UVOD VR OMANSKO JEZIKOSLOVJE by HC12052706200

VIEWS: 0 PAGES: 66

									                 UVOD V ROMANSKO JEZIKOSLOVJE

                  1.) DEL – KNJIŽNA IN LJUDSKA LATINŠČINA
LATINŠČINA – jezik Rima
Latinščina je najprej jezik majhnega kraja ob reki Tiberi, šele vojaška in gospodarska
ekspanzija jo naredita za jezik Apeninskega polotoka in tako za svetovni jezik poleg grščine.

Latinščina je torej eden od indoevropskih jezikov, skupaj z jezikom Samitov, Faliskov,
Oskov, Umbrov, Sabelov, Sabinov tvori italijansko skupino indoevropskih jezikov. Čeprav
nam skupni indoevropski jezik iz dokumentov ni poznan, pa vendar skupne črte posameznih
jezikov potrjujejo neko pradavno skupnost: mati v slovenskih jezikih ima glasovno podobne
izraze kot v sanskrtu, materam, v grščini meter, v latinščini mater in podobno v germanskih
jezikih. Ta, kolikor toliko skupni jezik se je razbil na več skupin. Domovina indoevropskih
plemen ni natančno znana. Indoevropejci niso bili naseljeni zahodno od Rena in ne južno od
Alp, Donave, Črnega morja in Kavkaza.

Severno mejo naseljenosti je določala narava, vzhodna je bila v Aziji. Gotovo pa je, da so se
selili proti vzhodu in proti zahodu. Selitve pa zmeraj pomenijo stike z drugačno govorečimi
ljudmi. Indoevropsko jezikoslovje navadno deli indoevropsko družino v tele skupine:
hetitsko, toharsko, indoiransko, armensko, baltsko, slovansko, ilirsko, grško,
germansko, italijansko in keltsko.

ITALSKI JEZIKI – romanistiko zanima italska skupina. Italski jeziki, med katerimi so
najvažnejši in najbolj poznani latinščina, oskiščina in umbrijščina, tvorijo skupino zase, ker
jih veže mnogo skupnih črt, ki so drugim indoevropskim jezikom neznane. Tako naprimer
glagolska oblika, imenovana GERUNDIJ, glagolski pridevnik v latinščini na -NDUS, -NDA,
-NDUM zunaj italskega sveta ne obstajajo. Latinske glagolske paradigme, tako imenovane 4
glagolske konjugacije amo, deleo, lego, capio, audio imajo ustrezne glasovno podobne
paradigme tudi v umbrijščini in oskiščini. Vsi trije italski jeziki poznajo iste priredne veznike,
naprimer latinska enim in aut.

Ta dva italska jezika sta tudi bolje dokumentirana kot drugi, razen latinščine. Umbrijščina se
ponaša z zelo pomembnim tekstom, znanim pod imenom TABULAE IGUVINAE: gre za
dvojezičen umbrijsko-latinski tekst religiozne vsebine. Tabulae iguvinae so iz 1. st. pr.n.št.
ali celo starejše.

Jezik Oskov je znan iz številnih napisov, nekaj jih je tudi v Pompejih. Pravih literarnih
ostankov pa ni zapustil noben od teh dveh jezikov.
Tudi latinščina se ne more pohvaliti z velikim številom zapisov, vse do 3. st. pr.n.št., ko se
začne bleščeči vzpon latinske književnosti. Najstarejši ohranjeni napis je na sponki iz kraja
Preneste blizu Rima: »Manius me je izdelal na Numerija.« Pomemben je že zaradi starosti in
zato, ker je zapisan cel stavek, pa še gradnja stavka je vredna pozornosti.

Ob začetkih rimske ekspanzije, in pred njo, je sedanji Apeninski polotok naseljevalo več
plemen. Za jezikovni razvoj je pomembno, ali sta si jezika, ki drug na drugega vplivata,
sorodna ali ne.




                                                1
Razen italskih jezikov je na latinščino močno vplivala tudi grščina, še posebej na jugu
Apeninskega polotoka. V srednjem delu polotoka etruščina in na severu keltščina in
venetščina.
Od vsega začetka so imeli Rimljani opraviti z Etruščani in to sožitje se je končalo s popolnim
uničenjem le-teh in njihovega jezika. Etruščina ni indoevropski jezik: števniki so glasovno
čisto drugačni kot v indoevropskih jezikih. Etruščani so uporabljali le nekoliko spremenjeno
grško abecedo, a tekstov in napisov ni mogoče razumeti. Le števniki so dobro poznani in sicer
od 1-6.
Vse, kar so etruskologi dognali o jezikovnem sistemu tega jezika, se da strniti v nekaj
ugotovitev. Za fonetiko velja, da etruščina nima diftongov, da pozna polvokale, da ji je
poznana sinkopa, da ne loči med zvenečimi in nezvenečimi soglasniki. V morfologiji sploh ni
mogoče razlikovati med različnimi oblikami, morfemov za označevanje množine je več, o
glagolu ne vemo skoraj nič zanesljivega.

Po naključju je najdaljši tekst v etruščanskem jeziku v Arheološkem muzeju v Zagrebu, to je
tako imenovana zagrebška mumija. Ob koncu preteklega stoletja so iz Egipta prepeljali v
Zagreb mumijo, ki je bila zavita v 12 povojev iz platna, na teh povojih je zapisan text, ki ga
etruskologi brez težav preberejo, a tu se njihovo znanje ustavi. Najbrž etruščanske uganke ne
bo mogoče rešiti, dokler ne bo odkrit kak dvojezičen napis. Za sedaj je mogoče reči le to, da
so bili Etruščani kultno mnogo višje od Rimljanov, da so bili politično nadmočni, da pa so
Rimljani popolnoma zatrli njihovo kulturo, in jezik je izginil skupaj z narodom.

Seveda pa etruščina ni izginila brez sledu: v latinskem besednjaku je kakih 100 besed, ki
imajo svoj verjetni izvor v etruščini in so jih romanski jeziki prevzeli kot legitimno dediščino.
Iz italijanske narečne fonetike je mogoče navesti pojav, ki je ostanek etruščanskega jezika,
priprt izgovor nezvenečih zapornikov v medvokalnem položaju, pojav imenovan gorgia
toscana, ki ga najdemo v Toscani, torej približno na ozemlju nekdanje Etrurije. Primer: la
casa – izgovorjava [la hasa] proti ital. in casa - [in kasa].


SUBSTRAT, SUPERSTRAT, ADSTRAT
Jezik je sam po sebi res sistem znakov, obenem pa je sredstvo, s katerim govoreči izrazi svoj
pojmovni svet, in sredstvo, s pomočjo katerega ta pojmovni svet sporoča drugim.
Ko so se indoevropska plemena pomikala proti ozemljem, ki jih danes naseljujejo, so uničila
vse jezike in kulture narodov, na katere so trčila; edino Baski so vse do danes vzdržali pritisk,
vsi drugi predindoevropski narodi pa so izginili: Etruščani, Liguri, Iberi.
Latinščina je v razmeroma kratki dobi zadušila jezike skoraj vseh narodov in plemen, ki so
prišli pod rimsko oblast. Posamezne faze tega procesa so bile: občudovanje jezika zmagovalca
in gospodarja, nujnost znanja jezika uprave, jezika komunikacije z oblastniki, pomembnost
znanja jezika vodilnega razreda, nekake aristokracije. Gre za počasno, nevsiljivo uveljavljanje
latinščine.

Jezikoslovje predvsem zanima jezikovno stanje: če je neki jezik res izginil, pa je v jeziku –
zmagovalcu vendar pustil nekaj ostalin, imenujemo te ostaline substrat. Imenujemo pa
superstrat tiste jezikovne prvine, ki so ostale iz jezika, ki je bil za krajšo ali daljšo dobo v
stanju, da nad domačim jezikom prevlada in ga zaduši. Latinščina je izrinila iz rabe keltske
jezike v nekdanji Galiji, vsesala pa je vrsto elementov, predvsem leksikalnih, saj je mnogo
keltskih besed postalo splošno latinskih. Taista latinščina pa je bila skozi 4 stoletja jezik
uprave na Britanskem otočju, z res zelo površno latinizacijo. Latinščina je bila torej za keltske



                                               2
govore superstrat in jim je posredovala nekaj svojih prvin, ki so postale last besedišča
keltskih jezikov.
Na Britanskem otočju se romanski svet, ne sicer več latinščina, še enkrat pojavi kot superstrat,
in sicer so to francoski jezikovni elementi v dobi normanske vladavine.
Superstrat so tudi prvine jezikov germanskih plemen v romanskih jezikih. Frankovske v
francoščini, zahodnogotske v španščini, vzhodnogotske in langobardske v italijanščini.
Superstrat so tudi slovanske jezikovne prvine v romunščini, ravno tako pa arabske na
Iberskem polotoku.

K izrazoma substrat in superstrat je bil skovan še adstrat: udoben je, in skuša povedati, da
gre za jezikovne vplive nekega jezika v kakem drugem jeziku. Ne zahteva bilingvizma, ne
zaobjema sočasnega prekrivanja in ne govori o premoči enega od jezikov. Slovenščina, na
primer, je privzela veliko italianizmov in seveda še več nemcizmov, srbski jezik pa veliko
turcizmov, naša doba pa je v znamenju izposojanje iz angleščine. Tako imenovani majhni
jeziki le redkokdaj kaj vsilijo velikim. Zdi se, da se v jezikoslovju uporabljani izrazi substrat,
superstrat in adstrat lepo prekrivajo z izrazi, ki jih uporablja zgodovinopisje: staroselci,
vladajoči tuji sloj in sosledje.

Vsi do sedaj navedeni primeri so iz besedišča, mnogo teže pa je s fonetičnimi ali tudi
morfosintaktičnimi pojavi. Tak primer smo že videli: gorgia toscana.
Nekatere struje v jezikoslovju odločno zavračajo teorije o stratih, med njimi tudi
strukturalistična lingvistika. Strat je zmeraj nekaj specifičnega, splošno znan pojav pa je
poenostavljanje sistema v jeziku, če ta jezik prevzame kak drug narod. Tudi sicer meni večina
jezikoslovcev, da ima razlaga s pomočjo substrata, se pravi z vplivanjem jezika, ki je izginil,
svoj pomen, če je mogoče pojav v tem jeziku laže in bolje razložiti. Ostro pa je treba ločiti
delovanje stratov od resničnega izposojanja, ki predstavlja vnašanje novega elementa v
sistem.

Razširjanje latinskega jezika in počasno prehajanje tega jezika v romanske daje obilo gradiva
za dokazovanje in zanikanje delovanja substrata. Galskemu substratu naj bi bilo pripisati
razvoj latinske konzonantne skupine – KT - , ki sicer doživi v italijanščini asimilacijo, primer:
FACTUM > fatto, v zahodni Romaniji pa ne, saj imamo fr. fait, port. feito in kast. hecho.
Galskemu substratu naj bi bilo tudi pripisati palatalizacijo latinskega dolgega U, MURUM >
fr. [mür].
Za toskanski izgovor velarnega K med samoglasnikoma smo že povedali, da ga imajo fonetiki
za ostanek etruščanskega jezika. Odločen nasprotnik take interpretacije je znani nemški
romanist Gerhard Rohlfs: on trdi, da je aspiracija dokumentirana zelo pozno, predvsem pa je
ne pozna toskansko narečje na Korziki, kajti če bi v toskanskem govoru takrat obstajala, bi se
gotovo razširila tudi na Korziko.
To je pravzaprav zavrnil tudi španski filolog Ramón Menéndez Pidal. Dva jezikovna pojava
namreč lahko bivata dalj časa drug ob drugem v isti jezikovni skupini, na istem teritoriju. V
jeziku najbrž ni nobenega pojava, ki bi nastal kar takoj, nenadoma. Ne gre za pasivnost, gre le
za žive pojave, besede, oblike in rabe, ki pa jih nihče ne opazi. Menéndez Pidal jemlje kot
primer prehod latinskega F- v španski H-, FILIUS > hijo. Rokopis znamenite španske
pesnitve El Cantar de mio Cid, pa tega prehoda ne pozna.

Keltskemu substratu se pripisuje še ena fonetična posebnost francoskega jezika: dolgi latinski
A prehaja v E: CASA > chez. In vendar je keltski vpliv več kot dvomljiv. Proti domnevnemu
keltskemu vplivu govori tudi dejstvo, da provansalščina te meje ne pozna: lat. PRATUM se v
fr. glasi pré, provansalsko pa prat. Zmeraj zbuja dvom v veljavnost razlage z vplivom


                                                3
substrata ugotovitev, da neki jezikovni pojav obstaja tudi zunaj ozemlja, ki bi ga razumno
lahko označili kot sfero vplivanja izginjajočega jezika. Palatalizacija u > ü je poznana tudi
zunaj keltskega območja, na primer v nekaterih slovenskih narečjih.

Jezikoslovje se skuša izogniti nepreverljivim hipotezam, ki skušajo razložiti kak pojav v
jezikovni sferi, ki je ne pozna prav dobro. Svojski problem predstavlja Balkanski polotok, kjer
živi v nekaki simbiozi več jezikov, ki so dokaj različnega rodu: grščina, trije slovanski jeziki,
bolgarščina, makedonščina, srbohrvaščina, en romanski, romunščina, in še edini domnevni
naslednik stare ilirščine, albanščina. Danski jezikoslovec Kristian Sandfeld je poimenoval
svoje delo Linguistique balkanique, temeljno delo za ugotavljanje sorodnosti med
balkanskimi jeziki, vendar ima Sandfeld za izhodišče skoraj vseh skupnih pojavov grščino,
ne pa kak predromanski, predilirski jezik, ki naj bi predstavljal balkanski substrat.

Romanistika 19.stoletja je govorila o mešanih jezikih, a opazovanje jezikov kaže, da ni
nekakih čistih jezikov, ki bi ne vsesali nobenega tujega elementa. Zmeraj pa je gotovo, da se
bo izginuli, oziroma izginjajoči jezik obdržal v nekaterih značilnostih izgovorjave. Je pa
naravno, da substrat, torej izginjajoči jezik vpliva na zmagoviti jezik v času, ko ga le-ta izriva
iz rabe.

VZPON IN RAZKROJ RIMSKE OBLASTI
Razširjanje latinščine: zgodovina jezika je tesno povezana z zgodovino naroda, ki ta jezik
uporablja. Za latinščino vemo, da je v začetku jezik majhnega kraja ob Tiberi, da pa se kot
jezik mesta Rima močno razširi. Meja med rimsko državo in Goti postane Donava, po izgubi
Dakije – današnja Romunija. To pa za rimski imperij pomeni začetek konca.
Romanizacija ni bila povsod enaka, bila je bolj spontana. Ni bila vsiljena, vendar se je kmalu
pokazala potreba po znanju latinskega jezika. K temu pa je tudi pripomoglo krščanstvo, ki je
bilo dejavnik razširjanja latinščine. Latinščina je izpodrinila italske jezike v Italiji, prevzela pa
je nekaj fonetičnih prvin umbrijščine in oskiščine.

Grški svet: tu je bila situacija malo drugačna, kajti grščina ni bila samo jezik visoke kulture,
ampak tudi uradni jezik Aleksandrovega kraljestva. Grščina je tako ostala in celo okrepila
svoj kulturni pomen. V vzhodnem delu cesarstva je bila skupaj z latinščino celo uradni jezik.
Grščina je bila v Rimu kar nekaj časa celo jezik krščanstva, vplivala pa je tudi na latinsko
književnost. Odpornost grščine od latinskega vpliva se navadno razlaga z visoko stopnjo
kulture, ki jo je grški narod imel. Še danes je 15 ali 16 vasi, od tega 4 v Južni Kalabriji, ki
govorijo grško.

Tuj jezik izvaja pritisk, če je za vsakdanje življenje nujno potreben, vendar ni nujno, da bi bil
to zmeraj kulturno višji jezik. Kastiljščina je dolgo časa odrivala katalonščino na stopnjo
krajevnega govora, pa ne zaradi višje kulturne stopnje, ampak zaradi jezikovnega in
kulturnega nasilja, ki ga je centralna oblast ali politika bolj ali manj prikrito izvajala.

O tem, kdaj so posamezni jeziki izginili kot sredstvo komunikacije, je težko soditi. Velikokrat
je namreč dokazano, da se jezik v literaturi (zlasti religiozni) obdrži dlje kot v živi govorici,
tak primer je umbrijščina. V Severni Afriki je punski jezik moral biti živ, kljub močni rimski
kolonizaciji in bleščeči književnosti. Hispanija je bila latinizirana prej in očitno globlje in o
iberskem jeziku je manj sledi. Velja še poudariti, da je bila latinizacija povsod dvojna: preko
neposrednega stika z živim jezikom. Le Dakija je bila latinizirana ''od spodaj''. Daki so se v
veliki meri izselili in cesar Trajan je ozemlje koloniziral s koloni iz vsega cesarstva.
Romunščina je pravi vzorec govorjene latinščine 2. in 3. stoletja, če seveda odmislimo


                                                 4
poznejše vplive, zlasti slovanske. Najbrž je dokaj prepričljivo mnenje, da so značilne črte, ki
vežejo romunščino in italijanščino, natančneje, srednjo in južno italijanščino, dokaz za
karakteristike govorjene latinščine v 2. stoletju.

Vdori tujih plemen in razkroj enotnosti:
Razkroj ni prišel kar nenadoma. Pritisk germanskih plemen s severa je bil hud in že delitev
prevelikega imperija na dva dela je bila jasen znak, da vodilni razred v državi svoji nalogi ni
več dorasel. Ob preseljevanju narodov se je zrušil rimski svet, ne kulturno, temveč le
politično. Latinščina je v dobri meri obdržala svoj pomen, postala je jezik Cerkve in je bilo
pravzaprav krščanstvo eden od razširjevalcev latinskega jezika. A politično so vdori
germanskih plemen zahodno cesarstvo razkosali. Vdor Hunov v Evropo ob koncu 4. stoletja
je povzročil tudi premikanja germanskih plemen. Najvažnejše selitve pa so bile tele:
    1.) VANDALI so se selili preko Galije na Iberski polotok, v pokrajino, ki še danes nosi
        njihovo ime – Andaluzija.
    2.) ZAHODNI GOTI so se selili preko Balkana in prišli celo do Peloponeza in končno
        preko Galije našli svoje pravo mesto na Iberskem polotoku. Tam so organizirali
        cvetočo državo in se zlili z domačim, romanskim prebivalstvom.
    3.) BURGUNDI so prišli preko Rena ter zasedli in dali ime francoski zgodovinski
        pokrajini Burgundiji.
    4.) ALAMANI so dali Francozom ime za Nemce, po najpreprostejšem postopku
        imenovati ves narod po najbližji etični skupini. Pomembnejše pa je za razvoj bodočih
        romanskih jezikov, da so se naselili okrog jezera pri Konstanci; ostali so Germani in
        dolgo dobo tudi pogani, medtem ko so se druga germanska plemena na sploh dokaj
        hitro pokristjanila, zato se tudi niso spojili z romanskim prebivalstvom in njihov
        govor, bodoča retoromanščina, se je razvijal po svoje.
    5.) VZHODNI GOTI so vdrli v Italijo in ustanovili mogočno kraljestvo. To 40 let
        trajajoče kraljestvo so zrušili Bizantinci. Vzhodni Goti, v 7. stoletju gotovo že docela
        romanizirani, so pustili nekaj sledi, sicer pa njihov vpliv na razvoj romanskega jezika
        tega ozemlja ni zelo pomemben.
    6.) LANGOBARDI so prišli iz Panonije, vdrli v Italijo in spremenili upravni sistem.
        Jezikovni vpliv Langobardov je viden tudi v ostankih (SUPERSTRAT), zlasti v
        besedišču: zadevajo vsakdanje življenje, hišo, poklice, živali, oblačila, dele telesa...
    7.) FRANKI so ustanovili čvrsto državo, pregnali Zahodne Gote, ustavili Burgunde in že
        bili gospodarji tiste romanske dežele, ki nosi njihovo ime. Zelo hitro so se
        romanizirali, sprejeli so tudi katolicizem. Poleg tega je pomembno, da so bili dokaj
        številni. Mnogo krajevnih imen je frankovskega izvora, zlasti severno od reke Loire.
        Pomembno za delitev dežele je tudi to, da je severni del počasi prevzel germansko
        pravo, ozemlja južno od Loire pa so zadržala skozi dolga stoletja rimsko pravo.
        Jezikovno je frankovska invazija uničila relativno enotnost Galije. Na severu je nastal
        poseben romanski jezik, francoščina, langue d'oïl, govori južnega dela, bodoča
        provansalščina, langue d'oc, pa so ohranili jezik Rima.

ARABCI so v 7. stoletju uničili romansko kulturo in latinščino v Severni Afriki, strli
Zahodne Gote, prešli Pireneje in prodrli skoraj do Pariza. Umaknili so se južno od Pirenejev
in počasi izgubljali pridobljeno ozemlje. La Renconquista, ki se je začela z zmago
krščanskega orožja pri Covadongi 722 (???) leta in končala šele z vdajo Granade leta 1492, v
času kraljevanja Isabele in Fernanda, je razbila Pirenejski polotok jezikovno in etično na 3
dele. Največji, osrednji del je osvojila Kastilija in večini ozemlja vsilila tudi svoj govor:
zahodni del je imel svoj prvi zagon v Galiciji, kristjani so počasi zasedli Atlantsko obalo in v
12. stoletju že ustanovili od Kastilije neodvisno državo, bodočo Portugalsko.


                                               5
Arabski jezik je zapustil na Iberskem polotoku dokaj sledi v krajevnih imenih ter tudi precej
leksikalnih prvin, predvsem seveda v južnih pokrajinah. Sicilijo so imeli Arabci okupirano
skozi 200 let.
Od vzhodnih dežel je bila edino Dakija močno romanizirana. Njihov jezik je vsesal dokaj
slovanskih jezikovnih elementov, ne samo leksikalnih. Tudi sedanje romunsko besedišče je
dragoceno vodilo za umevanje slovansko-romanskega sožitja. Romunščina uporablja besede
plug, zid, lopata. Slovani so dali romanom tudi izraze političnega življenja.

LATINUS in ROMANUS
Francoski filolog Gaston Paris je v prvem zvezku revije Romania zapisal: pridevnik
ROMANSKI danes nima ne etičnega ne političnega pomena. Etični in politični pomen pa je
seveda imel izraz ROMANUS. Romanus je izgubil čisto etični pomen, ko so se pravice
rimskega državljanstva raztegnile na nelatinske prebivalce republike. Danes se države in
dežele, ki so zrasle na ruševinah nekdanjega rimskega imperija, imenujejo drugače ali s kakim
zemljepisnim izrazom, kot Italija ali po germanskih zavojevalcih kot Francija, Lombardija,
Burgundija. Edino Romunija še ohranja ime: ne toliko kot uradna Romania, ampak v svojem
starem imenu TARA ROMANESCA – romanska zemlja.

LATINUS je izveden iz imena pokrajine Latium, kar je indoevropskega izvora, ohranil pa se
je v imenu za romanske prebivalce v Dolomitih. Romanski prebivalci Istre, ki še govorijo
istrsko, ne pa beneško narečje, se imenujejo Latini.

LATINŠČINA – JEZIK LITERATURE
Latinščina, jezik Rima, nam je znana predvsem iz literarnih dokumentov. Seveda je latinščina
še danes literarni jezik.

Poskusi razdelitve latinske književnosti: jezikoslovec Väänänen predlaga takole razdelitev:
   1.) ARHAIČNA LATINŠČINA: viri za poznavanje arhaične latinščine so predvsem
       napisi, napis na sponki iz Palestrine, nagrobni napisi, odlomki obrednih besedil,
       uradnih aktov, prvi začetki poezije.
   2.) PREDKLASIČNA LATINŠČINA: literarni jezik se poenoti. Književnost je še
       zmeraj pod vplivom grške: Plavt in Terencij. Na koncu dobe najdemo 2 resnična
       pesnika: Lukrecija Kara in Katula.
   3.) KLASIČNA LATINŠČINA (zlata latinščina): vrhunec rimske književnosti
       predstavljajo Cicero in pisci zgodovinskih del: Cezar. Prav tako epska poezija: Virgil,
       Horacij in Ovidij.
   4.) POKLASIČNA LATINŠČINA (srebrna latinščina): to je nekakšna baročna doba
       latinske književnosti, vprašanje ljudskih in arhaičnih jezikovnih prvin. Sem spadajo:
       zgodovinar Tacit, filozof Seneka.
   5.) POZNA LATINŠČINA: latinski vek se bliža koncu, čedalje več je slabo podkovanih
       piscev. Veliki krščanski pisci, kot Tertulijan in Sv. Avguštin pišejo še zelo korektno
       latinščino. Zgodovinar Gregor, škof iz Toursa, je poučen primer, da pisci ne znajo več
       pravilno pisati, da jim je norma klasične latinščine pretežka.


PISANA IN GOVORJENA LATINŠČINA
Ko govorimo o latinščini, se je treba zavedati poenostavljanja, ki ga ta izraz vsebuje.
Razumemo torej tisto latinščino, ki smo se jo naučili v šoli. Primerjalna slovnica romanskih
jezikov pa je že ob svojih začetkih odkrila, da vir sedanjih jezikov ni ta klasična latinščina.


                                              6
Šola mladogramatikov je proti koncu preteklega stoletja pokazala, da literarna klasična
latinščina ni prednik današnjih romanskih jezikov. Romanski jeziki nadaljujejo govorjeno
latinščino iz časov razširjanja rimskega imperija. In za to latinščino se je od Schuchardta sem
uveljavil izraz VULGARNA LATINŠČINA. Izrazi, ki naj bi zamenjali ta izraz, so:
vsakdanja latinščina, pogovorna latinščina.
Izraz ni dober še zaradi nečesa: vulgaren pomeni istočasno tudi skvarjen. Ovrženo je mnenje
mladogramatikov, da bi bili klasična in vulgarna latinščina 2 različna jezika, od katerih je
klasična seveda vzor, neka norma, ki ji je treba slediti, vsa odstopanja od te klasične norme pa
so kvarjenje nečesa lepega in pravilnega.
Predvsem klasična latinščina ni predstavnik latinščine na splošno. Romanski jeziki so
nadaljevanje govorjene latinščine.
Prednik ali mati romanskih jezikov je pravzaprav vsa latinščina, zato tudi izraz govorjena
latinščina ne ustreza popolnoma. Dodajmo, da izraz vulgarni ni iznajdba 19. stoletja, saj je bil
uporabljen že v antiki, tako pri Ciceronu – VULGARI SERMONE, kjer pomeni ''z
besedami vsakdanjega govora'', ali pa pri Kvintilijanu.
Treba je Schuchardtov izraz sprejeti zato, ker te vulgarne latinščine ni mogoče logično,
primerno in nedvoumno definirati.

Literarna latinščina, kot jo poznamo iz del latinske književnosti, predstavlja samo del, najbolj
izdelan del latinščine – TOUT COURT. Vsekakor se je literarna latinščina razvila kot
sredstvo za literarno tvornost iz govorjene latinščine. Obe latinščini obstajata, bivata sočasno
in razlika med njima je socialna. Ob literarni latinščini je v Rimu bivala tudi ona druga,
govorjena.

Materialni dokazi za obstoj vulgarne latinščine
Prepričanje, da je ob pisani latinščini obstajala tudi govorjena, je potrjeno z materialnimi
dokazi. V latinski pisani besedi je dovolj drobcev v dokaz za obstoj govorjene latinščine. Ni
nobenega teksta, ki bi bil čisto vulgaren, pa tudi nobenega, ki bi bil čisto klasičen – se pravi
brez vsakega vulgarizma. O eksistenci razlike med pisano besedo in govorjeno najdemo kak
zapis tudi pri rimskih književnikih.
Poleg mnenj imamo tudi oprijemljive argumente, ki jih razdelimo v 4 skupine:
    - odstopanje od latinske norme v pisanih besedilih
    - odstopanje od latinske norme v napisih
    - opozorila latinskih gramatikov
    - srednjeveški zakoniki, diplome in formularji
    - srednjeveški glosarji
    - rekonstrukcija iz primerjalnega študija romanskih jezikov

     1.) Odstopanje od latinske norme v literarnih delih: kršitve norme, ki velja za latinsko
         književnost so zaznavne od vsega začetka latinskega slovstva. Ni slučaj, da je takih
         drobcev več v komedijah, saj zahtevajo te bolj realističen, manj literaren jezik.
         Petronij uporablja v delu svojega romana Satiricon izrazit ljudski ton v jeziku. Gre pa
         za stilistično sredstvo. Za romantiko pa seveda tako smešenje samo potrjuje
         ugotovitev, da so take nepravilne oblike obstajale in da jih je Petronij poznal.
1.1.      Jezik krščanskih piscev: nov vdor ljudskih izrazov v obliki in konstrukciji pomeni
          doba krščanstva. Gre za govorjeno besedo, ki naj bi bila enostavna, da bi ji ljudje
          lahko sledili. Znan je izrek Sv. Avguština: ''Bolje je, da nas karajo slovničarji, kot da
          nas množice ne bi razumele.'' Sv. Hieronim, prevajalec Biblije, avtor prevoda,
          imenovanega Vulgata iz 4. stoletja in tudi ostali se latinske literarne norme dokaj
          dobro držijo. Velika novost je zlasti uporaba določnega člena, če gre res za člen, ki ga


                                                7
        sicer literarna latinščina ne pozna. Eden od znamenitih tekstov divulgativno-
        religiozne vsebine je tudi opis potovanja v svete kraje.
1.2.    Tehnični jezik – Mulomedicina Chironis: posebna zvrst literarnega jezika je
        tehnični jezik. Za te vrste spisov je nekako umevno, da kršijo normo. V zgodnjem
        srednjem veku je veliko takih prakticističnih spisov, tako o kuharski umetnosti, o
        dieti, celo o obdelavi različnih snovi. Nekako svoje mesto zavzema Mulomedicina
        Chironis, prevod veterinarskega praktikuma iz grščine, pravzaprav gre za dva
        prevoda, oba iz 4. stoletja. A stari prevod je za pojave v bodočih romanskih jezikih
        res pomemben.

    2.) Jezik napisov: napisov v latinskem jeziku je na romanskih tleh zelo veliko število.
        Dajejo obilo gradiva za spoznavanje stanja latinščine tedanje dobe. Ogromno je število
        nagrobnih napisov. Poleg teh so vklesani napisi včasih tudi slavilne formule, napisi na
        obcestnih kamnih ali nasploh uradni napisi. Ohranjeni latinski napisi (vklesani ali
        pisani) gredo v desettisoče, Ljubljana, nekdanja Emona, jih je ohranila okrog 150.
        Posebej pa sta pomembni 2 vrsti napisov, najprej posebna zvrst zarotilnih, zakletvenih
        ploščic, z navadno v svinec vrezanimi napisi kabalistične vsebine, kar naj prinese
        tekmecu ali sovražniku nesrečo. Še toliko bolj dragoceni so stenski napisi, ki so se
        ohranili v Pompejih in so popolnoma sproščeni, prijateljski. Vsebina pompejanskih
        napisov je močno raznolika, predvsem dajejo veliko pojasnil o vsakdanjih stvareh.

    3.) Latinski gramatiki – Appendix Probi: dragocene napotke dajejo tudi opozorila
        rimskih gramatikov, Kvintilijana, Servija, Kapra. Gre za puriste, ki opozarjajo na
        napake svojih sodobnikov. Izjemno mesto pa zaseda Appendix Probi, to je seznam
        227 napačno uporabljanih besed. Svoje ime ima ta seznam zato, ker je res appendix,
        dodatek k delu Instituta Artium nekega Valerija Proba. Večina latinistov in
        romanistov meni, da je ta seznam s konca 3. stoletja ali z začetka 4. stoletja. Ni pa
        velike enotnosti glede kraja. Francoski filolog Gaston Paris ga sodi v Severno Afriko,
        morda v Kartagino. Pomen tega seznama je seveda omejen na fonetiko, deloma je
        dragocen tudi za morfološke pojave, sestavljen pa je po vzorcu: tako, ne pa tako.
        Seveda v njem ni vsega, kar je takrat v fonološkem sistemu nemara že obstajalo.
        Presenetljivo je, da Appendix graja izgovor ali morda pisavo samoglasnika o za
        latinski u, COLUMNA – non COLOMNA, a število fonetičnih pojavov, ki jih graja in
        s tem dokazuje, da obstajajo, je izjemno visoko. Manj odstopanja od norme je iz
        oblikoslovja: skrčilo se je število latinskih deklinacij – maloštevilni 4. in 5. deklinacija
        izginjata. Appendix Probi ima v svojem seznamu napak tudi nekaj primerov
        hiperkorektnosti: s tem izrazom razumemo napačno obliko, ki jo govoreči uporabi v
        preveliki vnemi, da bi se izognil napaki, ki jo po njegovem prepričanju delajo drugi.

    4.) Srednjeveški glosarji: zlasti za poznavanje poznolatinskega besednega zaklada so
        pomembni srednjeveški glosarji. S tem izrazom razumemo predvsem glosarje, ki
        prevajajo latinske izraze v germanske jezike. Glose iz Reichenau-a, imenovane tako
        po samostanu, kjer je bil najden rokopis, s konca 8. stoletja razlagajo neznane latinske
        besede. Glose, imenovane po opatiji Kassel, so nekoliko kasnejše, predstavljajo pa
        resničen dvojezični latinsko-germanski, natančneje romansko-bavarski slovar. Glose
        iz samostana v Silos-u (Kastilja) so iz 10. stoletja in so zanimive zaradi regionalnih
        posebnosti, ki jih že razkrivajo. Med glosarje lahko štejemo tudi pravo enciklopedično
        delo Izidorja iz Seville.




