UNIVERZA VL JUBLJANI - DOC by HC120430195713

VIEWS: 16 PAGES: 30

									UVOD ........................................................................................................................................ 1

1. Vprašanje pomena dobička za lastnike in utemeljenosti znižanja stroškov z zapiranjem
obratov ........................................................................................................................................ 2

2. Tobačna Ljubljana .................................................................................................................. 3
   2.1 Kronologija prevzema Tobačne s strani tujih lastnikov: Reemtsma ................................ 3
   2.2 Poslovanje Tobačne v lasti tujih lastnikov ....................................................................... 4
   2.3 Dileme trga (zapiranje trga JV Evrope pred slovenskimi izdelki) ................................... 7
   2.4 Dileme odnosa do Tobačne: vprašanje plačila davkov, sprejem, »protitobačne«
   zakonodaje v Sloveniji ........................................................................................................... 9
   2.5 Prevzem Reemtsme s strani Imperial Tobacco in drugačni pogledi lastnikov............... 10
   2.6 Napoved zaprtja proizvodnje in ocena ukrepov vodstva Tobačne ................................. 11
   2.7 Vmešavanje slovenske politike v ravnanje tujih lastnikov ............................................ 12
   2.8 Tržni delež konkurentov po poslovnih prihodkih v Sloveniji ........................................ 13

3. Vipap Videm Krško ............................................................................................................. 14
   3.1. Problemi podjetja Videm papir in prevzem s strani tujih lastnikov .............................. 14
   3.2. Problematika proizvodnje celuloze z vidika varstva okolja .......................................... 15
      3.2.1. Zakonodajni okvir .................................................................................................. 15
   3.3. Problematika panoge ob sodobni tehnologiji proizvodnje papirja ................................ 16
   3.4. Problem okoljskih taks .................................................................................................. 18
   3.5. Napovedi zapiranja celuloze v preteklih letih ............................................................... 19

4. Ocena ravnanja države v primeru Tobačne Ljubljana in Vipap Videm Krško .................... 20
   4.1. Država in Tobačna Ljubljana ........................................................................................ 20
   4.2. Država in Vipap Videm Krško ...................................................................................... 22

5. Primerjava z ravnanjem podjetja Alpina in slovenske vlade pri zapiranju dislociranih
obratov ...................................................................................................................................... 24

6. Etične, politične in ekonomske dileme zapiranja obratov s strani tujih podjetij.................. 25

VIRI IN LITERATURA .......................................................................................................... 27
UVOD

Slovenska podjetja so se v zadnjih petnajstih letih soočala z velikimi spremembami. Prehod
od družbene do privatne lastnine in nenadna izguba jugoslovanskih trgov so predstavljali za
podjetja velike tektonske premike v gospodarstvu in marsikatero temu ni bilo kos.

Privatizacija je bila poglavje zase. Tam, kjer je bila počasna, je ovirala podjetja, saj je bila
lastniška struktura neuravnotežena. Šele po privatizaciji so se podjetja dejansko lahko
osredotočila na tržno tekmovanje, strategijo poslovanja in dolgoročnejše cilje.

Razvil se je tudi trg kapitala. S tem se je postopoma začel korak proti konsolidaciji lastništva,
katerega struktura po privatizaciji je bila skrajno neučinkovita. To dejstvo so znala nekatera
podjetja, ki so imela urejena lastniška razmerja, izkoristiti.

Začeli so se pojavljati prevzeli. To so eni večjih dogodkov v gospodarstvu, največje finančne
transakcije, hitro spreminjajo razmerja v panogi na trgu, hkrati pa imajo tudi veliko merljivih
učinkov na številne interesne skupine.

Prehod v nov gospodarski sistem nam je prinesel vsakdanja soočanja z različnimi problemi,
pri čemer je v ospredje vse bolj prihajala njihova etična plat. Poslovna etika nam ne ponuja
napotkov, kako ravnati v konkurenčnem okolju v vsakem posamičnem primeru, kjer so
managerji predvsem prepuščeni lastni presoji, nudi pa nam temeljna sodila za lažje odločanje
ter smiseln postopek odločanja. Vsekakor je pri problemu odpuščanja potrebno upoštevati
vidik etike, saj je velikokrat odpust povezan z managerjem oziroma lastnikovim etičnim
pogledom na problem. V prvem delu sem pojasnila ključne pojme etike, poslovne etike,
morale, družbene odgovornosti in posledice neetičnega obnašanja ter prikazala nujnost
upoštevanja in poznavanja etike pri poslovanju in reševanju problema odpuščanja zaposlenih
(Gregorc, 2001, str 1).

V seminarski nalogi predstavimo etične dileme zapiranja obratov v tuji lastnini, tako smo v
prvem delu seminarske prestavili podjetje Tobačna, ki je del četrte največje svetovne tobačne
družbe Imperial Tobacco. V drugem, osrednjem delu predstavimo primer Vipap Krško,
vključno z okoljskimi taksami ter zapiranjem obrata. V zadnjem, tretjem delu pa opredelimo
ravnanje države v navedenih primerih, primerjavo z ravnanjem podjetja Alpina ter etične,
politične in ekonomske dileme.




                                               1
1. Vprašanje pomena dobička za lastnike in utemeljenosti znižanja stroškov
z zapiranjem obratov

Vse do srednjih letih 19. stoletja so večinoma delovala majhna podjetja, kjer so lastniki delali
skupaj z zaposlenimi v podjetju. Naraščajoča industrija je v poznih letih 19. stoletja vodila do
povečanja mehanizacije in počasnega ločevanja med delavci in managerji. Glavni cilj je
postal povečanje dobička oziroma znižanje stroškov, kar so managerji dosegli s kontrolo nad
delavci in z znižanjem plač.

Vsako leto se po svetu in v Sloveniji srečujemo z množičnim zapiranjem podjetij in zato tudi
z odpuščanjem zaposlenih. V Sloveniji se je največji preobrat zgodil leta 1991 z
osamosvojitvijo Slovenije in prehodom v kapitalizem, saj je mnogo prej družbenih oziroma
državnih podjetij zašlo v težave, se prestrukturiralo, pogosto vzporedno z lastninjenjem. Ob
izgubi jugoslovanskega trga se je veliko managerjev v slovenskih podjetjih srečalo z
odpuščanjem, saj je bilo treba na spremenjene razmere hitro in učinkovito reagirati (številna
podjetja so izgubila 40 – 60 odstotkov realizacije). O odpuščanju kot neetičnem postopku
takrat niso razmišljali, saj je bil boj za obstoj podjetja najpomembnejši. Znižanje stroškov je
bil pomembnejši cilj, bolj kot socialna varnost in blaginja delavcev (Gregorc, 2001, str. 27).

Primer kako lastniki vseeno gledajo na dobiček, je primer Peko Trbovlje, ki je zaradi
reorganizacije ukinil enega od obratov, odpustil tretjino zaposlenih, preostale zaposlene so
zaposlil na drugem obratu. Hčerinsko podjetje ČSP Trbovlje je s Pekom d. d. sklenila
pogodbo, da zaposli 125 delavcev nekdanjega Pekovega obrata. Učinek 125 delavcev je po
njihovem mnenju enak prejšnjemu učinku 190 delavcev in tu je dosežen smisel
reorganizacije, da se z organizacijskimi in kadrovskimi ukrepi pripelje podjetje do kar najbolj
ekonomične in učinkovite proizvodnje. Cilj podjetja je bil, da z manjšim številom zaposlenih,
doseže večji promet. V Peku d. d. je bilo konec leta 1999 zaposlenih 1074 ljudi ali za 11
odstotkov manj leta 2000. Večino so jih prerazporedili v druga hčerinska podjetja.




                                               2
2. Tobačna Ljubljana

Tobačna Ljubljana je sodobno podjetje, del četrte največje svetovne tobačne družbe Imperial
Tobacco. Tobačna Ljubljana je več kot 130 let proizvajala tobačne izdelke, v letu 2004 pa se
je proizvodna dejavnost ukinila. Danes je osnovna dejavnost Tobačne Ljubljana prodaja in
distribucija cigaret in ostalih tobačnih proizvodov iz portfelja družbe Imperial Tobacco.

S kakovostjo svojih izdelkov in tržišči, na katerih je bila Tobačna Ljubljana prisotna, je že
pred leti pritegnila k sodelovanju partnerje iz tujine. Zato torej ni naključje, da je Tobačna
Ljubljana eno prvih slovenskih podjetij, ki se je s partnerji iz tujine tudi lastninsko povezala.
Leta 1991 je večinska lastnica Tobačne Ljubljana postala mednarodna korporacija Reemtsma,
v letu 2002 pa je Reemtsma in s tem tudi Tobačna Ljubljana postala del družbe Imperial
Tobacco.

Grosistična dejavnost Tobačne Ljubljana je organizirana v hčerinskem podjetju Tobačna
Grosist, d.o.o., ki ima v svojem prodajnem asortimaju poleg tobačnih izdelkov tudi preko
3000 drugih artiklov.

Maloprodajna dejavnost pa je organizirana v hčerinskem podjetju 3DVA, d.o.o., ki upravlja z
več kot 160 prodajnimi mesti, kioski in trafikami po vsej Sloveniji.

V okviru družbe Imperial Tobacco je Tobačna Ljubljana odgovorna za slovensko tržišče, kjer
ima vodilni položaj z okoli 60 odstotnim tržnim deležem. Tobačna Ljubljana ima v svojem
asortimaju širok izbor cigaret in ostalih tobačnih izdelkov: cigarete Davidoff, Gauloises,
West, Route 66, Boss, Extra 91, Filter 57 in Set, tobak za zvijanje Drum ter papirčke za
zvijanje cigaret Rizla in Columbus. Tobačna Ljubljana zagovarja stališče, da je kajenje stvar
osebne izbire odraslih.


