Docstoc
EXCLUSIVE OFFER FOR DOCSTOC USERS
Try the all-new QuickBooks Online for FREE.  No credit card required.

Črna Gora_ Podgorica - Karmen Marinšek

Document Sample
Črna Gora_ Podgorica - Karmen Marinšek Powered By Docstoc
					                               POLETNA PRAKSA V ČRNI GORI, julij 2011

Za to prakso sem se v glavnem odločila, ker sem že dlje časa želela obiskati to državo – navdušenje
zanjo sem prejela od kolegice iz Podgorice, ki sem jo spoznala že pred 7 leti na kongresu v
Dubrovniku in sva od tedaj zelo dobri prijateljici.

V Podgorico sem se odpravila z letalom, obstaja direktna povezava z ljubljanskega letališča, ki ni
preveč draga. Vse študente (bolje rečeno študentke, ker smo bila sama dekleta) na izmenjavi so
nastanili v eno veliko hišo, ki je bila čez cesto od bolnišnice (Klinički centar Crne gore), kjer smo vse
opravljale prakso. Ker obstaja velika verjetnost, da bo ta hiša še naslednjih nekaj let bivališče za
študente na izmenjavi v Podgorici naj povem nekaj besed o njej: hiša je zelo prostorna, vendar le, če
je število študentov na izmenjavi majhno (nas je bilo 8, v avgustu pa jih je prišlo 12 – hiša je v tem
primeru še vedno dovolj velika, a je malce bolj tesna). Sama sem bila s svojo sobo zelo zadovoljna, saj
je bila ena redkih z lastno kopalnico. Sicer pa smo imeli skupno kuhinjo. Lastnik hiše živi v sosednji
hiši in je izredno prijazen in za prav nič ne komplicira; čeprav ima majhne otroke, ni težil zaradi naše
nočne glasnosti na balkonu (no, pa saj tudi mi nismo težile zaradi vreščanja njegovih otrok ob 8
zjutraj na dvorišču). Edina slaba lastnost je nizka sposobnost sporazumevanja v angleškem jeziku,
tako da se vam lahko zgodi (če seveda ne znate srbsko ali hrvaško), da boste po prošnji za dodatno
odejo dobili brisačo ali pa ob prošnji za likalnik morali uporabiti malo pantomime. Obstajajo pa
seveda še druge možnosti: ker si iz Slovenije, lahko da govoriš vsaj malo srbo-hrvaško, zato to znanje
kar uporabi, po drugi strani pa je veliko izrazov kar podobnih kot v slovenščini ali popačeni
slovenščini.