                                                 8
   5.) Rekonstrukcija – ideal mladogramatikov: romanistika ima na voljo še eno pot, da
       dožene resnično jezikovno stanje v varianti latinščine, ki ni literarna latinščina, namreč
       rekonstrukcijo. Mladogramatiki so vrednost rekonstrukcije cenili previsoko. Slepo so
       verovali v glasoslovne zakone, ki da delujejo z železno doslednostjo: tako so
       ugotovili, da latinska kratka srednja samoglasnika o in e v odprtem zlogu v nekaterih
       romanskih jezikih diftongirata, saj so imeli za tako trditev dovolj opore v številnih
       zgledih, kot BONUM, NOVUM, it. buono, nuovo, šp. bueno, nuevo. Na primer
       latinski izraz za jajce – OVUM – it. uovo, šp. huevo, fr. oeuf. Tako sklepanje je imelo
       dragocene uspehe tudi v semantiki. FOCUS je latinsko predvsem ognjišče, žrtvenik,
       saj je bil pojem ogenj glasovno izražen z IGNIS, ki ga v romanskih jezikih ne
       zaznamo več. Na primer: it. fuoco, fr. feu, kast. fuego, pt. fogo. Zato so se romanski
       jeziki za pomen ognjišče zatekli k izpeljankam focolare, fogolar, foyer. Ostale
       spremembe so še, da vsi romanski jeziki izhajajo v morfologiji glagola iz skrajšane
       oblike 3.os.mn. latinskega šibkega perfekta – LAUDA(VE)RUNT, ne iz klasične
       oblike LAUDAVĒRUNT – lodarono, louèrent.
       Rekonstruiranje seveda skriva v sebi past. Sklepanje iz sedanjega stanja ni zmeraj
       rešitev problema. Prislov načina, sestavljen s pomočjo morfema –mente, ni
       panromanski, saj ga romunski jezik ne pozna, drugod pa je postal last ljudskega jezika.
       Rekonstruiranje ima velik pomen, če ostane način, kako priti do spoznanja, ne pa
       vsemogočna metoda, ki naj bi razložila stanje jezika v neki stari dobi.


PLEBEIZMI (bodoči romanizmi) v literarnih delih – Horacij: ko razpravljamo o kršitvah
latinske norme nam je zmeraj pred očmi misel, da ni nobenega teksta v vulgarnem jeziku, da
pa tudi noben tekst ni čisto ''klasičen'', se pravi, noben tekst ni brez tako imenovanih vulgarnih
elementov. Zmeraj pa se postavlja vprašanje, kaj lahko štejemo za take vulgarne elemente, za
vdor govorjenega jezika v knjižni.
Italijanski jezikoslovec Bonfante je pri analizi ljudskih elementov pri Horaciju prišel do
zanimivih ugotovitev. Vulgarni elementi se kažejo predvsem v Satirah, nekaj tudi v
Epistolah. Na splošno, trdi Bonfante, se stopnja ljudskih, vulgarnih elementov presenetljivo
dobro sklada s tistim, kar literarna teorija imenuje ''literarno zvrst''. Pri Horaciju ni prave
razlike med Satirami in Epistulami, a vendar se prvine ljudskega jezika pojavljajo vsepovsod.
Znano je, da se je lat. MAGNUS v romanskih jezikih umaknil pridevniku GRANDIS, le kaka
sled se še najde, na primer aula magna, Carlo Magno, kast. in pt. tamaño, tamanho – TAM
MAGNUS. GRANDIS le počasi izpodriva ustaljeni izraz – a v krščanski dobi GRANDIS
prevladuje. Horacij daje tudi prednost glagolu PLORARE, torej bodočemu romanskemu
pleurer, llorar, chorar, pred klasičnim FLEO, FLERE, kar edino uporabljata Vergil in Tacit.

Nekaj takih primerov je razsejanih skozi vse latinsko pisanje. Romansko jezikoslovje dokaj
jasno razlaga semantične zaplete ob pojmu ''lep'': v klasični latinščini je obstajal izraz
PULCHER in tega je v neki, dokaj stari dobi zamenjal izraz FERMOSUS – ''po obliki lep''.
Na starost kaže dejstvo, da se je ohranil na skrajnem zahodu, kast. hermoso, pt. formoso. V
osrednjem delu romanskega sveta pa ga je izrinila še ena inovacija, namreč manjšalnica
pridevnika BONUS > BONULUS > BELLUS – ''dober po srcu''.


Razširjanje latinščine, razcepljenost romanskega sveta v antiki
Zastavlja se vprašanje, do katere mere je bila govorjena, ljudska latinščina v rimskih časih
enotna, in s tem v zvezi še drugo, kdaj se je ta jezik, če je sploh bil enoten, razcepil. Dobro je
ločiti med tema dvema procesoma: prvi se tiče jezikovne enotnosti oziroma neskladnosti,


                                                9
razcepljenosti rimskega sveta, drugi pa zadeva razcepitev tega, domnevno enotnega jezika in
torej nastanek romanskih jezikov. Nikdar ne bomo dognali, do katere mere je prebivalstvo
dežel, ki so postale del rimske države, zares usvojilo latinščino kot jezik komunikacije. Za to
nimamo nobenih oprijemljivih podatkov, razen enega, bitnega: ta ozemlja govorijo latinščino
naše dobe.

Učbeniki romanske filologije navajajo dejavnike enotnosti: skupni uradni jezik, skupna
administracija, centralistična ureditev cesarstva, pridobivanje državljanskih pravic, ceste in
možnost komunikacij od enega konca cesarstva do drugega, trgovski stiki, šola in izobrazba,
razširjanje krščanstva.
Razširjanje latinščine v antiki tudi ni primerljivo z razširjanjem romanskih jezikov v moderni
dobi. Opazovati španščino in portugalščino v Novem svetu je lahko poučno, bitna razlika pa
je v tem, da je latinščina avtohtone jezike uničila, španščina in portugalščina pa ne, ali vsaj ne
povsod. Quechua je postal literarni jezik in guarani na primer je sporazumevalni jezik v
Paragvaju in ima priznan status uradnega jezika etc.

Etični, socialni in kronološki dejavniki
Pri razširjanju latinščine so prisotni etični, socialni in kronološki dejavniki diferenciacije.
Med etične dejavnike štejemo delovanje substrata, ki pa je velikokrat slabo poznan. Socialno
poreklo kolonizatorjev je zanesljivo pomembno za razumevanje stopnje romanizacije
posameznih delov romanskega sveta. Švicarski romanist Wartburg je postavil celo teorijo, ki
temelji na socialni diferenciaciji, zgrajena pa je predvsem na usodi latinskega končnega –s:
Apeninski polotok, oziroma samo njegov srednji in južni del ter vzhodna latinščina ga ne
poznata. Latinščina Apeninskega polotoka ga je že zgodaj izgubila, rimska kolonizacija ga v
Dakijo ni prinesla in tudi stara dalmatščina ga ni poznala. V pompejanskih napisih, ki so
izjemen primer ljudskega jezika, je kakih 20 primerov, kjer končnega –s ne najdemo, sicer pa
je –s zmeraj zapisan in gotovo je bil tudi izgovarjan.

Socialni dejavniki so lahko odločilni za situacijo v latinščini in jih je potemtakem treba
upoštevati pri vrednotenju jezikovnih pojavov, ki kažejo v romanskih jezikih različno podobo.
Jezikoslovec Vidos je to lepo pokazal ob razvoju latinskega diftonga au. Poenostavitev
diftonga au > o je značilna za jezik Faliskov, Volskov in Umbrov. Izgovor au se je štel za
aristokratskega, o pa za plebejskega. Zanesljivo je Rim táko poenostavitev poznal, kajti
Cicero piše v pismih OLLA, ORICULA (klas. AULA, AURIS), Katul imenuje svojo
prijateljico CLODIA namesto CLAUDIA. Podobno velja za prehod diftonga ae v e, na
primer: lat. QUAERO, it. chiedo, kast. quiero, …
Vidos končuje svoje razpravljanje z zelo ostro ugotovitvijo, da je vulgarna latinščina
govorjeni jezik vseh ljudskih plasti in vseh obdobij latinščine.

S tem je povedano, da je v zgodovini latinščine in njenega razširjanja prisoten tudi časovni
dejavnik. Do neke mere velja, da so ozemlja, ki so prej doživela romanizacijo, sprejela bolj
arhaično latinščino: da bi pa tako stanje obveljalo, bi se morale prekiniti vse zveze z matično
deželo. Znano je, da emigranti ohranijo bolje jezik svoje mladosti, isto pa velja tudi za
jezikovne skupnosti (npr. španski jezik Judov, sefarditov, ki so se iz Španije zatekli na Balkan
ali pa kanadska francoščina).

Konec govorjene latinščine – rojstvo romanskih jezikov
Vseskozi so se jezikoslovci – in preprosti uporabniki – zavedali, da jezik ni nekaj stalnega.
Spremembe so seveda vidne iz sedanjih romanskih jezikov. O nekaterih aspektih ni mogoče
dvomiti: ni mogoče dvomiti, da romanski jeziki obstajajo, tudi če bi kdo imel te jezike za


                                               10
variante enega in istega jezika, za dialekte, ni mogoče dvomiti, da je literarna latinščina
močan vir našega spoznavanja govorjene latinščine in da je ta vir, kot vsi pisani jeziki, močno
enoten.
V naših časih so brez vsake osnove razmišljanja, kdaj je ''vulgarna latinščina'' nastala.
Govorjeni jezik nima rojstne letnice. Močno pa se razlikujejo pogledi romanistov o tem, kdaj
je konec latinščine kot živega jezika, se pravi, kdaj se rodijo romanski jeziki.

Mnogo uglednih romanistov pa je vendar izrazilo mnenje, da je treba postaviti začetek,
nastanek, rojstvo romanskih jezikov v 8. stoletje: ena od opornih točk je sklep škofov na
koncilu leta 813 v francoskem mestu Tours ob reki Loiri, naj se pridiga v ljudskem jeziku.
Drugi romanisti so postavili razcepitev romanskega sveta in s tem nastanek romanskih jezikov
v zgodnejše dobe, celo v 2. ali 3. stoletje – to zagovarja jezikoslovec Straka. Morda je bolje,
da sledimo Vidosovemu pogledu. Madžarski jezikoslovec misli, da je propad enotnosti, na
katerega je vezan nastanek romanskih jezikov, propad politične skupnosti. Neopazni prehod iz
govorjene latinščine v različne ljudske jezike je treba torej previdno postaviti v dobo med
propadom rimskega cesarstva in 9. stoletjem.




                                              11
                                    2.) DEL – GLASOVI
FONETIKA IN FONOLOGIJA
Vsakršno razpravljanje o glasovih zahteva preliminarno opazko: grafija nikoli ne more dati
verne podobe izgovora, še celo ne za jezik, ki ga poznamo le iz pisanih tekstov. Do neke mere
s pisnimi znaki lahko predstavimo fonološki sistem, nikakor pa ne glasov: ti se spreminjajo,
grafija pa ostaja konservativna. Primerjava glasov v latinščini in v romanskih jezikih nudi
prav zgled za nesoglasje med grafijo in fonetiko.
Razvoj glasov od latinščine do romanskih jezikov je posebna disciplina romanskega
jezikoslovja, imenovana navadno historična fonetika.

Od delovanja Praškega jezikoslovnega krožka in znamenitega ruskega jezikoslovca
Trubeckoja dalje pa ni mogoče govoriti o glasovnih spremembah, ne da bi pri tem imeli pred
očmi fonologijo, vedo o fonemih kot funkcionalnih enotah. Tukaj želimo pregledati te
pojave bolj strnjeno, predvsem pa ločiti tiste, ki so skupni vsem romanskim jezikom, torej
panromanski, in za katere lahko upravičeno domnevamo, da so bili znani že skupni romanski
fazi, od tistih, ki jih najdemo samo v delu romanskega sveta ali celo samo v enem jeziku.

SAMOGLASNIKI
Akcent – kvantiteta in kvaliteta
Velika sprememba v razvoju latinske fonologije je izguba muzikalnega akcenta, ki ga je
latinščina v stari dobi očitno imela. Na muzikalni akcent pa je vezana še ena značilnost
latinskega fonološkega sistema, to je ostro ločevanje kvantitete samoglasnikov. To
ločevanje je bilo fonološko, funkcionalno: beseda je s spremembo kvantitete samoglasnika
spremenila pomen, slovnična oblika pa svojo sintaktično funkcijo.
Ă ~ Ā:         PĂLUS (gen. –ŪDIS) – 'močvirje' # PĀLUS (gen. –I) – 'kol', MĂLUM – 'zlo'
               # MĀLUM – 'jabolko'
Ĕ ~ Ē:         LĔVIS – 'lahek' # LĒVIS – 'gladek'
Ĭ ~ Ī:         HĬC – 'ta' (kazalni zaimek) # HĪC – 'tukaj' (prislov)
Ŏ ~ Ō:         SŎLUM – 'zemlja', 'tla' # SŌLUM – 'samo' (prislov), PŎPULUS – 'narod' #
               PŌPULUS – 'topol'
Ŭ ~ Ū:         SENATŬS (nom.) # SENATŪS (gen.) in tako vsi samostalniki 4. deklinacije
               na –ŭs, -ūs.

Gre za 2 različna fonema, ne le 2 glasova: gre torej za dva različna pomena spleta glasov.
Ugotavljamo tudi, da je razlikovanje med dolgimi in kratkimi samoglasniki pomembno tudi
zunaj naglasa. To razlikovanje pa se je gotovo izgubilo v govorjeni latinščini, ker ga romanski
jeziki ne poznajo. Po Lausbergovem mnenju se je propad razlikovanja kvantitete začel na
osko-umbrijskem območju. Iz izkušnje vemo, da se je v tujem jeziku najtežje priučiti
intonaciji oziroma zelo težko se v tujem jeziku znebimo svoje intonacije.

Pomembnost in s tem trdnost kvantitete je dokazana v latinski metriki, čeprav je upravičen
dvom o takem naglašanju: latinske besede, uklenjene v verz, je treba brati glede na dolžine in
kračine. Metrika pa govori, da so bila pravila latinskega naglašanja enostavna in stroga:
dvozložne besede so bile naglašene na predzadnjem zlogu: PATER, MATER; večzložne
besede pa so bile tudi naglašene na predzadnjem zlogu, če je bil ta dolg. Če pa je predzadnji
zlog kratek, je naglašen predpredzadnji zlog: MĔDĬCUS, CÓNVĔNIT – 'dogovorjeno je',
'prav je'. Mesto naglasa je torej v latinščini predvidljivo in potemtakem nima fonološke
vrednosti. Edino francoščina te možnosti nima, kajti naglašen je zmeraj zadnji zlog besede.


                                              12
Latinisti trdijo, da je tak fonološki sistem, glede na kvantiteto predzadnjega zloga, veljal
nekako do 4. stoletja. Takrat se že pojavljajo opozorila gramatikov in drugih pišočih: razlika
že ni bila več tako natančna. Eden od gramatikov trdi za svojo dobo, za 4. stoletje, da je težko
ločiti po naravi dolge zloge, razen če kdo verze skandira.

Izguba kvantitetnega razlikovanja samoglasnikov je potrjena tudi v metriki. Daktilski
heksameter je bil v vseh časih šolarjem predstavljen kot vzor stroge elegance. Že gramatik
Varo svari pred zamenjavo samostalnikov VĂS, VĂDIS – 'porok' in VĀS, VĀSIS – 'posoda',
ki imata različno sklanjatev in sta različnega spola. Na splošno se trdi, da je kvaliteta
(srednjih) vokalov zamenjala kvantiteto. Prav verjetno je, da so dolgi samoglasniki ozki, ali
vsaj ožji, kratki pa široki. Ves proces, ki je privedel do radikalne spremembe v latinskem
vokalnem sistemu, se je morda res začel v oskiščini, prvi otipljivi dokazi so ravno v
pompejanskih napisih. Dejstvo je, da grafije v pompejanskih napisih, poleg navedenega
heksametra, pričajo o slabem zaznavanju dolžine, tako predvsem pisava ae za e:
ADVAENTU, NUMAERIO, SAECUNDAE.

Latinski fonološki sistem – spremembe v romanskih jezikih
Latinski fonološki sistem se zdi enostaven in trden: to je sistem petih samoglasnikov, od
katerih je vsak lahko dolg ali kratek, kvantiteta pa ima fonološko vrednost. Distinktivne črte
so pri samoglasnikih torej tele:
    A) stopnja odprtosti
    B) kvantiteta
    C) mesto artikulacije

Latinski samoglasniški sistem pozna 3 stopnje odprtosti, torej ne loči med ozkima in
širokima e in o, kot na primer francoščina, loči samo dolge samoglasnike od kratkih, pozna
trdonebna i, e, mehkonebna u in o in nevtralni a. Ne pozna nosnih samoglasnikov, kot jih
imata francoščina in portugalščina, ne pozna palataliziranih velarnih samoglasnikov, kot npr.
francoska ü in œ. Naj to jasneje predstavi stari, a še zmeraj uporabni vokalni trikotnik: (s.73)


Ta fonološki sistem poznamo iz pisnih virov, iz literarne latinščine in ne iz govorjenega
jezika. Izguba fonološke vrednosti kvantitete je morala biti sočasna izrazitejšemu vrednotenju
kvalitete, kar je povzročilo, da so se dolgi vokali v izgovoru zožili, kratki pa razširili. Tak
sistem lahko ponazorimo takole: (s.73)


Na primer: lat. VĪVO - it., kast. vivo, lat. BĬBO – it. bevo, kast. bebo, lat. CRĒDO – it. credo,
kast. creo, lat. BŎNUM – it. buono, kast. bueno, lat. LŪCEM – it. luce, kast. luz.
Tak naj bi bil fonološki sistem v skupni romanski fazi, potem pa naj bi bil vsak romanski
jezik ali na tem obstal, ali doživel še kake spremembe. Predvsem gre za cepitev širokih e- jev
in o-jev, ki v italijanščini in francoščini diftongirajo v odprti poziciji. V francoščini sta
diftongirala v odprti poziciji tudi ozka e in o: FĬDEM – foi, SETA – soie.

Romanski jeziki pa kažejo nekaj bitnih odstopanj od sheme. Predvsem ta fonološki sistem le
ni bil splošnoromanski, kajti sardščina kaže docela svojo podobo. Za razliko od drugih
romanskih jezikov sardščina ne pozna razlikovanja med ozkima in širokima e in o. Na videz
ima isto fonološko shemo sicilijanščina, ki pozna ravno tako le 5 samoglasnikov proti
italijanskim sedmim, zunaj naglasa pa celo samo tri: i – a – u. Ta sistem velja na Siciliji in v


                                               13
južni Kalabriji, torej tam, kjer je bila grška kolonizacija še posebej močna, zato misli Rohlfs,
da je mogoče tak sistem pripisati vplivu grščine. Izjemen je vokalni sistem v romunščini. Je
asimetričen: v palatalni vrsti sledi splošnemu romanskemu razvoju, v velarni pa obdrži ločena
fonema u in o. Približno tako je bilo tudi stanje v dalmatščini in enak razvoj kažejo tudi
latinske izposojenke v albanščini. Ves ostali romanski svet pa pozna prehod ŭ > o.

Dejstvo, da je vzhodna latinščina v celoti spremenila vokalni sistem, se ponavadi razlaga s
tem, da je bila vsaj na Vzhodu razlika med u in o večja kot tista med i in e, in da se je to
razlikovanje obdržalo dlje časa kot v palatalni vrsti. Iz teh razlik med romanskimi jeziki je
očitno, da je osnovna shema, tako ljuba mladogramatikom in izhodišče za historično fonetiko
samoglasnikov, vendarle samo shema, jezikovna resničnost pa mnogo bolj zapletena in
mnogo bolj bogata.

Mesto naglasa v latinščini – odstopanja v romanskih jezikih
Od latinščine do romanskih jezikov se je glasovna podoba marsikatere besede tako
spremenila, da ni več prepoznavna. A vendar pri vseh glasovnih spremembah je mesto
naglasa ostalo eno in isto. Latinski ÓCŬLUM – 'oko' je komaj kje prepoznaven: fr. oeil, kast.
ojo, pt. olho. Naglas pa je ostal trdno na predpredzadnjem zlogu latinske besede.
Romanski jeziki poznajo vendarle nekaj izjem od tega trdnega pravila. Najprej je to
jezikoslovno manj pomembno število učenih, neljudskih besed, zlasti v francoščini. Npr.:
FABRĬCA – fr. fabrique, ki pa ima ljudsko dvojnico v forge, it. fabbrica. Romanski jeziki
poznajo nekaj skupnih primerov, kjer vsi poznajo premik akcenta z zloga, ki je bil naglašen v
latinščini, in sicer gre za tehle 5 skupin:
    A) samoglasnik pred soglasniško skupino – muta cum liquida
    B) samoglasnika i in e v hiatu
    C) naglašena predpona sestavljenega glagola
    D) desetice števnikov
    E) 3. oseba množine latinskega perfekta

   A) Samoglasnik pred soglasniško skupino – zveza zapornika in likvide l in r (muta cum
      liquida) je veljala za enostaven glas in torej ni ustvarjala pred seboj dolgega zloga. V
      govorjeni latinščini pa je očitno prišlo do spremembe, npr.: ÍNTEGRUM – it. intero in
      intiero, fr. entier, kast. entero, pt. inteiro.
   B) Latinska i in e v hiatu, torej pred drugim samoglasnikom, sta v tej samoglasniški
      zvezi nosila naglas, npr. CAPRÉOLUM, FILÍŎLUS, MULÍĔREM – romanski jeziki
      pa so soglasni: fr. filleul, kast. hijuelo, mujer, …
   C) Če je bil premik pri samoglasniški skupini –io-, -eo- izrazito zadeva fonetike, pa je
      premik naglasa s predpone na glagolsko deblo pogojem s psihološkim
      dejavnikom. Latinske glagolske oblike RÉCIPIT, ÍMPLICAT, CÓNTINET – fr.
      reçoit, emploie, contient, kast. recibe, contiene, …Kadar pa je sestavljanje
      neprepoznavno, se akcent ohrani: COLOCAT – kast. cuelga, fr. couche.
   D) Desetice števnikov so bile v latinščini naglašene na predzadnjem zlogu, ta je bil dolg
      po poziciji. Romanski jeziki soglasno dokazujejo, da se je moral naglas v skupni
      romanski fazi premakniti nazaj. Tako lahko sklepamo, da so se latinske desetice v
      ljudskem govoru že glasile VÍGINTI, TRÍGINTA – VINTI – it. venti, kast. veinte, pt.
      vinte, TRIENTA – it. trenta, fr. trente, kast. treinta, …Romunščina hodi pri števnikih
      od 11 dalje čisto svoja pota, namreč slovanska.
   E) Za 3. osebo množine perfekta, ki je v latinščini zvenela CANTĀVĒRUNT,
      zahtevajo romanske oblike it. cantarono, fr. chantèrent, kast. cantaron, kar pa seveda
      predpostavlja, da je bil ta zlog kratek.


                                              14
ENOSTAVNI SAMOGLASNIKI
Naj še enkrat ponovimo, da je velika sprememba v govorjeni latinščini odpiranje kratkega i-ja
v e in u-ja v o. Prvi zanesljivi primeri so že v hiperkorektni grafiji v pompejanskih napisih,
ravno tako pa imajo ti napisi velikokrat grafijo e za latinski i, in sicer tako pod naglasom kot
zunaj naglasa: VECES (=vices) – 'krat'. K temu bi morali prišteti še veliko glagolskih oblik, ki
se v korektni latinščini končujejo na –is, -it, tu pa se pojavlja –es in –et. Prehod u v o pa je
zelo slabo dokumentiran, navaja ga sicer Appendix Probi.
Zelo stara pa je tudi težnja v obratni smeri. Raba pa očitno ni pognala korenin: samo
italijanščina – samo toskanska italijanščina pozna še danes tak prehod: dicembre, cucina,
mulino.


DIFTONGI
Latinski diftongi literarne dobe AU, AE, OE kažejo v poznolatinskih tekstih znake
poenostavljanja. Najbolj odporen je gotovo AU: dokumenti iz Galije ga tja do 6. stoletja
kažejo kot nedotakljivega, ohranjajo pa ga romunščina, furlanščina in okcitanščina.
Dvoglasnik AU je poznala tudi dalmatščina. Najdemo ga v stari provansalski liriki in tudi v
stari katalonščini. Neka stara faza sardščine ga je poznala, danes pa je poenostavljen v a.
Portugalščina ga ohranjuje nekoliko spremenjenega: AURUM – ouro, TAURUM – touro,
preko o > ou.
Najmanj zapleteno usodo je imel diftong OE: poenostavil se je že zgodaj v ozki e. Močno
nejasen pa je razvoj diftonga AE. Problematičen je zato, ker je bil vsak diftong po naravi dolg,
romanski refleksi pa poznajo na mestu latinskega AE v odprtem zlogu diftong ie: QUAERIT
– it. chiede, kast. quiere. Se pravi, da je na tem mestu moral biti širok e, sicer bi ne bil mogel
dati diftonga v romanskih jezikih. AE se je torej poenostavil v e, a ta samoglasnik je dolg in
širok.

Droben problem predstavlja latinski CAESAR kot izposojenka v germanščini. Väänänen
misli, da gre za afektirano izgovorjavo v Rimu, kjer naj bi bil izgovarjan celo diftong –ai-, kar
je potem dalo pri izposoji Kaisar. Primerjava med latinščino in romanskimi jeziki kaže
presenetljivo sliko: latinski diftongi so se poenostavili, romanski jeziki pa so ustvarili nove.
Francoščina in italijanščina poznata diftonge samo v odprtem zlogu, kastiljščina, furlanščina
in romunščina diftongirajo tudi v zaprtem zlogu, npr.: it. terra, fr. terre proti kast. tierra. V
francoščini diftongira tudi ozek vokal, ne samo širok, npr.: lat. COLOREM, FLOREM, ki
zvenita v fr. couleur, fleur; v romunščini diftongira samo odprti e, ne pa o, a ta tudi v zaprtem
zlogu. Sardščina, okcitanščina, katalonščina in portugalščina romanskih diftongov ne poznajo.

Za pojave diftongiranja v tistih romanskih jezikih, ki diftonge poznajo, so našli romanisti
različne vzroke. Wartburg misli, da je bil močno naglašeni samoglasnik v galskem jeziku
zametek diftonga v galoromanščini oziroma v stari francoščini. Drugi jezikoslovci mislijo na
naravo akcenta v latinščini, ki naj bi bil padajoč. Menéndez Pidal pa opozarja na naravo
diftonga v romanskih jezikih, kjer je naglašen tudi drugi del, diftong je torej rastoč, važnejši
del pa je tisti, ki nosi naglas. Malmberg razlaga situacijo v španščini, torej diftongiranje tudi
v zaprtem zlogu, šp. tiempo proti fr. temps, s tendenco v španščini k odprtem zlogu, kar je
mogoče zaradi ohranjanja končnih samoglasnikov, francoščina pa je končne samoglasnike že
zgodaj izgubila pa so potem odprti zlogi redkost.

Metafonija – če misli tradicionalna historična slovnica, da je glavni vzrok za diftongizacijo
podaljšanje in potem podvojenje naglašenega samoglasnika in nazadnje disimilacija, mislijo


                                               15
nekateri pomembni romanisti, da je diftongizacija povezana z metafonijo. Metafonija (šp.
inflexión, nem. Umlaut) je pojav, pri katerem ugotavljamo vpliv končnega zaprtega vokala,
ali tudi polvokala yod, w na naglašeni samoglasnik v zlogu pred njim. Dobro je ločiti ta pojav
od apofonije (nem. Ablaut). Lep primer za to so latinski krepki perfekti: FĂCIO – FĒCĪ,
VĬDEO – VĪDĪ, VĔNIO – VĒNĪ. Metafonija pa je sprememba timbra: lat. FĒCĪ da kast. hice
in pt. fiz. Metafonija je vidna tudi v morfologiji samostalnika. V južnoitalijanskih narečjih na
primer tako ločijo moški spol od ženskega, metafonija pa ponuja tudi možnost za tvorbo
množine.
Metafonija je najbrž res pogoj za diftongizacijo: prva stopnja metafonije naj bi bila yè, wò,
torej nastanek rastočega dvoglasnika. Romanski jeziki nikakor niso skladni: v kastiljščini yod
preprečuje diftongizacijo, kast. niebla iz NIBULA proti lecho iz LECTU.


Nenaglašeni samoglasniki – SINKOPA
Razlike v razvoju naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov so občutne in razlogi zanje so
docela fiziološki. In sinkopa, izpad nenaglašenega samoglasnika med dvema soglasnikoma,
je tisti fonetični pojav, ki je najbolj spremenil podobo latinskih besed v romanščini. Ne gre
namreč samo za izpad samoglasnika, največkrat se z izpadom samoglasnika ustvari
nenavadna, včasih težko izgovorljiva skupina in romanski jeziki tako skupino izločijo ali kako
prilagodijo, in to na različne načine, tvorbo romanskega futura VENIRE HABEO: * VENIRE
Ò: * VEN(i)RÒ: * VENRÒ; it. verrò, fr. (je) viendrai, kast. vendré. Sinkopa je torej fonetični
pojav, ki zadeva samoglasnike, prizadene pa največkrat tudi soglasnike. Sinkopa je star pojav,
čeprav je iz arhaične latinščine znanih malo primerov.
Kvintilijan zatrjuje, da je imel cesar August izgovor CALIDUS za pedanten in afektiran ter da
je sam govoril caldus.

Sinkopo naznanja slabljenje nenaglašenih samoglasnikov, tako prehod a v e: za grški kerasos
– 'češnja' se najde CERASUS pa tudi CERESUS. Slabljenje je vidno tudi v listinah
merovinške dobe, en primer slabljenja a v e pa najdemo že v Appendix Probi-ju.

Raziskovalci latinščine v Galiji ugotavljajo, da se sinkopa redko pojavlja v dokumentih, pa
tudi malokdaj v literarnih tekstih. Ena ugotovitev pa je pomembna za vse tekste od krščanske
dobe dalje: najbolj dosledno je sinkopirana beseda DOMINUS, vendar nikoli v pomenu 'Bog'.
Na galskem ozemlju pa se najde sinkopirano obliko za svetnike, kralje, kraljice, škofe in
opate. Sinkopa je najbolj pogosta v trizložnih besedah, naglašenih na prvem zlogu.
Samoglasnik predzadnjega zloga takih proparoksitonov je v izrazito šibki poziciji.

Romanistika ugotavlja pomembne razlike med vzhodno in zahodno Romanijo. Ni mogoče
reči, da bi Vzhod sinkope ne poznal. V romunščini je sinkopa dokaj redka, pa tudi
italijanščina in sardščina ohranjata precej proparoksitonov, se pravi, besed z naglašenim
predzadnjim zlogom, ki poznajo na Zahodu krajšave: DUODĔCIM se glasi it. dodici, fr.
douze, kast. doce in pt. doze.
Latinske besede 4 zlogov kot ĂRMĀTŪRA imajo poleg glavnega naglasa tudi rahel stranski
naglas. V francoščini se ohranjajo samo zlogi, ki imajo samoglasnik a, in še ta oslabi v e, npr.
ORNAMENTUM – ornement, v nekaterih primerih je sinkopa popolna in je izpadel celo tak
zlog, tako SACRAMENTUM – serment. Francoščina je najbolj radikalno spremenila podobo
latinskih besed, drugi romanski jeziki pa so mnogo bolj konservativni. Vendar pa najdemo
tudi na Vzhodu primere, ki kažejo, da se je na Balkan razširila latinščina, ki je sinkopo že
poznala. Romunščina še danes kaže, da so bile istočasno v rabi polne, latinske oblike in
sinkopirane, npr. MASCŬLUM – mascul in MUSCŬLI – muschi – 'mišica'.


                                              16
V nekaterih fonetičnih okoliščinah pa je sinkopa najbolj pogosta: pojavlja se zlasti med
zapornikom in likvido l, npr. Appendix Probi VETŬLUS non VECLUS; med likvido r, l in
zapornikom, npr. SOLĬDUS non SOLDUS; med pripornikom in zapornikom; med
zapornikoma g in d ter t in k; med w in k; med w in t.

To so pogoji, ne vzroki. Pravi vzrok za sinkopo je treba iskati v psihičnih procesih: sinkopa je
izrazit pojav govorjenega jezika, hitrega, hlastnega izražanja. Seveda pa ti vzroki tukaj
delujejo, drugje pa ne. Francoščina zavzema izjemno mesto ne samo po številnosti situacij s
sinkopo, marveč sploh zaradi močne redukcije samoglasnikov. Romanisti se sprašujejo, če je
treba pripisati tako množičnost pojavov vplivu germanskega superstrata, prevladuje pa
mnenje, da dakijski substrat in slovanski superstrat nista poznala močnega intenzivnega
akcenta in to naj bi bil vzrok, da pozna romunščina sinkopo v majhni meri.

Samoglasniki v hiatu
V latinščini je veljalo pravilo, da je samoglasnik pred samoglasniki kratek. Tak samoglasnik
je torej že sam po sebi v šibkem položaju. E v sklopih EÁ, EÍ, EÓ kaže težnjo k izpadu: Nea
polis – 'Novo mesto' je danes Napoli. Drugod se kaže želja, da bi se hiatu izognili s
konzonantnim i-jem. Taka težnja je opazna celo v književnih delih, pri Plavtu, pri Horeciju,
opazil pa jo je gramatik Kvintilijan.

