 200.000= 0, 0005%
Amortizacijski znesek za eno uporabo= 25.000. 0,0005% = 0,125€ za km ali
                                      = 25.000/ 200.000= 0, 125€ za km


Amortizacijski znesek za januar: 15.000. 0,125= 1.875 €
                       Za februar: 9.000. 0, 125= 1.125€
                       Za marec stroška amortizacije službenega vozila ni.



   7.4.       Stroški dela in povračilo zaposlenim
Zajemajo plače zaposlenih v bruto znesku, nadomestila plač za čas dopustov, praznikov,
dajatve na plače, ki jih plačuje delodajalec, plačila za pogodbeno delo, avtorske honorarje in
druge stroške dela , kot so prevoz na delo, prehrana, regres za letni dopust, jubilejne nagrade,
odpravnine…
Plača je zaslužek zaposlenega za opravljeno delo in se obračunava za nazaj. Plača
zaposlenega je odvisna od delovnega mesta, izobrazbe, delovne dobe, delovnih izkušenj,
učinkov dela, gospodarnosti pri delu, časa dela…
Za podjetje plače zaposlenih       predstavljajo strošek. Vsak zaposlen prejme vsaj enkrat
mesečno plačo, ob izplačilu pa je potrebno, da prejme tudi pisni obračun svoje plače po
osnovah in merilih, po katerih je bila obračunana. O plačah govori SRS 15. Kot strošek dela
se smatrajo tudi deleži delavcev v razširjenem dobičku.
Osnova za knjiženje plač so ustrezne knjigovodske listine, kot so:
   -   obračun plač,
   -   blagajniški prejemki in izdatki o vplačilih in izplačilih,
   -   bančna obvestila o obremenitvi TRR,
   -   odloki sodišč in drugih podjetij za odtegljaje…
Na osnovi plač posameznikov podjetje sestavi zbirnik ali rekapitulacijo plač. Iz nje je
razvidno naslednje:




                                               36
REKAPITULACIJA PLAČ
Bruto plače iz delovnega razmerja
+ bruto nadomestila
= bruto masa
-   prispevki iz plač ( 22, 10%)
-   davki iz plač ( po dohodninski lestvici)
= neto masa
-   odtegljaji iz plač
= za izplačilo

Podjetje razčleni stroške dela samo, glede na lastne potrebe. Stroški del se prepoznavajo na
podlagi listin, ki dokazujejo opravljeno delo. Stroški dela se obračunavajo skladno z
zakonom, kolektivno pogodbo, splošnim aktom podjetja ali pogodbo o zaposlitvi.
Delavcem se plača obračunana v kosmatem ali bruto znesku, delavec pa prejme za osebno
porabo samo del, drugi del pa plačajo državi v obliki prispevkov in davkov - dohodnine, za
pokrivanje skupnih in splošnih potreb.
Ločimo torej :
    -   bruto plače, to so plače, ki vsebujejo poleg neto še dajatve za pokojninsko in
        invalidsko zavarovanje,
    -   neto ali čiste plače, ostanejo zaposlenim ali delavcem in se nakažejo na njihov
        transakcijski račun.


Kot smo že omenili, se kot strošek plače šteje tudi nadomestilo iz plač, ki pripadajo
zaposlenim za čas, ko ne delajo. Sem spadajo:
    -   čas bolniškega dopusta,
    -   redni letni dopust,
    -   plačan prazniki,
    -   strokovna izobraževanja,
    -   izredni dopust…




                                               37
Obveznosti iz plač


Zajemajo prispevke in davke, ki jih je dolžan poravnati vsak zaposlen iz svoje bruto plače.
Sem spadajo prispevki iz plač in davki iz plač.
       a) Prispevki iz plač (22, 10%)
Te prispevke ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zajemajo:
   -   prispevke za zdravstveno zavarovanje 6, 36%,
   -   prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 15, 5%,
   -   prispevki z zaposlovanje 0, 14%,
   -   prispevki za starševsko varstvo 0, 10%.
       b) Davki iz plač
Stopnja davka iz plač je odvisna od višine bruto plače posameznika . Lestvica je progresivna
in sestavljena iz petih razredov. Zaposleni med letom plačujemo akontacijo dohodnine, konec
leta pa se obračuna dejanska dohodnina, glede na vse prejemke zaposlenega.
Tako med letom, kot konec leta lahko zaposleni uveljavljamo določene olajšave, ki nam jih
priznava zakon (vzdrževani družinski člani, splošna olajšava).
       c) Obveznosti na plače (16, 10% bruto mase)
Pri obračunu in nakazilu plač pa mora podjetje še enkrat v svoje breme obračunati in plačati
prispevke NA plače. Sem sodijo:
   -   prispevki za zdravstveno zavarovaje 6, 56%,
   -   prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 8, 85%,
   -   prispevek za zaposlovanje 0, 06%,
   -   prispevek za starševsko varstvo 0,10%,
   -   prispevek za poškodbe pri delu 0,53%.


       d) Odtegljaji iz plač
Delavci imajo lahko tudi razne odtegljaje iz plač. Plačujejo jih iz svoje neto plače. Sem
spadajo:
   -   razni krediti zaposlenih,
   -   članarine,
   -   odtegljaji po sklepu sodišča…




                                              38
8. Stroški po stroškovnih mestih in stroškovnih nosilcih
Pri ugotavljanju in prepoznavanju stroškov pa je pomembno tudi ugotoviti, kaj je stroške
povzročilo, oziroma s katerim poslovnim učinkom so povezani.
Stroške lahko razporejamo po različnih kriterijih, eden je delitev stroškov na:
   -   neposredne ali direktne stroške,
   -   posredne ali indirektne stroške.
Neposredni stroški so tisti, ki neposredno bremenijo poslovni učinek, ki ga je povzročil,
in zanje lahko v vsakem trenutku ugotovimo kdo je njihov povzročitelj. To je lahko proizvod
ali storitev. Taki stroški so: neposredno porabljen material za izdelavo proizvoda, plače
delavcev, ki so ta proizvod izdelovali, amortizacija stroja, kjer se je proizvod izdeloval…
Posredni stroški pa so tisti, ki jim takoj ob nastanku ne moremo ugotoviti povzročitelja
oziroma kaj jih je povzročilo. Sem spada režijski material, plače delavcev v upravi,
amortizacija upravne stavbe…
Ker za te stroške ne vemo, kaj jih je povzročilo, kateri proizvod ali SN jih je povzročil, jih
najprej razporedimo na stroškovna mesta, dele podjetja v zvezi s katerimi so nastajali.


Stroške pa lahko delimo po drugem kriteriju, glede na obseg poslovanja. V tem primeru
ločimo:
   -   spremenljive ali variabilne stroške,
   -   stalne ali fiksne stroške.
a) Spremenljivi stroški se spreminjajo glede na obseg poslovanja, večji kot je obseg
   poslovanja, večji so stroški. Taki stroški so porabljen material, porabljena elektrika v
   proizvodnji…
b) Stalni stroški so neodvisni od obsega poslovanja, ne glede na obseg poslovanja so
   vedno enaki oziroma na enoto proizvoda se z večanjem proizvodnje zmanjšujejo. Taki
   stroški so najemnina, časovna amortizacija, zavarovanje opreme …


Primer:
Proizvodno podjetje ima 10.000 € stalnih stroškov in 10 € spremenljivih stroškov na enoto
proizvoda mesečno. V tabeli je prikazano, kako se gibljejo stroški pri proizvodnji 1.000 enot,
2.000, 3.000 in 5.000 enot proizvodov.




                                               39
Tabela 6: Gibanje stroškov pri različnem obsegu poslovanja
 Obseg            Spremenljivi   Stalni stroški    Stalni stroški   Celotni    Celotni
 proizvodnje      stroški                          na enoto         stroški    stroški/ enoto
       1              2             3              4 = 3:1          5 = 2+3    6 = 5:1
 1.000            10.000         10.000            10               20.000     20
 2.000            20.000         10.000            5,0              30.000     15
 3.000            30.000         10.000            3,3              40.000     13,3
 5.000            50.000         10.000            2,0              60.000     12,0




       8.1.          Razporejanje stroškov po stroškovnih mestih in
                                      nosilcih
         8.1.1.           Stroškovni nosilci
So proizvodi, blago ali storitve v zvezi s katerimi so nastali določeni stroški. Z
razporejanjem stroškov po SN omogočamo izračun, koliko nas je proizvodnja tega proizvoda
stala oziroma kolikšna je njegova lastna cena (LC). Na tej osnovi izračunavamo prodajne
oziroma maloprodajne cene, po katerih proizvode prodajamo. Lastno ceno izračunamo tako,
da vse stroške izdelave delimo s številom proizvedenih proizvodov ali storitev. Če pa želimo
določiti stroškovni nosilec, moramo upoštevati značilnosti posameznih dejavnosti, ki je lahko:
   -     individualna ali posamična,
   -     serijska,
   -     masovna.


   a) Individualna dejavnost je dejavnost po naročilu. Tako običajno proizvajajo obrtniki.
         Delajo za znanega kupca, SN je posamezno naročilo, proizvod ali storitev (mizarju
         naročimo izdelavo kuhinje po naročilu).
   b) Serijska dejavnost je značilna za industrijsko proizvodnjo. SN je serija vnaprej
         določenih enakih ali podobnih proizvodov (serija avtomobilov).
   c) Masovna proizvodnja poteka daljše časovno obdobje, brez prekinitev. SN je celotni
         obseg proizvodnje (čokolada, kruh…) Ker pa je konec obračunskega obdobja del
         proizvodnje nedokončan, moramo preden izračunamo LC proizvodov, ugotoviti
         kakšen del stroškov se nanaša na to nedokončano proizvodnjo.



                                                  40
Dokument, s katerim sprožimo proizvodnjo je delovni nalog (DN). Lahko ga izda prodajni
oddelek na osnovi prejetih naročil ali pa za neznanega kupca v obsegu pričakovane prodaje.
Na podlagi DN podjetje sproži proizvodnjo in spremlja stroške po SN.



       8.1.2.         Stroškovna mesta (SM)
Nastanek stroškov je povezan s poslovnimi funkcijami podjetja. Tako imamo lahko :
   -   stroške kadrovske funkcije ali službe,
   -   stroške tehnične funkcije ali službe,
   -   stroške nakupne službe,
   -   stroške proizvodne službe,
   -   stroške prodajne službe,
   -   stroške finančne službe,
   -   stroške upravne funkcije.


Ta delitev nas pripelje do oblikovanja stroškovnih mest kot funkcijskih enot podjetja.
Stroškovna mesta so funkcijsko, stvarno ali prostorsko zaokroženi del podjetja v zvezi s
katerimi nastajajo določeni stroški. Opredelitev SM omogoča popolnejši obračun stroškov
po SN in pregled gibanja stroškov na področjih, kjer je zanje nekdo odgovoren.
Stroškovna mesta lahko delimo na proizvajalna in neproizvajalna ter na temeljna in splošna.
Z vidika kalkulacije in izračuna lastne cene proizvoda podjetje razvršča SM na:
- SM neposredne proizvodnje - glavno SM,
- SM pomožne dejavnosti - npr. mehanična delavnica, notranji transport…Pomožna SM
omogočajo glavnemu, da nemoteno opravlja svojo dejavnost.
- SM stranske dejavnosti - nabava, uprava in prodaja (NUP). Tudi ta SM omogočajo
normalno poslovanje podjetja.




                                                41
   8.2.       Postopek razporejanja stroškov na SM in SN
Podjetje razporeja stroške na SM in SN po določenem postopku, in sicer:
1. Neposredne stroške razporedi takoj ob nastanku na SN
2. Posredne stroške razporedimo na SM
3. Stroške iz pomožnih SM s pomočjo ključev ali koeficientov razporedimo na glavna SM
4. Stroške iz SM glavne dejavnosti in splošne dejavnosti s pomočjo ključev razporedimo na
   SN


Razpored stroškov po SM omogoča Obračunski list stroškov, v računalniško podprtem
sistemu pa preko šifriranja SM in SN.
V nadaljevanju pa si bomo pogledali, da je mogoče stroške razporejati na proizvode ali
storitve po različnih metodah.




                                            42
9. Metode vrednotenja poslovnih učinkov

Če želi podjetje konec obračunskega obdobja ugotoviti višino odhodkov poslovanja ter višino
zalog dokončane in nedokončane proizvodnje, mora poznati stroškovno ceno poslovni
učinkov. Poznamo različne metode vrednotenja poslovnih učinkov:
   -      metoda zožene lastne cene,
   -      metoda proizvajalnih stroškov,
   -      metoda spremenljivih stroškov.
Primer:
Proizvodno podjetje je v določenem mesecu proizvedlo 1000 enot proizvoda X. Stroški na
enoto so prikazani v spodnji tabeli. Spremenljivi          proizvajalni stroški znašajo 4 € ,
spremenljivi nabavno prodajni stroški pa 1 €. Vsi stroški uprave so v celoti stalni.


Tabela 7: Stroški na enoto proizvoda X
 Vrsta stroškov                                  Znesek
 1. neposredni stroški materiala                 1000
 2. neposredni stroški dela                      700
 3. posredni proizvajalni stroški                700
 - stroški materiala                             170
 - stroški amortizacije                          400
 - stroški dela                                  50
 - stroški storitev                              80
 4. splošni nabavno- prodajni stroški            300
 - stroški materiala                             80
 - stroški amortizacije                          80
 - stroški dela                                  100
 - stroški storitev                              40
 5. splošno- upravni stroški                     200
 - stroški materiala                             50
 - stroški amortizacije                          20
 - stroški dela                                  80
 - stroški storitev                              50
 SKUPAJ VSI STROŠKI                              2.900



                                               43
    9.1.       Vrednotenje proizvodov po zoženi lastni ceni
Pri tej metodi vključimo v lastno ceno vse zgoraj navedene stroške in sicer:
    -   neposredne stroške materiala in storitev,
    -   neposredne stroške amortizacije,
    -   neposredne stroške dela,
    -   splošne proizvajalne stroške,
    -   splošne stroške nabave, uprave in prodaje.


Če bi tako sestavljeni zoženi lastni ceni prišteli še stroške financiranja (obresti), bi dobili
polno lastno ceno.


Tabela 8: Vrednotenje zaloge po zoženi lastni ceni
Vrste stroškov                                 znesek
1. neposredni stroški materiala in storitev    1.000
2. neposredni stroški dela                       700
Skupaj neposredni stroški ( 1+2)               1.700
3. splošni proizvajalni stroški                  700
4. splošni nabavno-prodajni stroški              300
5. splošni upravni stroški                       200
Skupaj splošni stroški ( 3+4+5)                1.200
Zožena lastna cena                             2.900



    9.2.   Vrednotenje poslovnih učinkov po proizvajalnih
       stroških
Če vrednotimo zalogo dokončanih proizvodov po proizvajalnih stroških, moramo od zožene
lastne cene odšteti neproizvajalne stroške oziroma stroške NUP. To pomeni, da zaloge
gotovih proizvodov vključujejo samo proizvajalne stroške, neproizvajalni stroški pa pomenijo
za podjetje odhodek.
Če vrednoti podjetje zalogo po proizvajalnih stroških, upoštevajo pri tem sledeče stroške:
    -   neposredne stroške materiala in storitev,
    -   neposredne stroške dela,
    -   splošne proizvajalne stroške.


                                                 44
Tabela 9: Vrednotenje zaloge po proizvajalnih stroških
Vrsta stroška                                              znesek
1. neposredni stroški materiala in storitev                1.000
2. neposredni stroški dela                                    700
Skupaj neposredni proizvajalni stroški                     1.700
3. splošni proizvajalni stroški                               700
Skupaj proizvajalni stroški na enoto proizvoda             2.400




   9.3.   Vrednotenje poslovnih učinkov po spremenljivih
      stroških
Če vrednotimo zalogo po tej metodi, vključimo v ceno proizvodov samo spremenljive stroške,
stalni stroški so v tem primeru odhodki.
Pri tej metod upoštevamo naslednje stroške:
   -   neposredne stroške materiala in storitev,
   -   neposredna amortizacija,
   -   neposredni stroški dela,
   -   spremenljivi del splošnih stroškov proizvodnje,
   -   spremenljivi del splošnih stroškov NUP.


Tabela 10: Vrednotenje zalog po spremenljivih stroških
Vrsta stroška                                       znesek
1. neposredni stroški materiala in storitev         1.000
2. neposredni stroški dela                           700
Skupaj neposredni stroški                           1.700
3. spremenljivi proizvajalni stroški                     40
4. spremenljivi nabavno- prodajni stroški                10
Skupaj spremenljivi stroški                              50
Skupaj spremenljivi stroški na enoto proizvoda      1.750

SRS dovoljujejo uporabo katerekoli metode, priporočajo pa metodo proizvajalnih stroškov.



                                              45
10. Odhodki in prihodki
   10.1.       Odhodki
Odhodki so dinamična ekonomska kategorija in skupaj s prihodki oblikujejo poslovni izid
(ga zmanjšujejo). Nanašajo se na stroške prodanih poslovnih učinkov in druge postavke ter
tako zmanjšujejo poslovni rezultat podjetja. Lahko bi rekli, da so odhodki žrtvovane vrednosti
za doseganje prihodkov. Po SRS so odhodki zmanjšanje gospodarskih koristi v
obračunskem obdobju v obliki zmanjšanja zalog (zaradi prodaje) ali povečanja dolgov
(najem kredita, ki veže plačilo obresti).
Odhodke moramo ločevati od stroškov in izdatkov.


   a) Odhodki in stroški
Odhodki so tesno povezani s stroški, niso pa enaki. Odhodki so samo tisti stroški, ki z
zmanjšanjem prihodkov ustvarjajo poslovni izid podjetja. Ni nujo, da je vsak strošek
določenega obdobja tudi odhodek tega obdobja in vsak odhodek strošek.
Npr. – Odpisi neizterljivih terjatev so odhodek in ne strošek.
Odhodki se lahko pojavijo istočasno s stroški, predvsem v trgovskih in storitvenih podjetjih.
Lahko pa se pojavijo kasneje kot stroški, predvsem v proizvodnih podjetjih, kjer se zadržujejo
v zalogah končnih proizvodov.


   b) Odhodki in izdatki
Odhodki ne pomenijo isto kot izdatki. Izdatki so zmanjšanje denarnih sredstev, kar nima
nobenega vpliva na poslovni izid podjetja. Možna pa so naslednja razmerja med odhodki in
izdatki:
   -   Odhodki, ki ne temeljijo na izdatkih (dpis neizterljivih terjatev je odhodek in ni niti
       strošek, niti izdatek),
   -   Odhodki, ki so povezani z izdatki (lahko se pojavijo pred izdatki, istočasno ali
       kasneje).




