nsk iii mp

Document Sample
nsk iii mp Powered By Docstoc
					         NSK III
Predavanja pri prof. Pezdirc Bartol


             2005/06
                +
             2006/07
KAZALO

1      SPECIFIČNOST DRAMSKIH BESEDIL .............................................................................................. 4
2      TRENUTNA SITUACIJA .......................................................................................................................... 5
3      IVAN CANKAR (1876–1918) .................................................................................................................... 6
     3.1       ROMANTIČNE DUŠE (1897–1902)......................................................................................................... 8
     3.2       JAKOB RUDA (1898–1900–1900) ........................................................................................................ 9
     3.3       ZA NARODOV BLAGOR (1901 –1901 –1906) .................................................................................... 11
     3.4       KRALJ NA BETAJNOVI (1901–1902–1904).......................................................................................... 14
     3.5       POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1907–1907 –1907) ........................................................... 15
     3.6       HLAPCI (1909–1910–1919)............................................................................................................... 17
     3.7       LEPA VIDA (1911–1911–1912) ........................................................................................................ 20
     3.8       NEDOKONČANA DELA ......................................................................................................................... 22
4      SOPOTNIKI MODERNE ......................................................................................................................... 22
     4.1       LJUDSKE IGRE .................................................................................................................................... 23
     4.2       OTON ŽUPANČIČ ................................................................................................................................ 24
     4.3       ANTON NOVAČAN: HERMAN CELJSKI ............................................................................................. 27
     4.4       BRATKO KREFT: CELJSKI GROFJE ....................................................................................................... 27
     4.5       ALOJZ KRAIGHER............................................................................................................................... 27
     4.6       ZOFKA KVEDER ................................................................................................................................. 29
5      EKSPRESIONIZEM ................................................................................................................................. 30
     5.1       FRANCE BEVK: V KAVERNI ............................................................................................................. 32
     5.2       STANKO MAJCEN: APOKALIPSA ......................................................................................................... 33
     5.3       MIRAN JARC: VERGERIJ ................................................................................................................... 34
     5.4       ALOJZIJ REMEC: MAGDA .................................................................................................................. 36
     5.5       ANTON LESKOVEC .............................................................................................................................. 37
     5.6       ZADRAVČEVA TIPOLOGIJA SLOVENSKE EKSPRESIONISTIČNE DRAMATIKE ...................................... 39
     5.7       SLAVKO GRUM .................................................................................................................................. 40
6      SOCIALNI REALIZEM .......................................................................................................................... 43
     6.1       KREFT: VELIKA PUNTARIJA (1937) .................................................................................................. 45
     6.2       IVAN POTRČ: KREFLOVA KMETIJA .................................................................................................... 45
     6.3       SATIRIČNA KOMEDIJA ......................................................................................................................... 47
     6.4       MEŠČANSKA DRAMA .......................................................................................................................... 48
7      DRAMATIKA NOB ................................................................................................................................. 48
     7.1       MATEJ BOR: RAZTRGANCI (1943) .................................................................................................... 49
8      SODOBNA SLOVENSKA DRAMATIKA ............................................................................................. 49
     8.1       JOŽE JAVORŠEK: POVEČEVALNO STEKLO ......................................................................................... 52
     8.2       PETER BOŽIČ: VOJAKA JOŠTA NI ..................................................................................................... 54
     8.3       DUŠAN JOVANOVIČ: NORCI............................................................................................................... 56
     8.4       MILAN JESIH: GRENKI SADEŽI PRAVICE ........................................................................................... 57
     8.5       DOMINIK SMOLE: ANTIGONA (1960) ................................................................................................ 61
     8.6       GREGOR STRNIŠA: SAMOROG ........................................................................................................... 62
9      DUŠAN JOVANOVIĆ (ROJ. 1939) ...................................................................................................... 64
     9.1       KARAMAZOVI ..................................................................................................................................... 65
     9.2       ZID, JEZERO ........................................................................................................................................ 65
     9.3       ANTIGONA .......................................................................................................................................... 65
     9.4       EKSHIBICIONIST .................................................................................................................................. 66
10     MATJAŽ ZUPANČIČ .............................................................................................................................. 67
     10.1      VLADIMIR ........................................................................................................................................... 68



                                                                                                                                                                   2
     10.2     GOLI PIANIST ALI MALA NOČNA MUZIKA ........................................................................................ 70
     10.3     HODNIK .............................................................................................................................................. 71
     10.4     RAZRED .............................................................................................................................................. 72
11     SLOVENSKE DRAMATIČARKE .......................................................................................................... 74
     11.1     DRAGA/DRAGICA POTOČNJAK ........................................................................................................... 76
     11.2     SAŠA PAVČEK: ČISTI VRELEC LJUBEZNI ............................................................................................. 79
12     SLOVENSKA KOMEDIJA ...................................................................................................................... 79
     12.1     TONE PARTLJIČ .................................................................................................................................. 80
     12.2     VINKO MODERNDORFER ..................................................................................................................... 84
     12.3     BORIS KOBAL: AFRIKA ALI NA SVOJI ZEMLJI ................................................................................. 86




                                                                                                                                                                   3
1 SPECIFIČNOST DRAMSKIH BESEDIL

DIALOG : DIDASKALIJE
Menjavata se dve vrsti besedil – dialog in didaskalije oziroma glavno in stransko besedilo. O
tem je pisal že ??Indgarden v Literarni umetnini (1931).
Stransko besedilo daje podatke o tem, kje in kdaj se dogaja, kaj se dela.
Glavno besedilo je sestavljeno izključno iz stavkov, ki jih predstavljene osebe dejansko
izgovarjajo.
Didaskalije na odru prestopajo iz področja jezika v konkretno materialnost – gibanje, mimika,
obleka.

STRUKTURA DRAMSKEGA DIALOGA je drugačna dialogu v prozi. Dramski mora
zaradi odsotnosti pripovedovalca drugače vzpostaviti fiktivni svet.
Nastopajoče osebe so v drami zato vzpostavljene kot subjekti, ki se v direktnem govoru
predstavljajo same. Zato dialog funkcionira v romanu kot prip. citat, ki je vedno integriran v
nek pripovedni kontekst. Dialog v drami pa se pojavlja kot avtonomni govor dramskih oseb =
serija govornih dejanj formira dramski kontekst. Dramski dialog je gostejši, ker ni
pripovedovalca.

GOVOR DRAMSKIH OSEB je vedno govor v prostoru in času, zato mora naše branje
opremljati govor s časovnimi in prostorskimi določili. Prostorskost dramskih besedil je vedno
funkcionalna - usmerjena v praktično ponazoritev. Prostor postane tisti element, ki najbolj
eksplicitno povezuje dramsko besedilo z uprizoritvijo.

Poniž: »to pa pomeni, da je naše branje dramskih besedil, če želi biti učinkovito, vedno
dvojno branje – na sleherni točki zna prebrano besedilo prenesti v potencialno uprizoritev, a
zna hkrati tudi v dr. uprizoritvi najti in strukturno določiti elemente literarnega.«

Drama funkcionira na dva načina:
    - besedilo (branje)
    - dramska uprizoritev (gledanje)
Drama kot literarno besedilo je sestavljena iz jezikovnih znakov, drama kot gledališka
uprizoritev pa je sestavljena iz jezikovnih in nejezikovnih znakov (prostor, gibanje, mimika).
Zato tudi branje poteka drugače kot spremljanje gledališke uprizoritve. Pri branju
dekodiramo črkovne znake in tvorimo mentalne uprizoritve, zaporedno sestavljamo
informacije v primerjavi s spremljanjem uprizoritve, ki zahteva multisenzorično percepcijo
(vidno in slušno hkrati). To pomeni, da zaznavamo vizualne in slušne znake hkrati.

Ali je dramsko besedilo le predloga za odrsko uprizoritev ali je avtonomno, samozadostno
besedilo? Ni enoumnega odgovora.

Tudi teorija drame se je zavzemala za prevlado besedila nad uprizoritvijo – to doseže vrh z
bralno dramo.
Konec 19. stoletja se s pojavom režiserjev pojavi razumevanje gledališča kot samosvoje, od
literature neodvisne umetnosti.
Danes imamo različne gledališke prakse.




                                                                                            4
Ko avtor piše drame, spremlja, vključuje recepcijske zmožnosti bralca in gledalca. Drama za
zelo razvejenim dogajanjem povzroči, da se bralec izgubi. Klasicizem – pravilo o trojni
enotnosti – vključuje tudi tehnične zmožnosti.

Današnji dramatiki ne morejo mimo temeljnih vodil, ki zadevajo bralca. Zaradi odsotnosti
pripovedovalca je potrebno dogajanje, ki sledi zaporedju dogodkov. Ni skokov v preteklost,
ne dopušča simultanega dogajanja. To lahko izrazijo pisma, sli, osebe, ki poročajo, kaj se je
zunaj, v preteklosti zgodilo. Funkcije prihodnosti prevzemajo rekviziti, sanje …
Čas drame je vedno sedanjost, v katero lahko vdira preteklost in lahko se navezuje
prihodnost.
Za uprizoritev drame je značilno, da se ne moremo vračati, zato mora biti obseg primeren
gledalčevim zmožnostim. Predvaja se na omejenem prostoru – oder.
Drama se začne tik pred usodnim dogodkom – to pripomore k ekonomičnosti.

Ko beremo, beremo dramatikovo besedilo. Ko gledamo, gledamo uprizoritev, katere del je to
dramsko besedilo, a uprizorjeno glede na režiserjeve, gledalčeve oči, primerno recepciji
tistega časa. Dramatik vedno piše za svojo sočasno publiko. ??? Uprizoritev pa se prilagaja
sočasnemu bralcu → sledi:
sprejemnik drame je trojen:
     - bralci drame;
     - režiserji, igralci;
     - gledalci.
Če besedilo beremo, beremo sami, naše reakcije so individualne. Uprizoritve so del kolektiva
– smeh, ploskanje – gledalec se odziva glede na drugega.



2 TRENUTNA SITUACIJA
Dramska besedila se bistveno manj tiska, že uveljavljene avtorje bolj.
Nekatere sodobnike gledališče natisne v gledališkem listu.
Tretja možnost: revialne objave:
   - Sodobnost;
   - Dialogi;
   - Literatura.

GLEDALIŠČA:
    - v okviru gledališke hiše – institucionalno;
    - ulično gledališče, …
Ljubljana: MGL, Glej, Drama, Mladinsko gledališče.
Kranj: Prešernovo gledališče Kranj.
Maribor: Drama SNG Maribor.
Nova Gorica
Ptuj: Gledališče Ptuj.
Celje: Gledališče Celje.

Slovenske dramske novitete so redke, kvaliteta ni najboljša, uprizarjalna politika: eno
tradicionalno in eno sodobno besedilo.
DN: poglej izbor sln. tekstov v sezoni 2006/07



                                                                                           5
FESTIVALI:
  1.) Teden slovenske drame v Kranju
  - izpostavlja slovensko dramatiko in uprizarjanje del slovenskih dramatikov
  - podelijo Grumovo nagrado – denar, uprizoritev, prevod v angleščino, objava
  - organizirajo delavnico dramskega pisanja.

       2.) PreGlej
       - namenjeno srečevanju mladih dramskih avtorjev – uprizarjajo bralne uprizoritve, da
           vidijo napake.

Grumovo nagrado podeljujejo od leta 1979; največkrat nagrajeni so
   - Zupančič;
   - Jovanović;
   - Jančar.



3 IVAN CANKAR (1876–1918)
Še danes velja za največjega slovenskega dramatika. Napisal je sedem dramskih tekstov – na
prvi pogled majhna številka, a pomemben prispevek k razvoju slovenske drame – modernizira
in evropeizira slovensko dramatiko.
Njegovo dramsko pisanje je pomembno za razvoj slovenske literature. Pred njim je bila
dramatika v povojih. Po uspešnih začetkih z Linhartom je dramatika stagnirala. V dramatiko
vpeljal tiste tokove, ki so bili takrat vodilni v Evropi.

Njegovo zanimanje za dramatiko sega že v njegova srednješolska leta – enodejanka, ki jo je
pokazal Ignaciju Borštniku1 – izjemen igralec, pobudnik za razvoj dramatike. Borštnik mu je
svetoval, naj tekst še malo popravi – leta 1892.
Ignacij Borštnik je bil pobudnik za nove smeri in besedila. Bil je tudi prevajalec, režiser in
cenjen kot igralec. Cankar ga je zelo cenil. Leta 1892 ga je Cankar poiskal in mu prinesel svoj
rokopis (kasneje napiše, da je bila to zelo bedasta enodejanka).

1892 je bilo na novo zgrajeno in ustanovljeno deželno gledališče v Ljubljani (kjer je danes
opera). Šele tega leta je bil uprizorjen prvi Ibsen na slovenskem: Nora. Leta 1896 prvi
Shakespeare: Othello, leta 1899: Hamlet.
Zasluge za to ima Cankar, ki je tudi prevajal. Prvi je v slovenščino prevedel Hamleta, a to ni
čisto res, ker so imeli že prej prevod, on le popravil in poskrbel za izdajo (1899).
Prvi Moliere je bil uprizorjen šele leta 1907.
Uresničena je tudi zamisel o kmečki drami.

Zakaj je Cankar napisal samo sedem dram?
Pisanje dram je najtesneje povezano s slovenskim gledališčem, ki pa je bilo takrat njegovim
dramam nenaklonjeno.

Želja po pisanju dramatike je bila v Cankarju prisotna že od dijaških let. Cankar se je ves čas
zavedal potrebe po izvirni slovenski drami.


1
    Borštnikovo srečanje: v ospredju je gledališka dejavnost – izberejo uprizoritve preteklega leta.


                                                                                                       6
Pismo bratu Karlu (1899): v njem je zapisal, da se je prijel dramatike, da mora v dramatiki
napraviti nekaj mojstrskega, tudi če napreduje počasi. V dramatiki je njegova želja, v tem sta
njegova moč in talent. Čutil je, da ima predispozicijo za pisanje dramskih besedil. »Kadar
pišem dramo, je oder pred mojimi očmi.« Zanj ni drama zgolj bralna drama.
Ves čas je mislil na gledališko uprizoritev in slovensko publiko. Pogosto je naletel na
nenaklonjenost gledališkega vodstva, ki je prednost dajalo t. i. narodnim igram (slovenski
teksti, slovenske stvarnosti, patetična gesla).
Njegova dela so na oder pogosto prihajala z zamudo.

Prvo delo, ki nosi naslov drama: Romantične duše (slogovno neenotne).

DRAMSKA DELA:

(*leto, ko je delo napisal (nastanek), ** knjižna izdaja, *** uprizoritev)

    1.) Romantične duše
(1897*, 1922**, 1922*** – tega leta bile napovedane, vendar so bile malo pred
uprizoritvijo odpovedane)
    2.) Jakob Ruda (1898, 1900, 1900)
    3.) Za narodov blagor (1900, 1901, 1906)
    4.) Kralj na Betajnovi (1901, 1902, 1904)
    5.) Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1907, 1907, 1907)
    6.) Hlapci (1909, 1910, 1919)
    7.) Lepa Vida (1911, 1911, 1912)

Prve štiri drame so nastale v zelo kratkem času. Nato premor (1901-07), posveti se daljši prozi
– Na Klancu, Martin Kačur.
Med leti 1901 in 1907 ne napiše ničesar, ampak je dokumentirano iz pisem, da je imel
številne ideje za dramska besedila, 11 zasnutkov, ki pa se potem niso realizirali (noben ni
ohranjen). Del krivde nosijo domače gledališke razmere.
Pohujšanje (1907) je napisal, pripravil za natis v dveh tednih.

Glavna ovira je za Cankarja bil ves čas Fran Govekar, ki je bil več časa vodja gledališča
(gledališki režiser) – z njim je bil ves čas v sporu. Polemike doživijo vrh v t. i. pravdi o
Krpanovi kobili. Cankar se odloči, da dokler bo Cankar na oblasti, ne bo poslal nobene drame
v gledališče.
Za narodov blagor doživi premiero v Pragi (takrat je tam prebivala Zofka Kveder, ki je
poskrbela, da je bila drama uprizorjena leta 1905, šele leto kasneje bila uprizorjena v
Ljubljani).

Govekar je zagovarjal narodne igre, realistično klasiko. Ob uprizoritvi Martinove kobile je
nastala pravda s Cankarjem, ki je dosegel, da so Govekarja za leto in pol odstranili (namesto
njega je bil Friderik Juvančič (1906), ki je bil naklonjen Cankarju in evropski dramatiki.
Tako leta 1907 dobimo na slovenski oder tudi Moliera, isto leto tudi Pohujšanje.
Ampak njegova sreča ni trajala dolgo. Pri Hlapcih se je spet zataknilo – so cenzurirani,
Govekar se vrne v drugi polovici 1907. Lepa Vida pa ni delovala nevarno, zato ni bilo težav.
Pohujšanje v dolini Šentflorjanski velja za najbolj svetovljanski tekst, ponuja številne
interpretativne možnosti.
Hlapci pa veljajo za najbolj izvirno, samosvoje delo. To besedilo je najbolj Cankarjevo, zlasti
v idejnem smislu.


                                                                                             7
Lepa Vida – drama s številnimi simbolističnimi značilnostmi, v tem pogledu je bila novost.
Preseneti z motiviko, razpoloženjem, slogovnimi značilnostmi in ??osv. hrepenenjskim
motivov. Tekst se je zdel neškodljiv.
Leta 1913 poroča, da pripravlja tekst Starec, a ta ne nastane. Ukvarja se s krajšo prozo.
Cankarjeva besedila so še danes aktualna – vsako leto se znajdejo na odru katerega od
slovenskih gledališč.

   -   SNG Drama: Romantične duše, Zupančič: Razred, Berger: ??Zvoniki, ??Svetfran:
       Ojdip v Korintu, Ž. Petan: ??,
   -   Mladinsko gledališče ?? Fragile
   -   MGL: Boris A. Novak: Lipicanci gredo v Strassburg, Kim: Komljanec

Cankarjev založnik je bil Lavoslav Schwentner, danes Schwentnerjeva nagrada za
založništvo.


3.1 ROMANTIČNE DUŠE (1897–1902)
   -   Dramatična slika v treh poddejanjih –

Čas: sodobni – en dan, naslednji dan, čez 2 meseca.
Cankar jo je napisal od 29. julija 1897 do 2. septembra 1897 (napisal jo je v 2 mesecih).
Tekst je že bil najavljen za uprizoritev, a do tega ni prišlo, ker gre za nezrel prikaz slovenske
družbe in morale.

Glavna oseba je dr. Mlakar: advokat, vplivni politik, državni poslanec. Ima razgibano
(svobodno erotično) življenje, različne ljubice. Mlakar se nasiti javnega življenja, odvrne se
od politike, razlog za to pa je ljubezen – bolehna krhka Pavla.
V njem se prebudi hrepenenje po nekem višjem svetu lepote, resnice, čiste sreče in ljubezni.

Čeprav gre za začetniško delo, so pomembne kot idejno izhodišče vseh kasnejših Cankarjevih
iger. V tej igri se že kažejo ideje in problemi, ki jih Cankar kasneje razvije v svojih dramah.
Romantične duše so »tisti, ki stoje najglobokeje v blatu, a gledajo v nebo in sanjajo o
lilijah«. Taka sta Mlakar in Pavla.
Drama je sicer problemsko, motivno in slogovno neenotna, prinaša pa duh moderne. Cankar
drame ni popravljal. Njeni motivi se izkristalizirajo in celo osamosvojijo v poznejših dramah:
volja do moči, kritika na račun malomeščanstva, hrepenenje.