Romanistiko pa zanimajo predvsem tisti primeri, kjer je prvi samoglasnik v tej povezavi
postal polvokal, zlasti če je bil ta samoglasnik i ali e. Polvokal je palataliziral predhodni
soglasnik in se z njim zlil, naj je izginil ali ne, je lahko povzročil podaljšanje predhodnega
soglasnika. Prvi zapisani prehodi samoglasnika v polvokal so stari: i se pojavlja za e v
osebnih in krajevnih imenih, kot AURIUS, DIODATUS, …
O in u v hiatu navadno izpadeta: oblika FEBRARIAS opozarja FEBRUARIUS non
FEBRARIUS, QUATTOR – it. quattro, fr. quatre, kast. cuatro in pt. quatro.

Latinski sufiks –ARIUS kaže v svojem toskanskem refleksu, da je i postal polvokal in
palataliziral predhodni –r: CABALLARIUS > cavallaio – 'trgovec s konji'; enak fonetični
razvoj opažamo pri glasovnem sklopu AREA – 'aia'. Napisi in dokumenti v Dakiji tak i po
večini ohranjajo: ACTARIUS, ADVERSARIUS, a nekaj primerov izpada vendarle je:
ADVE(r)SARO – napis v Dalmaciji.

Protetični samoglasnik
Vzemimo kot primer prehod latinskega naglašenega a v e, kar je izrazito francoski pojav,
CANTARE – fr. chanter. Še dosti več posebnosti pa kažejo nenaglašeni samoglasniki, tudi
poleg skupnih tendenc, kot na primer prehod ponaglasnih i-jev in e-jev. Eden od pojavov pa
se vendar zdi toliko pomemben, da ga je treba posebej omeniti. Gre za dodajanje protetičnega
samoglasnika pred soglasniško skupino, ki se začenja s sičnikom s- (st-, sp-, sk-, itd.).
Normativne slovnice italijanskega jezika imenujejo tak s s-impura in predpisujejo uporabo
člena lo in ne il pred samostalniki moškega spola s takim začetkom, torej il libro proti lo
studente.

Taisti pojav najdemo v napisih iz prvih stoletij naše dobe, a razlog ni samo v tem, da bi se
izognili skupini treh zaporednih soglasnikov. Primerov skozi vsa prva stoletja ni dosti, a
protetični samoglasnik se pojavlja tudi za besedo, ki se končuje na samoglasnik. Posredno, a
prepričljivo, dokazujejo eksistenco takih glasovnih tvorb hiperkorektnosti: bere se SPANIA
za 'Hispania', STORIA za 'historia'. Ta fonetični pojav je pomemben zato, ker je prav običajen


                                              17
na Zahodu Romanije, v neki meri pa dopuščen tudi v Italiji. Seveda pa ima to žarišče tudi
fonetično oporo: zahodni romanski jeziki, zlasti francoščina, dokaj verno ohranjajo končne
soglasnike, pa gre morda tudi tu za težnjo k blagoglasnosti. Vsekakor pa kaže Zahod močno
homogeno uveljavljanje protetičnega e in Vzhod ne: SCOLA - fr. école, kast. escuela, it.
scuola, SCRIBERE - fr. écrire, kast. escribir, pt. escrever, it. scrivere.

SOGLASNIKI
Bolj kot pri samoglasnikih moramo pri soglasnikih imeti pred očmi, da je izgovorjava lahko
močno različna od pisave in da je ta zato varljiva; celo fonetični zapisi niso docela skladni.
Bolj kot samoglasniki so soglasniki odvisni od fizioloških okoliščin; če je mesto akcenta
važnejše pri prvih, so pa ti pogojeni z mestom v besedi ali v govorni enoti. Bolj kot pri
samoglasnikih je tu pomembna sintaktična fonetika: samoglasnik lahko v sintaktični povezavi
odpade, pri soglasnikih pa je cela vrsta sprememb, ki jih povzroča povezava z drugimi
elementi v sintagmi ali stavku. Inovacije so pri soglasnikih kompleksnejše, veliko jih je tesno
vezanih na spremembe v vokalnem sistemu, še posebej je to vidno pri sinkopi. Latinski
soglasniški sistem je bil ubožnejši kot romanski: ni poznal zlitnikov, tudi šumevcev ne,
vendar je bilo soglasniških fonemov dosti, ker sta lahko tvorila opozicijo enostavni in dvojni
soglasnik: ANUS – 'starka' in ANNUS – 'leto', STELA – 'steber', 'nagrobni kamen' in
STELLA – 'zvezda'.

V francoščini so dvojni soglasniki samo etimološke grafije, homme, kastiljščina in
portugalščina pa poznata táko fonološko opozicijo samo pri paru rr – r in še to v zelo redkih
besedah, kot npr. kast. querría – quería, perro – 'pes' – pero – 'toda'.
Glede na to, da so v latinščini dvojni soglasniki igrali pomembno vlogo, je njihovo izginotje
povzročilo potres v sistemu: nezveneči dvojni (dolgi) soglasniki so se poenostavili, postali so
kratki in tisti, ki so že v latinščini kratki, postanejo zveneči. Iz dokumentov in napisov ni
mogoče dokazati, da je poenostavljanje dvojnih soglasnikov kronološko pred sonorizacijo,
jezik napisov pa kaže, da je celo kasnejše.

Soglasniški sistem, kot ga je mogoče razbrati iz literarne latinščine, lahko ponazorimo s tako
shemo: (s. 95)

Mesto                 labiali           labiodentali          dentali            labiovelari             velari
artikulacije
Zvenečnost          nezv. / zv.           nezv. / zv.        nezv. / zv.             nezv. / zv.       nezv. / zv.
Zaporniki       p         b                              t         d            kw        (gw)     k         g

Sonanti                   m                                        n
(nosni)
Sonanti                                                  l
                                                         r
Priporniki                          f          v, w      s                                         h


Posebej velja opozoriti na zvezo, imenovano 'muta cum liquida', skupino zapornika z
likvido l ali r: (s. 95)

          ''mutae''             labiali           dentali              velari
          Nezveneči               p                  t                   k



                                                        18
         Zveneči              b               d               g
         Aspirirani           f              th               h
+ ''liquidae'' l, r

Končni soglasniki
Za romanske jezike je pomembno, da so bili končni soglasniki v latinščini šibko izgovarjani.
Njih število je bilo sploh močno omejeno, samo –r, -l, -s, -m, -n, -t so lahko končevali besedo
in zelo redko –c. Latinščina očitno na koncu besede ni trpela konzonantnih skupin. Za izgubo
končnega –t so porok romanski jeziki, pa tudi obilica primerov v pompejanskih napisih.
Metrika uči, da je bil zlog, ki se je končeval na –m, lahko elidiran in je tvoril z začetnim
zlogom naslednje besede, če se je ta začenjal s samoglasnikom, eno samo metrično enoto:
MULTUM ILLE v tej zvezi –m ni izgovorjen in samoglasnika se zlijeta v en zlog, torej
[multílle]. Šibkost končnega –m je potrjena tudi v napisih. Zlasti se –m izgublja v
enozložnicah: najde se CU AMECIS za CUM AMICIS. Šibkost so zaznali tudi že latinski
gramatiki. V romanskih jezikih se –m obdrži kot nazal –n: REM – fr. rien; QUEM – kast.
quien, pt. quem.

Posebne obravnave je bila deležna usoda končnega –s, za kar je razlog na dlani. Nekateri
romanski jeziki poznajo končni –s kot morfem za 2. osebo glagolskih paradigem in kot
morfem za množino pri samostalniku. Znameniti švicarski romanist von Wartburg je ta
morfem vzel kot eno od karakterističnih črt za delitev romanskih jezikov na vzhodno
(romunščina, stara dalmatščina, italijanščina) in zahodno skupino (sardščina, romanski govori
v Alpah, francoščina, frankoprovansalščina, provansalščina in vsi trije romanski jeziki na
Iberskem polotoku, katalonščina, kastiljščina in portugalščina). Po njegovi teoriji so bila
ozemlja, ki danes ne poznajo končnega –s latinizirana ''od spodaj'', tista pa, kjer ta –s obstaja,
ali je bil vsaj izgovarjan skozi dolga stoletja, so bila latinizirana z jezikom administracije,
vladajočega razreda, jezikom šole in kulture. Na primer: it. canti se zoperstavljajo fr. (tu)
chantes, kast. in pt. cantas. Vzhodna Romanija ne tvori množine samostalnikov s pomočjo
morfema –s, v zahodni Romaniji pa se –s po analogiji vriva celo v I. in II. Deklinacijo.

Latinisti so dognali, da je arhaična latinščina izgubila –s v končni poziciji, da se je pa v visoki
literarni dobi raba spet utrdila. Navaja se Cicerona, ki pravi, da je opuščanje končnega –s
nekdaj bilo elegantno, uglajeno, v njegovem času, pa da je bilo kmečko. Romanisti imajo pred
očmi predvsem to, da Appendix Probi nikjer ne graja opuščanja končnega –s, ima pa šestkrat
zapisan odpad končnega –m.

SONORIZACIJA in LENIZACIJA
Drugi jezikovni pojav, ki po Wartburgovi klasifikaciji loči jugovzhodno Romanijo od
severozahodne, je ohranjanje nezvenečih zapornikov v medvokalnem položaju na Vzhodu,
oziroma njih sonorizacija ali lenizacija na Zahodu. Pri vsakem takem pojavu pa je dobro
ločiti vzroke od pojava. Sonorizacija je jezikovni pojav, pri katerem nezveneč glas pridobi
zvenečnost, največkrat zato, ker je okolje tako: lat. POSSE je v ljudskem jeziku gotovo imel
inačico * POTERE, kastiljsko pa se glasi poder: nezveneči /t/ je med dvema samoglasnikoma,
in samoglasnika sta seveda zveneča, prešel v svojo zvenečo varianto /d/. Fonetika govori o
asimilaciji, ker se je /t/ asimiliral. Popolna asimilacija je zlitje dveh glasov, zato seveda
najbolj zadeva soglasniške skupine. Lahko pa gre tudi samo za delno asimilacijo. Navadno je
prvi glas tisti, ki se priliči drugemu, redko je obratno.

Razvoj romanskih jezikov daje veliko gradiva za opazovanje delne ali popolne asimilacije
soglasnikov med dvema samoglasnikoma, se pravi sonorizacije in lenizacije: lat. PRATUM –


                                                19
kast. in pt. prado, fr. pré. Na Zahodu pa ugotavljamo sonorizacijo ali celo popolno asimilacijo,
zlitje: CANTATUS je it. cantato, kast in pt. cantado, fr. chanté.

Pri bilabialih je treba omeniti nadaljno stopnjo procesa, tisto, ki pravzaprav zasluži ime
lenizacija, to je prehod zvenečega zapornika v pripornik, npr. BIBERE > bevere ali, s
popolnim zlitjem, it. bere. Iz morfologije glagola lahko navedemo podoben primer treh
stopenj: lat. CANTABAT je dal it. cantava, kast. cantaba, fr. chantait.

STRNIMO: eden od najpomembnejših pojavov asimilacije je romanska lenizacija, ki
zaobjema sonorizacijo, torej prehod nezvenečega glasu v zveneč glas, lenizacijo, prehod
zapornika v pripornik ali celo popolno asimilacijo, zlitje, priličenje enega od glasov drugemu.
Asimilacija, delna ali popolna, je jezikovni pojav, in jezikoslovje ga je dolžno kar najbolj
natančno opisati. Pravi vzrok za asimilacijo je stalna težnja pri človeku, da bi s čim manj
napora izrazil tisto, kar želi povedati. Človeški govor je prežet z ekonomičnostjo – krajšave
besed, povzemanje besed…
Težnja k manjšemu naporu, ki se kaže v delni ali popolni asimilaciji nezvenečih zapornikov
pa ni v enaki meri lastna vsem jezikom: ni je poznala latinščina, pojav ni panromanski.
Latinski izraz ROTA lahko služi za ponazorilo: fr. roue, kast. rueda, pt. roda. Enako velja za
samoglasniško skupino ''muta cum liquida'': lat. PETRA zveni na Vzhodu, v Italiji pietra,
na Iberskem polotoku pedra, piedra, v Franciji na jugu piera, na severu pa pierre.

Včasih je mogoče pomisliti tudi na neljudske, učene ali napol učene besede, kot npr. lat.
PATREM, MATREM, ki dasta v it. padre, madre, torej tako kot v kast. ali pt., torej s
sonorizacijo, medtem ko sta ljudski obliki v Toskani babbo in mamma.

Pravo razmejitveno črto pomagajo ugotavljati krajevna imena ravno v naših krajih: primerjava
toponimov kelt. BILIAKOM, POETOVIO, LONGATICI, KAPRIS, ki imajo pri slovencih
glasovno podobo Beljak, Ptuj, Logatec, Koper. Govori za to, da so naši predniki ob naselitvi
naleteli na toponime s sonorizacijo zahodno od črte Beljak – Koper.

Oprijemljivi dokazi za sonorizacijo so dokaj pozni. Kot pri drugih pojavih so tudi tukaj
pompejanski napisi kronološko prvi. Appendix Probi ne nudi skoraj ničesar. Napisi iz
obdonavskih provinc poznajo nekaj primerov sonorizacije, ki so verjetno iz 3. stoletja:
GREGA za GRAECA, FEIT iz *FEGIT za FECIT. Precej primerov sonorizacije nudijo sicer
pozni napisi z Iberskega polotoka, iz 7. stoletja, še bolj značilne pa so hiperkorektnosti v teh
napisih, kot npr. CLORIAE za GLORIAE. Prepričljive hiperkorektnosti se najdejo tudi v
napisih na zarotilnih tablicah. Sonorizacija v zaimku METIPSIMUS, ki da celo it. medesimo,
kast in fr. pa mismo in même se zdi zelo stara, sicer bi bil –d- ne izpadel.
Sonorizacija ni omejena na zapornike, saj poznajo romanski jeziki tudi opozicijo s:z, vendar
ne vsi. Da pa je sonorizacija proces, ki je poznan v večini romanskih jezikov, kažejo primeri
kot RATIO, RATIONEM it. ragione, fr. raison, kast. razón. Romanski jeziki nudijo nekaj
primerov sonorizacije tudi na začetku besede. V nekaj zelo redkih primerih doživi
sonorizacijo tudi nezveneči velar v skupini CR: CRASSUS – GRASSUS – it. grasso, fr. gras.

Nadaljnja stopnja glasovnega razvoja je lenizacija, prehod zvenečega zapornika v
medsamoglasniškem položaju v pripornik ali celo popolno zlitje, izginotje. To potrjuje prehod
B > V. Pojav je splošnoromanski in tudi grafija nas ne more premotiti, kast. haber, kjer je
izgovor gotovo frikativni β. V dentalni vrsti nimamo primernega grafičnega znaka, da bi
označili stopnjo pripornosti, torej prvi rezultat lenizacije. Za francoščino, ki je med
romanskimi jeziki šla najdlje, je med latinsko obliko FRATREM in današnjo frère poučna


                                              20
grafija samostalnika. Popolno zlitje se ne pojavlja samo v francoščini, poznajo ga tudi
beneška narečja, enako tudi kastiljska narečja, predvsem v preteklih deležnikih. Začetna
stopnja te lenizacije je v rahlo aspiriranem izgovoru končnega –d: Madrid, bondad, ali celo s
sičnikom Valladolid [valjadoliz].

Enako podobo kažejo velari. Lat. RUGA je v pomenu 'cesta' pt. rua, fr. rue, v pomenu 'guba'
pa je it. ruga, kast. in pt. arruga.
Pri labiodentalnem v ali w je treba povedati, da pred soglasniki izpada že v latinščini.
Appendix Probi dokazuje tudi izpadanje pred velarnim samoglasnikom u. Nesigurnost v
izgovoru, ki jo najbolje občuti sodobna kastiljščina, pa je vidna tudi v romanskih refleksih:
lat. CORVUS je it. corvo, fr. corbeau.


PALATALIZACIJA
Zanesljivo sodi med pojave asimilacije tudi palatalizacija. Gre za vpliv palatalnih vokalov i in
e na predhodne soglasnike. Pojav zadeva vse romanske jezike, a v zelo neenaki meri, kaže se
v nekaterih primerih že v starejših fazah latinščine, a grafija nam marsikje megli jasno
predstavo. Palatalizacija je včasih, a redko, tudi popolna asimilacija, tako v primerih, ko je
refleks razvoja v romanskih jezikih čisti palatal j: lat. FILIA – fr. fille, lat. VINEA – fr. vigne,
it. vigna, kast. viña. Ponajvečkrat imamo opraviti s prepalatali. Pri tem velja poudariti, da je
bil polvokal zveneč pripornik, in da je bil dolg. Palatalizacija je kompleksen pojav, ki ne
zadeva v enaki meri (bi)labiale, dentale in velare. Pojav je kompleksen tudi zato, ker gredo
romanski jeziki vsaksebi, pa tudi posamezna narečja niso zmeraj skladna s standardnim
jezikom.

Romanistika uporablja največkrat izraza ''prva in druga palatalizacija'', vendar izraza nista
dobra. Pri tem se kot druga palatalizacija razume palatalizacija v francoščini, in sicer gre za
palatalizacijo velarov pred palatalnim a in ga vidimo v francoskih besedah kot npr. chat, chez,
chose, jambe, joie, ki v svojih izvirnih besedah lat. CASA, CAUSA, GAMBA, GAUDIA
nimajo palatalnega soglasnika. Prva palatalizacija po tej razdelitvi pa je vse tisto, kar je zadelo
soglasnike v prejšnjih dobah. Vendar je tudi pri tej ''prvi'' palatalizaciji nujno ločiti dve,
bistveno različni fazi. Resnično prva, najstarejša je palatalizacija pred polvokalom /y/, ta je
panromanska. Enako usodo je doživljal tudi zveneči dental, če mu je sledil /y/.
Ni pa panromanski pojav palatalizacija velarnih zapornikov pred svetlima samoglasnikoma i
in e. Manjka v sardščini in tudi v dalmatščini.

Sicer pa so si romanski jeziki skladni: velarna zapornika doživita pred palatalnima
samoglasnikoma palatalizacijo. Odveč je dodati, da je bil izgovor v latinščini drugačen kot ga
kaže grafija C: izgovor velara /k/ v AMICUS, CANIS ni vprašljiv, o velarnem izgovoru C in
G pred e in i pa pričajo tudi izposojenke v germanskih jezikih. Velarni izgovor potrjujejo
zapisi latinskih besed v grščini, tudi lastnih imen, kot npr. KIKERO.

Fonetično si prav lahko predstavljamo, da je palatalni samoglasnik vplival na soglasnik pred
njim in ga počasi asimiliral. Palatalizirani /k'/ je bil najprej pozicijska varianta fonema /k/,
potem samostojni fonem v opoziciji z velarnim /K/.
Romunščina palatalizacijo pozna: CAELUM – cer, CIVITATEM – cetate. Palataliziran je
celo fonem /ku/: QUAERERE – cere.

Zlitniki in palatalizacija



                                                21
Zlitnikov (afrikat) latinščina ni poznala. Njihov nastanek je tesno vezan na spremembe, ki jih
povzroča palatalni samoglasnik v hiatu /y/. Po tem, kako se razvijajo latinski zaporniki pred
palatalnimi samoglasniki, deli jezikoslovec Iordan romanski svet v tri dele: vzhodni,
osrednji in zahodni.
1.) V vzhodni del gredo romunščina, južnoitalijanska narečja in sardščina:
        - t pred y, e, i in k pred y dasta dentalni zlitnik /c/
        - k pred e, i da prepalatalni zlitnik /č/

2.) Osrednji del predstavljajo Toskana in romanski jeziki v Alpah:
        - t pred y da dentalni zlitnik /c/
        - k pred y in pred e, i dasta prepalatalni zlitnik /č/

3.) Zahodni del predstavljajo romanski jeziki v nekdanji Galiji in na Iberskem polotoku:
        - t pred y, k pred y in k pred e, i dajo dentalni zlitnik /c/
Nekaj primerov bo bolje osvetlilo razlike v jezikih:
            - t pred y, e, i oziroma samo pred y: lat. PUTEUS – 'jama' – sard. puthu, tosk.
                pozzo
            - k pred y: lat. *FACIA – 'obraz' – it. faccia, stfr. face
            - k pred e, i: lat. CAELUM – 'nebo' – it. cielo, stkast. cielo, stfr. ciel.

Romanski jeziki poznajo še nekaj primerov palatalizacije, to so:
  1.) že omenjena, severnogaloromanska palatalizacija, omejena na francoščino: palatalizira
      velar pred samoglasnikom a: CAPUT – chef, CASA – chez
  2.) palatalizacija velara v enaki poziciji, pred samoglasnikom a v alpski romanščini:
      CAPUT – furl. ciaf [čaf], CASA – ciaze [čaze], ni istodobna palatalizaciji v
      francoščini
  3.) španski refleks latinske konzonantne skupine –KT-
  4.) razvoj začetnih skupin KL-, PL-, FL- v portugalščini: lat. CLAMARE > chamar
      [šamar], PLICARE > chegar [šegar], FLAMMA > chamma [šama]. Pojav je deloma,
      za skupino kl-, znan tudi iz beneških narečij.

Drugi romanski jeziki te skupine ali ohranjajo ali palatalizirajo samo likvido, lat. PLANGERE
– it. piangere, kast. llorar, llegar, llamar.

Soglasniške skupine
Nekajkrat smo srečali pojave, ki so se tikali enostavnih soglasnikov in soglasniških skupin.
Eden teh pojavov je asimilacija. Asimilacijo pogojuje težnja, da bi s čim manj napora
povedali to, kar želimo: lat. SEPTEM vsebuje soglasniško skupino –PT-, ki je v romanskih
jezikih doživela asimilacijo, in tako najdemo it. sette, drugod pa celo samo drugi soglasnik v
skupini, kar pa ni nič drugega kot poenostavljanje dvojne konsonance, kast. siete, pt. sete.
Francoski sept nikakor ne predstavlja ohranjanja latinske soglasniške skupine, ampak je zgolj
etimološka grafija.

Pojav asimilacije je poznan v velikem številu jezikov, je nekako vsesplošen pojav in ga prav
dobro razložimo: izgovor je lažji, zahteva manj napora. Ni pa mogoče razložiti, zakaj ni
soglasja med dvema sorodnima jezikoma, ali celo med dvema narečjema, vzemimo v
latinščini AGO, AGERE – 'delovati' in pretekli deležnik tega glagola ACTUM. MAGNUS
ima obliko presežnika MAXIMUS. Velikokrat je asimilacija opazna samo v izgovoru, v
grafiji pa ne, ta je zmeraj bolj konservativna kot živi govor.



                                             22
Primeri za asimilacijo so v latinski književnosti zelo stari. Gotovo gre za asimilacijo tudi tam,
kjer je bil prvi soglasnik v skupini odpadel: zaimek IDEM – 'isti' je zagotovo nastal iz
kompozicije *IS-DEM.
Tudi tukaj je Appendix Probi dragocen pripomoček za dojemanje govorjene latinščine tiste
dobe. V tem seznamu napak najdemo MILES non MILEX, ARIES non ARIEX, kar pomeni,
da se je soglasniška skupina –KS- že poenostavljala v –S. V seznamu najdemo HERCULES
non HERCULENS, OCCASIO non OCCANSIO, kar kaže da se je soglasniška skupina –NS-
že poenostavljala, torej izgubljala nazalni element.
Stanje v romanskih jezikih: za lat. DIXI – it. dissi, fr.(je) dis; za lat. MENSA – kast. in pt.
mesa.
Nekatere soglasniške skupine nas še posebej zanimajo:
1.) –KS- > SS > S: poenostavljeno skupino –KS- poznajo napisi: SESTUS (=SEXTUS) –
'šesti'. Pogosta oblika v napisih je VISIT za VIXIT, perfekt glagola VIVERE.

2.) –KT- > TT > T: napisi dajejo malo gradiva: v Pompejih se bere OTAUS (=OCTAVUS),
FATA (=FACTA). Appendix Probi opozarja, primera AUCTOR non AUTOR,
AUCTORITAS non AUTORITAS. V romanskih jezikih najdemo asimilacijo kt > tt samo v
italijanščini in sardščini: lat. FACTUM je it. fatto, NOCTEM je it. notte, *LACTEM – latte,
OCTO – otto. Romunščina pozna prehod –kt- v –pt-, medtem ko se v zahodni Romaniji
skupina –kt- z disimilacijo spremeni v –ht-, nadaljnji razvoj pa je v posameznih jezikih
različen: fr. fait, nuit, lait, huit; kast. hecho, noche, leche, ocho; pt. feito, noite, leite, oito. Del
romanistov misli, da je treba tak razvoj razlagati s keltskim vplivom, med njimi je Wartburg.
Drugi, med njimi Lausberg, pa vidijo v tej disimilaciji dejavnost osko-umbrijskega substrata.

3.) –NS- > S: prvi izpričani pojavi izgube nazala v skupini –NS- sežejo celo v 3. st.pr.n.št.:
COSOL za CONSUL, CESOR za CENSOR. Veliko primerov imajo napisi v Pompejih, pa
tudi veliko hiperkorektnih oblik.

4.) –PS- > SS > S: nekaj primerov za asimilacijo imajo pompejanski napisi, kjer se bere ISSE,
ISSUS, ISSA, sicer pa so romanski jeziki pri skupinah, kjer je drugi element –s, navadno
skladni med seboj.

5.) –PT- > TT > T: romunščina skupino ohranja: sapte prihaja iz SEPTUM, rupt pa prihaja iz
RUPTUM in tako je bilo tudi v dalmatščini.

6.) –MN- > NN
    -MB- > MM
    -ND- > NN
Asimilacija –MN- v –NN- je neznana romunščini. Francoščina tudi tu kaže etimološko
pisavo. Kastiljščina ima palatalizacijo skupine: sueño prihaja iz SOMNUS ali SOMNIUM,
dueña prihaja iz DOMNA in DOMINA. Drugod je po večini asimilacija v –NN- donna,
sonno, redno v –MM-: SOMNUS, SOMNICULUS – fr. somme, sommeil.
 -MB- in –ND- sta doživela asimilacijo, tako se zdi večini romanistov, pod vplivom osko-
umbrijskega substrata. Prisotnost takih asimilacij v katalonščini in aragonskem narečju je
navedla španskega filologa Menéndeza Pidala na misel, da so ta severovzhodni del Iberskega
polotoka kolonizirali Oski, vendar za kolonizacijo Oskov ni zadosti zgodovinskih dokazov.
Nekaj primerov asimilacije –MB- > MM (M) poznajo romanski jeziki tudi zunaj oskiškega
območja; lat. PALUMBA se nadaljuje v katal. in kastil. kot paloma.




                                                   23
Soglasniška skupina –TL- je bila latinščini neznana; nastala je ob sinkopi šibkega
samoglasnika v predzadnjem zlogu; govorjeni jezik pa je zamenjal to nenavadno skupino za
velarno –KL-. Vzhod in Italija sta v soglasniški skupini palatalizirala likvido l: rom. vechiu,
it. vecchio, drugod je bil velarni k tisti, ki je postal palatalen: fr. vieil, pt. velho, kast. viejo.

Ob koncu tega kratkega pregleda glasovnih sprememb, ki ločijo latinščino od romanskih
jezikov, bi lahko glavne črte povzeli takole:
                     1.) najvažnejša inovacija v samoglasniškem sistemu je izguba kvantitete:
                         dolgi in kratki samoglasniki niso več fonemi, ampak samo položajne
                         glasovne variante
                     2.) fonološko razlikovanje dolg samoglasnik ~ kratek samoglasnik
                         zamenja pri srednjih samoglasnikih e, o: fonološko razlikovanje ozki
                         e in o v široki e in o
                     3.) razlikovanje kvalitete pri samoglasnikih e in o ni panromanski pojav,
                         v nekaterih jezikih in posameznih narečjih pa je komaj zaznavno
                     4.) Glasovne inovacije so lahko splošnoromanske ali pa zadevajo samo
                         del romanskega sveta. Zdi se, da ima nazalnost samoglasnikov
                         fonološko vrednost samo v francoščini
                     5.) Tudi za soglasnike je izguba kvantitete izguba fonološkega
                         razlikovanja; le italijanščina, razen severnih narečij še pozna dolge
                         (dvojne) in kratke soglasnike in ta opozicija je fonološka
                     6.) Latinskim zapornikom in pripornikom se v romanskih jezikih
                         pridruži še ena kategorija, zlitniki, nastali v glavnem s palatalizacijo
                         soglasnikov
                     7.) Romanski jeziki poznajo, vsi, opozicijo zvenečnost ~ nezvenečnost,
                         vendar ta pri pripornikih nima povsod iste teže: je distinktivna v
                         francoščini, v italijanščini je redko distinktivna, kot razlikovalna črta
                         pa ni znana kastiljščini
                     8.) V romanskih jezikih so se pojavili novi fonemi, latinščini neznani: č,
                         g, l, n, š, ž, torej zlasti (pre)palatali
                     9.) Pojavi glasovnih sprememb zadevajo največkrat soglasnike in
                         samoglasnike. Usoda samoglasnikov je bitno vplivala na razvoj
                         soglasnikov:
                            s sinkopo so bile ustvarjene soglasniške skupine, včasih
                                ponekod težko izgovorljive
                            samoglasniško okolje je spremenilo soglasnik, ki je lahko
                                doživel sonorizacijo, lenizacijo, ali celo izpadel
                            palatalni samoglasnik je močno vplival na soglasnik pred njim
                                in ga delno palataliziral v večini romanskih jezikov.
                                Palatalizacija ali pa sibilantizacija pa je splošnoromanski pojav,
                                kadar je bil palatalni samoglasnik v hiatu, torej pred drugim
                                samoglasnikom.




                                                 24
LATINIZMI
Ob tem pregledu fonetskih sprememb od latinščine do romanskih jezikov se nehote prikrade v
zavest misel, da poznajo današnji romanski jeziki tudi druge oblike teh istih besed. Gre za
besede, izraze, ki jih navadno imenujemo latinizme. Latinizem, neljudska, učena beseda je
izraz, ki je že latinski, ali pa je narejen iz latinskega gradiva ali vsaj po latinskih vzorcih.
Vsekakor pa ni šel skozi vse tiste faze, ki so jih prešle ljudske besede, ampak je bil iz
latinščine privzet.
Navadno z izrazom latinizem mislimo na glasovno podobo. Predvsem velja, da je latinizem
splošnemu pogovornemu jeziku nekak tujek, med latinizme gredo po večini abstraktni in
tehnični izrazi. Latinizem pa ni nujno omejen na ozek krog uporabnikov: skupni evropski
besednjak politično-socialne smeri ima toliko latinizmov, da bi morali evropski časopisi iziti
brez prve strani, ko bi bili prisiljeni, da se vsem tem latinizmom odpovedo. Zaradi različnega
jezikovnega razvoja posameznik romanskih jezikov latinizmi niso povsod enako zaznavni.
Latinski obliki besede AQUA ustrezajo v romanskih jezikih ljudske oblike, npr. it. acqua,
kast. agua, fr. eau in te ljudske besede imajo očitne latinizme v učenih, tehničnih pridevnikih
tipa 'vodna (ptica)' – acquatico, acuático, francosko pa acqueux. Za romunščino in
italijanščino je težko reči, ali je tak pridevnik latinizem ali ne, v kastiljščini je to že lažje,
francoščina pa je tako spremenila glasovno podobo svojih besedi, da izraza eau – acqueux
nista v nikakršni zvezi. Francoščina ima takih dvojnic veliko, npr. nez – nasal, mûr – maturité.
Dvojnice (doublettes, doppioni) so znane iz vseh romanskih jezikov in praviloma dobijo
različne pomenske odtenke: italijanska cosa in causa, fr. chose in cause so seveda fonetične
dvojnice, predvsem pa so pomensko različne besede.
Ljudska beseda in učena, latinizem, nekako porazdelita semantično polje, približno tako, kot
se obnašata domača beseda in tujka (vzemimo za primer tajnik in sekretar).
Fonetične dvojnice torej postanejo problem, ki zadeva semantiko. Fonetično je črta, ki loči
ljudsko besedo od latinizma dokaj ostra. Latinska INSULA je lahko poučen primer: kot
popolni latinizem obstaja ne samo v romanskih, ampak v evropskih jezikih nasploh: it. isola
jasno kaže polučeno glasovno obliko: soglasniška skupina –NS- se je poenostavila v –S-,
kratki latinski ŭ se je odprl v o. Povsod drugod razen v kastiljščini je bil –s izločen: fr. île, pt.
ilha.




                                                 25
                                      3.) DEL – BESEDE

BESEDA

Z izrazom besedišče, besedni zaklad nekega jezika razumemo skupnost vseh besed, ki jih
jezik ima, ne da bi pri tem upoštevali njih funkcijo v stavku, ali spremembe, ki jih
leksikalnemu, nespremenljivemu delu povzroča menjava morfemov. Tudi izolirana beseda ni
brez morfemskih oznak: it. lavoro lahko razumemo kot samostalnik in vidimo v končnici -o
morfem za moški spol ednine, lahko pa razumemo isto besedo kot glagol in vidimo v končnici
morfem 1. osebe ednine sedanjika.
Beseda nas lahko zanima sama po sebi. Govorí o duhovnem in materialnem življenju tistega,
ki jo uporablja, razodeva stopnjo njegove izobrazbe, socialno okolje, v katerem govoreči živi,
njegove interese, za ves narod pa zlasti razodeva stopnjo družbenega razvoja.
Besedišče je najbolj nestabilna sestavina jezika: so besede, ki izginjajo, ne da bi za seboj
pustile kakršno koli sled; druge obstanejo, pa se pomensko spremenijo; zelo majhen del pa
ostane tako glasovno-oblikovno kot pomensko.