                                               46
       10.1.1.        Vrste odhodkov
Odhodke lahko delimo v dve skupini:
   -   redne in
   -   druge.
Redni odhodki so povezani z normalnim poslovanjem podjetja in jih sestavljajo:
   -   poslovni odhodki ali odhodki poslovanja,
   -   finančni odhodki ali odhodki financiranja.


Poslovni odhodki
so enaki vračunanim stroškom v obračunskem obdobju. Nanašajo se na prodane proizvode in
storitve določenega obračunskega obdobja, pa tudi na prodano trgovsko blago.
Pri proizvodnem podjetju so poslovni odhodki tisti stroški, ki so potrebni za nastanek
proizvodov. Stroški postanejo odhodki pri prodaji proizvodov. Torej odhodki nastanejo
kasneje kot stroški. Sestava odhodkov pa je odvisna od metode vrednotenja poslovnih
učinkov, o katerih smo govorili v prejšnjem poglavju.
Pri trgovskem podjetju predstavljajo poslovne odhodke nabavna vrednost prodanega
trgovskega blaga in stroški NUP. Stroški določenega obdobja so tudi odhodki tega obdobja.
Pri storitvenem podjetju, kjer ni zalog, se odhodki pojavljajo istočasno s stroški in vsi
stroški so tudi odhodki.


Finančni odhodki
So povezani s financiranjem podjetja na nelastniški način. Sem spadajo v glavnem obresti, ki
jih podjetje mora plačati za prejeta finančna sredstva. Med finančne odhodke spadajo tudi
odhodki , ki nastanejo zaradi prevrednotovanja finančnih naložb.


Drugi odhodki
Pred sprejemom novih standardov smo jim rekli tudi izredni odhodki. Zanje je značilno, da
zmanjšujejo poslovni izid določenega obdobja, ker se je v tem času zgodilo nekaj
neobičajnega. Sem spadajo plačane razne kazni in odškodnine, ki jih podjetje mora poravnati
zaradi dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti.




                                               47
   10.2.        Prihodki
Prihodki so nasprotno od odhodkov povečanje gospodarskih koristi v obliki povečanja
sredstev (denar ali terjatve zaradi prodaje) ali zmanjšanje dolga. Skupaj z odhodki
oblikujejo poslovni izid podjetja in posredno vplivajo na velikost kapitala. Prihodki pri
prodaji nastanejo kot zmnožek prodanih količin in njihovih cen.
Ločevati moramo med prihodki in prejemki. Prejemki so samo povečanje denarnih sredstev
podjetja in ne vplivajo na poslovni izid. Prihodke zaračunamo po načelu fakturirane prodaje,
torej ko kupcu izstavimo račun in ne ko kupec račun plača.
Prihodki se merijo po prodajni ceni, zmanjšani so lahko za razne popuste ob prodaji ali
kasneje. DDV ni prihodek podjetje, temveč obveznost do države.



       10.2.1.        Vrste prihodkov
Podobno kot odhodki se tudi prihodki delijo na:
   -   redne in
   -   druge.
Redne prihodke sestavljajo poslovni prihodki in finančni prihodki.


Poslovni prihodki
Predstavljajo prodajne vrednosti prodanih proizvodov, blaga ali storitev. To so prihodki
povezani s prodajo ter drugi prihodki povezani s poslovnimi učinki. Ti drugi poslovni
prihodki pa so subvencije, dotacije, regresi, kompenzacije in podobni prihodki.


Finančni prihodki
Nastanejo v zvezi s finančnimi naložbami podjetja. Sestavljajo jih obračunane obresti drugim,
pa tudi deleži v dobičku drugih podjetij. Med te prihodke spadajo:
   -   prihodki od obresti,
   -   prihodki od dividend in udeležbe pri dobičku drugih podjetij,
   -   prihodki od prodaje finančnih naložb,
   -   prevrednotovalni finančni prihodki.




                                               48
Drugi prihodki
Druge prihodke sestavljajo neobičajne postavke, ki povečujejo poslovni izid. To so postavke,
ki izhajajo iz minulih obračunskih obdobij, ki pa v obračunskem obdobju povečujejo poslovni
izid. Sem spadajo razne prejete kazni in odškodnine, izterjane, odpisane terjatve in drugo.




11. Poslovni izid

Poslovni izid spada med dinamične ekonomske kategorije. Obravnava ga SRS 19.
Predstavlja razliko med prihodki in odhodki nekega obdobja. Lahko ga ugotavljamo za
podjetje kot celoto, lahko pa samo za posamezne dele , lahko celo za posamezni proizvod.
Potrebno ga je ugotavljati vsaj enkrat letno, lahko pa tudi večkrat, če podjetje želi tudi med
letom ugotavljati uspešnost svojega poslovanja.
Glede na to ali ugotavljamo razliko med vsemi prihodki in odhodki ali samo med nekaterimi
ločimo:
   1. temeljne vrste poslovnega izida,
   2. razširjene vrste poslovnega izida.



   11.1.       Temeljne vrste poslovnega izida
So pomembne tako za notranje, kot za zunanje uporabnike računovodskih informacij. So
razlika med vsemi prihodki in vsemi odhodki v določenem obračunskem obdobju.
Sem spadajo:
   -   dobiček ali izguba iz prodaje (je razlika med prihodki in odhodki od prodaje),
   -   dobiček ali izguba iz celotnega poslovanja (je razlika med poslovnimi prihodki in
       poslovnimi odhodki),
   -   poslovni izid (dobiček ali izguba) iz rednega delovanja (zajema razliko med
       seštevkom poslovnih in finančnih prihodkov in poslovnih in finančnih odhodkov),
   -   celotni poslovni izid (zajema razliko med seštevkom vseh prihodkov in vseh
       odhodkov),
   -   čisti poslovni izid-čisti dobiček; to je poslovni izid, s katerim podjetje lahko razpolaga
       po odbitku davka. Pripada zgolj podjetju in se lahko razporeja med zaposlene,
       lastnike, v rezerve, povečanje kapitala ali ostane nerazporejen.



                                              49
Dobiček je pozitivni poslovni izid, razlika med večjimi prihodki in manjšimi odhodki v
določenem obračunskem obdobju. Vključuje vse prihodke in vse odhodke opazovanega
obdobja.
Izguba je negativni poslovni izid, ko ima podjetje več odhodkov kot prihodkov. V okviru
kapitala pomeni odbitno postavko, saj zmanjšuje kapital. V skladu s predpisi jo je potrebno
pokriti v roku petih let iz drugih prihodkov; če je na tak način ne more pokriti, mora
zmanjšati sestavine kapitala.



   11.2.      Razširjene - druge vrste poslovnega izida
So pomembne za notranje uporabnike, zato se podrobneje opredelijo v samem podjetju. Sem
spadajo:
   -   prispevek za kritje (je razlika med prihodek od prodaje in spremenljivimi stroški
       prodanih količin),
   -   kosmati poslovni izid iz celotnega poslovanja (razlika med poslovnimi prihodki in
       proizvajalnimi stroški prodanih proizvodov),
   -   celotni poslovni izid (je razlika med seštevkom vseh prihodkov in seštevkom
       poslovnih odhodkov, z njim je potrebno pokriti še finančne odhodke),
   -   razlika v ceni, kot presežek prihodkov od prodaje nad NV prodanega trgovskega
       blaga v trgovskih podjetjih,
   -   dohodek kot novo ustvarjena vrednost je razlika med seštevkom vseh prihodkov in
       vseh odhodkov razen plač, ki pripadajo zaposlenim, obresti, ki pripadajo
       posojilodajalcem, in davkov, ki pripadajo državi.




                                             50
12. Knjigovodstvo

V prejšnjih poglavjih smo se seznanili s statičnimi (sredstva in viri sredstev) in dinamičnimi
ekonomskimi kategorijami (stroški, prihodki, odhodki, poslovni izid).         To so temeljne
kategorije, s katerimi v procesu računovodenja povezujemo ostale pojme.
V poslovnem procesu v podjetju se neprestano pojavljajo poslovni dogodki, ki povzročajo
spremembe vseh teh ekonomskih kategorij. Ni nujno, da je vsak poslovni dogodek             tudi
poslovni dogodek v računovodskem smislu (podpis prodajne pogodbe NI poslovni dogodek,
saj se s podpisom te pogodbe s sredstvi, viri, stroški, prihodki in odhodki ni še nič zgodilo).
Ko pa na podlagi te pogodbe nabavimo blago, pride do povečanja zaloge blaga in do dolga do
dobavitelja, to pa je poslovni dogodek v računovodskem smislu. Poslovni dogodki se
pojavljajo   z različno frekvenco, nekateri se pojavljajo vsakodnevno, drugi mesečno,
trimesečno, letno…
Vsaka sprememba na strani sredstev, virov stroškov, prihodkov ali odhodkov pa povzroči
spremembe drugih ekonomskih kategorij.        Vse te povezave pa najlažje spremljamo, če
poslovne dogodke opazujemo knjigovodsko.
V uvodu smo povedali, da je knjigovodstvo del računovodstva, ki vrednostno spremlja
poslovanje poslovnega sistema za nazaj. Za knjigovodstvo so zanimivi tisti podatki, ki so že
nastali in so vplivali na spremembe ekonomskih kategorij ter so izraženi v denarju.
Knjigovodstvo je torej sistematično zbiranje, urejanje, obdelovanje in shranjevanje
knjigovodskih podatkov in informacij ter posredovanje le- teh različnim notranjim in
zunanjim uporabnikom.
Stopnje knjigovodskega procesa so:
   -   poslovni dogodek,
   -   knjigovodske listine,
   -   poslovne knjige,
   -   poslovna poročila.




                                              51
                             POSLOVNI DOGODEK




                       IZVIRNI POMNILNK- knjigovodska listina




                       IZVEDENI POMNILNIK- poslovna knjiga




                       POSLOVNO POROČILO - računovodski izkazi



   12.1.      Knjigovodske listine
Knjigovodske listine so sestavina računovodske funkcije spremljanja sprememb ekonomskih
kategorij. To je formalizacija poslovnega dogodka. Knjigovodska listina je pisni zapis
knjigovodskega dogodka in osnova za beleženje poslovnega dogodka v poslovne knjige.
Knjigovodske listine morajo biti vsebinsko in formalno pravilno sestavljene. Lahko so v
papirni obliki ali v elektronski. Morajo pa poslovne dogodke izkazovati verodostojno in
pošteno.
Knjigovodske listine morajo vsebovati določene podatke:
   -   splošni podatek: podatek o izdajatelju knjigovodske listine in odgovornih osebah,
   -   vsebinski podatek: vsebina poslovnega dogodka (nakup, prodaja, obračun…),
   -   vrednostni podatek: v denarju izražen obseg sprememb poslovnega dogodka,
   -   časovni podatek: čas in kraj nastanka poslovnega dogodka.
Za vsako knjigovodsko listino se imenuje fizično, odgovorno osebo, ki je odgovorna za njeno
resničnost in verodostojnost. Ko je knjigovodska listina podpisana, je to dokaz, da je poslovni



                                              52
dogodek pravilen in v skladu s splošnimi akti. Če je knjigovodska listina sestavljena
računalniško, se jo lahko potrdi z elektronskim podpisom.
Knjigovodske listine služijo kot:
   -   podlaga za knjiženje poslovnega dogodka,
   -   kontroliranje nastalega poslovnega dogodka.



       12.1.1.        Vrste knjigovodskih listin
Knjigovodske listin se delijo na:
           a) glede na kraj nastanka: notranje in zunanje,
           b) glede na izvedbo: izvirne in izvedene ali izpeljane.


Notranje knjigovodske listine
Nastanejo v podjetju in sicer v oddelku, kjer je nastal poslovni dogodek. Njene značilnosti so:
   -   za vsako knjigovodsko listino je potrebno imenovati odgovorno osebo,
   -   lahko je posamična ali zbirna,
   -   lahko je oblikovana poljubno (računalniške, obrazci…).
Najbolj tipične notranje knjigovodske listine so: izdan račun, oddajnica materiala, obračun
plač…




                                              53
Primer: Notranja izvirna knjigovodska listina- oddajnica materiala
___________________________________________________________________________


MARLES MARIBOR
                      ODDAJNICA MATERIALA št. 29349
                      STROŠKOVNO MESTO: LAKIRNICA
                      STROŠKVNI NOSILEC: stol vrtni                   DATUM: 21. 8. 2007

 KOLIČINA MERSKA                     VRSTA               CENA              ZNESEK
                  ENOTA              MATERIALA
 80               kg                 barva               5€                400
 10               l                  terpentin           2€                 20
 20               kom                vijaki              0,5                10
 skupaj                                                                    430

Oddal skladiščnik:                                     Prejel vodja stroškovnega mesta:
Novak Janez                                                    Smrekar Gregor
___________________________________________________________________________


Zunanje knjigovodske listine
Nastanejo zunaj podjetja, v njegovem okolju. Te listine so osnova za knjiženje pri drugih
pravnih ali fizičnih osebah. Med najbolj tipične zunanje knjigovodske listine spadajo: prejet
račun, bančni izpis, prejet obračun obresti…
Podjetje v svojem splošnem aktu opredeli, katere notranje in katere zunanje knjigovodske
listine bo vodilo, opredeli tudi obliko in vsebino. Med najbolj pogostimi knjigovodskimi
listinami je gotovo račun. Zakon na dodano vrednost v svojem 34. členu pravi katere obvezne
sestavine mora imeti račun med davčnimi zavezanci. Tak račun vsebuje:
      -   naziv račun in njegova zaporedna številka,
      -   kraj in datum izdaje,
      -   ime oziroma firmo izdajatelja, njegov naslov in identifikacijsko številko,
      -   naziv oziroma firmo prejemnika računa, njegov naslov in identifikacijsko številko,
      -   podatki o vrsti prodanega blaga ali opravljene storitve,
      -   podatki o količini prodanega blaga ali opravljene storitve,
      -   cena blaga brez DDV,



                                                 54
       -   stopnja DDV,
       -   znesek DDV,
       -   skupni znesek z DDV za plačilo.
___________________________________________________________________________
Primer: Račun
Izdajatelj:
MODA d. d.
Rečni gaj 9
2000 Maribor
S ID: 22222222
                               RAČUN            št. 234-2007
Prejemnik:
Konfekcija d.o.o.
On obali 34
6000 Koper
S ID: 66666666                                       Kraj in datum: Maribor, 2. 8. 2007
 Zap Vrsta blaga               Količi   Merska         Cena v brez         Vrednost
 št.                           na       enota          DDV
 1.        Moške srajce        50       kos            10                  500
 2.        Ženske bluze        10       kos            20                  200
           Skupaj brez DDV                                                 700
           DDV 20%                                                         140
           ZA PLAČILO                                                      840


Prosimo, da račun poravnate v 60 dneh na TRR št………………………..
Reklamacije upoštevamo v skladu s pogodbo št. 315/07. Dostava blaga je dogovorjena s
klavzulo FCA.
Za zamudo pri plačilu vam zaračunavamo obresti po zakonsko določeni obrestni meri.


                                                            Podpis:Janez Obleka


                                                        Žig




                                                55
Izvirne knjigovodske listine
Se sestavljajo na kraju, kjer je nastal poslovni dogodek (oddajnica materiala iz skladišča,
blagajniški dnevnik…). Lahko je to znotraj podjetja- notranja knjigovodska listina ali pa pri
drugi pravni ali fizični osebi-zunanja knjigovodska listna.
Lahko je sestavljena v enem ali več izvodih, glede na potrebe podjetja. Lahko so sestavljene
ročno ali računalniško. Sestavi jih oseba, ki je za to odgovorna in pristojna, podpiše pa jo
odgovorna oseba. Če jo prejmemo od druge pravne ali fizične osebe, mora imeti žig in
podpis.


Izvedene ali izpeljane knjigovodske listine
Te pa nastanejo v računovodstvu na podlagi izvirnih knjigovodskih listin. V aktu podjetja
(pravilniku o računovodstvu) mora biti opredeljeno kdo jo lahko izda (obračun plač, obračun
amortizacije…).



   12.2.       Kontroliranje in knjiženje knjigovodskih listin
Preden knjigovodske listine vnašamo v poslovne knjige, torej knjižimo, jih je potrebno
kontrolirati. Kontrola mora zagotoviti načelo resničnosti poslovnega dogodka. Način kontrole
in osebe, ki so določene za kontrolo, morajo biti opredeljene v Pravilniku o računovodstvu.
Ko je knjigovodska listina pregledana se v okviru računovodstva izda nalog za knjiženje,
temeljnico. To izda pooblaščena oseba, tako da ga napiše na izvirno knjigovodsko listino ali
pa na posebno tiskovino- temeljnico.



   12.3.       Arhiviranje in hranjenje knjigovodskih listin
Podjetje v svojem aktu opredeli načine hranjenja knjigovodskih listin tako v papirni kot v
elektronski obliki. Po reviziji letnih računovodskih izkazov se knjigovodske listine na papirju
arhivirajo oziroma računalniški nosilci podatkov shranijo. Roki hrambe so opredeljeni v aktu
podjetja, seveda pa mora podjetje upoštevati zakonska določila.
Trajno se hranijo vsi letni računovodski izkazi, obračuni plač in evidence o zaposlenih. Pet let
se hranijo knjigovodske listine, ki so podlaga knjiženju, tri leta se hranijo listine plačilnega
prometa, dve leti pa razni pomožni obračuni, prodajni bloki.