Vendar je tako po vsej Črni gori, tudi v bolnišnici. Velik delež zdravnikov sicer dobro govori angleško,
vsi ostali pa skoraj nič. Sama težav z jezikom nisem imela, saj dobro obvladam hrvaški jezik, sem pa
zato vsem ostalim dostikrat prišla prav kot prevajalka.
Sama sem bila razporejena na prakso na oddelek ginekologije in porodništva. Veliko večino svojega
časa v bolnišnici sem tako preživela v porodni sobi. Črna gora je majhna država, vendar pa večina
porodnic pride rodit v Podgorico. Tako sem imela priložnost videti preko 30 porodov, pa čeprav sem
bila v bolnišnici le dopoldan, od tega tudi 5 carskih rezov; videla pa sem kar nekaj porodov z
epiduralno anestezijo (anestezilogi so zelo zgovorni in so mi z navdušenjem razlagali o tej anesteziji,
poleg tega pa so mi parkrat poudarili tudi, da s jih tega učili zdravniki iz Postojne. Dobila sem občutek,
da jih zelo spoštujejo). Porodna soba je taka, kakor je bila pri nas ko smo se rojevali mi. Ena sama
ogromna soba s predprostorom v katerem se zadržujejo zdravniki in babice, kadar se na 5 porodnih
mizah nič ne dogaja, to pomeni ko čakajo na porode. Na porodih ne vidiš bodočih očkov. Vidiš pa vse
vrste nosečnic – od prestrašenih, mladih (najmlajša je imela 16 let), do pogumnih nesodelujočih
bojevnic, pa celo do tihih Romkinj, ki jih pripeljejo v porodno sobo in do trenutka odhoda ne
izgovorijo niti besede, izveš pa da je to njihov že sedmi porod.
Praksa v porodni sobi v Podgorici je primerna za tiste, ki jih porodništvo zanima in ki so že opravili
vaje na ginekologiji. Na splošno bi rekla, da ni bilo ravno nekega velikega entuziazma s strani
mentorjev, da bi nas kaj veliko naučili. Če si spraševal je bilo bolje, problem pa je zopet jezik. Moje
kolegice so zato kar hitro zapuščale bolnišnico vsako jutro, ali pa so se pridružile meni v porodni sobi.
Prednost porodne sobe je v tem, da veliko lahko vidiš brez da si komu v napoto ali pa da bi ti kdo kaj
moral razlagati – seveda pod pogojem, da vsaj osnove poroda obvladaš.
Ker sem dobila priložnost in ker jezik ni bil problem, sem obiskala tudi nekaj drugih oddelkov. Največ
časa sem preživela na kirurški urgenci, kjer je sicer bila razporejena kolegica s Poljske. Zame je bilo
lažje, ker sem lahko delala anamneze in statuse ter se z zdravnikom pogovarjala o diferencialni
diagnozi, sem pa potem še njej prevajala pacientovo zgodbo.
Nekaj dni sem bila tudi na endokrinologiji, kjer sem delala anamneze in statuse novo sprejetih
pacientov in sodelovala na vizitah ter raportih. Morda je bil ta del pedagoško še najboljši, saj so se
zdravniki res posvetili temu, da so mi razložili posamezna stanja pacientov. S predstojnico oddelka
sem en dan opravljala tudi konziliarne preglede na drugih oddelkih.
Medtem ko se mi je zdel odnos zdravnik – pacient veliko bolj topel, prijazen in pojasnjevalen kot pri
nas, pa me je močno razočarala higiena bolnišnice. Medtem ko so trgovski centri čisti in razkuženi ter
zelo sodobno opremljeni, je bolnišnica hudo umazana, na wcju nikjer papirja ali brisačk za roke, da ne
govorim o odsotnosti stekleničk z razkužili po hodnikih. V porodni sobi prav nobene, v celotni
bolnišnici pa sem morda naletela le na tri stekleničke z razkužilom.
Podoben nivo higiene dosega tudi bolnišnična menza, kjer naj bi se prehranjevali tudi študentje na
izmenjavi. Hrana je bila večinoma sicer užitna, a je trajalo nekaj časa, da smo se je navadile (kmalu
ugotoviš da je vsak torek na meniju svinjina s pečenim rižem in zelje v solati, in tako naprej za vsak
dan v tednu…skratka stalen meni). Smešno mi je bilo, da nam v menzo niso pustili v civilu… Vzrok naj
bi bil v tem, da nas v civilu ne prepoznajo in ne vedo ali smo prave… Vse skupaj ne bi bilo tako
nepredstavljivo, če si ne bi vse osebje bolnišnice moralo samo doma prati uniform. Ko sem že pri
uniformah morda še ena beseda o tem: v bolnišnici v Podgorici ne vidiš enotnih uniform. Vsakdo je
odgovoren za svojo uniformo, pa naj gre za normalno uniformo za po bolnišnici ali pa za tisto za
operacijski in porodni blok. To pomeni, da si jo mora sam kupiti in jo tudi sam čistiti. Ker pa barva ni
pomembna (glavno je da je tista za operacijsko in porodno v zeleni ali modri), težko ločiš med
zdravniki in sestrami (vse študentke babištva so na primer v belem), prav tako ni važno kaj točno
nosiš. Zato srečaš v tej bolnišnici vse vrste krojev, barv in oblik uniform. Tudi če se odločiš za
izmenjavo v Podgorici, boš potreboval svojo uniformo, prav tako obutev (slednjo zlasti v porodnem in
operacijskem bloku, kjer naj bi bili prsti na nogah pokriti, kar pa njihove zdravnice seveda pridno
kršijo, a nihče jih ne opominja kot so opominjali nekatere študentke).