2.1 Kronologija prevzema Tobačne s strani tujih lastnikov: Reemtsma

13. marca 1871 je podjetje K. und K. Haupt Tabak Fabrik Laibach v nekdanji rafineriji
sladkorja ob Ljubljanici začelo proizvajati cigare. Z rokami, seveda. V zgolj letu dni je
tovarna, ki se je prijelo slovensko ime Tobačna tovarna, postala tretja največja od tridesetih
tobačnih tovarn v avstrijskem delu avstro-ogrske monarhije. Nato se je tovarna preselila v
mogočne prostore na Tržaški cesti, kjer so začeli izdelovati tudi pipni tobak, njuhanec, tobak
za žvečenje in tobačni izvleček. Že leta 1874 je v Tobačni tovarni zabrnel prvi stroj. Tri leta
kasneje so izdelali prvo cigareto. Po drugi svetovni vojni je postala pomembno državno
podjetje, leta 1957 pa je kot prva tovarna v tem delu Evrope v proizvodnjo uvedla stroje za
spajanje cigaret s filtri. Tako je na trg prišel legendarni Filter 57. Leta 1991 je Tobačna
Ljubljana, kot se imenuje danes, postala eno prvih slovenskih podjetij, ki se je kapitalsko
povezalo s tujimi partnerji. Izguba jugoslovanskih trgov in posodabljanje tehnologije sta se


                                               3
zdela državi dober razlog za prodajo treh četrtin podjetja. Večinski lastnik je tako postala
nemška tobačna korporacija Reemtsma, del podjetja pa je kupila francoska multinacionalka
Seita. Leta 2002 je Reemtsmo prevzel britanski tobačni velikan Imperial Tobacco Group in s
tem postal tudi lastnik Tobačne Ljubljana.

Februarja, 2004, pa se je saga žalostno končala. Natančneje, začel se je začetek njenega
konca. Čeprav je že dlje časa viselo v zraku, da naj bi lastnik Tobačne razmišljal o selitvi
proizvodnje v tujino, je prišla novica kot strela z jasnega. Takratni generalni direktor Tobačne
Ljubljana Peter Uhlig novinarjem sporočil, da bo podjetje najkasneje konec maja, 2004, za
vedno zaustavilo stroje. Lastnik tovarne Imperial Tobacco Group se je namreč odločil, da
proizvodnjo cigaret v Sloveniji preprosto ukine. Vendar zakaj? Imperial Tobacco Group s
Tobačno Ljubljana ni imel izgube. Ravno nasprotno, podjetje, ki se je izvleklo iz dveh vojn,
konkurence z brezcarinskimi prodajalnami in tudi iz prve slovenske davčne afere, je poslovalo
uspešno in prinašalo dobiček. Šlo je torej izključno za to, da želel britanski lastnik pridelati še
večji dobiček. Tega pa si je lastnik omislil s selitvijo proizvodnje, kjer bodo njegovi
proizvodni stroški še nižji. Logika kapitalizma pač. Zaradi te logike je delo izgubilo 260
fizičnih delavcev, 240 zaposlenih v marketingu in prodaji pa je zaposlitev obdržalo.


2.2 Poslovanje Tobačne v lasti tujih lastnikov

Naložba v Tobačno Ljubljana je bila zelo donosna, saj je nemška tobačna družba Reemtsma z
nakupom deleža v Tobačni ustvarila več kot 23-odstotni povprečni letni donos. Reemtsma je
konec leta 1991 kupila 58,8-odstotni delež Tobačne za 34 milijonov nekdanjih nemških mark
oziroma 17 milijonov evrov, v letu 2002 pa je bila po naših ocenah vrednost Tobačne 212
milijonov evrov. To je 2,49-kratnik letne prodaje Tobačne Ljubljana, ki je leta 2001 znašala
85 milijonov evrov. Približno tak večkratnik je tudi Imperial Tobacco plačal za prevzem
Reemtsme. Poleg tega je pri izračunu upoštevano, da je Reemtsma leta 2001 odkupila
preostali delež v Tobačni. Prevzem Reemtsme, ni prinesel le več od pričakovanj Imperial
Tobacco, ki je za prevzem Reemtsme plačal 5,8 milijarde evrov, ampak je leta 2003 zaradi
prevzemnih sinergij prihranil 217 milijonov evrov. S tem je presegel sprva načrtovane
sinergije za dobrih 14 milijonov evrov. Tudi za leto 2004 je Imperial Tobacco popravil svojo
oceno načrtovanih prihrankov za dobrih 57 milijonov evrov, tako da je imel okoli 303
milijone evrov prihrankov.

Dodatne sinergije so bile dosežene s preselitvijo proizvodnih kapacitet Tobačne Ljubljane na
Poljsko, kjer ima Imperial Tobacco eno izmed svojih tovarn. S tem so na letni ravni pri
stroških dela prihranili okoli milijon evrov. Ob trenutnih stroških financiranja pa znaša
sedanja vrednost vseh prihrankov približno 15 milijonov evrov. V izračunu moramo
upoštevati, da približno 48 odstotkov zaposlenih dela v proizvodnji, kar v Tobačni pomeni 35
odstotkov stroškov dela. Stroške dela na Poljskem so ocenili na polovico slovenskih, na
podlagi primerjave BDP na prebivalca. Preostali stroški pa se niso spremenili. Stroški


                                                4
transporta so se povišali, stroški drugih storitev, energije in materiala pa znižali. Poleg teh
prihrankov je Imperial Tobacco s preselitvijo proizvodnje zaslužil tudi s prodajo zemljišča na
Tobačni ulici 5. Za 44 tisoč kvadratnih metrov zemljišča, ki je bil v lasti Tobačne, je lahko po
nekaterih ocenah iztržil okoli sedem milijonov evrov. Tako so celotni prihranki, ne da bi
upoštevali prodajo opreme, znašali vsaj 22 milijonov evrov.

DIAGRAM: Vrednost tobačne se je povečala za več kot sedemkrat.

Vrednost tobačne (v mio EUR):




Vir: Finance, št. 247, 2003


Čeprav je Imperial Tobacco prekinil proizvodnjo tobačnih izdelkov v Sloveniji, pa Tobačna
Ljubljana ni zaprla svojih vrat. Okrnjeno podjetje še vedno ostaja in skrbi za trženje tobačnih
izdelkov na slovenskem trgu. Število zaposlenih je zmanjšano na približno 260, vodi pa ga
Pia Barborič Jurjaševič, ki v okviru družbe Imperial Tobacco ostaja odgovorna za trženje
tobačnih izdelkov na slovenskem trgu.

Za direktorja področja trgovine, organiziranega v hčerinskih podjetjih Tobačna Grosist in
3DVA, pa so imenovali Boruta Krefta. Borut Kreft je po novih informacijah bil odstavljen
februarja 2008, nov direktor še ni bil imenovan.

Nova direktorica Tobačne Ljubljana je do reorganizacije opravljala dela in naloge direktorice
marketinga in je zato imela dolgoletne izkušnje v tobačni industriji, marketingu in prodaji.
Njena prednostna naloga je bila ohranitev vodilnega položaja v Sloveniji, kjer so takrat
dosegali 70-odstotni tržni delež. Naloga Boruta Krefta pa je bila, da v Tobačni Grosist
ohranijo vlogo največjega distributerja tobačnih izdelkov na slovenskem trgu ter povečajo
tržni delež pri oskrbi bencinskih servisov, trafik in gostinskih lokalov.



                                               5
Skupina Tobačna Ljubljana je leta 2004 tako prodala 2774 milijonov cigaret, kar je za 200
milijonov cigaret manj kot leta 2003. Družba je s prodajo ustvarila 35,4 milijarde tolarjev
prihodkov, kar je približno enako kot leta 2003, dobiček iz poslovanja pa je znašal 2,53
milijarde tolarjev.

Družba je imela na slovenskem trgu cigaret 70,9-odstotni tržni delež, manjša prodaja pa je po
ocenah vodstva družbe posledica upadanja prodaje tradicionalnih cigaretnih znamk, ko so
Filter 57 in Extra 91. Znamki Boss in West še naprej ostajata vodilni cigareti Tobačne, saj je
prva lani imela 38-odstotni tržni delež, druga pa 18,5-odstotni tržni delež na slovenskem
cigaretnem trgu.

Ob vstopu Slovenije v EU so bile odpravljene uvozne carine, kar je vplivalo na večjo
ponudbo konkurenčnih blagovnih znamk. Tobačna se je leta 2004 soočila tudi z rastjo
obdavčitve s tobačno trošarino, in sicer januarja in julija, ko je trošarina dosegla kar 57
odstotkov maloprodajne cene in hkrati 50 evrov za 1000 cigaret. Povišanje stopnje obdavčitve
je vplivala tudi na zvišanje maloprodajnih cen cigaret.

Tržni delež Tobačne Ljubljana na segmentu cigaret se je tako zmanjšal iz 60,5% na 58,4% v
letu 2006. Vzrok za zmanjšanje je postopno zmanjševanje razlike v maloprodajni ceni ob
podražitvah med višjim in nižjim cenovnim segmentom, zaradi česar se je povečala
privlačnost visokega cenovnega razreda ter povečanje tuje potrošnje v strukturi potrošnje
slovenskega trga in nizka, toda naraščajoča prisotnost cigaret s trgov bivše Jugoslavije. Poleg
tega je v letu 2006 na trg vstopilo nekaj novih konkurentov z lansiranimi novimi cigaretnimi
znamkami predvsem pod cenovni nivo spodnjega cenovnega segmenta.

Prednost sedaj lovijo na asortimaju ostalih tobačnih izdelkov mednarodnih blagovnih znamk
matične firme Imperial in sicer so to drobno rezan tobak za kajenje, tobak za pipo, filtri ter
cigaretni papirčki. Prodaja tobaka za kajenje se je povečala iz 5,7 ton na 9,1 ton v letu 2006,
kar je za 59,6%. Prodaja cigaretnih papirčkov pa je porasla iz 13,7 milijonov lističev na 14,2
milijonov, kar predstavlja porast za 3,6%.

V poslovnem letu 2006 je tako Tobačna Ljubljana prodala skupno 2.667,9 milijona cigaret,
kar je za 20,7% manj kot v enakem obdobju lani. Realizacija prodaje je bila manjša glede na
preteklo leto predvsem zaradi osredotočenja prodajne dejavnosti na slovenski trg.

Vendar je Tobačna Ljubljana ustvarila visok dobiček, kar pomeni, da je kljub zaprtju
proizvodnje še vedno visoko med vodilnimi podjetji v Sloveniji.




                                              6
Vir: Letno poročilo, 2006


Trenutno stanje v Tobačni Ljubljana napoveduje, da je poslovanje s podjetjem netvegano.
Podjetje odlično posluje, brez likvidnostnih težav ter dosega povprečno uspešnost. Podjetje
posluje odlično ter je malo zadolženo in je plačilno disciplinirano.

Njihov cilj ostaja ohranitev visokega tržnega deleža v Sloveniji. Vodilno vlogo bodo nosile
obstoječe strateške cigaretne znamke z morebitnimi novimi oziroma razširjenimi cigaretnimi
znamkami.

Z nadaljnjim optimiziranjem poslovnih procesov v hčerinskih firmah Tobačna Grosist in
3DVA namerava Tobačna Ljubljana še naprej krepiti svojo trgovsko dejavnost, ki ostaja
strateški temelj njene prisotnosti na slovenskem trgu.