                                               56
13. Poslovne knjige (SRS 22)

Namen knjigovodskega spremljanja poslovanja je zagotavljanje podatkov o spremembah
sredstev, virov sredstev, stroškov, prihodkov in odhodkov. Vsi ti podatki so izvirno zajeti v
knjigovodskih listinah. Ker pa je poslovnih dogodkov veliko, je veliko tudi knjigovodskih
listin, zato jih je potrebno urediti v neke pomnilnike, poslovne knjige. V poslovnih knjigah so
sistematično zbrani in urejeni vsi poslovni dogodki nekega obdobja. Za poslovne knjige je
značilno:
   -   vodenje temeljnih poslovnih knjig je obvezno,
   -   vpisi v poslovne knjige morajo biti opravljeni na osnovi verodostojnih knjigovodskih
       listin,
   -   temeljne poslovne knjige morajo izkazovati finančni položaj podjetja         in njegov
       poslovni izid,
   -   na območju R Slovenije se poslovne knjige vodijo v slovenskem jeziku in od 1. 1
       2007 dalje v evrih,
   -    vpisi v poslovne knjige morajo slediti časovnemu zaporedju, biti morajo urejeni,
       popolni, sprotni in pravilni,
   -    pred ponovno (pravilno) knjižbo je potrebno napačne zneske ustrezno razveljaviti,
   -   poslovne knjige se odprejo in zaključijo vsako poslovno leto.
Poslovne knjige se odpirajo in zaključujejo vsako poslovno leto. Temeljne se odpirajo za
postavke sredstev in virov na podlagi začetne bilance stanja, ki je enaka končni za preteklo
poslovno leto. Če sredstev in virov na začetku poslovnega leta ni, jih odpremo med letom,
ob nastanku poslovnega dogodka.
Ob koncu poslovnega leta, ko končamo s knjiženjem, poslovne knjige zaključimo, to opravi
pooblaščena oseba. Če se poslovne knjige vodijo računalniško, jih je potrebno konec
poslovnega leta izpisati in zvezati.
Podjetje v svojem splošnem aktu opredeli roke hrambe in način hrambe poslovnih knjig, kar
pa seveda mora biti v skladu z zakonskimi določili. Glavna knjiga in dnevnik se hranijo 10
let, druge pomožne poslovne knjige pa 5 let.




                                               57
   13.1.      Vrste poslovnih knjig
SRS 22 določa dve vrsti poslovnih knjig in sicer:
   -   temeljne in
   -   pomožne.



   13.2.      Temeljne poslovne knjige
Temeljni poslovni knjigi sta dnevnik glavne knjige in glavna knjiga. Zanje je značilno:
   -   njihovo vodenje je obvezno,
   -    podatki se vodijo vrednostno,
   -    v njih spremljamo samo zgoščene, sintetične ekonomske kategorije,
   -    podatke zapisujemo na dvostavni zasnovi.




                                              58
       13.2.1.        Dnevnik glavne knjige
Je poslovna knjiga, kjer so podatki urejeni po časovnem zaporedju. Vodi se po načelu
dvostavnega knjigovodstva (poslovni dogodek povzroči vedno spremembo vsaj dveh
ekonomskih kategorij). Poznamo več dnevnikov. Dnevnik glavne knjige prikazuje vse
poslovne dogodke določenega časovnega obdobja, nekateri dnevniki pa vodijo samo podatke
o določenih poslovnih dogodkih, dnevnik materiala, blagajniški dnevnik…. Dnevnik
omogoča kontroliranje knjiženih postavk po enačbi; vsota postavk v breme je enaka vsoti
postavk v dobro. S tem dnevnik glavne knjige pripomore k zanesljivosti podatkov v glavni
knjigi. V zadnjem času se dnevnik glavne knjige vodi v računalniški obliki, po potrebi se
lahko natisne (to podjetje določi v splošnem aktu).


Primer: Dnevnik glavne knjige, konto terjatve do kupcev
 Zap. datum besedilo             Znesek                      Konti     glavne
 Št.                               debet           kredit              knjige
 1.    1.1.     Prenos zst.        24. 787         24.787    R1        R9
 2.    2.1.     Plačilo kupca       2.721          2. 721    R1        R1
 3.    4. 1.    Prodaja blaga       3.600          3.000     R1        R7
                                                       600             R2
 4.    7.1.     Nakazilo kupca     4. 635          4. 635    R1        R1
 5.    16.1     Nakazilo kupca     3.600           3.600     R1        R1
 6.    25. 1    Prodaja blaga      2. 400          2.000     R1        R7
                                                       400             R2
 8.    31. 1    Prodaja blaga      1.824           1.520     R1        R7
                                                       304             R2
                Skupaj             43. 567         43. 567
                Stanje, saldo      0               0




                                              59
          13.2.2.        Glavna knjiga
Glavna knjiga je temeljna poslovna knjiga, kjer so podatki urejeni po vsebini. V glavni
knjigi se spremembe, ki jih povzročajo poslovni dogodki, beležijo na konte. Glavna knjiga je
torej sestavljena iz kontov, vsak list glavne knjige predstavlja en konto, ki služi sintetičnemu
spremljanju sprememb ekonomskih kategorij. Konto je razdeljen na dva stolpa, debetni in
kreditni. Konto ima ime in številsko oznako. Razporeditev konto v glavni knjigi (GK) temelji
na kontnem okviru, ki ga pripravi Slovenski inštitut za revizijo, da bi bila osnovna
razporeditev pri vseh podjetjih enotna. Podjetje ga lahko kasneje razčleni za svoje potrebe.
Kontni okvir predpisuje razrede kontov in skupine kontov, kar zadošča potrebam pri
sestavljanju bilance stanja in izkaza poslovnega izida. V glavno knjigo se vnašajo poslovni
dogodki:
      -   ki so dejansko nastali,
      -   katerih vrednost lahko izrazimo s številko,
      -    spremembe, ki jih povzročajo, vplivajo na vrednost ekonomskih kategorij,
      -   verodostojnost poslovnega dogodka dokazuje knjigovodska listina.
Oblika glavne knjige je odvisna od tehnike in metode vnašanja knjigovodskih podatkov
vanjo. Podatki se praviloma vpisujejo istočasno v GK in dnevnik GK. Pri računalniškem
vodenju se uporabljajo preverjeni računalniški programi. Tako vodena GK mora omogočiti
kontroliranje knjiženja in prikaz kateregakoli konta na zaslonu ali odtis na papirju. Podjetje v
svojem splošnem aktu določi, kdaj med letom se natisne tako vodena GK, ob letnem obračunu
poslovanja pa je natis obvezen.


Primer : Konto materiala v GK
___________________________________________________________________________
Ime konta:____material_____                 številska oznaka: ____310_______________
 Zp. Št.      datum    besedilo                debet         kredit          saldo
 1.           1.1.     Prenos zst.             5.550                         5.550
 2.           7.1      Nabava materiala        1. 950                        7. 500
 3.           9.1.     Poraba materiala                      2. 100          5. 400




                                                60
   13.3.       Druge pomožne knjige
Sem spadajo analitične evidence in druge pomožne knjige. Podjetje v svojem splošnem aktu
opredeli, katere pomožne evidence in razčlenjevalne razvide bo vodilo. Podjetje tudi določi,
kako bo vodilo pomožne poslovne evidence ali v prostih listih v kartoteki ali v računalniških
datotekah. Vsak začetni vnos v pomožne knjige mora biti podprt z verodostojno knjigovodsko
listino.


       13.3.1.        Analitične evidence
So razčlenitve temeljnih ali sintetičnih kontov, ki so prikazani v GK. Poznamo razne
analitične evidence, in sicer:
   -   analitična evidenca opredmetenih osnovnih sredstev,
   -   analitična evidenca materiala,
   -   analitična evidenca kupcev,
   -   analitična evidenca dobaviteljev…



       13.3.2.        Druge pomožne knjige
Dopolnjujejo konte glavne knjige. Sem spadajo:
   -   blagajniška knjiga,
   -   knjiga prejetih računov,
   -   knjiga delničarskih vlog,
   -   knjiga zapadlosti menic v plačilo…




                                             61
14. Dvostavno knjigovodstvo
V praksi poznamo dva sistema knjigovodstva; enostavno in dvostavno. Enostavno
uporabljajo mali gospodarski subjekti (majhni SP, društva). To pomeni, da vsak poslovni
dogodek, vsako spremembo knjižijo na enem samem mestu. Vse pravne osebe, večji
podjetniki   pa vodijo svoje poslovne knjige po sistemu dvostavnega knjigovodstva, kar
pomeni, da vsak poslovni dogodek zabeležijo na vsaj dveh mestih. Dvostavno knjigovodstvo
si bomo tudi natančneje ogledali in spoznali.



   14.1.        Konto
Konto je posamezni list glavne knjige. To je knjigovodski račun, ki omogoča spremljanje
sprememb ekonomskih kategorij, katere povzročajo poslovni dogodki. Konto nam mora
pokazati v denarju izraženo stanje posamezne ekonomske kategorije na začetku opazovanega
obdobja, vsa povečanja in zmanjšanja in stanje na koncu obračunskega obdobja. Konto ima
dve strani in obliko črke T.


DEBET                                 IME KONTA                     KREDIT
                                ŠTEVILSKA OZNAKA
v breme                                              |   v dobro
dolguje                                                  terja
obremeniti                                               odobriti




 Izraz DEBET (D) in KREDIT (K) sta mednarodno uveljavljena, zato ju bomo tudi mi
 uporabljali.
 Osnovno in temeljno pravilo pri dvostavnem knjigovodstvu je : VSOTA DEBETNIH
 VKNJIŽB JE ENAKA VSOTI KREDITNIH VKNJIŽB ali D = K.
 Ime konta mora biti natančno in jedrnato, da jasno izraža njegovo vsebino. Številska oznaka
 mu pripada glede na opredelitev iz kontnega okvirja oziroma kontnega načrta.




                                                62
     14.2.      Kontni načrt
Kontni načrt je posebej urejen seznam kontov, preko katerih računovodstva spremljajo
stanje in gibanje ekonomskih kategorij. Za preglednost kontov skrbi šifrant kontov . Ta
temelji na desetiškem sistemu. Kontni načrt obsega pregled kontov glavne knjige:
     -   razredi kontov od 0 do 9,
     -   skupine kontov od 00 do 99,
     -   temeljni konti od 000 do 999,
     -   analitični konti od 0000 do 9999 in tako dalje.


Tabela 11: Kontni razredi
 Razred      Vsebina razreda                                 Vrsta konta
 0           Dolgoročna sredstva                             Aktivni konto
 1           Kratkoročna sredstva brez zalog in AČR          Aktivni konto
 2           Kratkoročne obveznosti in PČR                   Pasivni konto
 3           Zaloge surovin in materiala                     Aktivni konto
 4           Stroški                                         Stroškovni konto
 5           Prost
 6           Zaloge proizvodov in blaga                      Aktivni konto
 7           Prihodki in odhodki                             Konti prihodkov in odhodkov
 8           Poslovni izid                                   Konti dobička, izgube in
                                                             razporeditve
 9           Kapital, dolgoročne obveznosti in rezervacije   Pasivni konti




Iz tabele je razvidno, da v kontnem razredu 0, 1, 3, 6 spremljam sredstva, v razredu 2 in 9
obveznosti do virov sredstev, razred 4 je stroškovni, razred 7 služi za spremljanje
prihodkov in odhodkov in v razredu 8 ugotavljamo poslovni izid. Razred 5 je prost in
služi potrebam podjetja, velikokrat pa se uporablja za spremljanje stroškov po naložbenih
mestih odgovornosti.
Rekli smo že, da kontni načrt ureja konte po vsebini, ti se združujejo v skupine in te se
povezujejo v razrede.




                                                63
   -   enomestna številka pomeni razred (1- kratkoročna sredstva),
   -   dvomestna šifra označuje skupino kontov (12- kratkoročne terjatve do kupcev),
   -   trimestno število označuje konto (120- terjatve do kupcev v državi)
   -   štiri ali večmestno število označuje posameznega kupca (1207- Mercator d.d.
       Ljubljana)



   14.3.       Vrste kontov
Poslovni dogodki vplivajo na spremembe ekonomskih kategorij v podjetju, torej vplivajo na
izkaz stanja in uspeha podjetja. Če želimo imeti natančen vpogled v ekonomsko kategorijo, bi
morali po vsakem poslovnem dogodku sestaviti novo bilanco, kar je nemogoče, zato si
pomagamo s konti.
Ločimo naslednje vrste kontov :
   -   konte sredstev, (0, 1, 3, 6)
   -   konte virov sredstev, (2in 9)
   -   stroškovne konte, (4)
   -   konte prihodkov in odhodkov, (7)
   -   konte poslovnega izida (8).
Konti razredov 0, 1, 2, 3, 6, 9 so konti STANJ in se upoštevajo pri sestavljanju BILANCE
STANJA.
Konti razredov 4, 7, 8 so konti uspeha in sodelujejo pri ugotavljanju POSLOVNEGA IZIDA
podjetja.



       14.3.1.         Konti stanj
Se delijo na konte sredstev in obveznosti do virov sredstev.


Konti sredstev (aktivni konti - 0, 1, 3, 6)
Zajemajo postavke, ki so prikazane na aktivni strani bilance stanja. Vsa povečanja in začetno
stanje sredstev spremljamo na debetni strani, na kreditni strani pa vsa zmanjšanja in končno
stanja. Konto zapremo tako, da izenačimo debetno in kreditno stran.




                                              64
DEBET                                   SREDSTVA                              KREDIT
 Začetno stanje                                                          Zmanjšanje
povečanje                                                                Končno stanje
DEBET                                 je enak                            KREDIT


Konti obveznosti do virov sredstev ( pasivni konti - 2, 9)
Knjiženje na teh kontih je nasprotno kot pri kontih sredstev . Te kategorije so v bilanci stanja
prikazane na kreditni strani. Začetno stanje konta je na kreditni strani, tu so tudi vsa
povečanja. Na debetno stran pa knjižimo vsa zmanjšanja obveznosti do virov sredstev in
končno stanje.


DEBET                                    SREDSTVA                              KREDIT
Zmanjšanje                                                                    Začetno stanje
Končno stanje                                                                 Povečanje



       14.3.2.          Konti uspeha
Med te konte spadajo:
   -   stroškovni konti,
   -   konti odhodkov in konti prihodkov,
   -   konti poslovnega izida.


Stroškovni konti
Stroški so dinamična ekonomska kategorija, velikost ugotavljamo v določenem obdobju, ko
se kumulirajo. Spremljamo jih na kontnem razredu 4 na debetni stani. Konec poslovnega
obdobja stroškovne konte zapremo in jih preko konta 490 prenesemo v zaloge ali preko konta
491 prenesemo v odhodke.




DEBET                                    STROŠKI                                  KREDIT
Povečanje                                                                  Prenos stroškov




                                                65
Konti odhodkov
Zajemajo skupine kontov od 70 do 75. Tudi ti konti nimajo začetnih stanj. Knjižimo jih na
debetno stran odhodkovnih kontov. Končno stanje ugotavljamo konec obračunskega obdobja,
ko ugotavljamo poslovni izid podjetja.


DEBET                                    ODHODKI                                KREDIT
Povečanje                                                                      Zmanjšanje
                                                                             Končno stanje


Konti prihodkov
Njihovo knjiženje je ravno obratno od odhodkov. Zajemajo skupine kontov od 76 do 79.
Njihovo povečanje knjižimo na kreditno stran (na isto stran, kjer je knjižen kapital, prihodki
namreč povečujejo kapital). Konec obračunskega obdobja jih zapremo, končno stanje imajo
na debetni strani.


DEBET                                    PRIHODKI                             KREDIT
Zmanjšanje                                                                   Povečanje
Končno stanje


Konti poslovnega izida (razred 8)
Poslovni izid je razlika med prihodki in odhodki. Če je več prihodkov kot odhodkov, ima
podjetje dobiček, drugače pa izgubo.


S knjigovodsko – tehničnega vidika pa konte lahko delimo na :
   -   aktivne,
   -   pasivne.
Ta delitev, kot sem že omenila, izhaja iz bilance stanja, ki je temeljni računovodski izkaz, ki
prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev na določen dan. Stran, kjer so
prikazana sredstva, imenujemo AKTIVA in stran, kjer so prikazane obveznosti do virov
sredstev PASIVA.




                                              66
Primer: Bilanca stanja
                                  BILANCA STANJA
                     AKTIVA                                  PASIVA
                   Sredstva                       Obveznosti do virov sredstev




Iz primera je razvidno, da konte sredstev imenujemo tudi aktivne konte in konte obveznosti
do virov sredstev kot pasivne konte.
Kot aktivne konte opredelimo tudi stroškovne konte in konte odhodkov, saj njihovo povečanje
knjižimo na debetno stran. Konti prihodkov pa sodijo med pasivne konte.



   14.4.       Oblike kontov
Knjigovodski podatki morajo vsebovati naslednje podatke;
   -   kdaj je poslovni dogodek nastal,
   -   kaj je poslovni dogodek povzročilo, besedilo (nakup, prodaja…),
   -   znesek spremembe.
Konto mora vsebovati vse te podatke, so pa konti lahko v različnih oblikah:
   -   v obliki kartic (na papirju oziroma v zadnjem času skoraj izključno računalniške
       kartice),
   -   v tabelarni obliki (ameriški žurnal).



   14.5.       Odpiranje kontov, knjiženje in zapiranje kontov
Odpirati konto pomeni zapisati prvo postavko na njegovo debetno ali kreditno stran. Ob
začetku poslovnega leta ali ob ustanovitvi podjetja        konte odpremo tako, da zapišemo
otvoritveno ali začetno stanje. Pri kontih stanj prenesemo začetno stanje iz bilance stanje, pri
kontih uspeha pa z nastajanjem poslovnih dogodkov. Aktivni konti imajo začetno stanje na
debetni stran, pasivni konti pa na kreditni strani.




                                                67
D    Oprema ( 040)      K                              D kratkoročno posojilo ( 272) K
_____________________                                _______________________________
Zst. 2 0000                                                           5.000 Zst.




Knjiženje pomeni zapis poslovnega dogodka na konto. Knjiženja se lotimo po določenem
postopku:
    1. najprej ugotovimo, na katero ekonomsko kategorijo je poslovni dogodek vplival,
    2. ugotovimo, ali je poslovni dogodek povzročil povečanje, ali zmanjšanje ekonomske
       kategorije,
    3. nato knjižimo pravilni znesek na pravi konto, na pravo stran konta.


Pri knjiženju moramo upoštevati načelo dvostavnega knjigovodstva, in sicer:
znesek debetnih knjižb mora biti enak znesku kreditnih knjižb
oziroma
vsota debetnih knjižb je enaka vsoti kreditnih knjižb.


Primer: Podjetje Izdelava d.o.o. je pri dobavitelju kupilo material za proizvodnjo. Znesek
računa znaša 1.200 € in vsebuje 200 € DDV. Podjetje bo material plačalo čez 30 dni.




