HOMER: ILIADA by 5kI048i8

VIEWS: 1,179 PAGES: 78

									                            HOMER: ILIADA

HOMER: (9., 8.st. pr. n. št.)
-   ohranjene so pravljice o njegovem življenju
-   Homer: ‘slepec, pevec spremljevalec’
-   Iliada (Troja – Ilion)
-   Odiseja (gr. junak Odisej)
-   Homersko vprašanje: Ali je Homer res avtor Iliade in Odiseje?

ILIADA:
´pesem o Ahilovem srdu´
Snov je zgodovinska in mitološka.
Ime izhaja iz grškega imena za mesto Troja - Ilion. Govori o zadnjih 50 dneh
trojanske vojne.
Sestavljen je iz 24 spevov, napisanih v značilnem verzu starogrške epike,
šestomeru ali heksametru.
MIT: poročilo o nadnaravnih pojavih in stvareh, o bogovih in herojih. Včasih so
s pomočjo mitov razlagali tisto, kar se ni dalo razložiti drugače

PREDZGODBA:
Zevs (bog bogov) ima ljubico Tetido. Ker mu je prerokovano, da bo dobil sina,
ki bo močnejši od njega, se je želi znebiti in ji poišče moža Peleja, s katerim
Tetida dobi sina Ahila, ki je smrten le v peto  Ahilova peta – šibka točka.
Predzgodba Iliade je trojanski mit. Trojanskemu kraljeviču Parisu je bilo ob
rojstvu prerokovano, da bo onesrečil rodno mesto, zato so ga starši dali
odnesti na goro in ga prepustiti smrti.
Grške boginje Hera, Afrodita in Atena so ga izbrale za razsodnika na
lepotnem tekmovanju. Paris je zmago prisodil Afroditi, ki mu je zato obljubila
najlepšo žensko na svetu.
Paris je kasneje odšel v Grčijo, da bi rešil svojo teto. Spoznal je lepo Heleno,
ženo kralja Menelaja in najlepšo žensko na svetu. S tem je dobil Afroditino
nagrado in Heleno je odpeljal v Trojo, Menelaju pa pobral veliko zakladov. Ta
je zbral grško vojsko in se odpravil na maščevanje. Glavni poveljnik grške
vojske je Menelajev brat Agamemnon. Vojna, obleganje Troje, je trajala 10
let.
Iliada se začne z Ahilovo jezo nad Agamemnonom, ki mu je vzel lepo sužnjo
Briseido. Ahil se zato noče boriti in namesto njega odide v boj njegov
najboljši prijatelj Patroklos. Ubije ga največji trojanski junak, kraljevič
Hektor. Vrh epa je v 22. spevu. Ta opisuje spopad največjih junakov,
Hektorja in Ahila. Na Ahilovo stran se postavi boginja Atena in Hektor je
poražen. Sam trojanski kralj Priam pride prosit Ahila za sinovo truplo in ta
ga usliši. Iliada se zaključi z dvema pogreboma - na trojanski strani
pokopljejo Hektorja, Grki pa Patrokla.
Iliade je s tem konec, trojanski mit pa se nadaljuje…
Ep Odiseja, nekakšno nadaljevanje Iliade, pripoveduje o Odisejevem
vračanju na rodno Itako.
Zgodba se začne v središču dogajanja, 9. leto vojne »in media ser«
Ahajci/Grki      10 – letna vojna  Trojanci
- Menelaj (Helenin mož, kralj)
- Prijam (kralj)
- Agamemnon (Menelajev brat)
- Hektor, Paris (brata, princa)
- Ahil

POVOD:
Paris ugrabi Heleno, Ahajci najamejo Ahila.

6. SPEV:
Osebe: Hektor, Hektorjeva žena Andromaha, otrok
Tema: Hektorjevo slovo od žene in sina
Ideja: junakova dolžnost je, da se udeleži boja (Hektor je v službi javnosti,
nima zasebnega življenja in njegova najvišja vrednota je in mora biti čast in
ne družina)

22. SPEV:
Osebe: Ahil, Hektor, Atena
Tema: spopad med Ahilom in Hektorjem
Ideja: človek ni svoboden, njegovo življenje je odvisno od volje bogov
NOTRANJA ZGRADBA:
Začetek epa je v središču dogajanja, v 9. letu desetletne vojne med Grki in
Trojanci. S tem je upošteval Aristotelovo načelo trojne enotnosti:
časa (51 dni),
kraja (pred Trojo)
dogajanja (vojna).

ZUNANJA ZGRADBA:
Ep je napisan v verzih in razdeljen na 24 spevov – toliko je črk grške
abecede.
STOPICA: daktil
VERZ: šestomer, heksamer
VODILNI MOTIV: Ahilova jeza; Ahil je jezen, ker mu je Agamemnon odvzel
lepo sužnjo Brizejdo in ga s tem opeharil za vojni plen

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
-   stalni okrasni pridevki: brzonogi Ahiles
-   epska širina: avtorju se ne mudi nikamor, na dolgo in široko opisuje tudi
    v najbolj napetih trenutkih
-   HOMERSKA PRIMERA: zelo obsežna primera, ko avtor značilnosti
    nekega dogodka primerja z nekim drugim dogodkom
-   dialog – dvogovor: Hektor in Ahil, Hektor in žena
-   nagovor: Hektor nagovarja Ahila, žena Ahila
-   zaključek: Iliada se zaključi s pokopom Petrakopovega trupla in s
    pokopom Hektorja, čigar truplo Ahil na Priamovo prošnjo vrne Trojancem
    in se tako iz krutega maščevalca spremeni v junaka.
Iliada je junaški ep, saj govori o velikem in slavnem dogodku, vendar pa ni
klasičen junaški ep, ampak tragična pesnitev, zato lahko iz Iliade ali epa
nastane le tragedija in ne roman.




                      SOFOKLEJ: KRALJ OJDIP

SOFOKLEJ: (496-406 pr. n.št.)
    -   doma je bil iz Kolona pri Atenah
    -   postal je ugleden atenski meščan
    -   napisal je več kot 120 dramskih del; ohranilo se jih je le 7
    -   najbolj znana dela: Kralj Ojdip, Antigona, Elektra
    -   njegove drame imajo mojstrsko kompozicijo in dramsko tehniko z
        izdelanimi značaji; v njih največkrat poudarja moč usode in nasprotje
        med božjo močjo in človeško nemočjo
    -   uvedel je tretjega igralca; zbor je razširil z 12 na 15 oseb, a njegove
        nastope skrčil in mu s tem zmanjšal vlogo

KRALJ OJDIP:
tragedija
osebe: Ojdip (tebanski kralj), Jokasta (tebanska kraljica), Kreon (Jokastin
brat), Tejrezias (videc), duhovnik, sel iz Korinta, zbor tebanskih starešin;
Antigona in Ismena (Ojdipovi hčerki)

OBNOVA:
Ojdip je kralj Teb, in sicer zelo dober vladar. Imenovali so ga »Ojdipus
slavni«, ker jih je rešil plačevanja davka. V Tebe je prišla kuga. Od Apolona
izvedo, da je edina možnost, se je rešijo, če najdejo Lajevega morilca. Ojdip se
odloči, da ga bo našel sam, vendar ker ničesar ne ve, prosi za pomoč
meščane. Za ubijalca sestavi kletev: nihče ga ne sme sprejeti v hišo, z
nikomer se ne sme pogovarjati. Laja naj bi ubili potniki. Videc Tejrezias ve
tisto, kar ve bog Apolon. Ker Tejrezias noče povedati, kdo je kriv, ga Ojdip
osumi. Tejrezias pa njega. Pred odhodom pove, da bo tisti dan Ojdip odkril
svoje rojstvo in svojo smrt. Ubijalec je priseljen tujec, rojen v Tebah, sedaj je
bogat in zdrav, a kmalu bo slep berač.
Kreon umora ne bi storil, saj ima rajši mirno dušo, kot pa prestol v strahu.
Prepir med Kreonom in Ojdipom reši Jokasta, ki Ojdipu pove, daje Laj prejel
prerokbo, ki napoveduje, da ga bo sin ubil. Ubili so ga razbojniki na
razpotju, sina pa vrgli v nedostopni gori, še preden je dopolnil 3 dni. Ojdip se
razpotja ustraši. Še bolj ga je strah, ko izve, kako je Laj izgledal. Apolon mu
je nekoč rekel, da bo ubil očeta in se poročil z materjo. Zato se je odpravil iz
mesta. Na tistem razpotju je v obrambi udaril voznika voza, ki je padel,
potniki pa so se ubili. Svoje kletve se Ojdip lahko reši samo, če preživeli sel
pove isto kot Jokasta.
Sel pove, da je Polib umrl zaradi starosti. Polib in Meropa nista Ojdipova
starša. Selu ga je prinesel pastir, ki bi moral Ojdipa ubiti. Sel ga je dal
Polibu, ker ta ni imel otrok.
Jokasta prosi Ojdipa, naj več ne poizveduje, vendar on želi izvedeti, kdo so
njegovi starši. Pastirju je Ojdipa dala Jokasta, ker se je bala, da bo ubil
očeta.
Jokasta je naredila samomor, Ojdip pa si je z njenima zlatima zaponkama, ki
ju je imela na obleki, izdrl oči. Meščane in Kreona prosi, naj ga izženejo iz
mesta. Kreon naj poskrbi za njegovi hčeri. O njegovi usodi je odločal bog.

Dramska oseba tragično propade zaradi volje bogov, usode, svojih dejanj,
predvsem pa zato, ker ima šibko točko. Navadno pa moralno zmaga.
Ojdip verjame dejstvom in ne verjame v preroške sposobnosti vidcev, dvomi
tudi v bogove (usodna zmota).
Ojdip je kriv brez krivde, saj sam ne ustvarja tragičnih okoliščin, ampak je
vanje postavljen. Propade zato, ker si fanatično prizadeva poiskati resnico.
Fizično propade, s svojim delovanjem pa vpliva na podobo sveta in družbe.
Človeško življenje je podvrženo volji bogov.
Zbor opredeli človeško življenje kot minljivo, celo niču enako.
Namen grške tragedije je bil očiščenje ali katarza.




                              VISOKA PESEM
-   iz stare zaveze
-   avtor je bil sprva kralj Salomon, kasneje so ugotovili, da je pesem mlajša
-   Pesem sprva ni bila umeščena v Sveto pismo, saj je izrazito posvetna. V
    Biblijo so jo umestili šele takrat, ko os jo razlagali kot prispodobo. Ljubezen
    med zaročenko in zaročencem je prispodoba ljubezni med Jezusom in
    Cerkvijo ali ljubezen med verniki in Bogom.

VTISI: zaročenčeva ljubezen, primerjava, žalost, spoštovanje, strast, telesna
ljubezen

TEMA: ljubezen (telesna in duhovna)
Pesem govori o kmečki deklici Sulamit, ki je bila odpeljana na dvor kralja
Salomona v njegov harem. Deklica se brani kraljeve ljubezni in hrepeni po
svojem zaročencu, vaškemu pastirju.

LIRSKI SUBJEKTI: zaročenec, zaročenka in zbor mladenk

ZUNANJA ZGRADBA:
- dvogovor
- zbor mladenk ima podobno vlogo kot zbor v grški tragediji, ki vzpostavlja
  lirično razpoloženje; pesem je lirska, ima pa značilnosti dramskega
  besedila

»VISOKA?«:
1. pesem poudarja, da je najvišja vrednota v človeku ljubezen
2. sestavljena je iz spevov, vsak pa iz več kitic

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
Primera, poosebitev (tvoje oči so golobi), paralelizem členov, anafora, okrasni
pridevek, nasprotja, vzklik, retorično vprašanje, metonimija, nagovor

POMENSKI ZVEZI:
- salomonska razsodba: modra razsodba, kot je razsodil Jezus katera je
     dojenčkova mati
- Davidov stolp: izraelski znameniti stolp, ki ga zaročenec povezuje z dolgim
  zaročenkinim vratom, kar je bilo znamenje lepote




         DANTE ALIGHIERI: BOŽANSKA KOMEDIJA

DANTE ALIGHIERI: (1265-1321)
   -   rodil se je v Firencah
   -   bil je plemič
   -   izgnan
   -   Beatrice je prvič srečal pri devetih letih. Ko je umrla, je Danteju
       povzročila duhovno krizo. Nedostopna ljubezen.
Gvelfi  papeževi somišljeniki
Gibelini  cesarjevi privrženci


BOŽANSKA KOMEDIJA:
Božanska: Boccaccio: renesansa; ´enciklopedija srednjega veka´
KOMEDIJA: dramsko besedilo, ki se začne z nekim dramskim
konfliktom, konča pa srečno, gledalca nasmeji
V srednjem veku je komedija oznaka za vsako delo, ki je prikazovalo
zveličanje duše ali rešitev duše.

Božanska komedija je napisana v italijanskem jeziku.
Namen: še bolj poveličati Beatrice
Versko – alegorični ep.
ZUNANJA ZGRADBA: 100 spevov
    1. pekel (33 spevov + uvodni spev)
    2. vice (33 spevov)
    3. raj (33 spevov)
kitica: tercina
stopica: jamb
verza: laški enajsterec
UVODNI SPEV:
Dante je bil v svojem življenju nesrečen, ker je zašel na kriva pota. Zato se je
odpravil na vizionarno potovanje po treh onostranstvih. Na pot se j e odpravil
okoli leta 1300 na veliki petek v aprilu, ko je božji sin umrl in ko je umrla
Beatrice. Potovanje je trajalo 7-10 dni.
Ep je verski zato, ker nam predstavlja krščansko pojmovanje življenja in
smrti.

Alegorični je ep zato, ker nam s konkretnimi primeri predstavlja abstrakten
nauk. Prispodobe:
   1. Dante – prispodoba za potujočo dušo
   2. Vergil – razum
   3. Beatrice – božja milost
   4. črni gozd – grešno življenje
   5. leopard, lev in volkulja – grehi, ki pretijo na človeka (leopard –
       nečistost, lev – napuh, volkulja – lakomnost)
   6. svetla točka – zveličanje ali rešitev duše
SMRT GROFA UGOLINA: 33. spev Pekla
Vergil spremlja Danteja skozi pekel in vice, v nebesa pa z njim ne sme, ker je
pogan. Danteja pred vrati pričaka Beatrice, ki je edina, ki ga lahko spremlja
skozi nebesa.

PEKEL:
Dante je v peklu videl strašen prizor, kako je grof Ugolino nadškofu
Ruggierriju jedel možgane. Ko ga je Ugolino uzrl, mu je pripovedovati svojo
zgodbo, saj je že po Dantejevem govoru spoznal, da prihaja iz Firenc. Grofa
Ugolina so v ječo in smrt pognale nadškofove zle ukane, ki pa jim je on slepo
verjel. Dolge dneve je zato prebil za rešetkami, za zidovi, ki jim je in bo ostalo
ime Stolp gladu. Zaradi lakote so mu umrli sinovi, potem pa še on sam.

SPOROČILO PEKLA:
Razberemo ga iz zadnje tercine, ko Dante izreče humanistično misel, da naj
vsak odgovarja za svoje napake. Otroci naj ne bi bili krivi ali kaznovani za
grehe svojih staršev.

NEBESA:
Ko Dante prispe do vrat, ki vodijo v nebesa, ga Vergil zapusti in ga preda
Beatrice. Še preden Dante vstopi, se okopa in pije iz svete reke. S tem spere
grehe s sebe in obudi dobra dela, dobre misli v sebi.

SPOROČILO CELOTNEGA EPA:
V življenju lahko vsak zaide na kriva pota. Da doseže zveličanje duše, je
potrebno spoznanje svojih grehov ali napak, kesanje, tudi trpljenje in zaupanje
v božjo milost, dobroto.
    FRANCESCO PETRARKA: SONET ŠT. 61 (O, BLAŽEN
             BODI ČAS POMLADNIH DNI)

FRANCESCO PETRARKA: (1304-1374)
-   bil je začetnik italijanskega renesančnega pesništva in pomemben
    humanist
-   skušal je združiti krščanske ideale z antično kulturo
-   individualist
-   rodil se je v Avignonu, študiral je pravo, preučeval antično kulturo in
    literaturo
-   geograf in kartograf, narisal je prvi zemljevid Italije
-   za časa življenja je bil kronan za kralja pesnikov
-   prelom v življenju: 6. 4. 1327 je v cerkvi v Avignonu srečal Lauro de
    Noves, ki je postala navdih njegove poezije
-   najpomembnejša zbirka: Canzoniere (napisana v italijanščini, več kot 300
    pesmi)

SONET ŠT. 61:
LIRSKI SUBJEKT: pesnik

TEMA: ljubezenska, v središču je pesnik s svojimi občutji, pesem je osebno
izpovedna

SPOROČILO:
Če je ne more imeti, jo bo pa vsaj opeval.
V pesmi je čutiti vpliv trubadurske lirike in sladkega novega stila.
Renesančna značilnost v pesmi je senzualizem (ljubezen je čutna, saj pesnik
omenja del Laurinega telesa). Poleg te opazimo še esteticizem.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
- metonimija (dvoje oči)
- metafora (ki z Amorjem me v eno je spojil)
- nasprotje (grenko sladki vzdih)
- miselni prestop
- poosebitev (3. kitica)
- anadiploza (le nje, le nje)

ZUNANJA ZGRADBA: sonet

PETRARKIZEM: zgledovanje po Petrarki
              WILLIAM SHAKESPEARE: HAMLET

WILLIAM SHAKESPEARE: (1564-1616)
   -   kot solastnik gledališča Globe Theatre in pozneje gledališča Blackfriars
       obogatel
   -   verzni pesnitvi Venera in Adonis (1593) ter Ugrabitev Lukrecije (1594),
       sonete, zgodovinske drame (predvsem iz angleške zgodovine), tragedije,
       komedije in pravljične igre
   -   ljubezenska drama Romeo in Julija (1594/95) ter drame Henrik VI.,
       1592, Rihard III., 1592)
   -   komedije: Dva gospoda iz Verone (1594/95), Komedija zmešnjav (1592)

HAMLET:
tragedija

OBDOBJE IN STIL: elizabetansko gledališče z baročnimi potezami.

NASLOV: se glasi po vodilnem liku- Hamletu.

OBSEG BESEDILA: precej daljše besedilo v primerjavi z atiško tragedijo, saj
obsega skoraj trikrat več besedila kot pri Sofoklu.
OSEBE: so številne. Poleg glavnih (Klavdij, Hamlet, Horacij, Polonij, Laert,
Rozenkranc, Gildenstern, Gertruda, Ofelija, duh Hamletovega očeta) je še
mnogo stranskih.

PROSTOR DOGAJANJA je danski dvor. Prizorišče se od prizora do prizora
spreminja (vendar se vse dogaja znotraj gradu Elsinor ali na terasi pred njim,
le enkrat je prizorišče na ravnici pred gradom).

ČAS: ni enotnega časa, saj je le-ta nedoločljiv oz. težko določljiv- več tednov
ali mesecev.

DEJANJE: Shakespearu je premalo zgolj glavno in edino dejanje kakor pri
grških klasikih, ampak osrednjega zaplete še nekaj drugih dejanj.

TEHNIKA: je ODPRTA. Tragedija je nekaj malega analitična, sicer je
sintetična. Značilna je za dramatiko nearistotelovske smeri, prežeto z
epskimi elementi:
 več linij dogajanja, več dogodkov,
 številne osebe,
 kompozicija iz zaporedja enakih členov,
 menjava prizorišč.

ZUNANJA ZGRADBA: 5 dejanj, 20 prizorov

DRAMSKI ZNAČAJI: Shakespearovi junaki niso postavljeni v brezizhodno
tragično situacijo kot junaki atiške tragedije, ampak v veliki meri sami
odločajo o svoji usodi. šele v elizabetanskem gledališču postane dramski
karakter individuum in subjekt, ki sam odloča o sebi. Tako postane vzrok za
njegov propad njegov značaj - sile znotraj tega, njegove prekomerne strasti,
npr. slavohlepje, ljubosumje, ljubezenske strasti, neodločnost, strast
umovanja, boj za oblast...
TRAGIČNOST PRI SHAKESPEARU je torej pogojena z junakovim značajem.

PROBLEMSKO JEDRO:
 eksistencialno (iskati smisel bivanja)
 etično (vzpostaviti moralni red v državi, maščevati se za zločin)
 socialno-politično (uravnavati svet v prid države, ki je v moralnem
   razsulu).

OBNOVA:
       Marsel in Bernardo, oficirja ter Hamletov prijatelj Horacij ponoči na
straži vidijo Duha, ki ima podobo Hamletovega pokojnega očeta. Oficirjema
se to ni zgodilo prvič. O tem drugi dan povedo Hamletu in ta se ponoči
odpravi z njimi. Duh se vrne in Hamleta odpelje na samo. Tam mu razkrije
skrivnost o njegovi smrti, podrobno mu opiše, kako ga je sam brat Klavdij za
krono ubil. Hamlet je to slutil. Odločil se je za maščevanje.
       Njegova mati, kraljica Gertruda, pa se je komaj po dveh mesecih
moževe smrti poročila z njegovim stricem, kar se Hamletu zdi nemoralno.
       Hamlet je ljubil Ofelijo, ta pa ni vedela, kaj naj si misli o tem. Njen brat
Laert, ki odide v Francijo in oče Polonij pa ji oba svetujeta, naj mu ne
verjame. Ona ga res začne zavračati, Hamlet pa deluje vedno bolj blazen.
Ljudje mislijo, da zaradi neuslišane ljubezni, vendar se motijo.
       Dvor obiščejo igralci, ki jih Hamlet prosi, naj zaigrajo točno določeno
igro in dodajo še nekaj vrstic. Poskrbi za to, da si predstavo ogleda tudi stric.
V igri zaigrajo umor, ki zelo spominja na umor Hamletovega očeta, ki pa naj
bi ga pičil gad. Kralja ob tem spreletava srh in tako močno zapeče vest, da
mu postane slabo in mora oditi stran. Zdaj je Hamlet prepričan, da je Duh
govoril resnico in da je stric morilec.
       Kralj opaža, da je Hamlet vedno bolj blazen in nevaren, zato ga pošlje v
Anglijo. Pred odhodom Hamlet materi očita njene grehe in v naglici ubije
Polonija, ki je prisluškoval pogovoru. Nato s svojima nekdanjima sošolcema
res odide v Anglijo.
       Laert se vrne in izve za smrt svojega očeta. Nad Hamletom se
namerava maščevati. Ofelija naredi samomor, utone v reki.
       Hamlet se vrne, saj je na potovanju doživel neke nepredvidene stvari.
Še pravočasno je spoznal, da ga je stric hotel dati ubiti. Izve, da je Ofelija
mrtva. Z Laertom se spreta. Pozneje pa se med njima začne usodni dvoboj, ki
je del Laertovega in Klavdijevega nepoštenega načrta. Hamletu gre boj bolje
od rok, vendar ga Laert rani z mečem, katerega konica je zastrupljena. Tako
je zapisan smrti. Isti meč pa dobi v roke tudi Hamlet in rani Laerta. Kraljica
medtem kljub kraljevim odsvetovanjem pije vino, ki je bilo namenjeno
Hamletu in je seveda zastrupljeno, zato umre. Hamlet izve, da je meč
zastrupljen in preden umre, z njim zabode strica. Horacij o dogodkih seznani
ljudi, kot ga je prosil Hamlet. Novi kralj pa bo od sedaj verjetno norveški
princ Fortinbras.
        GIOVANNI BOCCACCIO: NOVELA O SOKOLU

GIOVANNI BOCCACCIO: (1313 – 1375)
-   eden najpomembnejših predstavnikov renesančne in humanistične
    književnosti
-   ljubezensko pustolovski roman v prozi: Filocolo
-   romana v verzih: Filostrato in Teseida
-   pozneje je živel v Firencah, spoprijateljil se je s Petrarko in napisal
    Dantejevo biografijo ter komentar k prvim sedemnajstim spevom
    Božanske komedije
-   osrednje delo: Dekameron »desetdnevnica« (snov je jemal iz del rimskega
    pisca Apuleja, srednjeveških kronik in pripovedi, iz ustnega izročila in
    sodobnega življenja; ideje so tipično renesančne

NOVELA O SOKOLU:
PRIPOVEDOVALEC:
Boccaccio  bralec
Borghese Domenichi  kraljica

SNOV: ljubezenska, plemenita

GLAVNI MOTIV: sokol

DOGAJALNA ZGRADBA:
  - zasnova: Friderikova ljubezen do Giovane
  - zaplet: bolezen Giovaninega sina
  - sprožilni trenutek: sin hoče imeti Friderikovega sokola
  - vrh: kosilo pri Frideriku
  - preobrat ali peripetija: Friderik pove, da je ubil sokola, ker je hotel
    Giovano
  - razplet: Giovana spozna Friderikovo plemenito srce
  - razsnova: poroka med Giovano in Friderikom

RENESANČNE IDEJE:
  - pomembne so želje posameznika (Giovanna)
  - Giovanna se odloči poskušati uživati življenje v tostranstvu
  - poudarjena je Giovannina zunanja in notranja lepota

LITERARNA VRSTA: novela, zgrajena po sokolji teoriji
  PRIMOŽ TRUBAR: PRIDIGA PROTI ZIDAVI CERKVA
     (EN REGIŠTER/…/ ENA KRATKA POSTILA)

PRIMOŽ TRUBAR: (1508-1586)
   -   rodil se je v Raščici, umrl pa v Derendingenu
   -   začetnik slovenske književnosti, pisec prve slovenske knjige in
       prevajalec Svetega pisma
   -   navzel se je protestantskih idej pri škofu Petru Bonomu v Trstu; bil je
       njegov učitelj, mentor, mecen in prijatelj
   -   večkrat je moral v izgnanstvo; zaradi protestantskih idej je moral
       trikrat zapustiti domovino in zbežati v Nemčijo, kjer je umrl
   -   univerzitetne izobrazbe ni dosegel, saj je moral zapustiti Dunaj zaradi
       obleganja Turkov
   -   dela: Katekizem in abecednik, 1550, Cerkvena ordninga – Cerkveni red,
       1564  Delo je pomembno zato, ker razkriva Trubarjeva prizadevanja:
       organizacijo slovenske cerkve, napredek v izobraževanju (tudi dekleta
       naj bi hodila v šolo), združitev vseh Slovencev ob skupnem jeziku;
       Hišna postila (1595) – prevod Luthrovega dela
Prvi vzrok, da se je lotil pisanja v slovenskem jeziku je bil njegovo bivanje v
izgnanstvu. Ker svojemu ljudstvu ni mogel pridigati v živo, se je odločil, da
mu bo spregovoril s pisano besedo. Srečal se je z dvema vprašanjema:
    1. Kateri govor uporabiti, da bi ga vsi Slovenci kar najbolje razumeli?
    Ker je bila slovenščina že narečno razcepljena, se je odločil za ljubljanski
    govor, ki ga je močno narečno – dolenjsko obarval.