Na finančnem področju pa želi tudi v bodoče ohraniti visoko stopnjo donosnosti na investirani
kapital kot tudi dodano vrednost na zaposlenega.


2.3 Dileme trga (zapiranje trga JV Evrope pred slovenskimi izdelki)

Za dogovor, kakšen je recept za uspeh slovenskih znamk - osredotočamo se na znamke na
področju široke porabe - na trgih nekdanje Jugoslavije, je treba najprej razumeti kontekst.
Razmere za slovenske znamke niso najbolj bleščeče. Zaradi odnosov s Hrvaško in uspešnih
hrvaških akcij »kupujmo domače« smo veliki sosednji trg v veliki meri izgubili za vedno.

V Srbijo so se nekateri vrnili prezgodaj in se opekli, nekateri so prišli prepozno, tako so naše
znamke vidne večinoma le še na stolpnicah ob vhodu v Beograd. Za Srbijo, tako kot za
Hrvaško, velja, da so domačinom veliko ljubše domače znamke, čeprav slovenski izdelki
uživajo velik ugled.


                                               7
V Makedoniji obstaja konkurenca, ki smo ji težko kos - Srbi, Turki, Grki, Bolgari. Naše
znamke v resnici nekaj pomenijo le še v Bosni. Seveda obstajajo izjeme. Recimo, če
izpostavimo Argeto, ki se izredno dobro drži na bosanskem trgu, potem Paloma je skoraj na
vseh trgih, tudi moč Cockte se počasi krepi, tako da se očitno še da nekaj storiti.

Eden od načinov za vrnitev na trge jugovzhodne Evrope so nakupi lokalnih podjetij. To je
pred časom naredil hrvaški Ledo z nakupom srbskega Frikoma, hrvaška Jamnica z nakupom
Sarajevskega kiseljaka, delno tudi Pivovarna Laško z nakupom Jadranske pivovare in pred
kratkim naša Droga Kolinska s povezovanjem z Grand Promom in nakupom Soko Štarka. Kar
pa ne rešuje bistva problema, saj na ta način nismo unovčili kapitala, skritega v slovenskih
znamkah, prav tako pa tudi nismo ustavili njihovega bledenja.

Domicilizacija je stvar, ki je nujna. Pri tem se lahko veliko naučimo od naših nemško
govorečih sosedov. Recimo znamke, kot so Meggle (mleko) in Bimal (olje) veljajo v BiH za
domače. In kaj je tisto, kar delajo nemci drugače? Uspeh slovenskih znamk bo vedno odvisen
od ugleda, ki ga bo imela Slovenija kot država. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi podjetja
in na te trge moramo pošiljati naše najboljše ljudi, ki bodo našim izdelkom in državi povrnili
ugled.

V preglednici smo prikazali kako so blagovne znamke prisotne po državah na trgu JV Evrope:




Vir: Finance, št. 188, 2005


Če navedemo še nekaj primerov:
Leta 2006 je hrvaški Agrokor v svoji trgovski verigi Konzum umaknil s polic izdelke
uglednih slovenskih proizvajalcev. Problem je bil tako resen, da se je v reševanje nastale
situacije vključilo celo slovensko ministrstvo za zunanje zadeve. Konzum je takrat umaknil s
svojih polic Mipove mesne izdelke, sežanskega proizvajalca Kras, izdelke Droge Kolinske in
tudi vse Fructalove izdelke, razen otroške hrane. Etično sporno se nam zdi predvsem, da
Slovenskih izdelkov, tukaj bi omenili tudi pivo union in radenska, Konzum ni položili na
police, medtem ko je prodajal pijačo iz Splitske pivovare, ki je prav tako v lasti Pivovarne
Laško.

Eden redkih slovenskih proizvajalcev, ki je ostal v Konzumovih trgovinah v celoti, so bili
izdelki Perutnina Ptuj, najverjetneje zaradi Agrokorjevega solasništva v Perutnini Ptuj.



                                              8
Razlog za umik slovenskih proizvodov naj bi bil, ker je Agrokor hotel izsiliti, da bi se hrvaški
izdelki prodajali povsod po Sloveniji. Namesto da bi se problema lotili z marketinškega
vidika, so igrali na moč, pri čemer so bili zelo arogantni in neetični.

Recimo pred kratkim smo bili obveščeni tudi o primeru, kjer je bila v Mercatorjevem
trgovskem centru v Beogradu eksplozija bombe. Politični odnosi med Slovenijo in Srbijo
zaradi Kosova močno vplivajo na gospodarske odnose med državama, tako da eksplozija v
Beograjskem Mercatorju lahko poveča strah pred obiskom slovenskih prodajnih centrov.

Kar se tiče Tobačne Ljubljana je bila leta 2001 ena najhitreje rastoče podjetje na Balkanu.
Danes ima Tobačna Ljubljana konkurenco proizvajalcev cigaret JV Evrope, ki proizvajajo
cigarete nizko cenovnega razreda. Prodaja Tobačne Ljubljana je v letu 2006 dosegla nivo 64,8
milijonov cigaret. Leta 2004 pa 368 milijonov cigaret, kar je ogromna razlika.


2.4 Dileme odnosa do Tobačne: vprašanje plačila davkov, sprejem, »protitobačne«
zakonodaje v Sloveniji

Bivši generalni direktor Uhlig je v enem od intervjujevu leta 2003 dejal, da je bil pred 12 leti
nakup tovarne s prevladujočim položajem na trgu dobra ideja. Kupec je pridobil velik del
trga, nove blagovne znamke, poleg tega pa je bil slovenski trg takrat močno zaščiten z
vstopnimi ovirami. Vsak tuji proizvajalec, ki je želelel prodajati tobačne izdelke v Sloveniji,
je moral plačati vstopno carino v višini 45 odstotkov. Po vstopu Slovenije v EU 1. maja 2004,
ko so vstopne ovire za morebitno tujo konkurenco padle, se je to spremenilo. Tobačna
Ljubljana je tako začela tekmovati z vsemi svetovnimi proizvajalci in njihovimi blagovnimi
znamkami pod drugačnimi pogoji kot danes.

Poleg ukrepov racionalizacije proizvodnje so si finančni ministri EU prizadevali dramatično
zvišati tobačni davek. Tudi v Sloveniji se je do vstopa v EU povišala trošarina na cigarete do
višine 57 odstotkov maloprodajne cene najbolje prodajanih cigaret v Sloveniji. To se je
zgodilo že 1. januarja 2004, s čimer je bila trošarina na cigarete usklajena z minimalno
trošarino v EU. Do leta 2008 pa je morala obdavčitev cigaret poleg 57-odstotnega praga
doseči tudi kriterij 64 evrov na 1000 cigaret. Vse našteto precej draži kajenje in opozoriti je
treba na dejstvo, da si ga nekateri ljudje ne morejo več privoščiti. Zato je v prihodnje možen
razvoj črnega trga, ki pa se v Sloveniji še ne oblikuje.

Od začetka avgusta 2007 je v Sloveniji začel veljati zakon, kjer je kajenje v vseh zaprtih
javnih in delovnih prostorih popolnoma prepovedano. Protikadilska novela naj bi predvsem
upoštevala nova spoznanja o škodljivosti pasivnega kajenja. Ključna sprememba uvaja
popolno prepoved kajenja v vseh zaprtih delovnih in javnih prostorih. Kajenje dopušča le v
posebnih prostorih nastavitvenih obratov in drugih ponudnikov nočitev, v domovih za ostarele



                                               9
in zaporih, psihiatričnih bolnišnicah ter v prostorih, namenjenih izključno kajenju, tako
imenovanih kadilnicah. V teh se zaposleni lahko zadržujejo le v času, ko se tam ne kadi.

Kadilnice morajo izpolnjevati določene tehnične pogoje, v njih ni dovoljeno jesti in piti,
obsegajo pa lahko največ 20 odstotkov skupne površine zaprtega javnega ali delovnega
prostora. Kadilnice pa še vedno ne bodo dovoljene tam, kjer je bila že doslej v veljavi popolna
prepoved kajenja - v zdravstvenih ter vzgojno-izobraževalnih ustanovah.

Druga pomembna sprememba se je nanašala na kajenje mladih. Omejitev dostopa tobačnih
izdelkov mladoletnim osebam bo dosežena z višanjem starostne meje s 15 na 18 let, tako za
prodajalce kot tudi za kupce tobačnih izdelkov. Odslej prodajalec od kupca lahko zahteva, da
z osebnim dokumentom dokaže, da je dejansko star 18 let in torej lahko kupi tobačne izdelke -
tako, kot je že uveljavljeno pri prodaji alkoholnih pijač. Kar se tiče vpliva proti kadilskega
zakona na Tobačno industrijo ne bo vplival kaj dosti. Po dostopnih podatkih namreč še vedno
kadi četrtina državljanov Slovenije, torej blizu pol milijona. Morda pa bo prisiljena nekaj
vložiti v svoje porabnike in jim morala priskrbeti zastonj kadilnice.


2.5 Prevzem Reemtsme s strani Imperial Tobacco in drugačni pogledi lastnikov

Leta 2002 je Urad za varstvo konkurence na podlagi priglasitve koncentracije družb izdal
odločbo, v kateri je skladno z zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence odločil, da
priglašeni koncentraciji družb Imperial Tobacco Group iz Velike Britanije in nemškega
Reemtsma Cigarettenfabriken ne nasprotuje, saj je skladna s pravili konkurence. S tem je bila
dana zelena luč za vstop družbe Imperial Tobacco v Tobačno Ljubljana, ki je bila takrat v
98,7-odstotni lasti nemške družbe Reemtsma.

Koncentracija družb Imperial Tobacco in Reemtsma se je izvršila s pridobitvijo 90,01-
odstotnega lastniškega deleža v podjetju Reemtsma s strani Imperial Tobacca z opcijo
pridobitve preostalih 9,99 odstotka. Koncentracija je imela učinke na področjih proizvodnje in
distribucije tobačnih izdelkov v Sloveniji, prav tako pa je urad ugotovil, da se tržni deleži na
upoštevnih trgih tobačnih izdelkov v prihodnje ne bi povečali, saj v koncentraciji udeležena
podjetja niso bila prisotna na istih upoštevnih trgih. Tudi ob upoštevanju vertikalne
povezanosti med trgi, na katerih sta prisotni podjetji Reemtsma in Tobačna Ljubljana, ni bil
izkazan resen sum o neskladnosti obravnavane koncentracije s pravili konkurence.