Besedilo                    Konto                          debet        kredit        saldo
1. Nabava materiala         Obveznost do dobavitelja                    1.200
                            (220)
                            Zaloga materiala (310)         1.000
                            Vstopni DDV (160)                200




                                              68
Poglejmo po korakih: najprej ugotovimo, na katere ekonomske kategorije je poslovni
dogodek vplival. Nabava materiala je povzročila spremembo na treh ekonomskih kategorijah.
Povečala se je zaloga materiala, povečale so se obveznosti do dobaviteljev in povečal se je
vstopni DDV - podjetje vodi zalogo brez DDV, (več o DDV bomo govorili v zadnjih
poglavjih). Zaloga materiala je aktivni konto zato povečanje knjižimo na debetno stran, tudi
vstopni DDV je aktivni konto, zato tudi DDV knjižimo na debetno stran, Obveznost do
dobaviteljev pa je pasivni konto, zato povečanje knjižimo na kreditno stran. Iz primera je
lepo vidno pravilo dvodstavnega knjigovodstva Vsota debetnih knjižb je enaka vsoti kreditnih
knjižb.


Ob koncu poslovnega leta je potrebno konte zapreti in ugotoviti njihovo končno stanje. Konte
zapremo tako, da izenačimo debetno in kreditno stran. To si lepo ponazorimo s tehtnico.




Končno stanje izračunamo tako, da od večjega prometa odštejemo manjši promet. Pri aktivnih
kontih je večji promet na debetni strani, zato je razlika ali končno stanje običajno na kreditni
strani . Pri pasivnih kontih pa je ravno obratno.
Seveda pa so pri končnih stanjih lahko tudi izjeme, kajti tako aktivni kot pasivni konti imajo
lahko različno vsebino (kupčevo preplačilo ali preveč plačane obveznosti dobaviteljem).
Poleg takih kontov, pa imamo še popravljalne konte, ki nimajo značilnosti niti aktivnih niti
pasivnih kontov, ampak je njihova naloga samo, da popravljajo stanje osnovnega, matičnega
konta (odpis vrednosti opredmetenega osnovnega sredstva).




                                               69
        D terjatve do kupcev (120) K                       D obvez. do dobaviteljev (220)
        ____________________________                       _____________________________
        Zst . 3.000           1. 500 3)                   2) 3. 200                 5. 850 Zst.
        1)    2.850                920 4)                 3) 1. 900                     550 1)
        2)     920             4. 350 Kst.                Kst 3.800                 2. 500 4)
                        =                                                      =
        6. 770               6. 770                        8. 900                  8. 900
        Obe strani sta izravnani                                Obe stani sta izravnani



      14.6.      Pravila dvostavnega kjigovodstva
Omenili smo že, da je temeljno pravilo dvostavnega knjigovodstva, medsebojna povezanost
ekonomskih kategorij. To pomeni, da vsak poslovni dogodek povzroči spremembo vsaj dveh
ekonomskih kategorij. Pri dvostavnem knjigovodstvu upoštevamo tudi načelo ravnotežja, ki
govori, da je vsota debetnih vknjižb enaka vsoti kreditnih vknjižb. Iz tega izhaja, da moramo
vsak poslovni dogodek knjižiti vsaj na dveh kontih. Iz bilančnega ravnotežja in osnovnega
pravila dvostavnega knjiženja oblikujemo štiri temeljne bilančne spremembe, ki ohranjajo
bilančno ravnovesje.


Tabela 12: Bilančne spremembe
 Št.     Vrsta spremembe                     Bilančna sprememba                Aktiva       Pasiva
 1.      Spremembe v strukturi aktive        Več sredstev in hkrati manj + / -
                                             sredstev
 2.      Povečanje aktive in povečanje Več           sredstev     in    več +               +
         pasive                              obveznosti     do         virov
                                             sredstev
 3.      Zmanjšanje         aktive      in Manj      sredstev     in    maj -               -
         zmanjšanje pasive                   obveznosti     do         virov
                                             sredstev
 4.      Spremembe v strukturi pasive        Več obveznosti do virov                        + /-
                                             sredstev      in          manj
                                             obveznosti     do         virov
                                             sredstev



                                                70
Prva temeljna bilančna sprememba
Povečanje sredstev (enega aktivnega konta) povzroči zmanjšanje drugih sredstev (drugega
aktivnega konta) za isti znesek.
Primer:
Podjetju Trgovec d. o. o. je kupec Lisjak d. d. nakazal plačilo računa št. 19 v znesku 1.440 €
Denar je podjetje Trgovec prejelo na TRR.
Kaj se je zgodilo v tem primeru?
Ob prejemu sredstev so se sredstva na TRR podjetja Trgovec povečala, istočasno pa so se
zmanjšale tudi terjatve do kupca Lisjak. Poglejmo si še knjižbe na kontih.


D         TRR          K                                       D Terjatve do kupca K
_______________________                                       _________________________
Zst. 0                                                        Zst.
1) 1. 440                                                                    1.440 1)


Druga temeljna bilančna sprememba
Povečanje sredstev (aktivnega konta) povzroči povečanje obveznosti do virov sredstev
(pasivnega konta) za isti znesek.


Primer:
Podjetju Trgovec d. o. o je banka nakazala kratkoročno posojilo v vrednosti 5.00 €. Podjetje
Trgovec je sredstva prejelo na TRR.
Kaj se je zgodilo v tem primeru s sredstvi in viri podjetja Trgovec?
Sredstva na TRR podjetja Trgovec so se povečala, istočasno pa so se povečale tudi obveznosti
do virov sredstev za isti znesek.


D          TRR          K                                D   Obveznosti do banke        K
_______________________                                  ___________________________
Zst. 0                                                                       0      Zst.
1) 5.000                                                                     5. 000 1)




                                              71
Tretja temeljna bilančna sprememba
Zmanjšanje sredstev (aktivnega konta) povzroči zmanjšanje obveznosti do virov sredstev
(pasivnega konta) za isti znesek.
Primer:
Podjetje Trgovec d. o. o vrne banki polovico dolga.
Kaj se je pa zgodilo v tem primeru?
Sredstva podjetja Trgovec so se zmanjšala za 2.500 € in obveznosti do banke so se tudi
zmanjšale za 2.500 € .


D         TRR       K                                  D     Obveznosti do bank         K
_______________________                                ___________________________
Zst. …….                                                                  5. 000 Zst.
                  2. 500 1)                             1) 2. 500




Četrta temeljna bilančna sprememba
Zmanjšanje ene vrste obveznosti do virov sredstev (pasivni konto) povzroči povečanje druge
vrste obveznosti do virov sredstev ( pasivni konto).


Primer:
Podjetje Trgovec d. o. o. je s sredstvi pri banki najetega kratkoročnega posojila poravnalo
račun do dobavitelja v znesku 3. 000 €.
V tem primeru so se obveznosti do dobavitelja s plačilom zmanjšale, obveznosti do banke pa
povečale.


D         obveznosti do banke       K                      D obveznosti do dobaviteljev K
____________________________                               __________________________
                     0    Zst                                                3. 000 Zst.
                     3. 000 1)                             1) 3. 000




                                              72
15. Računovodska poročila

V prejšnjem poglavju smo obravnavali osnove dvostavnega knjigovodstva, kot tehniko
knjiženja poslovnih dogodkov v poslovne knjige.
Knjigovodski proces se začne s spremljanjem poslovnih dogodkov, ki so evidentirani v
knjigovodskih listinah. Podatke iz knjigovodskih listin zapisujemo- knjižimo v poslovne
knjige, in sicer s tehniko dvostavnega knjigovodstva. Namen spremljanja poslovnih dogodkov
je zagotavljanje potrebnih podatkov o stanju in spremembah ekonomskih kategorij. Podatke iz
poslovnih poročil oblikujemo v informacije in jih v obliki knjigovodskih                 poročil
posredujemo tako notranjim, kot zunanjim uporabnikom.
Knjigovodski obračuni se lahko sestavljajo za posamezne poslovne dogodke, za celotno
poslovanje določenega obdobja, za posamezne organizacijske dele podjetja ali za podjetje kot
celoto.
V skladu s 54. in 57. členom Zakona o gospodarskih družbah mora družba sestaviti letno
poročilo. Sestavljeno je iz poslovnega poročila in računovodskega poročila za poslovno leto.
Računovodsko poročilo sestavljajo naslednji izkazi:
   -      bilanca stanja, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev ob koncu
          poslovnega leta,
   -      izkaz poslovnega izida, ki prikazuje prihodke in odhodke ter poslovni izid v
          poslovnem letu,
   -      izkaz gibanja kapitala, ki prikazuje spremembe sestavin kapitala v poslovnem letu,
   -      izkaz denarnih tokov, ki prikazuje spremembe v stanju denarnih sredstev,
   -      priloge ( pojasnila) k izkazom.
Družbi, ki ni zavezana reviziji, ni potrebno sestavljati izkaza denarnih tokov in izkaza gibanja
kapitala.
Poslovno poročilo mora podati pošten prikaz razvoja in izidov poslovanja             ter njenega
finančnega stanja. Družba vključi v poročilo tudi bistvena tveganja in negotovosti, ki jim je
izpostavljena.




                                               73
   15.1.      Bilanca stanja
Bilanca stanja je temeljni računovodski izkaz, ki prikazuje stanje sredstev in obveznosti
do virov sredstev konec obračunskega obdobja. O bilanci stanja govori SRS 24, ta pa se
opira na 4. in 7. direktivo Evropske unije in Zakon o gospodarskih družbah. Sestavljena je za
splošne in posebne namene , za potrebe zunanjega računovodskega poročanja.
Bilanca stanja nam kaže finančni položaj družbe na določen dan .
Lahko je v vzporedni obliki, v tem primeru so na levi strani prikazana sredstva, na desni pa
obveznosti do virov sredstev. Taka vzporedna oblika je oblika črke T.
Levo stran , kjer prikazujemo sredstva, imenujemo tudi AKTIVA, desno stran, kjer so zajete
obveznosti do virov sredstev, pa PASIVA.


Bilanca stanja na dan…………………….


AKTIVA                                                             PASIVA


SREDSTVA                                          OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV




Bilančna postavka             Znesek           Bilančna postavka              Znesek




Temeljno bilančno pravilo je bilančno ravnotežje, ki pomeni, da je aktiva enaka pasivi ali
sredstva so enaka obveznostim do virov sredstev.




                                             74
Bilanca stanja pa je lahko tudi v zaporedni obliki, v tem primeru so v prvem delu prikazana
sredstva in drugem delu obveznosti do virov sredstev.




Bilanca stanja na dan………………..
AKTIVA
Sredstva
Bilančna postavka ………….                              Znesek………………




PASIVA
Obveznosti do virov sredstev
Bilančna postavka …………………                            Znesek…………………….




Bilanca stanja je statičen računovodski izkaz (prikazuje sredstva in vire na določen dan), je
kumulativni računovodski izkaz (v njej so vidne posledice preteklih poslovnih odločitev) .


Postavke v bilanci stanja so po knjigovodski vrednosti kot razlika med celotno vrednostjo in
popravkom vrednosti.
Sredstva so v bilanci stanja razdeljena na dolgoročna in kratkoročna. Osnovna shema je
predpisana, družba pa izključi postavke, ki pri njej ne prihajajo v poštev, in doda postavke, za
katere presodi, da so zanjo pomembne.
Velike družbe imajo predpisano naslednjo shemo bilance stanja:


Bilanca stanja na dan…………………….


                                            Znesek za tekoče leto      Znesek za preteklo leto
SREDSTVA
A) Dolgoročna sredstva
I. Neopredmetena sredstva in AČR


                                              75
II. Opredmetena osnovna sredstva
III. Naložbene nepremičnine
IV. Dolg. finančne naložbe
V. Dolgoročne poslovne terjatve
VI. Odložene terjatve za davek
B) Kratkoročna sredstva
I. Sredstva za prodajo
II. Zaloge
III. Kratkoročne časovne razmejitve
IV. Kratkoročne poslovne terjatve
V. Denarna sredstva
C) Krat. aktivne časovne razmejitve


OBVEZNOSTI                DO       VIROV
SREDSTEV
A) Kapital
I. Vpoklicani kaptal
II. Kapitalske rezerve
III. Rezerve iz dobička
IV. Presežek iz prevrednotenja
V. Preneseni čisti poslovni izid
VI. Čisti poslovni zid tekočega leta
B) Rezervacije in PČR
C) Dolgoročne obveznosti
I. Dolgoročne finančne obveznosti
II. Dolgoročne poslovne obveznosti
III. Odložene obveznosti za davek
Č) Kratkoročne obveznosti
I. Obveznosti za odtujitev
II. Kratkoročne finančne obveznosti
III. Kratkoročne poslovne obveznosti
D) PČR




                                           76
Dolgoročna sredstva so sredstva, ki se oblikujejo v času daljšem od enega leta. Sem sodijo:
   -    opredmetena osnovna sredstva,
   -    neopredmetena sredstva,
   -    dolgoročne AČR,
   -    naložbene nepremičnine,
   -    dolgoročne finančne naložbe,
   -    dolgoročne poslovne terjatve,
   -    odložene terjatve za davek.
Med kratkoročna sredstva pa sodijo:
   -    sredstva za prodajo,
   -    zaloge,
   -    kratkoročne poslovne terjatve,
   -    kratkoročne finančne naložbe,
   -    denarna sredstva,
   -    aktivne časovne razmejitve.


Če se    družba odloči v sredstvih javnega obveščanja objaviti povzetke letnih poročil,
zadostuje, da bilanca stanja obsega samo sledeče postavke:
 SREDSTVA                                      OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV
 A) Dolgoročna sredstva                        A) Kapital
 I. Neopredmetena sredstva                     I. Vpoklicani kapital
 II. Opredmetena sredstva                      II. Kapitalske rezerve
 III. Naložbene nepremičnine                   III. Rezerve iz dobička
 IV. Dolgoročne finančne naložbe               IV. Presežek iz prevrednotenja
 V. Dolgoročne poslovne terjatve               V. Preneseni čisti poslovni izid
 VI. Odložene terjatve za davek                VI. Čisti poslovni zid poslovnega leta
 B) Kratkoročna sredstva                       B) Rezervacije
 I. Sredstva za prodajo                        C) Dolgoročne obveznosti
 II. Zaloge                                    I. Dolgoročne finančne obveznosti
 III. Kratkoročne finančne naložbe             II. Dolgoročne poslovne obveznosti
 IV. Kratkoročne poslovne terjatve             III. Odložene obveznosti za davek
 V. Denarna sredstva                           Č) Kratkoročne obveznosti
                                               I. Obveznosti za odtujitev



                                             77
                                                  II. Kratkoročne finančne obveznosti
                                                  III. Kratkoročne poslovne obveznosti
                                                  D) Kratkoročne PČR


 SKUPAJ SREDSTVA                             =    SKUPAJ       OBVEZNOSTI           DO      VIROV
                                                  SREDSTEV


Podpis računovodje:                                           Podpis direktor:
________________________                                       ___________________________


Bilanco stanja lahko obravnavamo kot obračunsko ali predračunsko. Predračunska vsebuje
načrtovana, predvidena sredstva in obveznosti do virov sredstev, obračunska pa prikazuje
dejanska sredstva in obveznosti do virov sredstev. Obračunska se sestavi, ko so postavke v
poslovnih knjigah usklajene z dejanskimi stanji teh postavk. Usklajenost se ugotovi s popisom
ali inventuro. Poslovni sistem imenuje popisne komisije, ki popisujejo dejanske ekonomske
kategorije, nato pa v računovodstvu primerjajo dejansko stanje s knjigovodskimi stanji
ekonomskih kategorij, tako se ugotovijo presežki in primanjkljaji.
Ko poslovni sistem začne s poslovanjem, na osnovi popisa, sestavi bilanco stanja. Kot sem že
omenila, poteka razvrščanje kategorij v bilančni obrazec ali bilančno shemo glede na velikost
podjetja.
Sredstva se lahko razvrščajo po dveh načelih:
   -   načelo naraščajoče likvidnosti (tako so prikazana sredstva v              zgornjih bilančnih
       shemah),
   -   načelo padajoče likvidnosti.
Pri načelu naraščajoče likvidnosti prikažemo najprej tista sredstva, ki so najbolj oddaljena od
likvidnosti (zaloge), in nazadnje tista, ki so najbolj likvidna (denar).
Pri načelu padajoče likvidnosti pa je ravno obratno.
Obveznosti do virov sredstev pa se razporejajo po načelu:
   -   naraščajoče zapadlosti (tako so razporejeni viri v zgornjih bilančnih shemah),
   -   padajoče zapadlosti.
Pri načelu naraščajoče zapadlosti prikažemo najprej tiste obveznosti, ki imajo najdaljši rok
zapadlosti (kapital), in nazadnje tiste, ki imajo najkrajši rok (kratkoročne obveznosti).
Pri načelu padajoče zapadlosti pa je ravno obratno.



                                                 78
Ko se v bilanco stanja vpišejo vse postavke sredstev in obveznosti do virov sredstev, se
bilanca stanja zaključi, to pomeni, da izenačimo aktivno in pasivno stran (vsota aktivnih
postavk je enaka vsoti pasivnih postavk). Ko smo bilanco stanja zaključili, jo podpišeta še
računovodja in direktor družbe.
Pri vzporedni obliki bilance stanja seštejemo aktivno in pasivno stran in linearno vpišemo
znesek aktivnih in pasivnih postavk. Ker v bilanci stanja ne smemo puščati praznega prostora,
le-tega izpolnimo s knjigovodskim mostičkom.



       15.1.1.         Bilančna načela
Poleg temeljnega bilančnega načela, da je AKTIVA ENAKA PASIVI, pa je pri sestavljanju
bilance stanja potrebno upoštevati še naslednja bilančna načela:
  1.   načelo popolnosti (v bilanco stanja moramo zajeti vsa sredstva in vse obveznosti do
       virov sredstev),
  2.   načelo resničnosti (prikazati moramo dejanske, poštene podatke),
  3.   načelo preglednosti (bilančne postavke morajo biti pravilno razporejene, sredstva na
       aktivni strani in obveznosti do virov na pasivni strani),
  4.   načelo jasnosti (imeti moramo vpogled v sestavo ali strukturo posamezne bilančne
       postavke),
  5.   načelo povezanosti ali kontinuitete (bilanco stanja moramo sestavljati po enakih
       načelih, kot preteklo leto, sicer je potrebno to opredeliti v Pravilniku o računovodstvu
       ali v pojasnilih k bilanci stanja).