Vsak jezik ''se bogati'', se pravi, da ustvarja izraze za pojme, ki jih dotedanja faza socialnega
razvoja ni poznala, vzemimo kot primer žensko obliko samostalnikov, ki poimenujejo nekdaj
izključno ''moške'' poklice in dejavnosti. Za izraz v ženskem spolu samostalnika ni bilo
potrebe. Izrazi, ki so bili v zvezi z vitezom in njegovo opremo so postali nepotrebni in
neuporabni. Moderna doba pa ima bogato izrazoslovje, ki se tiče sodobnih prevoznih sredstev,
česar pa jezik nekdaj ni poznal, ne potreboval.

SEMANTIKA IN BESEDIŠČE

Izhodišče razpravljanja o besednem zakladu v latinščini in v romanskih jezikih je z ene strani
ugotavljanje stanja v latinščini, z druge analiza inovacij. Tudi tukaj je nujno ločiti inovacije,
jezikovne spremembe, jezikovne pojave, ki so novi, in pa dejavnike, ki so vzrok tem
inovacijam. Potrebno je ločiti pojave od vzrokov, ki jih, sledeč Milletu, lahko razvrstimo v
štiri skupine:
      Zgodovinski dejavniki
      Socialni dejavniki
      Čisto jezikovni dejavniki
      Psihični dejavniki

Lahko bi rekli, da predstavljata prvi dve skupini izrazito zunanje, nejezikovne dejavnike,
drugi dve izrazito notranje. Prvi vzroki so seveda zmeraj psihične narave, skoraj zmeraj:
težnja k večji ekspresivnosti, k večji jasnosti, k večji preciznosti, pa tudi težnja k manjšemu
naporu, lenobnost.

Latinščina – jezik kmetov

Latinščina je na svojem začetku jezik majhne skupnosti. Tako uči zgodovina. In da je jezik
kmetov, je povedano v jeziku samem. Besede, ki že v latinščini niso več mogle biti občutene
kot pripadajoče kmečkemu okolju, prepričljivo kažejo, da so zrasle na kmetih.
GREX, GREGIS – 'čreda' se je ohranilo v it. gregge, kast. grey. LIRA – 'brazda pri oranju' je
osnovna beseda za glagol DELIRARE – 'iz brazde uiti, iztiriti, zblazneti' in samostalnik
DELIRIUM – 'blaznost'. RIVUS – 'potok', RIVALIS – 'sosed na drugi strani potoka', 'mejaš',
'tekmec'. PECUS – 'ovca', PECUNIA – 'premoženje, denar'.


                                               26
Kot ljudske besede ali kot latinizmi so te besede v prenesenem pomenu znane tudi
romanskim jezikom. Romanski jeziki so podedovali dober del latinskega besedišča, ne pa
vsega. Nekateri izrazi so izginili in nam razlogi za njihovo izginotje še vedno niso jasni.
Že latinščina je poznala nekaj dvojnic, ekonomičnost v jeziku pa takega stanja skozi daljšo
dobo ne prenese in tako je bila ena od dvojnic izločena: SIDUS / STELLA – 'zvezda',
LETUM / MORS – 'smrt', TELLUS / TERRA – 'zemlja', FLERE / PLORARE, PLANGERE
– 'jokati'.
Poznamo pa tudi prve kot tehnične izraze, pri čemer spet ugotavljamo, da so tehnični izrazi,
privzeti iz latinščine, splošno evropski; najdemo pa jih seveda, in v večji meri, v romanskih
jezikih. Kot zmeraj v jeziku, zlasti v besedišču, pa ostrega reza vendarle ni: HUMUS –
'zemlja, prst', je v romanskih jezikih uporabljeno kot čisti latinizem v zelo specializiranem
pomenu 'vrhnja plast tal, ki vsebuje veliko razkrojenih organskih snovi', iz njega izvedeni
pridevnik pa ne.

Velik del latinskega besedišča pa se je vendarle ohranil, seveda z nekaterimi fonetičnimi
spremembami, vzemimo ARBOR: fr. arbre, it. albero, kast. árbol, na Vzhodu pa rum. arbure,
furl. arbul. Razlike se včasih tičejo morfologije: v lat. je bil ta samostalnik ženskega spola,
kot drevesa nasploh, in tako je ostalo v sard. in pt., drugod je samostalnik moškega spola.
Najtežje so seveda ugotovljive ravno pomenske spremembe, lat. HOMO se seveda nadaljuje v
it. uomo, fr. homme, kast. hombre, a pomen le ni isti: romanski izrazi pokrivajo pomenski
polji dveh latinskih besed, namreč HOMO in VIR – 'človek' in 'moški'.
Taka skupina – ''semantično polje'' so lahko imena v najožjem sorodstvu: PATER, MATER,
FILIUS, FILIA. Sorodstvo v tretjem kolenu se že zapleta: lat. AVUNCULUS – 'materin brat'
in PATRUUS – 'očetov brat'. Ohranili so se le deloma: fr. oncle. Kast. tío, tía in pt. tio, tia pa
izvirajo iz grščine. Katalonščina je nepristranska.

V ta skupni, v romanskih jezikih ohranjeni fond, spadajo tudi imena za domače in gozdne
živali: CANIS - it. cane, kast. can; BOS, BOVIS – it. bue, bove, fr. boeuf, kast. buey;
PORCUS – fr. porc, it. in pt. porco, kast. peurco. Dobro so ohranjeni izrazi za dele telesa:
MANUS – it. mano, fr. main; CAPILLUS – it. capello, kast. cabello, pt. cabelo, fr. cheveu. V
osnovni leksikalni fond spadajo tudi izrazi za lastnosti, torej pridevniki in tudi tu najdemo
med romanskimi jeziki veliko skladnost: ALTUS – it. in kast. alto, fr. haut (h je bil pomotoma
privzet iz frankovskega jezika); BONUS – it. buono, kast. bueno, fr. bon; CAL(I)DUS – it.
kast. pt. caldo, fr. chaud.
Zanimivo je, da se pridevniki, ki izražajo barvne odtenke, niso vsi obdržali, ali so se obdržali
le ponekod, sicer pa so bili nadomeščeni z germanskimi izrazi. Ohranjen je tudi NIGER –
nero, negro, noir; RUSSUS in RUSSEUS – 'rdečkast' – it. roso, kast. rojo. Precej zanesljivo
lahko trdimo, da obstane to, kar je v življenju nekega naroda bitno.

Romanistika ima skupni romanski besedni zaklad za dediščino, ki so jo romanski jeziki
prevzeli iz latinščine, in potemtakem za latinsko vse tisto, kar je že v latinščini izposojeno iz
kakega tujega jezika. Ugotavljanje leksikalnih prvin iz izginulih jezikov na Apeninskem
polotoku je bolj stvar latinistov kot romanistov. Naj vendar omenimo, da je latinščina prejela
iz etruščine nekaj sto besed in da so se nekatere v latinskem besedišču popolnoma udomačile
in kot latinske prešle v romanske jezike, npr. POPULUS, PERSONA, CATENA, TABERNA.
Zelo stare so tudi ostaline iz italskih jezikov, predvsem iz oskiščine in umbrijščine. Še vse
drugače pomemben pa je vpliv keltskega, grškega in germanskih jezikov. Velikokrat nam
pomagajo mesta iz latinske književnosti. Zanesljivo panromanska je CAMISIA – ostaja pa
nekaj dvomov, ali ni morda germanskega izvora: it. camicia, fr. chemise, kast. pt. camisa.


                                               27
Vpliv grštva na kulturo in jezik Rima je bil izjemen: grška kultura je presegla latinsko in bila
vzor vsem rimskim ustvarjalcem že v zgodnji dobi. Zatorej je grški vpliv na latinščino in
latinski svet dvojen, od zgoraj in od spodaj. Enako vplivajo tudi kolonije grško govorečih
ljudi v rimskih mestih, tudi v Rimu, ali pa prave grške kolonije, predvsem trgovskega značaja.
Zadosti je navesti samo eno ime, mogočno sredozemsko mesto Massalia, in en sam izraz, ki
se je iz tega pomembnega pristanišča razširil po rimskem svetu: najprej je to grški denar –
talent – denar, potem se je razvil metaforični pomen ''sposobnost'', kasneje tudi ''želja, volja''.

Izposojenke iz grščine so zelo številne in dokaz, da so v govorjenem jeziku pognale korenine,
je ravno v romanskih jezikih, kjer jih še danes najdemo nekaj 100. Iz grščine so imena rastlin
in sadja: melo, mela, ciliegio (prihaja iz CERASUS), olivo, dattero, mandorlo, riso, fagiolo.
Imena živali, največkrat morskih, izjemi sta le fagiano in scoiattolo – 'veverica': balena,
delfino, tonno, ostrica, gambero. Izvirno mornanski izrazi: governare. Oblike tal: poggio
(prihaja iz PODIUM), grotta (prihaja iz CRYPTA). Kuhinja in gospodinjski predmeti.
Predmeti in orodje. Človeško telo: braccio, stomaco, nervo. Bivališče, mesto, kraj: piazza,
camera, bagno, bottega.
Grščina pa je vsilila latinskim piscem tudi kovanje kalkov.

KRŠČANSKA SEMANTIKA
Posebej velja razpravljati o jezikovnih posledicah, ki jih je pustil za sabo veliki socialni in
religiozni potres, pojav in uveljavitev krščanstva. Grščina je bila jezik kulta, celo v Rimu še v
2. stol.; prvi prevodi Biblije so šele iz 2. stoletja – torej ni čudno, da so se v latinščino vrinili
liturgični grecizmi, kot CLERICUS, MONACHUS, PRESBITER, BASILICA in ECCLESIA.
Ti grecizmi so v romanskih jezikih obstali ali tudi samo ponekod. BASILICA se je ohranila
samo v romunščini, deloma tudi v Alpah, drugod je prevladala ECCELESIA: kast. iglesia.

Posebno mesto zavzema grška PARABOLA, ki je v pomenu ''primerjava'' že pri latinskih
piscih. Nova Zaveza je polna PARABOL, tako da se z metonimijo prvotni pomen primera
posploši, ne pomeni samo 'Gospodova beseda', ampak 'beseda nasploh'. Uporablja se že
bodočo romansko parola, parole, palabra. Glagol PARLARE iz PARABOLARE je izveden iz
samostalnika, kast. in pt. sta se zatekli k latinskemu glagolu FABULARI – 'pripovedovati':
hablar, falar. Včasih sta bila v konkurenci grški izraz in latinski, ki je seveda že imel nek svoj
pomen.
Grška izraza sta ljudska, latinska sta oznaka vzvišenega stila. Včasih je grški izraz popolnoma
prevladal. Takih primerov je nekaj tudi zunaj religiozne sfere: PETRA za LAPIS – 'kamen'.
Grščina je prinesla v latinščino tudi nekaj redkih hebrejskih besed.
Krščanstvo je temeljito spremenilo pomen nekaterih latinskih besed: FIDES, SPES: it. fede,
speranza, fr. foi, espoir imajo za kristjane drugačen pomen, kot so ga ti izrazi imeli do tedaj.
VIRTUS ni več 'možatost, hrabrost', ampak je krščansko – 'krščanska krepost, čednost'.


TRADERE je latinsko 'predati', 'izročiti', romanski tradire, trahir, trair pa ima začetek svojega
pomena v biblijskem odlomku, kjer je latinski glagol mogoče prevesti z 'izdati'. Glagol
'tradere' se pojavlja v tem biblijskem odlomku večkrat in prevod v slovenščino zmeraj
uporablja glagol 'izdati', prevod v italijanščino pa ne.
PAGANUS je v lat. seveda najprej 'vaščan' (PAGUS je vas), 'podeželan' in najbolj pri roki je
razlaga za romanski pagano, païen – 'pogan', 'brezbožnik', ki je zunajjezikovna, zgodovinska:
krščanstvo se je najprej razširilo med mestnim proletariatom in je le s težavo prodiralo med
podeželsko prebivalstvo. Vendar je razlaga nekoliko šibka. Verjetneje je torej, da se


                                                 28
PAGANUS pojavlja v opoziciji s CHRISTIANUS, kot ta, ki se skupaj z drugimi ne bori za
pravo vero.
Jezikovno se vpliv krščanstva torej ne omejuje na vrivanje grških besed, ampak vpliva tudi na
latinsko besedišče: nekatere besede odmro, druge se pomensko spremenijo.

IMENA DNI V TEDNU
Imena dni v tednu pa predstavljajo pravo pomensko polje, kjer se zgodovinski dejavniki
mešajo s socialnimi. Imena dni v tednu zastavljajo tudi vprašanja, ki se ne tičejo semantike, in
nas potemtakem tukaj ne zanimajo.
Rimljani luninih mesecev niso delili na tedne, ampak na dneve. Teden sedmih dni, vezan na
sedem tedanjih znanih planetov, na Sonce in na Luno, ima menda svoj začetek v asirsko-
babilonski astrologiji. Teden sedmih dni je bil v Rimu imenovan z grškim izrazom hebdomas
(hébdomos – 'sedmi'); izraz SEPTIMANA je pozen. Dnevi pa so vsekakor bili imenovani po
božanstvih, in sicer tako: 1. DIES SATURNI, 2. DIES SOLIS, 3. DIES LUNAE, 4. DIES
MARTIS, 5. DIES MERCURĪ, 6. DIES IOVIS, 7. DIES VENERIS.

Ne imeli bi nobenih težav pri sklepu, da je krščanstvo sicer vsililo hebrejski Shabbàt na mestu
Saturnu posvečenega dne, rimski DIES SOLIS, Gospodov dan, (DIES) DOMINICUS (kast.
pt. domingo, fr. dimanche) ali DOMINICA (it. domenica, rum. duminică), ko bi eden od
romanskih jezikov, portugalščina, ne imel čisto svojskega sistema, ki mora vzbuditi misel, da
je bil sistem v prvih letih krščanstva vendar bolj zapleten. Imenom dni v tednu, vzemimo za
primer, v francoščini lundi, mardi, mercredi, jeudi, vendredi, samedi, dimanche namreč
ustrezajo v portugalščini segunda-feira, terça-feira, quarta-feira, quinta-feira, sexta-feira,
sábado, domingo.

Angleški Saturday (=SATURNI DIES) kaže, da je veljal taisti sistem tudi na Britanskem
otočju pod rimskim gospostvom. Drugačen sistem poimenovanja pa je veljal pri Hebrejcih:
najvažnejši in končni dan v tej sekvenci sedmih dni je bila sobota; drugi dnevi pa nimajo
posebnih ime, ampak so imenovani s števnikom.
Kristjani so skušali zatreti pogansko poimenovanje in so se oprijeli judovskega, v središču je
seveda nedelja in ne več sobota. Premik od hebrejskega sistema h krščanskemu je bil počasen.
Razen v portugalščini, se pojavlja vrstilni števnik samo še v furlanščini, vendar ne v istem
pomenu.

GERMANSKI SVET
Germanski prispevek k latinskemu besedišču je izdaten, vendar gre, za razliko od grščine, za
majhno število izrazov, ki so postali splošnoromanski, kar pomeni, da so se vrinili na
romanska tla v glavnem po razcepitvi Romanije na posamezna jezikovna območja. Rimski
imperij je bil od svojih začetkov v stiku z germanskimi plemeni. Raziskovalci romansko-
germanskih stikov vidijo z ene strani izposojenke iz cesarske dobe, z druge pa besedni zaklad,
ki so ga posamezni germanski narodi dali posameznim romanskim ozemljem: Vzhodni Goti
in Langobardi Italiji, Franki Galiji, Zahodni Goti Južni Galiji in Iberskemu polotoku.
Prispevki drugih germanskih narodov so zanemarljivi.

Število ohranjenih germanskih besed iz dobe prvih stikov ni veliko, morda jih je vsega skupaj
kakih 20: nekaj je živalskih imen, kot lat. TAXO, -ONIS –'jazbec', it. tasso, kast. tejón; nekaj
imen uporabnih predmetov, kot SAPO, -ONE – 'milo' (beseda je germanska, prišla pa je v
latinščino prek Galije). It. sapone, fr. savon, kast. jabón, pt. sabão. Velika večina romanskih
besed germanskega izvora je prišla v besedišče romansko govorečih narodov po letu 600.
Število germanizmov je veliko.


                                              29
Usoda besed germanskega izvora je predvsem stvar zgodovine posameznih romanskih
jezikov. Tukaj naj se poudari, da so najbolj številni germanizmi iz frankovskega jezika, več
kot 500 jih je, medtem ko je langobardskih besed kakih 300 (največ v italijanščini),
vzhodnogotskih kakih 130, zahodnogotskih pa okrog 60.
Bolj pomembno kot ugotavljanje števila, je ugotavljanje semantičnih polj, ki jih germanske
besede napolnjujejo. Besede germanskega porekla se tičejo materialnega in duhovnega, pa
tudi političnega življenja; ne gre samo za samostalnike, ampak tudi za pridevnike, izraze za
lastnosti (barve), in glagole ter celo za prislove. Med besedami germanskega izvora je precej
izrazov, ki so vezani na vojno, kar seveda ne preseneča, vzemimo kot primer samo gotska
glagola spehon, ki se nadaljuje v it. spiare, fr. épier, ali vardon, it. guardare, kast. in pt.
guardar, fr. garder. Pozneje pa taki izrazi otopijo, služijo za izražanje vsakdanjih opravkov ali
predmetov.

SOCIALNI DEJAVNIKI
Razpravljanje o krščanski semantiki nas je iz sfere etnično-zgodovinskih dejavnikov odvedlo
v polje socialnih dejavnikov, kamor seveda spadajo inovacije, ki jih povzročajo spremembe v
ljudskih skupnostih zaradi religije, kot jih lahko povzročajo poklici, stopnja izobrazbe,
ambient, v katerem živimo. Zlasti so opazni ti procesi, kadar beseda iz vsakdanjega jezika
prehaja v terminologijo nekega specifičnega jezika in pri tem oži svoj pomen. In narobe:
kadar iz specifičnega jezika prehaja v splošni pogovorni jezik, izgublja pomensko ostrino, širi
pa svoj pomen.
Da izraz iz specifičnega, tehničnega jezika preide v splošni pogovorni jezik, pri tem pa nujno
postane manj precizen, imajo romanski jeziki lep primer v glagolu, ki zveni it. arrivare, fr.
arriver (< *ARRIPARE). Kot tehnični izraz iz mornarskega ali brodarskega jezika je bil
precizen: 'priti do brega' – AD RIPAM, v splošni rabi podobne omejitve ni; vendar ohranjata
portugalščina in španščina prvotni pomen 'pristati'. V obeh jezikih pa je vlogo domnevnega
latinskega glagola *ARRIPARE prevzel lat. PLICARE – kast. llegar in pt. chegar – 'priti'.

Uporaba nekega izraza iz ene socialne sfere v kaki drugi je splošen pojav. Lat. CRUS – 'noga'
je dobil tekmeca v izposojenki iz grščine CAMBA, GAMBA – 'taca, šapa'. In seveda primeri
v romanskih jezikih: it. gamba, fr. jambe, prov. camba. Kuharska umetnost je povzročila tudi
propad latinske besede IECUR – 'jetra'; romanski izrazi it. fegato, fr. foie, pt. fígado, kast.
hídago zanesljivo ne prihajajo iz latinskega IECUR, pač pa so v glasovni zvezi z lat. FICUS –
'figa': zdi se, da je bil vir za to pomensko spremembo pri Rimljanih priljubljena jed, jetra
servirana s figami. Pridevnik FICATUM je izgubil pomensko povezanost z besedo 'figa', in je
pomenil najprej na kakršen koli način pripravljena jetra, nazadnje pa jetra kot organ
človeškega telesa.

LINGVISTIČNI DEJAVNIKI
V jeziku ugotavljamo inovacije, ki so pogojene s čisto jezikovnimi ali pa s psihičnimi
dejavniki. Ta razdelitev, ki v nekem smislu loči ''zunanje'' dejavnike od ''notranjih'', je seveda
v bistvu zmotna: vsaka sprememba zadeva psihični substrat. Pri leksikalnih spremembah
ugotavljamo:
     Težnjo k ekspresivnejšim izrazom: CAPUT ~ TESTA – 'črepinja' – fr. tête
     Težnjo k daljšim, polnejšim besedam: AURIS ~ ORICLA – fr. oreille
     Težnjo k pomanjševalnicam in ljubkovalnim besedam: FRATER, SOROR ~ it.
       fratello, sorella
     Težnjo k realnejšemu izražanju: TESTIMONIUM – 'pričanje' ~ fr. témoin – 'priča'



                                               30
    Težnjo k manjšemu naporu (v semantiki zlasti elipsa): la Mer méditerranée ~ la
     Méditerranée

K tem in drugim težnjam, ki bi jih lahko še našteli, je treba dodati še večno dejavnost
človeške fantazije, ki se seveda najbolj kaže v težnji k ekspresivnejšim, bolj plastičnim
izrazom. Teh procesov ne najdemo samo v semantičnih premikih, ampak seveda tudi v
fonetiki – sinkopa, asimilacija, … in tudi v morfologiji. Kadar besede izginjajo, izginjajo zato,
ker so pojmi izginili, pa je zato izraz zanje, signifiant, odveč. Povsod pa je prisoten psihični
dejavnik. Delitev na zunanje (etnično-zgodovinske in socialne) ter notranje (jezikovne in
psihološke) dejavnike je torej dokaj nasilna. Je pa pregledna toliko, da pri prvih takoj vidimo
povezanost z razmerami družbe, ki jezik uporablja, saj ni dvoma, da se socialni premiki
odražajo tudi v jeziku.

Kot čisto jezikovne pomenske spremembe, kjer psihični dejavnik ni viden, štejemo tiste
inovacije, ki jih je povzročila stalna jezikovna povezanost. Nikalni elementi v romanskih
jezikih so poučen primer: PERSONA – 'oseba', PASSUS – 'korak', PUNCTUM – 'točka,
pika', RES – 'stvar' so polnopomenske besede, ki so dobile negativni pomen samo zaradi
pogoste rabe ob nikalnicah, kjer so krepile nikalnost. Kar je bilo v latinščini občasno
ekspresivno sredstvo, je postalo v francoščini norma: je ne le connais pas; je ne vois personne.
Povsod gre za slabljenje pomena: lat. RES, akuzativ REM ima v francoščini in katalonščini
negativni pomen: rien, res – 'nič'; kast. nada – 'nič' je iz (RES) NATA.
Tako pride do tega, da ima beseda lahko še svoj polni pomen, obenem pa, v drugačni
sintaktični situaciji, negativni pomen. Primerov slabljenja zaradi sintaktične rabe je mnogo.
Za romanistiko je najbolj privlačen prehod lat. HOMO v fr. on, primarno on dit, že zato, ker
je taka slabitev danes omejena na francoščino.

V čisto jezikovne spremembe moramo šteti tudi tiste, kjer so neposredni vzroki očitno
jezikovni, zlasti fonetični. Naj velja kot primer fr. [o], ki je lahko lat. AQUA, ALTUS, AUT
ali [ver], ki je lat. VERSUS, VERSUM, VITRUM, VIRIDUS. Francosko govoreči Romani
očitno niso imeli za nujno, da različne pomene tudi glasovno različno označijo. Na drugi
strani je pa najbolj znan primer latinskega OS: dotedanji lat. ŎS, ŎSSIS se je prelevil v
*
 OSSUM in se tako tudi ohranil v romanskih jezikih kot fr. os, it. pt. osso, kast. hueso; ŌS,
ŌRIS pa je bil nadomeščen, po metonimiji, z izrazom BUCCA – 'lice' in je izginil, vsaj iz
ljudskega govora. BUCCA pa se je v novem pomenu preneslo v romanski svet in tako
najdemo it. bocca, kat. kast. pt. boca, fr. bouche.

Zaradi tega je umljivo, da opazovanja semantičnih sprememb ni mogoče poenostaviti v sistem
in da vseh ugotovitev ni mogoče strpati v en koš; če ima vsaka beseda svojo zgodovino.
CAPUT ~ TESTA je gotovo najbolj jasen primer metafore, ki jo je povzročila ljudska
fantazija. TESTA ni docela izrinila lat. CAPUT: ni poznana v romunščini, v kastiljščini je
izpeljanka cabeza v konkretnem pomenu edinole uporabljana. Najprej gre za asociacijo dveh
podob, 'glava' (na začetku skoraj gotovo 'neka konkretna glava') je s komično duhovitostjo
primerjana z 'lončenim vrčem', ta izraz, TESTA, se uporablja za stilistično nevtralni CAPUT,
v nadaljnji stopnji TESTA izgubi asociacijo s svojim prvotnim pomenom in končno izgubi
svojo stilistično vrednost, postane pomensko nevtralna in izrine do tedaj uporabljani izraz.
Taki metaforični procesi so v jeziku neprestani, saj so sad človeške ustvarjalne fantazije.

PAPILIO – 'metulj' ima v romanskih jezikih začuda zelo različna imena; fr. papillon je še
motiviran v latinskem izrazu, it. farfalla, kast. pt. mariposa pa ne.



                                               31
INTELLIGERE – 'razumeti' je obstal samo v romunščini întelege, drugod je bil nadomeščen z
metaforičnimi, konkretnejšimi izrazi, kot COMPREHENDERE – 'obseči', 'zajeti', it.
comprendere, fr. comprendre, kast. pt. comprender.
Glagol FLERE – 'jokati' je izginil in je bil nadomeščen s PLORARE – 'tarnati', 'jadikovati', fr.
kast. pt. in PLANGERE – 'tolči', kar se nadaljuje v it. piangere (fr. plaindre samo delno
'tožiti'), PLANGERE in PLORARE je najti že pri Petroniju.
EQUUS – 'konj' ~ CABALLUS – 'konj za tovor': romanski jeziki so, vsi, privzeli izraz, ki je
poimenoval konja za tovor ali vprežnega konja in imel pri vsem tem še slabšalni prizvok: it.
cavallo, fr. cheval, kast. caballo, pt. cavalo. V tekstih iz zgodnje cesarske dobe se zmeraj
ugotavlja ta, slabšalni prizvok 'kljuse', proti plemenitejšemu EQUUS.

Počasno uveljavljanje konkretnejših izrazov je vidno tudi v nadomeščanju enostavnih
prislovov: DIU ~ LONGO TEMPORE, MULTO TEMPORE. DIU se romansko sploh ni
ohranilo; vsi romanski jeziki se zatekajo k opisnim prislovom: fr. longtemps. Tako je treba
razumeti tudi spremembe HIEMS ~ it. inverno, kast. invierno, fr. hiver, namreč preko
adverbialne rabe. V širšem obsegu pa je inovacija te vrste vidna v počasnem opuščanju
sintetičnega izražanja v korist analitičnega.

Težnja k ''pravilnejšim'' oblikam je bolj zadeva morfosintakse kot besedišča: niveliranje tako
imenovanih nepravilnih latinskih oblik, inf. ESSE v *ESSERE zaradi analogije z drugimi
infinitivi, ali pa eliminiranje prav nenavadnih oblik, kot ITER, ITINERIS, je stalen pojav v
jeziku. Besedišče zanimajo izrazi, glagoli, samostalniki, ki so izginili in so bili nadomeščeni z
drugimi: FERRE, GERERE sta izginila in bila nadomeščena z glagolom PORTARE –
'prenašati'. Močno so zapletene stvari pri glagolih IRE in VADERE – 'iti'. IRE je imel v
sedanjiku odločno prešibke oblike EO, IS, IT, namesto teh se vrinejo oblike glagola
VADERE; približno tako je tudi v drugih latinskih tekstih, ohranjajo pa se dvozložne oblike
glagola IRE in te so se ponekod celo obdržale: kast. ir, iré, iría, iba, ido, yendo, tudi fr. irai,
irais. VADERE se je v prezentu ponekod obdržal, tako v kast., drugod so nekatere oblike od
glagolov AMBULARE, fr. aller, allons, allez, in *AMBITARE, it. andare, andiamo, andate.
ESSE, EDERE – 'jesti' je v sedanjiku prešibak glagol: od stare latinske dobe naprej obstaja ob
njem s prefiksom pojačana oblika COMEDERE, ki se je ohranila v kast. in pt. comer; drugod
je izrinil eno in drugo glagol MANDUCARE: fr. manger in odtod it. mangiare.

Težnja k jasnosti je vidna v kovanju daljših, glasovno polnejših izrazov, tudi manjšalnic in
ljubkovalnic, ki iz stilistične sfere preidejo v vsakdanje besedišče, se pravi, izgubijo stilno
oznako. Take primere pozna že latinščina: CANERE ~ CANTARE fr. chanter; IACERE ~
IACTARE fr. jeter.
Veliko sufiksov služi v začetku za tvorbo manjšalnic. Tega pri it. fratello, sorella gotovo ni,
ker sta ljubkovalni besedi fratellino, sorellina tvorjeni s pomočjo deminutivnega sufiksa –ino,
-ina.
Appendix Probi graja uporabo nekaterih manjšalnic: IUVENCUS non IUVENCLUS –
'mladenič', AURIS non AURICLA, FAX non FACLA.
CAEPA / CEPA – 'čebula' se romunsko ohrani, CEPULLA pa se prenese v romanske jezike,
razen v fr.: it. cipolla, kast. cebolla, pt. cebola.
GENU – 'koleno' se nadaljuje v romanskih jezikih preko manjšalnice GENUCULUM,
GENUCLUM, fr. genou, pt. geolho.
Za pojem 'sonce' je v nekaterih romanskih jezikih vir manjšalnica: it. sole, kat. kast. pt. sol se
namreč zoperstavljajo oblikam iz manjšalnice *SOLICULUM, ki je vir za fr. soleil.
Pri manjšalnicah živali, ki utegnejo biti nevarne, je zmeraj mogoče, da gre za evfemizem.



                                                32
TABU IN EVFEMIZEM
VOLPICULA je torej manjšalnica in ljubkovalno ime; morda je evfemizem. Z izrazom
evfemizem označujemo besedo, ki stoji namesto kake druge in ki je iz tega ali onega razloga
ne želimo izreči. Vir vseh leksikalnih sprememb te vrste je strah. Izraz tabu je prinesel s
Polinezije kapitan Cook in tam pomeni sveto in nedotakljivo in nepristopno, Freud je izraz
razširil v psihoanalizo in kmalu se je uveljavil tudi v jezikoslovju. Francoska lingvistika je za
pojav našla zelo ustrezen izraz: interdiction linguistique.

Vsakokrat, ko je latinski izraz nedomeščen s kakim popolnoma drugačnim izrazom, nimamo
opraviti s tabujem, s prepovedjo, da bi izgovorili nekaj prepovedanega. A v tistih primerih, ko
so šli romanski jeziki popolnoma vsaksebi, se mora vzbuditi dvom, ali morda na začetku
semantične inovacije le ni tak sveti strah. Kot primer naj bo ime živali, ki se v lat. imenuje
MUSTELA – 'podlasica'; v sodobnih romanskih jezikih ta beseda ni izpričana, torej je
izginila, in je nadomeščena s celo pahljačo ljubkovalnih imen. Imenovati jo s pravim imenom,
je prepovedano, je tabu, podlasica je za kmeta nevaren obiskovalec, dati ji ljubkovalno ime, jo
utegne odvrniti od njegove posesti, zato uporaba evfemizma.

Treba je vendar ločiti med tabujem, prepovedanim poimenovanjem nekega pojma, in
evfemizmom. Najbolj popolna je prepoved, ko nekega pojma sploh ne poimenujemo. Skupni
imenovalec vseh teh postopkov je želja, da bi se pretrgala vsaka asociacija. Zato je lahko
razumeti, da se prepovedani izraz nikdar ne nadomesti z metaforo. Besede same po sebi so
seveda nedolžne, a vprašanje je, v kakšni zvezi jih ljudje rabimo.

Veliko evropskih jezikov, ne samo romanskih, izraža pojem namestnika v neki javni službi s
pomočjo latinskega predloga pro-, kot npr. prorektor, prosindaco. Ni pa mogoče
poimenovanje s prokonzul, ampak se je treba zateči k vice-: vice-consul, viceconsole.
Prokonzul je namreč asociativno vezan na rimskega oblastnika v provinci in ta je bil
predvsem krvoses za gospodarstvo tiste pokrajine.

TVORBA
Jezik pridobiva nove leksikalne prvine, ne samo s čisto semantičnimi premiki, ampak tudi s
tvorbo novih besed. Prav novih besed, glasovno novih, najbrž ni veliko. A kadar govorimo o
tvorbi, mislimo predvsem na derivacijo, izpeljavo in kompozicijo, tvorbo v ožjem pomenu.

IZPELJAVA
Tudi pri izpeljavi je dobro ločiti izpeljavo v ožjem smislu, se pravi spreminjanje besede s
pomočjo sufiksov, pripon, od navidezne izpeljave brez pripone. Posebno mesto pa je treba
pridržati za tvorbo s pomočjo prefiksov ter infiksov. Vendar je tvorba s prefiksi manj
pomembna kot tista s sufiksi.
Izpeljava ali derivacija je jezikovni proces, pri katerem se osnovna beseda, navadno
enostavna, oblikovno spremeni zaradi sufiksa, ki ji je dodan; s tem se spremeni tudi
pomensko. Za derivacijo je mogoče trditi, da romanski jeziki med seboj niso zrcalno skladni:
manjšalni in ljubkovalni sufiksi so v italijanščini in kastiljščini mnogo bolj pogosti kot npr. v
francoščini. Parov kot libro ~ libricino; amiga ~ amiguita francoščina ne pozna, oziroma,
ljubkovalni pomen mora izraziti s kakim pridevnikom, npr. petit.
Latinske pripone se v romanskih jezikih redno ohranijo, za govorjeni jezik pa je razumljivo,
da se število sufiksov pomnoži.