Kot je znano, so delničarji Imperial Tobacca leta 2002 z veliko večino odobrili prevzem
Reemtsme, tako da ima britanska družba sedaj v lasti 90,01 odstotka delnic nemškega
koncerna. V začetku so prodajo potrdili tudi pristojni odbori in urad za preprečevanje
trgovinskih monopolov. Preden je postala Reemtsma del skupine Imperial Tobacco, sta bili
obe družbi aktivni na različnih trgih. Vodilni v Tobačni Ljubljana so v združitvi poslovnih
dejavnosti videli okrepitev strateške moči in edinstveno priložnost za oba partnerja.


                                              10
Vodilno britansko tobačno podjetje Imperial Tobacco s sedežem v Bristolu je v minulem
finančnem letu doseglo skoraj 2,4 milijarde evrov čistega prihodka iz prodaje in približno
milijardo evrov dobička iz poslovanja ter je med tobačnimi podjetji v zasebni lasti po
velikosti na četrtem mestu na svetu, ki proda okoli 180 milijard cigaret na leto.

Po mnenju Petra Uhliga, takratnega generalnega direktorja Tobačne Ljubljana, je bilo, da
prevzem Reemtsme ne bo bistveno vplival na poslovanje Tobačne, saj naj ne bi prišlo do
prekrivanja interesov na področjih, ki jih pokriva Tobačna. Rečeno je bilo tudi, da ne bo
potrebe po odpuščanju delavcev Tobačne, vendar so bile odločitve novega lastnika drugačne.


2.6 Napoved zaprtja proizvodnje in ocena ukrepov vodstva Tobačne

Potrebno je omeniti, da je do odpuščanja delavcev zaradi racionalizacije proizvodnje, ter
najverjetneje priprav na prodajo družbe prišlo že v letu 2001, ko je bila lastnica družbe še
korporacija Reemtsma. V tem obdobju je bilo odpuščenih približno 100 proizvodnih
delavcev. To pomeni, da je bilo pričakovati, da bodo sledila še druga odpuščanja in da tako
zaprtje proizvodnje le ni bilo tako nepričakovano, kot so to predstavili sindikati in mediji. Še
posebej znotraj družbe se je ves čas od leta 2001 po tihem ugibalo in špekuliralo o končni
usodi proizvodnje, ki se je dejansko udejanila leta 2004.

Lastniki so namreč ves čas napovedovali, da bodo proizvodnjo iz vsaj dveh od štirih lokacij
(Slovaška, Madžarska, Poljska in Slovenija) v državah, ki so vstopile v EU leta 2004, ukinili.
Po vstopu omenjenih držav v EU, je bila ukinjena proizvodnja na vseh lokacijah, razen na
Poljskem, ki je imela najsodobnejšo opremo in proste kapacitete za nadomestitev proizvodnje
ukinjenih lokacij (letna proizvodnja Tobačne Ljubljana 4 mrd cigaret letno; kapaciteta
proizvodnje na Poljskem 30 mrd cigaret letno). Dejstvo je, da je do ukinitve proizvodnje
prišlo zaradi maksimiziranja dobičkov in ne zaradi nerentabilnega poslovanje ali drugih
poslovnih razlogov.

Bivši generalni direktor Uhlig je ob zaprtju proizvodnje na novinarski konferenci povedal, da
je tudi sam žalosten zaradi ukinitve proizvodnje. Napovedal je, da bodo delavkam in
delavcem pomagali pri iskanju novih zaposlitev, tudi z svetovanjem pri pisanju življenjepisov,
s katerimi si bodo lažje iskali službo, obljubil je tudi izobraževanje.

Vsi presežni delavci so bili korektno obravnavani in so v skladu s prakso v Tobačni Ljubljana
ter podjetniško kolektivno pogodbo prejemali precej višje odpravnine, kot jih sicer določa
Zakon o delovnih razmerjih.

Odpuščanje je potekalo v več fazah, tako da so imeli delavci nekoliko več časa za iskanje
novih zaposlitev in priprav na obdobje po Tobačni. Kljub pomislekom in napovedim


                                              11
sindikatov, da bodo zaradi specifičnih znanj delavci in delavke težko našli novo zaposlitev, se
je kasneje izkazalo, da večina ni imela težav pri ponovni zaposlitvi. Na trgu delovne sile je
kmalu prevladalo spoznanje, da so bivši zaposleni Tobačne Ljubljana poznani kot marljivi in
lojalni delavci.


2.7 Vmešavanje slovenske politike v ravnanje tujih lastnikov

Takoj po objavi novice so se seveda oglasili predstavniki delavcev. Lastniki Tobačne so
namreč pri odločitvi o ukinitvi proizvodnje ravnali povsem samovoljno in mimo slovenske
zakonodaje. O odločitvi niso obvestili niti vlade, niti resornih ministrstev, niti zavoda za
zaposlovanje, niti delavcev, ki bi morali biti z novico seznanjeni že 30 dni prej. Zato so
reagirali tudi predstavniki države, saj je tedanja gospodarska ministrica Tea Petrin lastnike
opozorila, da so ravnali neprimerno, takratni minister za delo Vlado Dimovski je vodilne v
Tobačni opozoril na spoštovanje slovenske zakonodaje.

Vodilni iz Tobačne pa so samo sporočili, da odločitev še ni dokončna in da mora odločitev o
ukinitvi proizvodnje sprejeti še skupščina delničarjev. Šele takrat pa so se začeli tudi pogajati
z delavci. Dušan Semolič, predsednik Zveze svobodnih sindikatov je povedal, da je Tobačna
dolgo skrivala namere o odpuščanju in da naj bi bil dejanski vzrok nenehno hlastanje po še
večjem dobičku.

Povedal je še, da je Tobačna Ljubljana primer, ki kaže na to, da bi morali doma narediti tudi
več za lastne blagovne znamke, za proizvode z visoko dodano vrednostjo, ki se ne selijo na
trge s poceni delovno silo. Odvisnost od tujcev ni dobra za Slovenijo in slovensko
gospodarstvo.

Napovedana ukinitev proizvodnje cigaret v Sloveniji, torej v Tobačni Ljubljana, je po ocenah
neposredno zmanjšala BDP države za tri milijarde tolarjev. Hkrati se je poslabšala plačilna
bilanca države, predvidoma za vsaj nekaj deset milijonov evrov.

Zmanjšanje izvoza in povečanje uvoza cigaret je poslabšalo plačilno bilanco. Država pa je
imela stroške s povečanjem socialnih transferejev odpuščenim delavcem. Na dolgi rok je
zmanjšanje BDP zaradi umika proizvodnje Tobačne Ljubljana iz Slovenije dosegalo tudi do
pet milijard tolarjev na leto.




                                               12
2.8 Tržni delež konkurentov po poslovnih prihodkih v Sloveniji za leto 2006

Podjetje ima 80,49 % tržni delež in je 1. po rangu poslovnih prihodkov ter 1. po poslovnem
izidu v dejavnosti. Največji trije konkurenti v dejavnosti zavzemajo 97,55 % tržnega deleža.
Število vseh konkurentov v panogi je 6, od tega velikih podjetij 1, srednjih 0 in malih podjetij
5.

Prikaz 6 največjih podjetij po poslovnih prihodkih iz tržnega segmenta SKD 46.350:




Vir: Letno poročilo, 2006


Prikaz 6 največjih podjetij po dobičku iz tržnega segmenta SKD 46.350:




Vir: Letno poročilo, 2006




                                              13
3. Vipap Videm Krško

Osnovna dejavnost družbe Vipap Videm Krško d.d. je proizvodnja papirja oziroma
proizvodnja in trgovina s papirjem in kartonom. Družba je največji proizvajalec papirja v
Sloveniji ter vodilni proizvajalec časopisnega papirja v tem delu Evrope. Po ustvarjenem
prometu sodi med pomembnejše slovenske izvoznike.

Kratka zgodovina:
Vse se je začelo leta 1939, ko je podjetni slovenski tovarnar Franc Bonač na Vidmu pri
Krškem, v tedaj industrijsko povsem nerazvitem Spodnjem Posavju, zgradil tovarno celuloze,
v kateri je zaposlil 180 domačinov. Nihče od zaposlenih, pa niti lastnik sam, si takrat ni mogel
predstavljati, da bo v šestih desetletjih tovarna zrasla v uveljavljenega evropskega
proizvajalca celuloze in papirja ter pomembnega slovenskega izvoznika, ki se uspešno kosa z
najzahtevnejšo domačo in tujo konkurenco.

Novejša zgodovina tovarne celuloze in papirja v Krškem se je začela leta 1996, ko jo je po
stečaju na dražbi kupil češki investitor. V letu 1998 je tovarno prevzel novi lastnik,
Investicijska in poštna banka Praga, in od leta 1999 tovarna posluje pod novim imenom
VIPAP VIDEM KRŠKO d.d. Trenutni lastnik Československá obchodní banka a.s. Praga se
zaveda, da je nadaljnji obstoj tovarne, ki se uvršča med ključne nosilce razvoja krške regije,
odvisen od nadaljnje posodobitve tehnoloških procesov.


3.1. Problemi podjetja Videm papir in prevzem s strani tujih lastnikov

Tovarno celuloze in papirja v Krškem je leta 1996, po stečaju na dražbi kupil češki investitor
– Holding ICEC iz Ostrave. V letu 1998 je tovarno prevzel novi lastnik, Investicijska in
poštna banka Praga (IPB Praga), leta 1999 pa tovarno prevzame Československá Obchodní
Bank A.S., Praga (ČSOB). Po podatkih iz letnega poročila podjetja za leto 2005, je imela
ČSOB 86-odstotni in Bank Austria AG, Dunaj 14-odstotni lastniški delež v podjetju.

Vipap Videm Krško d.d., z 29,7 odstotnim tržnim deležem je eno največjih podjetij za
proizvodnjo celuloze in papirja v Sloveniji ter vodilni proizvajalec časopisnega papirja v
jugovzhodni Evropi. Stopnja integriranosti celuloze in papirne proizvodnje je visoka, saj so v
letu 2004 porabili pri proizvodnji papirja 55 odstotkov lastne proizvedene celuloze.

V letu 2004 je celotna proizvodnja podjetja znašala 276.532 ton, kar je za 7,7 odstotke več kot
preteklo leto. Proizvodnja papirja je bila višja za 13,9 odstotke in je znašala 166.004 ton,
proizvodnja celuloze pa je bila na podobnem nivoju kot preteklo leto in je znašala 110.528
ton.




                                              14
3.2. Problematika proizvodnje celuloze z vidika varstva okolja

Predpisi o varstvu okolja so bistvenega pomena za panogo, saj papirna industrija sodi med
največje industrijske onesnaževalce okolja.