    2. Kateri črkopis uporabiti oz. s katero pisavo zapisati govor?
    Pri črkopisu se je odločal med gotico in latinico. Prvi dve knjigi je zapisal
    v gotici, a ju je kasneje zamenjal za latinico, s čimer je slovenščino še bolj
    odmaknil od nemščine.
Drugi vzrok, da se je lotil pisanja v slovenskem jeziku pa je protestantska
ideja oz. zahteva, naj vsak vernik bere Sveto pismo v maternem jeziku.
Napisal je 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini. Večino svojih knjig je
izdal pod psevdonimom Rodoljub Ilirski.


PROTI ZIDAVI CERKVA:
pridiga

NASTANEK:
Besedilo je del večjega besedila z naslovom En regišter …, ki je bilo
objavljeno v knjigi Ta prvi dejl tiga noviga testamenta  nova zaveza, 1557
Gre za obliko spominov, v katerih je zapisal svoje pripetljaje in pripetljaje
znancev.
POVZETEK:
Pred osemindvajsetimi leti je bil Primož Trubar župnik v Loki pri Radečah.
Neka gospa iz vasi je govorila, da k njej vsako noč hodita dva svetnika (sveti
Sebastijan in Rok), ki želita, da zgradijo cerkev, če ne, bosta nad njih poslala
kugo in točo. Ljudje so slepo verjeli in začeli graditi cerkev v vasi, v kateri je
pridigal Trubar, ki je govoril proti tej gradnji. Ljudstvo ga je zato želelo
pretepsti in je pobegnil. Kasneje je do ženske poslal pomožnega duhovnika
Janeja Rugelna, ki jo je vprašal o teh svetnikih, kakšni so in kdaj prihajajo k
njej. Ta pa je odgovorila, da črni možje prihajajo k ob polnoči. Duhovnik jo je
takoj popravil, da svetnik ne more biti črn, saj so vsi beli. Tako so žensko
dobili na laži.
Blizu Trubarjevega rojstnega kraja so ljudje govorili, da se jim prikazuje
Devica Marija., ki želi, da zgradijo nunski samostan. Res so ga sezidali.
Darovali so hrano in oblačila. Od tega so dobro živeli možnarji in duhovniki.
Kasneje so vsi, ki so imeli povezave s to graditvijo umrli v nenavadnih in
krutih okoliščinah. Župnika je ubil svak, možnarja so ujeli Turki,
Trubarjevega strica je ubilo drevo, Hudakončuka pa je skrivnostno izginila.
Trubar je pridigar, da bodo vsi v pekel prišli.

SPOROČILO PRIDIGE:
Kdor bo živel v tostranskem življenju preveč razkošno, se bo kuhal v peklu.
Reši jih lahko le pravočasna spokoritev.
V besedilu opazimo protestantske ideje:
   1. zavzemanje za revno cerkev
   2. vrnitev k pravi veri – veri brez materialnih koristi
   3. kritika ljudske naivnosti in praznoverja (protestantje so protestirali
       zidanju številnih cerkva, ki so jih duhovniki izrabljali v svoj prid,
       hkrati pa so pridigali proti čaščenju svetnikov pri t. i. štiftarjih, ki so
       se radi sklicevali na prikazovanje matere Božje in svetnikov).

LITERARNA VRSTA:
PRIDIGA: polumetnostno ali polliterarno besedilo. To pomeni, da ima
versko vsebino, ki je predstavljena na estetski način.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
Jezik je realističen, vsebuje dve posebnosti:
    1. arhaizme (starinske izraze): inu (in), farmosšter (duhovnik), per (pri),
       drivu (drevo)
    2. germanizme (prevzete izraze): lebali (živeti), klošter (samostan)
Pesniškega jezika ni veliko. Večina besed je rabljenih v prvotnem pomenu in
ne prenesenem. Edina značilnost, ki jo opazimo, je ponavljanje veznika inu –
mnogovezje.
                                 BRIŽINSKI                 PROTI ZIDAVI
                               SPOMENIKI II.                 CERKVA
                            nemški duhovniki so
                            uporabljali pridigo pri    pridiganje proti ljudski
         namen
                              pokristjanjevanju        naivnosti, vraževerstvu
                                  Slovencev
          ideja               pokristjanjevanje               pokora
                                še ni narečne          narečna razcepljenost
          jezik
                                razcepljenosti             (dolenjščina)
         pisava                    latinica                   latinica
                                 privzdignjen
           slog               srednjeveški slog            realističen slog
                               (pesniški jezik)




       JANEZ SVETOKRIŠKI: NA NOVIGA LEJTA DAN

JANEZ SVETOKRIŠKI: (1647-1714)
   -   duhovnik katoliškega kapucinskega reda
   -   služboval je v različnih samostanih na Slovenskem
   -   pravo ime: Tobija Lionelli
   -   pridigarski priročnik: Sacrum promptuarium (Sveti priročnik), izšel je
       v več delih, v letih 1661 – 1707


NA NOVIGA LEJTA DAN:
Pridiga: Namenil jo je različnim naslovnikom. V uvodu vošči za praznike in
zatrjuje, da bo novo leto zanje srečno le, če bodo izpolnjevali božje zapovedi
in živeli v skladu s krščanskimi nauki. Vsakič, ko se obrne na katerega od
naslovnikov, uporabi kor prispodobo darovanje robcev.

NAGOVOR MLADIM:
Pisec podarja en lep robec vsem mladim, o katerem je sveti Bonaventura
pisal, da je Devica Marija, ko je videla svojega ljubega sina Jezusa Kristusa,
se večkrat spomnila na prerokovanje svetega Simeona: »Glej, ta postavljen v
padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in v
tvojo lastno dušo, bo presunil meč«. Te besede je nosila v srcu in solze so se
ji ulile iz oči, ko je bil Jezus neusmiljeno trpinčen in križan. Jezus pa jo je
tolažil in ji z robcem brisal solze.
Ta robec se sedaj podarja mladim, naj staršem brišejo solze, da bodo s tem
dosegli božji blagoslov. Ubogati morajo nasvete staršev, saj jim ti hočejo
olajšati življenje. Tako kot mama miš, ki svojim miškam naroči, naj ne hodijo
iz gnezda, tudi če jim maček govori lepe besede. Miške nasedejo besedam
mačka in odidejo iz gnezda, maček pa jih poje. Ko se je mati vrnila, je bila v
gnezdu le miška, ki jo je ubogala.
NAGOVOR ZAKONCEM:
TEMATIKA:
Okvirna zgodba je zgodba o cesarici Liviji in njenemu možu cesarju Avgustu
oz. o Sokratu in njegovi ženi Ksantipi. V okvirno zgodbo je vložen nauk, ki
naj bi si ga poslušalci zapomnili. Mož in žena morata biti drug do drugega
strpna in potrpežljiva. Ostali dve zgodbi nauk podkrepita, pri čemer je v prvi
zgodbi poudarek na ženski neustreznosti (prepir za voljo kosov oz. drozgov), v
drugi pa na moški neustreznosti (malovreden mož).

ZUNANJA ZGRADBA:
Pridige so sestavljene iz treh delov:
   1. uvod: Moral je biti zanimiv, da je pritegnil poslušalce. Navadno je
      vseboval kaj izrednega ali zanimivega iz zgodovine, poganske
      mitologije. Vseboval je tudi tezo, ki je bila citat iz Svetega pisma v
      latinskem jeziku. S tezo je pridigar napovedal namen pridige in že
      nakazal prehod k jedru.
   2. jedro: Bilo je razširjeno in razčlenjeno po abecedi, po stanovih oz.
      poklicih.
   3. zaključek: Je kratek in vsebuje povzetek pridige ter moralni nauk.

LITERARNA VRSTA:
Besedilo je pridiga in je polliterarno besedilo.
Pridiga je prišla v literaturo s krščanstvom, saj je razlagala Sceto pismo oz.
evangelije. To je bila t.i. homilija (Prilika o izgubljenem sinu in 2. brižinski
spomenik). Ker pa jo je cerkev poskušala približati ljudem, so začeli pridigarji
v svoje pridige vključevati primere, zglede ali eksemple: to je kratka
pripoved s pozitivnim in negativnim zgledom, ki je vzet iz človekovega
vsakdanjega življenja, in sicer zato da bi ponazoril abstrakten moralni
nauk.
Za baročno pridigo je značilno, da se je razvila okoli leta 1700 in da vsebuje
veliko zgledov, ki ustvarjajo slikovitost (pridige Janeza Svetokriškega
vsebujejo tudi humor).


JEZIKOVNO-SLOGOVNA ANALIZA:
Jezik je razumljiv.
Vsebuje narečne izraze (peršona – oseba) – v pridigah je zaslediti vplive
Vipavskega narečja.
Prevzeti izrazi iz nemškega jezika (šrajati – kričati) – Janez Svetokriški je bil
proti rabi prevzetih izrazov in jih ni uporabljal. Ker pa v njegovih pridigah
mrgoli nemških izrazov, predvidevamo, da ni znal nemško in se tako ni
zavedal izvora besed.
Slog je baročen. Obložen je s primeri, latinskimi citati, humorjem. Vzroke za
takšen slog ne gre iskati le pri njegovi pridigarski gorečnosti, temveč
tudi v njegovi literarni težnji.
                         MOLIERE: TARTUFFE

MOLIERE: (1622-1673)
   -   pravo ime: Jean-Baptiste Poquelin
   -   francoski pisec veseloiger, režiser, igralec
   -   od 1644 je bil na dvoru Ludvika XIV.
   -   najpomembnejši predstavnik klasične komedije
   -   dela: Smešne precioze (1659), Tartuffe (1664), Ljudomrznik (1666),
       Skopuh (1668), Učene ženske (1672), Namišljeni bolnik (1673)

TARTUFFE:
Moliere je uspel šele s tretjo različico Tartuffa, ki je nastala 5 let po prvi
različici in v kateri Tartuffe ni bil duhovnik.
Prvo različico, v kateri je bil Tartuffe duhovnik, in njenega avtorja je ostro
napadla cerkev, ki je celo zahtevala, da avtorja sežgejo na grmadi. To pa zato,
ker je cerkev predvidevala, da je prikaz svetohlinstva napad na ravnanje
cerkve. (Moliere je bil po svoji smrti pokopan zunaj obzidja pokopališča med
samomorilci in brezverneži).
Komedija ima 5 dejanj in strogo upošteva trojno dramsko enotnost. Za
jezik in slog pa je značilno, da sta jedrnata, čista.

OBNOVA:
       V družino Orgonovih se vsili za hišnega prijatelja Tartuffe - mlad mož,
na videz zelo moralen in pobožen človek, toda v resnici je prekajen in
nevaren svetohlinec. Meščan Orgon in njegova pobožnjaška mati sta vsa
prevzeta od navidezno poštenega in pobožnega mladeniča; v njem vidita
svetnika. Sprva so tudi ostali prevzet zaradi Tartuffa. Toda Dorina, strežnica
Orgonove hčere Marijane, kmalu spozna v njegovi osebi potuhnjenca,
priliznjenca. Tudi ostali kmalu spoznajo, le Orgon ne in ga zato še bolj časti.
Vsi ga prepričujejo o Tartuffovi potuhnjenosti, toda Orgon je popolnoma pod
njegovim vplivom. Njegova "ljubezen" ga privede celo do tega, da Tartuffu
obljubi zakon s svojo edino hčerjo, Mariano. Pri tem pa ga ne ovira to, da je
Marijana že zaročena z Valerom.
       Ubogo dekle je nesrečno, ne ve kaj stroriti. Strežnica Dorina, dekle z
zdravim razumom in humorjem, sklene pomagati svoji gospodarici. Vse hoče
popolnoma prepričati o značaju Tartuffa. Zvabi ga v sobo, kjer je bila -
čeprav priletna, pa kljub temu še vedno lepa - Orgonova žena Elmira.
Tartuffe in Elmira začneta ljubimkati, medtem pa pred vrati prisluškuje
pogovorom Elmirin sin. Ves razburjen odhiti k očetu povedati o sramotnem
dejanju in varanju, toda oče ga v svoji veliki veri, da sin laže, nažene od
doma ter ga razdedni. Za dediča pa določi Tartuffa.
       Končno hoče Orgonu odpreti oči sama Elmira. Posreči se ji, da ga
pregovori, naj se skrije pod mizo, v svojo sobo pa zvabi Tartuffa. Le-ta ji zopet
začne govoriti o ljubezni. (Preslepljeni) Tartuffe tako pade v past samemu
Orgonu, ki se šele sedaj prepriča o Tartuffovem hinavstvu in zlikovstvu. Toda
- prepozno! Orgon je bil hišo prepisal na Tartuffa in le-ta zdaj vsem skupaj
zagrozi, da jih bo vrgel iz hiše. Toda to še ni vse! Nesrečnemu Orgonu grozi
še aretacija zaradi nekih važnih političnih listin, ki mu jih je podtaknil
Tartuffe. Ko v hišo stopi policija, se Orgon že vda v usodo, a v zadnjem hipu
se vse spreobrne: policija postane pozorna na samega Tartuffa in spozna, da
se v njegovi osebi skriva zlikavec, licemer in hinavec.
      Komedija se konča s tem, da Tartuffa odvede policija, Orgonov sin se
vrne domov in zopet postane dedič, medtem, ko pa valer zopet pridobi lepo
Orgonovo hčer - Marijano. Zgodba se konča po principu - konec dober, vse
dobro. Najlepše pa se pokaže že zelo star izrek: "Laž ima kratke noge!"

OZNAKA:
Tartuffe:
Tartuffe je mož, ki zelo dobro skriva svojo osebnost, saj se v njem na prvi
pogled ne vidi tisto, kar ta človek v resnici je - zlikavec ter zelo podel hinavec.
Na videz izgleda urejen, moralen in čisto bogaboječ človek, zato mu naivni
Orgon ter njegova družina skoraj popolnoma nasedejo. Tartuffe je eden
izmed mnogih ljudi, ki živjo srečno na račun sreče drugih - torej zelo
hinavsko in zlikavo. Njegov značaj se zelo dobro pozna v besedah, ki jih
izreče strežnica Dorina: "Ta prihajač - kako se nam je vrnil, da preko vseh
vzdiguje že glavo; ta plaščar, ki je bos prišel, razcapan kot strašilo za v proso,
zdaj v hiši je edini gospodar, po volji ni mu več nobena stvar. Vi gledate v
njem pravega svetnika, a vzakup je hinavščina velika. On in Lavrenc, njegov
sluga, potuhnjenca oba..."
Orgon:
Zelo naiven mož, ki je (do prihoda Tartuffa) glava srečne in urejene družine.
Zaradi njegove naivnosti ga Tartuffe, prav tako kot še veliko drugih, vleče za
nos in ga spravi že čisto na konec, saj mu skorajda odvzame vse premoženje,
ženo, njega samega pa naredi kriminalca.

Dorina:
Dorina je zabavno dekle, z izrednim razumom. Ona je bila pravzaprav tista,
ki je prva razkrila Marijani, Elmiri in njenemu sinu, pravi obraz Tartuffa.
Dorina pa je drugače strežnica Marijani.




                          FRANCE PREŠEREN
   12. 1800 (Vrba) – 8. 2. 1849 (Kranj)
   šolal se je v Ribnici in Ljubljani, pravo je doštudiral na Dunaju
   v predromantiko sodijo prevod Bürgerjeve balade Lenora in izvirna balada
    Povodnji mož ter kratka šaljiva romanca Dohtar (1830)
   osrednja osebnoizpovedna dela s konfliktnim razmerjem med ideali in
    resničnostjo so romantična elegija v stancah Slovo od mladosti (1830),
    Glosa (1834) in bivanjska izpoved Sonetje nesreče (1834)
   umetniško, vsebinsko in kompozicijsko dovršeni Sonetni venec (1834)
    harmonično povezuje ljubezen, pesništvo in narod z bivanjsko temo; njim
    je Prešeren razvil oblikovni artizem, začet v Ljubeznjenih sonetih (1831–
    32) in ciklu ljubezenskih Gazel (1833)
   umrlemu prijatelju in mentorju Matiji Čopu je posvetil nemško elegijo
    Dem Andenken des Matthias Čop (1835) in lirsko-epsko pesnitev Kerst pri
    Savici (1836), ki v zgodovinsko in religiozno snov (pokristjanjevanje)
    vgrajuje odpoved zemeljski sreči

Svoje pesmi je objavljal v Kranjski čbelici, Ilirskem listu in Kmetijskih in
rokodelskih novicah.

Njegovo pesniško ustvarjanje delimo na 3 obdobja:
    1. mladostno obdobje (1824 – 1830):
    Večina pesmi iz tega obdobja se ni ohranila, saj jih je prešeren
    samokritično zažgal. Ohranile so se: Povodni mož, Dekletam,
    Zvezdogledam, Hčere svet (prva slovenska romanca). Za pesmi iz tega
    obdobja je značilno, da še niso romantične v pravem pomenu besede,
    vsebujejo še razsvetljenske in predromantične značilnosti. Jezikovno in
    oblikovno spominjajo na ljudsko pesništvo. Pesmi so optimistične,
    razigrane, poskočne, šaljive, zbadljive.
    2. zrelo obdobje (1830 – 1840):
    Vzroki zakaj se je Prešeren usmeril k romantiki: vpliv romantične šole,
    sodelovanje s Čopom, izhajanje Kranjske čbelice, življenjske in
    ljubezenske preizkušnje. Pesmi iz tega obdobja: Slovo od mladosti,
    Sonetje nesreče, Sonetni venec, Glosa, Gazele, Krst pri Savici, Pevcu. Za
    pesmi iz tega obdobja je značilno, da predstavljajo posameznika, ki
    spozna, da se življenjska stvarnost ne odvija po idealnih predstavah. V
    pesmih prevladuje čustvo nad razumom (otožnost, življenjsko
    razočaranje, melanholičnost, žalost, hrepenenje).
    3. pozno obdobje (1840 – 1846):
    V tem obdobju se zaokrožijo Prešernova spoznanja.
       1. o nesrečnem zasebnem življenju (zveza z Ano Jelovškovo)
       2. o neuspešnem poklicnem življenju, saj ga sodobniki niso cenili,
          priznavali


    Pesmi iz tega obdobja: Nezakonska mati, Zdravljica, V spomin Andreja
    Smoleta, Orglar, Neiztrohnjeno srce. Pesmi iz tega obdobja se približujejo
    pesmim mladostnega obdobja. Pesmi imajo preprosto kitično zgradbo,
    motivi in teme so vzeti iz vsakdanjega življenja.

ROMANCA: krajša pripovedna pesem, ki ima tudi lirske značilnosti. V
nasprotju z balado je humorna in vesela.
                          SLOVO OD MLADOSTI
VTISI: slovo

LIRSKI SUBJEKT: pesnik

MOTIVI:
  1. mladost, cvetje, rožice, sonce, viharji, temna zarja (nesrečna mladost),
     srce, Bog
  2. strup, vest, ljubezen, kratke sanje, modrost, pravičnost, učenost,
     samica, spoznanje, žalovanje, sad
  3. čoln, veter, berač, človek, um, golfije, sreča., petica; človek velja toliko,
     kolikor plača
  4. napake, rane, mladost, srce, zid, glava, trata, luč, up; zidati gradove v
     oblakih
  5. dih, nesreče, rane, mladost, zarja; polnjenje sodov brez dna

TEMA: slovo od mladosti in razočaranje nad življenjem

SPOROČILO: uživaj v mladosti; žalostinka, elegija; to je tožba nad izgubljeno
mladostjo in razočaranjem nad življenjem

ZUNANJA ZGRADBA:
   - kitice: 5
   - verzi: 8
   - rima: prestopna, zaporedna (a b a b a b c c )
   - stopica: jamb
   - verz: laški enajsterec
Takšno stopico imenujemo STANCA – oktava. Zanjo je značilno, da ima
dvodelno – notranjo in zunanjo zgradbo. Zunanja je nakazana z rimo,
notranja pa s tem, ko zadnja dva verza povzemata prvih šest.



JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
  - nagovor: mladosti leta
  - poosebitev: rodile ve ste meni cvetja malo
  - metafora: temna zarja
  - primera: de človek toliko velja, kar plača
  - zamenjan besedni red: dni mojih
  - metaforika:
       1. intelektualne metafore: last Franceta Prešerna (temna zarja –
          nesrečna mladost)
       2. krščanska metaforika (sad spoznanja)
       3. praktičnosporazumevalni jezik: pregovori (človek velja toliko, kot
          plača)
       4. antična metaforika (polnjenje sodov brez dna)
Prešeren mladost v Slovesu od mladosti poimenuje kot temno zarjo. To je
tista točka v življenju, ko je spoznal, da človek velja toliko, kolikor ima pod
palcem, da so pomembnejše materialne dobrine in da več nima vere v
izboljšanje sveta. France Prešeren se temu upira, se ne vda v usodo, toda to
njegovo upiranje ni uspešno in tega se zaveda.


                          SONETJE NESREČE
NASTANEK:
  - cikel šestih sonetov
  - soneti nimajo naslova, naslov je prvi verz
  - nastali so v času, ko se je Prešeren pripravljal na odvetniški izpit, ki ga
    v nasprotju s pričakovanji ni opravil dobro; poleg tega pa so v njem
    dozorela spoznanja iz pesmi Slovo od mladosti

LIRSKI SUBJEKT: France Prešeren

LITERARNA VRSTA:
sonet: začetnik: Dante Alighieri (srednji vek, sladki novi stil, Beatrice)
utemeljitelj: Francesco Petrarka (renesansa, Laura)

1. SONET:
VSEBINA:
Lirski subjekt nam predstavlja nesrečno življenjsko izhodišče – obžalovanje,
da je zapustil svojo domačo vas, v kateri bi lahko živel mirno družinsko
življenje. Hkrati obžaluje, da ga je želja po izobrazbi odpeljala v širni svet,
kjer je spoznal razliko med lepimi ideali in grdo stvarnostjo. (ne vedel bi,
kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta; želja po učenju –
goljufiva kača)
SONET OBŽALOVANJA/DOMOTOŽJA  PESNIK ŠE IMA UPANJE


5. SONET:
MOTIVI:
  1. življenje = ječa, čas = rabelj, skrb = pomlajena nevesta, trpljenje, obup

VSEBINA:
Življenje je kot ječa, ki se nikdar ne utrudi. Smrt je prijazna, ker ga bo
odrešila vseh bremen. Smrt pomeni konec, v njej vidi edino rešitev.
SONET SMRTI /pesnik doseže točko brezupa

6. SONET:
VSEBINA:
Ne bo se več žalil nad srečo ali nesrečo. Navadil se je na to, da je njegovo
življenje postalo ječa. Postal je odporen. Ničesar ne čuti. Srce mu je
okamnelo. Ni ga več strah.
SONET RAVNODUŠNOSTI
SKLEP:
Romantični človek zaradi razkola med lepimi ideali in grdo stvarnostjo išče
svoje cone odrešitve v naravi, preteklosti, domišljiji. Svojo pomiritev in
odrešitev lahko poišče tudi v smrti, če odrešitve ne najde v conah odrešitve.
Lirski subjekt v Sonetih nesreče kaže znake kljubovanja in vztrajanja
nesrečnemu življenju, čeprav se zaveda, da je to nesmiselno.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
  - nagovor: Vrba
  - vzklik: O Vrba!
  - stopnjevanje: ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta
  - bistroumni nesmisel: sovražna sreča, prijazna smrt
  - zamenjan besedni red: beseda žala
  - metafora: goljfiva kača, življenja gnus




                            SONETNI VENEC
O NASTANKU:
Z njim je želel Prešeren voščiti Juliji Primic za god, toda na izviren način.