       15.1.2.         Vrste bilanc stanja
Glede na čas izdelave ločimo :
   -   redne in izredne bilance stanja.
Med redne bilance stanja spadajo:
  1.   začetna ali otvoritvena,
  2.   končna ali zaključna,
  3.   vmesna.




                                               79
Med izredne bilance stanja pa sodijo:
    1. združevalna,
    2. razdruževalna,
    3. sanacijska,
    4. likvidacijska,
    5. prevzemna…
Poznamo tudi KONSOLIDIRANE bilance stanja, katere sestavljajo družbe , ki so
medsebojno povezane.



        15.1.3.         Pojasnila in razkritja k bilanci stanja
Pojasnila k bilanci stanja zajemajo :
    1. informacije o podlagah za sestavljanje bilance stanja,
    2. informacije, ki jih zahtevajo SRS in ZGD,
    3. dodatne informacije po potrebi posameznega podjetja.


Pojasnila k bilanci stanja so obvezna za vsa podjetja, podjetja, ki so zavezana k reviziji, pa
morajo sestaviti tudi razkritja k bilanci stanja.


Razkritja vsebujejo nabavne vrednosti posameznih kategorij, pa tudi popravke vrednosti
neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstev.



    15.2.      Izkaz poslovnega izida
Izkaz poslovnega izida je temeljni računovodski izkaz, ki prikazuje uspešnost
poslovanja v določenem obračunskem obdobju, ki pa ne sme biti daljše od enega leta.
Prikazuje stroške, prihodke in odhodke in poslovni izid. Prihodki nastanejo kot povečanje
sredstev ali zmanjšanje obveznosti, odhodki pa so posledica zmanjšanja sredstev                  ali
povečanja obveznosti do virov sredstev. Je v stopenjski obliki, zakon predvideva minimalno
število postavk, glede na velikost poslovnega sistema. Zakon o gospodarskih družbah in SRS
pa predvidevajo dve različici tega izkaza.               Podjetje izbere tisto različico, ki je zanj
najustreznejša.
Izkaz poslovnega izida prikazuje zneske v dveh stolpcih: v prvem uresničene podatke za
tekoče obračunsko obdobje , v drugem pa podatke za prejšnje obračunsko obdobje.


                                                    80
Primer:


Izkaz poslovnega izida ( poenostavljen primer)
Postavke                          Zneski tekočega obdobja         Zneski preteklega obdobja
 Poslovni prihodki
- Poslovni odhodki
+ Finančni prihodki
- Finančni odhodki
= Poslovni izid iz rednega
delovanja
+ Drugi prihodki
- Drugi odhodki
+ Davek od dobička( +/-
odloženi davki)
= Čisti poslovni izid




Izkaz poslovnega izida je glede na čas lahko redni ali obračunski in izredni ali medletni.
Izkaz poslovnega izida pa je lahko tudi :
   -      obračunski, zajema realizirane prihodke, odhodke in poslovni izid ,
   -      predračunski in zajema načrtovane prihodke, odhodke in poslovni izid.




Prav tako kot pri bilanci stanja je potrebno tudi pri izkazu poslovnega izida dodati pojasnila in
razkritja. Pojasnila zajemajo:
   -      informacije o podlagah za pripravo izkaza poslovnega izida,
   -      informacije, ki jih zahtevajo SRS in ZGD,
   -      dodatne informacije, ki so potrebne za pošteno predstavitev poslovnega izida.
Za vsa podjetja so potrebna pojasnila, družbe, ki so zavezane reviziji, pa morajo izdelati tudi
razkritja k izkazu poslovnega izida.




                                                81
   15.3.       Izkaz denarnih tokov
Izkaz denarnih tokov je temeljni računovodski izkaz, ki resnično in pošteno prikazuje
spremembe stanja denarnih sredstev za poslovno leto, lahko pa tudi za medletna
obdobja. Lahko je v dveh različicah, podjetje pa izbere tisto, ki najbolj ustreza njegovim
potrebam.
Ima zaporedno obliko, lahko pa je predračunski ali obračunski.


Primer: Izkaz denarnih tokov po različici I (poenostavljen primer)
Začetno stanje denarnih sredstev
+ denarni tokovi pri poslovanju ( + prejemki – izdatki)
+ denarni tokovi pri naložbenju(+ prejemki iz naložb– izdatki iz naložb)
+ denarni tokovi pri financiranju(+ prejemki iz financiranja- izdatki iz financiranja)
= končno stanje denarnih sredstev


V tem standardu je uporabljenih kar nekaj novih pojmov. Na kratko jih bomo razložili:
Prejemki so denarna sredstva, ki jih podjetje v obračunskem obdobju prejme, lahko so
gotovinski ali brezgotovinski.
Izdatki so denarna sredstva, ki se v obračunskem obdobju porabijo v zvezi s posameznimi
zadevami. Lahko so gotovinski ali brezgotovinski.
Pritoki so z novim financiranjem ali dezinvestiranjem povezane spremembe sredstev v
obračunskem obdobju.
Odtoki so z definanciranjem ali investiranjem povezane spremembe sredstev v obračunskem
obdobju.
Naložbenje je tudi investiranje ali spreminjanje denarnih sredstev v nedenarna v določenem
obračunskem obdobju.
Financiranje je pridobivanje finančnih ali denarnih sredstev oziroma spreminjanje velikosti
sredstev v obračunskem obdobju zaradi spreminjanja velikosti kapitala oziroma dolgov.


Izkaz denarnih tokov vsebuje informacije, ki so potrebne pri odločanju tako pri poslovanju,
kot pri financiranju ali investiranju. Na osnovi teh informacij je mogoče ugotoviti razloge
povečanja ali zmanjšanja denarnih sredstev v obračunskem obdobju.




                                               82
   15.4.       Izkaz gibanja kapitala
Izkaz gibanja kapitala je temeljni računovodski izkaz, v katerem so pošteno in resnično
prikazane spremembe sestavin kapitala za poslovno               leto ali medletna obdobja, za
katera se sestavlja.
Lahko je sestavljen tako, da prikazuje spremembe vseh sestavin kapitala ali pa samo
določenih sestavin kapitala.


Primer: Sestavine kapital (poenostavljen primer)
                        I.     Vpoklicani kapital
                        II.    Kapitalske rezerve
                        III.   Rezerve iz dobička
                        IV.    Presežek iz prevrednotenja
                        V.     Preneseni čisti poslovni izid
                        VI.    Čisti poslovni izid poslovnega leta
V obračunskem obdobju nastajajo razni pojavi, ki povzročajo spremembo najmanj ene
kategorije. Ti pojavi so:
A) Začetno stanje v obdobju
B) Premiki v kapital
1. Vpis vpoklicanega ali nevpoklicanega kapitala,
2. Vnos dodatnih vplačil kapitala,
3. Druga povečanja sestavin kapitala,
4. Nakup lastnih delnic in lastnih poslovnih deležev itd.
C) Premiki v kapitalu
1. Razporeditev čistega dobička kot sestavine kapitala po sklepu uprave in nadzornega sveta,
2. Razporeditev čistega dobička za oblikovanje dodatnih rezerv po sklepu skupščine,
3. Poravnava izgube kot odbitne postavke kapitala,
4. Izplačila, obračun dividend v obliki delnic itd.
Č) Premiki iz kapitala
1. Izplačilo dividend,
2. Vplačilo kapitala,
3. Druga zmanjšanja kapitala,
4. Odtujitev oziroma umik lastnih delnic in lastnih poslovnih deležev itd.



                                                 83
D) Končno stanje v obdobju


Poseben dodatek k izkazu gibanja kapitala je prikaz » bilančnega dobička ali izgube » kot
kategorije,       ki      izhaja      iz    Zakona        o     gospodarskih    družbah:
    čisti poslovni izid poslovnega leta
   + preneseni čisti dobiček/ prenesena čista izguba
   + zmanjšanje rezerv iz dobička
    - povečanje rezerv iz dobička po sklepu uprave in nadzornega sveta
    = bilančni dobiček, ki ga skupščina lahko razporedi na :
    a) delničarje,
    b) v druge rezerve,
    c) prenos v naslednje leto,
    d) za druge namene.


Tako kot drugim računovodskim izkazom je potrebno tudi Izkazu gibanja kapitala dodati
pojasnila in razkritja.




                                             84
16. Napake v računovodstvu

Tudi v delu računovodstva lahko prihaja do določenih napak. Za uporabnike so
najpomembnejše tiste napake, ki nastanejo v knjigovodstvu.
Pri poslovanju družbe lahko nastanejo različne napake, in sicer:
1. Lahko nastanejo pri zapisovanju poslovnega dogodka v knjigovodsko listino, npr.
   napačno sestavljen račun, napačen obračun amortizacije, obrest…
2. Napake pa lahko nastanejo tudi pri prepisovanju (knjiženju) poslovnega dogodka iz
   knjigovodske listine v poslovne knjige.



   16.1.      Vrste napak
Napake v računovodstvu so lahko: vsebinske in oblikovne.


Oblikovne napake
So vidne zaradi porušenega ravnotežja med sredstvi in obveznostmi do virov sredstev.
Sredstva niso več enaka obveznostim do virov sredstev. Te napake nastanejo:
   -   ker smo vrednostne podatke o določenem poslovnem dogodku pripisali samo eni
       ekonomski kategoriji namesto dvema,
   -   ker smo vrednostni podatek določenega poslovnega dogodka eni ekonomski kategoriji
       pripisali v enem znesku, drugi pa v drugačnem znesku.
V računalniško podprtem sistemu vodenja računovodstva teh napak ni več, ker jih praktično
računalnik sam odpravlja.


Vsebinske napake
Vsebinske napake so hujše in se lahko pojavljajo tudi v računalniško podprtem
računovodstvu.
Vsebinske napake nastanejo, ker:
   -   podatkov o poslovnem dogodku nismo zapisali, čeprav je nastal in imamo zanj tudi
       verodostojno knjigovodsko listino, (prejeli smo upravičeno reklamacijo s strani kupca
       in v tej zvezi bremepis, vendar ga nismo knjižili),




                                              85
   -   podatke o poslovnem dogodku smo sicer zapisali v poslovne knjige, vendar smo jih
       pripisali napačnim ekonomskim kategorijam (nabavili smo blago, povečali pa smo
       zalogo materiala),
   -   podatke o poslovnem dogodku smo vpisali v napačnem znesku.
Te napake ugotavljamo s popisom sredstev in virov sredstev. Posledice teh napak so napačne
informacije tako za notranje, kot za zunanje uporabnike, kar pa lahko vodi tudi v napačne
poslovne odločitve.



   16.2.       Načini iskanja in odpravljanje napak
Nastanek napak        in preprečevanje napak lahko zagotovimo z dobrim računovodskim
nadzorom in kontrolo. O računovodskem nadzoru bomo temeljiteje spregovorili v naslednjem
poglavju.
Sam nadzor se začne že pri izdaji knjigovodske listine, kjer se preverjajo dejanski podatki s
knjigovodsko listino (izdan račun na osnovi dobavnice…).
Naknadni nadzor se izvaja pri preverjanju in primerjanju podatkov v knjigovodskih listinah s
podatki v poslovnih knjigah. Ta način je sicer zelo zamuden zaradi velikega števila zapisov,
ki jih je potrebno pri      poslovnih knjigah preverjati. V tem primeru gre za celovit način
primerjanja podatkov.
Poslovni sistem pa se lahko poslužuje tudi delnih primerjav, govorimo o slučajnem izboru.
Taka primerjava se imenuje tudi primerjava na preskok. Zasnovana je na primerjanju
določenega števila zapisov o poslovnih dogodkih po vsebini ali po času v poslovni knjigi,
kjer domnevano, da je napaka. Zapise v takem izločenem delu poslovne knjige nato
primerjamo s podatki v knjigovodskih listinah. Govorimo o iskanju napak na podlogi
osamitve.
Tako ugotovljene napake je potrebno nato odpraviti.
Če nastanejo napake v knjigovodskih listinah in jih z neposrednim nadzorom ugotovimo že
pri izdaji, jih lahko odpravljamo na tri načine:
   -   s prečrtavanjem napačnih podatkov v že izstavljenih knjigovodskih listinah, pri
       čemer moramo paziti, da prvotni zapis ostane jasno razviden,
   -   z izstavitvijo nove listine, ki popravlja prvotno napako,
   -    s storniranjem (razveljavitvijo) prvotne listine in izstavitvijo nove s pravilnimi
       podatki (najbolj uporabna v računalniško podprtem računovodstvu).




                                                   86
Če pa napako opazimo šele po vpisu podatkov v poslovne knjige, lahko le-te odpravimo na
naslednje načine:
   -   s prečrtavanjem, če gre za vse za vsebinski, časovni ali splošni podatek,
   -   črni storno, knjiženje napačnega zneska na nasprotno stran konta, pri čemer se
       prvotna knjižba razveljavi. Ta način naši predpisi ne dovoljujejo, ker neupravičeno
       povečuje promet konta,
   -   rdeči storno, gre za odpravljanje napak s ponovnim zapisom napačnega zneska,
       vendar z drugačnim predznakom na isto stran konta,
   -   dopolnilno knjiženje, je mogoče samo takrat, ko je knjižba manjša od dejanskega
       zneska.




                                             87
17. Analitična računovodstva

V poglavju Poslovne knjige smo govorili, da je temeljna poslovna knjiga glavna knjiga, ki je
sestavljena iz   kontov. Ti konti so zbirni ali analitični (zaloga materiala, obveznosti do
dobaviteljev, terjatve do kupcev…) Za te konte je značilno, da združujejo več po vsebini
sorodnih kontov sredstev, obveznosti do virov sredstev, stroškov, prihodkov in odhodkov.
Poslovni sistem praviloma zaključuje konte ob koncu poslovnega leta. Med letom pa običajno
konec meseca ali trimesečja sestavi pregled prometa in stanja teh zbirnih ali sintetičnih
kontov, to je zaključni list ali bruto bilanca.
Poslovnemu sistemu pa ne zadoščajo samo zbirni ali sintetični pregledi stanja in gibanja
posameznih skupin sredstev, obveznosti do virov , stroškov, prihodkov in odhodkov. Za svoje
normalno poslovanje potrebuje natančen pregled nad vsemi konti poslovanja, nad vsemi
ekonomskimi kategorijami, zato vodi tudi analitične ali razčlenjene konte (zalogo po
posameznih vrstah materiala, obveznosti do posameznih dobaviteljev, terjatve do posameznih
kupcev…).
Ti razčlenjeni konti ali razčlenjene evidence vsebujejo poleg vrednostnih podatkov tudi
količinske podrobnosti in nekatere druge podatke.
Ker so analitični konti samo razčlenjeni sintetični konti veljajo zanje določena pravila:
    -   začetno stanje vseh analitičnih kontov določenih skupin je enako začetnemu stanju
        ustreznega sintetičnega konta,
    -   skupni promet vseh razčlenjenih kontov je enak prometu ustreznega zbirnega konta,
    -   končno stanje zbirnih ali analitičnih kontov je enako seštevku vseh končnih stanj
        posamezni ustreznih analitičnih kontov.
Zbirni podatki morajo biti torej usklajeni s posamičnimi knjigovodskimi podatki. Poslovni
sistem to usklajenost zagotovi z ustrezno organizacijo informacijskega sistema
(integriran, računalniško podprt sistem računovodstva).
Sama oblika analitičnih evidenc je odvisna od tega , katere podatke poslovni sistem potrebuje.
V analitične konte se vpišejo začetna stanja ekonomskih kategorij na tisto stran, kot je to
prikazano v ustreznem zbirnem kontu (pri aktivnih kontih na debetno stran in pri pasivnih
kontih na kreditno stran). Posebnost pri knjiženju na analitične konte pa je ta, da na teh kontih
knjižba NIMA protiknjižbe.




                                                  88
V računovodstvu občasno, običajno konec meseca, pripravijo pregled prometa analitičnih
kontov. S tem uskladijo debetni in kreditni promet teh kontov in stanja teh kontov z zbirnimi
konti.
Če smo vse prav knjižili, mora biti debetni promet na analitičnih kontih enak debetnemu
prometu ustreznega sintetičnega konta. Enako velja tudi za kreditni promet.



   17.1.        Vrste analitičnih računovodstev
V strokovni literaturi se računovodstvo deli na :
   -     finančno,
   -     stroškovno,
   -     in upravljalno ali poslovodno.


Po dr. Turku je finančno računovodstvo del celotnega računovodstva, ki podrobneje spremlja
in presoja razmerja navzven: od nabavljanja prvin poslovnega procesa, prodaje poslovnih
učinkov, pridobivanje in vračanje denarnih sredstev in vzpostavljanja in razpuščanja finančnih
naložb. Informacije finančnega računovodstva so namenjene predvsem lastnikom podjetij,
investitorjem, državi, pa tudi poslovodstvu. V finančno računovodstvo spada tako sintetično
računovodstvo, ki zajema predvsem izdelovanje računovodskih izkazov, pa tudi analitično
računovodstvo.



   17.2.        Analitično finančno računovodstvo
Zajema :
   -     knjigovodstvo dolgov,
   -     knjigovodstvo terjatev,
   -     knjigovodstvo denarnih sredstev.


Računovodstvo dolgov
Poslovni sistem ima lahko obveznosti do virov sredstev iz naslova kapitala ali iz naslova
dolgov. Obveznosti iz naslova dolgov so lahko kratkoročne ali dolgoročne. Računovodstvo
dolgov da uporabniku naslednje informacije:
   -     o upniku,
   -     o vrsti dolga,


                                              89
   -   datumu nastanka dolga,
   -   spremembah in stanjih po upnikih in vrstah dolga,
   -   zapadlosti dolga,
   -   odplačilu dolga,
   -   stroških v zvezi z dolgom…


Analitično računovodstvo dolgov zajema vsa posojila, ki so nastala na osnovi raznih pogodb.
Sem spadajo tudi obveznosti, ki nastanejo na osnovi nabave blaga, materiala ali osnovnih
sredstev. Vse te dolgove vodi knjigovodstvo dobaviteljev ali saldakonti dobaviteljev.