Pripona je po definiciji nosilec pomena; to jo loči od končnice, oziroma od morfema, kjer
pomena ne zaznamo. Govoreči zanesljivo občuti kot pripono fr. –ard (zlasti kot slabšalno


                                               33
pripono): chauffard, ne občuti pa kot pripono adverbialni format –ment, ki v sinhroniji drsi v
morfem za tvorbo prislova. Zmeraj je mogoče pri izpeljavi postaviti različne kriterije: z ene
strani čisto formalne, ali gre za izpeljanke iz samostalnikov, pridevnikov ali glagolov, z druge
semantične: kaj beseda izpeljana s pomočjo pripone izraža, imena oseb, krajev, aktivnosti,
abstraktne pojme.

Veliko pripon ni mogoče prepoznati, zlasti če je prišlo do fonetičnih sprememb. SPATULA,
MACULA, VETULUS so v osnovi vendar manjšalnice; v romanskih refleksih épaule, vieux,
vieil; spalla, macchia, vecchio; espalda, viejo pa seveda manjšalne vrednosti ni. Med
latinskimi priponami, ki so se ohranile v romanskih jezikih, jih je nekaj, ki zaradi pogoste
rabe v poznolatinskih tekstih zahtevajo posebne pozornosti:
-ARIUS, -ARIA, -ARIUM je pripona za tvorbo pridevnika, ki pa se redno substantivira. Pri
Plavtu se že najde CALCEOLARIUS (it. calzolaio), v Pompejih TAURARIUS (kast. torero).
Na splošno je ta pripona močno uporabljana za človeške aktivnosti in poklice. Popularnosti
pripone ne dokazuje samo njena trdoživost v romanskih jezikih: it. –aro in –aio, fr. –ier, kast.
–ero, ampak tudi pogosta uporaba v latinskih tekstih; bere se OPERARIUS – 'delavec',
LIBRARIUS – 'pisar', 'prepisovalec'.

Jezikoslovec Mihăescu ugotavlja veliko razširjenost pripone tudi v napisih iz obdonavskih
provinc.
Tudi pripona –TOR, -TRIX je bila izredno razširjena za poklice in dejavnosti. Poleg tistih
splošno znanih in tudi v romanskih jezikih ohranjenih, naj navedemo iz napisov obdonavskih
provinc AQUATOR – 'skrbnik za vodo', NEGOTIATOR – 'trgovec'. Pripona se je z majhnimi
glasovnimi spremembami (-tore, -trice v it. in podobno v kastiljščini: -tor, -tora) čvrsto
ohranila v naš čas. Iz istega korena je tudi –SOR: SUCCURSOR, DEFENSOR.
Nekatere pripone dajejo samostalniku kolektivno vrednost. V Vulgati se bere VICTUALIA it.
vettovaglia. Kolektivnost izražata tudi priponi –AMEN: LAETAMEN – 'gnojivo', -ETUM:
OLIVETUM, ARBORETUM.

Nevtrum substantiviranega pridevnika na –ATICUM tudi izraža neko kolektivno idejo
izdatkov ali stroškov: VIATICUM – 'stroški za pot'.
Glagoli v latinščini izpeljavo sicer poznajo, a se je le redkokdaj zavedamo. S tem je seveda
izginila ena od možnosti, da se z glagolsko obliko izrazi aspekt, kar je bilo še kolikor toliko
vidno v glagolskih dvojicah: CAPERE – 'ujeti' ~ CAPTARE – 'loviti'; DICERE – 'reči' ~
DICTARE – 'praviti'.
Frekventativi so tvorjeni iz glagolskih osnov na –t in ta karakteristični soglasnik daje
glagolom kdaj pa kdaj aspektualno vrednost.

Manj pomembni od sufiksov so prefiksi. V glavnem so se od latinščine do romanskih jezikov
ohranili, po večini so se z enostavnim glagolom tudi pomensko zlili, tako da niso več občuteni
kot prefiksi: COMEDERE, CONDUCERE, DEPONERE.
V modernih romanskih jezikih se čedalje bolj razširja t.i. derivacija Ø – 'dérivation
rétrograde'. Gre za samostalnike, ki imajo podobo korena, pa so le izpeljani brez sufiksa: fr.
appel od appeler, coût od coûter, it. richiamo od richiamare. Tvorbo takih deverbalov brez
sufiksa močno razširja birokratski jezik – tudi slov. izposojati: izposojanje ~ izposoja. Tak
proces je poznala že latinščina: LUCTA – 'rokoborba', kast. lucha, fr. lutte, je izvedeno iz
LUCTARI in ne obratno.

PRAVO SESTAVLJANJE



                                              34
Zdi se koristno ločiti sintaktične sestavljanke tipa RES PUBLICA (država), kjer je sintaktični
odnos elementov isti, kot bi bil v stavku, in pa asintaktične, neskladenjske sestavljanke, take
torej, ki jim v običajni stavčni skladnji ne najdemo podobnih in ki zahtevajo za umevanje cel
stavek: vagon-lit (spalnik) očitno ni enako sestavljeno kot RES PUBLICA. Pri sintaktičnem
sestavljanju je sintagma del stavka, pomen se je seveda spremenil, a prav dobro razumemo
prehod iz 'javna zadeva' v 'oblika javne uprave'. Za vagon-lit potrebujemo razlago: 'vagon, ki
služi tudi za spanje…'.

Ni dvoma, da je bila latinščina v primerjavi z grščino ali pa v primerjavi z germanskimi jeziki,
precej borna, kar se tiče kompozicije; to isto velja za romanske jezike: fr. pommier, it. melo,
kast. manzano imajo v germ. ustrezni signifiant v Apfelbaum, apple-tree, torej v sestavljenki.
Vendar je kompozicija obstajala tudi že v latinščini, nekaj sestavljenk pa je gotovo dala tudi
grščina. Ljudski govor je gotovo skoval več sestavljenk, kot jih je prenesla literatura; spet se
moramo zanesti na Appendix Probi, ki graja AQUAE DUCTUS non AQUIDUCTUS. Prvi
izbruh kreativnosti predstavljajo tudi pri sestavljanju pompejanski napisi: PISCICAPI –
'ribiči', SERIBIBI – 'ponočni pijanci'.

Sestavljanje pa ni vedno iskanje stilističnih efektov, ampak je izraz težnje k preciznosti ali
plastičnosti. Iz iste dobe so prve sestavljanke z glagolom tipa LABAMANOS – 'kad'.
Sestavljanje z glagolom se je razširilo dokaj pozno in šele od 9. stoletja dalje so primeri
številnejši: da je bila prisotna ljudska ustvarjalnost, dokazujejo imena, ki so v svojem začetku
gotovo vzdevki.
Pisani viri, največkrat krstne knjige, seveda registrirajo take tvorbe dokaj pozno, a gotovo so
bile poleg patronimikov najbolj pogosten vir za vzdevke, ki so potem prešli v rodbinska
imena. Zdi se, da število kompozicij z glagolom v romanskih jezikih v našem času narašča.
Kot nasploh narašča število sestavljenih besed.




                                              35
                      4. DEL – OBLIKE IN NJIH FUNKCIJE
V govoru beseda ni uporabljena sama zase, ampak je del širšega konteksta, sintagme, stavka.
Ni samo leksikalna enota, ampak je vezana v govorno verigo s pomočjo morfemov in šele to
ji daje pravo vrednost in uporabnost. Sodobna lingvistika ne ločuje ostro med morfologijo,
vedo o oblikah, in sintakso, vedo o skladnji, povezavi stavčnih elementov, in se rada zateka k
izrazu morfosintaksa. Romanski jeziki dovolj prepričljivo dokazujejo, da med morfologijo in
sintakso ni prave meje, saj je npr. latinski genetiv v sintagmi PETRI FILIUS morfološka
kategorija, njegov romanski naslednik, it. figlio di Pietro, fr. le fils de Pierre, pa analitična
oblika in potemtakem spada v sintakso.

Kot indoevropski jezik je latinščina fleksijski jezik: t.i. pregibne besede (samostalnik,
pridevnik, zaimek, glagol, deloma tudi števnik) imajo svoj negibni, leksikalni del, leksem, in
pa spremenljivi morfem. V primerjavi z romanskimi jeziki je latinščina sintetični jezik, saj so
morfemi integralni del oblik, romanski jeziki pa veljajo za analitične, saj so ustvarili celo
vrsto analitičnih paradigem in z njimi nadomestili latinske sintetične oblike. Trditev, da je
latinščina za razliko od romanskih jezikov sintetičen jezik, ti pa analitični, ne drži popolnoma.
Predvsem pozna tudi latinščina analitično izražanje: v fleksiji glagola so analitične vse
paradigme za pasivna stanja v preteklosti, infinitiv za prihodnost, pasivni infinitiv za
preteklost in t.i. aktivna in pasivna opisna spregatev. Fleksija samostalnika je navidez
popolnoma sintetična in vendar pozna tudi literarna latinščina dokajšnjo uporabo predlogov
ob sklonih, torej sistem, ki bo v romanskih jezikih prevladal.

Poleg tega pa moramo upoštevati, da je tista latinščina, ki jo brez težav opazujemo, namreč
literarna latinščina, res sintetična samo za sinhrono opazovanje. Romanski futur je v svojem
začetku sintagma dveh polnopomenskih besed, CANTARE HABEO; za govorečega pa je it.
canterò, kast. cantaré, fr. chanterai enostavna oblika in morfema –o, -e nista pomensko prav
nič povezana z lat. HABEO, čeprav je glagolska oblika glasovno dokaj dobro ohranjena. Ni
pa mogoče dvomiti, da je obstajala v govorjeni latinščini močna težnja k uporabi analitičnih
oblik. Nedvomno so sintetične oblike samostalnikov doživele pomembne glasovne
spremembe, zlasti izgubo soglasnikov, pa je potemtakem opisna oblika s predlogom jasnejša,
preciznejša. Obenem pa so nove oblike ekspresivnejše, kot pač vsaka novost, a bitni dejavnik
se vendar zdi želja, da bi človek svoje misli natančneje izrazil.

                             SAMOSTALNIK IN PRIDEVNIK
Pri latinskem samostalniku razlikujemo spol, število, sklon. Od romanskega samostalnika ga
loči predvsem sposobnost, da s pomočjo fleksijskih oblik, sklonov, izraža odnose med
stavčnimi deli, in dejstvo, da je določen že z morfemskimi oznakami: očitno ne potrebuje
člena. Podobne karakteristike ima tudi pridevnik. Razlike med latinskim in romanskim
samostalnikom so predvsem fonetične in morfološke; v sintaksi in semantiki samostalnik ni
doživel bitnih inovacij.

SPOL IN ŠTEVILO
Latinščina je razlikovala pri samostalniku in pridevniku moški, ženski in srednji spol.
Uvrščanje v kategorijo po spolu je utemeljeno v naravi kot razlikovanje med živim in
neživim, pri živih bitjih pa tudi kot razlikovanje med moškim in ženskim spolom v naravi.
Latinščina je poznala 5 deklinacij, torej 5 različnih fleksijskih kategorij: 1. TERRA, -AE;
2. DOMINUS, -I in DONUM, -I; 3. MARE, -IS in CONSUL, -ULIS; 4. FRUCTUS, -US;
CORNU, -US; 5. FIDES, -EI, a prav nobena ni docela rezervirana za en sam spol. Res je 1.
sklanjatev, na –a, predvsem sklanjatev ženskih samostalnikov in 2., na –us in na –um


                                               36
skoraj čisto ''moška'' oziroma res samo za samostalnike srednjega spola; 3. in 4. imata
samostalnike vseh treh spolov, 5. deklinacija pa ima le samostalnike moškega in
ženskega spola.

Največji pretres pa je latinski sistem doživel s propadom srednjega spola. Ni dvoma, da so bili
razlogi za to spremembo predvsem formalni, namreč odpad končnega –m. S tem sta se
izenačila akuzativ moškega in srednjega spola. Plavt piše DORSUS, pri Petroniju se bere še
VINUS, VASUS (za literarno VAS – 'posoda'), CANDELABRUS, FATUS (za FATUM -
'usoda').
Oblike moških samostalnikov kažejo tudi nevtra 3. deklinacije: Plavt piše PAPAVEREM –
'mak', Petronij pa LACTEM – 'mleko' namesto pravilnih oblik PAPAVER in LAC. Oblikovno
se je nevtrum ohranil v pluralu.

Posebej je treba omeniti nekaj samostalnikov, ki so sicer ohranili obliko nevtra, pa so prešli v
singular. Predvsem velja to za kolektivne izraze: PECUS – 'ovca', pl. PECORA ni več oblika
za kolektivni pojem; FOLIUM – 'list', pl. FOLIA ni v romanskih jezikih 'listje', ampak
posamezen 'list'.
Samostalniki z množinsko končnico na –a so prešli med samostalnike ženskega spola. Prehod
samostalnikov srednjega spola v kategorijo moškega ali ženskega spola, vzemimo kot primer
lat. FOLIUM it. foglio in FOLIA it. foglia, nas prepričuje, da je v jeziku formalistični element
zmeraj prisoten in pomemben: -o je izrazit morfem za moški spol, -a ravno tako izrazit
morfem za ženski spol.

Zmeraj je dobro imeti pred očmi, da je nevtrum propadel oblikovno, ne pojmovno. Francoski
zaimki ce, cela, que, quoi, it. ciò (< ECCE HOC), che, cosa ohranjajo pojem nevtra, čeprav je
oblikovno to skoraj zabrisano. Kastiljščina s posebno obliko člena, lo hermoso, lahko izrazi
koncept neke lastnosti. Stara francoščina je še imela možnost, da izrazi nevtrum kot pojem
tudi oblikovno, prim. ça est escrit (< SCRIPTUM) – 'to je napisano'; ce est bon – 'to je dobro'
in li père est bons – 'oče je dober'. Iz teh primerov je vidno, da ne gre za razlikovanje živo:
neživo. Seveda pa se je ta možnost izražanja nevtra izgubila z odpadom končnega –s v
moškem spolu.

Južna Italija in romunščina pa ohranjata še en morfem za množino, -ora. Od latinskih nevter,
kot TEMPUS, TEMPORA, se je namreč množinska oblika obdržala. Taista končnica pa je
postala v romunščini eden od morfemov za tvorbo množine.
Malo je prehajanj med samostalniki moškega in ženskega spola. Precejšnje je število le pri
imenih dreves, ki so bila v latinščini ženskega spola: PIRUS, -I – 'hruška'. Vendar sta
POPULUS – 'topol' in ALNUS – 'jelša' moškega spola. Velika večina samostalnikov na –us je
moškega spola in je potegnila za seboj tudi nekaj samostalnikov ženskega spola (2. in 4.
deklinacije). Romanski jeziki to latinsko inovacijo sprejmejo: it. duomo, ago, melo, pero, kast.
manzano, pero, ali pa ustvarijo za 'drevo' izpeljanko, fr. pommier. Presenetljivo je, da imena
rodnih dreves niso ženskega spola.
Moškega spola so v latinščini imena rek: očitno so bila rečna božanstva moškega spola. V
posameznih primerih nas na nestalnost v latinščini opozarja nesoglasje med romanskimi
jeziki. Samostalniki na –or, -oris, ki izražajo pojme, so v it. in kast. moškega spola, v fr. in
prov. pa ženskega: HONOREM m., it. onore, kast. honor; fr. honeur. Romanski jeziki kažejo
neskladje tudi pri konkretnih imenih, prim. lat. FLOS, -RIS, m., ki je fr. fleur, kast. pt. flor
ženskega spola, it. fiore pa moškega. Neskladja med romanskimi jeziki nas spravljajo v dvom,
ali je bil slovnični spol samostalnika res tisti, ki ga povzemamo iz književnih del: FONS, m.,
'vrelec', FRONS, f., 'čelo', so taki primeri. DIES – 'dan' je v latinščini ženskega spola, redkeje


                                               37
moškega. Dvojnost potrjujejo romanski jeziki, tako najdemo kast. día, pt. dia, m., kar je
potrjeno tudi pri izrazih za 'nedeljo': it. domenica, fr. pa dimanche, kast. pt. domingo.

SKLANJATVE
Od petih latinskih sklanjatev sta bili 4. in 5. dokaj šibki in sta se izgubili v prvih treh. Nekaj
dvojnic je obstajalo že v latinščini, npr. MATERIES / MATERIA, LUXURIES / LUXURIA;
v romanskih jezikih so obstale variante na –a zaradi številčno močnejših samostalnikov 1.
sklanjatve: it. materia je sicer latinizem, a fr. matière, zlasti pa kast. madera in pt. madeira –
'les' sta prepričljivo ljudski besedi. V srednjeveških glosarjih se najde tudi RABIA za
RABIES, kar se seveda vse nadaljuje v romanskih jezikih: it. rabbia, kast. rabia, pt. raiva, fr.
rage.

4. sklanjatev je brez težav prepustila samostalnike na –us 2., moški deklinaciji. Spet iz
formalističnih razlogov so tisti, ki so bili ženskega spola, prešli k moškim samostalnikom:
DOMUS, ACUS – 'igla', PORTICUS – 'stebrišče', prim. it. duomo, ago, portico; MANUS je
vendarle ostala ženskega spola: it. kast. mano, fr. main. SOCRUS in NURUS sta zaradi
pomena prešli v žensko deklinacijo in privzeli –a; prim. it. suocera, nuora; kast. pt. suegra,
nuera, sogra, nora.

S prehodom kratkega ŭ v o so redki samostalniki na –ŭ in –ū prešli v 2. sklanjatev: GELU,
CORNU se nadaljujeta v it. gelo, corno, kast. hielo, cuerno. 3. sklanjatev, oz. ''mešana'',
zanima romanistiko predvsem zato, ker združuje tudi samostalnike, ki imajo v odvisnih
sklonih zlog več kot v nominativu. Ti samostalniki, kot npr. MONS, MONTIS; BOS, BOVIS;
LAC, LACTIS; IUVENTUS, IUVENTUTIS, kažejo v latinskih literarnih tekstih težnjo k
izenačenju nominativa in akuzativa. Tako najdemo: MENTIS – 'pamet' za MENS, CARNIS –
'meso' za CARO, LACTAE – 'mleko' za lat. nevtrum LAC.

Nekaj samostalnikov 3. sklanjatve preide v 2. sklanjatev. Gre za samostalnike na –r, in več
kot verjetno so jih potegnili za seboj samostalniki druge sklanjatve na –r, ki so se vklopili v
številnejšo skupino na –o, kot npr. MAGISTER > *MAISTRU > it. maestro, mastro, fr.
maître. Po takih zgledih najdemo npr. v pompejanskih napisih SILVESTRUM za
SILVESTREM, DECEMBRO za DECEMBRI. Appendix Probi z VETULUS non VECLUS
graja sinkopo in graja prehod zobničnega zapornika v mehkonebni, ne pa manjšalnico, ki so
jo prevzeli vsi romanski jeziki; le tu pa tam je ohranjena stara oblika. Pridevnikov ''na en
končaj'' je bilo v latinščini sploh malo, VETUS, MEMOR, PAUPER, FELIX.

PROPAD FLEKSIJE
Velika inovacija iz dobe prehajanja latinščine v romanske jezike pa je nedvomno propad
fleksije, pregibanja samostalnika in pridevnika, ali natančneje izguba latinske sintetične
sklanjatve in nadomestitev le-te z analitično, se pravi s pomočjo sintagme predlog +
samostalnik. Dobro je imeti pred očmi, da gre predvsem za spremembo v morfologiji: odnosi
med elementi v stavku niso več izraženi s pomočjo samostalniških obrazil, ampak s pomočjo
sintaktičnih zvez. Upravičeno je torej imeti predloge za morfeme, ki stojijo pred
samostalnikom. V francoščini: francoske glagolske oblike zahtevajo ob sebi (pomensko
oslabljeni) osebni zaimek, ki je tako prevzel funkcijo morfema, kar so nekdaj opravljala
glagolska obrazila. Sintetični sklanjatvi v latinščini, kakršno poznamo iz literarnih tekstov, se
torej postavlja nasproti analitična, pri kateri najdemo sintagmo, sestavljeno iz predloga in ene
same, nepregibne samostalniške oblike.




                                               38
Navadno razumemo to edino obliko kot nadaljevanje akuzativa, ki je postal v govorjeni
latinščini nekak predstavnik vseh odvisnih sklonov, casus obliquus, potem pa izrinil še
nominativ. Razlog za to je precej mehanicističen: objektov je v stavku lahko več, subjekt pa le
en sam. Po onemitvi končnega –m sta sovpadli obliki akuzativa in ablativa, edinole
samostalniki srednjega spola na –n, -l, -r: CRIMEN: CRIMINE so obdržali obliki ločeni.
Vendar jih je malo, in še pri teh je romanska oblika največkrat iz akuzativa: če govorijo
kastiljske oblike nombre < NOMINE, lumbre < LUMINE za ablativ, jih je pa mnogo več, pri
katerih je vir oblike nedvomno latinski akuzativ. It. lume, nome lahko prideta samo iz
akuzativa LUMEN, NOMEN. Da je romanska oblika iz latinskega akuzativa, govorijo tudi
enozložnice, ki so v romanskih jezikih obstale: fr. rien < REM, fr. zaimki mon, ton, son, kast.
quien, pt. quem < QUEM. Enako razlago podpira tudi sardščina.
Vsi romanski jeziki poznajo nekaj ostankov latinskih sklonskih oblik, kar pa ne pomeni, da bi
poznali sklanjatev kot sistem, ali morda samo ostanke sistema. Nominativ se je velikokrat
ohranil za imena oseb, pa tudi za poklice in aktivnosti, ne da bi bili romanski jeziki med seboj
docela skladni. Lat. HOMO se nadaljuje kot nominativ v it. uomo, fr. on; za fr. homme, kast.
hombre, pt. homem pa se je treba zateči k akuzativni obliki.
Kot ostanek latinskih sklonov štejemo tudi genetive v sestavljenkah za imena dni v tednu in
nasploh v kompoziciji. Ravno tako se ohranja lat. ablativ pl. v mestih, ki nosijo ime kakega
galskega plemena: PARISIIS – Paris, ANDECAVIS – Angers, REMIS – Reims. Krajevna
imena v Italiji, ki se končujejo na –i kot Ascoli, Rimini so zanesljivo iz ablativa singulara.

Vse do sedaj omenjeno so bili ostanki posameznih sklonov, ne pa sistem, ki bi se morda iz
latinščine v celoti ali deloma obdržal. Romanski svet pa je v svoji začetni fazi morda poznal
precej rudimentarni sistem sklonov, namreč dvosklonski sistem, kot ga ugotavljamo v stari
francoščini in stari provansalščini in ki razlikuje nominativ od akuzativa ali po francoski
terminologiji cas-sujet in cas-régime. Sistem je bil dokaj trden tja do 13. stoletja, vendar pa ni
zaobjel prav vseh samostalnikov.
Romunščina pozna še danes dvosklonski sistem, ki sicer nima nobene zveze z galoromanskim
sistemom nominativ – akuzativ, a je morda vendar bil panromanski. Romunščina namreč
razlikuje obliko nominativ – akuzativ od oblike genetiv – dativ, vendar samo v ženskem spolu
in samo v ednini. Kadar se pojavljajo v romunščini odstopanja od norme, ki jo lahko kolikor
toliko postavimo za druge romanske jezike je zmeraj mogoče pomisliti na slovanski vpliv. Ta
je verjeten pri vokativu, ki ga romunščina ima, drugi romanski jeziki pa ne.

Gotovo so bile za propad sklanjatve fonetične spremembe sila pomembne. Ko je odpadel
končni –m, ko se je izgubilo razlikovanje med dolgimi in kratkimi samoglasniki in se
zabrisalo tisto med dolgima –e, -o in kratkima –i in –u so v 1. sklanjatvi glasovno sovpadle
oblike nom. ROSĂ, abl. ROSĀ in akuz. ROSAM, v 2. sklanjatvi akuz. DOMINŬM in dativ
– ablativ DOMINŌ, v 3. sklanjatvi sta sovpadla akuz. MILITEM in abl. MILITE in tako je
imela 1. sklanjatev v ednini samo dve obliki: ROSA, ROSE (< ROSAE), 2. sklanjatev pa tri:
DOMINUS, DOMINI, DOMINO.

V ženski sklanjatvi na –a sta bila v ednini istozvočna genetiv in dativ, ROSAE, pa tudi
nominativ pl. se je glasil enako; v množini sta bila istozvočna dativ in ablativ, ROSIS; v
sklanjatvi samostanikov moškega in srednjega spola na –us, -um sta istozvočna genetiv sg.
nominativ pl., SERVI, pa tudi dativ in ablativ sg. oziroma pl. SERVO, SERVIS. Samostalniki
srednjega spola pa imajo poleg tega zmeraj enaka nominativ in akuzativ, DONUM, DONA, in
tudi v 3. mešani sklanjatvi je mogoče najti več primerov sinkratizma, torej pojava, da ima
ena in ista oblika več funkcij. Poleg tega pa je bila pri latinskem samostalniku lepa serija
oblik, ki so svojo individualnost ohranile: končni –s se je obdržal skozi dolga stoletja, vsaj v


                                               39
zahodni Romaniji in tako je bilo mogoče razlikovanje med nominativom in akuzativom. Zlasti
pa so trdne oblike v množini: oblike kot STELLAE, STELLARUM, STELLIS, STELLAS;
AMICI, AMICORUM, AMICIS, AMICOS; PATRES, PATRUM, PATRIBUS bi bile,
glasovno, zadostno poroštvo, da bo sistem obstal. Torej je utemeljeno soditi, da glavni razlog
za tako korenito zamenjavo sistema niso fonetične spremembe, čeprav igrajo pri tem
pomembno vlogo. Treba je imeti pred očmi, da je sistem latinskih sklanjatev dokaj
kompliciran in še poln izjem in odstopanj od sicer veljavne norme.

Za govorjeni jezik vseh časov pa je značilno, da teži k preprostosti, h komodnosti, da izloča
težke nepravilne oblike, predvsem pa teži h konkretnemu izražanju. In ena od pomembnih
možnosti za konkretnost in preciznost je uporaba predlogov. V tekstih se razlikovanje sklonov
dosti dolgo obdrži in ni velikih zamenjav med skloni. Predlogi so ob sklonih zmeraj bolj
pogosti. Resnično zamenjavo oblike predstavlja uveljavljanje akuzativa na –as za nominativ v
1. sklanjatvi.
Za Oribazija, pisca iz Severne Italije je ugotovljeno, da uporablja plurale na –as kot na –ae.
Latinisti so mnenja, da gre za narečno obliko, natančneje oskiško ali umbrijsko, kjer je bil
nominativ plurala označen z morfemom –as, kar je prevzela govorjena latinščina. Za
romanske jezike pa je ta oblika pomembna, ker je ena od opornih točk za razlago ženskih
množinskih oblik, predvsem v Zahodni Romaniji, pa tudi v italijanskih narečjih.

PREDLOG + SKLON
Postavljanje predlogov ob sklonsko obliko samostalnika torej ni časovno vzporedno z
izgubljanjem fleksije, ampak je pred njim; tako govorijo pisani viri. Predlog (kar je
postavljeno spredaj) je bil v davnini nekak adverb, ki je pobliže določal glagolsko dejanje
(ABEO – 'odidem' ob enostavnem EO – 'grem') ali pa odnos, ki ga je sicer izražal sklon
samostalnika. Vendar sklonska oblika svojo prvotno vrednost ohrani. Akuzativ npr. ob
glagolu premikanja izraža cilj, predlog lahko to akcijo natančno določi, AD izraža idejo
smeri, IN izraža dovršenost akcije. EX izraža idejo izvora, AB samo oddaljevanje, a osnovni
pomen ločitve je vendarle v sklonski obliki samostalnika.

V poklasični dobi se lat. dativ smeri ali namere čedalje bolj umika sintagmi AD + samostalnik
v akuzativu, a ta pojav je že star: HUNC AD CARNUFICEM DABO – 'dal ga bom rablju',
DOMINUS LOCUITUR AD JEREMIAM – 'Gospod govori Jeremiji'.

Christine Mohrman, raziskovalka krščanske latinščine je ugotovila, da je predložna zveza
redno pri vzhodnjaških biblijskih imenih, ki so težko sklonljiva: LOCUTUS EST DEUS AD
NOE – 'govoril je Bog Noetu'. Druga pomembna predložna zveza, ki ji je v romanskih jezikih
namenjena široka uporaba je tista s predlogom DE. Spojena z ablativom v sintagmo se začne
vrivati namesto samega ablativa in pozneje genetiva. Posebej je treba omeniti, da se sintagma
s predlogom DE vriva namesto genetiva. Od stare latinščine dalje se ob genetivu pojavljajo
predložne zveze, torej UNUS DE MULTIS – 'eden mnogih'. O tej zvezi (bodočem
romanskem posesivnem genetivu) pa se pojavlja v istem pomenu tudi sintagma z AD:
TERRA AD ILLO HOMINE – 'zemlja tistega človeka'. Ta dvojnost se nadaljuje v sintaksi
stare francoščine, ravno stara francoščina pa nudi dokaz, da je bil genetiv vendarle trdoživ, če
je mogoče najti mesta, kjer se odnos izraža zgolj s sopostavljanjem. Sintagma DE + ablativ v
poklasični dobi lahko izraža partitivni genetiv. V prenesenem pomenu najdemo sintagmo z
DE za genetiv pri Ciceronu, ki z vso skromnostjo piše DE TRIUMPHO NULLA ME
CUPIDITAS TENUIT – 'za triumf mi je bilo malo mar'. Dragoceno se zdi mesto pri
Terenciju, kjer se bere ADMIRATIO DE FILIO in je treba razumeti 'zaverovanost v lastnega
sina', s čimer je dan lep primer objektivnega genetiva. Ali se je hotel avtor s sintagmo DE


                                              40
FILIO izogniti dvoumnosti, ki bi jo imela struktura ADMIRATIO FILI, kar lahko pomeni
'sinovo občudovanje'? Sintagma DE + ablativ zamenjuje tudi sam ablativ kot komplement
komparativa.

Dokumenti merovinške dobe v Galiji seveda ne kažejo še vsega obsega bodoče rabe v
romanskih jezikih a vidi se, da je predlog DE že izrinil nekatere druge predloge, kot AB, EX.
Namesto predloga AB najdemo DE v dokumentih iz druge polovice 7. stoletja: DE ALIO
LATERE – 'z druge strani'; DE TOTAS PARTIS – 'od vseh strani'. V pozno latinskih tekstih,
zlasti pa že prej v napisih se začno pojavljati predlogi v zvezah s sklonskimi oblikami, kakor
jih latinska dramatika, se pravi norma knjižnega jezika ni poznala, torej jih mora šteti za
napake. Izbiranje jezikovnih izrazov za gibanje v smer in za bivanje na nekem mestu je
postalo pretežko, tak primer se najde celo v nekem Ciceronovem pismu: CUM POMPONIA
FORAS CENARET – 's Pomponijo je jedel zunaj'. Petronij meša za pojem 'zunaj' klas.
FORIS in FORAS. Pompejanski napisi nudijo veliko gradiva; zaključek je predvsem ta, da
pogostnost akuzativa narašča, da stoji tudi ob predlogih, ki so sicer vezani na drug sklon,
zlasti na ablativ, tako CUM in SINE; CUM SODALES – 's tovariši', CUM DISCENTES
SUOS – 's svojimi učenci', SINE DULCISSIMAM – 'brez najmilejše'. Najde pa se tudi ravno
obratno, namreč ablativ z idejo smeri. Enako sliko kažejo kronološko poznejši napisi: CUM
FILIOS SUOS TRES – 's svojimi tremi sinovi'.

Podobne zamenjave doživljata tudi genetiv in dativ. Že v literarni latinščini je bila struktura
LIBER MIHI EST – 'knjiga je moja', 'imam knjigo' možna za izraz posesivnosti. Najde pa se
dativ za genetiv tudi zunaj posesivne vrednosti. Prelivanje med genetivom in dativom je
poznano tudi pri zaimku. Pri samostalniku je manj primerov za uporabo genetiva z vrednostjo
dativa.

Ablativ se ohrani skozi dolgo dobo za izražanje časa, OMNI TEMPORE, PRAESENTI
TEMPORE – 'tačas' in za izražanje načina PATERNO MORE – 'na očetovski način'; do
današnjih dni pa se je seveda ohranil ablativ samostalnika MENS, -TIS kot morfem za tvorbo
prislova načina. Danes sufiks, oziroma že samo morfem v romanskih jezikih ni več občuten
kot samostojna enota, v francoskih adverbih kot lentement gotovo ne, špansko pa vendar še,
saj se pri verigi dveh ali več adverbov uporabi sufiks –mente samo enkrat: clara y
distintamente. Tako rabo kažejo tudi staroitalijanski teksti. Treba pa je podčrtati, da je
sestavljanje teh načinovnih prislovov docela latinsko: determinant stoji pred
determiniranim. Vendar pa je le akuzativ tista oblika, ki v zgodnjem srednjem veku počasi
sprejema funkcije drugih sklonov. Največkrat pa seveda ni mogoče dokazati, da je oblikovno
uporabljen akuzativ.