ZGRADBA:
Sonetni venec je cikel 14 sonetov in petnajstega soneta, imenovanega
Magistrale (trikrat peta pesem).

AKROSTIH: posvetilo, voščilo ali rek, ki je sestavljen iz začetnih črk
zaporednih verzov.




TEMA:
France Prešeren je v Sonetnem vencu izpovedal tri teme: ljubezensko,
domovinsko, pesniško pa vse tri povezuje bivanjska tematika.

1. SONET:
VSEBINA:
Slovencem je napisal venec iz petnajstih sonetov. Magistrale so trikrat peta
pesem. Soneti so med seboj povezani, konec soneta je začetek naslednjega. V
njem govori o svoji ljubezni. Tudi, ko bo pesnik umrl, bo Juliji Primic ostal
spomin nanj in na njeno hvalo.
France Prešeren s svojim delom dvigne slovensko ustvarjanje na
evropsko raven.
7. SONET:
VSEBINA:
Pesnik nam predstavi bajeslovnega pevca Orfeja, ki je s svojo sposobnostjo
igranja in petja spravil in združil v slogi sprta plemena Tracije. Sam sebi pa
nalaga poslanstvo, romantičnega človeka. To je, da je pesnik tisti, ki bo
odrešil narod (s svojo poezijo naj bi podobno kot Orfej združil Slovence, da bi
živeli brez prepirov in v ljubezni do domovine).


8. SONET:
VSEBINA:
Pesnik domovinsko tematiko poveže s pesniško, ki je nastala v težkih
razmerah, saj smo Slovenci živeli v neugodnih političnih razmerah
(Frankovska nadoblast, kmečki upori, turški vpadi).
8. sonet predstavlja vrh Sonetnega venca. Nanj se veže sporočilo.


15. SONET:
VSEBINA:
Pesnik je poet, ki ustvarja novo pesništvo za svoje rojake in svojo ljubezen.
Pesem nastaja iz bolečine. Želi si, da bi se Slovenci pomirili. Želi si, da bi
Julija odobravala njegove pesmi, saj bo potem pisal bolj vesele pesmi.
S Sonetnim vencem je Slovence pozval k narodni zavesti ter slovensko liriko
še bolj približal evropski.


SPOROČILO:
France Prešeren pripisuje pesniku in pesništvu odrešilno vlogo. Pesnik naj bi
bil rešitelj naroda, pesništvo pa naj bi pomagalo odpraviti težke politične in
kulturne razmere in prispevalo k preobrazbi slovenskega človeka. Pomembno
vlogo pri tem naj bi imela Julijina ljubezen in naklonjenost, ki bi pregnala
pesnikovo otožnost. Ta bi šele takrat ustvarjal veliko poezijo, ki bi osmislila
narodov obstoj.




                                  PEVCU

NASTANEK:
Pesem je nastala leta 1938. Izšla je v Ilirskem listu pod naslovom Osrčenje.
Leta 1947 je izšla v Poezijah pod naslovom Pevcu.
Spada v Prešernovo zrelo obdobje.
VSEBINA:
  1. kitica: lirski subjekt prebedi noči, ker ima duševne bolečine
  2. kitica: večne srčne bolečine – nesrečna ljubezen
  3. kitica: preteklost je grda, prihodnost brezupna, sedanjost pa prazna;
     najdaljša kitica, bolečina se stopnjuje in je najmočnejša; zaključuje se
     s samoglasnikom i, za katerega potrebujemo največ energije
  4. kitica: lirski subjekt narekuje pesniku, da nase vzame vlogo ne le
     Orfeja, pač pa tudi Prometeja
  5. kitica: pesnik mora sprejeti svojo usodo in to sprejemati stoično

MOTIVNO – TEMATSKA ANALIZA:
Osrednji temi sta bivanjska in poetološka (pesniška).
Vsebinsko pesem razpade na dva dela in ponazarja romantično disharmonijo
– razklanost.
S prvimi tremi kiticami, ki so retorično vprašanje, kljubuje grdi stvarnosti, ki
ni naklonjena poetu.
V zadnjih dveh kiticah pa pesnik stoično sprejema svojo usodo – vdanost v
usodo, fatalizem.

SPOROČILO:
Enako kot v Sonetih nesreče.

ZUNANJA ZGRADBA:
Pesem ima dovršeno obliko. Prve tri kitice se stopnjujejo, tretja kitica je
štirivrstičnica, je najdaljša in v njej je izražena najvišja bolečina. Nato število
verzov pada, ko lirski subjekt sprejema svojo usodo.
kitice: 5
št. verzov: 2 3 4 3 2
Opazimo vokalno lestvico, ki sovpada s sporočilom vsake kitice.




               KRST PRI SAVICI (povest v verzih)
prvi slovenski t.i. ep

Delo je sestavljeno iz treh delov: Matiju Čopu, Uvod, Krst
Pesnik se s Črtomirjem enači v ljubezni, saj se oba odpovedujeta svoji
ljubezni.


MATIJU ČOPU:
Iz pesmi razberemo 3 teme:
    1. bolečino ob izgubi
    2. poslovilni govor Matiju Čopi
    3. jeza nad dejstvom, da je življenje kratko in človek ne naredi vsega
UVOD:
ZASNOVA: Valjhun že leta pobija vse drugače misleče ljudi
SPROŽILNI TRENUTEK: Črtomir s svojimi četami še vedno brani svojo vero
ZAPLET: Črtomir nagovori vojake, da ostanejo še eno noč, čeprav več nimajo
hrane; vsi se mu pridružijo v napadu
VRH: Črtomir in Valjhun napadeta istočasno (med nevihto) in se srečata pri
vratih Ajdovega gradca, v katerem se skriva Črtomir z vojaki
PERIPETIJA ALI PREOBRAT: vname se velik boj
RAZPLET: vsa Črtomirjeva vojska pade
RAZSNOVA: Valjhun med trupli zaman išče Črtomirja

KRST:
ZASNOVA: boj se konča, Črtomir je edini preživeli
SPROŽILNI TRENUTEK: Črtomir se odloči maščevati
ZAPLET: zgodba se vrne v preteklost; Črtomir in Bogomila se zaljubita
VRH: Črtomir mora zbežati, z Bogomilo se poslovita
PERIPETIJA ALI PREOBRAT: Črtomir želi pred smrtjo videti Bogomilo, zato
prosi ribiča, naj jo poišče
RAZPLET: Bogomila pove Črtomirju, da se je dala krstiti, saj je mislila, da je
on mrtev in bosta tako lahko bila skupaj v onostranstvu; prosi ga, naj se da
krstiti pri Savici
RAZSNOVA: Črtomir se krsti in postane duhovnik

Črtomir se je dal krstiti zaradi:
   1. ljubezni do Bogomile
   2. ravnodušnosti, vdanosti v usodo – fatalizem (molči)
   3. humanističnih idealov krščanske vere, ki jih predstavi duhovnik:
      ljubezen, mir, sprava
   4. podobe mavrice (2 razlagi: začuti vero, prevzame ga lepota)

Tisti, ki čuti in upa kot Bogomila, je srečen, zato ker v smrti vidi tudi nekaj
pozitivnega, jemlje jo kot novo življenje, v katerem bo lahko s svojo
ljubeznijo.

ZUNANJA ZGRADBA SONETA:
Verz: laški enajsterec
Stopica: jamb
Rima: oklepajoča
Vera je svoboda do izbire, da ne bodo sužnji, pripadnost narodu.
Analitična zgradba je, ko Črtomir razmišlja o Bogomili in, ko Bogomila pove,
da se je pokristjanila.
UVOD:
dogajalni čas: čas pokristjanjevanja, 8.st.
dogajalni kraj: Bohinj, Gorenjska
dogodek: boj

KRST:
dogajalni čas: čas pokristjanjevanja, 8.st.
dogajalni kraj: Bohinj, Bled – ob Savici
dogodek: krst za ljubezen v onostranstvu

IDEJA KRSTA:
Za ljubezen (tudi, če samo v onostranstvu) se je človek pripravljen odreči
svoji veri in življenjskemu cilju. Najpomembnejša je čustvena ljubezen ter
vdanost in zaupanje in ne le telesna ljubezen in strasti.




       ALEKSANDER SERGEJEVIČ PUŠKIN: JEVGENIJ
                     ONJEGIN

ALEKSANDER SERGEJEVIČ PUŠKIN: (1799-1837)
   -   potomec stare plemiške družine; poročil se je z dvorno damo
   -   zaradi zveze z dekabiristi so ga oblasti izgnale na jug Rusije, na
       Kavkaz, kasneje v Odeso, potem pa so mu dodelili hišni pripor na
       materinem posestvu Mihajkovsko
   -   umrl je med branjenjem ženine časti v dvoboju
   -   pisal je liriko, epiko, pripovedno prozo in dramatiko
   -   nanj sta vplivala Byron in Scott
   -   vplival je na nadaljnji razvoj ruske književnosti in tudi na Prešerna
   -   osrednja tema, motiv njegovih del: svobodoljubje
   -   pravljični ep: Ruslan in Ljudmila (1820)
   -   roman v verzih Jevgenij Onjegin (1825–32) v romantično svobodni
       obliki
   -   drama Boris Godunov (1824–30)
   -   mojstrska proza v romanu Stotnikova hči (1836) – ljubezenska
       tematika
   -   psihološko-realistične novela Pikova dama (1833) – socialna tematika
   -   pravljica o carju Satanu

JEVGENIJ ONJEGIN:
roman v verzih
kraj in čas dogajanja: Peterburg, 1820 – 1825
književne osebe: Jevgenij Onjegin, Vladimir Lenski – prijatelj, Olga Larinova,
Tatjana Larinova
OZNAKA KNJIŽEVNIH OSEB:
   -   Jevgenij Onjegin: odvečen človek, visoko izobražen, nadpovprečno
       nadarjen, ki pa v razmerah, v kakršnih je živel, ni mogel uresničiti
       svojih talentov. Mučila ga je bolezen (v Angliji imenovana spleen, v
       Rusiji hadra). Bil je zdolgočasen, naveličan, razočaran nad samim
       seboj in družbo. Bil je lep in pravi mojster v zapeljevanju.
   -   Vladimir Lenski: romantični človek, zasanjan, naiven, nepremišljen,
       idealiziral je odnose, pogosto pa razmišljal o smislu življenja, o
       ljubezni.
   -   Olga Larinova: lepotica, plehka oseba, egoistična
   -   Tatjana Larinova: Njena lastnost ni bila zunanja, ampak notranja
       lepota. Rada je brala knjige, bila je preprosto dekle, odgovorno,
       premišljeno, hkrati pa je bila malce čudaška.

VSEBINA:
 Jevgenij Onjegin je pripadal višjemu družbenemu sloju, čeprav je njegova
družina imela velike dolgove, saj so ves denar porabili za zunanji blišč in
družbeni ugled. Živel je svobodno življenje. Najraje ga je preživljal na
zabavah, kmalu pa se je zabav naveličal in si je zaželel spremembe. Ko je
njegov stric umrl, mu je zapustil graščino na podeželju. Jevgenij se je preselil
v idilično vas, kjer se je spoznal z Vladimirjem Lenskim. Čeprav sta si bila po
značaju drugačna, sta postala prijatelja. Lenski je Jevgeniju predstavil svojo
zaročenko Olgo. Njena sestra Tatjana pa se je na prvi pogled zaljubila v
Jevgenija. Ker ni imela veliko priložnosti, da bi mu izpovedala ljubezen, mu
je napisala pismo v francoščini.

TATJANINO PISMO ONJEGINU:
Tatjana piše pismo Onjeginu v francoščini.
1. del: ga vika, ker sta se srečala le enkrat
2. del: ga tika, takrat mu izpove ljubezen
3. del: zopet ga vika in ga prosi, naj pismo zadrži zase

VSEBINA:
Ko je Onjegin prejel pismo, sta se s Tatjano sestala v parku. Tam ji je priznal,
da je nima rad. Čez nekaj časa je bil povabljen na Tatjanin god. Ko ga je
Tatjana zagledala, ni mogla prikriti solz. Tega Onjegin ni maral, saj je menil,
da so takšni izbruhi lažni. Cel večer je preplesal z Olgo. To je vznemirilo
Lenskega, ki je Onjegina povabil na dvoboj. Jevgenij je pristal na dvoboj,
čeprav mu je bilo žal za svoje obnašanje na zabavi, saj bi v nasprotnem
primeru bil ob čast. V dvoboju je Lenski umrl. Kmalu po njegovi smrt se je
Olga poročila, Jevgenij pa je odpotoval. Tatjana je bila žalostna, zato so
domači sklenili, da jo odpeljejo v Moskvo in poročijo. Čez nekaj let se je
Jevgenij vrnil in na plesu svojega bratranca generala v njegovi ženi prepoznal
Tatjano, ki je bila spremenjena, hladna, ni kazala čustev, delovala je
nedostopno, čeprav se je v njenem srcu prebudila ljubezen. Tokrat ji je
Jevgenij napisal pismo, v katerem ji je izpovedal svojo ljubezen. Tatjana je
Jevgenijevo pismo zavrnila zato, ker se je odločila, kljub temu da ga je še
vedno ljubila, ostati zvesta žena in dobra mati.
JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
  - retorično vprašanje: Jaz pišem vam – je več mogoče?
    Tatjana ob pisanju pisma razmišlja in se sprašuje, ali prav ravna.
  - zamolk: Kdo drug! …
    Uporablja zamolke, ker si ne upa izraziti čustev.
  - menjavanje glagolske ali slovnične osebe: vikanje: tikanje

ONJEGINSKA KITICA:
14 verzov (a b a b c c č č d e e d f f)

ZUNANJA ZGRADBA:
Roman v verzih ima 8 poglavij in več kot 5000 verzov. Za roman je značilen
pripovedovalec (prvoosebni – Jevgenijev znanec in vsevedni – ima pregled
nad celotnim dogajanjem).




       FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI: ZLOČIN IN
                       KAZEN
FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI: (1821-1881)
   -   zaradi sodelovanja v revolucionarnem krožku Petraševskega 1849
       obsojen na smrt; na morišču pomiloščen na štiri leta prisilnega dela v
       Sibiriji; doživetja iz tega obdobja je opisal v Zapiskih iz mrtvega doma
       (1861/62)
   -   1859 vrnitev in ponovno literarno delovanje; zaradi finančnih težav se
       je bil Dostojevski prisiljen umakniti v tujino (1867–71 v Nemčiji in
       Italiji)
   -   v Sibiriji se je odvrnil od socializma in se obrnil k necerkvenemu
       krščanstvu, pozneje tudi k ruskemu mesianizmu
   -   v romanih je razgalil najgloblje vzgibe in brezna človeške duše
   -   z ljubeznijo in trpljenjem se človek odreši krivde
   -   dela: Bedni ljudje (1846), Ponižani in razžaljeni (1861), Zločin in kazen
       (1866), Igralec (1867), Besi (1872), Bratje Karamazovi (1879/80)




ZLOČIN IN KAZEN:
   -   Raskolnikov:
       Rodion Raskolnikov je mlad, reven študent, ki so ga vrgli z univerze.
       Živi v podnajemniški sobici, ki je že dolgo ni plačal. Je zelo
       človekoljuben. Otroci mu predstavljajo čistost in dobroto, ki se z
       odraščanjem izgubi. Nikoli ne bi ubil človeka niti v samoobrambi.
       Umor zagreši zaradi ideje in preveč razmišljanja. V glavi se mu porodi
       ideja, kako pomagati ljudem, ki jih stara oderuhinja samo izkorišča za
    svoje bogatenje in goljufa. Zaradi umora ga peče vest. Dojame, da je
    vsak umor napaka in da se človeštvo ne deli na nadljudi in ovce.
-   Marmeladov:
    Sam zase misli, da je dno, da si zasluži le nesrečo. Zaveda se, da
    zaradi njegovega pijančevanja trpi cela družina in da ni dovolj močan,
    da bi se temu uprl.
    Po osebnosti ni slab in ne želi komu kaj slabega. Njegova smrt ni
    povsem pojasnjena, saj se ne ve, če je resnično prišlo do nesreče ali je
    to bil samomor.
-   Sonja:
    Najbolj pozitiven in moder lik v romanu, čeprav ni izobražena in
    razgledana. Je zelo verna. Bere božjo besedo in z njo pomaga drugim.
    V njej najdemo samo ljubezen, poštenje, zvestobo. Kot prostitutka se je
    začela prodajati, da bi pomagala mačehi in otrokom, ki so trpeli zaradi
    očetovega pijančevanja.
-   Aljona Ivanova:
    Negativen lik. Hudobna in tečna materialistka, ki na nepošten način
    služi bogastvo. Sestro Lizaveto vedno muči.
-   Lizaveta Ivanova:
    Pozitivna, preprosta oseba, ki vsem pomaga. Njeno dobrosrčnost
    zadira sestra Aljona, ki se ji nemočna Lizaveta ne more upreti. Je
    neizobražena.
-   Porfirij Petrovič:
    Najbolj pretkana oseba, zelo pameten, izkušen, čeprav se dela
    neumnega, da bi nasprotnika dobil na laži. Ker je preiskovalni sodnik,
    je njegovo delo ujeti morilca.
-   Razumnihin:
    Je Raskolnikov prijatelj, ki ga Raskolnikov celo želi za sestrinega moža.
    Je zelo pozitiven in pameten. Znajde se v vsaki situaciji in tako, čeprav
    je reven, zna preživeti.
-   Mati:
    Je preprosta, skrbna ženska, ki je zelo ponosna na sina, ki je študiral.
    Želela je, da bi se Dunja poročila z Lužinom, saj bi s tem imeli lepše
    življenje oz. bi lahko pomagal Raskolniku poiskati službo. Za svojega
    sina bi naredila vse.
-   Dunja:
    Je močnejša od matere, saj se zna postaviti zase. Z Lužinom bi se
    poročila iz ljubezni do brata, saj bi mu Lužin omogočil prihodnost.
-   Lužin:
    Najbolj negativna oseba v romanu. Pred družbo se dela dobrega in
    uspešnega. Je plehek in za denar bi naredil vse. Čeprav ima veliko
    denarja, je skop. Sonjo želi dobiti na tak način, da bi v njem videla
    rešitelja in se počutila dolžno, ker jo je rešil iz revščine. Všeč mu je le
    njena zunanjost. Od ljudi zahteva, da bi mu bili vsi nadrejeni. Oči, ker
    nima duše, v romanu Dostojevski sploh ne omenja.
Osrednji protagonist Raskolnikov je notranje razklana osebnost. Je
človek poln nasprotij. Ima:
    1. čustveno plat, ki je izrazito pozitivna, saj pomaga vsem razžaljenim in
       ponižanim (pomaga Sonjini družini, čeprav sam nima ne za
       stanovanje, kaj šele za hrano)
    2. razum, ki je izredno negativen, saj se v njem izoblikuje filozofska
       ideja o čredi in nadljudeh
    3. čutno plat, za katero se zdi, da mu manjka, saj ne svoje zaročenke,
       ne Sonje ne dojema kot seksualna objekta.

Raskolnikov, ki je brezveren, je vraževeren.
Brezveren: Verjame, da v svetu, kjer ni boga, vladajo močni ljudje, ki jim je
vse dovoljeno.
Vraževeren: pomembno vlogo pripisuje naključjem. Izkaže pa se, da
Raskolnikov ni močna oseba, saj pade pod bremenom vesti. Pot nazaj je
možna le skozi trpljenje in ljubezen.

Notranji monolog: kaže na Raskolnikovo neodločenost. Raskolnikov se veliko
pogovarja sam s sabo. Velikokrat je zapisano njegovo razmišljanje, napisano
v monologu, (vse, kar se dogaja v njegovi glavi).

Roman Zločin in kazen ni klasičen roman, saj nima epske širine. Se pa
zaradi slogovnih značilnosti približuje dramatiki, in sicer tragediji. Vsebinsko
zato, ker je protagonist sam kriv za svojo usodo, oblikovno pa zato, ker v
romanu prevladujejo notranji samogovori – monologi in dialogi, zelo malo pa
je opisov, prikazovanj zunanjega dogajanja.
Seneni trg – Sankt Peterburg, 14 dni, julij 1864




            HENRIK IBSEN: NORA ALI HIŠA LUTK

HENRIK IBSEN: (1828–1906)
   -   delal je kot dramaturg v gledališču
   -   prva delal je napisal v verzih, imajo zgodovinsko ali mitološko tematiko
   -   najboljša drama: Peer Gynt
   -   po letu 1867 se je preusmeril v realizem, v svojih proznih dramah je
       načenjal žgoče družbene probleme: lažno moralo v družbi, razmerje
       med videzom in resničnostjo
   -   nanj je vplival naturalizem, v njegovih delih se kaže tudi simbolizem
   -   najpomembnejše drame: Brand, Stebri družbe, Hiša lutk, Strahovi,
       Sovražnik ljudstva, Divja račka, Gospa z morja
   -   po letu 1864 je povečini živel v Nemčiji in Italiji
NORA ALI HIŠA LUTK:
Nora: osrednja protagonistka (gledališča)
Hiša lutk: izviren naslov, simbol

MEŠČANSKI DOM:
Bližal se je božični večer. Nora je domov prinesla veliko daril. Kupila je tudi
božično drevo, katerega otroci ne smejo videti pred božičnim večerom, ko bo
okrašeno. Njen mož Helmer misli, da ne sme preveč zapravljati, čeprav bo on
po novem letu dobil boljšo službo. Vseeno pristane, da lahko za božič malo
več zapravljajo in jim da nekaj denarja. Nora pokaže možu darila, ki jih je
kupila. Mož jo vpraša, kaj si ona želi za božič, Nora pa mu odvrne, naj ji da
nekaj denarja, da si sama kupi, kaj želi. Helmer jo nadzoruje, saj ima denar
(njun odnos ni pristen).

VSEBINA:
Nora je bila Helmerjeva žena. Skupaj sta imela tri otroke. Nekega dne je Noro
obiskala prijateljica iz mladosti Christine, ki je ovdovela. Menila je, da ji bo
službo priskrbel Norin mož. Za svojo službo se je zato zbal Krogstad, ki je bil
notar pri odvetniku Helmerju. Bal pa se je zato, ker je Helmer izvedel, da je
nekoč ponaredil podpis, da si je lahko izposodil denar. Krogstad je odšel k
Nori in jo izsiljeval. Od nje je zahteval, da mu priskrbi, da ne bo ob službo,
on pa njenemu možu ne bo izdal, da si je v preteklosti izposodila denar, da je
svojega bolnega moža odpeljala v Italijo na zdravljenje.
Da si ženska izposoja denar, je bilo nedopustno in bi lahko ogrozilo možev
družbeni ugled.
Doktor Rang, ki je bolehal za dedno spolno boleznijo je Nori izpovedal svojo
ljubezen. Nora je takrat spoznala, kaj se pravi ljubiti in da je njen zakon
zlagan. Svoje težave je zaupala svoji prijateljici. Ta je odšla do Krogstada in
ga poskušala prepričati, naj Nore ne izda, a je bilo že prepozno. Ko je Norin
mož dobil Krogstadovo pismo, se je zbal za svoj ugled. Nora se je odločila, da
bo zapustila svojega moža in svoje otroke ter poskušala ugotoviti kdo je in
kakšna je njena vloga v družini in družbi.

ZUNANJA ZGRADBA:
Dramsko delo je tridejanka. Didaskalije so skromne, dramsko delo pa
vsebuje več kot 1300 replik ali govornih nastopov, kar nakazuje, da gre za
izredno dinamično delo.

NOTRANJA ZGRADBA:
Dogajalni prostor je dnevna soba meščanske družine srednjega sloja.
Dogajalni čas je tri dni okoli božiča ali približno 60 ur. Dogodek pa je
razkrivanje resnice o Norinem zakonu.
Avtor upošteva trojno dramsko enotnost (kraj, čas, dogodek).
Dramska tehnika je analitična. Bistveno za razumevanje drame se je že
zgodilo. Mi smo priča le razpletu.

MOTIVI:
Motiv denarja, podrejenosti ženske moškemu, ugleda, izsiljevanja,
ponarejanja podpisa, dedne bolezni
TEMA:
Nora ugotovi, da je njen zakon zlagan in da temelji na zlaganih temeljih
družbe.