Motivi:
   domovina, politika – prvi del je kritika, satira na račun malomeščanstva, svetohlinstva,
       politični boj in fraze (osamosvoji se v Za narodov blagor)
   hrepenenje (drugi del),
   volja do moči, oblast – tip osebe, ki misli, da je samozadostna (ta se osamosvoji v
       Kralju na Betajnovi – Kantor).

Nekonformistični junak – takšni so Ščuka (ZNB), Jerman (H), Maks (KNB).
Tekst je nastal iz različnih vzgibov. Po eni strani je želel prikazati domače razmere, po drugi
nanj vpliva Dunaj, kjer je spoznal nove tokove. Ta drugi del se premakne v naslov.




                                                                                               8
Izhodišče: Mlakar (vpliven politik, neki Don Juan) spozna krhko dekle, Pavlo. Pusti politiko,
želi si nekaj več. Doktor Delak (njegov politični nasprotnik) izkoristi njegovo omahljivost,
napove shod. Pavla se takrat odseli s Strnenom (ta je bil Mlakarjev prijatelj) v Trst. To
Mlakarja tako potre, da se iz razočaranja vrne v politiko. Tretje dejanje se dogaja dva meseca
kasneje. Mlakar izve, da se je Pavla še bolj bolna vrnila, gre k njej, medtem zunaj kričijo, da
je Mlakar zmagal na volitvah. ?Pavla umre.


3.2 JAKOB RUDA (1898–1900–1900)

Kos: »To je literarno najbolj konvencionalno besedilo, najmanj osebno. Malo je značilnosti
oz. značilnih Cankarjevih idej.«
Literarni zgodovinarji pravijo, da je ta drama najbolj pod vplivom Ibsena (motivi, teme,
oblike). Ibsena se smatra kot mejnik za moderno dramatiko.

Vse prvo dejanje je pripravljanje atmosfere.
Dramo je pisal Cankar pri svojih sorodnikih v Pulju, na morju, »v pustem vročem istrskem
gnezdu«. Konča jo poleti 1898. Dopisoval si je z Ano Lušinovo. Bil je zaljubljen v njo, po
njej je Anin lik. Dopisoval si je tudi z Župančičem in bratom Karlom

Pismo Cankarja Ani: »negotova prihodnost ob ljubljeni osebi je boljša kot pa nesrečno
življenje v gotovosti«
Pismo Cankarja Župančiču2: »ako bi imel denarja in časa, bi spisal zadnji dve dejanji še
enkrat. Vsebina je navadna in plitva, tako da me skrbi. Dobra je ekspozicija.«

16. 3. 1900 je bila premiera, aprila knjižna izdaja. Njega takrat ni bilo, ker je bil že na Dunaju.
Pisal je Karlu, naj gre on na premiero in mu poroča, ker ne zaupa medijem.
Tudi Finžgar v Slovencu (katoliški časnik) ga je hvalil. Cankarjev komentar na to je bil, da če
ga hvalijo, je to nekaj sumljivega. Uspeh ga je vedno nekoliko plašil.
Naslovno vlogo je igral Ignacij Borštnik, ki je takrat deloval v Zagrebu. Cankarjevo besedilo
je priporočil in bilo je istega leta uprizorjeno v Zagrebu. Tu pa predstava ni preveč uspela.

Ljubezenske zgodbe so pri Cankarju zelo shematične in narejene po istem kopitu. Premožen
snubec pri njemu nikoli ne uspe.
Pomembna je Cankarjeva zveza s Štefko Loffer. Bila sta zaročena, a Cankar se je ustrašil in
omahnil.
Grumovka je edini ženski lik, ki je aktiven; je akterka.
Gre za dramo v treh dejanjih, prizorišče je ves čas enotno – soba v hiši Jakoba Rude.

Jakob Ruda (osrednja oseba) je posestnik na Drnovem (okolica Vrhnike). V prvem prizoru
izvemo, da je posredno povzročil smrt svoje žene (pohajkuje, zapravlja denar, ona pa ga doma
ljubeče čaka in usiha). Ruda propade. To je predzgodba, iz katere izhaja osrednji motiv drame
– etična krivda in očiščenje.
Sedanjost je obračun s preteklostjo. V njem je občutek krivde. Svojo ženo je ljubil, a se je
tega zavedal prepozno. Ima hčerko Ano, za katero se zanima bogat trgovec Peter Broš.
Temeljno vprašanje je, ali bo Ruda prodal svojo hčer. Jakob čuti, da s to poroko nekaj ni v

2
  Schwentnerjeva nagrada za založništvo se imenuje po Cankarjevem založniku. Cankarja so same finančne razmere silile k
velikemu produciranju. Bil je prvi poklicni pisatelj pri nas, ves čas je lovil roke za oddajo




                                                                                                                     9
redu. Ni naiven. Peter Broš naj bi se poročil z Ano, ker je na Jakobovem posestvu premog.
Gre za gospodarske interese, saj se je takrat zidala železnica, ki bi naj potekala čez posest.
Zraven je še drugi interes, ??»zraven imeti mlado telesce«. Brošu očitajo, da so njegovi
nameni nepošteni.
Protijunak je Ivan Dolinar, slikar3 (ki se vrne domov. Izkaže se, da je bil pred odhodom
zaljubljen v Ano in ona mu je čustva vračala. Ko prideta mlada dva skupaj, se njuna čustva
zopet obudijo.
Drugo dejanje: priredi se veselica na čast Brošu in Ani. Vrhunec drugega dejanja sta dva
daljša Rudova monologa – vprašanje je, kaj lahko naredi, da bo dejanje popravil. Ana je
pokorno dekle, pripravljena se je podrediti očetovi volji – Cankarjeve ženske so žrtve, so
pasivne.
V tretjem dejanju se zabava nadaljuje. Ruda se sreča z Ivanom Dolinarjem in trgovcem
Dobnikom. Pri njiju išče, kako naj poravna svojo preteklo krivdo. Edini izhod vidi v smrti.
Gre za motiv krivde in očiščenja. Za to nima poguma. Pogum išče pri Dobniku in Dolinarju.
Jakob se odloči, da je samomor edina rešitev – prostovoljna smrt. O tragičnem dogodku
Cankar samo poroča. Nek »sel« sporoči, da je videl, kako je šel proti skalam in potem ga ni
bilo več na skalah.
V tej drami je nov motiv etične krivde in očiščenja. Jakob se zaveda, da se greha ne da
izbrisati iz duše. Naredil je krivdo zoper ljubezen. Celotna drama je boj s samim seboj in
spoznanje, da je smrt edina rešitev – s smrtjo je mladima omogočil novo življenje.
Težišče drame je na Rudovi osebni drami.

Ibsenov vpliv na Cankarja:
Ibsen je največji dramatik v 2. polovici 19. stol. S Cankarjem sta si podobna v notranjem
idealizmu – da se svet da popraviti. Predvsem v 3 tekstih kritiki priznavajo Ibsenov vpliv:
    - Strahovi,
    - Rosmersholm,                 Ti vplivi so motivni in povezani tudi z dramsko tehniko.
    - Johann Gabriel Borkman.
Motivne vzporednice:
  - motiv zgrešenega zakona Jakoba Rude in Marije
  - motiv prisiljenega zakona z neljubim človekom zaradi materialne koristi (Ana in Borš)
  - kazen za greh iz preteklosti – Ruda ima občutek krivde, tega greha se ne da izbrisati,
      kazen za greh je prostovoljna smrt,
  - pri Ibsenu gre za motiv dednosti – tega Cankar nima.
Dramska tehnika:
Ibsen je v veliki meri vplival na evropsko dramatiko, ker je do podrobnosti razdela analitično
tehniko (preteklost se kaže skozi sedanjost); gre za nekakšno predzgodbo.
Razlika Ibsen : Cankar:
   - Ibsen predzgodbo počasi razkriva, Cankar pa v eni potezi (kasneje ni več napetosti),
   - večja koncentracija oseb, enotnost prostora,
   - ustvarjanje atmosfere (Ibsen ustvarja atmosfero doma tik pred katastrofo); v tekstu
      Jakob Ruda ni v ospredju kritika malomeščanstva, temveč ?kaj Ruda s samim sabo
      zaradi nemoralnega življenja, sledi obračun s samim sabo.




3
 ima + lastnosti: nosilci pozitivnih lastnosti so pri Cankarju umetniki, vagabundi, ne pa predstavniki politike,
gospodarstva),


                                                                                                                   10
3.3 ZA NARODOV BLAGOR (1901 –1901 –1906)

Dramo konča avgusta 1900 – čas Cankarjevega gibanja na Dunaju. Nese besedilo k založniku,
ki predlada, da če hoče, da se to objavi, naj določene stvari popravi in omili, izpusti rezke
pripombe. Cankar je pobesnel. Mislil, da je delo tako dobro, da ga ne more popraviti.
Vznemirilo ga je mnenje založnika, naj kakšne duhovitosti izpusti.
Marca 1901 delo izide v nespremenjeni obliki. Med ljudmi je bilo veliko zanimanje. Za
dramske osebe so iskali aktualne osebe v politiki. Zataknilo pa se je pri prenosu na oder.
Cankarju ni bila naklonjena politična javnost niti vodstvo gledališča. Govekar je bil užaljen,
ker se je prepoznal v liku Siratke in tudi drugi so ugibali, kdo je kdo.
V pismu bratu je napisal: »Osebe se menjajo, stvar ostane.« To je geslo, da je ta komedija
uspešna še danes.
Krstna uprizoritev je bila leta v Pragi leta 1905, po posredovanju Zofke Kveder. Leta 1906
Cankar izjavi, da dokler bo Govekar, ne bo nobena njegova drama uprizorjena. Sledi
Govekarjev odstop … 13. 12. 1906 dramo uprizorijo v Ljubljani.

Cankarjeva »klasika«, satira namenjena klerikalcem in liberalcem.
Spodbuda za dramo: domače politične razmere, dva veljaka se borita za nasledek.
Ne gre mu za prikaz aktualnega političnega življenja, temveč gre za prikaz gneva, ki se je v
njem nabral – zlagano naprednjaštvo, patriotično navdušenje, liberalnost in zlagana morala.
NAMEN: razgrnitev našega življenja, razmer, poiskati neko nadčasovnost.
Večna aktualnost teksta.
Če bi Cankar hotel smešiti konkretne ljudi, bi satira imela le zgodovinsko težo.
NASLOV: je mišljen satirično, v naslovu je i d e j a – osebe ves čas ponavljajo, da delajo za
narodov blagor, kar postane leporečniška fraza, za katero se skrivajo sebični interesi

Cankar besedilo označi za komedijo v štirih dejanjih, vsako se dogaja pri enem od političnih
veljakov. Ima 75 prizorov, kar je zelo veliko. Igra je zato izredno dinamična. To je tudi proces
moderne drame.
Sodobno v drami ZNB: ni čisti žanr – koliko je to sploh komedija. Vsako dejanje se zaključi z
vrhom, ni le enega vrha v drami.

OSEBE: Osebe so večplastne. Grozd, Gruden, Gornik.
Grudnovka je zelo izdelan lik v Cankarjevi dramatiki, je največ časa na odru.
Ščuka se bolj malo pojavlja, je nosilec ideje, a stranska oseba. Ščuka naj bi bil nosilec
Cankarjevih nazorov – želja po tem, da se svet da popraviti. Že ime ima različno kot ostali.
»Resnica mora priti do ljudi, resnice ne moremo prikrivati.«
Pri Grozdu je najbolj izražena volja do moči, do oblasti. Pri njemu se zgodi preobrat, ko
ukaže Ščuki, da mu zaveže čevelj in mu ta zaveže napačni čevelj. Takrat mu pade
samozavest. Nato še njegove sanje (bil je na vrhu, a v sami spalni srajci). Njegovo prepričanje
v sebe začne padati.
Gornik – sproži spor, zato je ključni element, nič ne naredi, pa je že kar kriv (naj bi snubil
Matildo in Grudnovko). Rad ima svoje mirno življenje.
Te tri osebe so večni liki, primer današnje družbe:
    - Gornik – pasivni princip;
    - Ščuka – aktivni;
    - Grozd (nasilje), Grudnovka (erotika)– vsako situacijo obrnejo sebi v prid.




                                                                                             11
1. dejanje: Grozd (politični veljak: »meni je prvo moj blagor«) praznuje šestdesetletnico,
osebe mu prihajajo čestitat. Mermolja ima govor poln fraz. Tekom drame ponovi večkrat isti
stavek: »Meni se zdi, da je to zelo pomemben dogodek v razvoju našega naroda.« Ščuko
?zgodba ves čas teži. Gruden je Grozdov tekmec, pride s ženo, tukaj sta še prijatelja. Čakajo
pa Gornika, ki je pred nedavnim prišel v mesto in ima denar ter ugled. Grozd in Gruden
začneta spletkariti drug proti drugemu (umetelni paralelizmi). Drug drugega blatita s sočnimi
izrazi. Sledi politični razdor. ?? (op. MP: a že tu?)

2. dejanje: Grudnova žena Helena, lepa in pametna, je strateg, po svoje je notranje
neizpolnjena. Želi na svojo stran pridobiti Gornika (se lepo drzno obleče, nališpa, potoži
Gorniku nad prvo gubo, ki se ji je naredila – Gornik jo tolaži, nasede – zmoti ju Gruden).
Stranske osebe prehajajo iz enega tabora v drugega. Počasi omahujejo, obnašajo se po vetru.
Vrh je, ko Helena skuša zapeljati Gornika.

3. dejanje: Gornik ima vsega dovolj in se odloči, da bo odpotoval. Obiskujejo ga osebe.
Ščuka je novinar, zaposlen pri Grozdu. Vrh: ko Grozd Ščuki ukaže, naj mu izkaže ponižnost
tako, da mu zaveže čevelj. Ta mu zaveže levega – se upre in postane individualni upornik.

4. dejanje: Pri Grozdu. Grozd se slabo počuti zaradi čevlja, ki je zavezan na napačni nogi –
zavrzovanju da težo – problematizira malenkost in to sproži spor. Gornik spozna, da ga vsi
izkoriščajo zaradi denarja. Vrh je, ko Siratka prebere Ščukov govor. Gruden in Grozd
postaneta spet prijatelja, ker imata skupnega sovražnika zunaj.

Tekst ima 4 dogajalne ?pramene in 4 dejanja:
   - boj za pridobitev naklonjenosti bogatega in uglednega tujca (Grozd–Gornik–Gruden)
        politična dimenzija
   - prehajanje stranskih oseb iz tabora v tabor in iskanje sebi najboljše pravice (Klander,
       Siratka)
   - dva ljubezenska trikotnika (Gornik–Matilda–Kadivec, Gornik–Gruden–Grudnovka)
   - Ščuka – prebujena vest, ki vodi v por in željo po spremembah.

Cankarju ni šlo le za politično satiro, dimenzijo – to presega, gre širše v razgaljenje javnega
delovanja, ki se kaže kot laži, sprenevedanje, prazne besede, opravljivost, moralna sprijenost,
obračanje oseb po vetru.
Stranski elementi:
Mlada Matilda. Grozd jo nameni Gorniku za ženo, vendar ona ima ljubezensko zgodbo s
Kadivcem.

Kdo je g la v n a o s e b a te igre?
Ena od idej je, da glavne osebe ni, glavna oseba je politično ozračje.
V ospredju so Grozd, Gruden in njegova žena, ?Ščuka ter Gornik.
Težko rečemo, da je ena oseba glavna – tako tekst omejimo.

Gruden od 1. dejanja naprej izginja, aktivno vlogo prevzame Grudnovka.
Funkcija, oznaka Grudnovke (2. dejanje, 11. prizor):
   - njena taktika je v nenehnem približevanju in oddaljevanju. Helena mu ponuja svoje
       telo, mogoče tudi dušo ali pa tudi ne. Da ga zapelje mora najprej presoditi, kakšen
       človek je, nato stavi na svojo ženskost, da ga omreži;
   - atmosfera: večer, mrak, samota, rože v sobi – rahlo dekadentno vzdušje.



                                                                                            12
   -   odnos Grudnovke do lastne lepote – drugi jo vidijo kot lepo, vzame dih, gubice. Je
       ženska, ki presega svoje življenje, je čustveno neizživeta, ob možu se dolgočasi. Ves
       čas ima distanco do svoje lepote, sveta, … je a k t e r k a , zato ima posebno mesto v
       Cankarjevi dramatiki.

Režiser, ki se je največkrat ukvarjal s Cankarjem, je Mile Korun – knjiga Režiser in Cankar.

Vinko Moderndorfer: Limonada Slovenica – posnema Cankarja – 2 politični opciji, ki iščeta
skupnega kandidata za predsednika; ena od tajnic Helena ga skuša zapeljati – a bolj trivialne,
izpraznjene osebe. A v tem tekstu ni nikogar, ki bi nadomestil Ščuko.

Za narodov blagor ni komedija v čistem smislu. Zvrstno je zelo neenotna, neenotnost je
značilnost moderne drame. Je satirična komedija, deloma meščanska drama (zlasti z osebo
Ščuke). V njej so tudi elementi vodvila: nečakinja Matilda in njen fant Kadivec. (Vodvil je
lahkotna komedija, njen avtor je Eugene Scribe.)

Kaj v komediji dela Ščuko kot resnega junaka? Ves čas je nezadovoljen, ciničen, ves čas ga
nekaj grize, iluzijo komedije pri bralcu razbija. Ima svojo vest in prepričanje (to ponovi Maks
v Kralju na Betajnovi).
ŠČUKA             MAKS                   JERMAN
             (še ni glavna oseba)       (glavna oseba)

Komični elementi:
  - preizkušene komične situacije: nasprotje med videzom in resnico;
  - ljubezenski zapleti in iz njih izvirajoča erotika;
  - smešenje splošnih človeških napak in slabosti;
  - smeh na račun države in oblastnikov.


Vplivi za dramo:
    oblika vodvila (te drame so bile v tistem času v Ljubljani uprizorjene),
    Gogljev Revizor,
    deloma tudi Ibsen s poudarjeno moralno etično problematiko (Ibsenov vpliv je najbolj
       viden v igri Jakob Ruda).

Pri Romantičnih dušah je poudarek na tipu oseb. Isto velja pri Za narodov blagor. V obeh
dramah je prizorišče meščanski salon.

Pri Jakobu Rudi in Kralju na Betajnovi je poudarek na glavni osebi (to se vidi že v naslovu).
Cela drama se odvija na domu Jakoba Rude oz. na domu kralja na Betajnovi. Oba sta trška
mogotca.