Propad sklanjatve se torej kaže kot izrazit sintaktičen proces; očitna je težnja, da se odnosi
med elementi v stavku izrazijo z natančnejšimi, jasnejšimi elementi, kot so končnice
sklonskih oblik samostalnika. Tako postane obstoj sklonskih oblik čedalje manj pomemben in
potreben. Na dlani je primerjava z glagolom; fleksija glagola je doživljala podobne fonetske
procese in vendar se je obdržala skoraj docela taka, kakršna je bila v latinščini. Pri
samostalniku pa se je sintetična deklinacija na osnovi končnic podrla: očitno je jezik imel
funkcionalno enakovredno nadomestilo.

STOPNJEVANJE
Latinščina ni poznala samo sintetičnega stopnjevanja pridevnika in prislova: v majhni meri je
obstajalo tudi analitično stopnjevanje s pomočjo morfema MAGIS, in sicer pri pridevnikih na
–eus, -ius, -uus: MAGIS IDONEUS, NECESSARIUS, ARDUUS. Večina pridevnikov in


                                              41
prislovov pa je tvorila primernik s primitivnim sufiksom –yos, presežnik pa s sufiksom –
issimus: FORTIS ~ FORTIOR / FORTIUS ~ FORTISSIMUS. Adverb ima morfem –e:
FORTISSIME.

Romanski jeziki so povsem izgubili sintetično stopnjevanje, razen za majhno skupino zelo
pogosto uporabljanih pridevnikov: lat. MAIOR, MINOR, MINUS, MELIOR, MELIUS,
PEIOR, PEIUS še živijo v romanskih jezikih kot fr. majeur, moindre, moins, meilleur, mieux,
pire, pis.

Perifrastično, opisno stopnjevanje je bilo že znano, tudi zunaj tiste kategorije pridevnikov,
ki jo navajajo latinske normativne slovnice. Najde se že pri Plavtu: MAGIS LUBENTER –
'raje'. Za romanske jezike pa je pomembno, da se pojavljajo proti koncu cesarske dobe kot
členki pri izrazu stopnje tudi MELIUS, zlasti pa PLUS. Brez dvoma je opisovanje z MAGIS
starejše in je opisovanje s PLUS inovacija, ki se je uveljavila samo v centralnih delih
Romanije: lat. prislov v primerniku FORTIUS torej zveni kast. más fuerte in pt. mais forte, it.
pa piú forte, fr. plus fort.

LATINŠČINA NI LOČEVALA MED SUPERLATIVOM IN ELATIVOM. Za obe
pojmovni kategoriji je imela isto obliko, se pravi pridevnik z morfemom –ISSIMUS.
Govorjeni jezik je očitno čutil nelagodnost te situacije in si je ustvaril nekaj morfemov, ki so
služili za izražanje zelo visoke stopnje, torej elativa. Tako najdemo pri Ciceronu VIR
MULTUM BONUS – 'zelo dober mož'. Najmanj ljudski način je ravno lat. –ISSIMUS, ki se
je sicer obdržal v italijanščini, a zgolj kot učena, neljudska tvorba. O tem priča že fonetična
podoba. Vendar pa je ta sufiks zelo široko rabljen, kot da bi bil ljudski. O tem pričajo napisi iz
starih dob. Ponekod se najde napisano MISERISSIMUS, kar pomeni, da MISERRIMUS ni
veljal za superlativ.
Portugalščina je prevzela sufiks –issimo iz italijanščine šele v 15. stoletju, pozna pa enake
težnje k ekspresivnosti: brazilska portugalščina uporablja coisa – 'stvar' in coisíssima
nenhuma – 'popolnoma nič'.

Romanski jeziki nimajo posebne oblike za superlativ in v nekaterih situacijah ne ločijo med
komparativom in superlativom; za fr. le fils aîné ali it. il figlio maggiore mora zelo širok
kontekst, ali še bolje, zunajjezikovna situacija, odločiti, ali je to 'starejši' ali 'najstarejši sin';
Lago Maggiore, Calle Mayor, Plaza Mayor zanesljivo niso komparativi.
Romanski jeziki si pomagajo z določnim členom, ki ga postavijo pred obliko komparativa,
francoščina pozna še moderno inovacijo, dodajanje določnega člena: la plus noble pensée.
Romunščina uporablja kazalni zaimek.


                                             ŠTEVNIK
Romanski jeziki so močno poenostavili sistem števnikov. Izginile so posebne oblike za delilne
in prislovne števnike. Pojmovne kategorije so seveda ostale, a jezik se zateka k perifrazam.
Števniki predstavljajo posamezno več fonetičnih problemov, in ne v vseh romanskih jezikih v
enaki meri; ni znano, npr. kako to, da poznata za lat. NŎVEM ljudski refleks z diftongom: fr.
in kast. neuf, nueve, it. z nove pa ne; tudi desetice so posebni problem.
Morfološko je omembe vredno, da sta se izgubila lat. DUODEVIGINTI, UNDEVIGINTI (in
enako vsi števniki, ki imajo enoto ali dve manj od desetice), torej števnika z odštevanjem, kar
je seveda v popolnem neskladju s kakršnim koli sistemom. Namesto z odštevanjem tvorjenih
števnikov se pojavijo s prištevanjem števila, torej ''deset (in) osem'', ''deset (in) devet''. Nove
latinske oblike se najdejo že v napisih. Posebno mesto zavzema romunščina: števniki od 11 –


                                                  42
19 in desetice 20 – 90, so sicer iz latinskega gradiva, a so sintaktični kalk po slovanskem
načinu štetja. Ker spadajo glavni števniki v osnovno jezikovno bazo in v intimno sfero
človeškega govora, je očitno, da je bila simbioza romansko govorečega ljudstva s slovanskim
življem izredno tesna.

Romanski jeziki so podedovali iz latinščine decimalni števni sistem. Izolirana in seveda
nerimska so števila, izvedena iz kompozicije ''štiri krat dvajset'', torej fr. quatre-vingt, kar
spada ravno tako kot soixante-dix in podobno v dvajsetiški števni sistem.

Za semantiko je mogoče dodati, da latinsko UNUS pomensko slabi že v latinščini in da je tudi
nekaj drugih števnikov, ki doživljajo semantično slabitev. Za sintakso pa velja povedati, da je
imela latinščina števnike do MILIA za pridevnike. Sicer pa so v romanskih jezikih vsi
števniki pridevniki, šele ''milijon'' zahteva dopolnilo v genetivu: un million d'habitants, izjema
je spet romunščina.


                                           ZAIMEK
Zaimki so v vsakem jeziku nepogrešljiv element. Nekako predstavljajo ekonomičnost v
jeziku: nadomeščajo glasovno polnejše, okornejše dele stavka. So maloštevilni, imajo pa
visoko pogostnost, kar jih približuje kategoriji gramatikalnih morfemov in jim daje dokajšnjo
trdnost. Latinščina je poznala osebne, svojilne, kazalne, oziralne, vprašalne in nedoločne
zaimke; romanski jeziki so jih podedovali in ohranili tudi njihove lastnosti.

Osebni in svojilni zaimki
Ena od važnih sprememb je gotovo ločitev naglašenih oblik od nenaglašenih, in sicer pri
osebnih zaimkih in tudi pri svojilnih.
Kolikor je mogoče razbrati iz tekstov, latinščina ob glagol ni postavljala osebnih zaimkov.
Res je najti po kak primer, kjer stoji ob glagolu osebni zaimek, pa ne vidimo pravega razloga.
Kraljevi dokumenti v merovinški Galiji imajo večkrat uporabljen osebni zaimek CUM NOS
…RESEDEREMUS - 'ko bomo (mi) spet sedli', a ves jezik teh dokumentov je slovesen,
zanosen, medtem ko v bolj skromnih tekstih te rabe ni.
Za francoščino je najbolj pri roki razlaga, da je uporaba nekega novega morfema nujna, ker so
onemele končnice. Morda so bile vendarle odločilne zahteve ritma. Nenaglašeni osebni
zaimek ob glagolski obliki zahteva tudi furlanščina. Kot povsod v jeziku, ugotavljamo tudi pri
zaimkih težnjo k jasnosti, h konkretnosti. Najbrž je na to opozoril že Appendix Probi, vidna je
želja, da se jasno izrazi spol. V primerjavi z lat. NOS, VOS je kast. nosotros – nosotras in it.
narečno noialtri ne samo glasovno zvočenje, ampak daje možnost razlikovanja spola. Kast.
conmigo, contigo, consigo nadaljujejo lat. oblike MECUM, itd., a očitno se je pozabilo, da je
predlog že v obliki migo.

Poleg teh predvsem fonetičnih sprememb pa je treba omeniti še eno, in sicer uveljavitev
kazalnega zaimka ILLE za osebni zaimek 3. osebe. Že literarna latinščina pravega osebnega
zaimka za tretjo osebo ni imela. To funkcijo je za silo opravljal kazalni zaimek IS, EA, ID. Ta
pa je bil glasovno nebogljen in v govorjenem jeziku ga je ILLE (deloma tudi IPSE) počasi
izpodrival. Latinščina ni poznala zapletov pri vljudnem naslavljanju. Eni osebi se je govorilo
TU, torej v 2. osebi ednine.

Močno se je razširila raba povratnih osebnih zaimkov in sicer zlasti zaradi propada
sintetičnih trpnih oblik; lat. DICITUR, FERTUR je dobilo v it. in kast. nepričakovanega
naslednika si dice, se dice, ne pa v francoščini. Na splošno se refleksne oblike širijo. Svojilni


                                               43
in povratno-svojilni zaimki predstavljajo pomembno inovacijo v posplošitvi zaimka SUUS, -
A za 3. osebo. Znane so težave, ki jih imajo romanski jeziki s svojilnim zaimkom 3. osebe.
Navadno se je treba zateči k dodatnemu pojasnilu, ki ga dá osebni zaimek, prim. kast. su
padre de él, su padre de ella, kar pa dela svojilni zaimek skoraj odvečen.

Kazalni zaimki
V primerjavi z latinskim sistemom vidimo pri kazalnih zaimkih vsaj dve novosti. Prva je iz
želje po ekspresivnosti porojena težnja, da naj bo kazalni zaimek, ker je pač kazalni, izredno
jasen: zato so latinske oblike ISTE, ILLE itd. pojačane s kazalnim elementom ECCE ali
ECCUM. Ta pojav ni omejen na latinščino, saj ga v večji ali manjši meri poznajo vsi jeziki in
še manj je omejen na romansko fazo latinščine. Te okrepljene oblike so se udomačile v vseh
romanskih jezikih: ECCU ISTU, ECCU ILLU da it. questo, quello; fr. ce, celui.
Kontaminacijo z AC ali ATQUE je najbrž treba videti v prov. kat. aquest, aquel.


                                             ČLEN
Velika inovacija romanske morfosintakse pa je raba člena ob samostalniku. Romanski jeziki
poznajo vsi, določni in nedoločni člen. Latinščina člena ni poznala in samostalnik je bil očitno
zadosti determiniran z morfemom ali morfemi, brez katerih ni nikoli. Romanski samostalnik
pa brez člena ne more biti rabljen, razen če gre za samostalnik, ki je že sam po sebi
determiniran (enkraten, torej gre za lastno oziroma geografsko ime).

Nedoločni člen ne predstavlja nobenih težav. Števni UNUS je pomensko oslabel in postal
nekakšen nedoločni zaimek. Uporabljen ob samostalniku že v latinščini ni zmeraj v funkciji
števnika. Dovolj je navesti iz Plavta UNA ADERIT MULIER LEPIDA – 'poleg bo tudi neka
lepa ženska'.

Mnogo bolj zapleten pa je razvoj kazalnega zaimka v romanski določni člen. Predvsem,
latinščina člena ni poznala in čisto prepričani, da gre res za člen in ne za kazalni zaimek
nismo, dokler ni oblika popolnoma svojska. To pa se zgodi zelo pozno: parodija na zakonik
saliških Frankov, iz druge polovice 8. stoletja že ima določni člen, ki je tudi oblikovno
nezamenljiv s kazalnim zaimkom. Ta tekst pa je zelo pozen.
Nadalje je treba vedeti, da sta konkurenčna zaimka v latinščini ILLE in IPSE. V
poznolatinskih tekstih sta približno enako pogosto rabljena, ali pa je IPSE celo številnejši.
Današnja situacija je popolnoma v korist zaimka ILLE, a vendar je IPSE vir za določni člen v
sardščini, v siciljanskem narečju, deloma v katalonščini, deloma tudi v gaskojščini.
Presenetljiva je stava člena v romunščini: člen sledi samostalniku in se z njim tudi spaja.
Romunski jezikoslovci v glavnem zavračajo misel, da bi ta skladnost med jeziki iz različnih
družin kazala na substrat na Balkanskem polotoku.

Če imamo določni člen za samostalniški morfem, ki ima svojsko obliko in ki redno stoji ob
samostalniku, potem je seveda treba reči, da latinski teksti člena ne poznajo. Skozi vso
latinsko literaturo pa se pojavljajo mesta, kjer se zdi, da je kazalni zaimek, naj bo ta že IPSE
ali ILLE, izgubil svojo ''kazalno'' funkcijo in služi za tisto, kar je osnovna funkcija določnega
člena: izolirati neko osebo, nek predmet iz serije enakih in jih tako individualizirati.

Zgodovina latinskega jezika ne omogoča spremljati procesa v celoti, dovoljuje samo
opazovati nekaj točk, nekaj faz, ki predstavljajo preludij romanske rabe.




                                               44
Kazalni zaimek ILLE dokaj pogosto spremlja pridevnike v komparativu in superlativu.
ILLE stoji ob pridevnikih, kjer je samostalnik z elipso izpuščen, stoji tudi ob svojilnem
zaimku. ILLE spremlja in natančneje določa števnike.
Nadalje se IPSE ali ILLE v velikem številu pojavljata v prevodih Svetega pisma iz grščine
in nasploh v delih krščanskih pisateljev. Za originalna dela naj služi kot primer Peregrinatio
Egeriae. V prevodih iz grščine je res veliko primerov rabe kazalnega zaimka, ki zanesljivo
nima več kazalne vrednosti. Latinisti in romanisti v glavnem izražajo mnenje, da se je določni
člen v latinščini uveljavil, ker so pač prevajalci v grškem tekstu srečevali člen, pa so ga rabili
tudi v latinščini. In vendar se ne zdi verjetno, da bi tako važno kategorijo v jeziku vsilil sistem
nekega drugega jezika. Zlasti ne preko literarnih del. Potemtakem bi se moral tudi v
slovenščino vriniti določni člen, in sicer iz nemščine.

Naj bo dovoljeno navesti po Iordanu še eno posebnost romunščine, ta namreč pozna poleg
določnega člena –(u)l, -le oziroma –a v ženskem spolu še eno obliko določnega člena: cel,
cea, cei, cele (iz ECCE ILLE), ki se uporabljajo kot vezni element med samostalnikom in
njegovim pridevniškim atributom. Ta člen se je razvil iz kazalnega zaimka šele po 16.
stoletju, omejen pa je samo na romunščino.


                                         GLAGOL
Latinski glagol je v romanskih jezikih ohranil vse svoje karakteristike in tudi večino
oblik; razlika s samostalnikom je očitna. Glagol je ohranil osebne in neosebne oblike,
vsebinsko pa razlikovanje v osebi, številu, času, naklonu, načinu. Nekaj paradigem je res
izgubil, pridobil pa je dotlej nepoznane analitične paradigme, tako da je sistem glagolskih
paradigem v romanskih jezikih celo bogatejši kot v literarni latinščini. Tudi ta je nekaj
analitičnih paradigem poznala: predvsem so bile analitične pasivne oblike v preteklih časih.
Analitične oblike so seveda imeli v paradigmah za preteklost tudi deponentniki, glagoli
pasivnih oblik in aktivnega pomena.
Nekaj sintetičnih paradigem se je izgubilo, a zmeraj je treba gledati, ali paradigma ni bila
nadomeščena z drugo. Romanistiko manj zanimajo latinske oblike, ki so se izgubile, kot tiste,
ki so romanski neologizmi. In med té, romanske ali vsaj literarni latinščini neznane tvorbe,
spadajo analitične paradigme za preteklost in pa obe paradigmi za prihodnost,
prihodnjik in pogojnik.

Sintetične in analitične paradigme

Velika sprememba v paradigmah za preteklost je nastanek analitičnih paradigem, ki so izrinile
iz rabe sintetične, ali pa so té uporabljane z drugačnimi vrednostmi kot v latinščini.
Izginila sta konjunktiv imperfekta (razen v sardščini) in perfekta, izginil je futur II..
Razlogi za izginotje so lahko različni: konjunktiv impf. CANTAREM, CANTARES,
CANTARET je bil po odpadu končnih –m in –t glasovno šibak, sovpadli sta 1. in 3. oseba
ednine in infinitiv. Na njegovo mesto je stopil v vseh romanskih jezikih, razen v romunščini,
latinski konjunktiv pluskvamperfekta, v svoji skrajšani obliki CANTA(VI)SSET, kast.
cantase, pt. cantasse. Pojav pa je zaznaven že v poznolatinskih tekstih.

Konjunktiv pluskvamperfekta je torej zdrsnil za eno časovno stopnjo in je v romanskih
jezikih prevzel funkcijo konjunktiva imperfekta, in velikokrat izraža istodobnost v
preteklosti. Le v romunščini je ostal na svoji originalni časovni ravni in torej izraža
preddobnost, ni pa več konjunktiv, pač pa indikativ.



                                                45
Puskvamperfekt: analitična oblika je izrinila iz rabe tudi lat. sintetični pluskvamperfekt
CANTAVERAM, a tudi ta se je delno obdržal. V ljudskem jeziku skoraj gotovo ni več imel
vrednosti preddobnega dejanja, ampak je izražal brezbarvno preteklost. Nekaj drobcev se je
ohranilo v starih francoskih tekstih, najbolj znan je vsekakor tisti iz Kantilene o sveti Eulaliji.
Latinski sintetični pluskvamperfekt je znan tudi v drugih starofrancoskih tekstih, pa tudi v
staroitalijanskih in starokastiljskih; danes pa je oblika zaznavna samo še v kastiljščini, vendar
pa je temeljito zamenjala funkcijo. Vendar se je v pogovorni španščini tak predpreteklik le
obdržal: lo dijera yo – 'saj sem rekel'.

Perfekt: osrednja glagolska paradigma za preteklost je vsekakor perfekt, sintetična oblika v
latinščini, ki je taka obstala tudi v romanskih jezikih, čeprav jo izriva iz rabe sestavljena
oblika, fr. passé composé, oziroma jo je v nekaterih jezikih, tako v francoščini, v
severnoitalijanskih narečjih, v romunščini, res izrinila, vsaj iz vsakdanjega, pogovornega
jezika. Latinski perfekt je imel v sebi nekaj slabosti: bil je oblikovno heterogen, obenem pa
pomensko polivalenten. Oblikovna slabost je v tem, da je latinščina poznala šibke,
CANTAVI, in krepke perfekte, SCRIPSI, TACUI, VIDI, VENI (perfekte s podaljšanim
vokalom osnove) in še perfekte z reduplikacijo TETIGI ('TANGO'), DEDI ('DO'). Romanski
jeziki so obdržali seveda najbolj pogostni razred, šibke perfekte, kot npr. (je) chantai, in pa tri
razrede krepkega perfekta, medtem ko reduplikacija ni več zaznavna. Latinski perfekt pa je
skrival v sebi tudi pomensko slabost: ta paradigma združuje v latinščini namreč to, kar sta v
indoevropščini in tudi v grščini izražali dve.

Vendar smemo misliti, da je bila bitna za ustvarjanje novega, analitičnega perfekta v latinščini
zavest, da lat. SCRIPSI ne izraža dovolj dobro stanja v sedanjosti. In temu je govorjeni jezik
odpomogel s sintagmo HABERE + pretekli pasivni particip: LITTERAM SCRIPTAM
HABEO prvotno res pomeni 'imam pismo napisano', a vsaj v govorjeni latinščini je moral tak
stavek že zgodaj pomeniti 'napisal sem pismo'. Prav tako ni mogoče ugotoviti, kdaj imamo res
že opraviti s sintagmo; ne vemo, kdaj je glagol HABERE še polnopomenski in kdaj že postaja
pomožni glagol, torej ne pomeni več 'imeti v lasti'.

Perifraza habeo + pretekli deležnik je morala biti dokaj razširjena že v zgodnjem srednjem
veku. Do premika je gotovo prišlo v perfektu, najdemo pa po kak primer tudi že v drugih
glagolskih časih, tako npr. v zakonikih langobardskih kraljev. Nadomeščanje sintetične oblike
z analitično se je seveda začelo pri prehodnih glagolih, s pomočjo glagola habere, istočasno
pa se razširja perifraza s pomožnikom esse, kar pa za latinščino ni resnična novost, saj so bili
analitično tvorjeni že pretekli časi v pasivu.
Od romanskih jezikov ohranjajo latinski sintetični perfekt kot živo obliko v govorjeni in
pisani besedi samo italijanščina ter ves Iberski polotok. Ponekod je sintetična oblika celo
močno prevladujoča, vendar nikjer ni edina. Tam pa, kjer je analitična oblika, kot fr. j'ai écrit,
sintetično docela odrinila v literarno rabo, se je spet zrušila s težavo ustvarjena dvojnost
aorist : perfekt. Kot latinščina tudi ti romanski jeziki z obliko sámo ne ločijo med dejanjem v
preteklosti in stanjem kot posledico dejanja v preteklosti; prim. fr. j'ai écrit la lettre in j'ai écrit
la lettre ce matin. Francoščina se zateka k dvojno sestavljenim oblikam 'passé surcomposé' j'ai
eu écrit, vendar raba še zdaleč ni splošna.

Romanski jeziki se začuda razlikujejo v izbiri pomožnika: osrednja jezika, italijanščina in
francoščina, sta si skoraj skladna, Vzhod in Iberski polotok pa tudi: na teh dveh obrobnih
ozemljih glagol esse kot pomožnik ni več v rabi, čeprav je v starejši španščini tako še bilo,
celo do Cervantesa. It in fr. sono venuto, (je) suis venu torej ustrezajo rum. am venit, kast. he
llegado. Portugalščina je šla še dlje in si je za pomožni glagol izbrala tenere: tenho chegado,


                                                  46
vendar se najde tudi glagol haver: hei chegado. Pomožnik tener ni neznan starejši španski
literaturi – Celestina in Don Kihot.

Imperfekt: za konjunktiv latinskega imperfekta je bilo že povedano, da je izginil, razen v
sardščini. Indikativ imperfekta pa se je ohranil, in celo z malo pomembnimi glasovnimi
spremembami: gre predvsem za lenizacijo dvoustničnika b med dvema soglasnikoma, kjer
najdemo pripornik v ali pa ugotavljamo celo popolno zlitje. Obdržale so se tudi vrednosti
latinskega imperfekta, tako zlasti tista osnovna, izražanje nedovršnosti v preteklosti; v
imperfektu lahko velikokrat vidimo izraz za situacijo v preteklosti.
Romanski jeziki so rabo latinskega imperfekta razširili v stilni rabi za sicer časovno dobro
omejeno, dovršeno dejanje, pa tudi za situacijo v preteklosti, kjer je bil v latinščini bolj
rabljen perfekt. Romanski začetek je seveda zmeraj z imperfektom: il était une fois, c'era una
volta. Kot latinizem se vleče taka raba perfekta skozi dolga stoletja romanskih književnosti.
Futur in kondicional: druga velika inovacija v latinskem glagolu je propad sintetičnega
futura, CANTABO (in seveda tudi futura II., CANTAVERO) ter nastanek nove, analitične
oblike; obenem pa vzporedna stvaritev docela nove glagolske paradigme, kondicionala.
Latinski futur je bil oblikovno heterogen, kar je bilo za vsakdanji govor gotovo slabost. Poleg
tega je bil futur prvih dveh konjugacij malo izrazit, brž ko načne zapornik –b- lenizacija:
oblika v futuru CANTABIT je z lenizacijo glasovno sovpadla s perfektom CANTAVIT.
Oblike kot LEGAM, AUDIAM pa so enake konjunktivu prezenta vsaj v 1., 2. in 3. osebi.
Zamenljivost futura s konjunktivom prezenta kažejo včasih tudi literarni teksti. K tem
fonetičnim razlogom pa je treba dodati, da je futur v vseh jezikih na splošno malo uporabljena
oblika, kajti zmeraj ga lahko nadomesti prezent; in tako so bile tudi za latinski futur na voljo
perifraze z glagoli moranja ali hotenja ali namere v prezentu.

Samo v stari francoščini so se ohranile oblike er, ier, ierent, tako npr. v Strasburških
zakletvah, a taisti tekst ima tudi že analitični romanski futur. Da imajo romanski jeziki
analitični futur, ni dvoma; le oblika se zdi sintetična in za vsakdanjega uporabnika taka tudi
je. Latinske perifraze CANTARE HABEO, HABEO CANTARE, DEBEO CANTARE,
VOLO CANTARE so bile vse uporabljane v latinski literaturi, vse seveda obarvane
naklonsko. Temporalnost je implicirana, saj spada nekaj, kar se šele ima dogoditi, ali kar naj
bi se dogodilo, v sfero prihodnosti. Primerov poznolatinskih tekstov ni dosti, so pa dokaj
prepričljivi. Zmeraj je pomemben širši kontekst, včasih tudi zunajjezikovna situacija.

Oblika, ki jo slovnice romanskih jezikov imenujejo kondicional, potencial, torej fr. (je)
chanterais, kast. cantaría, je romanska tvorba, latinščini neznana; izraža največkrat pogojnost
in je rabljen zlasti v hipotetični periodi. A današnja raba in ime ne smeta zavajati. t.i.
kondicional je najprej izraz za relativno zadobnost, se pravi za zadobnost glede na neko
drugo, preteklo dejanje. Skovan je analogno po futuru, s tem, da je pomožnik habere v
imperfektu. Tudi tu mora širši kontekst povedati, ali imamo še opraviti z modalno vrednostjo.

Govorjena latinščina je morala torej že močno opuščati enostavni latinski futur, če romanski
jeziki komaj poznajo kak ostanek te latinske oblike. Večina romanskih jezikov je izbrala
namesto sintetične oblike perifrazo infinitiv + habere. Vrstni red elementov je pomemben:
determinant stoji pred determiniranim členom. Za tvorbo kondicionala postavlja večina
romanskih jezikov ob infinitiv imperfekt pomožnika habere in ga z njim neločljivo spaja, le
italijanščina pozna perfekt, to pa velja skoraj samo za toskansko italijanščino. Od te splošne
smeri odstopa sardščina, ki še danes pozna analitično obliko tipa HABEO AD + inf.: apo ad
mandigare – 'jedel bom', za pogojnik pa sintagmo s pomožnikom DESERE. Najbolj svojsko



                                              47
pot je ubrala latinščina v Dakiji. Današnja romunščina ima za izraz dejanja v bodočnosti več
izraznih sredstev, in sicer:
1) *VOLERE + inf.
2) HABERE + konj.
3) morfem o + konj..
Za tvorbo kondicionala je uporabljen infinitiv, pred katerim stoji morfem as, ai, ar, am, aţi,
ar. Romanistika ob romunskem futuru seveda ne more mimo dejstva, da so balkanski jeziki
dokaj skladni in dajo misliti ali na skupni substrat ali na grški vpliv.

Skupna črta romanskih jezikov je izguba sintetičnega futura. Najbrž pa je sintagma inf. +
habere starejša. Sklapljanje je najbolj popolno v francoščini, ki niti v najstarejših tekstih ne
kaže analitičnega izvora prihodnjika, torej razstavljenih oblik; na take primere pa naletimo v
stari provansalščini, v stari italijanščini in pa tudi v starih tekstih na Iberskem polotoku. V
portugalščini se nenaglašeni osebni zaimek še danes lahko vrine med oba dela sicer v eno zlite
sintagme: kastiljskim oblikam in sintagmam llamaré, llamaría; le llamaría ustrezajo v pt.
chamarei, chamaria in chamá-lo-ei, chamá-lo-ia.
Iberski polotok zastavlja še en problem: infinitiva v kast. in pt. decir, hacer oz. dizer, fazer
nista bila uporabljena pri tvorbi futura, ki zveni diré, haré in direi, farei.

INKOHATIVNI INFIKS             -SK-

Inkohativna konjugacija, označena z infiksom, medpono –sk- je imela v latinščini
aspektualno vrednost. Vendar se je kmalu razširila tudi na tranzitivne glagole, s tem pa se je
oslabila možnost, da bi bil ta infiks resničen morfem za začetnost. Gotovo ni več čutiti
začetnosti že pri intranzitivnem glagolu MATURESCERE, če piše Cezar CUM
MATURESCERE FRUMENTA INCEPERANT – 'ko so žita začela dozorevati'. Formalno se
je konjugacija obdržala, prim. kast. florecer, florezco, kast. amanecer, amanezco, ponekod
tudi samo deloma, prim. it. capire, capisco, capiamo.
Vendar pa je morfem –sk- kdaj pa kdaj le funkcionalen: tako izpeljujeta it. in kast. z njim
glagole iz pridevnikov: kast. rojo – enrojecer; pallido – impallidire, in ti imajo aspektualno
vrednost, izražajo prehod v novo stanje.

Govorjeni jezik kaže težnjo k razširjanju frekventativov; s pogostno rabo se frekventativna
vrednost zabriše ali docela izgubi: CANO, CANERE – 'peti' se izgublja že v tekstih iz prvih
stoletij našega štetja, nadomešča ga vse bolj CANTO, CANTARE.

SEDANJIK

Druge spremembe so manj pomembne, oziroma zadevajo le posamične oblike. Sedanjik ni
doživel semantičnih in sintaktičnih sprememb, pač pa nekaj fonetičnih in morfoloških.
Fonetične spremembe so tiste splošne: izguba končnih soglasnikov, ohranjanje končnega –s v
zahodni Romaniji, odpad le-tega na Jugu in Vzhodu; sovpad nenaglašenega kratkega i in
nenaglašenega e, primeri palatalizacije zaradi svetlega samoglasnika v hiatu. Morfologija
glagola pa mnogokrat kaže močna odstopanja od tistih procesov, ki jih sicer pričakujemo, in
sicer zaradi analogije.

Jezik teži k poenostavljanju; pri glagolu je to poenostavljanje vidno v nivelizaciji paradigem,
kjer naj bi ne bilo nobenih nepravilnosti, nobenih anomalij. Nivelizacijo paradigem je moč
opaziti v vseh časih: lat. infinitivi ESSE, POSSE, VELLE so na videz ''nepravilni'', za
govorečega nimajo značilne infinitivne končnice samoglasnik + -re in zato skuša temu


                                              48
odpomoči z oblikami *ESSERE, *POTERE, *VOLERE. Najbolj pogostni glagoli so povsod
nepravilni, a tudi pri teh se kaka oblika le približa ali celo podredi normi. Konjugacija glagola
VELLE, VOLO, VIS, VULT je bila pač res preveč konplicirana in je v nekaterih romanskih
jezikih nekoliko poenostavljena, v drugih (kast. in pt.) pa je glagol sploh izginil.

Latinski glagol je doživel nekaj čisto morfoloških sprememb, tako prehajanje glagolov iz ene
konjugacije v drugo. Tak premik lahko osvetli lat. RESPONDEO, -ĒRE, glagol II.
konjugacije, ki se v romanskih jezikih glasi fr. répondre, kar pomeni, da je prešel med
glagole III. latinske konjugacije z nenaglašenim morfemom nedoločnika –ĔRE. Včasih se
romanski jeziki med seboj razhajajo.

SAMOGLASNIŠKE PREMENE: bolj zapletene so spremembe, ki jih povzroča fonetika.
So dvojne vrste: ali se tičejo korenskega samoglasnika ali pa zadevajo soglasnike. V
sedanjiku t.i. pravilnih glagolov latinščina ni poznala nobenih sprememb tematskega
samoglasnika. Nekateri romanski jeziki pa vokalne premene imajo, predvsem zato, ker
poznajo diftonge. Zato je slika močno raznolika: kast. dormir – duermo; querer – quiero, it.
morire – muoio, fr. mourir – (je) meurs. Francoščina pozna tudi nekaj glagolov, kjer sta člena
v premeni e in polglasnik: peser – (je) pèse, lever – (je) lève.
Vse poglavje o samostalniških premenah spada seveda v historično slovnico posameznih
jezikov, vendar je tu dobro opozoriti na skupen razvoj v nekaterih jezikih in predvsem na
pomen akcenta.

SOGLASNIŠKE PREMENE: še mnogo bolj raznolike so bile v prvih stoletjih književnosti
soglasniške premene, vendar pa je povsod vidna težnja k nivelizaciji. To seveda pomeni, da se
oblika izenači z drugimi, tako da je paradigma oblikovno enotna, ali vsaj dokaj enotna.
Soglasniške premene so posebej številne v romunščini; predvsem gre za palatalizacijo.
Romunščina pozna pri glagolu iste premene kot pri samostalniku.
Iberski polotok je močno neenoten. Kastiljščina pozna zelo malo soglasniških premen, tako
pri glagolu kot pri samostalniku, portugalščina pa pri obeh visoko število: prim. glagol poder,
kast. puedo, puedes in pt. posso, podes. Katalonščina gre dokaj po svoje.