OZNAKA LITERARNIH OSEB:
Nora: neizobražena, ubogljiva, poslušna, odločna, ravnodušna do mnenja
družbe
Helmer: izobražen, ukazovalen, brezčustven, nehvaležen, ne ravnodušen do
mnenja družbe, materialist, ponosen

SPOROČILO:
Drama je primer TEZNE ali PROBLEMSKE DRAME: to je takšno dramsko
delo, v katerem eden od protagonistov izreče tezo ali problem, s svojim
dejanjem pa lahko nakaže tudi možno rešitev.
Rešitev za zakon je iskrenost, rešitev za Noro pa je, da se osamosvoji in
spozna samo sebe.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
Naturalistični element: dedna spolna bolezen pri doktorju Rangu.
Realistični elementi: tema, snov, jezik in slog.
Simboli v drami:
    1. božič je družinski praznik in je simbol miru in ljubezni; v Norinem
        zakonu pa je vse narobe
    2. hiša lutk; Nora je najprej lutka očeta, nato pa moža; otroci so Norine
        lutke, Helmer pa je lutka družbe
    3. raztrgana Norina plesna obleka; simbol Norinega raztrganega zakona
    4. sladkorčki; simbol moževe prepovedi

KRITIKA:
Ko je bila drama prvič uprizorjena, je doživela neugodne kritike. Ibsenu so
očitali, da je iz ženske naredil feministko in da njegova drama pomeni napad
na družino, saj naj bi vsem nesrečnim ženam svetoval, naj zapustijo družino.
Ibsen je na to odgovoril:
        1. rekel je, da je poskušal prikazati splošen človeški problem, to ni bil
           konflikt med moškim in žensko, ampak med posameznikom in
           družbo, ker pa so bile ženske v tistem času zatirane, je bila ženska
           kot nosilka idej o enakopravnosti primernejša od moškega
        2. napisal je novo dramo: Strahovi, v kateri je izpostavil tezo kaj bi se
           zgodilo, če žena ne bi ravnala po svoji vesti in se ne bi
           osamosvojila, pač pa bi ostala doma
                      SIMON JENKO: OBRAZI

SIMON JENKO: (1835-1869)
   -   na Dunaju študiral filolologijo, zgodovino in pravo
   -   pesmi objavljal v Vajah, Slovenski bčeli, Novicah, Slovenskem glasniku
   -   cikel Obrazi (odnos do narave)
   -   cikelo ljubezenskih pesmi Obujenke
   -   romantična pripoved Spomini (1858)
   -   humorna kmečka črtica Tilka
   -   psihološko groteskna novela Jeprški učitelj
   -   pripovedne pesmi: Knezov zet, Morski duhovi, Zaklad
   -   lirika, zbrana v Pesmih (1865), sklepa romantiko in napoveduje
       moderno
   -   v pripovedne in opisne pesmi uvedel lirizacijo in mimetični
       impresionizem, šaljivi ton stopnjeval v parodijah na literarne
       konvencije
   -   Jenkov slog prehaja od figurativnosti v askezo, povezano z izbiro
       kratkih, ljudskih verzno-kitičnih oblik

OBRAZI:
ruščina, češčina: ‘slika, podoba’
cikel 21-ih pesmi

OBRAZ je posebna pesniška oblika ali pripovedno besedilo, ki je nastal
v 2. pol. 19.st.. predstavlja zunanjost na stvaren način (lirski subjekt
je neoseben, skrit ali celo odsoten iz besedila).

TEMA:
Temi vseh obrazov sta narava in človek.

ZUNANJA ZGRADBA:
kitice: 3 kvartine
rima: x (a y a – pretrgana)
stopica: - U (trohej)
verz: tristopični trohej

KRAKOVJAK je kitična oblika, vzeta iz poljske ljudske pesmi.

JEZIK IN SLOG:
Jezik je preprost, približan ljudskemu slovstvu.
    - poosebitev (kamenje budi se)
    - nagovor (Tebe, rož ni bilo)
    - okrasni pridevek (mlade hčere)
    - vzklik (povej razvalina!)
    - nasprotje (v soncu zatemnela)
    - anafora (kaj; kaj)
UVODNI OBRAZ:
Romantičen (čustva človeka) in realističen (prikaz narave kot živega
organizma). Narava in človek sta predstavljena v harmoničnem odnosu.

V. OBRAZ:
Človek se pogovarja s soncem. Sonce je tisti del narave, ki omogoča svetlobo
in življenje. Zato mu človek poje hvalo. Sonce odgovori in človeka nagovori z
revežem. Primerja ga tudi z roso in rožo (minljivima deloma narave).
Romantično razočaranje nad minljivostjo človeka.

VII. OBRAZ:
Realističen. Človek se zaveda svoje minljivosti, zato si poskuša pridobiti
nesmrtnost (gradi gradove, piše umetnostna besedila). Narava premega in
uniči tudi to. Človeku pove, da je njegovo življenje podobno sanjam, je hipno.

X. OBRAZ:
Prikazuje ne samo brezbrižnost narave, temveč tudi njeno krutost. Medtem
ko mati objokuje svojo mrtvo hčer, se narava v pomladi smeji, razsipava
cvetje, slavec pa poje veselo pesem.
Realističen.

XIII. OBRAZ:
V nasprotju z uvodnim obrazom. Uvodni obraz prikazuje harmonično
razmerje med naravo in človekom. Ravno nasprotno je v tem obrazu, kjer je
človek odtujen naravi in je prikazan kot mlada breza med borovjem.
Realističen.

SPOROČILO:
Človek je v primerjavi z naravo minljiv.

Cikel Obrazov lahko primerjamo s Prešernovimi Soneti nesreče. Obrazi so
bolj pesimistični od Sonetov, saj se lirskih subjekt vda v usodo in ji ne
kljubuje. Cikel je lirsko epski.

BALADA: zgrajena je po dramskem trikotniku, vzdušje je grozljivo,
dogajalni prostor in čas prav tako vzbujata strah. Oseba je žrtev
nadnaravnih sil.

Realistična balada: Anton Aškerc: Mejnik: Od romantične se loči po tem, da
Martin ni žrtev nadnaravnih sil (romantična bi bila, če bi privid razlagali za
resničen) in nima zapletene metaforike.
                             JOSIP JURČIČ

JOSIP JURČIČ: (1844-1881)
  -   pripovednik, dramatik, časnikar
  -   študiral klasično filolologijo in slavistiko na Dunaju, se zaradi revščine
      posvetil pisateljevanju in časnikarstvu
  -   glavni urednik Slovenskega naroda
  -   v spomin nanj: Jurčičev trg
  -   Jurčičeva pot od Višnje Gore do Muljave
  -   postavil temelje slovenskemu pripovedništvu, ga motivno in tematsko
      obogatil in v romantično zasnovo vključil realistične prvine
  -   nanj je vplivalo ljudsko slovstvo: dedove pripovedi je združil v zbirki
      Spomini na deda (1863)
  -   njegova prva pripovedka: Pripovedka o beli kači
  -   zgodovinska povest: Jurij Kozjak (1864)
  -   črtica: Jesenska noč med slovenskimi polharji
  -   povest Domen (1865)
  -   v prvem slovenskem romanu Deseti brat (1866) (objavil ga je v zbirki
      Cvetje iz domačih in tujih logov) je v zapleteno fabulo povezal vaško
      življenje z uveljavljanjem izobraženca
  -   po Levstikovi kritiki opustil skrivnostna naključja in posebneže in v
      realistični povesti upodobil trdnega kmeta (povest Sosedov sin, 1868)
  -   z rahlo ironijo prikazoval meščansko življenje (roman Med dvema
      stoloma, 1876; značajevki Telečja pečenka (kratka pripoved)
  -   predmeščanski romani: Doktor Zober (1876), Med dvema stoloma
      (1876), Cvet in sad (1868, 1877)
  -   roman Lepa Vida
  -   povest Hči mestnega sodnika (1866)
  -   feljtonistični roman Ivan Erazem Tatenbach (1873)
  -   humoreska: Kozlovska sodba v Višnji gori
  -   zgodovinski tragediji Tugomer (končal F. Levstik), Veronika Deseniška
      (1886)


                             DESETI BRAT

Deseti brat je naslovna in hkrati glavna oseba romana, ki sicer izhaja
iz ljudske tradicije, vendar jo nanjo vežejo zelo ohlapne vezi. Deseti
brat v podobi Martinka Spaka je skrivnostni pritepenec, ki pod masko
tradicije in ljudske vraževernosti opravlja povsem zasebne zadeve.

V romanu se prepletajo tri ločene zgodbe, ki jih povezuje glavna oseba,
Martinek Spak. Osrednja zgodba, ki je postavljena v pripovedno
sedanjost in se odvija pred bralčevimi očmi, je ljubezen med revnim
študentom Lovrom Kvasom in grajskim dekletom Manico. V prvem
poglavju romana Lovro pripotuje v vas Obrhek pod gradom Slemenice,
kjer se odpravlja v službo domačega učitelja. Tam se zaljubi v svojo
učenko Manico. Po značaju je romantični sanjač, ki veliko razmišlja,
bere in si dopisuje s prijateljem Bojanom, kar pripovedovalec predstavi
precej ironično. Toda Lovro se zaveda svojega nižjega socialnega
položaja in zatre strasti ter ostaja v ljubezenski zgodbi pasiven. Manica
pa se spretno izmika nezaželenemu ženinu Marjanu, sinu gospoda
Piškava iz Poleska, nad katerim je navdušen njen oče Benjamin. Toda
Marjan posumi, da se med Manico in Lovrom pletejo ljubezenske vezi,
ker jima prisluškuje. To ga prizadene in hoe z Lovrom obračunati,
vendar ga prestreže deseti brat. Ker je v tem boju ranjen, vsi najprej
obtožijo Lovra, ko izvedo za ljubezensko zgodbo. Lovro mora iz
Slemenic. Razplet ljubezenskega trikotnika je srečen. Lovro se čez štiri
leta na poziv Maničinega očeta Benjamina vrne in hkrati kot neznani
Piškavov sorodnik podeduje pristavo Polesek, denar pa ostane
Marjanu. Tako se mu zviša tudi družbeni status.

SINTETIČNA TEHNIKA
Zgodba osrednje figure, Martinka Spaka, je analitične narave in izvira
iz njegovega otroštva. Rodil se je dr. Kavsu in Majdaleni Strugovi, ki ji
mož iz pohlepa po premoženju ubije strica. Ker Kavsu načrti spodletijo,
jo zapusti skupaj z otrokom. Majdalena zblazni in mlada umre.
Martinek ostane sam in želi maščevati materino smrt. V imenu tega
načrta zapusti šolanje in vsakdanje življenje ter prevzame masko
desetega brata. Očeta res najde s spremenjenim priimkom (Piškav) na
pristavi Polesek blizu gradu Slemenice in močno pritiska nanj (izsiljuje
ga z materinimi pismi, kjer je zapisana vsa resnica), da oče zaradi
slabe vesti naredi samomor. Martinek se smrtno rani v pretepu s
polbratom Marjanom. Umirat se zavleče v Krjavljevo kočo, kamor
pokliče Lovra in mu pove svojo življenjsko zgodbo ter mu preda
materina pisma za očeta. Tako oče kot sin umreta v odpuščanju.



ANALITIČNA TEHNIKA
Tretji krog nastaja okrog vaškega posebneža Krjavlja v vasi Obrhek, kjer
se druščina velikokrat zbira v krčmi pri Obrščaku. Krjavelj je pravzaprav
berač, ki na podlagi laži o preteklem življenju, ki naj bi ga preživljal kot
»pomorski vojščak«, pripoveduje zgodbe, za katere je nagrajen z obedom
ali drobižem. Pogovori v vaški krčmi so najpristnejše ljudske narave in
še bolj omehčajo ter zrelativizirajo romaneskno strukturo. Roman se
konča s kratko, ironično omembo svatbe med Manico in Lovrom, v kateri
igra glavno vlogo Krjavelj, ki ob mladoporočencih v »gosposki sobi«
pripoveduje svoje zgodbe.
                        SIMON JENKO: TILKA

TILKA:
Tilka je petindvajset let star fant. Nekega dne pri večerji pa mu oče pove, da
je že skrajni čas, da se oženi. Ker pa se Tilka ni najbolj spoznal na to
področje, mu je oče izbral dekle, hči starega Pahovca, s katerim se je oče
dobro poznal.
       Tilka se je odpravil spat. Posteljo je imel na podstrešju in je lahko skozi
špranje gledal v črno noč. Ponoči je Tilka v sanjah prehodil celo pot od hiše
in vse do Pahovca, katerega je poizkušal prositi za roko njegove hčere, toda
nikakor ni mogel izdaviti pravih besed. Nato je snubitev kar preskočil in hiša
je bila naenkrat polna svatov. Tilka je začel plesati toda zbudilo ga je brcanje
v deske.
       Zjutraj se je takoj po zajtrku začel oblačiti v očetovo obleko, ker je
svojo dal krojaču, da mu jo bo počrnil. Čeprav je oče govoril kako lepo mu
hlače padejo, Tilki niso bile všeč, zato je, da so bile videti bolj polne, spodaj
oblekel svoje prtene hlače. Toda Tilko je mučilo še eno vprašanje, kaj reči, ko
stopi v hišo. Zato mu je oče vse lepo razložil.
       Sedaj je poznal celoten potek, zato se je podal na pot. Hodil je bolj
potuhnjeno, da ga slučajno ne bi kdo videl v tej smešni odpravi. Bolj kot se je
bližal hiši, bolj mu je bilo tesno pri srcu, ko pa je prišel skoraj do vrat, so ga
potolkle besede njegove “bodoče” žene, njenemu očetu: “En tuk neumen...
široke hlače... ”. Tilka se je obrnil, zbežal proti domu in kljub smehu cele
Pahovčeve družine tekel, kolikor so mu dale noge.

Pisatelj je na koncu zapisal:
“in magis vuluisse sat est”
kar je Tilka poslovenil:
”Za en las je manjkalo pa bi se oženil.”

Tilka je vaški čudak, star 25 let, ki ima malo nenavadne noge, bile malo
preveč skupaj pri kolenih in malo preveč narazen pri stopalih. Preveč je
omejen, sramežljiv pa tudi samovoljen in ponosen. Je tudi izredno marljiv,
zadovoljen in skromen.
Misel na ženitev je zanj šokantna, celo žaljiva. Šokantna je bila zaradi tega,
ker prej ni mislil na ženske, kaj šele, da bi se poročil. Očetu sega v besedo,
hkrati pa ga uboga, ker je šel iskat nevesto. Bil je zelo razvajen, saj je mama
zanj skrbela vseskozi. Tako je zelo nesamostojen moški, ki se na trenutke zdi
kar preveč poslušen moški.
Poleg tega, da ima Tilka telesno hibo, je tudi umsko prizadet. Obnaša in
govori čudaško, od veselja, da mu ni treba k vojakom, hvali boga, da ima
takšne noge.
              JANKO KERSNIK: JARA GOSPODA

JANKO KERSNIK: (1852-1897)
  - končal je študij prava
  - vključeval se je v politiko; bil je v taboru mladoslovencev
  - poezija, nato črtice in duhoviti satirični podlistki o družbenem in
    političnem življenju
  - ob prijateljevanju z Jurčičem se je lotil romanov (Na Žerinjah, 1876;
    končal Jurčičeve Rokovnjače, 1881)
  - v romanih: Ciklamen (1883), Agitator (1885), Rošlin in Vrjanko (1889),
    Jara gospoda (1893) upodobil malomestno in trško družbo,
    podeželskega izobraženca, družabno in politično povzpetništvo
  - povesti Testament (1887) in Očetov greh (1894)
  - kratke pripovedi Kmetske slike
  - v predavanju Razvoj svetovne poezije (1877) se je zavzel za realizem,
    prekrit s tančico idealizma
  - slovensko pripovedništvo obogatil s socialno problematiko in
    družbenimi protislovji, kritičnim opazovanjem in lirizmom, ki kaže v
    smer poznejše moderne
JARA GOSPODA: NA LISTU




                     OSCAR WILDE: SALOMA

OSCAR WILDE: (1854-1900)
  -   rodil se v Dublinu
  -   zaradi protesta proti meščanski družbi ter nenavadnega vedenja in
      oblačenja je postal zanimiv za takratno družbo
  -   zaradi čudaškega vedenja, vpadljivega oblačenja in odrezave
      duhovitosti so ga imeli za vzor angleškega dandyja, postal je tudi lik
      posmeha in parodičnih besedil
  -   najpomembnejša dela: pravljice, eseji (Človeška duša v socializmu),
      novele (Zločin lorda Arthurja Savila) roman (Slika Doriana Graya),
      duhovite konverzacije oz. družabne komedije (Pahljača lady
      Windermere, Nepomembna ženska, Idealni soprog)
  -   poetična drama Saloma (1892) v francoščini
  -   predstavnik estetičnega individualizma in dekadence
  -   avtor številnih paradoksov, domislic in aforizmov: »zgoščena duhovna
      misel«

ESTETICIZEM: Lepota in umetnost nista nekaj avtonomnega, ampak
sta tudi nekaj vrednostno najvišjega, najpomembnejšega.
SALOMA:
NASTANEK:
Avtor je predelal svetopisemsko zgodbo iz nove zaveze, ki govori o smrti
Janeza Krstnika. Vsebinsko se njegovo delo navezuje na novelo Herodiada
francoskega objektivnega realista Gustava Flauberta.
Mnogi literarni kritiki so zato avtorju očitali plagiatorstvo. Sam je
priznal, da kopira in dodal, da ima to svoj namen. Poskušal je pokazati,
da je snov v besedni umetnosti manj pomembna od načina ubeseditve
ali sloga.

VSEBINA:
Delo se dogaja en sam večer na začetku našega štetja na terasi Herodove
palače.
Glavne osebe: Herod (judejski vladar), Herodiada (Herodova žena), vdova
Herodovega brata, Saloma (Herodiadina hči in Herodova pastorka) in
Johanaan (prerok)
Avtor upošteva načelo dramske trojne enotnosti.
Ker je Johanaan javno kritiziral grešnost na Herodovem dvoru, ga je dal
Herod zapreti. Ubiti se ga ni upal, ker se je bal ljudstva, saj je prerok užival
poseben ugled in strahu spoštovanje. Muhasta, razvajena in grešna Saloma
se je zaljubila v svoje nasprotje, v svetniškega preroka. Še močneje potem, ko
jo je ta zavrnil in je s tem postal nedostopen. To je v njej prebudilo strasten,
erotičen nagon, ki jo je silil, da si preroka dobi za vsakršno ceno. Na večer
zabave, ki jo je priredil Herod, ljubitelj vsega lepega, se je vladar pohotno
oziral po svoji pastorki. Ker je bila ta do njega ravnodušna, ji je za ples
obljubil karkoli.
(Ples je veljal za pohujšljivega, zato igre v Angliji niso smeli uprizarjati. Prvo
londonsko in s tem prvo angleško uprizoritev je delo doživelo leta 1931,
čeprav je bila drama napisana 1892).
Na Herodovo grozo in Herodiadino veselje si je Saloma kot plačilo za svoj ples
sedmih tančic zaželela prerokovo glavo na srebrnem pladnju. Herod je sprva
okleval, saj se je bal ljudstva, a ker je obljuba obljuba, je naročil krvniku, naj
obglavi preroka. Ko je Saloma dobila njegovo glavo, jo je poljubila na ustnice.
Herod, ki je bil priča temu dejanju, je ukazal stražarjem, naj Salomo ubijejo.

DRAMSKI KONKLIFT:
To je konflikt med dvema poloma. Na eni strani je grešni senzualizem
(Saloma), na drugi strani pa sanatična askeza (Johanaan).

Askeza je strogo odpovedovanje užitkom.

Avtor je svetopisemsko – zgodovinsko zgodbo preoblikoval tako, da ji je
dal erotični in esteticistični pomen. To pomeni, da ga niso zanimale osebe
židovskega življenja, ko so živele na začetku našega štetja in so bile v
neposredni zvezi z nastankom krščanstva, pač pa je avtorja zanimala njihova
vloga v igri strasti, nagonov in erotičnih doživljajev.
POVZETEK:
Odlomek govori o prvem pogovoru med Salomo in Johanaanom o njeni
ljubezni do njega. Johanaan jo že od prvega trenutka, ko jo zagleda, odbija
od sebe, kar pa Salomo vedno bolj privlači. Vsaka njegova zavrnitev v njej
sproži nov val strasti in sili v njega ter ga želi poljubiti. Ves pogovor gleda in
posluša mladi Sirijec, ki je zaljubljen v Salomo. Besede, ki jih Saloma izreče
Johanaanu, ga tako prizadenejo, da se na koncu ubije.
Odlomek je sprožilni trenutek in že nakazuje zaplet. Saloma do Johanaana
čuti le telesno ljubezen, Sirijca pa popolnoma ignorira.

SPOROČILO:
Dogajanje ima tragičen pridih. Ljubezen, ki jo usmerjajo nagoni in strasti
sodi v smrt. Sporočilo dekadentov: smisel igre je bil v tem, da bi gledalcu
predstavila drugačen svet, svet poln omame, svet, ki je drugačen od
povprečne vsakdanjosti.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
V delu srečamo dva sloga:
   - dekadenca (Saloma, Johanaan)
   - nova romantika (Saloma, mladi Sirijec)
Delo vsebuje tudi veliko prvin pesniškega jezika, zato ga označujemo za
poetično dramo.

POETIČNA DRAMA: dramsko besedilo, ki je zapisano ali v verzih ali v
ritmizirani prozi in obravnava lirično snov (razpoloženje oseb).
    - vzklik: princesa!
    - podvojitev: proč, proč
    - poosebitev: Gospod, glas vpije
    - okrasni pridevek: črne noči
    - primera: Tvoje telo je belo kot lilija na polju
    - zamenjan besedni red: hči babilonska
    - retorično vprašanje: Kdo je ženska, ki me gleda?
    - paralelizem členov: tvoje…
    - nagovor: Princesa!

Slog je svetopisemsko privzdignjen, poetičen, saj je poln prvin pesniškega
jezika in simboličen, saj vsebuje simbole iz biblijske metaforike (hči Saloma).

RAZLIKE MED POETIČNO DRAMO IN SVETOPISEMSKO ZGODBO:
    1. v Bibliji hči Herodiade ni neposredno poimenovana, njena vloga ni
       najpomembnejša
    2. Herodiadina hči se po nasvet zateče k materi in ta ji svetuje, naj si
       zaželi prerokovo glavo na pladnju
Avtorja svetopisemske zgodbe je zanimala smrt Janeza Krstnika,
avtorja poetične drame pa je zanimala dekadenčna razsežnost zgodbe.
                   DRAGOTIN KETTE: NA TRGU
DRAGOTIN KETTE: (1876-1899)
   -   rodil se je na Premu pri Ilirski Bistrici
   -   napisal satirično pesem na račun škofa Missia, zato je moral plačevati
       moral šolnino, ki je ni zmogel, zato je zapustil ljubljansko gimnazijo
   -   član in tajnik dijaške Zadruge
   -   maturiral v Novem mestu
   -   nesrečno zaljubljen v Angelo Smola
   -   pri vojakih v Trstu zbolel za jetiko
   -   umrl v Cukrarni, pri Murnovi gospodinji
   -   pesmi: Poezije (1900), knjigo s spremno besedo je opremil Anton
       Aškerc
   -   otroška poezija, proza (Šivilja in škarjice, Kdo je sešil Vidku srajčico),
       kratka impresionistična proza
   -   kot avtor sedmih sonetnih ciklov velja za Prešernom za enega
       najpomembnejših slovenskih sonetistov; tematika je ljubezenska,
       osebnoizpovedna


NA TRGU: (prvotno: Na novomeškem trgu)
VTISI: noč, trg, ljubezen, žalost, nemir, brezbrižnost, otožnost

LIRSKI SUBJEKT: avtor, ki nagovarja dekle (Angela Smola)

MOTIVI: motiv ni nov, saj pesem spominja na Prešernovo pesem Pod oknam.
Iz prve kitice izvemo, da lirski subjekt nagovarja svoje dekle na mestnem
trgu v spokojni noči, ko na nebu sveti luna. Edini zvok povzroča veter, ki se
igra z vodo iz vodnjaka. Nasprotno spokojni noči je pesnikov nemir v
njegovem srcu, saj hrepeni po ljubezni svojega dekleta.
Tudi druga kitica nam pričara nemir lirskega subjekta, predstavljen s
pomočjo šumenja in pršenja vode v vodnjaku.
V tretji kitici nam lirski subjekt jasno pove, da ne najde poti v deželo
blaženih oz., da njegovo hrepenenje ne doseže Angele Smola.
V zadnji kitici izvemo, da lirski subjekt ni pomirjen, saj je noč še vedno
mirna, v njegovem srcu pa je še vedno nemir.

TEMA: ljubezenska, osebnoizpovedna

SPOROČILO:
Vprašanje je, zakaj Angela ne usliši pesnikove izpovedi. Mogoče je tako, kot
je zapisal Prešeren. Če spi in pesnika ne sliši, ji želi samo zdravja. Če se z
njim igra, ga to ne zanima, saj ve, da ga ima rada. Srce pa mu bo počilo
takrat, ko bo izvedel, da ima drugega.
ZUNANJA ZGRADBA:
kitice: 4
verzi: 9 10 10 10
stopica: U – U (nepopoln amfibrah)
verz : svoboden
Pravi svoboden verz da ekspresionizem.
rima: a b b c č d č d c
Pesem je likovna – carmen figuratum. Podoba pesmi spominja na pršenje
vode v vodnjaku.

SLOG:
V prvi kitici je izrazit impresionizem, vsebinsko pa je pesem novoromantična.