Predelovalna dejavnost proizvodnja vlaknin, papirja in njihovih izdelkov izloča največ
neraztopljenih snovi v vodo in dušikovih oksidov v zrak. Papirna industrija sodi med največje
industrijske onesnaževalce okolja. Po podatkih agencije za okolje (ARSO) proizvajalci
vlaknin, papirja ter njihovih izdelkov v zrak izločijo več kot polovico dušikovih oksidov in so
po količini teh emisij na prvem mestu.

Proizvodnja in predelava vlaknin, papirja, kartona ter njihovih izdelkov je povezana z
različnimi tveganji in emisijami, ki so škodljivi za okolje in zdravje. Na relativno omejenem
prostoru je izjemna koncentracija zelo aktivnih kemijskih snovi, tako kot drugod so možne
tudi tehnološke napake v proizvodnji in na napravah.

Zaposlene ogrožajo različna tveganja. Poleg nesreč pri delu, kjer med drugim grozi nevarna
eksplozija lesnega prahu, zdravje in varnost zaposlenih ogrožata tudi slaba osvetlitev in hrup,
ki dosega od 80 do 100 decibelov.

Medtem ko je za varnost in zdravje zaposlenih mogoče poskrbeti z ustrezno opremo in
nadzorom, se izpustom v okolje ne da popolnoma izogniti. Po podatkih ARSO za leto 2001
dejavnost papirne industrije na leto v zrak izloči 340,76 kilograma prahu, 1,2 tone žveplovih
oksidov, 4,8 tone dušikovih oksidov, 183,2 kilograma ogljikovega monoksida, 61 kilogramov
amoniaka in 48,78 kilograma organskih spojin. V vodo pa z odplakami na leto izpusti 4.255,7
ton neraztopljenih snovi in je s 55 odstotki po količini tovrstnih emisij v dejavnosti C in D na
prvem mestu. Vodi tudi po kemijski porabi kisika (KPK), ki znaša 25.447,4 tone na leto (76
odstotkov), in po količini adsorbljivih organskih halogenov s 702 tonami na leto, kjer imata
kar 99,8-odstotni delež dejavnosti C in D; znaten je tudi njen delež obremenitve vode s
fosforjem, in sicer dosega slabo petino.


3.2.1. Zakonodajni okvir

      Zakon o varstvu okolja
       Zakon o varstvu okolja ureja temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja,
       spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente
       varstva okolja, javne službe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana
       vprašanja. V letu 2004 je bila sprejeta novela zakona, ki je prenesla pomembne
       vsebine pravnih aktov EU v slovenski prostor. Hkrati je bil vzpostavljen pravni okvir
       za omogočanje neposrednega učinkovanja pravnih aktov EU, ki veljajo v državah
       članicah neposredno.


                                              15
      Uredba o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja
       večjega obsega
       Direktiva IPPC oziroma direktiva o celovitem preprečevanju in nadzoru
       onesnaževanja (“Integrated Pollution Prevention and Control«), ki jo je EU sprejela
       leta 1996 je za industrijski sektor ena od ključnih direktiv na področju okolja. Nanaša
       se na večje potencialne vire industrijskega onesnaževanja, njen cilj pa je doseči celovit
       pristop k preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja ter visoko stopnjo zaščite
       okolja kot celote. Spodbuja uvajanje čistejših tehnologij in zahteva nenehno
       izboljševanje industrijskih postopkov in izdelkov.

      Uredba o dejavnostih, toplogrednih plinih in napravah, za katere je treba pridobiti
       dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov
       Emisije toplogrednih plinov so se v zadnjih letih izrazito povečale. Da bi zmanjšali
       emisije toplogrednih plinov in zaustavili globalno segrevanje ozračja in s tem zaščitili
       naravne in človeške dobrine, je 141 razvitih držav sveta podpisalo mednarodni
       sporazum – Kjotski protokol.

      Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz objektov in naprav za
       proizvodnjo papirja, kartona in lepenke
       Uredba določa posebne zahteve v zvezi z emisijo snovi pri odvajanju tehnološke
       odpadne vode in določa mejne vrednosti parametrov odpadne vode iz objektov in
       naprav za proizvodnjo papirja, kartona in lepenke


3.3. Problematika panoge ob sodobni tehnologiji proizvodnje papirja

      Mikro

Medtem, ko so se v slovenski papirni industriji nekatera največja podjetja (Papirnica Vevče,
Količevo Karton, Valkarton, PAK 4) uspešno povezala v mednarodne skupine, Vipap Videm
Krško in Paloma Sladkogorska še vedno iščeta primernega strateškega partnerja, prva zaradi
ohranitve celuloznega programa proizvodnje in druga zaradi nadaljnjega razvoja in ohranitve
maksimalnega možnega števila delovnih mest v regiji. Preostala sorazmerno uspešno
nastopajo samostojno, vendar dolgoročno gledano se bodo nekatere manjše papirnice v
Sloveniji morale povezovati s strateškimi partnerji, če jim ne bo samim uspelo ponuditi
zanimiv proizvod na svetovnem trgu.




                                              16
Najpomembnejše prevzemne transakcije v papirni industriji

Podjetje                              Večinski lastnik                   Lastniški delež (%)

Vipap Videm Krško                     CSOB Banka (Praga)                            86,00%
Papirnica Vevče                       Brigl & Bergmeister (Avstrija)               100,00%
Količevo Karton                       Mayr-Melnhof (Avstrija)                           n.a.
Valkarton                             Belišće d.d. (Hrvaška)                        98,60%
Goričane, tovarna papirja Medvode     Papigor Holding d.d. (Slovenija)              85,35%
Radeče Papir                          G-M&M (Slovenija)                                 n.a.
Paloma Sladkogorska, Sladki Vrh       KAD, SOD (Para-državna sklada)                70,90%


Vir: GVIN.com; Letna poročila podjetij za leto 2005


Papirnice, usmerjene v proizvodnjo enakih izdelkov, se v Evropi združujejo zaradi
racionalizacije stroškov. Združevanja slovenskih papirnih tovarn bi bila smiselna, če bi
prinesla sinergične učinke, torej da se programi dopolnjujejo ali da se izkorišča skupna
surovinska baza. Zato bi bilo za papirnico Vipap Videm Krško smiselno povezovanje s
proizvajalci časopisnega papirja.

Za nakup Krške papirnice, se je po nekaterih informacijah zanimal belgijski Rockwoll, vendar
se posel ni realiziral. Neuradno se je izvedelo, da naj bi se pred časom za krško tovarno
zanimala finska banka Nordiska Investeringsbanken (NIB), vendar do odločilnega koraka ni
prišlo. Nakupne transakcije prav tako ni izvedel tretji interesent Eco Pap iz Celja.

       Makro

Povpraševanje po papirju in kartonu bo naraščalo. V preteklosti se je rast povpraševanja po
regijah bistveno razlikovala. Azijski trgi so na primer zabeležili dramatičen porast v
devetdesetih letih in v novem tisočletju, ter po skupni velikosti presegli Severno Ameriko in
Zahodno Evropo.

Svetovno povpraševanje po papirju in kartonu naj bi predvidoma dolgoročno zraslo za 2,1%
na leto in doseglo 494 milijonov ton do leta 2020. V relativnem smislu se pričakovanja glede
povpraševanja precej razlikujejo po regijah, pri čemer razmeroma skromno kaže Severni
Ameriki, Zahodni Evropi in Japonski, precejšen potencial za rast pa se še vedno pripisuje
Aziji in Vzhodni Evropi – zlasti Indiji, Kitajski in Rusiji.

Dol leta 2020 naj bi do največjega povečanja potrošnje papirja in kartona prišlo v Aziji, po
ocenah naj bi dosegla 222 milijonov ton. Povpraševanje po papirju naj bi zraslo za 3 milijone
ton v Severni Ameriki, za 12 milijonov ton v Zahodni Evropi in 15 milijonov ton v Vzhodni
Evropi.

Povpraševanje po mehanskih papirjih za mehansko tiskanje še vedno narašča za 1-2% letno
na račun Evrope in Severne Amerike. Trgi brezlesnega papirja bodo izkusili nekoliko hitrejšo


                                                      17
rast, zahvaljujoč relativno zdravi rasti na Kitajskem in drugih nastajajočih trgih. Na trgu
nepremaznega brezlesnega papirja v Severni Ameriki pa se je že začelo obdobje upadanja,
medtem ko se bo na Japonskem in mnogih državah Zahodne Evrope pojavilo v nekaj letih.

Predvideva se, da bo povpraševanje po embalažnem kartonu v svetu (karton in lepenka za
škatle in zaboje) še dolgo naraščalo, 2,5% na leto, s 149 milijonov ton v letu 2004 do 220
milijonov ton do leta 2020. Skoraj 70% porast povpraševanja bo v Aziji, Severna Amerika in
Zahodna Evropa pa bosta skupaj prispevali okoli 10% skupnega povečanja potrošnje v letih
od 2004 do 2020.

BDP in potrošnja papirja na prebivalca sta tesno povezana. Regije z majhnim do srednjim
prihodkom in številnim prebivalstvom, kot so azijsko-pacifiška regija in Latinska Amerika,
predstavljajo največji potencial za dolgoročno rast papirne industrije.

Gospodarska rast bo najhitreje napredovala na Kitajskem, v preostali Aziji (razen na
Japonskem) in v Vzhodni Evropi (v povprečju 5-7% na leto do 2020). Dolgoročna rast v
Severni Ameriki je ocenjena na 2,7% letno in v Zahodni Evropi na 2,2% letno, medtem ko naj
bi po pričakovanjih japonsko gospodarstvo beležilo 1,6% letne rasti do 2020.


3.4. Problem okoljskih taks

Z uveljavitvijo taks za obremenjevanje voda in za odlaganje odpadkov ter z izvajanjem
nekaterih direktiv EU ima Agencija za okolje precej povezav tudi z gospodarstvom oziroma
zavezanci za plačilo takse. V podjetjih jih zato niso vedno veseli, še posebno ne tedaj, ko od
njih prejmejo odločbe za plačilo taks. Takse so tako v svetu kot tudi pri nas na žalost edino
orodje, ki podjetja prisilijo, da manj onesnažujejo okolje.

Če bi se vodilni v podjetjih bolj zavedali pomena onesnaževanja, bi bili problemi bistveno
manjši, pa tudi takse bi bile lahko marsikje občutno nižje. Če bi delovali v skladu s filozofijo
trajnostnega razvoja, jih marsikje sploh ne bi bilo, saj jih tistim, ki ne prekoračujejo
predpisanih vrednosti pri posameznih vrstah onesnaževanja, ni treba plačevati.