Saldakonti dobaviteljev
Vodijo analitično evidenco o nastalih obveznostih po posameznih dobaviteljih. Temeljni
dokument     za evidenco nastalih obveznosti do dobaviteljev je prejeti račun. Naloge
knjigovodstva dobaviteljev so:
   -   knjiženje vseh poslovnih sprememb, ki se nanašajo na dobavitelje,
   -   sestavljanje raznih pregledov o stanjih obveznosti po posameznih dobaviteljih,
   -   usklajevanje analitičnih evidenc s sintetičnimi.
Saldakonti dobaviteljev vodijo evidenco :
   -   o vseh nastalih obveznostih po posameznih dobaviteljih,
   -   njihovih identifikacijskih številkah, nazivu, naslovu in sedežu,
   -   obveznostih z DDV in brez DDV,
   -   stopnji in vrednosti vstopnega DDV,
   -   dospelosti obveznosti in datumu poravnave obveznosti, itd.


Računovodstvo terjatev
Terjatve so sredstva v obliki pravic. Lahko so v različnih oblikah. Najpogostejše so :
   -   terjatve do kupcev, ki nastanejo pri prodaji, ker datum prodaje ni enak datumu plačil,
   -   terjatve do delavcev, za dane predujme za službena potovanja,
   -   terjatve do dobaviteljev, za dana preplačila in predplačila
Najpogostejše so terjatve do kupcev, katere spremljajo v oddelku računovodstva,
imenovanem, saldakonti kupcev.




                                              90
Saldakonti kupcev
Saldakonti kupcev so knjigovodska evidenca o posameznih kupcih poslovnega sistema.
Saldakonti kupcev vodijo analitično evidenco o posameznih kupcih. Temeljne naloge
saldakontov kupcev so:
   -   knjiženje vseh poslovnih dogodkov, ki se nanašajo na kupce,
   -   opominjanje nerednih plačnikov,
   -   sestavljanje predlogov za dvomljive in sporne terjatve,
   -   sestavljanje predlogov za sodno izterjavo nerednih plačnikov,
   -   sestavljanje periodičnih pregledov o stanjih terjatev po posameznih kupcih,
   -   usklajevanje sintetičnih in analitičnih evidenc, itd.
Analitične evidence se knjižijo na osnovi kopij izdanih računov.


Računovodstvo denarja
Poslovni sistem ima svoja denarna sredstva na transakcijskem računu pri poslovnih bankah.
Manjše zneske gotovine pa ima lahko tudi v blagajni podjetja. Namen računovodstva denarja
je, da bi uporabniki teh informacij imeli v vsakem trenutku vpogled o stanju svojih denarnih
sredstev, ki so lahko v različnih oblikah.
Poleg sredstev na TRR in gotovine v blagajni ima lahko poslovni sistem denar še v obliki
čekov in menic.
Namen vodenja računovodstva denarja je:
   -   zagotavljati uporabnikom informacije o vrstah denarja,
   -   vzrokih sprememb denarnih sredstev (plačila, krediti, naložbe…),
   -   zneskih denarnih sprememb (prejemki, izdatki),
   -   datumu nastale spremembe,
   -   stanju denarnih sredstev, itd.



   17.3.       Stroškovno računovodstvo
Stroškovno računovodstvo spremlja in presoja notranje poslovanje poslovnega sistema,
porabo prvin poslovnega procesa, stroške, obračunavanje poslovnih učinkov. Te informacije
so namenjene notranjim uporabnikom. Stroškovno ali notranje računovodstvo je samo po sebi
analitične narave in je povezano s poslovanjem znotraj samega poslovnega sistema.
Med analitična računovodstva stroškovnega računovodstva spadajo:



                                               91
   -   knjigovodstvo osnovnih sredstev,
   -   knjigovodstvo materiala,
   -   knjigovodstvo plač,
   -   knjigovodstvo stroškovnih mest in stroškovnih nosilcev,
   -   knjigovodstvo proizvodov in polproizvodov…


Knjigovodstvo opredmetenih osnovnih sredstev
Osnovna sredstva se delijo na opredmetena in neopredmetena. Opredmetena imajo obliko
stvari in poslovnemu sistemu omogočajo opravljanje njegove dejavnosti. Poslovni sistem jih
lahko pridobi z nakupom, izdelavo ali najemom. Knjigovodsko jih spremljamo po nabavni
vrednosti, katero sestavlja nakupna cena in nabavni stroški. Med uporabo se obrabijo ali
amortizirajo in prenašajo svojo vrednost na poslovne učinke. Poslovni sistem vodi analitično
evidenco za vsako vrsto opredmetenih osnovnih sredstev posebej.


Knjigovodstvo materiala
Knjigovodstvo materiala vodi analitično evidenco za vsako vrsto uskladiščenega materiala
posebej. Analitika materiala spremlja stanje in gibanje zalog materiala tako po količini, kot po
vrednosti. Material predstavljajo tisti predmeti dela, iz katerih je mogoče izdelati nekaj
novega. Nabava materiala se spremlja po nabavni vrednosti, poraba pa po različnih metodah
(povprečne cene, tehtane povprečne cene, metoda FIFO), glej poglavje stroški materiala.
Knjiženje sprememb o stanju zalog materiala vodi podjetje na podlagi knjigovodskih listin
(prevzemnica, oddajnica…).




                                              92
18. Ostale funkcije računovodstva
Že v uvodnih poglavjih sem omenila, da računovodstvo sestavljajo štiri funkcije:
   -   knjigovodstvo,
   -   računovodstvo predračunavanje,
   -   računovodski nadzor,
   -   računovodska analiza.


Knjigovodstvu in ekonomskim kategorijam smo namenili kar nekaj poglavij, sedaj pa si bomo
na kratko ogledali še ostale tri (na kratko smo si jih ogledali že v 2. poglavju).



   18.1.       Računovodsko predračunavanje
Računovodsko predračunavanje je obdelovanje v denarnih ali naravnih merski enoti izraženih
podatkov o načrtovanih ekonomskih kategorijah. Usmerjeno je k sestavljanju računovodskih
predračunov, ki zajemajo podatke o načrtovanih sredstvih, obveznostih do virov sredstev,
odhodkih, prihodkih, stroških ter prejemkih in izdatkih.
Računovodsko predračunavanje moramo ločiti od finančnega predračunavanja, ki zajema
načrtovanje denarnih tokov, povezanih s poslovanjem, z investiranjem in financiranjem.
Računovodsko predračunavanje je pomembno tako za notranje, kot za zunanje uporabnike.
Praviloma so v pisni obliki in biti morajo čim bolj zanesljivi.
Računovodski predračuni so lahko za celotno podjetje in se končajo s:
   -   predračunsko bilanco stanja,
   -   predračunskim izkazom poslovnega izida,
   -   predračunskim izkazom denarnih tokov,
   -   predračunskim izkazom gibanja kapitala.


Računovodsko predračunavanje pa lahko zajema samo dele podjetja in tako zajema:
   -   obračun stroškov po SM,
   -   obračun stroškov po mestih odgovornosti,
   -   predračun stroškov,
   -   predračun prihodkov,
   -    predračun odhodkov, itd.



                                                93
Računovodski predračuni pa lahko zajemajo tudi samo skupine poslovanja npr. kalkulacije
nabave, proizvodnje, prodaje …
Računovodski predračuni se lahko sestavijo za celotno obračunsko obdobje ali za medletna
obdobja.
Računovodski predračuni za zunanje uporabnike se sestavljajo le na zahtevo predpisov ali
zunanjega financerja, npr. banke.
Velika večina računovodski predračunov      pa se sestavlja za notranje   potrebe podjetja.
Vsebina, oblika, metode sestavljanja, roki za izdelavo pa so opredeljeni v notranjem aktu
podjetja.



   18.2.       Računovodski nadzor
Je funkcija računovodstva, ki se ukvarja s presojanjem pravilnosti pojavov in računovodskih
podatkov o njih. Omogoča nam zanesljivost računovodskih informacij, pojasnjuje določena
stanja poslovanja in predlaga izboljšave. Računovodsko nadziranje je del odločevalnega,
izvajalnega in informacijskega sistema.
Predmet računovodskega nadzora so informacije za notranje kot tudi za zunanje uporabnike.
Z računovodskim nadzorom se ukvarja notranje in zunanje računovodsko revidiranje. To so
službe, ki so organizacijsko ločene od same računovodske funkcije in tako omogočajo večjo
zanesljivost informacij (skladiščnik ne more biti tudi materialni knjigovodja, blagajnik ne
more biti finančni knjigovodja…).
Neposreden nadzor nad poslovanje se izvaja že tako, da so naloge v poslovnem procesu tako
razčlenjene, da so osebe zaporedno vključene v delovanje, kjer nadrejeni nadzira
podrejenega.
Tudi uvajanje računalnikov v računovodstva spreminja izvedbo računovodskega nadzora.
Vendar ne glede na tehniko računovodenja je potrebno omogočiti zanesljive računovodske
podatke in informacije.
Poznamo več oblik računovodskega nadzora:


Računovodsko kontrolo izvaja oddelek v računovodstvu, ki preverja knjigovodske listine in
naloge za knjiženje.
Računovodsko kontroliranje pa ni samo naloga posebnega oddelka v podjetju, temveč je
računovodska kontrola sprotno preverjanje pravilnosti računovodskih podatkov in
ugotavljanje nepravilnosti. Z njimi se ukvarjajo zaposleni v računovodstvu, ki spremljajo


                                            94
knjigovodske listine, vodijo      poslovne knjige, sestavljajo računovodske obračune in
seznanjajo uporabnike z računovodskimi informacijami.
Taka računovodska kontrola omogoča:
   -   zanesljivost računovodskih informacij,
   -   spremlja skladnost poslovnih dogodkov s pravnim okvirom delovanja podjetja,
   -   spremlja uresničevanje odgovornosti v zvezi s sredstvi, stroški, prihodki in odhodki,
   -   ugotavlja usklajenost računovodskih podatkov s predpisi, standardi, akti podjetja.
Med ukrepe za preverjanje zanesljivosti računovodskih podatkov sodi tudi inventura sredstev
in virov, s katero se preverjajo knjigovodski podatki z dejanskim stanjem. Inventuro je
potrebno opraviti vsaj enkrat letno, običajno čim bliže koncu poslovnega leta.


Notranje revidiranje
Notranje revidiranje računovodskih informacij je kasnejše presojanje pravilnosti in
odpravljanje nepravilnosti. To je notranja neodvisna služba v podjetju, ki se lahko ukvarja z
revidiranjem poslovanja kot celote. Notranji revizorji so strokovno usposobljeni in pri svojem
delu neodvisni strokovnjaki, ki skrbijo za zanesljivost in neoporečnost računovodskih
informacij, skladnih z usmeritvami podjetja, zakoni in postopki. Njihovo delo se začne z
načrtovanjem notranjih revizij, nadaljuje s preiskovanjem in ovrednotenjem informacij in
konča s poročanjem. Njihova naloga ni odpravljanje nepravilnosti, temveč samo seznanjanje
odgovornih z ugotovljenimi nepravilnostmi.


Zunanje revidiranje
Zunanje revidiranje računovodenja je kasnejše presojanje poštenosti in resničnosti
računovodskih podatkov, zlasti v bilanci stanja, izkazu poslovnega izida in drugih
računovodskih izkazih. Zunanje revidiranje prispeva k zanesljivosti računovodskih izkazov.
Zunanji revizorji letnih računovodskih izkazov delujejo v javnem interesu, zato morajo biti
odgovorni, neoporečni, nepristranski, neodvisni in poklicno skrbni.
Revidiranje letnih računovodski izkazov se začne         s spoznavanjem poslovanja podjetja,
njegovo ureditvijo in notranjo kontrolo in notranjo revizijo.
Zunanji revizorji izdajo o revidiranih letnih računovodskih izkazih revizorjevo poročilo, v
katerem lahko izdajo :
   - mnenje brez pridržka,
   - mnenje s pridržki ali
  - odklonilno mnenje.


                                               95
Zunanje revidiranje poslovanje je bistveno širše od notranjega revidiranja, saj zajema tako
gospodarnost poslovanja, učinkovitost, uspešnost, pa tudi njegov odnos do okolja ter
pravičnost in etičnost delovanja podjetja. Revizorjevo poročilo je obsežno, saj vsebuje tudi
predloge za izboljšave.



   18.3.      Računovodsko preučevanje ali analiza
Računovodsko proučevanje je računovodsko presojanje kakovosti pojavov in s tem povezanih
računovodskih podatkov o njih. Gre za ugotavljanje uspešnosti oziroma neuspešnosti
poslovanja.   Je tesno povezano s sestavljanjem računovodskih poročil o načrtovanih in
uresničenih poslovnih procesih. Pomembno je tako za zunanje, kot za notranje uporabnike.
Pri analiziranju ločimo dva postopka:
   -   ugotavljanje odmikov med načrtovanimi in dejanskimi pojavi ,
   -   ugotavljanje kazalnikov (koeficientov, indeksov…) kot razmerij med raznimi
       primerljivimi kategorijami (primerjava prometa v našem podjetju v primerjavi s
       panogo dejavnosti).


Analiza računovodskih izkazov


Pri analiziranju računovodskih izkazov se uporabljajo kot osnove za primerjavo:
   -   načrtovane vrednosti postavk,
   -   pretekle vrednosti postavk,
   -   primerjalne postavke v sorodnih podjetjih ali panogi dejavnosti…
Kaj bo podjetje vzelo kot osnovo za primerjavo je odvisno od potreb in namena analize.
Pri analiziranju računovodskih podatkov uporabljamo predvsem tri metode:
   1. vodoravna analiza,
   2. navpična analiza,
   3. analiza s kazalniki.


Pri vodoravni analizi ugotavljamo zneske in odstotke sprememb ali odmike posameznih
postavk. Gre za ugotavljanje sprememb ekonomskih kategorij v dveh zaporednih časovnih
obdobjih (dinamične kategorije) ali dveh trenutkih (statične ekonomske kategorije) v znesku
ali koeficientu oziroma indeksu.



                                             96
Pri navpični računovodski analizi računovodskih izkazov posamezne postavke primerjamo
z izbrano celoto in jih prikazujemo kot relativni delež (npr. kratkoročna sredstva primerjamo z
vsemi sredstvi, zaloge s kratkoročnimi sredstvi). Ta analiza je pomembna, ker nam podatke
spremeni v deleže in jih tako lahko uporabimo za primerjavo med dvema podatkoma.


Analiza s kazalniki
Kazalniki so relativna števila, ki jih dobimo tako, da primerjamo med seboj dva številčna
podatka. . Njihovo računanje je dokaj enostavno, pomembno pa je, da jih znamo razlagati.
Kazalnike lahko razdelimo v več skupin, in sicer:
   -   kazalniki stanja financiranja,
   -   kazalniki stanja investiranja,
   -   kazalniki vodoravnega finančnega ustroja,
   -   kazalniki obračanja,
   -   kazalniki gospodarnosti,
   -   kazalniki dobičkonosnosti,
   -   kazalniki dohodkovnosti,
   -   kazalniki denarne tokovnosti.


Vsaka skupina kazalnikov zajema večje število različnih kazalnikov, glede na primerljive
podatke. Iz vsake skupine bom zabeležila samo po enega.


Kazalniki stanja financiranja


                              Stopnja lastniškosti financiranja:


                                               Kapital
                              _______________________________
                                    Obveznosti do virov sredstev


___________________________________________________________________________




                                               97
   Kazalniki stanja investiranja


                 Stopnja osnovnosti investiranja


                          Osnovna sredstva
                         _________________
                                   Sredstva


___________________________________________________________________________


Kazalniki vodoravnega finančnega ustroja


                  Koeficient kapitalske pokritost osnovnih sredstev


                                              Kapital
                                     ___________________
                                        Osnovna sredstva




Temeljni kazalniki obračanja


                       Koeficient obračanja zalog trgovskega blaga


                            Prodano blago v letu dni po NV
                        ______________________________
                               Stanje zalog blaga po NV




                                              98
Temeljni kazalniki gospodarnosti


                       Koeficient gospodarnosti poslovanja


                           Poslovni prihodki
                       _____________________
                            Poslovni odhodki




Temeljni kazalniki dobičkonosnosti


                    Koeficient čiste dobičkonosnosti kapitala


                     Čisti dobiček obračunskega obdobja
                   _____________________________________
                             Povprečni kapital




                                          99
19. Temelji poslovnih financ


Poslovne finance so tesno povezane z računovodstvom. Računovodstvo je dejavnost, katere
cilj je izdelava računovodskih poročil. Informacije v teh poročilih pa so za finančnike
nepogrešljive, saj jim omogočajo razumevanje sedanjega stanja poslovanja in predvidevanja
v prihodnosti. Pomembno pa je, da vemo, kako so te informacije nastajale in kako jih
pravilno razlagati.
Denar povezuje vse dele gospodarstva, na vseh ravneh proizvodnje in porabe je potrebno
upravljati z njim. V tržnih sistemih gospodarstva so se razvila tri temeljna področja financ:
   -   osebne,
   -   poslovne in
   -   javne.
Nas v glavnem zanimajo poslovne finance, kot vez med vsemi poslovnimi področji. Vse
poslovne odločitve imajo namreč za posledico spremembo finančnih sredstev. Finančnik mora
imeti pregled nad celotnim finančnim poslovanjem, spremljati mora finančne rezultate
poslovanja in skrbeti za koordinacijo med financami in ostalimi deli poslovanja. Poslovne
finance torej lahko razumemo kot finančno funkcijo, katere bistvo je pridobivanje
finančnih sredstev, čim smotrnejše razpolaganje z njimi, pa tudi vračanje finančnih
sredstev. Poslovne finance zajemajo:
   -   pridobivanje in preskrbo finančnih sredstev,
   -   vlaganje finančnih sredstev,
   -   obvladovaje preoblikovanj finančnih sredstev,
   -   vračanje finančnih sredstev.
Finančna razmerja torej zajemajo pridobivanje financ za nemoteno poslovanje, plačevanje
nadomestil za njihovo uporabo in vračanje finančnih sredstev.


Organiziranost finančne funkcije v podjetju je odvisna od več dejavnikov, in sicer:
   -   velikosti in lokacije poslovnega sistema,
   -   obsega poslovanja,
   -   strukture virov financiranja,
   -   tehnične opremljenosti poslovnega sistema,
   -   strategije razvoja,



                                              100
   -   kadrovske strukture, itd.
V okviru finančne funkcije deluje v podjetju finančna služba. Njene naloge so:
   -   gospodarjenje z vsemi sredstvi tako, da poslovni sistem dosega čim boljše rezultate
       poslovanja,
   -   skrb za plačilno sposobnost in likvidnost,
   -   najemanje in pravočasno vračanje finančnih sredstev,
   -   plasiranje viška finančnih sredstev o čim boljših pogojih,
   -   izdajanje čekov in menic,
   -   prodaja in nakup deviz in drugo.