                                                                                            13
Romantične duše         Jakob Ruda               Za narodov blagor          Kralj na Betajnovi
meščanski salon         Dom Jakoba Rude –        meščanski salon            dom kralja na Betajnovi   KRAJ
                        trg, trški mogotci                                  trški          mogotci:
                        Drenovo (posnetek                                   Betajnova
                        Vrhnike)                                            (posnetek Vrhnike)
Mlakar                  motiv etične krivde      politika, oblast           Jožef     Kantor      –
(lahkoživo življenje,   in očiščenja,            »kramarji z ideali«        bogastvo, oblast
politika, oblast,       tu ni politike,          Grudnovka – edina, ki si   Nina,
hrepenenje)             težišče je osebna        upa                        Krnec,
Pavla                   drama                                               Maks (ponos, resnica)
                        Ana + Broš (€)           Matilda + Gornik (€)       Francka + Franc (€)
                              + Dolinar                  + Kadivec                    + Maks
                              (Cankarjev glas)   Ščuka



3.4 KRALJ NA BETAJNOVI (1901–1902–1904)

O S E B E : Glavna oseba je Jožef Kantor, kralj (metaforična oznaka), zgoščena podoba
moči in nasilja podeželskega kapitalista. Finančna moč mu omogoča oblast. Skozi igro se
razkrije, da je umoril bratranca ter ugonobil trgovca in gostilničarja Krneca.
Člani njegove družine: žena Hana, hči Francka, sinova Pepček in Francelj, pri njih živi še
bratrančeva hčerka Nina.
Za Francko se zanima relativno premožen snubec Franc Bernot. Spet se vrne iz tujine Maks,
Krnecov sin, ki je prej prijateljeval s Francko. Maks je označen kot vagabund. Je idejni
nasprotnik Jožefa Kantorja. P o n o s je osnovno moralno vodilo, po katerem Maks
funkcionira. Maščeval bo propad svojega očeta.
Kantorjeva podla dejanja skozi igro prihajajo na dan. Kantor se odloči, da bo poslal Nino v
samostan, ker ga preveč spominja na brata, zločin. Zaveda se, da ga ljudje prezirajo in da
nima pravega ugleda. Zato se odloči, da bo kandidiral za poslanca na državnem zboru.
Njegove vrednote so:
    - bogastvo in
    - oblast  to dvoje že ima
    - slava (želi pa si ugled in slavo).
Kantor si mora pridobiti nekoga, da ga bo podpiral. Odloči se, da bo župnika podkupil, da bo
o njem govoril pozitivno. Cena je obnova župnišča in nov hlev – kritika klerikalske morale.
Edina oseba, ki mu še nasprotuje je Maks. Maks deluje na Kantorjevo podzavest. Uprizori
MIŠNICO (Hamlet : Klavdij = Kantor : brat). Privije luč in pove zgodbo o tem, kaj se je
dogajalo. Prebudi se Kantorjeva podzavest in spomini prihajajo zopet na plan. Želi zadaviti
Krnca, prihiti Nina - Maks pokaže, česa je Kantor sposoben. Kantor vse prenaša na sanje,
vedno, ko kdo omeni ta dogodek, govori: »bile so le sanje«.

2. dejanje: Nina odhaja v samostan. Vse osebe se pridejo poslovit. Pride Franc s puško, ki jo
pusti v kotu. Kantor ve, da Maks pozna resnico, pripravljen je dati karkoli, da bi molčal. Maks
pa se je pripravljen vsemu odpovedati za svoj ponos. Funkcija Maksa: da v v Kantorju vzbudi
vest (Cankarjeva etična načela).
Kantor mora naprej, tudi če ležijo na njegovi poti trupla.
Vsi se poslavljajo od Nine, odhajajo. Odhaja Maks, Franc in Kantor s puško. Potem izvemo,
da je ta puška (Kantor) umorila Maksa.
Tu se Hana prvič oglasi in pove, da tako ne gre več naprej – videla ga je s puško – Kantor ji
reče, da se ji je sanjalo. Pride delavka, ki jo je Kantor spravil na dno, da bi zaposlil njenega
moža, a jo je Kantor brez srčno zavrne. Prideta dva predstavnika oblasti: sodnik in adjunkt.
Kantor čuti, da se mu čas izteka. Pove: »Jaz sem ga ubil.« Tega Kantorju nihče ne prizna, niti


                                                                                                         14
ne verjame. Krivdo pripišejo Francu – njegova puška, ljubezenski trikotnik, mislijo, da ga
Kantor le ščiti. Kantor spozna, da se ga ljudje bojijo. Ljudje nočejo videti resnice, njegovo
oblast potrebujejo, ker so sami slabiči. Nato sam reče, da potem pa res nisem kriv.
»Ni greha tako velikega, da bi se mogel spotakniti obenj.«
Filozofija Kantorja je, da če hočeš kaj doseči, ne izbiraš sredstev, ampak greš naprej.

Tudi tu je vedno isti princip ljubezenskega trikotnika.
Cankar simpatitizira z Maksom – branilec pravice in resnice tudi za ceno lastnega življenja.
Po J. Kosu je ta drama najbolj dramatična.

Iskali so VPLIV NIETZSCHEJA in njegove filozofije o nadčloveku – übermensch, ki je
tako sposoben, da mu ni treba upoštevati moralne in etične oblasti. Etična načela ne veljajo.
O vplivu Nietzscheja na slovensko literaturo je največ pisal Matevž Kos. Pravi, da pri
Cankarju ne gre za direkten Nietzschejev vpliv, ampak bolj za vpliv n i č e j a n s t v a , kot
so ga preučevala številna literarna dela na prelomu stoletja.

Drugi vplivi:
   - SHAKESPEARE
   - IBSEN: - Stebri družbe (isti tip osebe, kot je Kantor – meščanski veljak)
              - Divja Račka (oseba, ki želi razkrinkati nemoralna dejanja)

Po prvih treh igrah je sledil šestletni premor. V tem času je Cankar stopil v različne polemike
z Govekarjem. Vrh tega spora je v pravdi o Krpanovi kobili.


3.5 POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (1907–1907 –1907)
   -   Farsa v treh aktih -

Prva uprizoritev je bila 21. 12. 1907. V 14 dneh je dramo spravil na papir in v gledališče.
Podnaslov: Farsa v treh dejanjih.
Gre za novo obdobje v Cankarjevi dramatiki – novi elementi.
Več je fantazijskega oblikovanja, osvobodil se je navezanosti na župnišče. V tem besedilu se
najbolj približa dramatiki dekadence in simbolizma:
    - opis prizorišča (kot Tisoč in ena noč), preproge itd. delujejo na senzualen občutek
        gledalca.
    - opis obleke;
    - veliko je poudarka na scenskih elementih.
Ne gre za nov motiv, uporabil ga je že v novelah.
Drama je zrasla iz enakih miselnih osnov prejšnjih iger: obračun s svetohlinsko moralo
slovenske družbe, lažna morala. Kaže se na zunaj z malomeščani, ki se skrivaj predajajo
pregrehi. Zraven sta še dva motivna sklopa:
    - motiv umetnika, ki je (samo)izobčenec iz družbe, ki ga ne sprejema (to je Cankarjeva
        usoda);
    - motiv tujstva in domačijstva.
Temeljni motiv je dolina Šentflorjanska: podoba vase zaprte in v svoji samozadostnosti
pokvarjene družbe.
Zanimiva je interpretacija Josipa Vidmarja: »dolina Šentflorjanska je prispodoba za
slovensko domovino, pohujšanje pa Cankarjeva umetnost«.
Cankarjeve drame so bile označene moralno (tiste, ki pohujšajo, kvarijo ljudi), ne pa estetsko.



                                                                                               15
Pisal je Schwentnerju: »Stvar je največja hudobija, kar sem jih doslej napisal … moral boš na
stežaj odpreti denarnico, s kislim obrazom seveda.«

Farsa je sestavljena iz treh dejanj. Na eni strani so tujci, ki pridejo v dolino Šentflorjansko, na
drugi strani tipični predstavniki malomeščanstva – spet je prerez neke družbe.
Cankar vse osebe v didaskalijah zelo natančno opiše.
1. dejanje: V dolino Šentflorjansko pride Krištof Kobar. Skozi igro se imenuje Peter,
njegova žena Jacinta, z njima je še Zlodej. Krištof Kobar je nek umetnik, razbojnik, potepuh.
Z družico pride v dolino Šentflorjansko, ki je simbol neke čistosti. Izdaja se za najdenčka
(katerega oče ali mati bi lahko bil kdor koli od prebivalcev mesta) in izsiljuje nastopajoče
osebe – izrablja njihovo slabo vest. Izkaže se, da je celotna dolina pohujšana – vse je strah, da
se bo razkrila njihova preteklost. Peter in Jacinta se naselita na robu doline. Malomeščani se
zbirajo v javnem prostoru – gostišču (to prizorišče smo že srečali pri Cankarju). Drama se
začne v županovi krčmi, kjer sedijo trški rodoljubi. Župan pravi, da je treba umetnost izgnati,
dolina Šentflorjanska ne potrebuje umetnikov. (Kot Platon v državi, kot v Shreku – kralj
izžene pravljična bitja). Vprašanje je, kako bi se dolina Šentflorjanska uprla pohujšanju?
Odgovor je narediti trdnjavo, zid okoli sebe, da bi lahko bili samozadostni. Zaprimo se, da
duh tujinstva ne bo prišel k nam. (V dolini začne tudi smrdeti … )
Vse pa zanima, kakšna je Jacinta – pošljejo učitelja Šviligoja (najbolj neumen in nedolžen).
Peter vse osebe obišče, se izdaja za sina, izrablja njihovo slabo vest.

2. dejanje je posebno. »O domovina, ti si kakor vlačuga: kdor te ljubi, ga zasmehuješ!«
Iz prozne prestopi v lirsko strukturo. Dogaja se pri Petru v kolibi. Nekateri vidijo v tem
začetke poetične dramatike. Verz je enajsterec po zgledu Shakepeara. V tem dialogu Peter
pokaže svoje poglede: v tej dolini so sužnji, hlapci, tlačani. Zdi se mu brez veze, da bi
kraljeval nad to golaznijo. Stopil je pred njih in jim pokazal svoje umetniško srce, a oni so
pljuvali nanj. Tu se kaže Cankarjeva želja, da bi v domovini uspel, a po drugi strani
spoznanje, da je družba zadovoljna tako in ne potrebuje vrhunskega umetnika. Nato pride
Zlodej, ki je prišel, da bi pohujšal, vendar zanj dela tam ni, ker je že vse pohujšano, vse ceste
so že izhojene. V to kolibo prihajajo tudi druge osebe in prinašajo davek na molk. Vsak, ki
pride, mora poljubiti Jacintino nogo – tako pokažejo svojo vdanost, ponižnost, svojo
hlapčevskost. Jacinta pa ugotovi, da so stari, pusti in dolgočasni. Dejanje se zaplete, ko se
pojavi še ena oseba: Popotnik – to je pravi najdenček. Izkaže se, da je Peter izkoriščevalec.

3. dejanje se odvija v veliki dvorani na zabavi Petra in Jacinte (svatba brez poroke). V
didaskalijah piše: tako bogato opremljena, kolikor zmore ljubljansko gledališče. Nato Jacinta
pleše – nekateri literarni zgodovinarji (J. Kos) vidijo v tem plesu motiv Salome (ples tančic).
Na koncu se izkaže, da je Peter razbojnik. Z Jacinto zapustita dolino. Zlodej se vrne v pekel.
Šentflorjanci se bodo še naprej upirali pohujšanju.

Tu se je osvobodil svoje navezanosti na realizem, ta igra je bolj fantazijska. Kažejo se tudi
prvine ljudske igre – vaški liki zbrani v krčmi. Navezanost na Shakespeara.
Dialog je napisan v prozi, razen v 2. dejanju (dialog med Jacinto in Petrom) preskoči v lirske
verze – enajsterci (zgledovanje po Shakespearu).
Kritike so bile večinoma odklonilne: »Cankar je napisal par pajacev, ki naj bi kazali
Slovence.«
V tistem času je drama doživela osem ponovitev (to je veliko za tisti čas). Ta drama je bila za
časa njegovega življenja največkrat uprizorjena. Cankar je bdel nad uprizoritvijo.
Uprizoritev Mileta Koruna (1965): čas, ko je bil razcvet režiserskega, avantgardnega
gledališča, moralno slačenje je uprizoril s pravim striptizom.


                                                                                                16
1991 Martin Kušelj (v Mladinskem gledališču): pogled nekoga drugega, ?režiserko je
predelal.
KRITIKE:
   - Govekar: »konfuzno delo, v naglici zmašeno in skrpano delo, ki dokazuje, da Cankar
       ni dramatik, ni dramskega zapleta
   - J. Vidmar: razlaga naslova »dolina Šentflorjanska je prispodoba za slovensko
       domovino, pohujšanje pa je simbolno ime za Cankarjevo umetnost. Naslov bi se lahko
       glasil Moja umetnost v domovini«.

Peter = v resnici Krištof Kobar, potepuh.
Poseben lik je Jacinta – v kontekstu komedije.
Trško malomeščanstvo: župan, županja, dacar, cerkvenik, dacarka, učitelj, župnik.
Učitelj Šviligoj je edini predstavnik doline Šentflorjanske, ki ni pohujšan. Njega pošljejo na
rob doline, da nato pride poročat, kaj se dogaja. Cankar ga ne vidi kot pozitiven lik. Je
preneumen, da bi ga pohujšanje prizadelo. Lik bojazljivca, naivneža, z naočniki, ki ne vidijo
sveta. Lik učitelja pomeni izobraženost – to je vrednota, ki lahko pripomore, da se Slovenci
dvignejo iz razmer. Zato sta si na nek način podobna s Petrom – eden uči na eni, drugi na
drugi strani.


3.6 HLAPCI (1909–1910–1919)

Satira na obračanje po vetru, klerikalizem; kako se ljudje zlahka prilagodijo političnim
razmeram. Ni več simbolističnih podob, vračanje nazaj. Lik idealnega učitelja je že pred
dramo Cankar obdelal v romanu Martin Kačur. Zunanja pobuda za nastanek igre so
državnozborske volitve leta 1907, ko je tudi Cankar kandidiral, vendar so zmagali klerikalci.
Drama je nastajala leta 1909, ko je bil pri bratu Karlu v Sarajevu, on je bil škofov tajnik.
Založniku pošlje, da je to njegova najboljša drama, vendar če pride na oder, bodo težave.
Leta 1910 je delo prišlo v tisk, vendar je na uprizoritev moralo čakati do leta 1919, po
Cankarjevi smrti. Krstna uprizoritev je bila v Trstu maja, nato so jo uprizorili septembra v
Zagrebu, decembra pa v Ljubljani.
Mile Korun je to dramo največkrat režiral, zadnjikrat leta 1995 v Drami.
Cankarjeve rokopise hrani NUK.
Ko se je Cankar vrnil v Ljubljano, je bila v časopisu napovedana drama. Drama je šla v
cenzuro, kjer so ugotovili, da je 62 škodljivih odstavkov. Cenzura je dramo prepovedala, zato
ni prišla na oder. Najbolj so protestirali učitelji. Podoba učitelja v tej drami jim ni bila po
godu.

Drama ni imela vedno naslova Hlapci (tak naslov je dal, ko je končal 4. dejanje), prej je bila
Nova pota, Novi sužnji …
Sam Cankar pravi, da je to njegovo največje delo.
Z g r a d b a : 5 dejanj, zaplet v 1., vrh je v 3. dejanju, nato razplet v pomirljiv konec.
Zgrajena je po principu sintetične tehnike, dogodki si sledijo v časovnem zaporedju, ni
predzgodb, vse se prikazuje pred bralcem.
 »Zgrajena je od kamna.« - notranje koherenten tekst, zelo zgoščeno, kratko besedilo. To je
šolski primer ekonomičnega pisanja. Konec je resen, a ne tragičen.
Aristotel: »Drama je kot hiša iz opek, kjer ne moreš nobene opeke vzeti.«
Najbolj izvirno Cankarjevo delo, ni tujih vplivov, skupek Cankarjevih razmišljanj, podobno
kot v Martinu Kačurju.



                                                                                            17
S Hlapci se Cankar vrne k realistični dramatiki, izjema je 5. dejanje – mistično, konec ostaja
odprt, ni fabulativne zaokroženosti.
Prizorišča:
    - 1. dejanje: vrt                           JAVNO
    - 2. dejanje: šolska zbornica               JAVNO
    - 3. dejanje: Jermanova soba                ZASEBNO
    - 4. dejanje: krčma                         JAVNO
    - 5. dejanje: Jermanova soba                ZASEBNO
To je temeljni konflikt v drami: med Jermanovim javnim in zasebnim dejanjem.
1. dogodek: izid volitev
zadnji dogodek: božič, mati, Jerman, odhod

Problem zvrstnega označevanja:
So le satira (1., 2. dejanje) ali kaj več?
V 3. dejanju = tragična perspektiva (neuspešno javno delovanje, neuspešna ljubezen)
+ 4. in 5. dejanje = resno, a ne tragično
Ni tragičnega dejanja, je moment – junak se razkolje sam v sebi – prične se etični boj, osebno
moralna vprašanja.

1. dejanje se dogaja na vrtu pred županovo krčmo. Osebe spoznavamo postopoma. Z vsakim
prizorom se veča število oseb na odru. Prvi se pojavi Jerman, ki se pogovarja z izvoljenko
Anko, županovo hčerko. Takoj je jasno, da med njima ni vse tako, kot bi moralo biti. Nato
prihaja učiteljski zbor, nato še predstavniki oblasti. Vsi pričakujejo izid volitev, vsak od njih
se o volitvah izreka. Že spoznavamo karakter oseb. Jerman: »Narod si bo pisal usodo sam. ne
frak mu je ne bo, ne talar.« Minka: »ta mlačnost in brezbrižnost.« Geni: »Nazadnjaštvo je
dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so počene piške.« Nadučitelj – vera v ljudstvo.
Podobno zdravnik – narod je pameten, njegov duh je zdrav. – Izbrali bodo naprednjaštvo. A
na koncu zmaga klerikalna pot: prispe poštar z novico, da so zmagali klerikalci. Nato pride
župnik, nova oblast. Vsi mu hitijo naproti, razen Jermana.

2. dejanje se dogaja v šolski knjižnici. Kako sprememba oblasti vodi v narodovo idejno
prevrednotenje duhovnih dosežkov. Učitelji izločajo knjige, ki lahko pohujšujejo: Aškerc,
Tavčar, Gregorčič, Cankar (Cankar samega sebe vnaša v tekst). Medtem pride župnik. Javno
izpove, kakšno je mesto učitelja: zanj je učitelj hlapec svojega gospodarja (ljudstva), ki mora
ostajati za svojim plotom, ki ga je postavila Cerkev in ljudstvo. Župnikova zahteva je, naj se
vsi pokorijo oblasti. Vsi se mu pokorijo razen Jermana. Župnik mu učita, da zbira pijance,
svoje ljudi pod pretvezo, da bi jih izobrazil. Zbira delavce, kmete, da bi jih izobrazil – a to
dejanje gre že čez njegov plot. Jerman se upre sistemu.

3. dejanje se dogaja v Jermanovi sobi. Prvič nastopi kovač Kalander (Jerman mu na koncu
drame reče: »Ta roka bo kovala svet.«), ki ga obišče. Ugotavljata, da je ostalo malo
somišljenikov. Pripravljajo zborovanje. Pride Lojzka, ki mu sporoči, da se Anka zanj ne
zanima več. Čustveni moment med Lojzko in Jermanom, začutita neko povezanost, ga
potolaži.
Dramski vrh je prihod župnika. Župnik tu ni predstavljen kot negativna oseba, pride z
dobrimi nameni (ni kot v KNB, kjer je pokvarjen, pripravljen lagati, tu je verodostojna oseba,
ki ima nasprotno vrednostno stališče). Župnik je tu moralno trdna oseba, ki predstavlja neko
opcijo. Jerman je legitimna oblast (moralna načela), župnik pa legalna oblast (cerkvena
oblast). Župnik omeni Goličavo, kamor bo šel, kdor ne bo pokoren. Jerman in župnik se med
sabo spoštujeta, a predstavljata dve različni opciji – pride do boja med opcijama. Jermanov


                                                                                              18
odgovor župniku: »Za hlapca nisem rojen.« Tu Jerman pove, kaj je njegovo poslanstvo – iz
hlapcev napraviti ljudi. Župnik pove, da bi na Jermanovem mestu enako ravnal.
Mati na tem mestu prvič poseže v dogajanje. Kalandru molče postreže, pokaže
nenaklonjenost do njunega početja. Župniku bolj srčno postreže, poljubi mu roko, pogrne bel
prt. Na koncu dejanja prosi Jermana, naj ne zavrže Boga. Tu pride do njegove razklanosti.

4. dejanje se dogaja v krčmi. Potekajo priprave na zborovanje. Nato je zborovanje in
Jermanov govor. Jerman sebe nima za junaka, ampak svet se je tako obrnil, da mora opravljati
ta posel. Komar je tisti, ki takoj klone in že zbira podpise za Jermanovo premestitev na
Goličavo.