Tudi soglasniške premene so pomembno poglavje historične slovnice posameznih jezikov. Tu
smo opozorili le na nekaj skladanj, predvsem pri palatalizaciji. Naj omenimo še neetimološki
–ng-, ki se pojavlja v kastiljščini in italijanščini: v it. doživita ta proces 1.os.ed. in pa 3.os.mn.
in pa konjunktiv; v kast. pa je pojav znan samo v 1.os.ed. in v vseh oblikah konjunktiva, prim.
spregatev glagolov kot venir(e) ali tener(e). Portugalščina te vrste analogije ne pozna.

POMOŽNI GLAGOLI

Za pomožne (in polpomožne, modalne) glagole že njihova pogosta raba zahteva gibčnost,
elastičnost in torej povzroča krajšanje do tiste meje, da je v obliki še moč razbrati funkcijo.
ESSE, glagol 'bíti in bivanja', je imel v latinščini v sedanjiku dokaj karakteristične oblike,
od katerih pa so glasovno nekatere sovpadle. Razlikovanje med glagolskimi osebami je nujno
in romanski jeziki na različne načine odpravljajo nastalo homofonijo es. Moderna francoščina
ima morfem v zaimku, italijanščina loči sei in è, v kastiljščini pa se je uveljavila 2.os.
prihodnjika eres, tako da ni mogoča zamenjava s 3.os.ed. es.

V jeziku se nam zmeraj zdi, da se bijeta težnja k enokomičnosti in zahteva po jasnosti.
Latinski konjunktiv je imel oblike SIM, SĪS, SIT, SĪMUS, SĪTIS, SINT. Dolžina na i je
izginila že v prvih časih cesarstva. Infinitiv glagola, ESSE, se je v romanskih jezikih


                                                 49
prilagodil sistemu, it. essere, fr. être, na Iberskem polotoku pa z infinitivom glagola SEDERE,
kast. in pt. ser. Ser in estar – samo eden od romanskih jezikov, kastiljščina, pozna opozicijo
ser/estar kot pravo sintaktično-semantično kategorijo. Drugod ta opozicija sicer eksistira, a je
bolj stilistično sredstvo. Razlikovanje med ESSE in STARE pa je lahko tudi zanemarjeno
do te mere, da se mešajo oblike. V kastiljščini pa je razlikovanje ostro: ser je sredstvo za izraz
bitne, od osebnosti neločljive karakteristike, estar pa sredstvo za izraz nekega prehodnega
stanja ali bivanja v neki situaciji.

Občutek za ločevanje pojmov bíti in bivanja je že star in primere najdemo v latinskih tekstih
cesarske dobe, vendar samo v Afriki in na Iberskem polotoku.
HABERE, glagol posesti, je doživel močne krajšave. V nekaterih oblikah je ostal celo
trozložen. Vse latinske oblike, HABEO, HABES, HABET, itd. so doživele krajšave, zlasti v
opisni obliki za futur. Francoščina, kastiljščina in portugalščina izražajo eksistenco na mesto s
HABERE – z il y a, hay, há. Tudi ta raba je že stara, saj najdemo nekaj primerov v
poznolatinskih tekstih.


NEOSEBNE GLAGOLSKE OBLIKE

INFINITIV: v romanskih jezikih je oblikovno ohranjen samo infinitiv prezenta,
CANTARE; CANTAVISSE je izginil. Infinitiv je v romanskih jezikih deloma zožil svojo
uporabo: implicitni infinitivni stavki v latinščini so v romanskih jezikih v veliki meri
razvezani v odvisnike in uvedeni s podrednimi vezniki. Deloma je infinitiv celo razširil svojo
uporabo: latinskim sintagmam z gerundijem ARS AMANDI, VENIA LEGENDI ustrezajo v
romanskih jezikih sintagme art d'amier, permis de conduire. Uporaba infinitiva se je
raztegnila tudi na odvisne vprašalne stavke.
Infinitiv ne izraža ne števila, ne naklona: v nekem smislu izraža čisto glagolsko dejanje ali
proces. V tem je morda opravičilo za uporabo infinitiva kot stilistično sredstvo za hitro
pripoved. Infinitiv ne izraža osebe: le portugalščina pozna t.i. osebni infinitiv, to je infinitiv,
opremljen z morfemi. Infinitiv ima velikokrat tudi finalno vrednost, včasih ga spremlja
predlog AD: SEDIT MANDUCARE: prim. fr. il s'assit pour manger; DARE AD
MANDUCARE: prim.it. dare a mangiare.

GERUNDIJ in GERUNDIV: latinščina je poznala glagolski samostalnik, gerundij,
glagolnik CANTANDI, -O (v nominativu je to nedoločnik) – 'petje', 'popevanje' in pa
glagolski pridevnik, gerundiv CANTANDUS, -ANDA, -ANDUM.
Gerundij je obstal samo v ablativu na –o, sicer pa je nadomeščen z nedoločnikom. Ablativ
gerundija je postal že zgodaj nadomestilo za deležnik sedanjega časa.
Gerundiv je glagolski pridevnik s pasivnim pomenom in služi za izražanje dejanja, ki ga je
treba izvršiti: LIBER LEGENDUS EST – 'knjigo je treba brati' = knjiga mora biti brana. V
romanskih jezikih je ohranjen le kot ostalina. Najbolj znamenita ostalina je seveda
LEGENDA – 'kar naj se prebere'.

PARTICIP: particip prezenta v govorjeni latinščini najbrž nikoli ni bil zelo rabljena oblika.
Danes je pridevnik, tudi prislov: andante, it. roba andante – 'ki gre dobro v promet'. Vendar
lahko še ohranja nekaj glagolske vrednosti, tako fr. la belle au bois dormant – 'Trnuljčica'. V
romanskih jezikih se ni ohranil particip futura, na –urus, razen v nekaterih okamenelih
samostalnikih ADVENIO, ADVENTURA – 'kar bo prišlo'.




                                                50
PASIVNI PARTICIP PERFEKTA: particip na –to razlikuje tako kot perfekt šibke in
krepke oblike in se tudi pri krepkih oblikah največkrat sklada z oblikami perfekta: AMAVI ~
AMATUS, AUDIVI ~ AUDITUS. Kot povsod v jeziku, se tudi tu javlja težnja v nivelizaciji.
Enaka težnja je vidna tudi v romanskih jezikih, zlasti tam, kjer je bil particip neskladen z
ostalimi paradigmami, npr. pri glagolu TOLLO, TOLLERE – 'dvigniti': tako it. tolsi, tolto.
Vendar pa je v poznolatinskih tekstih še vrsta krepkih participov, kot CLAUSUS, DICTUS,
DUCTUS, FACTUS, PRE(HE)NSUS, ki se dokaj verno ohranjajo v romanskih jezikih: fr.
clos, dit, (con)duit, fait, pris, kast. dicho, hecho, ipd.
Funkcijsko je ta particip ali glagolski pridevnik na –to zelo pomemben, saj tvori s
pomožnimi glagoli najvažnejše glagolske perifraze. Izvirno ta pridevnik ni samo pasiven.
Pa ravno aktivna vrednost dovoljuje participu, da se spaja v glagolsko sintagmo v preteklih
časih deponentnikov, ki imajo sicer pasivno obliko, a aktiven pomen: SECUTUS SUM –
'sledil sem'. Izrazito pasivno vrednost pa ima particip na –to v sintagmi s pomožnikom
HABERE, se pravi pri tranzitivnih glagolih, s čimer je nastala serija glagolskih paradigem,
tipa SCRIPTUM HABEO. Seveda so sintagme tega tipa s tranzitivnimi glagoli tudi starejše
ali vsaj pogostejše.




                                            51
                           5. DEL – SINTAKSA STAVKA

                                           STAVEK

V prostem stavku je temeljno vprašanje ureditev prvin, iz katerih je stavek zgrajen; potlej pa
notranja organiziranost teh prvin, kadar so sestavljene, se pravi, kadar imamo opraviti s
sintagmami.

GRADNJA STAVKA

Gradnja stavka je od jezika do jezika različna in tudi romanski jeziki se med seboj docela ne
skladajo; dovolj je pomisliti na togost, ki je značilna za francoščino, medtem ko sta
italijanščina in kastiljščina dosti bolj prožni. Gotovo pa kažejo romanski jeziki proti latinščini
dokajšnjo enostnost: imajo dosti bolj ustaljen besedni red.
Na splošno se trdi, da je besedni red v jezikih, ki poznajo fleksijo samostalnika, torej
sklanjatev, svoboden. To pa je samo deloma res. Latinščina pa pozna sklanjatev in je
potemtakem, natanko tako kot v slovenščini, v stavku PETRUS CORNELIAM AMAT –
'Peter ljubi Kornelijo' zaradi samostalniških morfemov jasno, kdo je nosilec dejanja, torej
subjekt, in kateri stavčni del je objekt.

Saussurov jezik, langue se pri tem razbije na sistem in normo – in zametek je dan že pri
Saussuru: sistem dovoljuje svobodno razpostavljanje prvin, zato ker je njihova sintaktična
funkcija določena morfološko, paradigmatsko, norma pa ne. V stavku CORNELIAM
PETRUS AMAT je še zmeraj Peter tisti, ki ljubi in Kornelijo tista, ki je ljubljena, a stavka si
vsebinsko nista enakovredna. Svoboda v gradnji stavka je torej precej teoretična, saj je samo
ena od možnih realizacij običajna, normalna, vse druge so stilistično obarvane, izražajo nekaj
drugega. V latinščini ugotavljamo neko normo vsaj za stilno neobarvano upovedovanje.
Zahteva jo že ekonomičnost, ki v jeziku zanesljivo vlada. Jezik res ni idealni sistem, kjer bi
vsak pojem imel svojski izraz in obratno, ali, če se spet zatečemo k Saussurovi nomenklaturi
signifiant – signifié: naravni jezik nima za označeno samo eno označujoče, pa tudi
označujoče ni vezano na eno samo označeno, v jeziku pač obstajajo polisemije in
polimorfije. Odstopanje od norme ima svoj vir gotovo v želji po ekspresivnem, stilno
obarvanem izražanju; obenem pa spreminja vsebino izjave.

Stava glagola: o normi za besedni red v latinščini nejasnosti ni: osnovne prvine so v stavku
razporejene takole: osebek – predmet – povedek (S-O-V); glagol stoji torej na koncu.
Francoski jezikoslovec Antoine Meillet je mnenja, da je bil glagol na koncu že v
indoevropščini. Morda je le treba pomisliti na to, da se je stavek zgradil okrog glagola; novost
v sporočilu, ki jo je treba poudariti, sta torej osebek in predmet.
Latinisti so natanko preiskali nekaj važnejših literarnih besedil in ugotovili, da število stavkov
z glagolom na koncu pada, bolj ko gremo proti koncu antike. Posebej je treba podčrtati, da je
edina res tehtna kršitev latinske norme zelo star napis na fibuli, najdeni blizu kraja Palestrina
v okolici Rima, datiran v 6. ali 5. stol. pr.n.št, kje se bere Manius me fecit Numerio –
'Manius me je naredil za Numerija'. Vidos je mnenja, da je to običajni besedni red v govorjeni
latinščini, seveda pa drugih dokazov v starejši latinski literaturi ni, razen v poeziji. Največ
primerov pa seveda nudijo besedila piscev krščanske dobe, naprimer Peregrinatio Egeriae in
eno iz Biblije. Velikokrat je mogoče ugotoviti razlike med prevodom v Itali in Vulgati;
ponavadi je Vulgata, prevod sv. Hieronima, tista, ki se verneje drži latinske literarne norme.




                                               52
Za romanske jezike je mogoče reči, da velja zanje norma osebek – povedek – predmet (S-V-
O) in da je vsa odstopanja od te norme potrebno nekako upravičiti, največkrat z zahtevami
stila. Poseben problem predstavlja najstarejši francoski tekst Zakletev v Strasbourgu, kjer se
pojavlja glagol na koncu. Sicer pa je latinski način postavljanja glagola na konec stavka
izginil. Edinole sardščina tvori stavke z glagolom esse na koncu. V latinski prozi je glagol
redkokdaj na začetku stavka. Morda je treba taka mesta razumeti kot željo, da se glagolsko
dejanje posebej naglasi. Gre predvsem za inverzijo osebka in povedka, ugotovljivo tudi že v
starofrancoskih tekstih, tako v Chanson de Roland.

Močno impresionističen način gradnje pa je izrazito stilistično sredstvo v modernih romanskih
jezikih in ni seveda prav nič vezan na latinsko tradicijo, prim. fr. vint la guerre, kast. nació
Cervantes en Alcalá de Henares. Vsekakor pa zavzema osebek prvo mesto v stavku že od
najstarejših romanskih tekstov dalje. Od tega odstopa samo Galija. Chanson de Roland pozna
v 42 % vseh stavkov predmet na prvem mestu, starejši teksti celo več.

Romanski jeziki se skladajo med seboj v razporejanju stavčnih členov, imajo pa seveda vsi
možnost, da enega od členov poudarijo kot posebno važnega. Nekateri jeziki, kot francoščina,
pa si prevelikega premetavanja stavčnih členov ne morejo privoščiti; francoščina se mora
zateči k sintagmi tipa C'est…que. Uporablja torej po nastanku kazalno, izvzemalno
sintagmo v stilne namene.

SINTAGMA

Tako kot pri gradnji stavka, se kažejo bistvene razlike med latinščino in romanskimi jeziki
tudi v gradnji sintagem. Latinščina je postavljala pridevniški atribut pred samostalnik, ki ga
prilastek določa, ali pa za njim. Prilastek torej nima stalne pozicije kot npr. v slovenščini.
Pridevnik stoji za samostalnikom, kadar ga res določa, torej omejuje: POPULUS
ROMANUS, LINGUA LATINA, stoji pa pred njim, kadar ima afektivno vrednost: IUSTA
CAUSA, PULCHERA DOMUS, MAGNA GRAECIA. Torej bi skoraj veljalo, da so
romanski jeziki prevzeli ta kriterij za postavljanje pridevniškega prilastka, prim.it. energia
elettrica, kjer pridevnik samostalnik kvalificira, ga distingvira, omejuje na neko vrednost, in
pa Biancaneve, Blancheniege, kjer je sintagma afektivna, saj je sneg po naravi bel. Romanski
jeziki so iz teh dveh možnosti zgradili cel sistem, prim. fr. un homme gentil proti un
gentilhomme.

Krajevna imena: romanske dežele se vse ne skladajo v postavljanju pridevniškega prilastka
ob samostalniku v krajevnih imenih. Na Apeninskem polotoku in na Balkanu je v krajevnih
imenih atribut redno na drugem mestu Cittanova, Monterotondo, Castelvecchio. Nekdanja
Galija ni enotna: reka Loira je meja – severno od Loire se uveljavlja tip Neuville, medtem ko
se najde Villeneuve severno od reke 41x, južno od reke pa 54x. V Španiji je 210 krajev z
imenom Villanueva, enkrat samkrat se najde Nuevavilla.

Gradnja sintagme v latinščini: zelo dosledno pa se ravna latinščina po pravilu, naj bo
determinant tisti, ki uvaja sintagmo, kadar je ta sestavljena iz dveh samostalnikov ali iz
pridevnika in samostalnika. Vsaj 2 vrsti takih sintagem se nadaljujeta v romanskih jezikih,
imena dni v tednu in prislovi načina. Imena dni v tednu: fr. lundi, mardi, mercredi in
ustrezne sintagme v drugih romanskih jezikih kažejo enotno latinski način sestavljanja.
Latinsko stavo kažejo tudi sestavljeni prislovi načina, tipa lentamente, lentement. Ta način
sestavljanja, z ablativom latinskega samostalnika MENS, MENTIS, ki je počasi izgubil svojo
semantično vrednost, in je danes zgolj morfem, je izrinil veliko večino latinskih prislovov,


                                              53
tudi tiste izpeljane na –e kot RECTE in na –iter kot FIDELITER, vendar ni panromanski, kajti
te tvorbe namreč ne pozna romunščina. Enak način spajanja več prislovov v verigo se najde še
danes v kastiljščini: hablar clara y distintamente.

Genetiv kot svojilni prilastek stoji v literarnih latinskih tekstih navadno pred
samostalnikom, ki ga označuje, teksti poznolatinske dobe pa že imajo tak genetiv redno za
samostalnikom in taka struktura se prenese tudi v romanske jezike: lat. PETRI FILIUS je
nadomeščen z romanskim le fils de Pierre. Appendix Probi je za poznavanje govorjenega
latinskega jezika izredno pomemben, predvsem za fonetiko pa tudi za morfologijo. To kaže,
da sta obvladovali latinščino dve tendenci:
     1.) sopostavljanje dveh členov, kot kažejo primeri URBS ROMA, MAXIMA PARS
         HOMINES – 'največji del ljudi',
     2.) paradigmatično urejanje sintagem: URBS ROMAE, EX OPPIDO TYSDRAE.
Od tod dvojna konstrukcija v romanskih jezikih; prim. fr. la ville de Paris, le mois de mai, le
fleuve de Tibre proti kast. el río Guadalquivir in la ciudad de México, calle de Alcalá, it. la
città di Roma in il fiume Piave. Te primerjave dovoljujejo potegniti neko črto med rabo v
latinščini in v romanskih jezikih, čeprav ti niso popolnoma enotni. Ker ni verjeti, da bi bil
besedni red, veljaven v latinskih literarnih tekstih počasi prešel v govorjeni jezik in bi ga bili
od tam podedovali romanski jeziki, recimo raje, da je juxtapozicija, sopostavljanje vseh
členov, pogosten sintaktičen pojav tudi takrat, ko je na voljo flekcija, ko pa se ta počasi
izgublja, juxtapozicija pridobiva na svoji pomembnosti za sintakso. Romanski jeziki so res
nadomestili fleksijo samostalnika s pomočjo predlogov, a vsaj v stari dobi je bilo
sopostavljanje elementov pomembno sintaktično sredstvo.

Obenem pa ugotavljamo v moderni dobi močan porast juxtaponiranja samostalnika, ki ima
funkcijo genetiva Via Dante, L'affaire Dreyfus; le côté affaire, kjer seveda drugi člen ni več
svojilni rodilnik, postavlja pa se vprašanje, ali gre za juxtapozicijo, nedvomno v sintagmah
kot vagon-lit, ali za elipso predloga.

Že zelo zgodaj pa se v literarnih tekstih najde po kak redek primer, kjer se vir, materija,
tvarina izražata s sintagmo v genetivu, natančneje v sintagmi, ki bo v romanskih jezikih
nadomestila latinski sintetični genetiv: pri Vergilu se bere MARMOREO THALAMO –
'marmorna sobana' in pa DE MARMORE TEMPLUM – 'tempelj iz marmorja'. V besedilih, ki
kažejo kolikor toliko ljudski karakter, je takih primerov vse več. Romanski jeziki so uveljavili
sintagmo s predlogom siglo de oro, signi d'oro, au prix d'or. Raba pridevnika je zanesljiv znak
težnje k rabi latinizmov: jeunesse dorée, periodo aureo.

VERBALNE SINTAGME

Tudi sintagme z modalnim glagolom so v latinščini drugače grajene kot so v romanskih
jezikih; pomožni ali polpomožni glagol sledi nedoločniku. Romanski jeziki pa so prevzeli iz
latinščine – iz govorjene latinščine, sintagmi, ki kažeta latinski način gradnje, namreč futur in
kondicional. Bilo je že povedano, da se je v stari španščini nenaglašeni zaimek lahko vrival
med oba dela sintagme in da pozna tako gradnjo sintagme futura ali kondicionala z
nenaglašenim zaimkom portugalščina še danes, fazé-lo-hei. Tega ne poznajo drugi romanski
jeziki. Pač pa se v vseh romanskih jezikih ohranja možnost, da se med formanta preteklih
paradigem lahko vrivajo prislovi časa, načina: je le lui ai déjà dit; il est à peine rentré.




                                               54
Literarna latinščina pa pozna precej drugačno zvrst lomljenja sintagem. V ljudskih tekstih
takih očitnih kršitev normalnega konstruiranja stavka vendarle ni veliko in še takrat gre za
ustaljene formule.

SKLADNJA STAVČNIH ČLENOV

Romanski jeziki so v celoti ohranili skladnjo osebka s povedkom, tako kot so jo podedovali iz
latinščine. Osebek in povedek se skladata, kadar so na voljo posebne oblike v spolu in številu.
Prva oseba zaobjema tudi drugo ali tretjo, moški spol ima slovnično, prednost pred ženskim.
Že Meyer – Lübke je ugotovil, da je latinščina izbirala med povedkom v ednini ali v množini
in da je lahko na dva načina izrazila dva osebka. Neujemanje je precej opazno pri preteklem
deležniku in seveda pomembno: glagolska oblika postaja nekako nevtralna, izgubi se prvotno
skladanje z objektom, ni pa seveda skladanja s subjektom.

Pritrjevanje in zanikanje
Prave členice za pritrjevanje ali zanikanje latinščina ni imela. V odgovoru se je ponovilo
glavno iz vprašanja, predvsem glagol: LAM DEDIT ARGENTUM? – NON DEDIT. – 'Ali je
že dal denar? – Ni dal.' Včasih so dodatni prislovi, ki odgovor podkrepijo.

V romanskih jezikih se glagol v odgovoru izgublja od prvih tekstov dalje. Najbolj se je
uveljavila pritrjevalna členica SIC – na Apeninskem in Iberskem polotoku, v francoščini pa
kot trdilni odgovor na nikalno vprašanje. Romunščina je privzela slovanski da, francoščina in
provansalščina pa latinsko HOC.
Poleg splošne nikalnice NON je latinščina poznala še eno, NE, predvsem za izraze prepovedi
in dopuščanja. NON prevlada in danes samo italijanščina razlikuje med samostojno pozicijo
nikalnice in spremljevalno no, non lo so. Vezni nikalnici sta bili v latinščini NEC in NEQUE.
Za umiljeno zanikanje pa poznajo že latinski teksti MINUS: QUOD INTELLEXI MINUS –
'tega pa jaz nisem razumel'. Deloma se je ta raba obdržala v italijanščini.

Dvojno zanikanje: pravilo, posneto iz literarnih besedil v latinščini, da dvojna nikalnica
zatrjuje (duplex negatio affirmat), v romanskih jezikih ne velja, saj lahko v istem stavku
postavijo več nikalnih izrazov, primer it. non ho mai visto nesuno. Za moderno fazo je znano,
da nikalnico opušča, kadar stoji kak drug nikalni element (zaimek, prislov) pred glagolom,
kast. nadie pasa, no pasa nadie. Najdemo pa že v latinščini mesta, kjer dvojna nikalnica očitno
poudarja zanikanje, torej je ta raba stilistično sredstvo. Pravilo duplex negatio affirmat v
govorjenem jeziku ni veljalo, ali vsaj ni bilo preveč trdno.

Romanski jeziki podčrtujejo nikalnost z dodajanjem besed, ki izražajo nekaj majhnega. Tako
dogajanje pa se gramatikalizira, kot npr. v fr. ne … pas. Francoščina je gramatikalizirala
dodajanje drugega nikalnega elementa ne…pas, ne…point: le v kakem klišeju se najde samo
stari latinski NON, tako v n'importe. Francoski pogovorni jezik pa gre še dlje in eliminira
prvotno, pred glagol postavljeno nikalnico: il vient pas. Sistem zanikanja v francoščini torej
ni nekaj izjemnega, ampak ima svoj izvor v želji ljudskega govora po ekspresivnosti – knižnji
jezik zahteva uporabo obeh nikalnic, govorjeni jezik pa gre še naprej.




                                              55
                                            POVED

Priredje in podredje: govoreči izraža svoje psihično dogajanje kot vase zaključene misli z
enim stavkom, ali pa, največkrat, v sklopih stavkov, v povedih. Poved, največkrat zloženi
stavek, je lahko grajena parataktično, torej s prirednimi stavki, ali hipotaktično, z glavnim
stavkom in enim ali več odvisnimi stavki. Za primer povedi z dvema koordiniranima
stavkoma lahko navedemo ni prišel v šolo, nemara je bolan, za zvezo neodvisnih stavkov pa
sporočilo v telegrafskem stilu, ki ga je Cezar poslal v Rim po zmagi v Aziji: veni, vidi, vici.
Med priredjem in podredjem ni bitne razlike, kar zadeva vsebino, razlika je predvsem v
obliki; podredje je drugače grajeno in ena od misli, namreč tista v glavnem stavku se zdi bolj
poudarjena.
Ravno tako bi bilo odveč dokazovati, da je parataksa bolj neposreden način upovedovanja, da
je parataktično izražanje lastno govorjenemu, zlasti otroškemu jeziku, in da zahteva
hipotaktično izražanje večjo zbranost, višjo stopnjo izobrazbe in kulture.
Poučna je primerjava dveh tekstov iz zgodnje dobe italijanske književnosti: preprosti slog
Novellina, ki močno goji paratakso in komaj kdaj najdemo poved z več kot enim odvisnikom,
je popolnoma drugačen od bleščeče pripovedi v Boccacciovem Decameronu.

Poznolatinski teksti so seveda izpod peresa ljudi, ki so šli skozi šole, torej se drže ali vsaj
skušajo držati norme tudi v gradnjii stavka in povedi in vendar so med njimi občutne razlike.
Med bolj ljudskim prevodom Biblije, Italo, in dosti kasnejšim Hieronimovim Vulgato, je
precejšnja razlika, saj je Hieronim jezikovno bliže klasičnim vzorom.

PRIREDJE

Asindeton: priredje se poslužuje veznikov ali pa se zateka k brezvezju – asindetonu.
Asindeton je karakteristika pogovornega jezika, vendar ga je najti tudi v knjižnjih besedilih.
Velikokrat je asindeton izrabljen kot stilistično sredstvo. Živi ljudski govor lahko parataktično
veže celo brez napovedovalnega stavka. Parataktično je mogoče izraziti veliko odnosov.
Velikokrat pa je parataktično urejene stavke mogoče razumeti kot člene hipotetične periode.

Vezalno priredje: latinski koordinirani stavki v vezalnem priredju so vezani z vezniki ET,
AC, ATQUE, QUE. Negativna vezalna veznika sta NEC, NEQUE. ET se je ohranil v vseh
romanskih jezikih, razen na Vzhodu, kjer ga je izpodrinil latinski SIC, ta SIC se sicer deloma
ohranja tudi v zvezi AC SIC pt. assim, kast. así. SIC je bil, tako se zdi, možno nadomestilo za
ET, saj prevzema časovno vrednost ali pa celo samovrednost enostavnega prirednega
vezalnega veznika. SIC stoji torej lahko tudi ob vezniku, zanesljivo pa je že izgubil svojo
adverbialno vrednost. Kot veznik ga razumemo celo v starih romanskih tekstih, primer
Chanson de Roland.

Ločno priredje: ločno, disjunktivno priredje je od veznikov AUT, VEL, SIVE, SEU
ohranilo samo prvega. Italijanski ovvero, ostanek lat. AUT VERUM, je malo rabljeno in
močno literarno. AUT se je seveda ohranil v različnih glasovnih podobah: romunščina
ohranja diftong in je oblika potemtakem au, it. prov. kat. kast. o, fr. ou [u]. Izrazita
disjunktivnost se je v latinščini izražala z AUT…AUT, MODO…MODO, romanski jeziki pa
so se zatekli k hora…hora, razen na Vzhodu, kjer se najde magis…magis.

Protivno priredje: MAGIS je v govorjeni latinščini najprej adverb, potem pa konkurenčni
veznik latinskim protivnim veznikom SED, AT, VERUM in pomensko šibkejšemu AUTEM.
Posplošil se je na vsem ozemlju rimskega cesarstva, kar dokazujejo tudi romanski refleksi, it.


                                               56
mai, kast. pt. prov. kat. mas (brez akcenta – pomen je 'pero'), fr. mais, le romunščina gre po
svoje: dar.
Lat. MAGIS je bil v latinščini komparativni adverb (od MULTUM) in šele potem protivni
veznik: v romanskih jezikih sta obe funkciji obstajali samo na obrobnih ozemljih. Situacija je
močno zapletena, kadar je treba izjavo v prvem stavku popraviti, ne izničiti. ANTE, ANTEA,
*ANTUS – 'prej' – ta veznik se je ohranil v italijanščini, anzi, in izraža stopnjevanje. Na
zahodu se najde poleg it. pure še it. tuttavia, fr. toutefois, kast. todavía.
Priredje v romanskih jezikih torej ne predstavlja velikega odklona v primerjavi z literarno
latinščino, razen tega seveda, da je gradnja povedi enostavnejša in da se izgubljajo subtilni
vezniki. Edinole QUARE, osnova za fr. car, iz latinske sintagme QUA RE, je sintaktična
pridobitev v pozni latinščini z izrazitim sklepalno-vzročnim pomenom.

PODREDJE

Značilnosti romanskega podredja
Hipotaktično grajena poved kaže v romanskih jezikih v primerjavi z latinščino nekaj
pomembnih značilnosti:
   1.) romanski jeziki imajo občutno manjše število implicitnih stavkov
   2.) konstrukcija acc.c.inf – akuzativ z infinitivom, tako močno zastopana v latinskih
       literarnih delih, je romanskim jezikom domala neznana; na njenem mestu stoji
       predmetni odvisnik
   3.) velika večina latinskih podrednih veznikov, tudi takih, ki so bili močno uporabljani
       (UT, QUIN, NE, UBI, DUM, DONEC, NISI) je izginila ali pa se pojavlja v
       romanskih jezikih res izjemno. Nekateri vezniki so tako spremenili svojo glasovno
       podobo, da latinskega vira ne zaznamo več.

Večino podrednih veznikov je nadomestil generični veznik /ke/, ki ima različno grafijo pa
seveda tudi zvočno podobo, fr. que, kast. pt. que, it. che. Opažamo podoben proces kot pri
predlogih: najprej močno skrčenje obstoječih slovničnih sredstev, potem pa nastajanje novih
vezniških zvez s pomočjo tega splošnega podrednega veznika /ke/. Ta splošni podredni veznik
je prevzel funkcijo večine latinskih veznikov, s tem pa je postal pomensko neprecizen, kar je
sililo govoreče h kovanju novih vezniških zvez s prislovi, predlogi, oziralnimi zaimki in celo
samostalniki, zmeraj seveda v odvisnem sklonu.
Ohranil se je manjši del veznikov, QUANDO, QUOMODO, SI, ki so seveda doživeli nekaj
fonetičnih sprememb, predvsem pa nimajo natanko istih funkcij, kot so jih imeli v latinščini.
Vendar pa imajo latinski vezniki POSTQUAM, PRIUSQUAM, ANTEQUAM smiselno in
strukturno nadaljevanje v romanskih, stfr. ainz que, fr. puisque. Stfr. porque je iz
poznolatinskega PRO QUOD. Enako kast. pt. porque. Romunščina ima samo nekaj veznikov
skupnih z romanskim svetom.

ODVISNIK KOT SAMOSTALNIK

Izjavni (vsebinski) odvisnik. Konstrukcija akuzativ z infinitivom – acc.c.inf. – od
vsebinskih odvisnikov je za razmerje romanskih jezikov do latinščine najpomembnejši
predmetni odvisnik. Tudi v literarnih delih je ta odvisnik ekspliciten, uveden z relativnim
zaimkom in od vsega začetka je meja med relativnimi zaimki in vezniki nejasna. Vendar pa
uporabljajo latinski pisatelji skoraj redno implicitni odvisnik z infinitivom, zlasti še za
izjavnimi glagoli, v latinščini imenovanimi verba dicendi et sentiendi, kot DICO, CREDO,
SCIO, PUTO, pa tudi za glagoli čustvovanja GAUDEO, LAETUS SUM – 'vesel sem'. Ti



                                             57
glagoli zahtevajo konstrukcijo akuzativa z infinitivom, seveda če so v aktivu; pri glagolu v
pasivu bi stala analogna konstrukcija z nominativom.

Pri predmetnem odvisniku je pomembno, da je objekt k nadrednemu stavku ves odvisnik, in
ne morda samo akuzativ. Ta konstrukcija se v romanskih jezikih ni ohranila kot last ljudskega
jezika. Seveda najdemo konstrukcijo acc.c.inf. vse do današnjih dni tudi v romanskih jezikih,
zmeraj pa dokazuje, največkrat nehote, avtorjevo precioznost.
Želelni glagoli imajo v glavnem za seboj eksplicitni odvisnik, le glagoli IUBEO, VETO,
SINO, PATIOR zahtevajo acc.c.inf..

Kolikor si je preko tekstov sploh mogoče ustvariti resnično podobo rabe v govorjenem jeziku,
je bil ta malo naklonjen uporabi infinitivnih, torej implicitnih, odvisnikov. V poznolatinski
književnosti se namreč množijo mesta, kjer bi po strogi slovnični normi pričakovali implicitno
konstrukcijo, najdemo pa eksplicitni odvisnik. Po kak primer gradnje povedi z odvisnikom,
uvedenim z veznikom quod, najdemo tudi že prej. Veliko uglednih latinistov in romanistov je
izrazilo mnenje, da gre za postopno opuščanje in nadomeščanje konstrukcije z infinitivom; da
je vzrok predvsem ta, da je infinitivni odvisnik sam na sebi težka konstrukcija. Latinisti
opozarjajo na dejstvo, da se je število odvisnih eksplicitnih stavkov močno povečalo v delih
krščanskih pisateljev, Tertulijana in Ciprijana, zlasti v delih, prevedenih iz grščine. Iz
navedenega je mogoče sklepati, da so bili v drugi polovici 1. tisočletja podredni eksplicitni
stavki v večini.