JEZIK IN SLOG:
  - miselni prestop: 1. in 2. verz 1. kitice
  - okrasni pridevek: tih vetrc
  - poosebitev: noč trudna molči
  - zamolk: hitite zaman hrepeneč…
  - refren: prvi 4 verzi v 1. in 4. kitici
  - podobnoglasje (onomatopoija): šumé, pršé, šepetanje
  - pomanjševalnice: vodice

Za razumevanje pesmi sta pomembni dve prvini pesniškega jezika: miselni
prestop in podobnoglasje. Pesem, ki vsebuje miselni prestop, ima odsekan
ritem, kar se povezuje s temo pesmi (nemir v pesnikovem srcu).
Podobnoglasje nam pričara trg z vodnjakom, v katerem šumi in prši voda.

Pesem je podoknica ali serenada. V njej fant izpoveduje svojo ljubezen
dekletu, in sicer pod oknom, s pomočjo kitare ali katerega drugega
instrumenta. Nastala je v sredozemskih deželah, kjer je tudi čar
poletnih noči.




       JOSIP MURN ALEKSANDROV: KO DOBRAVE SE
                       MRAČE

JOSIP MURN ALEKSANDROV: (1879-1901)
   -   rodil se je v Ljubljani; nezakonski sin služkinje
   -   naselil se je v Cukrarni skupaj z gospodinjo, ker ga je mati zapustila
   -   po končani gimnaziji je na Dunaju študiral pravo; zaradi bolezni ga je
       moral zapustiti
   -   zaposlil se je kot uradnik
   -   umrl je za jetiko, v isti postelji kot Kette, dve leti za njim
   -   izbor pesmi: Pesmi in romance (1903, s predgovorom Ivana Prijatelja)
   -   z izjemno poetičnostjo in sugestivnostjo pesniškega jezika se je
       približal “čisti poeziji” simbolizma, z nenavadnimi, nadrealističnimi
       podobami pa že poetiki modernizma
KO DOBRAVE SE MRAČE:
‘ravninski svet, ki je porasel z drevjem’

VTISI: žalost, burno življenje, nevihte, fatalizem, ječanje

LIRSKI SUBJEKT: pesnik (»trs samotni to sem jaz«), ki nagovarja nevihte,
burno življenje

TEMA: bivanjska

DRAMSKI TRIKOTNIK:
   1. kitica: zasnova: Na zemljo se spušča noč, ki s seboj prinaša mir, pokoj.
      Medtem ko je v pesnikovem srcu nemir.
   2. kitica: zaplet: Lirski subjekt pričakuje, da bo z mirom na zemlji ponoči
      postalo mirno tudi njegovo srce, a se to ne zgodi.
   3. kitica: vrh: Lirski subjekt kriči po miru v svojem srcu, a je njegovo
      vpitje zaman.
   4. kitica: razplet: Pesnik nagovarja nevihte… skratka nemir v naravi, da
      bi prikril nemir v svojem srcu.
   5. kitica: razsnova: Katarzično pomiritev doživi lirski subjekt šele takrat,
      ko se vda v usodo, fatalizem. Nemir iz pesnikovega srca se preseli tudi
      v naravo. Vendar pa je z razliko od romantike, kjer narava čuti z
      lirskim subjektom, v pesmi predstavljena kot nekaj strašnega,
      srhljivega. Naravi ni mar za pesnikovo žalost (noč z bleščečimi očmi).

SPOROČILO:
Je izrazito pesimistično in izraža fatalizem ali vdanost v usodo. Lirski subjekt
je žalosten zaradi osebnih razlogov (Murnovo nesrečno otroštvo), lahko pa
zaradi družbenih razlogov (razkol med ideali in stvarnostjo).

SMER MODERNE: nova romantika z elementi impresionizma

ZUNANJA ZGRADBA:
kitice: 5
verzi: kvartine
rima oklepajoča (a b b a)
stopica: trohej (- U)
verz: štiristopični trohej
                              IVAN CANKAR
IVAN CANKAR: (1876 Vrhnika -1918 Ljubljana)
   -   namesto študija tehnike in slavistike je na Dunaju spremljal
       književnost evropske moderne in pisal
   -   obsežen opus črtic, novel, povesti, romanov in dram ustvaril med
       bivanjem pri družini Löffler
   -   V dekadenčni pesniški zbirki Erotika in črticah Vinjete (1899) je iz
       naturalističnega objektivizma prešel v subjektivno izpoved
   -   njegov jezik je poetičen in izrazito ritmičen
   -   Hlapec Jernej in njegova pravica
   -   mojster črtice (Moja njiva, 1935, Podobe iz sanj, 1917), novelete in
       novele
   -   prenovil je roman (lirsko meditativni Nina, 1906) in daljšo novelo ter
       vzpostavil moderno dramatiko (groteskno simbolistična farsa
       Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, 1908)
   -   Tujci (1901), Križ na gori (1904), Novo življenje (1908), Bela krizantema
       (1910)
   -   lirsko poetična igra Lepa Vida (1912)
   -   njegov jezik je poetičen in izrazito ritmičen



                            MARTIN KAČUR
Martin Kačur se poln optimizma odpravi v Zapolje. Prepričan je, da so vsi
ljudje blagi. Vendar njegovemu idealizmu Cankar že kar v uvodnem prizoru
postavi nasproti zapoljskega zdravnika. Zapoljski zdravnik je realist in
poskuša mlademu Kačurju dopovedati, da življenje ni preprosto.
Kačur se ne zmeni prav dosti za zdravnikove besede in se s polnim
optimizmom odpravi pučevat v Zapolje. Kačur je celo tako prepričan v svoje
ideje, da poskuša ustanoviti čitalnico, v kateri bi se tudi odrasli učili brati.
Želel je, da bi tudi slovensko podeželje sledilo razvoju, vendar je naletel na
močan odpor pri prebivalcih Zapolja. Kačur se je v Zapolju zameril skoraj
vsem in zato so ga hitro premestili v Blatni Dol. Tik pred odhodom se je
Kačur s Ferjanom, vaškim “pijncem”, še zadnjič dobil v vaški gostilni.
Blatni Dol je res vse, kar si lahko človek predstavlja pod tem imenom. Vas je
obdana z visokimi hribi, tako da se sonce le redko prebije v to mračno
dolino. Zdi se, da ljudem resnično primankuje sonca, saj vsi bolj ali manj
brez energije hodijo okoli. Blatni Dol je še bolj starokopiten in odrezan od
ostalega sveta kot Zapolje. Vendar Kačur ne izgubi svoje volje in še naprej
uveljavlja svoj idealizem. Zanimiva oseba Blatnega Dola je tudi vaški župnik,
saj se da v njegovih pridigah slišati čisto konzervativnost, vendar se v
pogovorih s Kačurjem tudi sam izkaže kot razočaran idealist.
Župnik poskuša Kačurju dopovedati, da v Blatnem Dolu res ni prostora za
idealista in njegove ideje. V Blatnem Dolu torej velja načelo, da se mora vsak
človek prilagoditi družbi.
Martina Kačurja v Baltnem Dolu mine tisti optimizem, ki ga je izžareval v
Zapolju. Kačur se poroči s Tončko in ji obljubi, da jo bo čimprej odpeljal iz
tega turobnega kraja.
Po več kot desetletju pisanja prošenj, so Kačurja in njegovo družino
premestili v Laze. V Kačurju se je za trenutek spet zbudil optimizem, saj je
verjel v nov začetek, ki se je odprl pred njim. Vendar je že po nekaj dneh
spoznal, da se je v desetih letih bivanja v Blatnem Dolu spremenil iz idealista
v zaostalega učitelja, ki ni primeren za poučevanje v “naprednih” Lazah.
Prav v tem trenutku pride v Laze novi nadučitelj, ki naj bi poosebljal
moderno učenje. Kačur ga pričaka zelo ponižno in ko ugotovi, da je novi
nadučitelj Ferjan, tisti “pijanec”, se mu svet resnično začne rušiti.
Morda se zdi, da je bila vsa energija mladega učitelja, Martina Kačurja,
porabljena zaman, saj mu ni uspelo ustanoviti niti ene čitalnice. Vendar na
koncu se izkaže, da je prav njegova energija kljub vsemu spremenila
mišljenje družbe.

V Martinu Kačurju je zelo jasno izraženo prepričanje, dejstvo, da idealisti
vedno postavijo neke nove temelje razvoja, premaknejo stvari na bolje, žal pa
za časa svojega življenja ponavadi niso priznani.
Glede na zadnjo misel mnogi trdijo, da je Martin Kačur pravzaprav
Cankarjeva avtobibliografija.




                                  HLAPCI
Bile so volitve. Vsi so bili nestrpni, kakšen bo izid. Le Jermanu je vseeno,
kajti četudi se spremeni oblast ne bo njemu nič bolje. Zmagali so
naprednjaki. S tem se veliko volilcev ni strinjalo. Med njimi tudi Komar in
Nadučitelj. Tisti, ki se niso so ugotovili, da narod zna, kar je najbolje zanj.
Tako so spremenil svoje mišljenje razen Jermana.
   Popoldne v krčmi se je pogovarjal s župnikom, kateri ga je poskušal
prepričati, naj se jim predruži. Jerman je ostal pri svojem. Komar ga je
poniževali, a on se zanje ni zmenil.
   Zvečer se je doma sestal s Kalandrom, njegovim somišljenikom. Ugotovila
sta, da sta ostala sama, vsi somišljeniki so ju, zaradi tega ali onega razloga
zapustili. Ob njegovem odhodu se je na vratih prikazal župnik. Ponovno mu
je razložil, njegovo mišljenje. Jerman, pa svojega ni opustil, zato ga je župan
posvaril, da ga lahko izženejo.
   Naslednjega jutra v krčmi se je Jerman ponovno sestal s Kalandrom.
Krčmar jima je povedal, da ne želi nevšečnosti. Prišla je Lojzka, njegova
prijateljica, in mu povedala, da nameravajo vaščani ukrepati proti njemu.
Svetovala mu je naj se naredi bolan, kar je tudi res bil, in naj odide domov. V
krčmo so počasi pričeli prihajati ljudje. Prišel je Komar. Povedal mu je, da ga
ne želijo in naj poveže culo ter odide na Goličavo. Povedal je tudi, da zbirajo
podpise, katerih naj bi naslednji dan bilo nad tristo.
   V krčmi so se začeli prerekovati, nakar vstane Jernej in prične zbranim
razlagati svoje mišljenje. Povedal jim je, da katekizem ni vsega mišljenja
začetek in konec, ter druge podobne reči. Poslušalce je njegov govor tako
pritegnil, da so se želeli tudi sami vključiti vanj, vendar na svojevrsten način:
s pestmi in brcami. Iz dvorišča so ljudje skozi okna pričeli metati kamne.
Jerman jih je zmerjal s hlapci. Nazadnje ga je Kalander prijel, ga potisnil
skozi duri in ga tako rešil. Vzel je stol v roke, da bi odbil vsakogar, ki bi hotel
nad Jermana.
   Zvečer sta bili učiteljici Geni in Lojzka pri Jermanu. Zdravnik mu je
povedal, da mu bo mati umrla. Z Geni je stopil po župnika medtem, ko je
Lojzka ostala pri Jermanovi materi. Hvastja je prinesel Jermanu, kateri se je
kmalu vrnil, koline za pot in odšel. Prišel je tudi Kalander je prinesel dve
novici: iztaknil je tistega , ki ga je bil v krčmi ranil in povedal, da nameravajo
za praznike napraviti zborovanje. Jerman mu je dal kračo in potice za
tistega, ki ga je ranil. Sklenil je, da ne bo več zboroval. Lojzka in Kalander sta
skupaj odšla. Kmalu je pripel župnik. Svetoval mu je naj moli nocoj očenaš,
mu blagoslovil pot in odšel. Mati ga je še enkrat poklicala po imenu in
izdahnila.

OSEBE:
   - JERMAN: pravičen, razgledan, pameten, vztrajen,
   - LOJZKA: stoji Jermanu ob strani,
   - HVASTJA: starejši pravičen učitelj,
   - GENI: učiteljica,
   - ŽUPNIK: hoče biti glavni, da ga vsi poslušajo,
   - NADUČITELJ: ozkogleden, se prilizuje,
   - KOMAR: hoče biti med glavnimi, se prilizuje,
   - KALANDER: pomaga Jermanu,
Književni prostor je vas na Slovenskem.
Književni čas je nekaj dni.
Snov je zgodovinska, tematika je socialna, motivi so iz vsakdanjega življenja.




                   OTON ŽUPANČIČ: Z VLAKOM

OTON ŽUPANČIČ: (1878-1949)
   -   v gimnaziji vključen v literarni krožek Zadruga, kamor ga je pritegnil
       Ivan Cankar
   -   na Dunaju absolviral zgodovino in zemljepis, v Parizu spoznal moderno
       socialno misel in filozofijo
   -   domači učitelj, mestni arhivar, dramaturg in upravnik Slovenskega
       narodnega gledališča; redni član SAZU (1938)
   -   veliko je potoval po Evropi
   -   pisal je v smeri nove romantike, ekspresionizma in intimizma
   -   zbirka Čaša opojnosti (1898) vsebuje dekadentne ljubezenske izpovedi
   -   dela: Samogovori, Prebujanje, Z vlakom, Duma, Zimzelen pod snegom
       (1945; zbirka z izpovedmi medvojnega trpljenja, boja in upanja),
       Veronika Deseniška (simbolična drama v verzih), otroška poezija:
       Pisanice, Sto ugank, Ciciban
Z VLAKOM:
LIRSKI SUBJEKT: pesnik, ki nagovarja:
               1. devojko
               2. domovino
               3. zvezde
               4. planine
               5. dom
               6. misel
SNOV:
Navezuje se na pesnikovo bivanje v tujini, pa tudi na množično izseljevanje v
2. pol. 19.st.

MOTIVNO-TEMATSKA ANALIZA:
V pesmi je zelo malo zunanjega dogajanja (potovanje lirskega subjekta z
vlakom iz domovine v tujino). Več je notranjega dogajanja (izpovedovanja
ljubezni do domovine).
   1. Lirski subjekt se z žalostjo poslavlja od rodne Bele krajine (devojka).
   2. Pot ga pelje mimo Ljubljane (ljubljanski grad, reka Ljubljanica). Pri
      tem opazuje pokrajino, ki ostaja za njim. Žal mu je, da jo zapušča
      (boječe se strehe stiskajo).
   3. Kitica je refren; ena sama primera. Lirski subjekt v njej vlak primerja z
      demonom. Vlak je demon samo v tem primeru, saj pesnik ne odhaja
      rad iz domovine.
   4. pesnik opazuje domovino, ki izginja za njim. Med potjo se spominja na
      svoj dom, Belo krajino in njihovo domačijo.
   5. = 3.
   6. Pesnik si ne želi oditi in ne želi videti resnice, da odhaja.
   7. Šele zdaj, ko odhaja, ve, kako ljubi svojo domovino in je ne želi
      zapustiti.

SPOROČILO:
  1. lirski subjekt nagovarja domovin, naj ga navdihne, da bo lahko pisal
     visoko poezijo, v kateri bo opeval domovino
  2. ljubezni do domovine se zavemo šele v tujini

ZUNANJA ZGRADBA:
Pesem ima 15 kitic, ki so različno verzne. Rima in verz sta svobodna, stopice
pa ne moremo določiti. To še ni prava svobodna pesem s svobodnim
verzom, zato ker ima pesem nek ritem (refren).
Pesem je likovna pesem, ker spominja na vožnjo z vlakom.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
   - nagovor: zvezde, stopite z zenita strmih višin
   - miselni prestop: pošastno sopihajoč; kot demon vlak z menoj gre v
      noč
   - refren: 3. kitica
                     ALOJZ GRADNIK: PISMA

ALOJZ GRADNIK: (1882-1967)
   -   rodil se je v Medani, na stičišču slovenskega in furlanskega etničnega
       prostora
   -   po gimnaziji je v Gorici in na Dunaju študiral pravo
   -   pesniške zbirke: Padajoče zvezde, Pot bolesti, De profundis, Večni
       studenci, Zlate lestve
   -   prevajalska dela: kitajska, italijanska in moderna španska lirika;
       Njegošev Gorski venec
   -   njegovo pesniško delo je zelo obsežno in med obema vojnama je veljal
       za najizrazitejšo slovensko pesniško osebnost
   -   poleg Župančiča je najpomembnejši lirik starejšega pesniškega rodu
       med obema vojnama
Delitev njegove poezije na tri teme:
  1. socialno-nacionalna tematika
      te pesmi se nanašajo na njegovo domačo pokrajino; Noč v Medani,
      Istrska vas
  2. meditativna-razmišljajoča
      te pesmi so navadno v obliki sonetov; Moje življenje, Mors victrix
      (zmagujoča smrt)
  3. ljubezensko-erotična
      Gradnik ljubezni ne doživlja kot nekaj lepega, ampak kot nekaj
      temnega, dekadenčnega in zvezanega z bolečino, preizkušnjo in smrtjo;
      Žariš in žgeš, Eros-Tanatos in cikel sedmih pesmi z naslovom Pisma


PISMA:
NASTANEK:
Cikel je nastal leta 1914 v času med 1. sv. vojno, ko je bil Gradnik v Padovi
na krajšem kirurškem posegu. Objavil ga je v svoji prvi pesniški zbirki
Padajoče zvezde (1916).

LIRSKI SUBJEKT:
Gradnikova poezija je posebna tudi v tem, da je v njej lirski subjekt ženska,
ki nagovarja svojega ljubega. Včasih je ta ženska mrtva, ki se oglaša iz groba
in govori svojemu dragemu.

MOTIVNO-TEMATSKA IN SLOGOVNA ANALIZA:
1. pesem:
Lirski subjekt je ženska, ki hrepeni po svojem dragem. Ta jo je prizadel z
ločitvijo. Iz pesmi izvemo, da ga čaka na balkonu, ponoči. Dekle ne spi zato,
ker čuti nemir v svojem srcu. Pesem se približuje novoromantičnemu slogu.
5. pesem:
Dekle sluti, da dragega ne bo nikoli več videla. Čeprav telesno ne bosta
nikdar več si blizu, se zaveda, da sta duhovno povezana. Ta duhovna
povezanost je ponazorjena s pomočjo simbola – vodnjaka. Medtem ko sta dva
vodnjaka prostorsko oddaljena, se vendarle v globinah eden v drugega
pretaka. Pesem je simbolična.
7. pesem:
Pesem je v celoti podoba čutnosti. Iz nje izvemo, da je temeljna razsežnost
življenja erotika. Prav tako pa, da ljubezni ni mogoče deliti na čutni in
duhovni del.
Zanimivo za Gradnikovo poezijo je, da avtor enači ljubezen in smrt,
enači ju po silovitosti, naj tako ljubezen kot smrt usodno opredeljujeta
naše življenje.

ZUNANJA ZGRADBA:
kitica: 1
verz: 8 9 8 12 8 8 8
rima: svobodna
stopica: težko določljiva
verz :svoboden

JEZIKOVNO-SLOGOVNA ANALIZA:
    - Slogovno je pesem dekadenčna in ekspresionistična (izsrkaj,
      besnečo kri, slast).
       -    nagovor: Smrt? Naj te pustim in naj nji…




            FEDERICO GARCIA LORCA: VITEZOVA PESEM

FEDERICO GARCIA LORCA: (1898-1936)
   -       največji lirski talent v sodobni španski književnosti
   -       rodil se je v Granadi
   -       študiral je književnost in pravo
   -       leta 1927 je imel v Barceloni slikarsko razstavo
   -       po mnenju Manuela de Falle (šp. pisatelj) bi lahko bil Lorca tudi
           skladatelj
   -       bil je v Ameriki in na Kubi
   -       zbirka: Pesnik v New Yorku (spregovori na nov način; žarenje
           Andaluzije zamenjata kaos in sivina modernega velemesta, prikazana z
           nadrealističnimi prvinami)
   -       ukvarjal se je z gledališčem; vodil je potujoče univerzitetno gledališče
           La Baracca
   -       režiser, igralec, scenograf
   -       umrl je v državljanski vojni
   -       eden izmed najbolj branih in priljubljenih svetovnih pesnikov
   -       dramatik: Krvava svatba, Yerma
VITEZOVA PESEM:
O NASTANKU:
Pesem je bila objavljena leta 1927 v pesniški zbirki Pesmi. Posvečena je
španskemu baročnemu pesniku Gongori, ki potuje iz Madrida v rodno
Cordobo.

LIRSKI SUBJEKT:
Popotni vitez, ki nas lahko spominja na don Kihota. Takšno pesem, v kateri
avtor spominja razpoloženja, zaznave in misli da neki drugi osebi,
imenujemo vložnica. (France Prešeren: Nezakonska mati).

MOTIVNO-TEMATSKA ANALIZA:
Popotni vitez ima svoj cilj – Cordoba. Že na poti sluti, da svojega cilja ne bo
dosegel. To mu bo preprečila smrt. Tema pesmi: slutnja smrti.

SPOROČILO:
V življenju si vsak postavi neke cilje, ideale, ki jih nikoli ne doseže; če jih
doseže, si postavi nove, višje cilje.. v nasprotnem primeru bi le životaril.

ZUNANJA ZGRADBA:
kitice: 5
Pesem ima ciklično ali okvirno zgradbo, neskončno potovanje, nikoli ne
dosežemo cilja, ne vemo, kje je začetek in kje konec.
rima: svobodna
stopica: nedoločljiva
verz: svoboden

JEZIK IN SLOG:
V pesmi opazimo 3 sloge:
   1. impresionizem (Cordoba, kobila, luna, cesta)
   2. ekspresionizem (4. kitica – krik)
   3. nadrealizem (mešanje zavednega in nezavednega)
   -   izpust-elipsa
   -   primer nominalnega sloga: samo samostalniki, ni glagolov;
       kobila črna

Pesem ima fragmentalno mozaično zgradbo, predvsem v 2. in 3. kitici.
Besede in besedne so v teh dveh kiticah povezane nelogično – nadrealizem.
V pesmi zaslutimo tudi tradicionalna sloga: pesem iz impresije prehaja v
ekspresijo. Ekspresionistično v pesmi:
   - vzklik ali krik
   - motiv smrti
   - rdeča in črna barva
                  FRANZ KAFKA: PREOBRAZBA

FRANZ KAFKA: (1883-1924)
   -   verjetno najbolj zagonetna literarna osebnost v književnosti 20.st.
   -   rodil se je v premožni židovski trgovski družini v Pragi
   -   študiral je pravo
   -   zbolel za tuberkulozo; po upokojitvi je živel po zdraviliščih
   -   zaznamoval ga je položaj Juda, vzgojenega v nemškem jeziku, ki je
       živel na Češkem pod avstroogrsko nadoblastjo
   -   večino svojega ustvarjalnega opusa je namenil sežigu; njegov prijatelj,
       pisatelj in urednik Max Brad je izdal Kafkino zapuščino
   -   po njegovi smrti so izšli romani: Proces (1925), Grad (1926), Amerika
       (1927), nedokončani
   -   velja za enega največjih pripovednikov 20.st.; njegova pripoved je
       stvarna, skopa, a deluje kot nerešljiva uganka

PREOBRAZBA:
moderna pripovedna groteska

NASTANEK:
Moderna pripovedna groteska ali novela je izšla leta 1915 in ji je bila javnost
naklonjena. Zato je za časa avtorjevega življenja doživela več ponatisov.
Mnogo let po avtorjevi smrti je novela izšla v zbirki z naslovom Splet norosti
in bolečine.

VSEBINA:
Nekega jutra se je trgovski potnik Gregor Samsa zbudil in opazil, da se je
preobrazil v velikanski mrčes, hrošča. Skupaj s sestro je živel pri starših in je
bil edini član družine, ki je imel svoj dohodek. Ko ga zjutraj ni bilo iz sobe, v
katero se je zaklepal zgolj iz navade, je družina poklicala pomoč. Skupaj so
vdrli v sobo in prizor, ki so ga videli, je bil grozljiv. Mati se je onesvestila,
pomoč pa je zbežala. Sina so zaklenili v sobo, hrano pa mu je nosila sestra.
Ona je skrbela tudi za čistočo v sobi. Ker družina sedaj ni imela prihodkov,
so se odločili oddajati sobe in tako so dobili tri podnajemnike. Nekega večera
je sestra podnajemnikom igrala na violino. Ker jo je Gregor hotel videti in
slišati, se mu je nekako uspelo izmuzniti iz sobe. Podnajemniki so se
ustrašili, zbežali in odpovedali sobe. Oče pa ga je pričel obmetavati z
jabolkami. Z enim ga je tudi zadel v mehki del pod oklepom (jabolko
spoznanja). Potem je Gregor spoznal, da je za njegovo družino in zanj
najboljše, če umre. Drugo jutro ga je hišna pomočnica našla mrtvega. Ležal
je na hrbtu, poginil je kot žival. Pometla ga je na smetišnico in vrgla v koš.
Družina pa se je odpravila na sprehod in že kovala načrte o Gretini poroki, ki
je bila sedaj, ko se je družina rešila izmečka, možna.