5. dejanje se dogaja v Jermanovi sobi. Pri njemu sta učiteljici Geni in Lojzka. Pripravlja se za
pot. To dejanje je najbolj odprto. (Misel Umberta Eca: odprto delo je, da bralcu vedno znova
dodaja pomen.)
Materina soba. Pride zdravnik in pove, da umira. Jerman ga vpraša, ali bi z drugačnim
življenjem živela kaj več. Zdravnik mu pove, da mogoče.
Popoln propad v javni in zasebni sferi. Jerman seže po revolverju in takrat zasliši materin
glas, nato pride Lojzka … konec ostane odprt.

Mati je lik, ki je z verbalno komponento malo prisotna, a vendar je ena ključnih elementov
teksta. Odnos med materjo in sinom je posesiven.
Kje je oče? Ni podatka. Jermanovo dejanje – javno je lahko protiutež materi, ki mu ni dala
očeta, zato se v njem ni razvil moški princip. Ta Jermanov spopad s sistemom je sporen,
spornost glavnega junaka, njegova neizpolnjenost, kaj je njegova motivacija. Ali Jerman skozi
svoje delovanje rešuje svoje komplekse?
V literarni zgodovini je Jerman predstavnik/upornik sistema, predstavljen je kot pozitivni
junak. Je pa še kaj več.Dela nekaj za javno dobro, a s tem prizadene svoje najbližje.
A je Jerman kriv? Če bi bil, bi bil konec tragičen – samomor.
Ko spozna, da je mater prikrajšal za nekaj trenutkov življenja, pomisli na samomor, a
pokličeta ga mati in Lojzka. Je to res materin glas ali je že mrtva? Kaj so ti glasovi?

KONEC je simbolističen, ga ne moremo razložiti. Ali je klic zgolj prisluh? Ali pa ga nazaj v
življenje prikliče ljubezen?
Marijan Košiček – psiholog: Ženska in ljubezen v očeh Ivana Cankarja.
Razlaga konca: Cankar je potreboval, da je mati verjela v njegovo delovanje, da bo uspel. Ko
Jermana obe pokličeta, se v Jermanu združi ideal – želi mater in ljubico v enem.
Ali Jerman še vedno ljubi etiko? Bo Lojzka odšla z Jermanom na Goličavo?
Zakaj je Cankar napisal 5. dejanje? Več uprizoritev je prikazovalo samo prva štiri dejanja.
5. dejanje spremeni optiko.

                     ŽUPNIK
                               Goličava      …..……. Ali s tem, ko bo mirno odšel na
     MATI                              JERMAN          Goličavo, le sprejema materino voljo?

Prvi dve dejanji sta zelo statični, v tretjem in četrtem je zlom junaka, peto se konča z neko
resnostjo.
Jerman je neuklonljiv; čast, poštenost. Po drugi strani čuti strah, krivdo do matere. Ni v
pravem pomenu besede junak, na koncu se sam umakne. Vloga matere je pod vprašanjem.



                                                                                             19
Aktivno samo enkrat udejanji, z besedami. A ves čas kaže svoje negodovanje … ?Kolunder:
ona je prisotna odsotnost.
Tudi stranski liki so izoblikovani izredno natančno.



3.7 LEPA VIDA (1911–1911–1912)

Nastala je na podlagi ljudskega motiva. Lepa Vida = simbol lepšega življenja.
Tu nastopajo junaki, ki se odpovejo vsakemu aktivizmu. Njihovo bistvo življenja je
hrepenenje, ki vodi v smrt.
Osebe, ki se pojavijo, niso čisto nove, ta motiv je že uporabil v proznih tekstih:
    - povest Življenje in smrt Petra Novljana - tu funkcijo Vide opravlja Olga.
    - Nina
    - idejna izhodišča so že v Romantičnih dušah
Tem osebam je skupno, da dajejo smisel bednemu življenju. Skupno tem besedilom je kraj
dogajanja: cukrarna. Cukrarna je bila postavljena leta 1830, nato je cukrarno prizadel potres
in požar in je postala razpadajoča stavba. V njo so se naselili mnogi reveži. V njej sta umrla
Kette in Murn, Cankarjeva vrstnika. V tekstu Lepe Vide nikjer izrecno ne napiše, da gre za
cukrarno, vendar razumemo po opisih, da gre za tak prostor.

Tekst je napisal pri prijatelju Kreigerju v Slovenskih Goricah leta 19114, o njem pa je
razmišljal že leta 1906. Piše, da je imel težave pri pisanju. Konec aprila 1911 je poslal celotno
dramo Schwentnerju, izšla je za božič leta 1911 z letnico 1912. Januarja 1912 je bil tekst
uprizorjen. Zapletlo se je pri honorarju, ker mu Schwentner ni hotel dati toliko denarja, kot je
Cankar zahteval. Uprizoritev je bila zelo skrbna, gledališče je bilo nabito polno. Čez nekaj
časa so tudi ponovili, vendar publike ni bilo več toliko.

V kolikšni meri je to simbolistično delo?
To se kaže v:
    - osebah, ki so pasivne, zgolj trpijo, ni veliko dogajanja, je statična drama. Bistvo
        njihovega življenja je hrepenenje, ki ni uresničeno v tem življenju, ampak v smrti;
    - dogajalni prostor opiše kot mizerijo, proletarsko bivališče.
Bistvo je nekakšna atmosfera, tesnobnost, pričakovanje smrti. Proletarsko okolje, kjer se je
zbrala družba. Hrepenenje, sanje resničnost, luna, zvezde – najpogostejše besede.

OSEBE:
    - Poljanec: bolani študent,
    - Dioniz: 15-letni študent, je edini, ki ima še mladostni zagon, optimizem,
    - Damjan: je star delavec, ki je šel že dvakrat v Ameriko (še tretjič si želi tja, čeprav ga
       bo to peljalo v smrt, ne bi prenesel še enega potovanja.),
    - Mrva: je zapit star pisar, ki razlaga, kako ima na stropu železno kljuko in je nanjo
       obesil vrv.
Vse te osebe čakajo Lepo Vido. Ta deluje zanje kot privid, cilj, simbol hrepenenja, upanja,
lepšega življenja. Ves čas slišijo, da prihaja.
Kontrast tem osebam predstavljata zdravnik in Milena – pripadata materialnemu svetu.
Zdravnik: »Sanje so škodljive – človek lahko izgubi razum.«


4
    1910: biva na Rožniku.


                                                                                              20
Ob koncu 1. dejanja Lepa Vida res pride in pove, da je bila v paradižu in da ni tisto, kar hoče.
»Paradiž ni moj dom, pot je moj dom.« Odide s posestnikom Dolinarjem. Zveza z njim
predstavlja neke vrste paradi, Dolinar biva v hiši ob Blejskem jezeru. Verjame, da je nekje
drugje lepše življenje.
Lepa Vida je cilj hrepenenja vseh teh oseb, hkrati je tudi ona hrepeneči subjekt. Njeno
hrepenenje se kaže v tem, da je ves čas na poti, nima obstanka, hrepeni po lepšem svetu.

2. dejanje je postavljeno pri Dolinarju, v napol meščanskem domu. Tudi Dolinar je nesrečen,
ker Lepa Vida nima obstanka pri njemu. K njemu pride njegov prijatelj zdravnik in mu
pripoveduje, kako sedaj nima več obstanka, življenja. Zdravnik je drugi pol (in tudi Milena, ki
nastopi kasneje). Zavezan je materialnemu svetu, zadovoljen je na svetu. Zdravnik poišče
smisel življenja na tem svetu. »Vriskanje, ne vzdihovanje.« Nato pride še Milena, ki je bila
prej intimna prijateljica Dolinarja. Pride po dolgem času k njemu in izve, da je bolan. Milena
nato odide in pride Lepa Vida. Pove, da spet čuti klic, da mora na pot. Vida odide, zunaj jo
čaka Dioniz. Nato se Milena vrne k Dolinarju.

V 3. dejanju je osrednja oseba Poljanec, ki čuti, da prihaja konec njegovega življenja (vizija,
svečanost). Študent mu prebere pesem, ker hoče, da mu nekdo nekaj prebere. Vse osebe
ponovijo, kar so že v prvem dejanju napovedale. Vsi čutijo, da je prišel trenutek smrti.
Ključen prizor je trenutek, ko Poljanec prehaja iz življenja v smrt. To je prikazano kot sanje,
oder postane svetlejši, vse okoli polno cvetja, prihajajo svatje (Dioniz in Vida) in glasba.
Cankar je tu predvidel veliko odrskih efektov. Zadnja izjava v drami: »Na lepšo pot je šel.«
Smrt je rešitev, je edini svetli trenutek. Ta prizor posname po igri Gerharta Hauptmanna:
Hanna gre v nebesa ali Haničina pot v nebesa.

Cankar je prvi sistematično uvajal SIMBOLISTIČNE PRVINE v dramatiko. Lepa Vida je
prva taka drama. Pomemben je tudi lepovidski motiv.
Cankar je poznal Maeterlincka (fatalizem, misticizem) in njegovo simbolistično gledališče –
o tem pišeta:
    - Pirjevec: Cankar in evropska literatura,
    - Kralj: Maeterlinckov model moderne drame.
Bistvo simbolistične dramatike:
    - dramsko delo vidijo kot nek nosilec skrivnih, čudežnih znamenj, slutenj, ki so
       dostopna le intuitivnemu zaznavanju,
    - zato M. nasprotuje uprizoritvi, vsemu materialnemu, kar predstavlja igralec,
    - ponoven vzpon doseže bralna drama z __________ (?medbranjem)
    - dramska oseba ni več dejavna, ampak trpna, meditativna – ob taki osebi ni dejanja,
       zahteva po statičnem gledališču – ključen element je (namesto dejanja) zgolj
       atmosfera,
    - edini važni dogodek pri osebah je smrt – celotna drama zgolj pasivno čakanje na smrt.

Kaj Cankarja loči od simbolizma?
   - proletarsko okolje: še vedno je zasnovano naturalistično,
   - meščansko okolje ob Blejskem jezeru v drugem dejanju je vpliv Dame s kamelijami –
       A. Dumas – nova romantika (to pravi J. Kos)
V končnem prizoru je posnemal Hannina pot v nebesa, kjer je enak zaključek.
Bralne drame Cankar nikoli ni sprejel: »M. drame niso nobene drame.«
Specifični Cankarjev elemnt je motiv hrepenenja.

Kaj je na motivu lepe Vide takšnega, da privlači pesnike, pisatelje, umetnike?


                                                                                             21
     Želja po boljšem življenju,
     želja po omamnem tujem svetu,
     želja po preseganju danega.
Lepa Vida ustreza slovenski mentaliteti. Cankar je dal v lepovidskem motivu težo hrepenenju.
T. Hribar: Drama hrepenenja od Cankarjeve do Šeligove Lepe Vide
J. Pogačnik: Slovenska lepa Vida ali hoja za rožo čudotvorno:
    - našteje 43 obdelav tega motiva: 1832 Prešeren, 1987 A. Goljevšček;
    - tematološka obdelava;
    - dokazuje, da je vsaka doba ob tem motivu skušala razodeti nekaj bistvenih resnic o
       človeku;
Dileme ob tem motivu:
    - izdajstvo : ljubezen do domovine
    - strašna, a neizmerna privlačnost domovine
    - iskanje absolutne svobode, želja po preseganju danega
    - problem ljubezenske zveze – ali ima pravico, da zapusti otroka in moža
Hrepenenje, Hamlet iz cukrarne – Korun poveže z Lepo Vido.


3.8 NEDOKONČANA DELA

Obstaja osnutek, ki nosi naslov Hrepenenje, kot prvi del Lepe Vide.
ZD 3., 4., 5. knjiga – namenjene dramatiki.
Trije teksti nedokončani:
     Žalostni konec umetnosti, 1908. Naj bi bila farsa. Zasnovana po krstni predstavi
        Pohujšanja, dogajanje postavljeno v zakulisje ljubljanskega odra. Ohranjenih je le par
        strani.
     Nioba. Varianta antične zgodbe. Tantalova hči, ki je izgubila 7 sinov in 7 hčera. Naj bi
        šlo za tip kmečke drame, ki jo Cankar večkrat omenja v pismih. Ohranjenih je le par
        strani.
     Hamlet iz cukrarne. Prvo dejanje je ohranjeno v celoti, vendar tudi tisto, kar je nastalo
        ni dodelano, ni dozorelo.

Mile Korun je uprizoril Konstrukcija dramskih prizorov. Uprizoril je te tri tekste in jih
pomešal med sabo.




4 SOPOTNIKI MODERNE
Sem spadajo avtorji, ki so ustvarjali v obdobju moderne, a njihov stil ne sodi v moderno.
Moderna ni slogovna oznaka. Slovenska moderna je značilna predvsem za 4 avtorje, drugače
pa je za prelom stoletja značilen preplet različnih stilov:
    - naturalizem,
    - nova romantika,
    - dekadenca,
    - simbolizem.
Avtorji, ki so pisali ljudske igre: Fran Saleški Finžgar, Cvetko Golar.




                                                                                            22
Oton Župančič:
    - Veronika Deseniška (zgodovinska tema celjskih grofov)
    - Noč na verne duše (enodejanka)
Edbin Kristan:
    - nanj je vplivala Ibsenova dramaturgija,
    - najuspešnejše delo je Kato Vrankovič, 1909.
Anton Funtek:
    Tekma.
Lojz Kraigher:
    Školjka.
Zofka Kveder:
    - Ljubezen,
    - Amerikanci.
F. S. Finžgar:
    - ljudske igre: narodne igre s petjem, prikazujejo življenje kmečkega ljudstva, imajo
        poučno-vzgojni namen, ponavadi preprosto učinkovito zgodbo.
    - Divji lovec,
    - Naša kri,
    - Veriga
    - Razvalina življenja (realistično, v središču ima naturalistični motiv – alkoholizem)
Cvetko Golar:
    - prijatelj Ketteja, Murna, pisal je tudi pesmi,
   -   Vdova Rošlinka

4.1 LJUDSKE IGRE
Gre za vsakodnevne pripetljaje kmečkega ljudstva.
Finžgar je bil duhovnik in je poznal tegobe, ki so težile ljudstvo. Na koncu je zato vedno
poanta.
Štiri igre:
     Divji lovec,
     Naša kri,
     Veriga
         (gre za spor dveh družin zaradi verige),
     Razvalina življenja
    Razvalina življenj je realistična. Posega po motivu alkoholizma. Oče Urh Kante se
    preživlja s kuhanjem žganja. Je uspešen in želi čim bolje poročiti hčerko Lenčico. V celi
    vasi je primeren le Martin. Hčerka je zaljubljena v drugega, Ferjana. Lenčka in Martin
    se poročita, a sta nesrečna. Lenčka začne piti. Oba pijeta. Martin zaloti Ferjana in Lenčko
    in jo zadavi.
    Drama se začne z uspešnimi razmerami. Družinska idila se sprevrže v dramo zaradi
    očetove samovolje.

Golar je prijateljeval z Murnom in Cankarjem.
1925 Vdova Rošlinka
    Po dolgem času Slovenci dobimo veseloigro brez političnega ozadja, v ospredju je
   ženski lik (Marjana) in njene erotične potrebe – ves čas vodi dogajanje.
    Petinštiridesetletna vdova, gorenjska kmetica, čuti, da si želi življenja. Je polna
   energije, ima svojo posest. Želi si moškega, še vedno se čuti mlado. Svojo erotično
   energijo uporabi za lastne namene – ne v politične namene kot Grudnovka. Izbere si


                                                                                            23
   mlajšega moškega, Rožmanovega Janeza, ki pa je zaljubljen v njeno hčer Manico. Vmes
   so smešnice. Na koncu spozna, da mladi sodijo skupaj.
    Kako ga zapeljuje? Toči mu medico …
   Pomembno vlogo ima Balantač – ljudski element, hodi od hiše do hiše, vdovam išče
   mlade ženine – začne podpihovati vdovo, da se mora poročiti, podpihuje željo v Marjani.
    Nič ni družbene kritičnosti.


4.2 OTON ŽUPANČIČ

Bil je prevajalec za gledališče. Prevedel je Romea in Julijo. Prevajal je Shakespeara, Moliera,
Calderona. Nekaj časa je bil dramaturg oz. ravnatelj v Drami.
Dramski teksti so iz mlajšega obdobja – v celoti sta realizirani le 2 besedili:
    - 1904: Noč na verne duše,
    - 1924: Veronika Deseniška

Veronika Deseniška
Zgodovinska snov – celjski grofje: 3 zvezde danes v grbu. Besedilo je napisano v verzih
(verze je povzel od Shakespeara, ima tudi podobne motive). Gre za historično meščansko
tragedijo. Ideja za igro je nastala leta 1892, ko je bila v gledališču uprizorjena Jurčičeva
Veronika Deseniška. Leta 1922 se je odločil, da bo napisal nov tekst za praznovanje
tridesetletnice gledališča. Leta 1924 je nastala Veronika Deseniška, istega leta je bila tudi
uprizorjena.

MOTIV CELJSKIH GROFOV SKOZI LITERARNO PRODUKCIJO:

Bruno Hartman (1977): Celjski grofi v slovenski dramatiki.
   Dramska dela, dramatizacije in libreto. Natisnjena dela, rokopisi, izgubljena dela, ne glede
   na kvaliteto. Do tega leta bilo napisanih 25 del.

Prvi zapis je iz leta 1817, Matija Schneider: Ulrich Grof Zellsky (delo je izgubljeno, igra v 3
aktih, ima motiv celjskih grofov).
1951 Josipina Turnograjska: Nedolžnost in pravica (novela)

Klasični teksti o celjskih grofih v slovenski dramatiki:
1880 Josip Jurčič: Veronika Deseniška:
    - nanjo se je oprl že Zupančič
    - otvori novo narodno gledališče 1892
    - Župančič je bil ravnatelj gledališča, 1932 so jo želeli ponovno uprizoriti, a je raje
       napisal novo besedilo. Na prelomu stoletja je bila ta tema zelo popularna – opera
       Ipavci
1924 Oton Župančič: Veronika Deseniška
1928 Anton Novačan: Herman Celjski
(drama v 5 dejanjih)
1932 Bratko Kreft: Celjski grofje (socialni realist)
Motiv celjskih grofov je živ še danes.

ZGODOVINA CELJSKIH GROFOV (1311–1456):



                                                                                            24
Nastali so iz plemiškega rodu, ki je bival v Savinjski dolini. Vzpon so dosegli s svojo
spretnostjo in sposobnostjo: gospodarstvo, nakupi ozemelj, poroke … Leta 1333 kupijo Celje.
Od leta 1343 najdemo zapis Celjski grofje. Vrhunec dosežejo, ko jih cesar Sigismund podredi
direktno pod sebe. Sigismundu namreč Herman II. Reši življenje. Niso več Habsburžani –
imajo pravico državnih knezov. Podpisali so sporazum s Habsburžani, da kdor prvi propade,
dobi vse. Propadejo leta 1456. Celjskega sna je konec s smrtjo zadnjega grofa Ulrika (Celjani
niso imeli več potomcev).

Vsa dela so postavljena v obdobje vrha celjskih grofov in njihovega propada.

                      - Herman
Herman II. Celjski:   - Friderik   + Elizabeta Frankopanska – sin Ulrik
                                   + Veronika Deseniška
                      - Barbara + Sigismund

Med Elizabeto in Friderikom je bil nesrečen zakon. Različne upodobitve usode (samomor),
Friderik jo ubije, da se poroči z Veroniko Deseniško (doma iz Desenic).
Glavni vir za zgodovinske podatke je Slava vojvodine Kranjske.
Vsi avtorji so se poučili o zgodovini, preden so oblikovali svoja literarna dela.