Po stečaju tovarne Celuloze in papirja Videm Krško leta 1993 je tovarna dobila novega
lastnika, ki je v letu 1997 izdelal ekološki sanacijski program kateri je bil v letu 2000
spremenjen in je predvidel zaprtje celuloze oziroma proizvodnje celuloze v letu 2003.
Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je izdalo soglasje k spremenjenem programu in
izdalo odločbo o ekološki sanaciji.

Do zaključka ekološke sanacije pa je bil VIPAP Videm Krško oproščen plačila ekoloških
taks, če investira v izvedbo ekološke sanacije, kar se je seveda tudi zgodilo, saj smo bili priča
odprtju nove biološke čistilne naprave, seveda gre tudi še za druge investicije. Iz pregleda
ekoloških taks v drugih državah, ki imajo takšno proizvodnjo, to je proizvodnjo celuloze, je


                                               18
ugotovljeno, da taks ni v skandinavskih deželah, največjih proizvajalkah celuloze in papirja,
taks tudi ni v Avstriji. Pri nas pa ekološke takse, ki jih pobira država, znatno dražijo končni
produkt, kot je celuloze, in nas postavljajo v neenakopravni položaj na evropskem in
svetovnem trgu.


3.5. Napovedi zapiranja celuloze v preteklih letih

Zaradi čezmernega obremenjevanja reke Save iz proizvodnje celuloze v obratu družbe Vipap
Videm Krško, je bila na predlog Inšpektorata RS za okolje in prostor zavezancu odrejena
izvedba okoljskega sanacijskega programa. V začetku julija 2006 je v sklopu izvajanja
sanacijskega programa Vipap Videm Krško prenehal izdelovati celulozo in s tem odvajati
odpadno vodo iz proizvodnje celuloze v reko Savo. S tem je bil dokončno odpravljen največji
dotedanji vir onesnaževanja voda v državi. Sanacijo oz. dograditev industrijske čistilne
naprave, ki je bila zaključena v januarju 2005, je izvedla tudi družba Krka d.d.

Vodstvo podjetja je v sodelovanju s sindikatom delavcev in državo odpuščene delavce, preko
zavoda za zaposlovanje, prezaposlilo v podjetja iz ožje in širše okolice (Revoz, Grieshaber
Logistics,…).

Problematika v letu 2004:
Lastniki Vipap Videm Krško, so leta 2003 zagrozili za bodo najkasneje do konca leta 2004
zaprli obrat celuloze zaradi prevelikih stroškov, povezanih tudi z ekološkimi taksami. Zaprtje
obrata v tistem času, bi za Občino Krško predstavljalo veliko izgubo delovnih mest in izgubo
stebra in tradicije slovenske papirne industrije.

V sodelovanju z Občino Krško in vladnimi inštitucijami so kasneje dosegli dogovor, da
podjetju ni potrebno plačevati ekoloških taks, v zameno pa je moralo podjetje investirati v
izvedbo ekološke sanacije, kar se je seveda tudi zgodilo, saj smo bili priča odprtju nove
biološke čistilne naprave. Tako so vsaj za nekaj časa rešili socialni problem.




                                              19
4. Ocena ravnanja države v primeru Tobačne Ljubljana in Vipap Videm
Krško

Ko se poglobimo v problem ravnanja države v primeru Tobačne Ljubljana in Vipap Videm
Krško, lahko ob danih potekih dogodkov, državi očitamo malomarno in neskladno ravnanje v
obeh primerih. Šlo je namreč za dve podjetji, ki se nista izpostavila kot pereč problem čez
noč, temveč se je dlje časa vedelo, da je govora o organizacijah, ki sta bili svojevrstna
tiktakajoča bomba, ki čaka na svoj končni trenutek. Država je imela vse možne vpoglede in
analize o dveh podjetjih, ki bi si zaslužili malo več pozornosti in časa pri reševanju njihove
problematike, saj je na koncu koncev šlo za dve izmed večjih slovenskih podjetij, ki sta s
svojo tradicijo in prisotnostjo na trgu pustili veliko sled, ki pa sta ob svojih izdihljajih bili
potisnjeni v neke druge plane ob predpostavki, da država nima kaj veliko s tem. Še toliko bolj
je podžigajoče dejstvo, da je država to dovolila ob pomembni prelomnici za Slovenijo, ko
smo se zavzeto pripravljali na vstop v Evropsko unijo. Primer Vipapa in Tobačne pa je
pokazal svojevrstno neresnost in gospodarsko nepripravljenost za tako velik korak, saj lahko
tedanji vladi očitamo veliko mero zaspanosti in nedinamičnosti, ko je bilo to najbolj
nepotrebno. Določeni dejavniki so resda bili nerešljivi, a po drugi strani stari je bilo dovolj
časa, da bi se skozi začetne zametke težav, lahko le te skozi obdobje razbremenile in
eliminirale v svojevrstnem časovnem skladju. Tu je v mislih predvsem dejstvo, da je bilo na
kocko postavljenih ogromno delovnih mest (cca. 550) nižjega delovnega razreda, ki so bili
izpostavljeni dejstvu, da bodo čez noč ostali brez službe, kar zopet izpostavlja težavo
nemoralnega, neodgovornega in neetičnega nastopanje vlade. Še toliko bolj se te težave
razvijajo naknadno, ko je potrebno za te ljudi poskrbeti po končanih podjetniških zgodbah,
kar pa bi se lahko razbremenilo predčasno, če bi le ustrezni organi imeli pripravljene
sanacijske programe, ki bi lahko brez večjih časovnih pritiskov te ljudi iz takih propadajočih
konglomeratov prerazporedili v ustrezne nove organizacije, kar pa je v takem navalu in takem
časovnem obdobju, kot je v primeru Tobačne in Vipapa skoraj, da nemogoče.


4.1. Država in Tobačna Ljubljana

 Z ukinitvijo proizvodnje v Tobačni Ljubljana se je končala 133-letna tradicija proizvodnje
tobačnih izdelkov v Ljubljani, ki se je v tem obdobju več kot potisočerila. Ljubljanska
Tobačna je v vmesnem obdobju preživela obe svetovni vojni, srbsko trgovsko blokado in
konkurenčno prodajo tujih tobačnih izdelkov v slovenskih brezcarinskih prodajalnah. Hkrati
je Tobačna Ljubljana med drugim tudi eno prvih slovenskih podjetij, ki se je kapitalsko
povezalo s partnerji iz tujine, ko je oktobra leta 1991 večinski delež ljubljanskega podjetja
postala nemška družba Reemetsma in francoska družba Seita, kar se je kasneje pokazalo kot
usodno, ko je Imperial Tobacco Group, kot četrta največja tobačna družba na svetu, kupila
nemško podjetje Reemtsma, ki je bil kapitalski lastnik Tobačne Ljubljana. Potek dogodkov je
dokaj zanimiv in država bi lahko kot vmesni člen v teh dogodkih odigrala pomembno vlogo
pri drugačnem razpletu za samo organizacijsko shemo Tobačne Ljubljana.


                                               20
Dejstvo je namreč, da je bila proizvodnja cigaret v Sloveniji vedno stroškovno problematična,
saj se z vstopom v EU eliminirajo vstopne ovire in je praktično vseeno, ali ima podjetje
proizvodnjo na Češkem ali Poljskem ali kjerkoli drugje. Res je namreč tudi, da je Slovenija
predrag proizvodni prostor v primerjavi z ostalimi tranzicijskimi državami. To pa je zopet
pojav, ki se ne rodi skozi noč, kjer pa se lahko izpostavi graja sami državi.

Ko se skozi analitične in napovedne dejavnike spozna določene trende, kateremu bomo kot
družba podvrženi, je potrebno skladno z njimi tudi reagirati. Ob vseh inštitucijah, kritični
masi ekonomistov, ki so znali napovedati potek dogodkov v sami dejavnosti je prav
presenetljiva zaspanost države pri reakcijskem času, ki je bil potreben pri sanaciji same
težave. Še pred prodajo Reemtsmaju bi se moralo s prestrukturiranji in razporeditvami
zaposlenih pridobivati na optimizaciji v proizvodnih obratih. Z dopolnilnimi dejavnostmi, bi
se lahko odprlo novo področje, ki bi razvilo dejavnost same tobačne (to so namreč naredili
šele tujci v primeru delovanja podjetja 3Dva). Naknadno pa bi se lahko začelo z oženjem
proizvodnega obrata in selitvijo delovne sile v druge panoge. Namesto tega se je ob znanem
poteku dogodkov v trenutku na borzi dela znašlo 250 ljudi, katerih delovna mesta so izpuhtela
v nebo. Kot drugo težavo je potrebno izpostaviti tudi dejstvo, da smo preveč organizacij
prepustili tujcem. Prisotnost domačega kapitala je nadvse pomembna, s čimer se določen nov
red ekonomistov ne strinja, ob miselnosti, da je navsezadnje pomemben le kapital sam po
sebi, a temu žal ni tako. Samo vprašamo se lahko namreč, kaj bi lahko danes Tobačna
Ljubljana bila, če bi z malo miselnosti in zavzetosti država kot taka in odgovorni v upravi
Tobačne Ljubljana pričeli s programi postavljanja strategije in določanja vizije pravočasno.
Mogoče bi danes Tobačna delovala še naprej v domači lasti in s spremenjenim programom, ki
bi sicer imel svojo žrtev v primeru delovnih mest, a vseeno ne tako, kot je bila ta leta 2004, po
prevzemu Imperial Tobacco Group.

Poosebljen dokaz, da je država na tem področju trda in okorna je dogajanje v dejavnostih, ki
delijo podobno usodo, kot je bila le ta v primeru Tobačne leta 2004. Govora je o obutveni
panogi in tekstilni industriji, ki sta ravno tako delovno intenzivni z velikim številom delavcev,
ki pa jih čaka podobna usoda kot zaposlene v Tobačni. Zelo svež primer namreč je Mura, ki
se sprehaja po robu skrajnosti, ki lahko jutri prinese konec zgodbe, ki se ponaša z veliko
tradicijo in uspešnostjo, kar pa je država pozabila in posledično dovolila, da se podjetje znajde
v brezizhodni situaciji, ki pomeni le vprašanje časa pred samo prodajo ali še hujšim,
propadom.