OSREDNJI PROTAGONIST:
Je Gregor Samsa. Iz imena lahko sklepamo, da gre za avtorja (položaj
samoglasnika a v priimku in pa položaj različnih soglasnikov (s, k).
MOTIVI:
  - preobrazba: ta motiv srečamo že v orientalski in antični književnosti.
    Za t.i. pravljični motiv je značilno, da poznamo silo, ki je povzročila
    preobrazbo in motiv zato. V moderni pripovedni groteski pa ne izvemo
    ne prvega, ne drugega. Preobrazba v pravljicah ima srečen konec, v
    noveli pa tragičen.
  - nadrejeni uslužbenec: Tako protagonist kot avtor sta bila v svojem
    poklicu nesrečna. Eden od motivov za preobrazbo je tako lahko
    sovraštvo do službe, uradništvo naj bi bilo mrčes, preobrazba pa edini
    način, da se reši službe.
  - motiv odnosa oče-sin: Tako Samsa kot Kafka sta sledila očetovim
    sanjam (Gregor je poskušal odslužiti očetov dolg, Kafka pa se je želel
    ukvarjati z umetnostjo, za očeta pa so bili umetniki mrčes).
  - Gregorjeva smrt: Razlagamo si jo lahko na več načinov: da je umrl
    zaradi rane, lakote ali pa je naredil samomor. Samomor bi bil lahko še
    zadnja prilagoditev, ki jo je družina od njega pričakovala. Lahko pa mu
    je smrt predstavljala odrešitev.

SIMBOLI:
   - hrana: Gregor si želi duhovno hrano, umetnost
   - slika: odtujena erotika; Kafkov oz. Gregorjev odnos do žensk
   - soba: omejenost
   - okno: iskanje širšega, globljega smisla
   - preobrazba: simbol uradništva, odnosov v družini
   - jabolko spoznanja: samomor, smrt je edina rešitev za Gregorja

TEMA:
Je bivanjska. Vsi Kafkovi »junaki« iščejo smisel življenja in pri tem končajo
tragično.

IDEJA:
Izpeljemo jo lahko iz teme.
   1. iskanje smisla življenja je neskončno
   2. umetnik je nepriznan in nezaželen v družbi in družini
   3. drugačno osebo izločita družba in pa tudi družina
Kafka je bil štirikratni tujec:
   1. tujec med zdravimi (bolehal je za jetiko)
   2. tujec med domačimi (na očetov ukaz je študiral pravo, čeprav se je
       želel ukvarjati z umetnostjo)
   3. tujec med Nemci (bil je Žid)
   4. tujec med Čehi (bil je Nemec)
Danes je še vedno aktualna in govori o odtujenih odnosih v družini. Hkrati
pa govori o nesprejemanju drugačnih, tujih v družbi.

LITERARNA VRSTA:
Je klasična novela, in sicer gre za moderno pripovedno grotesko. Moderna:
podoba stvarnosti je popačena, izkrivljena in deluje hkrati smešno in
grozljivo. Ustvarjena je s pomočjo sanjskih vizij, asociacij in simbolov.
JEZIK IN SLOG:
V jeziku je avtor tradicionalen.
Opazimo tri sloge:
    1. realizem oz. naturalizem (odnosi med člani družine, preobrazba)
    2. simbolizem (hrana, okno, slika, soba, preobrazba)
    3. nadrealizem (ni jasno ali gre za sanja ali se je to res zgodilo)
Pripovedovalec je personalni. Novela je zapisana v 3. os. ednine. Bralec
doživlja in vidi stvarnost tako, kot jo vidi protagonist. Ne gre več za
vsevednega pripovedovalca, če bi šlo, bi poznali silo in razloge preobrazbe.




                     JAMES JOYCE: ULIKSES

JAMES JOYCE: (1882-1941)
   -   osrednja oseba modernistične književnosti
   -   rodil se je v Dublinu; šolal se je pri jezuitih
   -   v Pulju in Trstu se je preživljal kot učitelj angleščine
   -   pisal je poezijo in se preizkusil tudi kot dramatik: Izgnanci
   -   dela: Ljudje iz Dublina, Umetnikov mladostni portret, zadnji roman:
       Finnegannovo bdenje
   -   najznamenitejše delo: Ulikses (1922)
   -   na književnike je vplival s svojo pripovedno tehniko, s prikazom
       enega mesta in s povezavo sodobnega sveta z mitskim
   -   utemeljil je moderni roman

ULIKSES:
‘Odisej’; parodija Homerjeve Odiseje
Parodija: smešenje ali posmehljivo posnemanje nekega znanega
(literarnega dela)

NASTANEK:
Moderni roman je nastal leta 1922 in je nastajal kar 7 let.

KRAJ IN ČAS DOGAJANJA:
Dogaja se le v Dublinu; v knjižnici, porodnišnici, kjer iščeta osrednja junaka
svoj izvor, v bordelu, beznici in na domu. Dogaja se le en sam dan (16. julija
1904; tega dne je avtor srečal svojo bodočo ženo Noro).
Avtor je preštudiral vse časopise, ki so izšli tega dne, zato je tudi v delu
opaziti realizem oz. naturalizem (to sta le dva od več slogov v romanu).

LITERARNE OSEBE:
   - Leopold Bloom je 38-letni reklamni agent oz. akviziter oglasov, ki je
     zaradi narave svojega dela obsojen na večno “potovanje”
   - Molly Bloom: Leopoldova žena, ki je amaterska, barska pevka, zato
     podnevi spi
   - Stephen Dedalus je 22-letni umetnik, neredni študent
VSEBINA:
Delalusov oče je pijanec, njegova mati pa je mrtva. Ves čas si išče svojega
duhovnega očeta. Tako Dedalus kot Bloom blodita po Dublinu in se trikrat
povsem naključno srečata. Prvič se srečata v knjižnici, nato v porodnišnici in
še v bordelu. Skupaj nato odideta v beznico in v rožicah odhajata domov.
Molly ta dan preživi v postelji.

RAZLIKA Z ODISEJO:
    - v Odiseji je več dogajalnih prostorov, v Uliksesu pa le Dublin
    - Odiseja se dogaja 10 let, Ulikses pa le en dan
    - V Odiseji imamo junaka Odiseja, ki ima cilj in ga tudi doseže (izpred
      Troje mu uspe s pomočjo heroičnih dejanj priti na rodno Itako),
      zvesto ženo Penelopo in sina Telemacha, ki išče svojega očeta in ga
      tudi najde; v Uliksesu je Bloom antijunak, saj blodi po Dublinu, ne
      naredi nobenega heroičnega dejanja, ampak preživi povprečen dan.
      Njegova žena Molly ta dan sprejme ljubimca in je ženska brez
      tradicionalnih vrednot. Dedalusovo iskanje očeta pa spominja na
      Hamletovo iskanje mrtvega očeta.

JEZIK IN SLOG:
Roman ima 18 poglavij in vsako je zapisano v svojem slogu. Tako srečamo
tradicionalne sloge (realizem, naturalizem), kot tudi modernistične
(nadrealizem, ekspresionizem).

TEMA:
V nasprotju z mitološko zgodbo je tema človeka izgubljenost in osamljenost
ter brezciljnost v sodobnem svetu.

IDEJA:
V primerjavi z mitološko zgodbo lahko ugotovimo, da je življenje nesmiselno
in prazno. Hkrati pa nam navezava na mit daje upanje, da je tudi v
sodobnem svetu mogoče doseči smisel.

1. odlomek:
Dedalus: tih, neiztopajoč lik. Svojega sogovornika večino časa le nemo
posluša in mu ne ugovarja, le v primeru, ko mu Buck reče, da naj bi ubil
svojo mater, mu Dedalus reče, da jo je nekdo drug ubil.

2. odlomek:
V odlomku ni ločil, zato je težko razumljiv na nekaterih mestih.
Molly razmišlja o svojem možu, ki ga poimenuje le z osebnim zaimkom.
Molly v notranjem monologu razmišlja o: razmerah na Kitajskem tisti hip,
hišnih opravilih, kdo je bil prvi v vesolju, dnevu snubitve. Njen spomin seže
do trenutka, ko mu je rekla da. Uporablja knjižni, tudi pogovorni jezik (vzklik
O!)
Uporaba notranjega monologa ne pomeni, da gre za modernistično delo. To
razberemo šele iz sloga pisanja. Če so te misli urejene, gre lahko za klasično
delo.
Molly: moralna, sodobna, malo nepravična do moža, manjka ji zvestoba.
Odlomek je prikazan bolj iz moške perspektive. Odlomek je tok zavesti
ženskih misli, je neskončen in se navezuje na ženske spolne organe:
cikličnost življenja  ženska rodi novo življenje




         JEAN PAUL SARTRE: ZA ZAPRTIMI VRATI

JEAN PAUL SARTRE: (1905-1980)
   -   francoski pisatelj in filozof
   -   kritik, esejist, politik
   -   študiral je filozofijo in psihologijo
   -   med 2. sv. vojno je bil ujetnik, nato pa član odporniškega gibanja in
       oster kritik meščanskega razreda
   -   ustanovitelj revije Moderni časi, glasila eksistencialistov
   -   osrednja tema njegove literature je svoboda sodobnega človeka,
       njegova angažiranost, njegov strah in pogum, njegova krivda in
       odgovornost  temeljna vprašanja človekove eksistence
   -   njegovi liki nenehno iščejo resnico, smisel in upravičenost svojega
       bivanja
   -   leta 1960 je zaradi navdušenja nad socializmom zavrnil Nobelovo
       nagrado
   -   zbirka novel Zid
   -   roman Gnus
   -   triologija romanov: Pota svobode
   -   dramska besedila – gledališče situacij: Muhe, Nepokopani mrtveci
   -   drame: Spoštljiva vlačuga, Umazane roke, Ujeti v Altoni
   -   glavno filozofsko delo: Kritika dialektičnega uma


ZA ZAPRTIMI VRATI:
Dramske osebe igrajo hkrati vlogo žrtve in rablja. Garcin je brutalnež,
strahopetec, ki je ubit zaradi dezerterstva. Je amoralen, sadist. Ines je
lezbijka, ki rada uničuje moške. Estelle je narcisoidna, egoistična, čustveno
otopela detomorilka.
Dramska zgodba se dogaja v hotelski sobi, prikazuje posmrtno življenje. Z
mučnim izpraševanjem in ugotavljanjem krivde »drugega« - krivda je večna,
pa se še bolj ubijajo, premišljujejo o zločinih, kaznih zanje, o svobodi in
odgovornosti, o (ne)moralnih dejanjih, o pogumu in strahopetnosti, o
ljubezni in sovraštvu. Njihovo »vrtanje« drug v drugega se ne more končati,
nadaljuje se tudi, ko pade zavesa. Ker vsi trije nočejo sprejeti odgovornosti za
svoja dejanja, je ta hotelska soba in druženje drug z drugim zanje pekel. V
pogovoru se razkrivajo drug drugemu, ob tem spoznavajo svoje grehe,
napake v življenju. Brezizhodnost jih sili k izpovedovanju; drug drugega
neprestano zaslišujejo (brezobzirno), vrtajo v najbolj kritične točke svojih
življenj. Pokažejo se trije moralni podleži, krivi za svoja dejanja, za svojo
usodo, katero so izbrali sami.
»Človek ni nič drugega, kot tisto, kar je v svojem življenju počel.«
»Usoda človeka je v njem samem.«
»Pekel so ljudje okoli tebe.«
»Vsak izmed nas je rabelj za ostala dva.«

SPOROČILO:
Vsak je sam kriv za svojo usodo.
Njihova krivda je večna (če bi se zgodilo, da bi na svoja dejanja pozabili,
bi jih na dejanja spomnili drugi).
Drama ima ciklično zgradbo, saj je njen konec enak začetku. Prevodi
naslova so različni: Zaprta vrata, Za zaprtimi vrati, Brez izhoda.
Predvsem zadnji naslov nakazuje, da je njihova krivda večna, to pa zato,
ker avtor pravi, da ni Boga, in če ni Boga, ni kesanja.




            EUGENE IONESCO: PLEŠASTA PEVKA

EUGENE IONESCO: (1912-1994)
   -   eden izmed utemeljiteljev dramskega absurda
   -   rojen je bil v Romuniji (Romunu in Francozinji); študiral v Parizu
   -   leta 1950 je napisal igro Plešasta pevka; z novimi uprizoritvami je
       postala svetovna uspešnica
   -   drame: Učna ura, Stoli, Nosorogi
   -   namesto klasične komedije je ustvaril nov tip drame – antidramo, ki jo
       je napolnil z nelogičnostjo in absurdnostjo; njegovi liki govorijo
       puhlice, fraze
   -   raziskoval je temo greha in smrti v francoski poeziji


PLEŠASTA PEVKA:
antidrama; primer dramatike absurda

VTISI: nesmisel, zmešnjava, absurd, izguba spomina, izguba čustev,
ravnodušnost, angleščina

NASTANEK:
Vzpodbuda za nastanek je bilo avtorjevo učenje angleščine. Iz učbenika si je
izpisoval vsakdanje fraze in puhlice in spoznal, da ustrezajo vsakdanjim
govornim okoliščinam. Prevzeli so ga odtujeni medsebojni odnosi,
izpraznjen dialog.

NASLOV:
Naslov, ki man navadno pove temo, nima v tem primeru nobene veze z
vsebino. Nastal je povsem naključno in po pomoti. Eden izmed igralcev se je
na vaji zmotil in namesto plavolasa učiteljica rekel plešasta pevka.
OSEBE:
   - prvi zakonski par: gospa in gospod Smith
   - drugi zakonski par: gospa in gospod Martin
   - Mary (služkinja)
   - poveljnik gasilcev, ki je narobe obrnjen Prometej in išče ogenj, da bi
     ga pogasil

VSEBINA:
Avtor upošteva trojno dramsko enotnost. Celotno dogajanje se odvija v sobi
neke meščanske hiše en sam večer, ko se srečata dva zakonska para. Večer
preživijo v izpraznjenem pogovoru. Edina oseba, ki še spominja na
tradicionalen lik, to je aktivno osebo, je služkinja Mary. Namreč, zakonca
Martin se v pogovoru ponovno spoznata, pri tem sta otopela, ravnodušna,
zdolgočasena. Ta večer na obisk pride poveljnik gasilcev, ki išče ogenj, a ga
ne najde, saj med zakonci ni več strasti, ljubezenskega čara, ognja.
Antidrama se zaključi tako, da poveljnik gasilcev išče ogenj še naprej
(cikličnost).

TEMA:
Izpraznjenost sodobne meščanske družbe.

IDEJA:
Kritika sodobne meščanske družbe.
Parodija na tradicionalno gledališče.

JEZIK IN SLOG:
Opazimo t.i. slovnični absurd, ko pogovor, besede postanejo izpraznjena
forma, oblika. Pridobivajo pa na zvočnosti.

LITERARNA VRSTA:
Antidrama je literarna vrsta, za katero je značilno zanikanje tradicionalnih
lastnosti, groteska, obsežne didaskalije.




                   SREČKO KOSOVEL: KONS 5

SREČKO KOSOVEL: (1904-1926)
   -   iz Sežane se je preselil v Tomaj po očetovi predčasni upokojitvi
   -   v Ljubljani je obiskoval realno gimnazijo, študiral slavistiko,
       romanistiko in filozofijo
   -   ustvarjal je impresionistične, ekspresionistične in konstruktivistične
       pesmi, pesmi v prozi, črtice, eseje in manifeste
   -   objavljal je v levičarski reviji Mladina, urejal revijo Lepa Vida, vodil
       študentski literarno-dramatični klub, načrtoval nove pesniške zbirke,
       revije in založbo
   -   njegovo delo je motivno in tematsko izjemno bogato; loteval se je
       bivanjskih, pesniških, družbenih, socialnih, narodnih problemov,
       intimnih tem erotike in religioznosti
   -   njegova poezija se osvobaja klasičnega orfeizma (harmonične lepote),
       saj dopušča tudi grdo, banalno, aktualno, tehnično, publicistično,
       alogično in nejezikovno izražanje, če s tem krepi izrazno moč
   -   praktična uresničitev relativizma in paradoksnega mišljenja so
       eliptični, vizualno in zvočno inovativni konsi, ki so bili ustrezno
       sprejeti šele pol stoletja po nastanku
   -   Kosovelovo delo prevevajo čustvena prisotnost, etična občutljivost,
       aktivizem, pogum in ljubezen
   -   vse njegove pesmi so po sporočilnosti ekspresionistične; v pesmih ne
       prevladuje harmonija, temveč stiska, tesnoba, nemir


KONS 5:
‘konstrukcija’
Svoje konstrukcije je Kosovel namenil izdati v pesniški zbirki Integrali. Ker
javnost na tovrstne pesmi še ni bila pripravljena, je pesniška zbirka izšla leta
1967.

VTISI: neumnost, relativnost, nasprotje, težko razumljivo

NASTANEK:
Prva vzpodbuda za nastanek, vsaj tako je govorila njegova sestra, naj bi bil
pogovor med sosedom in Kosovelovim očetom. Sosed, ki je bil kmet, je govoril
o brošuri in članku z naslovom Gnoj je zlato. Ta pogovor naj bi slišal tudi
Srečko Kosovel.
Druga vzpodbuda pa je hrvaška revija Zenit, v kateri je avtor prebral pesem
in verz: »kjer boš kopal gnoj, boš izkopal zlato«. Kosovel je ta verz parafraziral
(povedati s svojimi besedami).

INTERPRETACIJA:
1. in 2. verz:
V 1. verzu mu gnoj pomeni nekaj dobrega (v kmetijstvu je pomemben za rast,
življenje). V 2. verzu pa mu zlato pomeni nekaj grdega, saj kvari ljudi. Po
matematični logiki oboje izenači.
3., 4. in 5. verz:
Nanašajo se na Einsteinovo relativnostno teorijo. V kapitalističnem svetu je
tako: danes stojiš na kupu zlata, jutri pa na kupu gnoja.
6., 7. verz:
Kosovel je enkrat rekel, da je kultura dekla kapitala.
8., 9., 10. in 11. verz:
Brezdušen človek ne potrebuje zlata, ker je že pokvarjen. Človek z dušo ne
potrebuje gnoja oz. materialnih dobrin. To je človek z duhovnimi
vrednotami, po katerem pesnik hrepeni, kriči.
Zadnji verz:
Preberemo ga lahko na dva načina:
   1. kot oslovsko oponašanje, kar pomeni, da se posmehuje vsem trem
      logikam (matematični, kapitalski in poetični). Oslovsko oponašanje naj
      bi pomenilo, da v svetu kakršen je, lahko preživimo le z ironijo ali
      ironično držo.
   2. I nekateri berejo kor J (Joule) in A kot amper in sklepajo, da so vse
      Kosovelove pesmi vir energije.

ZUNANJA ZGRADBA:
Pesem je konstrukcija. S konstruktivizmom se je avtor srečal, ko je
prijateljeval s konstruktivističnim slikarjem Avgustom Černigojem.
Konstrukcije tako vsebujejo matematične znake, kemijske simbole, tabele,
grafe…
V zadnjem letu svojega življenja pa se je ukvarjal z lepljenko. Tudi lepljenka
je konstruktivistična pesem, ki je po sporočilnosti ekspresionistična.

JEZIKOVNO-SLOGOVNA ANALIZA:
  - dadaizem: I, A
  - futurizem: rušenje tradicije, ni rime in stopice, svoboden verz
  - nadrealizem: fragmentalna zgradba in asociativna tehnika
  - konstruktivizem: matematični znaki
  - ekspresionizem: ideja, želja po človeku s čisto dušo, ki ne potrebuje
     ne gnoja in ne zlata




         SLAVKO GRUM: DOGODEK V MESTU GOGI

SLAVKO GRUM: (1901-1949)
   -   dramatik in pripovednik
   -   na Dunaju doštudiral medicino, spoznal psihoanalizo, zdravnik v
       umobolnici Studenec in v Zagorju
   -   dramatično napete črtice in novelete, ki iz verističnega opisa prehajajo
       v simbolično lirizacijo, groteskno psihološko podobo ali notranji
       monolog preganjanca; obravnavajo podzavestno motivirano mračno
       erotiko in gnus, samoto in strah, tesnobo in meje blaznosti, ki se
       sprosti v samomoru ali zločinu
   -   najpomembnejša je groteskno-simbolična dramatika: v mozaiku
       simultano potekajočih dogodkov v drami Dogodek v mestu Gogi
   -   dela: Pierrot in Pierrette (1920–21), Upornik (1927), Goga, proza in
       drame (1957)
DOGODEK V MESTU GOGI:
Goga je zanikrno, dolgočasno mesto, polno umazanije in prahu.
Gogovci živijo monotono življenje, med seboj niso v najboljših odnosih.
Skupne lastnosti so jim hinavščina in opravljanje drugih prebivalcev, da bi si
malo popestrili svoje življenje.
Prebivalci Goge bi se lahko rešili svoje pasivnosti samo tako, da bi bili
aktivni. Le na tak način lahko človek spremeni nekaj v svojem življenju, na
druge ne sme zanašati. Posredno se to sporočilo nanaša na vsa slovenska
mesta.

OBNOVA:




Osebe so razporejene tako, da so v zgornjih nadstropjih tisti, ki bi v življenju
radi dosegli več. To so Hana, Klikot in Teobald. V nižjih nadstropjih pa so
tisti kateri nimajo takšnih namenov, niso umetniki. Drama je napisana tako,
da so vsi igralci ves čas na odru, zato ni prizorov. Na Gruma je vplival ruski
režiser Tairov, ki je to tehniko razvil.
      V prvem dejanju so nam razkrite srhljive in čudaške osebnosti
prebivalcev Goge. Med prvimi sta to Tarbula in Afra, ki sedita na balkonu in
opravljata. razburjeni sta zaradi Hane, ki se je nepričakovano vrnila v mesto,
saj že dolgo časa čakata da se bo v tem pasivnem, dolgočasnem in
ponavljivem mestu, končno nekaj zgodilo. Povprašujeta vse, ki gredo mino
njunega balkona, v upanju, da izvesta še kaj več. Vendar so ti mimoidoči
skrajno čudaški in zmedeni. Le malo kar povedo je v bistvu konstruktivno,
še posebej zanimiv, smešen in nasploh grotesken je nastop Naddavkarja, ki
je pravzaprav že mrtev, le da je on to pozabil in je vseeno šel na svoj
vsakdanji sprehod, kot je to počel ko je bil še živ. Šele iz pogovora med
Terezo in Hano izvemo malo več o samem dogajanju. Hana se je vrnila v
Gogo zaradi seksualne travme, katero je prestala kot otrok (posilil jo je
služabnik Prelih), saj želi to breme premagati, ker verjame, da je spolnost
lepa kljub slabi izkušnji iz mladosti. Ko Tereza odide, pride k Hani Prelih in
se ji želi ponovno približati, a Hana se mu upre in pokliče Terezo na pomoč.
Sledi še nastop ubogega grbavca, ki si želi postati igralec in vadi prizore iz
Ibsenove drame Strahovi. Izvemo še, da so v mestu še umetniki, eden izmed
katerih (Klikot) resnično ljubi Hano in ji piše pisma.
      Drugo dejanje pa se v celoti vrti okoli domnevnega dogodka v mestu.,
saj je na začetku dejanja Prelih ponovno poizkusil svojo srečo s Hano, a
tokrat se mu Hana popolnoma upre in ga udari s svečnikom po glavi. Misleč,
da ga je ubil poprosi Klikota, da se ji pomaga znebiti trupla. V resnici pa
Hana Preliha samo omami, vendar jo je udarec odrešil. To je tisti dogodek na
katerega so vsi čakali, a ni javen, temveč intimen, tako da drugi ne vedo
zanj. A kljub temu, vsi sredi noči begajo naokoli in ugotavljajo kaj se je
zgodilo. Tudi izmišljujejo si stvari (da gori na Bregu in podobno). Toda
zgodilo se ni nič, dogodka ni bilo, ga ni in ga ne bo. Gre za sliko
zdolgočasenega, samega vase zastrtega prostora, v katerem so glavne osebe
ne le groteskne, ampak že celo patološke. Na koncu je očiščena je Hana, ki
se notranje osvobodi in odpravi iz mesta.

Tudi ostali junaki izhajajo iz psihopatološke seksualnosti: sestri Tarbula in
Afra (nevoščljivost), Klef (pedofilija), umrli naddavkar (samoljubnost), Gapit
(fetišizem - lutka), grbavec Teobald (želja po kompenzaciji), mirna žena
(samomor).

Drama ni zgrajena klasično. Ima samo dve dejanji, medtem ko jih imajo
klasične pet. Prizori v drami niso razdeljeni, saj je Grum uporabil simultano
tehniko.