   19.1.      Načela finančne politike
Načela finančne politike so pravila, s katerimi dosežemo čim smotrnejše ravnanje s sredstvi,
dolgovi in kapitalom. Načela finančne politike so :
   -   likvidnost,
   -   solventnost,
   -   donosnost in
   -   gospodarnost.


LIKVIDNOST je sposobnost poslovnega sistema, kako hitro mu uspe sredstva spremeniti v
denar. Poznamo makro in mikro likvidnost, le-ta pomeni, da je poslovi sistem likviden takrat,
ko ima toliko denarnih sredstev, kolikor znašajo njegove zapadle obveznosti. Z vidika
likvidnosti lahko sredstva delimo na:
   -   denarna ali likvidna,
   -   nedenarna ali nelikvidna.
Nedenarna sredstva (zaloge, terjatve…) imajo različno dolg čas preoblikovanja iz nedenarnih
v denarna. Glede na čas preoblikovanja (stopnjo likvidnosti) ločimo:
   1. denarna sredstva (so najbolj likvidna, ker so že sama po sebe v denarni obliki),
   2. vrednostni papirji (delnice, obveznice) in zavarovane terjatve (z menico),
   3. nezavarovane terjatve (terjatve do kupcev),
   4. blago in izdelki,
   5. material in polizdelki,
   6. drobni inventar in osnovna sredstva,
   7. zamrznjena sredstva.


                                             101
SOLVENTNOST
Pomeni plačilno sposobnost podjetja in je povezana z likvidnostjo. Pomeni, da je poslovni
sistem plačilno sposoben takrat, ko ima na voljo dovolj denarnih sredstev, da pokrije vse
obveznosti ob zapadlosti in ima še nekaj denarnih sredstev kot rezervo. Ta rezerva pa mora
biti optimalno velika. Če poslovni sistem nima dovolj finančnih sredstev za poravnavo svojih
zapadlih obveznosti, mora svojo solventnost izboljšati z deinvestiranjem (prodaja
premoženja) ali financiranjem (najemanjem kreditov).
Plačilno sposobnost lahko spremljamo dnevno, tedensko, mesečno ali letno. Tako izračunamo
solventnost prve, druge ali tretje stopnje. Koeficient likvidnosti- solventnosti mora biti večji
od 1 .
Koeficient solventnosti prve stopnje izračunamo kot razmerje med denarnimi sredstvi in
kratkoročnimi obveznostmi.
Poznamo pa statično in dinamično solventnost. Statična se izračunana za posamezen dan,
dinamična pa za določeno obdobje. Za poslovi sistem je pomembnejša dinamična solventnost,
kajti le-ta mora težiti k stalni plačilni sposobnosti, kar pomeni, da so obdobja, ko je plačilno
nesposoben čim krajša.
Poslovni sistem pa mora tudi čim bolj natančno predvideti pritoke in odtoke finančnih
sredstev.
Primer:
Začetno stanje denarnih sredstev
+ pritoki
-   odtoki
= presežek ali primanjkljaj plačilnih sredstev.


Če poslovni sitem predvideva primanjkljaj finančnih sredstev, mora izvajati naslednje ukrepe:
    -     najem bančnega posojila,
    -     podaljšanje plačilnih rokov pri dobaviteljih,
    -     dodatna vlaganja,
    -     prodaja vrednostnih papirjev in nepremičnin.


Če ima poslovni sistem presežke denarnih sredstev, jih lahko plasira na trgu.




                                                102
DONOSNOST
Pomeni, da z razpoložljivimi finančnimi sredstvi dosežemo, kar se da najboljši poslovni izid.
Koeficient donosnosti kapitala izračunamo kot razmerje med temeljnim poslovnim izidom in
kapitalom.
Cilj poslovanja podjetja je ustvarjanje dobička. Dobiček je tudi plača kapitala, ki pripada
lastniku podjetja. Koeficient donosnosti izračunamo torej tudi kot razmerje med dobičkom in
kapitalom. Če ima podjetje izgubo, tak izračun nima smisla.


GOSPODARNOST
Je razmerje med prihodki in odhodki. Tako prihodki kot odhodki nastanejo pri prodaji blaga
proizvodov ali storitev. Prihodki so izraženi po prodajni ceni, odhodki pa se nanašajo na
stroške prodanih učinkov. Prihodke poskuša podjetje povečati tako, da skuša doseči čim višje
PC, odhodke pa znižuje tako, da teži k zmanjševanju stroškov.




   19.2.        Pridobivanje finančnih sredstev
Poslovni sistem lahko finančna sredstva pridobi iz različnih virov, ki se lahko razlikujejo
glede na pravno obliko podjetja, pa tudi stopnjo razvoja in finančnega stanja .
Ločimo :
   -     notranje in
   -     zunanje financiranje.



         19.2.1.       Notranje financiranje
Notranje financiranje pomeni, da dodatni viri financiranja izvirajo iz podjetja samega. Sem
spada:
   -     samofinanciranje (iz ustvarjenega dobička ali akumulacije),
   -     s spremembo namembnosti sredstev (amortizacije),
   -     drugi viri (financiranje iz predvidenih obveznosti in drugo).


Samofinanciranje
Podjetju omogoča samofinanciranje doseženi dobiček.




                                               103
Dobiček povečuje delež lastnega kapitala v skupnem kapitalu družbe. Dobiček je razlika med
večjimi prihodki in manjšimi odhodki. Iz dobička je potrebno plačati najprej 25% davka iz
dobička (ta procent se bo z leti zmanjševal), kar ostane, je čisti dobiček, katerega lahko
poslovni sistem nameni za notranje financiranje. Ta oblika je na prvi pogled » poceni«, saj
zanj ni potrebno plačevati visokih obresti. Vendar previsok delež samofinanciranja ne
zagotavlja podjetju primerjave z drugimi možnostmi razvoja, kot so na primer nove
investicije.


Financiranje s spremembo namembnosti sredstev
Pri tem financiranju prenesemo denarna sredstva, ki jih že uporabljamo v podjetju, za
investicijske namene. Najpomembnejši obliki sta:
    -   dezivestiranje ali odprodaja dela premoženja (zemljišča in oprema),
    -   financiranje iz amortizacije.
Amortizacija je strošek, ki nastane z obrabo opredmetenih in neopredmetenih sredstev.
Sredstva amortizacije naj bi se evidentirala ločeno in naj bi služila za nabavo novih osnovnih
sredstev. Ker pa teh sredstev takoj ob obračunavanju ne potrebujemo, jih lahko uporabimo za
druge namene.


Drugi viri financiranja (financiranje iz predvidenih obveznosti )
Vsako podjetje si praviloma ustvarja namensko izločena sredstva, ki jih bo uporabilo šele v
prihodnosti. Ta sredstva lahko tudi porabi za investicije ali druge namene.
Pod druge vire financiranja pa spada tudi:
    -   izboljšanje koeficienta obračanja zalog (večji kot je, ugodnejše je),
    -   razne davčne olajšave in drugo.



        19.2.2.        Zunanje financiranje
Za nemoteno poslovanje poslovnega sistema pa samo notranji viri ne zadostujejo. Družbe se
morajo posluževati tudi raznih zunanjih virov financiranja. Narodno gospodarstvo mora
podjetjem omogočiti pridobivanje zunanjih virov s pomočjo za to organiziranih institucij, ki
omogočajo kroženje denarja. Najpomembnejši zunanji viri financiranja so posojila oziroma
krediti. Poleg kreditov so še zunanji viri:
    -   kapitalski vložki,
    -   subvencije in druge oblike virov financiranja.


                                               104
Posojila
Posojilo je denarni znesek, ki ga finančna institucija ali druga pravna ali fizična oseba posodi
poslovnemu sistemu za določen čas, pod določenimi pogoji. Po določenem času mora
poslovni sistem dolg vrniti in plačati ceno posojila (obresti in razne provizije). Namen posojil
je, da omogočajo poslovnemu sistemu razpolaganje s finančnimi sredstvi, ko jih le-ta
potrebuje. Čeprav običajno enačimo pojem kredit s pojmom posojila, pa nekateri viri navajajo
različno pojmovanje. Razliko med krediti in posojili lahko opredelimo iz različnih zornih
kotov. S pravnega stališča govorimo o kreditu, ko ima poslovni sistem odobren znesek
kredita, s katerim lahko prosto razpolaga. Za vrnjen znesek se lahko poslovni sistem vedno
ponovno zadolži. V tem primeru gre za obnavljajoče kreditiranje.
O posojilu pa govorimo takrat, ko poslovni sistem prejme določen znesek denarja, dokler ga
ne vrne se ne more ponovno zadolžiti. V tem primeru gre za enkratno kreditiranje.
Pojem kredit uporabljamo tudi pri kreditiranju kupcev s strani dobaviteljev (komercialni in
blagovni krediti). Gre torej za prodajo na kredit oziroma s krajšim in daljšim odlogom
plačila. Pojem posojilo pa uporabljamo, ko gre za dejansko izposojo denarja. Kot
posojilodajalci nastopajo banke in druge finančne institucije.
Bistvena elementa pri posojilih pa sta čas in namen posojila. Glede na čas so posojila lahko :
   -   kratkoročna,
   -   dolgoročna.


Kratkoročna so tista, katere je potrebno vrni v času krajšem kot leto dni. Dolgoročna pa v
času daljšem od leta dni.
Namen posojila je drugi bistveni element posojila. Praviloma se kratkoročna posojila
uporabljajo za financiranje zalog ( kontokorentni kredit, lombardni, cesijski…)
Dolgoročna posojila se običajno uporabljajo za financiranje stalnih sredstev (zemljišča,
zgradbe, oprema…). Med najbolj razširjena dolgoročna posojila sodi hipotekarni kredit.


Drugi finančni viri financiranja
Med druge pomembne oblike financiranja (predvsem dolgoročnega ) pa spadajo izdaje raznih
vrednostnih papirjev, kot sta delnica in obveznica. Vrednostni papirji so listine, ki izkazujejo
premoženjske pravice. Vrednostni papirji, ki izkazujejo kapitalizirano vrednost, se delijo na
upniško- dolžniške (obveznica), lastniške (delnica) in mešane (užitniška delnica).Vrednostni
papirji, ki izkazujejo kapitalizirano vrednost, imajo več funkcij:
   -   so instrument zbiranja in koncentracije kapitala,


                                               105
   -   so instrument financiranja,
   -   so instrument denarne politike .


Obveznica
je dolžniško-upniški vrednostni papir, katerega izdajajo velika podjetja, občina, lahko tudi
banka s soglasjem države ali država. So potrdila za posojila, ki jih najamejo veliki dolžniki z
dovoljenjem države pod pogoji, ki jih sami določijo. Izdajatelj se zaveže, da bo plačal osebi
navedeni na obveznici, ali prenositelju v določenem času         določen znesek, naveden na
obveznici in pripadajoče obresti. Namen izdaje obveznic je zbiranje finančnih sredstev, z
njimi pa lahko reguliramo tudi količino denarja v obtoku.


Delnica
Delnica je lastniški vrednostni papir, katerega izdajajo delniške družbe. Vsota nominalnih
delnic družbe je enaka osnovnemu kapitalu te družbe. Delnica, kot lastniški vrednostni papir
izkazuje solastništvo v takem podjetju. Ustanovitelj delniške družbe izda sklep o izdaji delnic.
V tem sklepu mora biti navedeno:
   -   ime izdajatelja delnic,
   -   skupni znesek, za katerega se izdajajo delnice,
   -   število izdanih delnic,
   -   pogoji in način za odkup,
   -   nominalna vrednost delnice,
   -   čas in način vpisa delnice,
   -   vrsta delnic in drugo.


Lastniki delnic so delničarji in so solastniki delniške družbe ter so soudeleženi pri dobičku
družbe. Delničarji imajo naslednje pravice:
   -   glasovalno pravico na skupščini delničarjev,
   -   pravico do dela dobička ali dividende,
   -   pravico do prednostnega nakupa novih delnic,
   -   pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po stečaju ali likvidaciji delniške
       družbe.
Z delnicami se trguje na trgu vrednostnih papirjev - borzi.




                                              106
   19.3.       Vlaganje finančnih sredstev
Pri definiranju finančne funkcije smo povedali, da je njena naloga ne samo preskrba s
potrebnimi finančnimi sredstvi, temveč tudi nalaganje viškov finančnih sredstev. Prvotna
naloga finančne funkcije je bila res samo pridobivanje potrebnih finančnih sredstev, pozneje
pa se je naloga razširila še na področje naložb poslovnega sistema.
Naložbe pomenijo uporabo denarnih sredstev za pridobivanje sredstev, ki so lahko v obliki
stvari ali pravic. Vlaganja so lahko stalna ali občasna.
Stalna vlaganja so vlaganja v nabavo surovin, materiala, izplačilo plač, obveznosti do
države… Za plačevanje takih obveznosti potrebuje podjetje stalno nek obseg likvidnih
sredstev. Ta vlaganja podjetje financira s kratkoročnimi bančnimi posojili, krediti
dobaviteljev, prodajo kratkoročnih terjatev.
Občasna vlaganja so običajno večjih vrednosti in jih narekujejo posamezne izredne situacije,
na primer: razširitev podjetja, sanacija…
Vlaganja pa se razlikujejo tudi po tem, za kakšna sredstva so dana. Delijo se na :
   -   vlaganja v gibljiva sredstva,
   -    vlaganja v stalna sredstva,
   -    vlaganja v finančne naložbe.



       19.3.1.         Vlaganje v gibljiva sredstva
Obseg vlaganj v gibljiva sredstva je opredeljen z raznimi dejavniki, kot so:
   -   vrsta dejavnosti podjetja,
   -   obseg dejavnosti podjetja,
   -   trajanje poslovnega procesa,
   -   višina stroškov poslovanja,
   -   plačilna sposobnost kupcev,
   -   hitrost obračanja terjatev in obveznosti,
   -   čas vezave zalog itd.


Podjetje mora glede na naštete kriterije definirati višino potrebnih gibljivih sredstev.
Zagotoviti mora :




                                               107
   1. Del sredstev, ki so najbolj likvidna, v obliki denarja za sprotno poravnavanje
       obveznosti. Obseg teh denarnih sredstev mora biti optimalen, ne prevelik in ne
       premajhen (saj denar na TRR ne prinaša gospodarskih koristi).
   2. Primeren obseg terjatev, glede na obseg prodaje z odlogom plačila in plačilne roke.
       Pozorno mora spremljati plačilno sposobnost kupcev in jih glede na pričakovano
       poravnavo terjatev tudi primerno klasificirati.
   3. Primerno višino zalog, ki je odvisna od obsega poslovanja, od razmer na trgu, cen, pa
       tudi od poslovnih odločitev podjetja. Naloga finančne službe je zagotoviti optimalno
       velikost zalog za nemoteno poslovanje (nabava na zalogo, nabava »just in time«…).


Pri poslovanju se spreminjajo oblike gibljivih sredstev. Denar pri nabavi pretvorimo v zalogo
(najprej materiala, nato v zalogo nedokončane proizvodnje in končno v zalogo gotovih
proizvodov), prodajo se zaloge, pretvorijo v terjatve do kupcev in šele s poplačilom terjatev
ponovno v denar. Gibljiva sredstva morajo imeti koeficient obračanja večji kot 1.
Hitreje kot se ta krog zaključi, tem manj denarja podjetje potrebuje.



       19.3.2.        Vlaganja v opredmetena osnovna sredstva
Odločitve podjetja o vlaganju v opredmetena osnovna sredstva ima za podjetje dolgoročne
posledice. Ta vlaganja so običajno večjih vrednosti in jih imenujemo tudi investicijske
odločitve.
Razlogi za taka vlaganja so:
   -   naložbe zaradi racionalizacije poslovanja in zniževanja stroškov ali izboljšanja
       kakovosti proizvodnega programa,
   -   razširitve proizvodnih zmogljivosti,
   -   zamenjave obstoječih izrabljenih kapacitet z novimi.


V praksi so ta vlaganja običajno mešanega značaja, saj je zamenjava izrabljenega stroja
praviloma tudi racionalnejša. Pri dolgoročnih naložbah nas zanima tudi donosnost, ki jo bo ta
naložba prinesla.
Pri dolgoročnih investicijskih odločitvah pa je potrebno upoštevati:
   -   razpoložljiv kapital, s tem mislimo možnost dostopa podjetja do notranjih virov
       financiranja in zunanjih virov,
   -   nefinančne faktorje, kot je skladnost projekta z obstoječim proizvodnim programom,


                                              108
   -   negotovost, ker so ta vlaganja večje vrednosti in za daljši rok je potrebna je večja
       stopnja previdnosti.



       19.3.3.         Finančne naložbe
Pri finančnih naložbah gre za vlaganja denarnih sredstev tja, kjer pričakujemo največje
donose. Gleda na čas so lahko kratkoročne ali dolgoročne.
Podjetje lahko presežke finančnih sredstev naloži neposredno v drugo podjetje (ali kot
posojilo ali pa naložba v vrednostne papirje), v državo (nakup državnih vrednostnih papirjev)
ali jih naloži v finančno institucijo (sredstva      na računih, depoziti pri bankah, nakup
vrednostnih papirjev…).
Pri finančnih naložbah mora podjetje upoštevati naslednja načela:
   -   rentabilnost,
   -   varnost,
   -   ohranjanje vrednosti,
   -   likvidnost ,
   -   mobilnost.
Rentabilnost pomeni donos denarne in kapitalske             naložbe v primerjavi z vloženim
kapitalom. Na rentabilnost naložb vplivajo: tekoči donosi (obresti, dividende, najemnine…) in
porast vrednosti med pridobivanjem in odtujitvijo naložbe, zmanjšano za stroške.
Varnost naložb lahko spremljamo skozi boniteto dolžnika. Varnost vlaganj v dolžniške
upniške papirje (obveznice) je večja kot pri naložbah v delnice. Naložbe v stvarno premoženje
(nepremičnine, zlato, dragi kamni) so praviloma dokaj varne. Pri vseh naložbah pa je
vprašljiva politična varnost.
Ohranjanje vrednosti pri stvarnem premoženju (nepremičnine, premičnine) je dokaj veliko,
saj inflacija na te naložbe običajno ne vpliva. Naložbe v hranilne vloge, rentno varčevanje in
obveznice pri visoki inflaciji izgubljajo svojo vrednost.
Mnogi investitorji dajejo prednost tistim naložbam, ki jih je možno hitro spremeniti v denar,
ali pa so že same po sebi v denarni obliki (so likvidne).
Mobilnost in lahka prenosljivost premoženja je zlasti pomembna v politično nemirnih časih,
tako so naložbe v drage kamne s tega zornega kota optimalna naložba.