Dva temeljna motiva, ki izhajata iz celjskih grofov:
1.) motiv Veronike Deseniške:
     motiv ljubezni dveh ljudi iz družbeno neenakih slojev, oba postaneta žrtev politike,
     motiv nasprotovanja med očetom (posvetna oblast, narodna dolžnost, skrb za svoj rod)
       in sinom (individualna pravica do sreče, (?Ulrik), hoče romantično ljubezen) – spopad
       dveh svetov. Oba principa sta legitimna, a sta si med sabo v konfliktu.
2.) motiv Mlinarjevega Janeza:
     Ulrik zapeljuje Marjetico, županovo hčer, Janez, njen fant, ga zasači …
     naslonjen je na ljudsko izročilo – teharski plemiči.
     Ferdo Kočevar: Mlinarjev Janez (osnova za vse nadaljnje obdelave, ki pa imajo
       manjšo umetniško vrednost)
     1892 opera Teharski plemiči (Ipavca – nanašata se na Kočevarja), ?F_____ (Fantek) =
       avtor libreta

Župančičeva Veronika Deseniška
1. 12. 1924: uprizoritev, državni praznik zedinjenja, izjemni politični dogodek.
V ta tekst Župančič vpelje idejo Celjanov, da bi ustvarili državo slovanskih plemen –
jugoslovanska ideja.
Polemike glede tega: Celjanom ni bilo nič do velike slovanske države. Župančič je sebe imel
za narodnega pevca, ki narodu odkriva njegovo bistvo.

RAZLOGI ZA ŽUP. VERONIKO DESENIŠKO:
- 30. obletnica gledališča
- ne gre za zgodovino, temveč za prikaz slovanske duše
- snov, ki je eminentno narodna in hkrati svetovna
- ideja o jugoslovanski državi celjskih grofov, ki bi se zoperstavila Habsburžanom

Besedilo ima 2 principa gradnje:


                                                                                          25
- elementi simbolistične gradnje:
V drami gre za prikazovanje notranje duše, notranjega življenja, trpljenja (same sebi
prisluškujejo, imajo slutnje)
- klasična gradnja tragedije:
Simb. dramaturgija namreč ne prenese zgodbe.
Ali je to sploh tragedija? Je Veronika tragičen lik? Je njena zgodba tragična, je lahko
junakinja tragedije? (Aristotel: tragičen je tisti, ki je velik in propade.).
Leta 1924 tragedija ni več možna.

Župančiču očitajo, da ni imel posebnega daru za dramaturške mehanizme, zato je nekaj oseb
nepomembnih, ekonomičnost prizorov šepa, snov je preobsežna.
Odlika pa je Župančičev bogat pesniški jezik, ki ga je navezal na novo romantiko, ljudski
slog, motive.
Besedilo je napisano v verzih – blankverz (peterostopni jambski verz brez rime)
Klasična drama v petih dejanjih.

Prvo dejanje
Veronika je prerasla Deseniško okolje, hoče oditi v Celje. Pride do naključnega srečanja s
Friderikom (ne vesta, kdo sta, a iskrica preskoči) – usodna strast, neustavljiva sila, ljubezen,
ki se ji ne da ubežati. Srečata se (naključno, še preden pride v Celje), ko gre Veronika v novo
službo k Jelisavi, Friderikovi ženi, ima izvezen plašč s tremi zvezdami – funkcija sanj o
prihodnosti.

Drugo dejanje
Krški grad. Friderik pripravlja bivališče za Veroniko. Pojavi se pogovor o kapljicah, po
katerih človek za večno zaspi. Pogovor Hermana in Friderika. Oče ve, da je njegov sin
nesrečen, a to mora vladar vzeti v zakup – ne strast, temveč razum. Cena za to, da je Friderik
Celjan, je njegova nesreča v zakonu. Monolog, ki je postal predmet številnih političnih
manipulacij. Ideja, da bi Ulrik nadaljeval celjski rod, nanj Herman prenaša svoje upe, da bo
razširil vpliv Celjanov na jug – odtod jugoslovanska ideja.

Tretje dejanje
Krški grad. Pogovor med Veroniko in Jelisavo. Veronika pri njej služi, postaneta prijateljici,
govorita o svojem moškem, a ne vesta, da je to ista oseba. Tragični moment, ko se jima to
razkrije.
Specifika Župančiča: ljubezenska tragedija dveh žensk (Veronika – močna čustva, ki jim je
nasproti postavljen politični sen, Jelisava – ženska, ki vztraja v nesrečnem zakonu)
Dogaja se leta 1422. Župančič Friderika ne želi prikazati kot negativno osebo, zato umor
Jelisave izpusti – kapljice strupa, sprti družini – spominja na Romeo in Julija.

Četrto dejanje
Veronika vztraja v življenju, ker ga ljubi in je z njim noseča. Iz pogovorov izvemo, da sta se
Friderik in Veronika skrivaj poročila. Veronika želi tudi javnega priznanja, Hermanu ni do
tega. Herman kot zakonito ženo priznava Jelisavo. Še enkrat ponovi, kaj pomeni biti Celjan –
celjski sen je nad osebnimi interesi! Henrik upa, da bosta ta sen sanjala naprej Friderik in
Ulrik. Henrik postavi pogoj – Če Friderik zapusti Veroniko, bo dobil Celje.

Peto dejanje




                                                                                             26
Veronika je zaprta. Henrik pošlje trgovca Buonaventuro, da jo umori s kapljicami, a Veronika
že prej umre sama od sebe. Friderik se odpove očetu. Oče: Celjan si, samo to je pomembno.
Friderika je strah, v njem je brezno, praznina, ki je tudi celjski sen ne more zapolniti.


4.3 ANTON NOVAČAN: HERMAN CELJSKI
Anton Novačan je zasnoval trilogijo Herman Celjski (Herman, Friderik, Ulrik), a ni prišlo do
realizacije. Nastala je samo prva knjiga: Herman Celjski.

Herman Celjski
Težišče je postavljeno na Hermana, na njegovo vladarsko pozicijo. Herman je postavljen v
središče kot vladar, nadčlovek. Glavni princip mu je oblast in red. Usoda Veronike se
spremeni. Postane usodna lepotica. Ni več usode dveh žensk. Drama je postavljena bolj
naprej. Začne se s tem, ko zidajo ječo, kamor bodo zaprli Friderika, ki se upira očetu. Pojavi
se lik Žida Arona, ki ima pomembno vlogo, je spletkar.
Dogajalni čas: 1426.


4.4 BRATKO KREFT: CELJSKI GROFJE
Bratko Kreft je socialni realist.
Junaki so nosilci razrednih sil in ideologij. Herman predstavlja fevdalni vladajoči razred, ki
že propada (navidezno zmaga), Veronika in Pravdač (ima ključno vlogo, je pozitivni lik)
predstavljata meščanski razred (propadeta).
V središču drame je sodni proces proti Veroniki.
Iz teksta vzame povezave o južnoslovanski državi. Kreft obravnava temo z marksističnega
vidika – junaki postanejo nosilci ideologij, razrednih moči.
Dogaja se leta 1428.



4.5 ALOJZ KRAIGHER

Alojz Kraigher in Zofka Kveder sta bila Cankarjeva sodobnika in prijatelja. Kraigher je o
Cankarju pisal obsežne eseje.
Kraigher je študiral medicino na Dunaju in ves čas deloval kot (uspešen) zdravnik, zaradi tega
je manjša produkcija. Zelo si je prizadeval za ustanovitev Medicinske fakultete.

Drame:
    Drama na travniku, 1910
    Predpustna noč, 1911
    Školjka, 1911, 1923
    Umetnikova trilogija (posvečena je Cankarju) 1921:
   - Umetnik v tujini,
   - Umetnik v domovini,
   - Umetnik v nebesih,
    Na fronti sestre Žive, 1929.
Esej:
Ivan Cankar: študije o njegovem delu in življenju, spomini nanj, 1954, 1958.


                                                                                           27
ŠKOLJKA
Glavna oseba je Pepina (ženski lik!!!). Ima prijateljico Olgo. Tonin je njen ugleden,
spoštovan mož, ki ima brata Maksa. Nastopata še dva moška: Lubin in Podboj. Njen lep in
navidez urejen meščanski zakon je le slepilo. Ona je nesrečna. Odkar je pri njih Maks, jo
vleče k njemu. Izpove mu tudi svojo življenjsko zgodbo (naturalistični del) – v mladosti jo je
na silo poljubljal odvetnik Lubin, komaj mu je ubežala, ko steče domov, pa vidi svojega očeta
z deklo. Ta dogodek jo zaznamuje, jo vodi v greh (se vdaja drugim moškim). Ob Maksu misli,
da je našla svojo veliko ljubezen.
Na obisk prideta Lubin in Podboj. Vse osebe se na koncu znajdejo na enem prostoru.
Pepina popljuva vse moške, spozna, da je Maks ne ljubi (bila mu je le za potešitev spolne sle
tako kot vsem ostalim). Je žrtev moške pohote. Pove, da so bili vsi moški v tisti sobi njeni
ljubimci. Želi se ločiti. Mož Tonin se ustreli, ona pa »obleži v blatu svoje okolice«.

Čas dogajanja: drama se zgodi v celoti v enem popoldnevu, na enem kraju. Celotna igra
temelji na konverzaciji.
Školjka je izrazito simboličen naslov – pomeni veliko romantično ljubezen, ki v sebi združuje
telesno in duhovno plat.
Na eni strani so naturalistični elementi (osebe), na drugi strani pa privid novoromantične
ljubezni, ki ga simbolizira biser v školjki (hrepenenje po čistem in visokem doživetju – želja,
da bi našli biser v školjki). Izkaže se, da tudi Maks vidi v njej le ljubico, ne pa ljubezni.
Maks je tisti, ki združuje telesno in duhovno. Pepina srečo postavlja pred vest.

Novost te drame: lažnivost zakonske zveze. Moškemu je zakon zgolj pretveza za nemoralna
dejanja, da lahko greši brez kazni (Tonin ima nezakonskega otroka), posledice vseh teh laži
pa nosi le ženska. Vprašanje je, zakaj lahko to brez kazni počne le moški. Velika novost je
brezobzirna odkritosrčnost o intimnih stvareh. Problem modernega zakona in svobodne
ljubezni.

Način, kako je tekst napisan: dolgi pogovori, psihološko razpravljanje, samoizpoved,
obtoževanja.
Kako izgledajo ti pogovori?
POGOVOR MED MOŽEM IN ŽENO: odnos med njima je vse prej kot ljubeč, čeprav je
navzven zakonska idila.
Novost = odkritosrčno obtoževanje, samoizpovedovanje.
Maks je tisti, ki združuje telesno in duhovno. Pepina srečo postavlja pred vest. Zdaj še upa, da
ni tak, da se tako obnaša zaradi občutka krivde do brata.
Temeljna etična dilema te drame: zakaj lahko brez kazni grešijo le moški? Kaj je bolj
moralno: živeti v sponah na pogled urejenega zakona brez ljubezni ali prvinska ljubezen brez
zakona?
Moški prepričajo Pepino, da bisera v školjki ni.

Školjko je začel pisati že v dunajskih letih (1901), dokončal jo je šele v Slovenskih goricah
(1908). Teksta nato niso želeli objaviti, češ da je trivialno, brezokusno … (Slovenska matica
je zavrnila objavo). Nato se obrne na Cankarja za pomoč, ki je nato napisal veliko reklamo.
Leta 1911 tudi izide. Težave se ne končajo, ker ni bilo uprizoritve. Drama je bila prvič
uprizorjena 1917 v Zagrebu, nato v Mariboru 1919 in Ljubljani 1921. Tekst iz leta 1923 je
zelo skrajšan. Nato je ugotovil, da je bila prva verzija vseeno najboljša.



                                                                                             28
4.6 ZOFKA KVEDER

Že Luiza Pesjakova je napisala dramo o Francetu Prešernu (že ena prvih pisateljic se ukvarja
z dramatiko).
Zofka Kveder je bila dramatičarka, tudi v njeni dramatiki prevladujejo ženske osebe, kot pri
Kraigherju. Kritiki so ji bili nenaklonjeni. Ni imela podpore tudi zato, ker je bila ženska.
Razpeta je bila med Ljubljano (manjši del), Prago in Zagrebom. Bila je Cankarjeva
prijateljica.

Roman: Njeno življenje.
Zbirka črtic: Misterij žene.
Dramska besedila:
   - Ljubezen 1901 (enodejanke Ljubezen, Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti
       in Pravica do življenja – drama v treh dejanjih)
   - Pijanec 1905 (enodejanka)
   - Egoizem 1906 (enodejanka)
   - Amerikanci 1908

To niso edini dramski teksti, vendar so ostali v hrvaščini.
Katja Mihurko Poniž pripravlja njeno zbrano delo.
Liki, ki jih uvaja, so ženske intelektualke, ki se znajo tudi same preživljati, a so razočarane v
ljubezni, iščejo življenjskega partnerja. Ženske, nesrečne v zakonu, imajo pravico do izbire.
Ženska in njene različne družbene vloge: hči, mati in zakonska žena.

Ti teksti so napisani brez romantičnosti, brez sentimentalnosti. Gre za izseke iz življenja
dramskih oseb. Teksti kažejo nemoralnost meščanske družbe, patriarhalnost. Prisotni so
elementi naturalizma.
Pogosta tema:
    - nezakonska mati,
    - oče : otroci (sili jih v poroko z bogatimi, da se žrtvujejo v imenu neke hvaležnosti)

Z Govekarjevo ženo sta bili prijateljici, zato je poskrbel, da je Egoizem prišel na oder.
Vzpostavi problem ženskega staranja. Glavna oseba je Jela, ki 14 let čaka, da bo njen
zaročenec prišel do kruha, ko se to zgodi, je ona že postarana, on pa lep, mlad, z mlajšo
žensko.

Pravica do življenja
Žensko, ki ima tudi pohabljenega brata, silijo, naj se poroči brez ljubezni. Brat se ustreli in
reši sestro pred neuspešnim zakonom.

Amerikanci
Nov motivni sklop. Prvič se pojavi tematika slovenskega izseljenstva. Dogaja se na
Dolenjskem. Ljudi obsede misel o sreči na tujem. Gre za kolektivno zgodbo, junak je cela vas.
Pojavi se motiv domovine, kot pri Cankarju.

Moderna (1899-1918)
  - Nova romantika, dekadenca, simbolizem, impresionizem, realizem, naturalizem.
  - Ni slogovna oznaka.




                                                                                              29
                   KNJIŽEVNOST MED VOJNAMA
                                        (1918-1941)
   -   Ekspresionizem, futurizem, dadaizem, konstruktivizem, nadrealizem,
   -   Socialni realizem
   -   Realizem, naturalizem …


5 EKSPRESIONIZEM
Z ekspresionizmom so se ukvarjali:
   - Fran Zadravec: Upornik. Slovenska ekspresionistična enodejanka.
   - Lado Kralj: Ekspresionizem (LL), Od Preglja do Gruma (slovenska ekspresionistična
       drama) SR47/1999, 1-22.!!!
   - France Koblar: Slovenska dramatika II,
   - Boris Paternu: Problemi ekspresionizma kot orientacijskega modela. Obdobje
       ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in literaturi. LJ ZIFF, 1984.

TEMELJNE ZNAČILNOSTI EKSPRESIONIZMA:
Pojem ekspresionizem prihaja iz likovne umetnosti, zaznamoval je pojave kot nasprotje
impresionizmu.
Časovno in geografsko zamejen pojav (1910–1925). Najmočnejši je bil v Nemčiji.
Slovenija: 1918/20–začetek 30. let.
Je ena od oblik modernizmov (nadrealizem (ne zanima jih več človek), futurizem, dadaizem,
ekspresionizem)
Nastal je iz duhovne krize pred prvo svetovno vojno. Do tega so privedli: nagla urbanizacija,
razvoj tehnike na začetku 20. stoletja. Drugi močni razlog je vojna. Futuristi so v njej videli
rešitev sveta.
V središče postavlja človeka – človek in njegova obnova – antropocentrični element. Tu ima
veliko vlogo drama.
Ekspresionizem poudarja:
   - katastrofično občutenje sveta,
   - pomembno je doživetje vojne,
   - resnoba, nagnjenje k tragičnemu – tragična perspektiva (vznesenost, himničnost –
       kaže se skozi jezik, vzklike …)
   - bistveno manj je nestrpen do tradicije (kot ostali izmi), jo upošteva
   - odnos do forme, oblike umetniškega dela – manj radikalen, delo še upošteva
       tradicionalno zgradbo,
   - niso naklonjeni tehniki (zlasti futuristi: naklonjenost tehniki, hitrost, kolesa …), manj
       zaupanja imajo do nje.
Značilna gesla ekspresionistov:
   - Novi človek! – je ekspresiven, ekstatičen
   - Duh, ljubezen, ekstaza, krik, vizija, slutnja
   - Apokalipsa, konec, sodni dan, katastrofa
   - Akcija, kaos, dejanje, revolucija, klic, prebujenje, oznanjanje
Poudarjen je etični naboj – zato v enem elementu tudi utopija. Verjeli so v svet, ki ga ni.



                                                                                              30
KDO?
Iz preteklosti je odločilno vplival na ekspresionistično dramatiko August Strindberg –
postnaturalistični teksti:
    - Pot v Damask,
    - Sanjska igra.
Redukcija karakterja na t i p = tipizacija oseb (ekspresionistične dramske osebe so pogosto
brez imen. Ekspresionizmu ne gre zato, da bi prikazali enkratni individuum, ampak so osebe
prej neka koncentrirana duševnost množice)
Nam. Janez                  Prvi                Ženska
                             Drugi                …
                             Tretji
Tehnika pasijonskih postaj, skozi katere roma protagonist na poti proti spiritualnemu cilju (=
novi ekstatični človek) – posamezni prizori so samo posamezne postaje, izseki na poti
doseganja cilja.
                     ___ ___ ___ ___ ___                 cilj
Monodramska ali monološka struktura drame, kjer so vse osebe le subjektivne projekcije
protagonista (vse osebe so le odsev duševnosti protagonista).
Dramatika je v ekspresionizmu eden izmed najvažnejših žanrov – ima posebno težo.

Nemčija – 2 žanra:
  1.) EKSPERIMENTALNA ENODEJANKA
  Značilna je za prvo, začetno fazo ekspresionizma:
  - Dekonstrukcija fabule (zgodba ni na prvem mestu)
  - Osamosvajanje odrskih elementov – luč, barva, zvok … - kaže se na ravni besedila –
      daljše didaskalije (Grum: pomemben je zvok (šepavca, flavta), svetloba, barve) 
      želja po totalnem gledališču – zajema vse elemente, ne zgolj osredotočenost na
      besedo.
  2.) DRAMA OZNANJEVANJA – ______________
  - pojavi se že na začetku, vendar večjo težo dobi v drugi aktivistični smeri
  - dramski teksti, ki pozivajo k preobrazbi (etične narave), pozivajo k dejanju, vsebujejo
      apel = poziv na množice, pogosto vezani na formo pasijonskih postaj.