JEZIKOVNO-SLOGOVNE ZNAČILNOSTI:
   -   nove tvorjenke: umišljava se, začita, gospica, se poguli
   -   groteskno oblikovane situacije:
         - Prelih je bil skoraj ubit, vendar se mu ljudje smejejeo, ker mislijo,
            da je pijančeval
         - navdušenje nad požarom, ki je za Gogovce celo premalo
            pomemben dogodek
   -   ekspresionistično dogajanje: Gogovci ne dojemajo dogajanja kot
       resničnega, ampak tako kot oni želijo. Vidijo požar in umor, ki jih ni.
   -   simbolično v drami: razporeditev stanovanj, šepavost in grbavost
       prikazujeta iznakaženost ljudi
   -   naturalizem: motiv Gapita z njegovo lutko Giselo

Zgradba je mozaična, zgradbena tehnika je analitična. Dramska igra ali
antidrama je predstavljena v obliki simultanega gledališča.
Antidrama pripada ekspresionizmu, saj avtor hrepeni po drugačnem
človeku; takšnem, ki bi bil v svojem življenju aktiven, bi delal dogodke in ne
samo čakal nanje. Opazimo pa tudi: nadrealizem (umrli davkar se sprehaja
po cesti), simbolizem (soba kot primer ujetosti, omejenosti; mesto Goga kot
simbol vsakega slovenskega mesta). Iz jezika bi lahko sklepali še na en slog,
futurizem.

SPOROČILO:
Vsi pričakujejo nek dogodek, do katerega ne pride. Življenje prebivalcev se ne
spremeni, ne dočakajo nobenega dogodka.
                IVAN PREGELJ: MATKOVA TINA
IVAN PREGELJ: (1883-1960)
   -   predvsem pisatelj, dramatik in pesnik (zbirka Romantika)
   -   rodil se je v Mostu na Soči; študiral je slavistiko in germanistiko ter
       doktoriral iz baročnega pridigarja Rogerija
   -   objavljalo je predvsem v katoliških glasilih do leta 1938, ko zaradi
       paralize ni mogel več pisati
   -   pisal je večerniške, vzgojne povesti (Mlada Breda, Zgodbe zdravnika
       Muznika), zgodovinske romane (Tolminci, Bogovec Jernej, Plebanus
       Joannes), novele (Matkove Tine prečudno romanje (1921), drame
       (Berači)
   -   napisal je biografski roman o Simonu Jenku (Simon iz Praš) in
       literarno teorijo iz srednje šole (Osnovne črte iz književne teorije)
   -   uvrščen je med najpomembnejše slovenske pisatelje
   -   za njegovo pisanje je značilno sinkretično (realistično, naturalistično,
       simbolistično, ekspresionistično in baročno)
   -   tematizira razdvojenega in nemirnega človeka, zlasti duhovnika ter
       ekspresionistično razpetost med čutnim in duhovnim, med svetlim in
       duhovnim


MATKOVA TINA:
novela
NASTANEK:
Novela predstavlja zaključek – epilog zgodovinskega romana Tolminci.
V romanu je v ospredju zgodovinska ali kolektivna tema. Roman govori o
kmečkem uporu na Tolminskem med leti 1713-1714, ki se je krvavo zaključil
v Gorici, kjer so obglavili vodjo in še nekatere njegove tovariše v poduk ali
svarilo. V noveli je ta tema v ozadju, pisatelj o njej le pripoveduje, medtem ko
je za bralca uprizoril osebno dramo zaročenke vodje upora. Sam se je iz te
zgodbe umaknil, je ne komentira in bralcu se na trenutke zdi, da je priča
dramski igri.

VSEBINA:
Dogajanje je postavljeno na Tolminsko; zgodba se dogaja na tretji petek v
mesecu aprilu leta 1714. Gospoda je v Gorico poklicala vaške veljake, da bi
bili priča obglavljenju kmečkih upornikov. Na pot se je odpravil tudi Volčan
Matko (Matko iz Volč), ki je bil krčmar. Zanj je bila pot še posebej težka, saj
bodo obglavili njegovega nesojenega zeta Janeza Gradnika. Na pot za očetom
se je odpravila tudi Tina, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Na pot pa
jo je gnala ljubezen do zaročenca in od vere v Boga. Njen namen je bil še
zadnjič videti in poljubiti glavo svojega zaročenca, saj bi tako sprala greh s
svojega še ne rojenega otroka, ki je že zaznamovan za pankrta, sama pa za
pankrtsko mati. Ker je Matko na pot s seboj vzel sodček vina, se je napil in
ob poti zaspal in Tina ga je prehitela. Ko se je predramil in se je odpravil
naprej, je v daljavi zagledal Tino. Razlagal si je, da je njegova hčerka umrla
in da v Gorico potuje njena duša. Zato se je odpravil proti domu. Na poti se
je Tina utrudila in pri neki hiši tudi zgrudila. Pomagala ji je ženica, ki ji je
dala piti mleko. Po kratkem počitku se je odpravila naprej. Ko je prišla v
Gorico, je videla, da je prišla prepozno, toda vseeno je hotela uresničiti svoj
namen. Pri tem jo je zalotil stražnik, jo nagnal in ozmerjal s svinjo. Na poti
domov se je ustavila v cerkvi, kjer je za nekaj ur zaspala. Tik pred domom je
dobila porodne krče. V neznosnih bolečinah je kričala na pomoč k materi
Božji. Ta se ji je res prikazal, ji pomagala, otrok je preživel, Tina pa je umrla.

OZNAKA OSEB:
Za ekspresionizem je značilna razdvojenost v protagonistu.
Razdvojena je naslovna protagonistka Tina. Ima močno voljo in šibko telo.
V svoji ljubezni do svoje hčerke in njenega zaročenca je razdvojen tudi
Matko. Tino ima rad, hkrati pa ji očita, da je nad družino prinesla sramoto.
Janezu očita več stvari: da je Tino spravil ob dober glas, da so zaradi njega
umrli kmetje, uporniki. Priznava pa mu pogum v boju za pravice kmetov.

SPOROČILO:
   1. religiozno: Za svet kakršen je (krivičen) prihaja rešitev iz nebes
      (vizija matere Božje)
   2. socialno: Otrok preživi. V sebi nosi Tinine in Janezove gene. Življenje
      je tisto, ki premaga smrt. Žalostno pa je spoznanje, da bo otrok sirota
      hodil svoj, človekov križev pot in krivice zahtevajo nove upore.

JEZIKOVNO-SLOGOVNA ANALIZA:
Novela je primer religioznega ekspresionizma:
   1. vizija matere Božje
   2. motiv Salome (Tinini motivi so z razliko od Salominih nesebični)
   3. Tina in Janez hodita svoj križev pot (Tina hodi križev pot za svojega
      otroka, Janez pa za slovenski narod, kmete)
   4. oglašanje zvonov: Ko se odpravi na pot, zvonovi zvonijo mirno, Tina še
      ne čuti bolečin in ne dvomi o tem, da ne bi prišla pravočasno. Ko se ji
      začnejo oglašati bolečine, je tudi zvonjenje bolj nemirno. Ko poteka
      sodba, je zvonjenje najbolj glasno, ko pa zvonovi potihnejo, je
      obglavljanja konec.
Slog je privzdignjen, svetopisemski, celo baročni. Takšen slog delajo prvine
pesniškega jezika.




KAREL DESTOVNIK KAJUH: BOSA POJDIVA, DEKLE,
                 OBSOREJ
KAREL DESTOVNIK KAJUH: (1922-1944)
   -   bil je dijak mariborske in celjske gimnazije
   -   ob razpadu kraljevine Jugoslavije se je pridružil skupini šoštanjskih
       mladincev, ki je hotela v Zasavju organizirati oboroženi odpor
   -   pred preganjanjem se je umaknil v Ljubljano in se povezal z mladimi
       kulturnimi delavci v OF
   -   poleti 1943 se je pridružil XIV. partizanski diviziji in prevzel vodenju
       kulturniške skupine
   -   med pohodom XIV. divizije na Štajersko je februarja 1944 ob
       nenadnem napadu nemške patrulje padel v bližini rodnega Šoštanja
   -   socialnokritične pesmi je pisal kot 16-letni dijak in jih recitiral na
       literarnih večerih
   -   prve pesmi, objavljene v Slovenski mladini in Mladi Sloveniji, se
       zgledujejo pri patetičnem slogu ruskega revolucionarnega pesnika
       Majakovskega
   -   v najtežjih okoliščinah partizanskih pohodov in bitk je bila v 38 izvodih
       na ciklostilu razmnožena zbirka Pesmi (1943)
   -   Kajuhove pesmi so bile poleg Borovih med vojno največkrat recitirane,
       ponatiskovane in uglasbene



BOSA POJDIVA, DEKLE, OBSOREJ:
star. “ob tem času; ob tej uri”

NASTANEK:
Pesem je iz cikla Ljubezenske (peta po vrsti od osmih). Avtor je cikel namenil
Silvi Ponikvarjevi, ki so jo fašisti ujeli in zaprli. Pesmi so tako literarno
dopolnilo pismi, ki jih je pesnik pošiljal Silvi v zapor.

INTERPRETACIJA:
V pesmi je avtor združil osebno tematiko s tematiko časa.
Iz prve kitice razberemo, da je tam ljubezen med fantom in dekletom.
V drugi kitici ta ljubezen stopi v ozadje, v ospredje pa pride sočustvovanje s
padlimi za svobodo naroda.
Iz tretje, zadnje kitice pa razberemo sporočilo. V času narodove ogroženosti
je intimna ljubezen podrejena ljubezni do domovine oz. boju za
svobodo. S tem je avtor nadaljeval Prešernovo izročilo iz Sonetnega
venca. To pa je, da je osebna sreča potrebna za kolektivni boj.

ZUNANJA ZGRADBA:
kitice: 3
verzi: kvartine
rima: prestopna, zaporedna, prestopna (a b a b, c c d d, a e a e)
stopica: 4-stopični nepopolni daktil

JEZIK IN SLOG:
Sta preprosta in razumljiva, saj je bila pesem namenjena ljudstvu.
    - nasprotje: beli – temni
    - zamenjava; preimenovanje (del namesto celote): zemlja trpeča
    - stopnjevanje: temni, pretemni
            PREŽIHOV VORANC – LOVRO KUHAR:
                     SAMORASTNIKI
PREŽIHOV (ime domačije Prežihovina)VORANC (narečna oblika
imena Lovro) – LOVRO KUHAR: (1893-1950)
   -   obiskoval je dvojezično šolo in zadružni tečaj v Ljubljani in Dunaj
   -   1915 so ga poslali na doberdobsko in tirolsko fronto
   -   po plebiscitu za severno mejo je opravljal različne politične funkcije, od
       leta 1921 v ilegali
   -   deloval je za “osvoboditev in združitev slovenskega naroda”, kmalu tudi
       s pisano besedo
   -   zbirka Povesti (1925), novela Boj na požiralniku (1935), novele in
       romani Požganica (1939), Doberdob (1940) in Jamnica (1945)
   -   ob začetku 2. sv. vojne je deloval v ljubljanski ilegali (souredil
       Slovenski zbornik), kmalu so ga ujeli, zaprli in poslali v Mathausen,
       kjer je smrtno obolel
   -   knjigi potopisov: Od Kotelj do Belih vod (1945) in Borba na tujih tleh
       (1946)
   -   zbirka črtic Solzice (1949)
   -   posmrtno je dobil Prešernovo nagrado
   -   snovno izhodišče njegove proze je doživeta stvarnost, njegov estetski
       nazor pa socialni, družbenokritični realizem


SAMORASTNIKI:
NASTANEK:
Novela je izšla leta 1937 v Parizu in istega leta v literarni reviji Sodobnost.
Leta 1940 pa je izšla v istoimenski zbirki novel.
Zgodbo je pisatelju povedala njegova mati, nje pa njen oče.

RAZLAGA NASLOVA:
Naslov se nanaša na 9 nezakonskih Metinih otrok ali pankrtov. Vzgojili so se
sami, saj je Meta delala kot dninarica pri raznih gruntarjih. Otroke je tako
rekoč vzgojila narava, zato so postali delavni, vztrajni, močni, ponosni,
samozavestni, pokončni. Narava je bila namreč kruta, zemlja je bila
nerodovitna. Narava ni čustvovala z malim človekom.

Naslov ima okvirno zgradbo. Vloga okvirja je ta, da zgodba učinkuje
prepričljivejše.
Novela ni klasična, saj je dogajalni čas daljši, pa tudi dogodkov je več.
Zgradba je analitična, saj Metino usodo izvemo iz pripovedovanja njene
najmlajše hčerke Nane.

POVZETEK:
Nekega dne se je pisatelj s svojim prijateljem Lipušem Košatom odpravil po
Koroški. Na stari kmetiji, ki se ji je reklo na Karnicah, sta srečala starejšo
gospo, ki jima je zaupala preteklost Karnic.
Karničniki so bili mogočni gospodarji, premožni, ošabni in samoljubni.
Gostili so Hudabele, ki so bili dninarji in so pri njih delali le za bajto in
preživetje. Karničnikov prvorojenec Ožbej in lepa Meta Hudabele sta se
zaljubila. Njihov odnos je bil zaradi stanu prepovedan. Ko je Meta zanosila, jo
je moral stari Karničnik zaradi sramote kaznovati (s hudo martro – ižiganje
dlani s predivom). Mučenja je bilo konec, ko so ženske (Meti mati, stara
Karničnica in dekle) odmolile rožni venec. Ožbej ni storil ničesar, s čimer bi
se postavil po robu svojemu očetu, in se tako izkazal za slabiča.
Meta je odšla s Karnic. Z Ožbejem sta se še vedno srečevala. Mete ni strlo
niti bičanje na gradu, ki ga je zaukazal stari Karničnik. V zunajzakonski
zvezi se jima je rodilo 9 otrok. Sprva jim je imena dajal župnik. Stari
Karničnik je to vedel in je želel sina oženiti s primernejšo nevesto. Ožbej je
pred svatbo pobegnil in se tako prvič uprl očetu.
Čeprav so ljudje na začetku na Meto gledali kot na grešnico, so jo potem
začeli spoštovati. Ožbej se je vedno bolj vdajal pijači. Zavedal se je, da je
slabič, je pa tudi upal, da se bosta z Meto poročila. Nekega dne se je pijan
utopil v jezeru. Otroci so bili prikrajšani za družinsko življenje, ne pa tudi za
ljubezen, ki jim jo je izkazovala Meta.
Meta je z rojstvom otrok postajala ženska z izredno močno voljo. Čeprav je
vedela, da se ji godi krivica, drugih ljudi ni sovražila. Ljudje so jo začeli
spoštovati zaradi njene življenjske drže. Svoje otroke je vzgajala, da so
Hudabeli, in jih že zelo zgodaj postavila na realna tla. Sami sebe so imenovali
pankrti, svojega porekla pa se niso sramovali, nanj so bili celo ponosni.
Zrasli so v samostojne in samozavestne ljudi, ki so postajali delavci. Kot
odrasli so se vsako belo nedeljo vračali k materi. Meta je prerasla v simbol, ki
je s svojim nadčloveškim trpljenjem v življenju predstavljala neuničljivost
majhnega človeka: svoje otroke je nagovarjala, naj bodo ponosni na svoj
izvor, naj ne prenašajo krivic in jih tudi ne smejo prizadejati drugim, da
jih bo vedno več, da se bodo prav zato lahko vedno bolj borili zase –
simbol neustavljivega delavstva. Metin govor je avtorjev simbolni
nagovor slovenskemu narodu, ki se ne sme podrediti germanizacijskim
pritiskom.
Starka je bila Metina najmlajša hči Nana, ki je pisatelju in njegovemu
prijatelju povedala, da so Karnice propadle, saj je Ožbejev mlajši brat posest
prodal nekim nemškim graščakom.
Novela ima okvirno zgradbo.

JEZIK IN SLOG:
V noveli opazimo več slogovnih prvin: realizem, mestoma celo naturalizem,
socialni realizem.
Izpostaviti velja dva simbola:
     1. otroci so simbol večnosti, cikličnosti, nadaljevanja
     2. Meta pa je simbol za neuničljivost malega človeka; to dokaže s svojim
        nadčloveškim trpljenjem
                  CIRIL KOSMAČ: TANTADRUJ

CIRIL KOSMAČ: (1910-1980)
   -   urednik, dramaturg, svobodni književnik
   -   zaradi delovanja v ilegalnem TIGR zaprt in nadzorovan, po pobegu v
       Ljubljano deloval v emigrantskih organizacijah in časopisih
   -   po študiju v Parizu v diplomatski službi, med drugo svetovno vojno na
       radiu BBC in v partizanih
   -   redni član SAZU (1961)
   -   pisati začel novele o primorskem uporu fašizmu, socialnih stiskah,
       vaški razslojenosti in jetniškem življenju (Sreča in kruh, 1946)
   -   po noveli Očka Orel (1946) nastal scenarij za prvi slovenski film Na
       svoji zemlji (1949; Prešernova nagrada)
   -   roman Pomladni dan (1953)
   -   novela Iz moje doline (1958)
   -   perspektiva vaških norčkov: humor in grotesknost (Tantadruj, 1959)
   -   1980 Prešernova nagrada za življenjsko delo


TANTADRUJ:
NASTANEK:
Delo je izšlo leta 1959 v reviji Nova sodobnost; v knjižni obliki pa leta 1980.

ZUNANJA ZGRADBA:
Novela ima okvirno sintetično zgradbo.
Okvirni del je prvoosebna pripoved pisatelja, ki – ko se je vračal iz Pirana –
ga je napis na piranskem pokopališču Resurrecturis (vstalim od mrtvih)
spomnil na prav takšen napis na domačem pokopališču, kjer počiva njegova
mati, ki mu je kot otroku pripovedovala zgodbo o Tantadruju. Malo naprej po
poti je zagledal soho vojščaka, ki ga je spomnil na ponorelega zidarja Luko iz
zgodbe o Tantadruju, zato je pozdravil: »Božorno-boserna!«
V zaključku pa je pisatelj začutil strah pred prihodnostjo človeka. Toda
čeprav se zgodba začne z aliteracijo (Zmrzla zemlja jim je zvenela…), se
zaključi tako, da avtor opazuje zvezni utrinke, skratka optimistično.
Vloženi del pa je tretjeosebna pripoved o Tantadruju in ostalih norčkih ali
»božjih otrocih«.

VSEBINA:
     Tantadruj je bil "vaški norček" ali, kot so ga imenovali domačini, "božji
otrok". Želel si je umreti, ker mu je mati rekla, da bo srečen šele tedaj, ko bo
umrl. Te materine besede je otrok sprejel za svoj življenjski cilj. Medtem ko je
Tantadruj odraščal, je zbiral zvonce za mučenike. Z njimi je zvonil od sejma
do sejma in vsak mimoidoči ga je ogovoril. Z njegovimi zvonci je Najdeni
Peregrin, vaški umetnik in lepotec, zaigral pretresljivo melodijo, ki so jo
vaščani poslušali z zbrano onemelostjo. Zaljubljen je v Jelčico, hromo
deklico, katera mu je spesnila najljubšo pesmico.
     Tantadruj gre na sejem, ki je bil na Mostu na Soči. Šel je zato, ker je
moral kupiti tri kravje zvonce, da jih bo imel 40 za mučenike. Tam se mu
pridružijo trije posebneži: Luka, Matic Hotejec in Furlan. Tantadruj bi zelo
rad umrl, ker mu je rekla mati, da bo šele takrat srečen. Odšel je k župniku
in ga je vprašal, če bi umrl, če ga bi pičil modras. Župnik je rekel, da bi se le
zastrupil, ne pa umrl. Rekel mu je še, ko bo prišla njegova ura bo on umrl.
Tantadruj je ves žalosten odšel od župnika, Nato je vprašal Luka kaj
pomenijo župnikove besede. Skupaj sta ugotovila, da ure tako ali tako nikoli
ni imel, trpel je tudi že mogoče ali pa tudi ne, to nista mogla ugotoviti,
manjkala je še samo jama. Med potjo, ko so šli spat k Hotejcu, so odšli na
pokopališče in tam našli jamo. Ugotovili so, da je ta jama za Tantadruja.
Tantadruj je bil ves srečen, da bo sedaj lahko umrl. Odšel je v jamo in se
vanjo ulegel. Matic je odšel zvonit, Luka in Furlan pa sta metala zemljo v
jamo. K sreči so ljudje slišali zvonjenje in se hitro zbrali ker, so mislili, da
gori. Našli so jih in potem jih je župnik poslal vsakega na svojo stran.

OSEBE:
Tantadruj: norček, ki je na vsak način hotel umreti, ker mu je tako dejala
mati, ko je bil še otrok
Jelčica: Hroma deklica, ki je Tantadruju napisala pesmico
Zidar Luka: nekoč je padel z zidarskega odra ter se hudo polomil in si tako
pretresel možgane, da ni bil več pri zdravi pameti. Romal je po deželi in
razlagal, da ne bi smeli več zidati navzgor, temveč navzdol, malce po ravnem
in potem naravnost v zemljo.
Furlan Repa in krompir (Rusepatacis): Zmešalo se mu je, ker ga je neki
skopi kmet 30 let hranil z repo in krompirjem.
Matic Enaka Palica: »Zaposlil« ga je kmet Hotejc, ker ni bil sposoben za
nobeno delo, in sicer tako, da je poskušal napraviti palico ne le gladko,
ampak povsod popolnoma enako.
Janez Žakaj: Vsi so se ga izogibali, ker jih je spravljal v zadrego s svojim
večnim »žakaj«.
Pelegrin: Napol Rom, najdenček, ki so se ga bali, ker je vsakemu povedal
svoje, predstavljal naj bi pisatelja.




                    JANEZ MENART: CROQUIS
JANEZ MENART: (1929-2004)
   -   študiral je slavistiko in primerjalno književnost
   -   1953: Pesmi štirih – pesniška zbirka, v kateri prvič objavi svoje pesmi,
       skupaj s Kajetanom Kovičem, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem
   - pesniške zbirke: Prva jesen (1955), Semafori mladosti (1963),
       Srednjeveške balade (1973)
Velja za enega naših najboljših prevajalcev iz angleščine in francoščine.
CROQUIS:
´slika, risba´
VTISI:
okolje, sproščenost, packarija, mraz, melanholičnost, pijanost, nepovezanost

NASTANEK:
Pesem je izšla v pesniški zbirki Časopisni stihi (1960). Narejena je v obliki
časopisa in obsega 6 strani. Pesem pa je iz rubrike Iz naših krajev. Naslov
zbirke namiguje na nekaj minljivega, vsakdanjega, a hkrati aktualnega,
pomembnega. Zbirka je pomembna, ker predstavlja prehod od nove
romantike k realizmu, pesmi pa so bolj pripovedne.

LIRSKI SUBJEKT:
Predvidevamo, da je avtor (imel je nesrečno otroštvo – starša sta mu zgodaj
umrla, mladost je preživel po internatih). Predvidevamo, da je moški, saj
sanja o lepi ženski. Ker pije konjak, je verjetno starejši.

MOTIVNO – TEMATSKA ANALIZA:
V pesmi opazimo realni in nerealni svet. Realni: lir. s. sedi v kavarni, pije
konjak in lenobno riše, pride natakar in mizico pobriše, on si pa naroči še en
konjak.
Svet sanj pa predstavlja njegova risba. Nastala je lahko iz zdolgočasenosti lir.
s., lahko pa iz njegovega hrepenenja po drugačnem, lepšem svetu, saj se mu
svet, v katerem živi, zdi kot miza v kavarni, ki je iz marmorja – mrzel in siv
svet.

SPOROČILO:
Razberemo ga iz zadnjega verza; razlagamo ga lahko na 2 načina:
   1. lir. s. se bo napil in pozabil na grdo stvarnost (manj verjetna razlaga)
   2. lir. s. bo kljuboval grdi stvarnosti s pobegom v domišljijski svet (bolj
      verjetna razlaga)
V natakarju oz. njegovi potezi opazimo ironično držo. Sodoben človek,
ki se počuti odtujenega in išče idiličen svet mu zato, ker se vdaja pijači
ne bo nikoli dostopen.

ZUNANJA ZGRADBA:
Likovna pesem – carmen figuratum, vseeno ima tradicionalno zgradbo:
kitice: 4
verzi: kvartine
rima: oklepajoča
stopica: jamb
verz: laški enajsterec U –

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
V 1. kitici opazimo nominalni slog (odsotnost glagola). V pesmi sta
pomembna 2 glagola: risati in brisati  glagola akcije, prispevata k
sporočilu.
Pomanjševalnice se pojavljajo, ko lir. s. slika svojo idilično podobo.
Jeziki in slog sta razumljiva in nezapletena.
            TONE PAVČEK: ŠE ENKRAT GLAGOLI
TONE PAVČEK: (1928)
   -   pesnik in prevajalec
   -   po študiju prava novinar, vodja gledališča, urednik
   -   pomembnejša mu je bila izpovednost pesmi kot osebna igra besed
   -   1984 Prešernova nagrada
   -   pesniške zbirke: Sanje živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964), Dediščina
       (1983).
    - otroške poezije: Juri Muri v Afriki (1958), Vrtiljak (1965), Besede za
       sladkosnede (1991).
    - esej: Čas duše, čas telesa (1994)
Pesem Glagoli je izšla v pesniški zbirki Ujeti ocean (1964), pesem Še enkrat
glagoli pa v zbirki Dedeščina (1983).
GLAGOLI: glagoli v večini predstavljajo aktivna dejanja, pesem zato deluje
optimistično, poskočno, k temu prispeva tudi njena oblika (3. kitice,
štirivrstične).
ŠE ENKRAT GLAGOLI: pasivni glagoli  pesimistično deluje, saj je po
sporočilnosti pesimistična, 6 kitic, različno št. verzov


ŠE ENKRAT GLAGOLI:
RAZLAGA PESMI:
  1. kitica: V vseh razmerah moramo stati pokončno.
  2. Bolečine ne smemo pokazati, ne sme nas voditi.
  3. Jokamo lahko le navznoter, saj nas žalost samo okrepi.
  4. Pokazati moramo svoja čustva, zaradi bolečine ne smemo otopeti,
     razdajati se za druge, ne smemo biti sebični.
  5. Smrt moramo sprejeti pripravljeni in pokončno, smrti se ne smemo
     bati, biti moramo mirni in pripravljeni, naša vest mora biti očiščena.
  6. Po smrti sledi novo življenje.