                                              109
20. Računovodstvo in davki

Davki so sicer zelo nepriljubljena tema, vendar so del našega vsakdanjega življenja. So
nujnost, ki omogoča delovanje vsake države, so vir državnih prihodkov, osnova za delovanje
države. Za odmero in pobiranje ter izterjavo davkov v R Sloveniji skrbi davčna služba, ki
mora delovati v skladu z zakonskimi predpisi in navodili.



   20.1.      Davčna uprava Republike Slovenije
Davčna uprava Republike Slovenije (DURS) je organ v sestavi Ministrstva za finance, s
sedežem v Ljubljani. DURS sestavljajo Generalni davčni urad in 15 davčnih uradov,
ustanovljenih za posamezna območja in Posebni davčni urad v Ljubljani.
Davčni uradi imajo izpostave in referate kot notranje organizacijske enote.


Naloge davčne službe
Davčna uprava izvaja naloge v skladu z zakoni, ki urejajo obdavčevanje, tako fizičnih kot
pravnih oseb. Naloge davčne službe so:
   -   pobiranje davkov in drugih obveznih dajatev,
   -   opravljanje nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja
       davčnih obveznosti,
   -   preprečevanje in odkrivanje davčnih prekrškov,
   -   prisilna izterjava denarnih terjatev države in drugih skupnosti na podlagi zakona,
   -   izvajanje predpisov Evropske unije in mednarodnih pogodb,
   -   sodelovanje z mednarodnimi organizacijami in združenji s področja davkov,
   -   opravljanje drugih nalog, določenih z zakonom…


Generalni davčni urad
Sedež Generalnega davčnega urada je v Ljubljani in njegove naloge so:
   -   organizira in spremlja delo davčne službe,
   -   organizira in nadzira delo davčnih uradov,
   -   zagotavlja enotno izvajanje predpisov s področja obdavčevanja,
   -   opravlja davčne preiskave,
   -   vzpostavi, organizira, vzdržuje in vodi davčni register,


                                             110
    -     zbira, obdeluje, hrani in razkriva podatke s področja dela službe,
    -     predlaga obliko in vsebino obrazcev s področja obdavčevanja itd.


Posebni davčni urad (PDU)
Opravlja naloge davčnega urada na celotnem območju RS za banke, hranilnice,
zavarovalnice, družbe, ki prirejajo igre na srečo, borze in klirinške hiše.


Davčni urad Postojna
Je eden izmed petnajstih davčnih uradov na ozemlju RS. Pokriva območje Postojne, Pivke in
Ilirske Bistrice. Ima štiri oddelke in sicer:
    -     oddelek za odmero in kontrolo,
    -     oddelek za davčno inšpeciranje,
    -     oddelek za davčno knjigovodstvo in izterjavo,
    -     oddelek za splošne zadeve.


Davčni urad opravlja naslednje naloge:
    -     opravlja odmero davkov in njihovo izvržbo,
    -     opravlja davčni nadzor in vodi davčne evidence,
    -     izvaja naloge davčnih preiskav,
    -     izvaja vračila preveč plačanih davkov in pripadajočih obresti,
    -     opravlja   določene    naloge     s   področja   delovnih   razmerij   in   strokovnega
          izpopolnjevanja,
    -     opravlja še druge naloge, določene z zakonom in predpisi…



    20.2.        Davki v Republiki Sloveniji
Davke poznamo, odkar obstajajo organizirane družbe, spreminjajo se le njihove oblike. V
novejši zgodovini so davki v denarni obliki. Davkoplačevalci plačujemo državi najrazličnejše
davke, kar pomeni, da precejšen del časa, ki ga porabimo za ustvarjanje dohodka, delamo za
državo.
Davek je po Zakonu o davčnem postopku vsak denarni prihodek državnega proračuna,
proračuna Evropske skupnosti ali proračuna lokalne skupnosti. Kot davek                        se
obravnavajo tudi obresti, denarne kazni in globe ter stroški postopka pobiranja davkov.




                                                 111
Z davki se financira javna poraba, to pomeni financiranje funkcij, ki jih opravljajo država in
občine. Najobsežnejši del javne porabe vsebuje proračun RS, manjši del pa občinski
proračuni. Javno finančne prihodke, ki jih pobira DURS lahko delimo v tri skupine:
   -   davčni prihodki,
   -   nedavčni prihodki,
   -   transferni prihodki.


Nekoliko podrobneje si bomo ogledali davčne prihodke.
Davčni prihodki se delijo na davke in prispevke. V strukturi prihodkov DURS-a predstavljajo
preko 95%. Sem spadajo:
   -   davki na dohodek in dobiček (dohodnina, ki jo plačujejo fizične osebe in davek od
       dobička, ki bremeni pravne osebe),
   -   prispevki za socialno varnost (vse vrste socialnega zavarovanja posameznikov),
   -   davki na plačilno listo in delovno silo (davek na plače, ki naj bi se postopno zniževal
       in s 1.1. 2009 ukinil in davki za opravljanje storitev na podlagi pogodbe o delu),
   -   davki na premoženje (davki na promet nepremičnin),
   -   davki na blago in storitve (DDV, davki na srečo, davek na motorna vozila…),
   -   drugi davki (stroški prisilne poravnave in prometni davek).


Dohodnina


Dohodnina je davek na skupne dohodke fizičnih oseb, ki jih le-te prejemajo iz različnih
virov in so rezidenti RS (imajo stalno bivališče na ozemlju RS).
Dohodnino je kot prva država skušala vpeljati Anglija leta 1799. Že takrat je obstajal preprost
sistem davčne napovedi, vendar se ni obdržal dolgo, ker je bil za tedanje razmere preveč
zapleten. Davek je znašal 10%.
Ponovno je bil uveden leta 1842 in od tedaj je del angleškega davčnega sistema.
V avstrijskem cesarstvu in s tem na ozemlju današnje Slovenije je bila že okrog leta 1815 v
rabi » pridobnina«, ki jo lahko smatramo za del današnje dohodnine.
Dohodnina v današnjem smislu je bila v slovenski prostor uvedene leta 1990. Leta 2005 je
prišlo do spremembe zakona o dohodnini.         Po tem zakonu je obdavčen vsak dohodek
rezidenta, razen kar ni izrecno v zakonu navedeno kot neobdavčljivo.



                                             112
Dohodek je vsako izplačilo ali prejem dohodka ne glede na obliko. Obdavčen je svetovni
dohodek, torej dohodek, ki je dosežen tako doma, kot v tujini. Obstaja pa kar nekaj dohodkov,
ki niso obdavčeni:
   -   denarne pomoči,
   -   otroški dodatek,
   -   rejnine,
   -   invalidnine…


Z dohodnino so obdavčeni naslednji dohodki:
   -   dohodki iz zaposlitve,
   -   dohodki iz dejavnosti,
   -   dohodki iz kmetijstva,
   -   dohodki iz premoženja,
   -   dobiček iz kapitala in
   -   nekateri drugi dohodki.


Zavezanci za dohodnino morajo oddati napoved najkasneje do 31.3. za preteklo leto na
DURS, kje imajo stalno bivališče.
Dohodninska obveznost se izračuna tako, da se davčne osnove različnih skupin dohodka,
doseženih v letu, izračunajo ločeno in nato seštejejo. Osnova za dohodnino se potem izračuna
po odštetju splošne olajšave in določenih osebnih olajšav, prispevkov za socialno varnost in
določenih stroškov. Od tako določene osnove se odmeri dohodnina po progresivni
dohodninski lestvici. Letna dohodninska lestvica se vsako leto        uskladi glede na rast
povprečne plače zaposlenih v RS. Z odločbo se odmeri letna davčna obveznost zavezanca, ob
upoštevanju odmerjenih akontacij med letom, se ugotovi znesek doplačila ali preplačila.
Na področju dohodnine se za leto 2007 pripravljajo določene novosti, tako glede
izpolnjevanja obrazcev kot tudi davčnih stopenj in olajšav.


Davek od dohodka (iz dobička) pravnih oseb


Zavezanci za ta davek so pravne osebe, ki so v določenem obračunskem obdobju dosegle
dobiček z opravljanjem dejavnosti. Zavezanci so tako rezidenti kot nerezidenti




                                             113
(rezidenti, če imajo sedež v RS, nerezidenti, so osebe tujega prava, ki v RS opravljajo
dejavnost in ustvarjajo dohodek). Zavezanci so obdavčeni po svetovnem dohodku, kar
pomeni, da morajo v davčni obračun vključiti vse dohodke, ne glede na to, kje so bili
doseženi: Ta davek se plačuje po 25% stopnji.
Osnova za davek od dobička se ugotovi tako , da se od celotnega dobička odštejejo postavke,
ki jih določa zakon. Te olajšave so: investicije v opredmetena in neopredmetena sredstva,
olajšava za zaposlovanje brezposelnih oseb in pripravnikov, invalidov, olajšave za
prostovoljno pokojninsko zavarovanje, olajšave za donacije…
Tega davka so oproščeni:
   -   Banka Slovenije ( je zavezanka, vendar ga ne obračunava in ne plačuje),
   -   Republika Slovenija,
   -   lokalne skupnosti,
   -   zavodi,
   -   invalidska podjetja,
   -   politične stranke,
   -   investicijski skladi,
   -   verske skupnosti…
Večina od zgoraj naštetih je davčnih zavezancev, vendar davka ne plačujejo. Poseben položaj
imajo tudi zavezanci, ki poslujejo v ekonomski coni. Če imajo odločbo davčnega organa,
lahko uveljavljajo določene ugodnosti, kot so: nižja davčna stopnja, olajšave za vlaganja in
zaposlovanje.
Davčni obračun predložijo vsi davčni zavezanci razen lokalnih skupnosti, Banke Slovenije in
organov RS. Poleg davčnega obračuna morajo predložiti še:
   -   izkaz poslovnega izida s pripadajočimi pojasnili,
   -   bilanco stanja s pojasnili,
   -   izkaz gibanja kapitala.
Davčni obračun je potrebno predložiti davčni upravi najkasneje do konca marca. Zavezanec
med letom plačuje akontacije davka na podlagi davčne osnove po zadnjem obračunu davka in
sicer v mesečnih ali trimesečnih obrokih. Razlika med plačano akontacijo in obračunanim
davkom je potrebno plačati v 30 dneh od predložitve obračuna. Preveč plačan znesek nam
davčni organ vrne na zahtevo v 30 dneh po vložitvi zahteve.




                                             114
Davek na dodano vrednost ( DDV)


V šestdesetih letih prejšnjega stoletja nobena država ni imela take oblike davka na dodano
vrednost , kot jo poznamo danes. Zametke današnje oblike DDV- ja najdemo v francoski in
finski obliki obdavčevanja z DDV. Najprej je bil uveden v severnoevropskih državah in
članicah EU. Zgodovina davka ne pozna nobenega davka, ki bi v tako kratkem času
(30. letih) osvojil večino držav. Ta davek ni poznan samo v Evropi, temveč ga poznajo tudi na
drugih celinah in vsako leto ga uvedejo nove države.
Slovenija je DDV uvedla leta 1999. Prednost tega davka je v donosnosti, nevtralnosti in
elastičnosti. Z uvedbo tega davka so se zmanjšale možnosti davčnih utaj.
DDV j e vsefazni davek, kar pomeni, da se obračunava v vsaki fazi nabave in prodaje. Vsak
udeleženec v verigi obračuna davek v tej fazi, hkrati pa od tega zneska odbije znesek plačan
ob nakupih. Tako davčni zavezanec plača v proračunsko blagajno le razliko med vstopnim in
izstopnim davkom.
DDV je oblika prometnega davka, s katerim se obdavčuje promet blaga, materiala,
opreme, storitev v vseh fazah prometa. Plačujejo ga vsi, tako proizvajalci, trgovci na debelo
in drobno, kot tudi končni potrošniki.
Slovenska ureditev DDV-ja temelji na:
   -   ozemeljskem načelu,
   -   načelu namembnega kraja.
Ozemeljsko načelo pomeni, da se uporablja za promet opravljen na ozemlju Republike
Slovenije.
Načelo namembnosti pa pomeni, da so proizvodi obdavčeni v namembni državi, to je v državi
porabe blaga.
Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki kjerkoli na ozemlju RS samostojno in neodvisno za svoj
račun in na svojo odgovornost opravlja dejavnost, ne glede na namen . Pomembno je, da je
davčni zavezanec oseba, ki opravlja dejavnost, to je lahko fizična oseba ali pravna , družba,
podjetnik posameznik ali občan.
Davčni zavezanci niso državni organi in organizacije, organi lokalnih skupnosti,
ter neke druge osebe javnega prava pri opravljanju svoje nepridobitne dejavnosti.




                                             115
Davčni zavezanec mora davčnemu organi sporočiti kdaj se njegova dejavnost začne, spremeni
ali preneha. Ko oseba postane davčni zavezanec, pridobi identifikacijsko številko (npr: SI
42016266).


Za davek na dodano vrednost je torej značilno:
   -   je obvezna oblika davka v vseh državah EU,
   -   zaračunava se vsem pravnim in fizičnim osebam v RS od vsakega prometa blaga,
       proizvodov, materiala, storitev,
   -   plačuje se v državi, kjer se blago porabi,
   -   veljata dve davčni stopnji: 20% in znižana 8,5%,
   -   je vsefazni davek in se obračunava v vseh fazah nabave in prodaje,
   -   pri izvozu se ne zaračunava,
   -   osnova je vrednost na računu, prejeta subvencija ali prejeto predplačilo.


Davčno obdobje traja en mesec. Davčni zavezanec mora DURS-u najkasneje en mesec po
izteku davčnega obdobja predložiti obračun davka na dodano vrednost. Obračun sestavi tako,
da primerja vstopni in izstopni DDV. Če je vstopnega DDV- ja več kot izstopnega nam ga
mora država vrniti (refundirati), v kolikor je izstopnega DDV več kot vstopnega smo ga
dolžni državi plačati.


Davek na promet nepremičnin


Davki se pobirajo v primeru spremembe lastništva nad nepremičninami. Za fizične osebe
velja ta davek tudi v primeru prejema nepremičnine kot darila ali v primeru dedovanja.
Zavezanec za ta davek je, kdor prodaja ali menja nepremičnino ( hišo, stanovanje, parcelo).
Prodajalec nepremičnine je dolžan vložiti napoved za odmero davka v roku 15 dni od
sklenitve pogodbe oziroma pogodbe o zamenjavi nepremičnine. Napovedi mora priložiti
dokazila o lastništvu nepremičnine in pogodbo o prenosu. Davčni organ odmeri davek v 30
dneh po prejemu napovedi in sicer v višini 2% od prodajne vrednosti nepremičnine.




                                             116
Davek na dediščino in darila


Zavezanec za davek na dediščino in darila je fizična oseba, ki v RS podeduje ali dobi v dar
premoženje, in oseba, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
Za premoženje se štejejo nepremičnine in pravice na nepremičninah ter premično premoženje,
če skupna vrednost premičnega premoženja           presega višino povprečne letne neto plače
zaposlenih v RS v preteklem letu. Pri ugotavljanju skupne vrednosti premičnega premoženja
se upošteva vrednost vseh prejetih daril od istega darovalca v razdobju enega leta.
Davek na dediščino in darila je izključni vir občinskega proračuna občine, v kateri ima
prejemnik darila stalno bivališče ali na območju katere se nepremičnina nahaja.


Davek na dobitke na srečo


Zavezanec za ta davek je fizična oseba, ki zadane dobitek. Osnova za davek je vsak
posamezni dobitek. Davek se obračuna ob izplačilu dobitka. Stopnja davka na dobitek je
15%.
Tudi ta davek pripada občini, na območju katere ima prejemnik stalno bivališče.


Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč


Nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč se plačuje v skladu z Zakonom o stavbnih
zemljišč. Zakon določa, da se nadomestilo plačuje za         zazidana in nezazidana stavbna
zemljišča. Nadomestila je oproščena oseba, ki poda vlogo, če je kupila novo stanovanje,
zgradila ali dozidala stanovanjsko hišo. Oprostitev je možna tudi za občane z nižjimi dohodki
(če prejemajo stalno socialno pomoč).
Tudi ti davki so prihodek občinskega proračuna. To je eden pomembnejših virov občinskih
proračunov, saj predstavlja okrog 15% vseh prihodkov občin v RS.




                                             117
21. LITERATURA IN VIRI

  1. Batistič Tanja : Računovodstvo1, 2, 3, DZS Ljubljana, 2004;
  2. Heing R., Koželj S., Odar M., Štrekelj V., Župančič V.: Kontni načrt in ponazoritve
     knjiženj, Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, Ljubljana, 2002;
  1. Hočevar M., Igličar S., Zaman M. : Osnove računovodstva, Univerza v Ljubljani,
     Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2001;
  2. Melavc D.: Kako gospodariti, Moderna organizacija Kranj, 1998;
  3. Slabe-Cepec Marjeta: Računovodstvo in finančno poslovanje, Višja strokovna šola
     Slovenj Gradec, 2001;
  4. Vizjak Blanka, Pravilnik o računovodstvu gospodarske družbe v skladu s SRS, Zveza
     računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, Ljubljana, 2006;
  5. Slovenski računovodski standardi, Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev
     Slovenije, Ljubljana, 2005;
  6. IKS, revija za računovodstvo in finance, letnik XXXIII in XXXIV, Zveza revizorjev
     in finančnikov Slovenije, Ljubljana 2006, 2007;
  7. Zakon o davčni službi, Uradni list RS, 17, Ljubljana, 2005;
  8. Zakon o davčnem postopku, Uradni list RS, 21, Ljubljana 2006;
  9. Zakon o dohodnini, Uradni list RS, 54, Ljubljana, 2004.




                                          118

								
To top