Boris Paternu: Problemi ekspresionizma kot orientacijskega modela.
Skušal je določiti temeljne konstitutivne lastnosti ekspresionizma.
   1. INTENZITETA vsebine in izraza
   Ekspresionizem je smer samih skrajnosti, vse je intenzivno, silovito – napetost na ravni
   čustev, mišljenja, izraza, oblike … Ekspresionisti so želeli najti jedro, bistvo stvari. Eno
   temeljnih načel je radikalizacija – usmeritev k zgoščenemu intenzivnemu izrazu,
   koncentraciji izraza. Najbolj skoncentrirani, esencialni izraz je k r i k (redukcija jezika).
   Stil: nominalno izražanje  krik  molk (zadnja faza)
   2. DIHOTOMIJA
   Dvojnost dojemanja sveta. Svet je neenoten, protisloven, razcepljen, disonanten.
   Ekspresionistom ne gre za organsko celovito gibanje, ampak za prikaz nasprotujočih si sil
   – kaotičnost v vsebini in obliki. Ekspresioniste zanimajo skrajnosti, ne organska celota.
   Človek, ki je razcepljen do skrajnosti. Protislovje v človeku. Hoteli so podati totalno
   videnje sveta – v smislu razcepljenosti, protislovnosti.
   3. DISTORZIJA
   Ukrivljena podoba sveta in človeka v njem. Tu je nasprotje do simbolizma (v simbolizmu
   je še vedno kult lepote, forme, v ekspresionizmu ne), ekspr. teži k razbijanju danih oblik.


                                                                                             31
   4. AKTIVITETA
   Dejavno razmerje do sveta. Odpor do vsakršnega trpnega razmerja do sveta. Želja
   preobraziti svet, poiskati novega človeka, želijo si akcije, napetosti, hotenje. Da bi
   posameznik to lahko dosegel, mora stopiti iz sebe, zato ekspresionizem.

Skupna usmerjenost ekspresionizma je usmerjenost k človeku, obrat k etičnemu.
Ekspresionizem se je začel z dramatiko, ki je njegov pomemben del vse do konca.

AVTORJI IN DELA:
   - Stanko Majcen
   - Ivan Pregelj
   - Miran Jarc
   - Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi (VRH slovenskega ekspresionizma)
   - Alojzij Remec
   - France Bevk
   - Ivan Mrak (na začetku)
Koblar: 49 besedil
Zadravec 30 besedil
Kralj: 13 besedil



5.1 FRANCE BEVK: V KAVERNI

Kaverna: jama, navadno vdolbena v skalnat teren, za zaščito pred artilerijskim ali letalskim
napadom, zaklonišče
V ekspresionizmu dramatike ne zanima subjekt kot posameznik. Gre za tipizacijo oseb
(oseba postane tip), ni prikaza individualnosti osebe. Je prikaz splošne duševnosti,
anonimnosti. Klavstrofobičen, nizek prostor, neudobno zaklonišče. Vojna ni pogost motiv v
dramatiki. Tu je majhno zaklonišče, podobno je v filmu Nikogaršnja zemlja (vse je v jarku).
Didaskalije se osamosvajajo. Igra ne poteka preko dialoga, ampak preko didaskalij.
1936 – prva objava kakšne slovenske drame v angleškem jeziku: France Bevk – V kaverni.

Enodejanka, zgoščenost, je zgolj nek izsek. Tekst ni bil nikoli uprizorjen.
Tipizacija oseb: Nekdo, Več glasov, Prvi, Drugi, Tretji, Četrti, Peti, Vsi.
Tematika: vojna – razočaranje nad njo (protivojna tematika)
KAKO vojno prikazati na odru, saj oder kot zamejen prostor ni primeren za vojno?
   - videoposnetek
   - ??jeshoskopija – pogled z obzidja – vdor epskih elementov
   - ustno poročilo (sel, pismo …)
   - ustvarjanje atmosfere pred in po bitki
   - zvočni efekti
   - ! izbira dogajalnega prostora – ključno – kje se to besedilo dogaja
   OPIS PROSTORA: nekaj klavstrofobičnega – občutek nesvobode, stisnjenosti, tesen
   prostor, usoden položaj

Osebe so stlačene na ozkem prostoru. Dve osrednji osebi nosita tudi ime: Jože Grivar in
Tone. Sta brata, Jože je narednik, Tone pa navaden vojak. Med njima je napetost. Osebna
zgodba, vezana tudi na ženske. Koflikt sproži situacija – kdo od njiju bo šel ven ne stražo –



                                                                                          32
skoraj zagotovo umrl. Drugi konflikt je bolj osebne narave: Tone ni mogel iti na svojo
poroko, zato je poslal namestnika. Vprašanje je, ali ga je nameščal tudi v poročni noči. On
mora ven. Vrata bunkerja zapre. Tisti, ki so v bunkerju želijo odpreti vrata s sekiro. Takrat
vrže Tone tja granato in vsi umrejo.
Vse skupaj je brezperspektivno (tudi osebna zgodba bratov).
Jezik:
    - patetičen, privzignjen,
    - besede (glagol, sam., zaim.)
    - pozivi
Na vsebinski ravni: obtožba vseh ljudi, da so krivi za vojno.
Konec: narejen s pomočjo didaskalij in dialoga.
Vsi ljudje v vojni postanejo razčlovečeni. Vsi bi poklali tovariše, da bi preživeli. Ogromna
želja po preživetju.


5.2 STANKO MAJCEN: APOKALIPSA
Stanko Majcen je bil pesnik, pripovednik, dramatik (1888 – 1970).
Napisal je 11 dramskih besedil, od tega so 4 enodejanke. Najbolj znano besedilo je Kasija
(1919) – v Beogradu se nek častnik zaljubi v usodno žensko Kasijo.
    - Revolucija,
    - Prekop,
    - Apokalipsa.
Apokalipsa je bila objavljena leta 1923 v Domu in svetu.
Enodejanka, situacija, prikaz položaja. Cela drama je dramska vizija. Vse je en kolektivni
prizor. Čeprav gre navzven za neko trpnost, ki nastaja na jezikovni ravni iz nasprotja molk –
krik.
Ritem, melodija teksta – Majcen je molk uporabljal kot kompozicijsko, dramaturško sredstvo.
Ne gre direktno za vojno (ni direktno vojno prizorišče kot pri Bevku), vendar je posredno
sporočilo obsodba vojnih grozot.
Tekst je grajen na nasprotjih – realistična (izhodiščna) situacija in sanjska neresničnost, vizije
(jezdeci, strah, sanjska nadresničnost). Veliko je biblijske simbolike.

Uvodne didaskalije: dvorišče, okoli so stene z dvema nadstropjema oken, dvorišče je vlažno,
mračno, zapuščeno, srhljivo, na dvorišču je trideset ljudi. Nekje v prvem nadstropju zadnje
stene gorijo luči – tam je vojaško sodišče, kjer se razsoja. Ta množica ljudi je obtožena, da je
vzdrževala tajno telefonsko zvezo s sovražnikom – od teh ljudi bodo obsojeni (obešeni) le
štirje. Ker ni dokazov, je vsakdo kriv, vsak razmišlja, kaj naj naredi, da ne bo obtožen.
Občutja tesnobe, ujetosti, nesvobode. Posebna atmosfera, ki jo ustvarja bližina smrti.
Naslov je simboličen – uničenje sveta in nov začetek.
Nastopajoče OSEBE - ni imen, so tipizirana poimenovanja, karakter zamenja tip – človek kot
nosilec nekega duševnega stanja, niso individui. Osebe so lahko poimenovane:
     - po poklicu (profesor, Pop),
     - po svoji lastnosti (plahi, preprosti).
Štirje, ki bodo obsojeni, dobijo proti koncu tudi lastna imena: Bleda ženska – Skorina. Ona
in profesor imata profil novega človeka, bodrita ostale – tako funkcijo bi moral opravljati
Pop, a se ta na koncu izkaže kot neetična oseba, ki ga skrbi le zase. Nasilni človek ga na
koncu zadavi, ker ga ne prepriča v Boga.

Stroga enotnost kraja, časa in prostora.
Dialog – osebe ne razpravljajo, gre v smer lirizacije; kratki, odsekani stavki.


                                                                                               33
Besedilo Popa:
pridiga – bibličnost, pridiga z ekstatičnim glasom, psalmično melodijo, v primerjavi z ostalimi
je veliko besedila.
Tekst je poln eksistencialnih vprašanj. Smrt in Bog sta eno ključnih vprašanj.


5.3 MIRAN JARC: VERGERIJ

Drama je podnaslovljena kot Prizori iz dramske pesnitve – kaže na to, da gre za izsek.
I 1927, II 1929, III 1929, IV 1932. Dramska pesnitev (4 prizori) je nastajala pet let.
Miran Jarc je bolj znan in uspešen kot pesnik (1900 – 1942).
Ne gre za dramo s klasično strukturo, ne zanima ga dramska tehnika, verjetnost, ampak
vizijonarska videnja, eksistencialna vprašanja, negotovost človeka, strah.
Je že ena vrsta poetične drame.
Vergeriju je podobno dramsko besedilo Ognjeni zmaj (ime ladje, ki je simbol razuma)
Tri temeljna vprašanja, ki jih odpira Vergerij:
    1. dilema o pomenu čustev in razuma za človekov humanizem,
    2. razmerje med posameznikom in kolektivom,
    3. naloge, poslanstvo, obveznosti pesnika v neki skupnosti.
OSEBE:
Inženir Kern, Vergerij – dva različna principa razmerja do sveta, žena Ines
Gesla, ki jih zagovarja Kern: tehnologija, njegov ideal je človek stroj; »smo rod upornikov,
borivcev« – kažejo na aktivno razmerje do sveta. »Ne poznamo trpljenja, nočemo vedeti za
bolečino.«
Kernove zahteve: človek mora lažno dušo izbičati iz sebe – zato, da bo človek postal stroj.
Hoče, da bi Vergerij postal vodnik množicam.
Vergerij je nasprotje, sanjski pevec, človek ni stroj, bolj emocionalen svet, zagovarja
človeški duh, humanizem.
Kern – razumski svet, borba, potrebno je dejanje.
Vergerij – emocionalni svet – jaz življenje iščem polno v sebi, besede: trpljenje, človeški
duh, večnost.
Simboli (simboli tehnike, tega, kar civilizacija zmore):
    - šestilo,
    - tehtnica,
    - trikotnik.
Vergerij pravi, da smo prav zato živi mrtveci. Kern nato: »nismo števila, le mali ulomki«.
Veliki meščan = enota, človek pa je le ulomek. Logika materialnega sveta, ki se ji Vergerij
upira, saj želi biti celota in ne ulomek. Na Zemlji želji ustvariti bivanjsko dihotomijo.

Paternujeve značilnosti: DIHOTOMIJA in AKTIVITETA (nasprotje, razklanost).
Jarc prikaže to na radikalen način. To dvojnost (dvojno dojemanje sveta, nasprotujoče si sile)
izražajo:
    - prizorišče: na eni strani stena, kjer sta trikotnik in šestilo, na drugi strani soba praznote
        in somraka.
    - osebe: Kern in Vergerij nista 2 osebi, temveč sta ista oseba – dvojnost človeka in sveta
        znotraj enega posameznika.
Aktiviteta se uresničuje skozi Kerna.




                                                                                                34
Sodobni človek je ujetnik, predal se je materialnemu. Vergerij se temu upira, želi se dvigniti
nad ta prepad, želi si ustvariti bivanjsko harmonijo, en del njega pa zahteva revolucijo, akcijo.
Neprestan spopad dveh perspektiv.

1. prizor:
Invalidu sledi mimohod različnih ljudi, ki jih meščan uničuje: invalid, študent, ubijalci,
dekle, rudarji, otroci, mati – to so živi kriki zoper amoralnost meščanske družbe.
Spet krik. Didaskalije se osamosvajajo (dobijo funkcijo dogodka). Dejanje se prestavi tudi v
svetlobo, luč, glasbo – v nejezikovni del gledališke uprizoritve. Vergerij sliši prišleke – pod
tem vtisom se odloči, da bo šel v boj. Scena se naenkrat spremeni – namesto teh vizij so v
ozadju dimniki, tovarne. Izvemo, kdo je veliki meščan – predsednik tovarne, velikih podjetij,
Altman – Kern pravi, da je to naše zlo.
2. prizor: Vergerijeva zasebnost
Pojavi se Ines, Vergerijeva žena, tovarnarjeva hči – pomeni ženski moralni princip, kot
nekakšno realistično načelo. Nekje v sredini izvemo, da je Vergerij šel v revolucijo, napadel
velikega meščana, tu rešil njegovo hčerko Ines in se z njo poročil. Ta prizor v udobnem domu,
v bogati družbi. Živita v meščanskem svetu. Vendar si Vergerij tega sveta ne želi. Nov
konflikt – sovraži ta svet, vendar ga je izbral, ko se je z njo poročil.
3. prizor:
Vergerij hoče, da bi bila onadva svoj svet. Njun pogovor se konča, ko se spet spremeni scena
– spremeni se z lučjo – stemni se, pride mož v črni halji – to je spet Kern. Prišel je, da ga
ponovno predrami za boj, da ne bo ostal v udobnem meščanskem svetu. Ponovijo se ideje iz
1. prizora. Vergerij odgovarja, da je tu samo srce merilo. Mož kot privid izgine in tretji prizor
se konča.
4. prizor:
Izvemo, da je Vergerij že 5 let zaprt in v ječi bere Sv. Pismo. V zaporu se sprašuje o moči,
smislu in pomenu svojih dejanj, idej. Prizor je postavljen v trenutek, ko ga obišče Kern z
učencem Blajem. Prideta, da bi ga rešila ječe, pod pogojem, da bi Vergerij postal
karizmatični vodnik ljudstvu, ki bo kazal pot v novi svet. Ponudbe ne sprejme, ker pove, da
bo postal novi človek: »Prej sem bil Kajn, zdaj sem Abel.« Konča se z ekstatično
ekspresionistično izpovedjo Vergerija: »Tu sem. Misel. Beseda. Volja. Dejanje. Človek!«
Konec »Pridi, novi Jeruzalem.« - svetopisemska simbolika, literarna zgodovina razlaga kot
vrnitev k krščanstvu.

Problemov se ne da rešiti s silo, borbo, bojem. A narod zahteva, naj ga vodi naprej.
V bistvu sta dve osebi: Vergerij in Ines. Vse ostalo so bolj nekakšne vizije.
Temeljno sporočilo:
Človekov jaz je razklan na dvoje, človek je v protislovju s samim seboj. Kaže se kot
razklanost med razumom in duhovno platjo človeka, ki predstavlja človekova čustva,
intuicijo.
Glavni prostor dogajanja je Vergerijeva iščoča se zavest. Zato imamo ves čas menjavanje
notranjega in zunanjega sveta.
Razum : čustva,     osebni etos : zahteve kolektiva.
Podobnosti z Goethejevim Faustom.
Zbirka Upornik.




                                                                                              35
5.4 ALOJZIJ REMEC: MAGDA

(1886 – 1952). Napisal je eno redkih komedij tega časa: Kirke, govori o mladi posestnici, ki
postane milijonarka.
Tekst Magda je nastal l. 1924. Zanimiv je po kompoziciji.
PODNASLOV: Tragedija ubogega dekleta v 12 scenah.
OSEBE: tipi zapeljivcev z več obrazi.
NOVOST DRAME (prvič se pojavi v sln. dramatiki):
Postajna tehnika – (Zadravec: filmska kompozicijska tehnika) – drama poteka kot montaža
prizorov. Ni več kavzalno vzročnih zvez, oseba potuje od prizora do prizora, ti prizori so
vsakič ključne eksistencialne situacije, v katerih je postavljena na preizkušnjo.
12 scen – 12 postaj v njenem življenju z vsako sceno se zamenja prizorišče. Vsak naslednji
zapeljivec ima masko prejšnjega.
Ne moremo več govoriti o enotnosti kraja in časa, označena sta v didaskalijah.

Iz meščanskega ambienta Magda drsi navzdol  služkinja  prostitutka izgubljenka na
cesti.

Ljubezenski trikotnik:                           MAGDA

                              PETER                             MEDICINEC

Medicinec je zapeljivec, svobodnjak.ocenjuje Petra podcenjujoče. Magdi reče, kako ga more
ljubiti. Ona odgovori, da le zaradi usmiljenja. Medicinec jo na nek način odvrne od Petra, od
njegove ljubezni, obljublja ji poroko, da se mu preda. Nato ugotovi, da se mu tega ne da,
pravi, da je Peter zanjo dovolj dober.
Ljubezenska zgodba med Magdo in medicincem se je končala z obljubami, ki jih medicinec ni
izpolnil. To je vzorec, ki se ponavlja z ostalimi osebami. Magda pristane na njihovo igro in je
potem vedno razočarana.
V prvih treh prizorih so tri osebe (Magda, Peter, medicinec), te osebe so tudi v zadnjih štirih
prizorih (tu je medicinec že postal zdravnik). Vmes so prizori z različnimi moškimi.
Magda je z vsako osebo nižje na družbeni lestvici, zdrsi od služkinje do pocestnice. Vse te
osebe so eden in isti tip moškega/zvodnika, ki ji obljublja zakon.
Peter je popolni moški, Magda ga zavrne, privlači jo čisto drugi tip moškega. Magdo ves čas
ljubi. Je dober, mehak človek, tudi moralist, vendar je neodločen tip moškega, zato ??Magde
v resnici nikoli ne ljubi.
Magda je v vseh teh moških iskala enega moškega, ki ga je ljubila – medicinca. Gre bolj za
to, kar ji je obljubljal: poroko, lepo življenje, ljubezen.

8. scena:
Ženski lik, ki zavrne svojo družbeno vlogo, je obsojen.
Pesnik se izkaže, da je nekoliko drugačen, a ga ona »zabije« nazaj. Obsoja Magdino situacijo
– prostitucijo. Tu je prikazana dvojnost morale, ker je pesnik tudi k njej prišel, da bi jo kupil
za par uric. Tudi on sam je omogočal prostitucijo.
Dialog je bolj povezan, tradicionalen, klasičen dialog. Tekst je po strukturi zelo realističen, a
v kompozicijski strukturi ekspresionističen.
Magda do konca propade. Vmes Peter čedalje bolj propada.
9. prizor:
V bolnišnico pride bolna Magda, ima spolno bolezen in zdravnik ji reče, da je kri zastrupila v
svoji obrti. Magda reče, da so moški krivi, uničili so ji dušo in telo.


                                                                                              36
10. prizor:
 Magda na ulici sreča zdravnika in mu reče, da je njej obljubil poroko. Zdravnik pokliče
policijo, ona skoči z mosta. Reši jo Peter.
11. prizor:
 V bolnišnici je zaposlen tudi Peter, Magda vedno bolj boleha, umre.
12. prizor:
Zdravnik naredi obdukcijo. Ko mu Peter reče, da je to Magda, jo ureže, njena kri pride do
njega, tako da se zastrupi in tudi on zboli.

Lado Kralj:
Glavna tema te drame je seksualnost. Dvojnost:
    - po eni strani platonska ljubezen (Peter & Magda),
    - po drugi strani nagonska seksualnost, prikazana skozi Magdo in vse nebrzdane
        zapeljivce.
Ona pa se vendarle ni predajala užitku, vendarle je romantična: išče ljubezni, poroke. Šele, ko
ji obljubijo poroko, se preda. Zato morda ona ni le nebrzdana seksualnost. Večkrat govori:
»Ne maram. Nočem … « Preden gre v bordel, je zelo naivno dekle, ki verjame moškim
obljubam. Kar si je ona ves čas želela, ji Peter ponuja od začetka, a ni sprejela – mogoče ji je
preveč ponujeno na pladnju.
Razpad tradicionalnih vrednot na področju erotike.

Zadravec:
Drama nepopolne človeške narave.
Moški in ženska sta različni bitji, ki se nujno dopolnjujeta.