ZUNANJA ZGRADBA:
rima: svobodna
verz: svoboden
stopica: nedoločljiva

SPOROČILO:
Po sporočilnosti pesem spominja na Menartovo pesem Croquis. Avtor nam
sporoča, da je treba v življenju vztrajati, kljubovati bolečini (tudi sam se
ni predal žalosti in bolečini ob izgubi svojega sina).
                 KAJETAN KOVIČ: JUŽNI OTOK
KAJETAN KOVIČ: (1931)
   -   pesnik, pripovednik, prevajalec
   -   urednik Ljubljanskega dnevnika, Ljudskih pravic in DZS v LJ
   -   pisec mladinske literature: Moj prijatelj Piki Jakob (1974), Maček Muri
       (1975), Pajacek in punčka (1984)
   -   prevajalec iz nemške in francoske poezije, prevajal je Prešernove
       nemške pesmi v slovenščino
   -   pesniške zbirke: Prezgodnji dan (1956) – označuje prehod od opisne
       lirike k ekspresionističnemu stiliziranju in osamosvajanju metafore;
       Korenine vetra (1961), Ogenjvoda (1965), Labrador (1976) – vstop mita
       v njegovo pesništvo
   -   kratka pripovedna besedila iz sodobnega meščanskega življenja: Ne
       bog ne žival (1965), Pot v Trento (1994)



JUŽNI OTOK:
NASTANEK:
Pesem je izšla v pesniški zbirki Labrador (1976). Ime zbirke se nanaša na
geografski pojem (polotok v S Ameriki). Naslov nima neposredne zveze z njim;
je metafora za bivanje. Za Kovičevo poezijo je značilno, da v njej prevladuje
motivika resignacije, obupa nad vsakdanjostjo in tudi upora zoper takšno
stanje. Zanimivo je, da se v svojih besedilih ne izpoveduje neposredno,
ampak preko simbolov, mitov.

MOTIVNO – TEMATSKA ANALIZA:
Besedna zveza južni otok avtorju predstavlja metaforo in ne geografskega
pojma. Južni otok je metafora za idealen svet, po katerem hrepeni lir. s., saj
živi v stvarnosti, ki ga utesnjuje, je grda.

LIRSKI SUBJEKT:
Deloma je skrit ali odsoten, začutimo ga v 3. kitici, saj ga boli rana, ki jo
zatiska sol in lir. s. dvomi v obstoj južnega otoka.

SPOROČILO:
Razberemo ga iz zadnje kitice, v kateri sta pomembni dve metafori: močna
zvezda in nova ladja. K sporočilnosti prispeva tudi glagol biti v 3. os. ed., s
katerim se pesem začne in konča. Le ta ne zatrjuje, da južni otok
obstaja, ampak daje možnost (ležeče zapisan).
ZUNANJA ZGRADBA:
stopica: jamb
verz: 3 – stopični jamb
Avtor je oblikovno tradicionalist. Poleg tradicionalnih prvin opazimo tudi
moderno prvino. Pesem ima ciklično zgradbo, (začetek in konec: je). Zadnji
kitici bi lahko sledila 2. Ta prvina v zunanji zgradbi prispeva k
sporočilnosti : vztrajanje v svetu, kljubovanje grdi stvarnosti.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
V pesmi opazimo 2 sloga:
   1. eksistencializem (bivanjska tematika)
   2. simbolizem (močna zvezda, nova ladja)
Avtor je mojster verza. K zvočnosti njegovih pesmi prispeva dejstvo, da se
večina njih konča na samoglasnik. K ritmičnosti prispevajo tudi prvine
pesniškega jezika:
      mnogovezje: in
      anafora:
      stopnjevanje: 5. kitica
      epanalepsis: ponovitev besede na začetku in koncu verza: Je.
   Južni otok. Je.
Opazimo še:
   barvni kontrast: svit, tema; 4. in 5. kitica
   poosebitev: voda se odpre




           GREGOR STRNIŠA: VEČERNA PRAVLJICA

GREGOR STRNIŠA: (1930-1987)
   -   pesnik in dramatik
   -   1949 je bil skupaj s starši zaprt – povezali naj bi se s pobeglimi
       emigranti in vojnimi zločinci, zaplenili so jim večino premoženja,
       odvzeli državljanske pravice
   -   svoboden književnik
   -   pesniške zbirke: Mozaiki (1959), Zvezde (1965), Želod (1972)
   -   drame: Samorog (1967), Žabe (1969), Ljudožerci (1972)
   -   1986 Prešernova nagrada za pesniško delo


VEČERNA PRAVLJICA:
NASTANEK:
Pesem je izšla v pesniški zbirki Mozaiki (1959). Naslov pesmi namiguje na
epsko literarno vrsto; značilnosti: črno – belo slikanje, srečen konec,
sporočilo, da je slabo kaznovano in dobro poplačano.
Besedilo Večerne pravljice je lirsko.
VTISI:
Temačnost, grozljivost, grotesknost  takšno vzdušje ustvarja avtor z
naslednjimi prvinami:
    poosebitev: drevesa odpro debla
    primera: na tankih nogah hodijo okrog, kakor orjaški sivi pajki
    okrasni pridevek: temna hiša
    sinestezija: soobčutenje: druženje različnih čutnih zaznav: suhi
       pok
    elementi groteske: od žolte lune
v pesmi opazimo 2 svetova: pravljičnega: 1. in 2. kitica in realnega: 3. kitica

LIRSKI SUBJEKT:
Odsoten, pesem je brezosebna. Ne gre več za osebno, izpovedno poezijo.

SPOROČILO:
Ljudje se zatekajo med štiri stene, ker jih je strah. Tako zaprti
postanejo odtujeni svetu in ljudem. Poskušajo kljubovati grdi stvarnosti in
svojo cono odrešitve iščejo v sanjah, ki pa se izkažejo za noče more. Ne sanje
in ne pravljice niso več tisto, kar so bile. Tako kot se mačke igrajo z mišmi,
se tudi sanje igrajo z ljudmi.

ZUNANJA ZGRADBA:
kitice: 3
verzi: kvartine
rima: asonanca: ponavljanje enakih samoglasnikov od zadnjega
poudarjenega zloga naprej; moška: v enozložnih besedah, ženska:
dvozložne besede
Pravo rimo najdemo v zadnji kitici; od prvih dveh se loči tudi po vsebini.
stopica: nedoločljiva
verz: svoboden (s to prvino se približuje pravljici)

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
2 sloga:
   1. eksistencializem (bivanjska tematika)
   2. simbolizem
Pesem je ena sama groteska. Podoba sveta je popačena, deluje smešno
in hkrati grozljivo.
                  DANE ZAJC: VELIKI ČRNI BIK
DANE ZAJC: (1929)
   -   pesnik in dramatik
   -   med 2. sv. vojno so mu okupatorji požgali dom, ubili očeta in dva brata
   -   sodeloval v uredništvih revij kritične generacije (Beseda, Revija 57,
       Perspektive, Problemi, Nova revija)
   -   član SAZU
   -   1981 Prešernova nagrada
   -   Požgana trava (1958): njegova prva pesniška zbirka, v njej je odmik
       novoromantičnega intimizma k novemu ekspresionizmu in simbolizmu
   -   pesniške zbirke: Jezik iz zemlje (1961), Si videl (1979), Dol dol (1998)


VELIKI ČRNI BIK:
Naslov vzbuja mogočnost, strah.

LIRSKI SUBJEKT:
Veliki črni bik. Če izpustimo črni, deluje bik manj temačno. Bik rjove, ker se
zaveda samote, se počuti osamljenega in išče odziv. V rjovenju vztraja,
čeprav je to nesmiselno, ne ve, kaj ga čaka. Ogroža ga smrt. Gre za
prispodobo sodobnega človeka.

TEMA:
Eksistenčna stiska sodobnega človeka (stiska, strah, osamljenost). Danes se
ljudje v odprtem svetu ne počutijo varne, zato se zatekajo med štiri stene, s
tem pa izgubljajo stik z ostalim svetom.

PRIPOVEDOVALEC:
Vsevedni, ki ve, kaj bik doživlja.

SPOROČILO:
Začetek dneva prinaša smrt. Takšna podoba je groteskna. Za bika
prihajajoča smrt lahko predstavlja odrešitev.


ZUNANJA ZGRADBA:
verz: svoboden
stopica: nedoločljiva
rima: svobodna

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
Pesem je po obliki moderna. Jezik je preprost in razumljiv.
   - primerjava: kot da bi brizgala težka črna kri
   - poosebitev: sonce na vzhodu brusi
   - retorično vprašanje: konec 2. kitice
   - refren
   - paralelizem členov
                   TOMAŽ ŠALAMUN: STVARI 5
TOMAŽ ŠALAMUN: (1941)
   -   povezan je bil z večmedijsko neoavantgardno skupino OHO
   -   njegova politika temelji na domišljijski igri
   -   pesmiške zbirke: Poker (1966), Namen pelerine (1968)  ironično in
       parodično igriv; upira se brezvoljnemu malodušju, razširja meje
       pesniško in jezikovno dopustnega
   -   32 pesniških zbirk, zadnje: Gozd in kelihi (2000), Table (2001), Od tam
       (2003)


STVARI 5:
Ali ste videli boga
kako teče da bi prišel pravočasno ob pol treh
odgovornost odgovornost
ne začetku ne koncu ne približaš
nepremična privezana
namesto da bi bingljala z nogami kar tako
odgovornost odgovornost
svet brez narave
svet brez pogovarjanja
neodgovorna so drevesa dokler rasejo
in kaj naj beseda z njo počne
ne rabi je sonce pri svojem zahajanju
ne nebo ki je samo modro in nič drugega
koga je vprašal bog
ko je ustvaril metulja takega kot je
ko bi mu pa lahko naredil noge s 15 cm v prerezu
odgovornost odgovornost
barok prehrana naroda


NASTANEK:
1964: Tomaž Šalamun je prvič nastopil. Tega leta je prepesnil Župančičevo
Dumo. Župančič je svojo pesem začel: »Hodil po zemlji sem naši in pil nje
prelesti/…/« Šalamun pa svojo: : »Hodil po zemlji sem naši in dobil čir na
želodcu/…/«. Ta dogodek je za takratno družbo predstavljal škandal in
Šalamun je nekaj dni preživel v zaporu. Njegov odnos je bil zbadljiv,
posmehljiv.
1966 je izšla njegova pesniška zbirka Poker in predstavlja prelom s tradicijo,
ravno zaradi tega je morala iziti v samozaložbi. Naslov zbirke pove, da gre za
igro s kartami. Avtor se v svoji zbirki ne igra s kartami, ampak z besedami.
Takšnemu načinu rečemo ludizem – igra besed.
V svoji pesmi vnaša tuje frazeme, ne upošteva pravopisnih pravil,
njegova snov je tok zavesti.
Sporočilnost je takšnim besedilom v breme.
Pesem Stvari 5 je iz cikla sedmih pesmi z naslovom Stvari in je iz pesniške
zbirke Poker.

MOTIVNO – TEMATSKA ANALIZA:
Vodilni motiv: odgovornost  lastnost, ki je lastna le človeku, človek si jo je
izmislil in sedaj je nesrečen. Pesem je družbenokritična – avtor se v njej
posmehuje odgovornosti.

SPOROČILO:
Iz zadnjega verza lahko razberemo dve sporočili:
   1. pesem je ena sama igra besed – ludizem, sporočila iz take pesmi ne
      moremo izluščiti
   2. odgovornost je sredstvo za manipuliranje z ljudmi
Avtor je po obliki modernist.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
V pesmi avtor ne upošteva pravopisnih pravil. Pesem si sicer začne z veliko
začetnico, nima ne končnih in nekončnih ločil. Med besedami in besednimi
zvezami ni ne logične povezave, tradicionalnih figur je zelo malo.




             EDVARD KOCBEK: ČRNA ORHIDEJA

EDVARD KOCBEK: (1904-1981)
   -   pesnik, pripovednik, esejist, prevajalec
   -   opustil študij teologije, študiral romanistiko, gimnazijski profesor
   -   na svet si je oblikoval ob krščanskem ekistencializmu in personalizmu
       in ga aktiviral v prenovitvenem katoliškem gibanju Križarji
   -   kritika klerofašizma v eseju Premišljevanje o Španiji (1937)
   -   predstavnik krščanskih socialistov v vodstvu OF, po vojni minister v
       zvezni vladi in podpredsednik prezidija skupščine Ljudske republike
       Slovenije
   -   zbirki Groza (1963; 1964 Prešernova nagrada) in Pentagram (1977)
       partizanska doživetja postavil ob nadrealistične podobe sodobnega
       tujstva
   -   družbenokritično Poročilo (1969)
   -   izpovedno-refleksivnih Žerjavica (1974)
   -   Nevesta v črnem (1977)
ČRNA ORHIDEJA:
novela

NASTANEK:
Novela je izšla v zbirki štirih novel z naslovom Strah in pogum (1951).
Zbirka je pomembna, saj predstavlja prelom s tradicijo, in sicer se z njo
konča črno – belo slikanje partizanstva. Literarna kritika je delo označila
kot delo, ki poskuša razvrednotiti partizanstvo, če pa pozorno beremo,
razberemo, da temu ni tako. Avtorja zanima bivanjska tematika oz. strah in
pogum, ki se nahajata znotraj posameznika, tudi partizana, še več, zanima
ga boj med osebno resnico – lastno vestjo in zgodovinsko resnico –
brezpogojna vdanost ciljem partizanstva.

VSEBINA:
Komandant Gregor med izvidnico zagleda nemškega vojaka in črnolaso
dekle, ki temu vojaku nekaj kaže. Vojaka ustreli, dekle pa ujame in jo
odpelje v partizanski tabor. Med potjo se pogovarjata in Gregor izve, da je
črnolasi lepotici ime Katarina. Gregorja prevzame njena lepota, vso pot pa ga
omamlja vonj po črni orhideji, ki veje iz njenega šala. Kasneje Katarina
lepota prevzame tudi preostale partizane. Ker je molčala in govorila o neki
osebni krivdi, so si njen molk razlagali kot priznanje in jo obsodili na smrt.
Naloga krvnika ali likvidatorja je pripadla Gregorju. Pred izvršitvijo obsodbe
je Katarini izpolnil zadnjo željo: umreti je hotela v poročni obleki. Po
likvidaciji pa se je Gregor posvetil hajki (sovražnikov napad na enoto).

MOTIVNO – TEMATSKA ANALIZA:
Novela ima erotične razsežnosti: njun objem na koncu imamo za simbolno
poroko, Gregorjev strel pa za spolni akt.

SPOROČILO:
V času NOB – ja se niso borili le partizani na eni in sovražniki na drugi
strani, ampak tudi strah in pogum znotraj posameznika – partizana.
Partizan, ki se je bojeval za dobro, je pri tem lahko naredil veliko slabega.
Gregor je odkril, da ne obstaja sama ena resnica.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
Besedna zveza črna orhideja ima simbolne razsežnosti, kaj točno simbolizira,
pa ostaja skrivnost, tako kot je skrivnostna Katarinina osebna krivda.
Besedno zvezo si lahko razlagamo kot dva pogleda na en dogodek, dve
perspektivi in potemtakem dve resnici.
Beseda črna bi se lahko navezovala na strah, smrt ali krivdo. Beseda
orhideja (ob njej pomislimo prej na belo kot na črno barvo) pa bi se lahko
nanašala na pogum, življenje nedolžnega človeka (Katarinina krivda ni
dokazana). Vsekakor pa je besedna zveza pravo nasprotje poročni obleki.
Še vidnejše mesto pa zavzema eksistencializem, in sicer personalizem –
religiozna oblika eksistencializma, ki trdi, da je vsak posameznik svoboden,
dejaven, zato se mora odločiti sam.
Tudi Gregor se je odločil za zgodovinsko resnico, za brezpogojno vdanost
ciljem partizanstva. Žal pa mu to dejanje ni prineslo sreče, še manj odrešitve.
V noveli opazimo dialog, refleksijo (partizani razmišljajo o življenju in smrti,
krivem in nedolžnem in ko Gregor razmišlja o pravilnosti svojega početja).
Izpostaviti velja še lirične opise narave, ki dajejo noveli poetični pridih.




 VITOMIL ZUPAN: MENUET ZA KITARO – vojni roman
VITOMIL ZUPAN: (1914-1987)
   -   pripovednik, dramatik, lirik in esejist
   -   romani: Potovanje na konec pomladi, Klement, Mrtva mlaka,
       Zasledovalec samega sebe  objavljeni po 1965
   -   osrednji del njegovega pripovednega opusa: Menuet za kitaro,
       Komedija človeškega tkiva, Levitan
   -   Potovanja v tisočera mesta  za mladino
   -   1984: dobi Prešernovo nagrado


MENUET ZA KITARO:
[´star, hiter fr. ples, ki se ga navadno pleše v krogu; skladba za ta ples´]
NASTANEK:
Idejo za roman je avtor dobil, ko je kot turist potoval po Španiji in je tam
srečal nemškega oficirja, s katerim se je zapletel v pogovor o 2. sv. vojni, v
kateri je Vitomil Zupan sodeloval. Roman je nastal 1975. doživel je tudi
ekranizacijo z naslovom Nasvidenje v naslednji vojni.

VSEBINA:
Roman začne 3. osebni neimenovani pripovedovalec, ki zapiše, da je zgodbo
zapisal Jakob Bergant – Berk, prepisal pa jo je v 70. – ih letih v LJ in
Barceloni. Roman vsebuje vojni in nevojni del oz. vloženo in okvirno zgradbo.
V romanu opazimo sintetično – analitično pripovedno tehniko.

OKVIRNI DEL:
Jakob Bergant – Berk se je v 70. – ih letih odpravil na potovanje po Španiji.
Tam je srečal zakonca Bitter in v možu prepoznal nemškega oficirja, s
katerim sta se srečala med 2. sv. vojno. Zapletla sta se v pogovor o njej.

VLOŽENI DEL:
Spremljamo Berka od 1943 do konca 2. sv. vojne. V najtežjih trenutkih Berk
sliši menuet za kitaro. Skladba mu pomaga, da preživi najtežje trenutke.
Roman se zaključi s smrtjo Berkovega vojnega tovariša Antona, ki pred
smrtjo izreče: »nasvidenje v naslednji vojni«.

OZNAKA OSEB:
    JOSEPH BITTER: nekdanji nemški oficir, ki trdi, da ni bil nikoli
     nacist, pač pa vojak, ki je izpolnjeval ukaze. Z Berkom si ves čas
     nasprotujeta, v eni točki pa se strinjata, in to je, da človek ni žival. To
     utemeljita, da žival ne zida celic, v katere bi zapirala druge živali, jih
        mučila in ubijala. Prav tako krdelo živali vodi najmočnejši, človeštvo
        pa sleparji, prevarantje, iz tega sledi, da se je človek dvignil na raven
        Boga.
       JAKOB BERGANT – BERK: nekdanji netipični partizan, ki v vse
        dvomi. Je izrazit individualist, ki se partizanom priključi zaradi
        avanture, pustolovščine. Kasneje notranje dozori in spozna vrednoti
        kot sta tovarištvo in odgovornost. Skratka, srečamo ga ne le kot
        individualista, ampak tudi kot del kolektiva. Njegov cilj je popolna
        svoboda: nacionalna, idejna in erotična. Na koncu v Španiji ugotovi,
        da so si bili ljudje v času vojne bližji in s tem obsodi sodobno družbo,
        življenje. Tudi v ljubezni se pokaže njegova tekmovalnost, saj
        ljubezen doživlja kot šport, tehnično opravilo, je ženskar, ima veliko
        žensk, a hkrati nobene.

SPOROČILO:
Osnovno sporočilo se glasi, da tako kot ima palica dva konca, medalja dve
plati, tudi resnica ni ena sama.
K sporočilnosti vplivajo 3 motivi:
   1. Važno je priti na grič.  To izjavo izrečejo partizani, predstavlja
       prispodobo za rešitev.
   2. Nasvidenje v naslednji vojni.  To izjavo večkrat izreče nekdanji
       španski borec Anton (nič nenavadnega ni, da se je 30 let kasneje Berk
       odpravil na dopust v Španijo). Gre za prispodobo v večni vojni.
       Pripovedovalec je mnenja, da človek ne more preseči vzrokov, ki vodijo
       k vojni.
   3. menuet za kitaro  Gre za prispodobo prepletanja sedanjosti in
       preteklosti, vojnega in nevojnega dela, plesa v krogu ali za človekovo
       usodo.

JEZIKOVNO – SLOGOVNA ANALIZA:
V romanu opazimo modernistične prvine, kot so: asociativna tehnika,
notranji monolog in prvoosebni pripovedovalec – značilnosti modernega
romana.
Vitomil Zupan je nekoč izjavil, da je možno neko dobo umetniško obdelati le,
če jo je avtor doživel, iz tega sledi, da delo vsebuje avtobiografske elemente.
Berk je pravzaprav Vitomil Zupan. Nekateri strokovnjaki razvrščajo roman
med tradicionalne romane, in sicer zaradi zgodbe, medtem ko je način
podajanja zgodbe modernističen.
PRIPOVEDOVALEC:
Prvoosebni. 2. sv. vojno doživlja dvakrat:
   1. kot neposredni udeleženec
   2. ko o njej razmišlja 30 let kasneje, časovna razdalja pa mu daje moč, da
       dogodkov ne le podoživlja, ampak jih tudi komentira. Takšen način
       zapisovanja je podoben dnevniškim zapiskom. Zapisovalec jih zapisuje
       v dnevnik po spominu in jih hkrati tudi komentira.
LITERARNA VRSTA IN OZNAKA ROMANA:
Vojni roman je posebna oblika zgodovinskega romana, ki obravnava vojno
tematiko. Vojni romani: Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir, Prežihov
Voranc: Doberdob, Marjan Rožanc, Ljubezen (gre za doživljanje vojne skozi
perspektivo dečka – avtobiografski roman).
Tako kot Kocbek tudi Zupan predstavi partizane in sovražnike kot ljudi z
dobrimi in slabimi lastnostmi (Berk: noče biti poveljnik bataljona, Bitter:
samo izpolnjuje ukaze).




                     LJUDSKA: OD LEPE VIDE
Okolje, v katero je postavljena zgodba, je sredozemsko. Gre za čas, ko so
arabski pirati plenili po sredozemskih obalah. Motiv Lepe Vide je najbrž
prišel k Slovencem iz Sredozemlja, morda iz Grčije. Posebnost slovenske
obdelave je, da je poudarek na družini in ljubezni do otroka.
V ljudski pesmi je bil motiv preprost. Mlado ženo vodi od doma predvsem
želja po lagodnejšem življenju. Motiv Lepe Vide je eden najpogostejših
motivov v slovenski literaturi. Že Prešeren je v svoji obdelavi dodal prvotni
zgodbi še sklepno idejo: Lepa Vida hrepeni po domu, kot je prej koprnela po
tujini, kar pomeni, da ji je usojeno neizpolnjeno hrepenenje. S to idejo je
motiv postal važen za številna pesniška, pripovedna in dramska dela pri
Jurčiču, Cankarju in Šeligu. Pesniki in pisatelji ter dramatiki so Lepo Vido
postavljali v sodobnejša okolja, ohranili pa poglavitno idejo. Ker se je pesem
spreminjala, so nastajale inačice (Mlada Vida).

VSEBINA:
Pesem govori o Vidi, ki je nekega dne stala pri morju in prala plenice. Po
morju se je z barko pripeljal zamorec in jo vprašal, zakaj je tako žalostna.
Vida mu je povedala, da se je poročila s starcem in da ima bolnega otroka.
Zamorec jo je povabil s seboj k španski kraljici, kjer bi dojila kraljičinega
sina. Vida je res odšla z zamorcem, vendar ko sta že odplula, ji je postalo žal.
Pri kraljici je Vida vprašala sonce po domu. Sonce ji je odgovorilo, da njen
sinek umira, mož pa jo išče. Zvečer je vprašala še luno. Ta ji je povedala, da
je njen sinek umrl in so ga že pokopali. Vida je zajokala. Kraljica jo je slišala
in jo vprašala, zakaj joče. Vida ji je rekla, da ji je srebrna posoda padla v
morje. Kraljica jo je tolažila, naj ne joče, saj bo kupila novo posodo in jo pri
kralju izgovorila.
Kraljica je res kupila novo posodo in Vido pri kralju izgovorila. Vida pa je
vsak dan pri oknu stala in jokala zaradi sinka in moža.

								
To top