Ko pa ta čas dejansko nastopi je ob vsej katastrofi in težavi za podjetje tudi ta dosti širših
razmer, saj so v ozadju podjetja, ki imajo strateško partnerstvo s podjetjem, ki se »ugaša« v
plamenih. V primeru Tobačne je to podjetje Gorenjski tisk, ki je bil pomemben dobavitelj
podjetju. Po takšnih in drugačnih prevzemih in zapiranjih obratov, pa je skozi eno zaprtje
lahko sproženo tudi drugo, kar sicer v primeru Gorenjskega tiska ni izpostavljeno, a kaj kmalu
bi se to lahko zgodilo. To pa je še en pokazatelj, da država ne bi smela tako enostavno puščati


                                               21
podjetje tujcem v roke, saj je izvor domačega kapitala še kako pomemben. Če bi imeli
napredno in spodbujevalno in gospodarsko usmerjeno vlado, bi le ta sredi 90-ih morala še
spodbujati posamezna podjetja k širitvi, a je to le fiktivna predstava, ki bi lahko funkcionirala
v nekem spodobnejšem sistemu, ki ga nismo in ga še nekaj časa ne bomo izpolnjevali v taki
meri


4.2. Država in Vipap Videm Krško

Ministrstvo za okolje in Vipap Videm Krško, sta v letu 2004 pričeli bitko in srdit boj v
primeru sporne proizvodnje celuloze, ki je ekološko oporečna in škodljiva ter po tedanji
noviteti uredbe o varstvu okolja primerna za visoko plačilo okoljske takse, ki je bila za
podjetje Vipap tako pogubna, da se je podjetje soočilo z nemalo težavo. Na kocki je bilo blizu
400 delovnih mest, ki so praktično čez noč postala skrajno ogrožena. Zaradi sanacijskega
programa, ki ga je leta 2000 potrdila vlada, in izogibanju plačevanju ekoloških taks v Vipapu
300 in več delavcev vključno z upravo podjetja ni vedelo ali bo še imelo zaposlitev ali ne.
Sprejem sanacijskega programa je tako spodnesel tla pod nogami ne samo Vipapu, temveč
tudi Palomi, Ljubljanskim mlekarnam, Pivovarni Union, Industriji usnja Vrhnika ter
Pivovarni Laško.

Izmed naštetih je bil Vipap dejansko največji onesnaževalec okolja, a je zopet presenetila
poteza vlade, ki je vedela za to leta in leta poprej, a se je kljub temu odločila čez noč uvesti
nove regulative, ki so lahko turbulentne za podjetje do te mere, da se organizacija sooči z
odpuščanji in zapiranji obratov. Država bi lahko kompromisno reševala problem s podjetji, saj
je v interesu tako enim kot drugim, da se ohranijo delovna mesta, da se posledično regija
razvija in da se medsebojno sodeluje na taki ravni, ki vzajemno išče rešitve v problemih. Res
je, da je okoljevarstvena politika izrednega pomena, a je vprašljiva njena interpretacija, ko se
čez noč pod vprašanjem znajde na stotine delovnih mest in stotine družin ne ve, ali bo v
naslednjih obdobjih lahko shajala kot do sedaj.

Ko se je vlada leta 1996 krško tovarno celuloze in papirja odločila prodati češkemu holdingu
Icec iz Ostrave, je v Vidmu delalo približno 1050 ljudi. Takrat so med pogoje o nakupu med
drugim zapisali, da mora novi lastnik skrbeti tako za ohranjanje proizvodenj kot za ohranjanje
števila zaposlenih. Ironično, ko pomislimo, da je uredba vlade botrovala podjetniškim
potezam o odpuščanju teh istih delavcev, ki se jih je leta poprej ščitilo s strani vlade. Še toliko
bolj je žalostno dejstvo, da se ni počakalo s sanacijo s strani podjetja, ki bi lahko priredilo
način proizvodnje in se tako na enostaven način pomagalo podjetju pri ohranjanju poslovanja
kot takega. Namesto tega se je izgubilo enormne količine časa pri pogajanjih med vlado, ki sta
jo po večini predstavljala Dušan Mramor in Anton Rop in podjetjem, ki sta ga predstavljala
direktor Vipapa Oldrich Kettner in predsednik Pergama Dušan Rebolj, ki se je zavzemal za
zaposlene v podjetju. Res je, da sta vpleteni strani uspele najti posamezne kompromise, ki so
za nekaj časa prestavili celotno agonijo, a je res tudi to, da je imela vlada pomanjkljivo mero


                                                22
poslušnosti, ko se je šlo za zaposlene v podjetju. Enako kot v predhodnem primeru (Tobačna)
je šlo tudi tukaj za nižje kvalificirano delovno silo, ki je v povprečju dosegala starost okoli 40
let. Struktura zaposlenih, ki jo je težko prerazporediti kamorkoli, tako da je pritisk vlade v
obeh danih primerih popoln nesmisel, saj je šlo za dobrih 500 zaposlenih, če primera
seštejemo, kar pa je za malo Slovenijo izredno veliko. Na koncu koncev se je s strani Pergama
pritiskalo na vlado, da se takse do določene mere spustijo, kar se je v nekem trenutku tudi
zgodilo in dišalo je po kompromisu, a toliko let po vsemu skupaj lahko rečemo, da je bila
cena, ki jo je podjetje plačalo vseeno izredno visoka.

Vipap, ki 80 odstotkov izdelkov proda na tuje trge (v Italijo 19 odstotkov, na Madžarsko 11, v
Nemčijo 10), čaka letos zadnja faza večjih naložbenih vlaganj v proizvodnjo papirja. Skupna
vrednost naložb je ocenjena na 16,2 milijona evrov. Lani so podpisali pogodbo z glavnim
dobaviteljem opreme za sušilno skupino na papirnem stroju 3. Posodobitev stroja je ocenjena
na 9,3 milijona evra. S tem naj bi povečali letno zmogljivost za najmanj 5000 ton papirja (v
Vipapu sicer pridelajo 50.000 ton papirja na leto) in zagotovili stabilno ter za trg sprejemljivo
kakovost, ki jo s sedanjo opremo težko dosegajo. Manjše posodobitve na papirnih strojih 1 in
2, ki jih bodo opravili letos, so vredne milijon evrov, dva milijona pa bodo namenili za
posodobitev kurilnih naprav, kar sodi v Vipapovo strategijo o racionalni in učinkoviti rabi
energije.

»V papirni panogi je energija zelo pomemben strošek,« pravi finančna direktorica Stegnetova
in dodaja: »Pri naših proizvajalnih stroških ima energija 30-odstotni delež, zato smo občutljivi
na nihanje cene električne energije. Glede na lansko je letošnja cena energije višja za 30
odstotkov, kar pomembno vpliva na stroškovni vidik našega poslovanja. Na leto porabimo
145.000 megavatnih ur električne energije in okrog 60.000 ton pare, ki jo proizvedemo v
kotlu na premog.«

V bližnji prihodnosti želijo v Vipapu kupiti nov papirni stroj. Glede na posodobitve sedanjih
treh naj bi šlo za stroj številka štiri, in ne za zamenjavo katerega od sedanjih. Po dolgih letih,
ko se je v Vipapu govorilo le o odpuščanju delavcev, naj bi jih začeli tudi zaposlovati: »S 452
zaposlenimi smo se približali ciljni številki, gotovo pa so še rezerve. Toda, novi stroj bo
zahteval novo strokovno znanje in glede tega je gotovo prostor za nova delovna mesta. Ob
tem imamo v podjetju razmeroma star kolektiv, zato želimo zaposliti mlajše delavce, jih
usposobiti za delo v proizvodnji papirja in jim omogočiti izobraževanje. Pomladiti želimo tudi
razvojni oddelek in druge službe.«

Državi pa je potrebno ne samo v primeru Vipap, očitati še eno veliko nepravilnost, ki je bila
prisotna v tedanjem obdobju in se še danes rada ponavlja. Ko govorimo o razvojnih sredstvih,
so jih področja, kot so Krško, Pomurje, Koroška in ostala nezadostno razvita področja deležna
v ekstremno nizkih številkah. Za primer bi izpostavili leto 2004, ko je od tedanjih 4 milijard
tolarjev sredstev, le 18 milijonov bilo prerazporejenih v posavsko gospodarstvo, kar je izdatna
katastrofa. Država po tem takem ne samo, da omejuje gospodarstvo v nerazvitih regijah,


                                               23
temveč ga tudi ne razvija in posledično skrbi za njegov propad, kar je skrajno neodgovorno
dejanje, ki ima skrajno nemoralno in neetično ozadje.


5. Primerjava z ravnanjem podjetja Alpina in slovenske vlade pri zapiranju
dislociranih obratov

Ko je podjetje Alpina leta 2004 zaprlo svoja sva obrata na Colu in v Gorenji vasi, smo bili
priča humani potezi s strani uprave, ki ni pozabilo na lojalnost svojih zaposlenih v preteklih
letih in jih ni po odpuščanju in izplačani odpravnini pozabilo in zavrglo, kot se to rado dogaja
v takih primerih. Podjetje je skušalo najti organizacijo, ki bi bila pripravljena kupiti ali vzeti v
najem hale na dveh omenjenih lokacijah in po možnosti zaposliti katero od delavk, ki so bile
del Alpininega kolektiva. Ta del projekta pa so zastavili skupaj z državo in lokalno
skupnostjo. Seveda je prišlo do zapletov, saj se je kakovostnih in potencialnih partnerjev
znašlo bore malo, tako da se je določen del Alpininega kolektiva prerazporedil v okoliške
tovarne (Unitech, LTH). Kot se za slovenski narod spodobi, so mnogi očitali Alpininemu
vodstvu, da je brezobzirni kapitalistični izkoriščevalec, ki mu je mar samo za dobiček in je
skozi pomoč, ki mu jo je namenila država (izplačilo odpuščenih delavcev) hotel napraviti svoj
vtis boljši, kar naj ne bi bilo iskreno. A stvar je dosti bolj kompleksna, saj je zaradi
dampinških pojavov, ki vladajo v tekstilni in obutveni industriji, predvsem zaradi Kitajcev,
težko karkoli očitati vodstvu Alpine.

Primer Alpine je zmaga socialnega dialoga, je po tem, ko je »prepričal« upravo Alpine, da
bosta obrata delala še dodatno leto dni, izjavil tedanji minister za delo Vlado Dimovski. Kljub
temu se zdi, da je v dialogu največ iztržila ravno uprava Alpine. Država ji je pokrila del plač
za »ogrožene« delavce, lokalne skupnosti so prevzele večji del naporov za iskanje novih
delodajalcev, z obratom, ki ga nihče ni hotel.

Socialne očitke odpuščanja delavcev je vsaj malo omililo okolje, v katerem prevladujejo
manjše vaške skupnosti in kmetije. Kljub temu se je večina delavk vključila v programe
prekvalificiranja po tem, ko so prejele odpovedi, saj si tega prej, kot so zatrjevale niso mogle
privoščiti.