5.5 ANTON LESKOVEC
(1891-1930)
Rodil se je v Škofji Loki, gimnazijo je končal v Kranju. V Pragi je študiral pravo. Med vojno
je bil na fronti. Po letu 1920 si je ustvaril družino, služboval v Mariboru (pravnik, uradnik – ni
bil rojen za to), zadnja leta pa je preživel v Radovljici.
Bil je skromen in pokončen človek, imel je umirjeno življenje. Njegova življenjska doba je
kratka, zaradi zdravja je popolnoma drugačen od Gruma. Napisal je več dramskih besedil.
Najpomembnejša besedila:
   - Jurij Plevnar:
   Malo spominja na Vergerija po ideji. Želi prikazati izobraženca, ki postane delavski
   voditelj, organizira stavko, a mu je ne uspe speljati do konca. Zmanjka mu moči zaradi
   ljubezni do tovarnarjeve hčere. Omahovanje razbesni ljudsko množico in ga pokonča.
   - Kraljična Haris:
   Glavna oseba je plemkinja Sabina Isteniška, ki živi dvojno življenje,
    po eni strani vsakdanjost, po drugi strani ekspresija čustev, skrivnost, fantastika;
    gospodična Sabina in kraljična, ki skozi ekstatični ples izraža svoje hrepenenje.
   Ples (glavna posebnost drame) je dekadenčna prvina, izraža Sabinino dušo (asociacija je
   Saloma).
   Ima 3 moške: eden je predsednik upravnega odbora kemične tovarne, drugi je povzpetnik,
   inženir; tretji je slikar – platonični odnos.
   Haris = usodnostna ženska
   -   Dva bregova.


                                                                                               37
DVA BREGOVA (1926–1927–1928)
To je edino dramsko besedilo, ki je bilo za časa njegovega življenja uprizorjeno.
Nastanek l. 1926, krstna predstava 1927 v Ljubljani, 1928 v Mariboru. Velik uspeh, ni
zaslediti zavrnilnih kritik, le spodbudne besede … 1928 tudi knjižna izdaja.
Besedilo je bilo tudi po vojni večkrat uprizorjeno. 1955 je bila na Reki uprizorjena opera
Rona, ki nosi naslov po eni od junakinj, zgodba pa je po tej drami.

PODNASLOV:
Drama o življenju beračev v treh dejanjih.
Prikazuje nov svet in segment družbe (nov tip dramskih junakov) – fascinacija s svetom
beračev, ki so ponosni ljudje. Dva bregova – na enem bregu so berači, na drugem pa meščani
oz. gospoda. Oba svetova povezuje most, ljudje prehajajo z enega na drugega, a ni končnega
prehoda, ni možno dokončno prestopiti – to zagotavlja stabilnost družbe.

1. dejanje
 spoznamo Rono. Beračica se vrne iz mesta nazaj med berače. Služila je pri županu, kjer ji ni
bilo všeč, on pa jo je tudi nadlegoval. Kljub temu da jo župan pride iskat in jo mati prepričuje,
naj gre, ostaja trdna pri svoji odločitvi. »Ušla sem, ker nisem več hotela ostati.« Rona je
svobodna, odločna, na nek način upornica.
Macafur je idejni vodja, kralj beračev. Napove, da se bo vrnil Krištof Bogataj. Krištof je bil
rojen v svetu beračev, vendar so ga dali (Macafur) na drugi breg v šolanje, vzgojo. Postane
pravnik, gospod. Med berače se vrne, ker bi rad spoznal, kdo mu je plačal šolanje in bi rad
pomagal ostalim beračem: »pkažem vam pot« (v lepši svet). Na koncu izvemo, da je Krištof
Macafurjev sin. To je eden od konfliktov v Macafurju. Po eni strani je kralj beračev, po drugi
želi sinu boljše življenje.
2. dejanje:
Macafur obširno razlaga načela beraške družbe. Ima moč, da deli postavo, posebne zakone, ki
vladajo temu svetu. Na eni strani je beraški ponos, popolna svoboda. »Ni ga, ki bi nam
veleval.« Na drugo stran hodijo beračit, prosjačit, ne morejo pa tam ostati. »Če si berač, ostani
berač.« Kar on zahteva, zagotavlja družbeno stabilnost.
Flore Briga je še eden od beračev, najbolj pokorno (fanatično) sledi in verjame Macafurju.
Prvi konflikt je med Macafurjem in Krištofom. Krištof kaže pot na drugi breg, v nasprotju z
Macafurjem.
Ljubezenski trikotnik med Rono, Krištofom in Flore Brigo. Rona je »slovenska varianta
Karmen«, samosvoja …
Ekspresionizem prinaša zelo zanimive ženske like, obratno kot pri Cankarju (razen
Grudnovke – edina polnovredna ženska). Dva nova tipa ženskih junakinj:
    - Rona in
    - Hana (ali Mada – patološki tip).
Flore Briga je vdan Roni, zaljubljen vanjo, a ona ga izkorišča za razne opravke.

3. dejanje:
Vrh je v tretjem dejanju, fascinacija z beraškim svetom pride do vrha – tradicionalna beraška
veselica. Ko se začne, so tudi v dialogu kratke pesmice (hudomušne – vriskajo), v ritmu
alpske poskočnice. Zelo se ustvarja atmosfera. Celo dejanje je priprava na zadnje tri strani,
kjer se drama razplete. Krištof in Rona sta šla v mesto, nato se Rona vrne na veselico. Med
berači si izbira plesalca, a ji ni nobeden všeč. Vrne se tudi zamaskiran Krištof, ki je Roni takoj
všeč. Tudi Krištof se zaljubi vanjo. Sprašujejo ga, kdo je in on odgovori z uganko: »Sem od


                                                                                               38
vas, prihajam k vam, pa nisem vaš.« Z Rono gresta na drugi breg, tja bi rada odvedla še ostale
berače.
Krištof je taka figura, ki ima moč voditelja. Eni berači sledijo Krištofu: »Za Krištofom! Za
novim mojstrom!«, drugi ostanejo zvesti Macafurju.
Konča se melodramatsko: Macafur ukaže, naj se Krištof vrne na svoj breg, ostali berači pa naj
ostanejo na svojem. Rona hoče iti na drugi breg. Macafur ukaže Floretu, naj skoči in zabrani
Roni pot. Flore skoči in ubije Krištofa (namesto Rone). Takrat gre Macafur do njega in vpije:
»Krištof, moj sin.« - javno prizna svoje očetovstvo. In oba obležita mrtva.
3 temeljne situacije:
1.) spopad znotraj Macafurja:
    - oče, ki za sina želi boljše življenje,
    - zagovarja beraški svet kot kralj.
2.) Krištof : Macafur:
    - Krištof uničuje beraški svet,
    - Macafur želi strogo ureditev, ločuje med svetovoma.
3.) Rona – beračica, ki služi pri meščanu (županu), a je ta svet ne zanima:
    - neukrotljiva, močna, svobodna – slovenska Carmen,
    - hrepenenje po lepšem, boljšem svetu.

Drama ima 3 dejanja, veliko je teatralnih prvin: nov svet beračev, zelo efektivno, scensko
privlačno, beraška veselica, pesmi itd.
Podobno Brecht: Beraška opera (ni vplival, obe drami odražata duh časa).
Dva najbolj zanimiva lika:
    - Rona, spogledljiva, neukrotljiva, svobodna;
    - Macafur, kralj beračev, idejni vodja (vendar si je tudi v nasprotju: sina nameni na
        drugi breg – torej beraštvo zanj ni najvišja vrednota).
Vprašanje dveh socialnih skupin. Avtorja ne zanima rešitev, spopad, temveč je bistvo
predvsem v fascinaciji nad svetom beračev. Ne gre za spopad dveh razredov, kar je značilno
za socialni realizem.
Kaj je v tem tekstu ekspresionističnega?
    - berači kot ekstatični ljudje – izbira nastopajočih,
    - Krištof in njegova vloga karizmatičnega voditelja (idejni vodja),
    - različni prizori, ki imajo vizionarske slutnje (Rona ob oknu vidi prihod konja – ni čisti
        realizem).


5.6 ZADRAVČEVA TIPOLOGIJA SLOVENSKE EKSPRESIONISTIČNE
      DRAMATIKE
   1.) PROTIVOJNA DRAMA: v vojni nravno travmatiziran človek (npr. Kasija,
       Apokalipsa, V kaverni),
   2.) RAZDVOJENI HUMANIST, intelektualec, ki je razdrt na etično/emocionalno in
       pragmatično/racionalno nasprotje (npr. Vergerij),
   3.) NEPOMIRLJIVA BREGOVA: posameznik skuša določiti svoj jaz nasproti skupnosti
       (npr. Dva bregova),
   4.) EROS IN RELIGIJA: drama bogo-človeka in človeka-boga (npr. Azazel),
   5.) BOJ MED SPOLOMA IN MED RASAMI (npr. Kraljična Haris, Magda), (1922,
       Majcen: Zamorka, prva drama o rasnem razlikovanju, sovraštvu v slovenski literaturi),
   6.) TRN PODZAVESTNEGA: freudistična zasnova tragične bitnosti (npr. Dogodek v
       mestu Gogi).


                                                                                            39
5.7 SLAVKO GRUM

Mesta, ki so bila za Gruma odločilna:
- Novo mesto,
- Dunaj,
- Ljubljana,
- Zagorje.
Rodil se je v Šmartnem pri Litiji 1901. Večino mladosti je preživel v Novem mestu. Izredno
je bil občutljiv, nagnjen k depresijam. Že med šolanjem se je zanimal za gledališče (igral je in
režiral). Študij (Dunaj) – nihal je med študijem medicine in filozofije. Na razpolago je bila le
še štipendija za medicino. Med 1916 in 1926 je ostal na Dunaju. Obiskoval je gledališča in se
seznanil z modernimi tokovi. Tu se je seznanjal s Freudom, psihoanalizo, dunajsko
umetnostjo. Med počitnicami se je vračal domov, tam postavljal amaterske postavitve. 1923
se zbliža z Jožo Debelak (študirala je elektrotehniko, bila je lepa in emancipirana ženska –
povojni val ženske emancipacije). 7 let sta bila skupaj (bolj narazen), veliko sta si dopisovala
(v knjigi Pisma Joži). V pismih se odražajo čustva + znanstvene stvari, naravoslovni duh,
svetovala mu je pri literarnih stvareh.
Nato pride v Ljubljano. Službuje po bolnišnicah – za ženske bolezni. Ni se mogel
specializirati na ginekologiji. Ves čas je v denarni stiski, eksistencialna kriza – začela se je že
na Dunaju. To rešuje z drogami (morfij, kokain).
Na pisanje je vplivalo delovanje v bolnici za duševne bolezni.
Leta v Ljubljani niso bila tako plodna – ni našel založnika, oddaljil se je z Jožo, imel je
finančne težave …
Po značaju je bil občutljiv, melanholičen, nagnjen k depresiji.
Leta 1929 se je končno razšel z Jožo, dal odpoved in se preselil v Zagorje, kjer je ostal do
smrti. Bil je zdravnik splošne prakse. Gospodinjila mu je mama, ki se je k njemu preselila.
Leta 1946 tudi poskusi narediti samomor. V starih letih je imel razmerje z osemnajstletnico.
1949 je umrl zaradi raka na jetrih.
1925-1928: najbolj aktivno obdobje.
Po 1930 ne napiše ničesar več:
    a) bil je razočaran, zagrenjen, ni bilo zanimanja zanj,
    b) bliža se letnici 1930, ko se spremenijo razmere – začne predirati socialni realizem,
        vendar njemu ta poetika ni ustrezala.
Veliko je predaval (o higieni in spolnosti) – je eden prvih, ki ima predavanje o spolnosti
(1928), razprava o samomoru.
Lado Kralj je uredil vsa njegova dela.

Ima skromen opus, 1 »megahit« - kanonsko delo
(Linhart – Cankar – Grum).
4 drame, ohranjene in objavljene v ZD:
1921 – Pierrot in Pierrette (Pierrot je žalostni klovn s črnobelim oblačilom),
1924 – Trudni zastori,
    (ti drami sta bolj pod vplivom simbolizma, statično gledališče)
1926 – Upornik,
1928 – Dogodek v mestu Gogi.
Konča ga 1929. Na natečaju v Beogradu je dobil drugo nagrado, vendar ga v Sloveniji niso
objavili. 1930 izide v Ljubljanskem zvonu, istega leta tudi v samozaložbi. Prva uprizoritev
maja 1931 v Mariboru, septembra še v Ljubljani. Ni bilo pretiranega navdušenja, navala.
Največ pomislekov imajo glede avtorjeve etične drže.



                                                                                                40
Napisal je ogromno kratkih črtic, ki so izrazito ekspresionistične.


DOGODEK       V MESTU     GOGI
»Nihče ne spi, vse preži in čaka.«
Monotonost, pasivnost, nič se ne dogaja, vsi samo čakajo. Nobena od oseb ni zmožna sprožiti
dogodka.

NAVDIH ZA GOGO:
Vprašanje nekega dekleta: »Ali vas ne bi bilo groza, če bi na ulici vzniknil glasen šepav
korak, ki bi hodil za vami in vam sledil?«
Šepavi korak je zvok – začetek drame, ta dimenzija preveva celoten Grumov tekst. ZVOK:
   - flavta
   - zvonjenje Ave Marije            .……….……… slušna
   - ponavljanje refrena                               znamenja

Dogodek v mestu Goga ima tudi PREDZGODBO v obliki črtice: Zločin v predmestju:
- veliko slušnih signalov,
- dušeče zatohlo vzdušje, občutek neprehodnosti, ni zračnosti – v to usmeri že arhitektura –
hiše so poševno nagnjene nad cesto
- isti dogodek: zločin
- nihče ne spi, čakajo, nekaj pretečega
- Tarbula in Afra: zločin (da so ubili nekoga), Marija (prostitutka – ni dogodek, bila je le
pijana)
- šepanje
- zvočni elementi

Grum ni želel biti izviren pri zgodbi, važna mu je bila SCENA – približuje se avantgardnemu
gledališču. Literarni tekst je le eden od enakovrednih elementov uprizoritve.
Didaskalije se daljšajo. Osebe so marionete, lutke.
VPLIVI na Dogodek v mestu Gogi:
  - Zola: Za noč ljubezni (podoben ljubezenski trikotnik (Hana – Prelih – Klikot), osnovni
     motiv je bolestno razmerje),
  - Strindberg: Gospodična Julija (Julija je patološko odvisna od svojega hlapca v
     seksualnem smislu, socialne razlike : Hana, ki je socialno višje, postane odvisna,
     zasvojena s hlapcem),
  - Strindberg: Sonata strahov (arhitekturni smisel – zahteva vertikalno postavitev,
     prikaže razmerje sanje : resničnost, podzavest),
  - Ibsen: Strahovi (Grbavec igra ves čas zaključni prizor Strahov),
   - Grum: Zločin v predmestju.
Da bi naredil mozaik, je že znane stvari vkomponiral na nov način, sam tekst mu ni bil
pomemben.
Del zgodbe je povzel po Zolaju – ta jo je prevzel od Casanove – skratka, zgodba ni tako
važna.

SCENA je pomembna, postavitev drame. Grum dobi močen impulz na Dunaju (videl
Wildovo Salomo – postavitev ruskega režiserja, gledališkega reformatorja Alexandra
Tairova. Ta je bil prvi, ki je vertikalno členil odrska tla – s tem je dobil več ločenih prizorišč.


                                                                                                41
Tako omogoča istočasnost, simultanost uprizarjanja. Predstava razpade na mozaik
posameznih slik.
                  _________
                              _________
      _________

Grum je nad tem navdušen. Od njega je prevzel tudi pantomimo, burkaštvo … S tem je
uvedel simultano in fragmentirano igro. Zgodba razpade, ni več enotne zgodbe, temveč
fragmenti. Osebe so vedno prisotne, ni prednje stene, tako lahko kukamo v njihovo
zasebnost/spalnice. Gledališče se pri Grumu osamosvaja.

Danes je aktualen kontrast med eksteriernimi in interiernimi elementi, osebami. Povezavo
med zunanjim in notranjim svetom opravljata Afra in Tarbula, katerih vloga je velika, sta
situirani na balkonu (zunaj), nadzorujeta celo mesto, opravljata, nadzorujeta pretok med
zaprto strukturo Goge in zunanjim svetom, ustvarjata javno mnenje. Drobci, ki se dogajajo,
imajo funkcijo ustvarjanja dramske napetosti.

Klasične drame: prihod novih oseb = nov prizor. Goga: fiksacija luči na drugo osebo = novi
prizor.
Časovne opredelitve so vezane na dele dneva: tema, svetloba … O kraju Goga ni realne
podlage, časovno in krajevno ga ne moremo umestiti.

Grum si je zamislil DVOJNI KONEC.
Zastor pade. Če gledalci potem dovolj ploskajo, se zavesa spet dvigne, vidimo isto kot na
začetku: vsaka oseba izjavi zanjo najtipičnejšo izjavo – brezizhodnost.
Od publike je odvisno, ali bo drugi konec. Če ploskajo, so še vedno malomeščani (v mislih že
pri večerji) – treba jih je prebuditi, dati še eno dozo Goge.
Začetek in konec igre je vedno konvencija – konvencija v gledališču:
    - oder: gledalci se zavedajo, da je igra le igra
    - zavesa: se dvigne in se začne – novost, da je zavesa na začetku že dvignjena
Ena od avantgardnih teženj: da konvencija ni realnost, temveč fikcija.
Konvencijo začetka kršijo futuristi – Marinetti želel prebuditi publiko.
Alamut: konvencija začetka je porušena (ko gledalci vstopijo, že igrajo).
Konvencija konca: ko pade zavesa, je konec.
Če dolgo ploskajo, ponovijo najodmevnejšo arijo (v operi).
Grumov poskus kršenja konvencije – konec. Konec ni konec. Stvari so enake kot na začetku,
se nadaljujejo. Epilog zanika Hanino odrešitev. Odrešitev je nejasna. Koruza zagovarja, da je
rešitev bila. Konec razume le kot izbor najbolj tipičnih prizorov iz drame.
Temeljni prizori se včasih ponovijo, rešitev je zgolj navidezna, ponavadi ob uprizoritvah
drugega konca ni.
Veliki briljantni valček: tudi ruši konec: na koncu se glasba širi po vsem avditoriju – vsi smo
»in«, problem ni rešen.

IMENA:
V pismu F. Albertu jih obrazloži – so čudna, nenavadna, neslovenska imena: to je moj
spleen, bolj nemško zvenijo. Goga je umišljeno, na pol razpadlo mestece – bolj iz srednjega
veka kot od danes, ko so še bila taka imena (Afra, Tarbula).
CILJ: Osebe je hotel raznaroditi. Vzel jim je vse znake lokalizma, narediti jih je hotel
nadnarodne, nadlokalne, občečloveške. Goga je lahko kjerkoli in kadarkoli. Gre za fiktivni
svet (da ne bi mogli vzpostaviti vzporednic), pokazati je želel splošno občutje.
STRANSKE OSEBE so tipizirane (Mirna žena), ostale osebe pa nosijo imena.




                                                                                            42
Goga je zaprto, turobno mesto. Goga osebe povezuje, jim daje občutek bližine, po drugi strani
pa jih osamlja, odtujuje. Vsak je za svojim oknom, vmes so poševne stene. Okolje določa
osebe (duševna fizionomija mesta). Za Hano je zelo pomembno, da je šla iz mesta.

Osrednja oseba je Hana. V zgodnji mladosti je bila posiljena, zato postane frigidna. Ob
vrnitvi domov se ji dogodek iz preteklosti ponovi.
Ali se Hana osvobodi ali ne? Je dogodek zgolj privid (Preliha udari po glavi) ali se res zgodi?
Simbolno se osvobodi travme (za njo je mrtev).
Grum pravi, da je pisati dramo težko, ker ni krščanstva, Boga, ki bi reševal konflikt. Sodobni
človek je oropan vere v človeka.

Psihoanalitično sproščanje.
V literaturo skuša pritegniti spoznanje in uvesti novo katarzo – psihoanalitično sprostitev.
Grum ne pusti Hane, da bi Preliha ubila do konca – tako jo je želel razbremeniti občutka
krivde. Ni je smel obremeniti z zločinom.