Iz večine romanističnih del in iz vseh latinističnih zveni prepričanje, da se v ljudskem jeziku
raba eksplicitnega odvisnika počasi širi in izpodriva do tedaj običajno rabljeno implicitno
strukturo. Ljudski govor, pogovorni jezik je pač to praznino zapolnil, torej gre za sintaktično
analogijo. Herman izhaja iz misli, da je bila konstrukcija acc.c.inf. za latinizirane
provincialce težka, pa tudi za Rim. Eksplicitni odvisnik je bil predvsem lažji, bil pa je tudi
razumljivejši neukemu človeku, ki se je latinščini šele priučeval.

Herman se sprašuje, zakaj se je propad implicitnih struktur z infinitivom začel ravno v
poklasični dobi, če pa so nekateri pomembni dejavniki, kot so težnja k ekspresivnosti, težnja k
uporabi bolj razvejanih, analitičnih struktur, tudi težnja k lažjemu, manj zapletenemu
izražanju, v ljudskem jeziku zmeraj prisotni. Herman izrecno zavrača mnenje, da bi bile take
spremembe v večjem številu v govorjenem jeziku morda obstajale že prej, a da so se v
pisanem jeziku pojavile šele po klasični dobi. Tako gledanje je vendar treba imeti za zmotno.
Ni namreč mogoče verjeti, da bi bila struktura acc.c.inf. sploh kdaj last govorjenega jezika.
Govor neukih ljudi, otroški govor, pa tudi naš vsakdanji govor takih struktur ne pozna.
Smemo torej trditi, da je bil predmetni odvisnik, uveden s quod ali quia v ljudski latinščini od
nekdaj prisoten, od takrat, ko se je parataktična gradnja stavka začela umikati hipotaktični.

Odvisnik uveden s QUOD, QUIA, QUEM: na mestu latinske konstrukcije acc.c.inf. stoji v
romanskih jezikih eksplicitni odvisnik in tako je bilo, trdimo, tudi v govorjeni latinščini.
Odvisnik je uveden s que, che, romunščina ima obliko că, narečja in starejše faze jezikov
poznajo še druge oblike veznika. Romanistika še ni našla popolnoma prepričljivega odgovora
na vprašanje, katera oblika latinskega oziralnega zaimka ali kateri latinski veznik je resnični,
neposredni vir za romanski veznik. Da gre v neki zelo stari fazi latinščine za oziralni zaimek,
dokazuje že glasovna podoba. V latinskih tekstih in napisih najdemo kot veznik, ki uvaja
odvisnik, predvsem QUOD in QUIA, za izjavnimi glagoli in za glagoli dojemanja tudi
QUONIAM in QUOMODO. QUOD in QUIA sta vsekakor najbolj uporabljana veznika.



                                              58
Za vzhodno latinščino, za obdonavske pokrajine ugotavlja Mihăescu, da vlada v napisih in
maloštevilnih tekstih takole razmerje: quia 24x, quod 6x in ut 1x. Na Apeninskem in
Iberskem polotoku prevladuje quia, dokumenti merovinške dobe, kot je ugotovila Jeanne
Vielliard, pa imajo ponajveč quod. Teksti kažejo, da začenja quod nadomeščati finalni in
posledični ut. Latinisti in grecisti statistično ugotavljajo, da so odvisniki, uvedeni s quia,
quod, quoniam mnogo številnejši na mestih, ki so prevod iz grščine, kot pa v originalnih
tekstih. Nobena od razlag, odkod pravzaprav romanski que, che, cá, ni docela prepričljiva.

Fonetično je težko vzdržljivo mnenje, da bi se bil /ke/ razvil iz lat. QUOD. Prehod o > e v
romanski fonetiki ni znan. Fonetično brezhibna je domneva, da je na začetku romanskega
que latinski QUID. Postavil jo je že Diez v svoji slovnici pred dobrimi 100 leti, podpirajo pa
jo oblike v starih romanskih tekstih. Pomensko-sintaktično, razlaga Diez, naj bi bil QUID
najprej postal relativni zaimek splošne vrednosti, potem pa zaradi medsebojnih interferenc
med relativi in vezniki tudi veznik. Nadalje je pomembno, da se pojavlja quid kot veznik zelo
pozno, morda sploh ne pred 10. stoletjem. Prvi primeri se berejo šele v zakoniku salijskih
Frankov. Ni pa verjetno, da bi QUID dobil funkcijo veznika iz zaimka v vprašalnem stavku.

Da je fonetično neverjeten razvoj QUIA > ke je jasno zapisal že Meyer-Lübke. QUIA je vir
za romanski ca, kot je bil že uvidel Jeanjaquet, ne pa za romanski ke. Meyer-Lübke se še
najbolj ogreva za misel, da je bil latinski QUOD počasi nadomeščen s QUID. Herman usvaja
Jeanjaquetovo razlago, da je namreč treba iskati vir za romanski ke v akuzativu lat.
relativnega zaimka QUEM. Ta res stoji velikokrat na mestu drugih relativov in s tem postaja
generični relativni veznik. Velja opozoriti, da se najdejo tudi mesta, kjer je relativni zaimek,
oziroma že veznik pisan z grafijo QUAE. Prav verjetno je, da je treba za vir tega
pomembnega veznika v romanskih jezikih vendarle imeti sočasno vplivanje različnih oblik.

Izbira časovne paradigme. Consecutio temporum – SOSLEDICA ČASOV: splet pravil,
ki so jih romanski jeziki podedovali iz latinščine pod imenom sosledica časov, consecutio
temporum, ureja izbiro glagolskih paradigem v odvisniku glede na paradigmo v glavnem
stavku. Ni pa dvoma, da je osrednje pravilo, ki se da izluščiti iz latinskih tekstov in iz rabe v
romanskih jezikih tole: dejanje v preteklosti bo izraženo z glagolsko obliko za preteklost.
V povedi, v predmetnem odvisniku stoji torej v odvisniku glagolska paradigma za preteklost
(pretekli čas), če je dejanje, ali proces, ali stanje zamišljeno v preteklosti: torej imperfekt za
istodobnost, pluskvamperfekt za preddobnost in latinski imperfekt aktivne opisne
spregatve, oziroma romanski kondicional, ki je po svoji gradnji vendar imperfekt, za
zadobnost.
Vsi jeziki seveda izjavne povedi tipa oče je rekel, da je sin doma ne gradijo tako – slovanski
jeziki izhajajo iz paratakse 'oče je rekel: sin je doma'. Tako izražanje je bolj neposredno, bolj
preprostejše.
Vredno je podčrtati, da pravila sosledice časov veljajo tako za odvsinik s konjunktivom, kot
za odvisnik z indikativom. Pomembno je, da del romanskega sveta ne sledi rimskemu vzoru:
romunščina gradi poved tako kot slovanski jeziki. Treba je povedati, da je kdaj pa kdaj
prekršena norma literarne latinščine celo v tekstih. Spet se zatekamo k obema
komediografoma, Plavtu in Terenciju. Dejstvo, da romunščina tem pravilom ne sledi, bi
navajalo na misel, da govorjena latinščina nižjih slojev 2. in 3. stoletja sosledice časov ni
poznala. Takemu mnenju pa se upira izkušnja, da pri vseh spremembah ta skladnja glagolskih
paradigem vendarle obstaja in da te, latinske norme ne kršijo stari romanski teksti, niti teksti,
ki jih moramo šteti za dokaj ljudske.




                                               59
Izbira naklonske paradigme: kar zadeva izbiro naklona, je treba povedati, da ugotavljamo v
latinščini večkrat mehanicistično uporabo konjunktiva. V izjavnih stavkih poznajo teksti iz
pozne latinske dobe v odvisnikih, uvedenih s QUOD, ponajvečkrat konjunktiv, najbrž zato,
ker prevlada občutek osebnega mnenja. Peregrinatio Egeriae ima seveda največkrat poved
grajeno z acc.c.inf..

Odvisni vprašalni stavki: podvrst predmetnih odvisnikov so odvisni vprašalni stavki.
Latinščina jih je uvajala tako kot enostavne, namreč z vprašalnimi zaimki in s prislovi. Kot
veznik pa se v poznolatinskih tekstih vriva pogojni veznik SI. Ta se je tudi ohranil v
romanskih jezikih, edino romunščina ga ne pozna; odvisno vprašanje je tam uvedeno z da-că.
Ni dvoma, da se je na račun ločnih, disjunktivnih veznikov razširil kondicionalni si; le-ta pri
glagolih pričakovanja uvaja odvisnik, ki vsebuje neko idejo eventualnosti, ugibanja, domneve
in seveda negotovosti.
Iz odvisnih vprašalnih stavkov se je raba razširila tudi na primere, kjer je vprašanje komajda
še odvisno. Raziskovalci pozne latinščine so spet pomislili na možni grški vpliv. Najbrž je
dovolj, če se sklicujemo ne enak proces v drugih jezikih, tako npr. tudi v slovenščini.

ODVISNIK KOT PRIDEVNIK

 Oblikovno gre za relativne odvisnike, ki so po vrednosti predvsem pridevniki, izjemoma tudi
samostalniki. V stavku imajo predvsem funkcijo atributa, pa tudi drugih stavčnih členov,
tako osebka in predmeta, zlasti če ni odnosnice. Oblikovno relativni odvisnik ima lahko ob
atributivni funkciji še pomenske odtenke in izraža namen, vzrok, posledico; tak odtenek je
lahko močnejši, celo pomembnejši od prvotne funkcije. Relativni zaimek se v takih primerih
močno bliža funkciji veznika, recimo, da je diahrono še zaimek, sinhrono, funkcijsko pa
veznik.

Relativna zveza – ena od elegantnih latinskih formul je bila relativna zveza: relativni
zaimek, uporabljen namesto kazalnega zaimka in veznika, uvaja pomensko popolnoma
neodvisen stavek, morda zato, da bi bil ta stavek tesneje povezan s predhodnim. Taka
relativna zveza je romanskim jezikom danes popolnoma neznana. Le v delih starejših dob
književnosti, kjer je močno občuten vpliv literarne tradicije, jo še lahko zasledimo, npr. pri
Boccacciu. Primeri pa se najdejo tudi še pozneje, npr. pri Cervantesu.

Navidezni relativni odvisnik: relativni zaimek lahko uvaja tudi adverbialni odvisnik, ali tak,
ki izraža okoliščino. Še jasneje se kaže táko dokaj svobodno grajenje povedi v poznejših
dobah. Taki anakoluti so v romanskih jezikih nezaznavni; propad sintetične deklinacije je
zabrisal sledove zmede.

Izbira naklonske paradigme: za romanske jezike je uporaba indikativa ali konjunktiva v
relativnih odvisnikih pomensko distinktivna; prim kast. busco una silla que me guste proti
busco la silla que me gusta. V poznolatinskih tekstih je mogoče ugotoviti enako strogo
uporabo konjunktiva kot v klasičnih literarnih tekstih, kadar je pač v odvisniku prisotna ideja
želje, namena, posledice, osebne sodbe ali mnenja. V zadnjih stoletjih cesarske dobe pa se
opaža razširjanje konjunktiva pluskvamperfekta tudi v takih relativnih stavkih, kjer bi
pričakovali indikativ; ne gre pozabiti, da je cum narrativum zahteval konjunktiv in sta bila
torej istopomenska QUANDO VENERAT in CUM VENISSET: na vzhodu je oblika
konjunktiva počasi prevladala in ima danes v romunščini vrednost indikativa predpreteklega
časa.



                                              60
ODVISNIK KOT PRISLOV

V to poglavje gredo odvisniki, ki osvetljujejo neko okoliščino, v kateri se ostvari dejanje,
predstavljeno v glavnem stavku. Torej morda ni najbolj srečno ponaslovljeno in bi bolje
ustrezal izraz cirkumstant – circunstancial / circonstancielle. Tako se res najde v slovnicah
fr. jezika npr. Grevisse: propositions adverbiales ou circonstancielles, Gili Gaya ohranja
tradicionalni naslov: subordinación adverbial (=circunstancial). Podrobnejša razdelitev bo
natančneje pokazala, da štejemo v ta oddelek odvisnike, ki izražajo okoliščino:
1.) kraja, časa, načina
2.) nekega kvantitetnega odnosa
3.) vzročnosti, dopustnosti in pogojnosti.

Ostrih meja seveda ni. Dovolj se je spomniti, da imajo predmetni odvisniki lahko finalni ali
posledični pomen. Nadalje je težko ločiti nekatere cirkumstancialne odvisnike med seboj, ker
so večpomenski. Meja med vzročnostjo in časovnostjo ni docela jasna. V povedi kadar
dežuje, ne grem ven je časovnost na dlani, se pa v odvisniku skriva potencialna komponenta
in na dnu seveda vzročna. Zato v časovnih odvisnikih ni prav nič presenetljiva uporaba
veznika SI: s'il pleut, je ne sors pas, česar ni mogoče razumeti kot pogojnost. Jeziki so si
ustvarili vrsto samostalniških veznikov, kjer se komponenti vzroka in časa prepletata.
Če bi želeli ločiti adverbialne in cirkumstancialne, prislovno-določilne odvisnike, bi rekli,
da adverbialni odvisniki v povedi opravljajo isto funkcijo kot adverbi v stavku, da namreč
kvalitetno ali kvantitetno spreminjajo, določajo, pojasnjujejo glavni stavek. So tako tesno
vezani na glagol v glavnem stavku, da jih je zmeraj mogoče nadomestiti s prislovom ali
prislovnim izrazom, kar se lepo pokaže pri prevajanju: kast. entró sin que nadie lo viera/viese
– 'vstopil je, ne da bi ga kdo opazil' – 'neopazno'.

Cirkumstancialni odvisniki so manj trdno povezani z glavnim stavkom in zanesljivo s
stavkom, ne le s povedkom. Če odmislimo veliko spremembo pri izjavnih odvisnikih, se
pravi, uporabo eksplicitnih odvisnikov v kolikor toliko ljudskih tekstih in tudi v romanskih
jezikih proti infinitivnim konstrukcijam v latinskih tekstih, je mogoče reči, da gradnja povedi
v romanskih jezikih ni doživela velikih sprememb. Vendar pa so vezniki doživeli občutne
spremembe: eni so šli iz rabe, drugi so svojo funkcijo spremenili, predvsem pa je eden od
veznikov, QUOD, v latinščini vzročni in pojasnjevalni veznik, postal v poznolatinskih tekstih
generični veznik.
QUOD se pojavlja v odvisnikih na mestu, kjer je v knjižni latinščini mogoče najti ut, cum, si.
Nekoliko razširi svojo rabo tudi lat. QUOMODO; privzame namreč tudi funkcijo časovnosti.
Slovnice romanskih jezikov lahko navedejo za celo stran sestavljenih veznikov, rekli bi,
sintagem, ki delujejo kot vezniki, in jih tako ločijo od ''pravih'' veznikov. Diahrono je ločitev
utemeljena, sinhrono, funkcijsko pa ne. Veliko modernih sestavljenih veznikov, kot npr. parce
que, perciò che, ipd., pa ima svoje vzorce že v poznolatinskih tekstih.

OKOLIŠČINA KRAJA: lat. UBI se najde že v lat. tekstih kot časovni veznik, v romanskih
jezikih ni preživel, pač pa je s predlogom de močno uporabljan: fr. d'où, it. dove. Kastiljščina
se je zatekla k lat. UNDE, pri čemer se mesto bivanja nakazuje z donde in pa adonde za smer
oziroma cilj, vendar sta oba veznika skoraj istopomenska.

OKOLIŠČINA ČASA: v romanskih jezikih ni več sledi o časovnih podrednih veznikih
DONEC, QUAMDIU, UT, CUM, UBI. DUM se je obdržal nekako posredno, preko zveze
DUM INTERIM, ki je očitno služila za izraz poudarjenega trajanja. Lat. QUANDO je eden
od redkih veznikov, ki se je v romanskih jezikih ohranil, časovno vrednost pa je že v pozni


                                               61
latinščini poprijel QUOMODO, ki je imel v klasičnih tekstih samo načinovno vrednost –
'QUO MODO'. Kot časovni veznik je uporabljen tudi QUOD, kadar ima kot odnosnico
časovni prislov ali sintagmo z očitno časovno vrednostjo. Zelo redko je uporabljen kot
časovni veznik QUIA. Najbrž je vplivalo na ta premik dejstvo, da je QUANDO v latinščini
združeval časovno in vzročno funkcijo, pa se je prva po analogiji prenesla tudi na veznik, ki je
bil sicer samo vzročni.
Posebnost cirkumstancialnih odvisnikov, zlasti časovnih, je ta, da imajo v nadrednem stavku
prislov SIC. Včasih se romanski si pojavi tudi v odvisniku, npr. pri Danteju. Časovni
odvisniki imajo že v latinščini nekaj sestavljenih veznikov, poznolatinska doba pa je tako
sestavljanje še posplošila. Namesto lat. ANTEQUAM, PRIUSQUAM imajo latinski teksti 6.
in 7. stoletja ANTEA QUOD, POSTEA QUOD, POST QUOD, DE POST QUOD. To so
prevzeli tudi romanski jeziki in tako najdemo za izraz odstopanja v času avant que, prima che,
depuis que, dopo che, después que.
Sočasnost je v romanskih jezikih izražena s QUANDO, pa tudi z refleksi. Vendar pa veznik
že postaja sredstvo za izraz limite glagolskega dejanja.
OKOLIŠČINA NAČINA: načinovni odvisniki, pravi načinovni odvisniki, so v latinskih
tekstih uvedeni s QUOMODO, včasih tudi s SIC QUOMODO; velikokrat ne ločimo dobro
načinovnih in primerjalnih odvisnikov. Romanski jeziki so posplošili za načinovne odvisnike
naslednike lat. QUOMODO, torej come, como, comme, rum. pa vendar cum in ca. Isti veznik
je uporabljen tudi v primerjalnih odvisnikih, seveda samo enkrat.

PRIMERJALNI ODVISNIKI: izginila sta latinska veznika UT in že sestavljeni
TAMQUAM, ki je sicer še dosti uporabljan v poklasični dobi. Za primerjanje ga je
nadomestil QUOMODO.

FINALNO IN POSLEDIČNO-FINALNI ODVISNIK: finalni odvisniki so velikokrat težko
ločljivi od predmetnih. UT je izginil; od 4. stoletja dalje najdemo prave finalne odvisnike
uvedene s QUOD.
Posledični ali posledično-finalni odvisnik je bil v latinščini uveden z UT, v poznolatinskih
tekstih pa prevlada tudi tukaj QUOD, največkrat z odnosnico SIC, ITA ali brez nje.
Med finalnostjo in posledičnostjo je tesna psihološka povezava, obenem pa so posledični
stavki funkcijsko povezani s predmetnimi odvisniki, tako da se v poklasičnih tekstih kdaj pa
kdaj ugotovi celo kontaminacija med acc.c.inf. in z UT uvedenim eksplicitnim odvisnikom.

VZROČNI ODVISNIK: vzročni stavki so na pol poti med cirkumstancialnimi in
samostalniškimi, torej subjektnimi ali objektnimi. Ker je vzrok navadno predstavljen realno,
imajo odvisniki največkrat indikativ. Le če je v stavku očitno osebno mnenje, stoji
konjunktiv. Lahko pa se pojavi konjunktiv kot izraz nerealnega vzroka, za zanikanim glavnim
stavkom. Latinski vzročni vezniki QUIA, QUONIAM, QUOD pravzaprav niso izginili, saj
so prisotni v romanskem que. Najbolj pogosten veznik v poznolatinskih tekstih je vendarle
QUOD, uveljavljajo pa se tudi predložne zveze PER HOC QUOD, PRO EO QUOD, kar je
vse vir ali vsaj vzor za bodoče romanske skovanke: perché, poiché, ali stfr. poro, poruec que.
Ni še pojasnjeno, zakaj najdemo ponekod kazalni zaimek kot v fr. parce que in že stfr. por ce
que, drugod pa ne: kast. porqué, pt. porque, it. porché.

DOPUSTNI ODVISNIK: dopustni odvisniki izražajo neko okolnost, ki ne more preprečiti
realizacije dejanja, ki ga izraža glagol v glavnem stavku. Dopustnost je zanikana vzročnost
('kljub temu'), in s tem protivnost, obenem pa gotovo podzvrst pogojnosti, na katero jo veže
tudi skupni veznik si: ta, izrazito pogojni veznik, je uporabljen tako v latinščini ETSI,
ETIAMSI kot v romanskih jezikih kot prvina za tvorbo sestavljenih dopustnih veznikov, fr.


                                              62
si bien que, pt. si bem que. Idejo dopustnosti je bilo v latinščini mogoče izraziti tudi s
sopostavljanjem stavkov, na zunaj jukstaponiranih, od katerih je odvisni v konjunktivu. Nekaj
latinskih koncesivnih veznikov se ohranja tudi v poklasičnih besedilih, tako LICET,
QUAMVIS, QUAMQUAM. Po kakšen primer se najde celo na nagrobnikih. Raziskovalci
pozne latinščine ugotavljajo, da je koncesivni odvisnik celo v literarnem jeziku redek,
govorjeni jezik pa dopustnost komajda pozna.

POGOJNI ODVISNIK: pogojni odvisniki niso zmeraj samo čisti pogojni odvisniki, ob
pogojnosti je lahko jasno občuten tudi finalni odtenek. Pogojni stavki seveda niso zmeraj
vezani v hipotetično periodo, čisti pogoj najdemo prav zunaj hipotetične periode. Vsak
romanski si seveda ni pogojni veznik; a tudi za pogojni si smo že povedali, da je vir za
veznik, ki uvaja odvisne vprašalne stavke. S si uvedeni stavek izraža lahko tudi časovno
okolnost in ga prevedemo s 'takrat ko', 'vsakokrat ko'. Romanski jeziki se zatekajo seveda k
različnim jezikovnim sredstvom, da izrazijo pogojnost, tako fr. au cas que, au cas où, à
condition que, à mesure que, quand in podobno v drugih romanskih jezikih.
HIPOTETIČNA PERIODA: velika večina pogojnih odvisnikov pa je vendar vezana v
hipotetično periodo, ali pa si táko lahko vsaj zamišljamo. Splet pravil, ki ustvarjajo normo za
literarno latinščino, je mogoče povzeti takole:
     A) za realno zamišljeni pogoj v sedanjosti najdemo v protazi – prótasis, proreku – torej
        v odvisniku in v apodozi – apódosis, poreku, indikativ prezenta ali futur (zlasti futur
        II.), v apodozi tudi imperativ. Za realno zamišljeni pogoj v preteklosti najdemo enega
        od preteklih časov v obeh delih hipotetične periode.
     B) za potencialno zamišljeni pogoj v sedanjosti najdemo konjunktiv prezenta v obeh
        delih hipotetične periode. Za potencialno zamišljeni pogoj v preteklosti pa najdemo v
        obeh delih konjunktiv perfekta.
     C) za irealno zamišljeni pogoj pa najdemo za sedanjost v proreku in v poreku
        konjunktiv imperfekta, za preteklost pa konjunktiv pluskvamperfekta.

Ta stroga in enostavna pravila pa vendar niso predstavljala vse rabe v literarni latinščini. Če
imenujemo to rabo ''normo'', ugotavljamo nekaj odstopanj že v latinskih književnih
delih:
    1.) Stara doba latinske književnosti ne loči ostro med potencialnostjo in irealnostjo.
    2.) Namesto konjunktiva imperfekta se že pojavlja konjunktiv pluskvamperfekta. Ob
        koncu cesarske dobe konjunktiva imperfekta ni mogoče več zaslediti.
    3.) V irealno hipotetično periodo se v apodozo vriva indikativ pluskvamperfekta.
    4.) Teksti merovinške latinščine poznajo v protazi indikativ imperfekta.
    5.) Kombinacija QUOD + SI, zelo redka v umetniški prozi, a vendar znana ljudskemu
        jeziku, je izpričana že pri Plavtu. Taka zveza dveh veznikov je značilna za vzhodno
        latinščino.

Romanski jeziki imajo na voljo iste morfološke elemente kot latinščina, iste glagolske
paradigme, torej konjunktiv prezenta, imperfekta, preteklega časa, predpreteklega časa,
in vendar se je latinski sistem stresel v svojih temeljih: romanski jeziki, razen za pogoj v
preteklosti, z morfološkimi sredstvi ne ločijo med potencialnostjo in irealnostjo.
            1.) Romanski jeziki imajo prav tako kot latinščina na voljo konjunktiv prezenta in
                konjunktiv preteklega časa, fr. que je fasse; que j'aie fait, a hipotetično periode
                teh glagolskih paradigem ne uporabljajo, poznale pa so ju stare faze jezika.
            2.) Dva od treh romanskih jezikov na Iberskem polotoku poznata celo konjunktiv,
                ki ga latinščina ni imela, namreč konjunktiv futura, in se je zato zatekala k
                aktivni opisni spregatvi. Katalonski glagol pa te oblike nima in je torej treba


                                                63
               kastiljski konjunktiv futura prevesti ali s konjunktivom prezenta ali, kar je bolj
               običajno, s futurom.
           3.) Romanski jeziki se med seboj v izbiri glagolskih paradigem nikakor ne
               skladajo in še večje so razlike, če imamo pred očmi stanje v narečjih.
               Romanski jeziki poznajo realno, potencialno in irealno hipotetično periodo,
               čeprav sistem ostro loči potencialnost od irealnosti le pri pogojih, postavljenih
               v preteklost.

Nadalje je skupno romanskim jezikom, da poznajo, skoraj vsi, inovacijo, latinski morfologiji
neznano obliko, kondicional. Skovan kot futur v preteklosti, se pravi za izraz zadobnega
dejanja glede na neko drugo, tudi preteklo dejanje, je kondicional sintaktična tvorba, analogna
in paralelna s futurom, sestavljena iz infinitiva in imperfekta pomožnega glagola habere;
vendar pa ta tvorba ni znana vzhodni latinščini. Najbolj odstopa od romanske ''norme''
romunščina, potem pa z indikativom imperfekta v protazi francoščina.
Močno razvejanost kaže Iberski polotok: poleg konjunktiva imperfekta iz pluskvamperfekta
cantase, pozna kastiljščina tudi konjunktiv ali kondicional iz latinskega indikativa
pluskvamperfekta cantara; enako portugalščina, katalonščina pa ne; tako je mogoče
konstruirati potencialno in seveda tudi irealno hipotetično periodo v kastiljščini si tuviese /
tuviera dinero, compraría esta casa (in comprara bi lahko stal v obeh delih). Taista paradigma
je bila v rabi že v latinščini.

Gotovo pa je romanska inovacija uporaba indikativa imperfekta v proreku in poreku kot izraz
irealnosti. Ta raba je pozna in ni splošno romanska, pač pa je verjetni vir te rabe latinski
''imperfectum de conatu'' – imperfekt poskušanja. Najbrž pa je raba nekoliko literarna, ali se je
vsaj iz literature dokaj razširila v govorjeno besedo. Velikokrat najdemo tak imperfekt v
odrskem govoru. Obrazci in vzorci, ki jih predstavljajo slovnice romanskih jezikov, so seveda
res samo obrazci: mogoča so različna križanja, ki jih zahteva miselni proces, in sicer ob
najbolj enostavnih in pogostih situacijah.

Stavčni elementi v absolutni rabi

Implicitne glagolske oblike: po svoji funkciji spadajo v poved, in ne v prosti stavek, tudi
tiste rabe glagolskih in nominalnih oblik, ki bi jih lahko razvezali v odvisnike; pojav ni prav
nič presenetljiv pri implicitnih glagolskih oblikah, saj so lahko nadomestljive z odvisnimi
stavki. Večina teh konstrukcij je bila karakteristika literarne latinščine; ohranila se je zaradi
stilističnih zahtev. Deloma so bile konstrukcije privzete tudi v romanskih jezikih, predvsem v
pisanem jeziku, in še tu zlasti v administrativnem, pravniškem jeziku.

Nominalne oblike – absolutni ablativ: ima predvsem časovno vrednost in se v romanskih
jezikih tudi tako razveže. V literarni latinščini je zlasti dostikrat uporabljen pasivni particip
perfekta. Da gre za izrazito literarni pojav, kažejo že ljudskemu jeziku bližnji teksti, ki takih
konstrukcij ne poznajo. Spet je poučna primerjava med Vulgato in starejšimi prevodi Svetega
pisma: na mestih, kjer je v Vulgati absolutni ablativ, najdemo v Itali skoraj zmeraj eksplicitni
odvisnik.

Te konstrukcije v pozni latinščini vegetirajo in postajajo stereotipne formule: to pomeni, da so
že okostenele in pišoči jih uporabi stereotipno, torej ne da bi upošteval sintaktično situacijo.
Manj številna je uporaba drugih sklonov; nekaj primerov pa je najti ob preteklem participu in
kadar se tak particip ohrani, dobi karakteristike predloga. Absolutni akuzativ v poznolatinskih
tekstih ni pogosten. Še manjkrat zaznavamo nominativ v absolutni rabi.


                                               64
                     ANTOLOGIJA LATINSKIH TEKSTOV
Izbor iz del, ki kažejo značilna odstopanja od norme…

                                          A.) NAPISI

Iz antike se je ohranilo veliko število napisov, ki bi jih lahko razdelili v tri vrste: stenski
napisi, napisi na ploščicah in nagrobni napisi.

                                  B.) PAPIRI IZ ORIENTA

Na Vzhodu latinščina ni bila zelo razširjena, ni bila ljudski jezik, tudi ni bila edini uradni
jezik, vendar pa je bila dokaj uporabljana v vojski in v sodstvu. Iz prvih stoletij našega štetja
je ostalo več tisoč v grščini pisanih dokumentov, v latinskem jeziku pa kakih štiristo papirov,
od tega velika večina iz Egipta.

                              C.) TABELLAE DEFIXIONUM

Te zaklinjevalne ploščice so ohranile nekake magične tekste, napisane največkrat na svinec, v
katerih nekdo preklinja neko osebo, tekmeca v ljubezni, včasih tudi ljubljeno osebo, ki pa
ljubezni ne vrača. Veliko teh ploščic so našli v grobovih, v starih vodnjakih, v temeljih hiš, …
Zaradi napak, anakolutov, so zaklinjevalne ploščice za poznavanje govorjene latinščine
pomembnejše od nagrobnih napisov.

            D.) PETRONIJ, SATIRICON: POJEDINA PRI TRIMALHIONU

Pojedina pri Trimalhionu je najpomembnejši del nemara najstarejšega romana na Zahodu.
Avtor opisuje hišo novopečenega bogataša in njegove navade, dá pa govoriti tudi
povabljencem in celo sužnjem. Celotno besedilo je prišlo do nas z mnogimi vrzelmi, ravno
Pojedina pri Trimalhionu pa je popolna.

                                  E.) ITALA IN VULGATA

Prvi prevodi Biblije v latinščino so iz druge polovice 2. stoletja. Navadno se vsi prevodi,
narejeni pred prevodom svetega Hieronima, torej pred Vulgato, označujejo z izrazom Itala. V
te stare prevode se štejeta tudi dva prevoda iz Afrike, označena ponavadi kot Afra.

                             F.) MULOMEDICINA CHIRONIS

Učbenik veterinarske prakse, ki nosi to ime, je prevod grškega dela in avtor prevoda naj bi bil
neki Chiron. To je delo človeka, ki o gramatiki ne ve kaj dosti, zato so se kasneje lotili
predelave, ki dokazuje literarne ambicije tistega časa.

                              G.) PEREGRINATIO EGERIAE

Opis potovanja v kraje svete dežele, ki ga je okrog leta 400 naredila Egerija, pobožna gospa,
prednica nekega samostana iz Južne Francije. Avtorica je izobražena ženska, trudi se za lep
slog, vendar ji uhajajo izpod peresa elementi ljudskega jezika.




                                               65
                  H.) LATINSKI SLOVNIČARJI – APPENDIX PROBI

Gramatiki in pisatelji sploh opozarjajo na napake in tako potrjujejo tisto, kar v zgoščeni obliki
nudi Appendix Probi, ki je zgolj seznam. Za poznolatinsko dobo so pomembni Konsencij,
Pompej in Kaper.

APPENDIX PROBI
Svoje ime ima od tega, ker je bila kopija teksta, verjetno iz 8. stoletja, najdena kot dodatek k
delu Instituta Artium, katerih avtor je Probus. Ta seznam ima 227 glasovno ali oblikovno
napačno uporabljanih izrazov.

                             I.) SREDNJEVEŠKE FORMULE

V zgodnjem srednjem veku je postajalo znanje latinščine čedalje slabše in pokazala se je
potreba po vzorcih, formularjih za vse mogoče pravne akte. Čeprav posnemajo latinske
vzorce, so jezikovno bolj zanimivi kot sočasna hagiografska dela, ki so bolj vezana na
literarno tradicijo. Formule so zlasti številne v merovinški Galiji.

                                  K.) IZIDOR IZ SEVILLE

Izidor iz Seville, škof v Sevilli, je s svojim delom zadnji veliki predstavnik antike v zatonu.
Naslov pravzaprav izkrivlja avtorjevo podobo, saj vrednost dela ni v etimologijah, ampak v
tem, da je dal oris žitja, ki je še nekako sledilo antičnim vzorcem. Lahko bi ga imeli za očeta
''ljudske etimologije'', kajti zmeraj išče pomensko povezavo z drugimi besedami.

                   L.) PARODIJA NA ZAKON SALIŠKIH FRANKOV

Tekst je iz druge polovice 8. stoletja. Poln je napak, za romanistiko pa je izredno dragocen,
ker se v njem pojavlja romanski določni člen.

                               M.) GLOSE IZ REICHENAUA

Razlaga latinskih, najbrž že slabo znanih besed s splošno rabljenimi, torej romanskimi. Očitno
so z galskega ozemlja, saj naznanjajo bodoče francosko besedišče.




                                               66

								
To top