Vsekakor je v primeru Alpine moč razbrati, da je država reagirala povsem drugače kot v naših
primerih Tobačne Ljubljana in podjetja Vipap Videm Krško, kar je nadvse presenetljivo,
glede na to, da gre v Alpininem primeru zgolj za zaprtje dveh obratov, ki nista pomenila
večjih težav za samo nadaljnje funkcioniranje podjetja, saj je to zelo stabilno, sodeč po
finančnih podatkih iz leta 2006, ko je podjetje doseglo slabih 50 milijonov evrov čistih
prihodkov od prodaje, medtem ko je skupina Alpina dosegla 59 milijonov čistih prihodkov od
prodaje z vmesnimi odlikami na planu rasti in dodane vrednosti. V primeru Tobačne, še bolj
kot to pa Vipapa, je šlo za diskreditiranje dveh družb na najvišjem možnem nivoju, kar je




                                                24
nadvse nerazumljiva poteza države, glede na to, da gre za dve uspešni podjetji, ki se ne bi
smeli zanemarjati na način, kot se jim je to pripetilo.


6. Etične, politične in ekonomske dileme zapiranja obratov s strani tujih
podjetij

V obdobjih kapitalizma in globalizma, je potrebno vedeti, da je ohranitev entitete in celotnosti
družbene koristi nekaj čemur bi moralo težiti vsako napredno gospodarstvo. Seveda je to
nadvse težko uresničljivo, še posebej če se soočamo z nerešljivimi zagonetkami, ki so
dejansko tako velik in kompleksen zalogaj, da potrebujemo tretjo partijo, da jo razreši tako
sebi kot tudi nam v prid.

Država kot taka, bi mogla veliko več energije, časa in denarja posvečati doseganju konsenzov
s podjetji, gradnji medsebojnih odnosov in iskanju novih področij izzivov, ki bi dolgoročno
gledano prinesli tako enim kot drugim maksimalno korist. A kot nazorno dokazujeta dva
primera v študiji, je zaenkrat vse prej kot to prisotno v našem gospodarstvu in politiki.
Zavedati se je potrebno namreč pomembnosti izvora kapitala in ta bi moral biti po večini
domačega porekla, ker bi dejansko lahko bil, a smo na temu področju zamudili marsikateri
vlak, ki pa ga je vestno in koristno unovčil tujec, ki je tako kupil vse kar se je kupiti dalo in še
več od tega. Kakšne posledice ima ta vpliv na gospodarstvo samo in na ljudi, ki v takem
gospodarstvu krojijo svoje življenje in življenje svoje družine bo pokazal čas. Dejstvo pa je da
je vzgoja svojega otroka vedno pristnejša in kakovostnejša, kot je vzgoja sosedovega otroka.
In naše gospodarstvo se je do dobra prodalo »sosedom«, kar nima nikakršne temeljne
vrednosti, razen svetlih izjem seveda, saj je v ozadju vseh prodaj osnovno vodilo
maksimiziranja dobička in ne doseganje močne skupnosti in vzpostavitev trdnega sistema, kot
bi to morda bilo izpostavljeno, če bi korigirali in koordinirali večino tistega, kar nekoč smo.
Vprašati se je treba namreč, kaj so vse te prodaje prinesle dobrega in kaj vse bi prineslo, če bi
ostale družbe pod lastništvom naših ljudi, ki bi v vzgojo organizacij in podjetij vložili še tisti
ekstra napor, saj gre za našega »otroka«, ki bi se moral razrasti v odraslo in močno celico,
zaradi katere smo šli v samostojno zarisane poti, ki pa niso sledile vizionarskemu duhu, ki
smo ga vsi čutili in mu sledili v začetku 90-ih let. Kako nas to tepe po glavi vidimo danes, ko
so dileme na podlagi tega vidne na vsakodnevnih podlagah, saj je dosti da prisluhnemo
poročilom, kjer se pojavljajo težave, ki izgledajo nadvse nedolžne in vsakdanje, a imajo v sebi
močno prisotno globalno platformo. Preveč smo dovolili drugim, da nam vodijo življenje in
tako skozi našo marljivost in podrejeno ponižnost dosegajo svoj cilj na smešno lahek način.
Zakaj je temu tako? Po našem mnenju zato, ker se veje iz naslova 6. točke niso znale postaviti
v linearni sistem in so tako šle vsaka svojo pot. Ekonomija svojo, politika je spet sanjala svoje
ideale in tako se je porazgubila kritična masa, ki bi bila zadostna, da bi složno in vestno
izpolnili naloge, ki nam jih je izpolnil nekdo drug. A za kakšno ceno? Nadvse sporno se nam
zdi, da se je to v tako kratki zgodovini uspelo zgoditi in enega dne se bomo z tegobo ozrli na
svoja dejanja, ko bomo uvideli, da je vse naše prodano nekomu drugemu. Da je naš


                                                25
gospodarski otrok postal posvojena lastnina tujcev, ki ga vseeno vzgajamo mi, a za izredno
nizko ceno in ob vsem tem bomo videli napake, ki so enormne in kar je najhuje skrajno
nepopravljive. Namesto, da smo bili mi tisti, ki naj bi hodili po svetu in na globalizacijsko
kapitalistični način osvajali teritorij, saj imamo ogromen potencial, smo bili na koncu le tisti,
ki so bile žrtve tega istega pojava. Najbolj žalosti, da smo narod, ki znamo nekaj narediti,
znamo to speljati v teorijo, a ko pridemo do prakse se ne znajdemo in slej ko prej razpademo
iz neke celote v več celic, ki pa se krčevito borijo za svoj prav in svoj prostor pod nebom.
Medtem ko drugi ob strani le čakajo in koristijo naše napake. Morda se s prihodom nove
generacije, kaj tudi spremeni, a kaj ko je škoda že tako velika. Vseeno pa je res, da se na
napakah drugih lahko največ naučimo. In čas bo pokazal ali bo temu res tako, kajti čas nikoli
ne zlaže. Do sedaj nam je uspel pokazati kruto resnico, ki jo ne bi smeli dovoliti.




                                               26
VIRI IN LITERATURA

1. Albina Kenda: Zaprtje Tobačne je bilo le vprašanje časa. Finance. 28.1.2004

2. Aleksandra Gregorc (2002): Problem odpuščanja zaposlenih v Sloveniji z etičnega vidika

3. Aleš Zupan: Čisti dobiček Tobačne raste. Finanace, datum 28.01.2004, št. 8

4. Aleš Zupan: Tobačna dobra naložba za Reemtsme in Imperial Tobacco. Finance, Dogodki
      in ozadja, datum: 23.12.2003

5. Bivši zaposleni v Tobačna Ljubljana, 2008

6. Cirman Primož: Cigaret iz Ljubljane ne bo več. Delo. 28.1.2004

7. Cirman Primož: Med domačim in prijaznim ni enačaja. Delo. 30.9.2004

8. Cirman Primož: Vipap bo plačal 32-krat manj. Delo.4.3.2004

9. Cirman Primož: Vlada krivična do uprave Tobačne. Delo. 5.2.2004

10. Diana Jecič (2001): Problematika zaposlovanja in odpuščanja v slovenskih podjetjih

11. Dragica Manfreda: Tobačna Ljubljana kot prva žrtev EU. Dnevnik, Denar in
       gospodarstvo, datum: 28.01.2004, št. 26

12. Ernest Sečen: Krški celulozi je začel peti navček. Dnevnik. 4.2.2004

13. Ernest Sečen: Za krške celulozarje še vedno ni rešitve. Dnevnik. 16.5.2004

14. Gregor Koželj (2003): uresničevanje ekonomskih interesov prevzetih slovenskih podjetij v
       primeru prevzema s strani tujih prevzemnikov

15. Jana Klopčič (2003): Etičnost managerskih odločitev o zaposlovanju

16. Još Zore: Lani je bilo prelomno leto. Delo. 28.1.2008

17. JS/NV: Uhlig za Delo: Še brez odločitve o ukinitvi tobačne proizvodnje v Ljubljani. STA,
    Gospodarstvo in Slovenija, datum: 10.12.2003

18. Matej Košir: Celuloza rešena še za dve leti. Delo. 4.3.2004



                                              27
19. Matej Košir: Kdo bo pobral vroči kostanj? Delo. 13.1.2004

20. Matej Košir: Kmalu odločitev o Vipapu. Delo. 2.3.2004

21. Matej Košir: Še je upanje za celulozo. Delo. 5.2.2004

22. Matjaž Nidorfer, Ostanki imperija. Manager, Gor&Dol, datum: 01.10.2004, št.10

23. Primož Kocuvan: Odhod cigaret bo udaril BDP. Dnevnik, datum 28.01.2004, št. 26

24. Proizvodnja naj gre ven. Dnevnik, Denar in gospodarstvo, datum: 28.01.2004, št. 28

25. Revir Satir: Kadil je tud rad…Dom in družba, datum: 11.04.2007
    (http://www.erevir.si/Moduli/Clanki/Clanek.aspx?ModulID=5&KategorijaID=52&Clanek
    ID

26. Sabina Petrov: JV-trgi zahtevajo resno trženjsko obravnavo. Finanace, datum: 28.09.2005,
    št. 188

27. Sebastjan Morozov: Bombnemu napadu lahko sledi blokada slovenskih izdelkov v Srbiji.
    Dnevni, datum: 12.02.2008, št. 38

28. Spletna stran družbe za medije ter poslovne in bonitetne informacije BISNODE d.o.0.:
    (http://www.gvin.com/)

29. Spletna stran Tobačna Ljubljana: (http://www.tobacna.si/)

30. Spletna stran Vipap Videm Krško: (https:// www.vipap.si.si/)

31. STA: Tobačna z novim vodstvom. Dnevnik, Denar in gospodarstvo, datum: 14.08.2004,
    št.221

32. STA: Urad za varstvo konkurence dal zeleno luč za vstop Imperial Tobacca v Tobačno.
    Gospodarstvo-Slovenija, Ljubljana, datum: 18.05.2002.

33. Špela Žabkar: Bodo našli novega delodajalca? Delo. 20.5.2004

34. Špela Žabkar: Prihodnost obrata Alpine v Gorenji vasi. Dnevnik. 28.9.2004

35. Tobačna Ljubljana: Tobačna Ljubljana in Reemtsma pridobili lastniška deleža Seite in
    SRD:(http://www.finance.si/8269/Toba%E8na_Ljubljana_in_Reemtsma_pridobili_lastn
    %B9ka_dele%BEa_Seite_in_SRD)


                                             28
29

								
To top