Še nekaj besed o Črni gori. V enem mesecu se da videti res veliko večino države in doživeti marsikaj
zanimivega. Sama sem imela to srečo, da me je na večino daljših izletov za vikend odpeljala
prijateljica. Ker imam sama bolj skromne izkušnje z javnim prevozom po državi, lahko o javnem tem
povem le s stališča ostalih kolegic, ki so potovale večinoma z avtobusi in taksiji. Avtobusni prevoz je
sicer dokaj dobro urejen, vendar so pokrita le mesta. Težko je z javnim prevozom priti na kakšne bolj
odročne kraje, ki pa so na primer zelo lepi in zanimivi. Zato se zelo splača (če imaš možnost) na to
izmenjavo oditi kar z avtom, če si seveda nagnjen k temu, da rad obiskuješ neobljudene kotičke z
veliko lepe narave – tega je v Črni gori kar precej. Kar se tiče pokrajine, se mi zdi nekakšna mešanica
Slovenije in Hrvaške, saj vsebuje tako planine s smučišči kot veliko število jezer, kar je vse skupaj
združeno v kar 4 nacionalne parke in nenazadnje tudi slavno črnogorsko obalo z Budvo, Kotorjem in
Hercegnovim na čelu. Prvi vikend sem preživela prav tu – poleg obveznega kopanja in sončenja smo
na poti tja obiskali tudi eno stran znamenitega Skadarskega jezera, pred povratkom pa smo si ogledali
še zanimivo mestece Perast, znano po svojem majhnem otočku s cerkvico. Naslednji vikend smo šli za
5 dni (saj je bil zaradi državnih praznikov podaljšan vikend) na gorovje Durmitor. V centru tega
gorovja je mestece Žabljak, kjer smo najeli dokaj poceni apartma, nato pa smo vsak dan odšli
hribolazit na eno od gora ali pa okrog katerega od številnih jezer, ki so tu. V povratku v Podgorico
smo si ogledali še slavni Most na Tari in Biogradsko jezero (ki me je nekoliko spomnilo na Bled,
vendar pa je tu jezero še nekoliko večje in narava okrog njega je še bolj neokrnjena). Tretji vikend
smo imeli nekoliko slabše vreme, zato smo en dan preživeli v Virpazarju (mestece ob Skadarskem
jezeru, znano po svoji ohranjeni starodavni tradiciji ribolova in dobre kuhinje), naslednji dan pa
Manastir Ostrog – samostan »v skali«, ki je dejansko vzidan v kamnito steno gore, kot bi nekdo
postavil najprej samostan, šele nato pa okrog njega steno. Že stoletja in tudi dandanes predstavlja
najbolj znano romarsko središče za vernike vseh verstev Črne gore, a tudi drugih balkanskih držav.
Znan je po tem, da vanj ne prihajajo le verniki ene vere, pač pa resnično vsi. Zadnji vikend smo
ponovno izkoristili za ogled obmorskih mest, tokrat smo se ustavili še v Budvi, ki se je resnično
izkazala za najdražje in najbolj mondeno črnogorsko mesto, vendar po mojem mnenju neupravičeno,
saj so mi druga mesteca mnogo bolj pri srcu. Je pa res, da je Budva žurersko središče Črne gore.
Obiskali smo tudi Cetinje (stara prestolnica Črne gore, kjer najdemo večino zgodovinskih muzejev) in
Njegošev mavzolej, ki se nahaja na enem od dveh vrhov v enem izmed črnogorskih nacionalnih
parkov (Lovčen). Gre za zadnje počivališče največjega črnogorskega vladarja.
Sicer pa se da tudi med tednom oditi na kak izlet na mesta blizu Podgorice (npr. Nikšič) ali na kopanje
v bližnjih rekah. Podgorica je poleti tudi pravo žurersko mestece, sicer pa boste kar hitro opazili, da se
nasploh ljudje tukaj zelo družijo zunaj. V lokalih se namreč še vedno pije dokaj poceni (medtem ko je
na primer hrana enakih cen kot pri nas, plače pa imajo 3x nižje kot mi), zato se ljudje ne zadržujejo
doma, pač pa gredo ven med ljudi. Priporočila bi Buda bar, ki je na samem začetku mestnega jedra,
kjer imajo večkrat kake dobre koncerte in pa tudi promocije črnogorskih vin (ne pozabite poskusiti
slavnega vranca!).

Kdor se odloča za poletno prakso v Črni gori bi mu jo zelo svetovala, če le ne pričakuje od same
prakse preveč, je pa precej utrujen od študija in bi se rad tudi malo odpočil v lepotah narave. Naučil
se sicer boš nekaj, vendar se zavedaj, da ne boš v bolnišnici nepogrešljiv – se pa da pri zdravnikih
dobiti tudi zelo dobre nasvete za dobre izlete. Prav tako priporočam to prakso tistim, ki vsaj nekoliko
razumejo srbo-hrvaški jezik, saj bo tako praksa veliko bolj prijetna. Slovenci smo pri črnogorcih tudi
zelo toplo sprejeti in prav čutiti je, kako nas spoštujejo. Seveda mnogo mladih zdravnikov tudi zanima
odhod v Slovenijo zaradi boljših pogojev zaposlitve in življenja, zato pričakujte tudi njihova vprašanja
o postopku nostrifikacije diplome in o plačah v slovenskem zdravstvu. Nikoli pa pri črnogorcih ne
pričakujte neprijaznosti, prav tako ne bodite vi neprijazni ali celo ignorantski do njih.


                                                                                       Karmen Marinšek

				
DOCUMENT INFO
Shared By:
Categories:
Tags:
Stats:
views:43
posted:2/23/2012
language:Slovenian
pages:5