Dan gre v noč, dogajanje iz eksteriera sili v interier. Zelo pomembno sredstvo je tudi zvok.
Nenaravno oživi skrit mehanizem, kot mrtve lutke. Ti elementi vodijo v grotesko (živo, ki je
mehanizirano).

Prelih + Hana – njun odnos se kaže po načinu gibanja, mimike … patološki odnos. Tema
prevzame njeno moč, proti koncu se ona smehlja.

Dve razlagi:
    simbol malomeščanskega življenja v provinci kot nekaj zadušljivega, utesnjenega, kjer
       vsi čakajo na dogodek, ki bi odgnal zadušljivo življenje,
    prebivalci so psihično deformirani – deformacije izhajajo iz erotike (Freud).

ODZIVI OB UPRIZORITVI
Priznavali so ji formalne zanimivosti in novosti. Pomisleke so imeli glede avtorjeve etične
perspektive – niso znali razbrati njegove etične drže.
Samo France Vodnik je opazil povezavo s Tairovom – močno vlogo ima pantomima, scena,
a mu to ni bilo všeč. Drama poudarja avtonomen značaj gledališča, njegovo neodvisnost od
literature.

Roman Milana Dekleve: Zmagoslavje podgan:
Lani je dobil Kersnika (2006). Zgodbo pripoveduje Slavko Grom – romansirana biografija
Slavka Gruma, dobro prikaže duh te dobe.



6 SOCIALNI REALIZEM
1918–1930: poglavitna smer je ekspresionizem.
Po 1930: socialni realizem, ki traja do 1941 in se nadaljuje še po vojni. ( literarna
periodizacija).
Dramatika socialnega realizma:
1932 (Kreft: Celjski grofje) – 1952 (Ivan Potrč: Krefli).




                                                                                            43
Socialni realizem je smer, ki je nastal v Sloveniji po 1930. Nanjo je zelo vplival socialistični
realizem, osrednja smer v Sovjetski zvezi. Oznake so različne, ker se je prilagodil potrebam
slovenskega literarnega razvoja (bile so drugačne razmere in tudi tradicija). V SZ je bil že
komunizem in socialistični realizem je bil edini možni način pisanja, v Sloveniji ni bilo tako
ostro.
Izhodišča dramatike socialnega realizma:
    - opis razrednih bojev (v središču), ki so moralno in socialno tendenčno obarvani.
       Osebe, ki nastopajo, so vedno v vlogi tipičnih predstavnikov družbenih razredov,
       nosilci določene ideologije, razredne miselnosti ali nacionalne ideje. Dramatiki se
       postavijo v korist izkoriščenih razredov, pozitivni junak je vedno nekdo iz delavskega
       razreda: kmet, delavec, proletarec, je nosilec nacionalnih idej;
    - na stilni ravni je obudil tradicijo slovenskega realizma in naturalizma. Zahteva po
       zvestem, stvarnem opisovanju življenja. Ne zanima jih duša, novi človek, vizija, a se
       obrne k sedanjosti, konkretnim, stvarnim razmeram. Upoštevajo socialno plat.
       Primerna vrsta je roman (v tem času so romani zelo obsežni). Lirika je zaradi svoje
       izpovednosti manj primerna.
    - IDEJNA OSNOVA: marksizem, historični materializem. Iz marksizma so prevzeli
       zgodovinski pogled na človeka. Človek je vedno pripadnik določenega razreda in boj
       vodi k osvoboditvi delavskega in kmečkega človeka – družbeno razlaganje socialnih
       trenj. V tem segmentu družbe so iskali novega pozitivnega junaka.
    - Končna oblika družbe je po Marxu komunizem. Želja socialnega realizma je prikaz
       življenjskih pojavov v širšem okviru družbene specifike in razrednih trenj.
       Posameznik ne kot individuum, a njegova odvisnost od družbe in socialnih odnosov;
    - Značilno je zelo veliko število oseb – to pripomore k množičnosti prizorov.
    - PRIZORIŠČA: ponazarjanje družbenega okolja.
    - NAMEN: družbena kritičnost, različni zgodovinski dogodki, sočasnost.

Socialni realizem se je usmeril predvsem k 4 tipom dram (tipologija Jožeta Koruze):
   1. Zgodovinska drama:
   Poudarek je na zgodovinskih družbenih situacijah. Avtorji preko zgodovine opozarjajo na
   trenja v sodobni družbi. Zgodovinska dogajanja so prispodoba za sodobnost.
   Bratko Kreft: Celjski grofje (1932) pomenijo začetek socialnega realizma v dramatiki.
   Kreft izpostavi razredni konflikt plemstva in meščanstva. Plemstvo predstavlja Herman
   Celjski, meščanstvo Veronika in pravdač. Cela drama prikazuje sodni proces. Izbran je
   tisti košček zgodbe, kjer se lahko najbolje prikaže razredni boj. Izkaže se, da plemstvo
   propada, njihov čas je mimo. Kreft je najpomembnejši predstavnik socialnega realizma v
   slovenski dramatiki.
   Bratko Kreft: Velika puntarija.
   2. Kmečka drama:
   Ivan Potrč: Krefli (trilogija)
   3. Meščanska drama:
   (pod vplivom Kerleževih dram)
   Ferdo Kozak: Vida Grantova, Ivo Brnčič: Med štirimi stenami
   4. Satirična komedija:
   (pogosto iz malomeščanskega okolja).
   Bratko Kreft: Kreature, Ferdo Kozak: Profesor Klepec.




                                                                                             44
6.1 KREFT: VELIKA PUNTARIJA (1937)
   -   Dramska kronika iz leta 1573 –

Ima 5 dejanj.
Kmečki upor, prikaz razrednih konfliktov med fevdalci in tlačani. Drama je postavljena v leto
1573. Gre za prikaz tragike slovenskega in hrvaškega kmeta, ki se tega leta upre plemiški
gospodi pod geslom: v boj za staro pravdo (za pravice, zapisane v urbarjih).
Drama zelo sledi zgodovinskim dejstvom. Kreft je to v celoti preučil in upošteval pri pisanju:
osebe, dogodki, zaporedje … Kmečki punt je samo prispodoba za sodobne nacionalne
konflikte, dogajanje v družbi. Matija Gubec je glavni vodja. Potem ga kronajo z žarečo
razbeljeno krono in ga razčetverijo.
Za razliko od prej, število nastopajočih oseb v socialnem realizmu zelo naraste. Socialni
realizem razvije kolektivno dramo. Ni več pomemben posameznik, temveč kolektiv – prikaz
družbenega razreda. V socialnem realizmu po navadi ne govorimo, kdo je glavni junak.
Gubec, Kastelic, Gregorčič – zgodovinske osebe. Število oseb med stranskimi osebami zelo
naraste. Te pripomorejo k večji prepričljivosti, masovnosti nekega prizora.
Konflikt: f e v d a l c i : t l a č a n i . Fevdalci so moralno pokvarjeni. Gre jim le za
uresničenje svojih ambicij. So tisti, ki imajo moč & oblast, so brez človeškega čuta. Na drugi
strani so kmetje, ki tudi niso vsi pozitivni (glavni junaki so), saj so med njimi tudi izdajalci in
zločinci. Tekst je pretkan še s stranskimi zgodbami o vsakodnevnih opravkih.

Drame postajajo daljše, ogromno je dogodkov … Prizorišča so zelo zanimiva,menjavajoča se,
menjavajo se kmetje in fevdalci, konec je v ječi: punt propade zaradi nesložnosti med kmeti in
zaradi fevdalne moči.

Ideja igre: kljub temu, da grejo vodje tlačanov na morišče so samozavestni, pokončni ljudje in
so napoved zmagovite prihodnosti ljudstva.


6.2 IVAN POTRČ: KREFLOVA KMETIJA

Glavni predstavnik kmečke drame je IVAN POTRČ. Potrč se pridružuje avtorjem iz SV
dela Slovenije (Kranjec, Ingolič, Prežihov Voranc). Dogajanje njegovih dram je postavljeno v
panonski svet.

France Koblar: »Podal je najostrejšo analizo gospodarskega in moralnega stanja v času pred
agrarno reformo ter prikaz vzrokov in posledic propadanja velikega kulaškega posestva.«
V nasprotju so si:
    - posestniki (svet posestnikov pooseblja Jura Krefl. Na kmetiji dela še žena Liza in
        kup otrok (med njimi Ivan);
    - mlinarji (delajo na dnini), težaki (težka dela), kočarji, bajtarji (nimajo lastne hiše) –
        tisti, ki garajo na kmetiji (med dninarji sta Ciglar (glavni bajtar) in njegova hčerka
        Mimika)
 Pride do trenj in spopadov. Veliko število ljudi povečuje pripadnost razredu in
prepričljivost – tudi tu veliko oseb brez imen, so le predstavniki nekega razreda.

Naturalistični koncept se kaže v:
   - ČASU dogajanja, ki je zožen, natančno določen: petek zvečer, sobota zvečer,
       nedelja zjutraj;


                                                                                                45
   -     tudi KRAJ je omejen: v izbi pri Kreflih  kraj zajame že ekspozicijo in nakaže
         vzdušje. Socialni realizem je težil k verističnemu prikazu.
Kraj je tudi na začetku zelo natančno opisan (nekaj strani). Gre za nekoč lepo, a zdaj
zanemarjeno družinsko hišo (velika hrastova miza, ki jo najedajo črvi). Ta začetni opis nakaže
vzdušje. Opis prizorišča je tako natančen, ker ?milje tudi ponazarja že same prebivalce
(naslonitev na naturalistični koncept), razpadajo vrednote, človečnost teh posestnikov +
temeljna želja ohraniti kmetijo. Gre za ljudi, ki imajo občutek pomembnosti, veličine – hkrati
je to le še privid, ker kmetija propada.
Drama prikazuje notranja nasprotja v tej gruntarski družini, njihov boj za preživetje in
ohranitev grunta, ki je ubil v njih vso človečnost, čustva. Tako tudi Jura ni več razsoden
gospodar, a se vdaja pijači. Posestvo vodi njegova žena Liza, ki se ubada tudi z otroki in
njihovo prihodnostjo. Razmere se zaostrijo ob prihodu sina Ivana domov. Starši so imeli z
njim velike načrte, poslali so ga študirat, vendar je on bil zadnje leto v zaporu zaradi
revolucionarnih idej. Ivan je bil ves čas v ljubezenski zvezi s Ciglerjevo hčerko Mimiko. Tej
zvezi čisto vsi nasprotujejo: starši, župan, pater Mirko. Želijo, da se on poroči z neko bogato
hčerjo drugega veleposestnika Petka in s tem reši grunt težav. Glavni argument: ona je
dninarka, on je gospod. Ivan je razpet med dolžnostjo do družine in svojo osebno srečo. V
njem se prebudi socialna zavest, čut za revnega, ponižnega človeka. Nastopi proti oholosti
gruntarjev; je tisti, ki prvi formulira, da vse skupaj propada – da je svet veleposestnikov v
zatonu. Propadajoči opis pohištva na začetku ima funkcijo, da prikaže ta propad. Ivan v
osrednjem govoru uporabi iste besede kot v zečetnem opisu (razjedene noge).
Dninar Matjašič, zelo star dninar (izgubil je svoje posestvo), umre. Ivan nato govori, da so si
posestniki s prevarami in nasiljem pridobili zemljo. Nastane vsesplošna zmeda. Jura vzame
puško in ustreli Ivana = KONEC.  osebe izgubijo občutek za človečnost.

V središču dogajanja je kmečki grunt, prikaz kako kmečki grunt naredi človeka za svojega
sužnja, ga ugonablja in veže nase. V tistih časih je bila edina rešitev bogata poroka – poroka
kot kupčija.
Finžgarjeva Razvalina življenja je zametek kmečke drame, je podobna, a vendarle še vzgojna,
poučna ljudska igra, česar pri Potrču ni. Pri Potrču je stvaren prikaz razmer. Tu ni nobene
kmečke folklore, običajev, ki dajejo idilično podobo. Prikaz oseb, ki jih določa na eni strani:
    - okolje,
    - na drugi strani zgodovinski trenutek – ta pomeni obdobje med obema vojnama, ko je
        splošna gospodarska kriza – pojavi se denarna stiska, veliki grunti začnejo propadati.
Poroka je zelo pogost motiv. Koncept poroke kot kupčije. Danes je ta motiv bolj v svetu
komedije (Moja obilna grška poroka). Na ravni drame je ta motiv dandanes zanimiv na ravni
poroke in ljubezni med istospolnimi partnerji.
Razmerje med posestniki in dninarji – socialna nasprotja. Jura je zapit, ne zna več urediti
razmer v družini. Ivan si želi boljše življenje za vse, odbija ga t. i. Kreflovska mentaliteta. Ima
nov, zdrav pogled na življenje, prisotna je socialna zavest. Je tuj element v zaostalem
kmečkem okolju, zato ga je treba odstraniti.

Drama je prvi del trilogije o Kreflih. Nastala je že leta 1937, vendar so uprizoritev
prepovedali, češ da ruši stebre kmetstva. Prva uprizoritev je torej leta 1946/47 v Mariboru, v
Ljubljani pa 1977 po vojni. Taki teksti najdejo pogosto pot na oder šele po drugi svetovni
vojni.

2. del je Lacko in Krefli. Napisan je 1948, uprizorjen 1949. Postavljen je v čas nemške
okupacije. Grunt ne propada več. Na kmetiji gospodari Franček. Težišče: odnos do
okupatorja in NOB. Jura je tu bolj simpatičen.


                                                                                                46
3. del nosi naslov Krefli. Nastane in uprizorjen je leta 1952. Jura Krefl povezuje vse tri dele
skupaj, v tej drami je v ospredju. Ta igra se dogaja po drugi svetovni vojni, v času agrarnih
reform. Zaplet je povezan z gradnjo zadružnega doma na Kreflovi kmetiji.
Gre za prikaz ene družine pred, med in po vojni.

V socialnem realizmu se pojavita tudi meščanska drama in satirična komedija.


6.3 SATIRIČNA KOMEDIJA

Bratko Kreft: Kreature.
Drugi naslov: Malomeščani (pod tem naslovom je bila uprizorjena).
Je prava satirična komedija. Sam naslov Kreature je oznaka za slovenskega uradnika oz.
malomeščana, ki je le navidezen Slovenec, saj je v resnici za lastno varnost in interese
zmožen hlapčevati tuji državni oblasti.
Konverzacijska igra o izdajstvu, strahopetnosti ljudi iz meščanskega, uradniškega in
političnega življenja. Dogajanje je postavljeno v leto 1914.
Narodni junak, ki ga kreature ovadijo oblastem, v igri ne nastopa – tip odsotno-prisotnega
junaka.

Bratko Kreft: Kranjski komedijanti.
Glavne osebe so zgodovinske, slovenski preporoditelji: Žiga Zois in somišljeniki (tisti, ki so
pripravljali uprizoritev Županove Micke 1789 + Linhartovi načrti), zato uvaja na ravni
dramskega besedila živ takratni jezik – fonetična in sintaktična podoba Linhartovega jezika.
Osrednje dejanje je okoli te uprizoritve.
Ta tekst želi zopet prikazati neko humorno veseloigro (ni satirična komedija), zato vrnitev k
Linhartovi igri/tradiciji in ne k Cankarju ter njegovi satirični komediji .

Ferdo Kozak: Profesor Klepec.
Ferdo Kozak:
   - Profesor Klepec,
   - Vida Grantova,
   - Punčka,
   - Kralj Matjaž.
Gre spet za naslonitev na ljudski motiv (Profesor Klepec, Kralj Matjaž).
Prenovi Petra Klepca (močan, pravičen, hraber, odločen) – profesor Klepec je tu antijunak,
povprečen, miren, nekoliko čudaški profesor na gimnaziji. Pri sebi skrije letake z uporniško
vsebino, da bi pomagal bivšemu sošolcu in njegovi sestri Ani v katero je platonsko zaljubljen,
vendar ne naredi ničesar, da bi se ji približal. Je kriv ali ne?
Gre za satirično komedijo, vendar ni smešna, edino konec je srečen. Politična satira.
Na koncu so tri poroke:
   - Klepec se ne poroči z Ano, a z njeno gospodinjo, tisto, ki je bolj pri roki (je pasiven
       junak),
   - Ana + ____________,
   - bivši sošolec + ____________.




                                                                                            47
6.4 MEŠČANSKA DRAMA

Ferdo Kozak: Vida Grantova.
Gre za varianto Lepe Vide. Prikaz tragične usode ženske. Njena usodna želja po ljubezni se
zaduši v meščanski stvarnosti. Vida se na očetovo željo poroči z bogatim industrialcem, da
bi izboljšala gmotno stanje. Z možem ni srečna, saj je industrialec (on ubije njeno lepo dušo),
zato se zateče k mlajšemu polbratu (arhitekt), tudi pri tem ne najde sreče, nato išče srečo pri
najmlajšem bratu (študent), ki naredi samomor. Ona se nato vrne k možu.
Tematika je podobna Kraigherjevi Školjki – prikaz tragične usode ženske, njene želje po
ljubezni, ki se zaduši v malomeščanstvu. Prvotno je imel naslov Lepa Vida.
Koncept je kritika slovenske meščanske družbe v 20. letih.
Veliko takih tekstov je bilo med vojno cenzuriranih.


7 DRAMATIKA NOB
Zakaj je nastajala dramatika v času vojne?
Politična propaganda, zabava (sprostitev). Gledališče je primerno zaradi recepcije – ni bilo
časa za branje, neposrednost, direkten učinek na množico.
Ta dramatika je nastajala v okviru mitingov, zborovanj pod milim nebom.
Ohranjenih je 120 besedil, izpričanih je krog 700.

Večina teh kratkih dramskih besedil so bili skeči.
(Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija): SKEČ je:
    - kratek, nekajminutna enodejanka,
    - ne zanima ga razvoj dejanja, temveč razplet, ki mora biti učinkovit (peripetija),
    - izvajalo se jih je na partizanskih mitingih,
    - pomemben element je improvizacija,
    - namen je aktivističen: propaganda, širjenje idej NOB, na drugi strani mobilizacija,
       pridobivanje ljudi za vojno,
    - konec je moral biti srečen. Gledalcem je moral dati nove moči in spodbude.
    - pogosta motiva: ozaveščanje omahljivih ali negativno nastrojenih idej proti NOB in s
       tem pridobivanje novih ljudi za vojsko in razkrinkavanje skritih sovražnikov.
Namen te dramatike je aktivističen, zato se za to igro v 80. letih uveljavi termin agitka –
primernejši kot skeč, saj zajame vse dramske zvrsti (skeče, enodejanke, drame, recitacijo) in
izpostavi temeljno značilnost: agitacijo – pridobivanje koga za kaj, propaganda NOB.

Nastajale so posebne igralske družine, ki so izvajale te igre.
Vrh pomeni nastanek slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju januarja
1944 – stalno, poklicno gledališče. Sedež je bil v Črnomlju.
Partizanska dramatika:
   - že sam izraz pove, da je šlo bolj za zametke,
   - zaradi časovne stiske, ki jo je narekoval partizanski način življenja, so to nedognani,
       umetniško neobdelani in kompozicijsko šibki teksti,
   - osebe so tipizirane. Ta način zagotavlja enotnost ideologije in upošteva recepcijske
       zmožnosti publike (prepoznavnost in razumevanje igre).
Zapis Mateja Bora O moji partizanski dramatiki:
   - tu razlaga nastanek besedila Raztrganci.


                                                                                            48
Raztrganci veljajo za enega najboljših primerov partizanske dramatike.
Ta dramatika je nastajala kjer koli (med kratkimi spopadi … )


7.1 MATEJ BOR: RAZTRGANCI (1943)
Koncept iz novembra 1942.
MOTIV za igro je dobil pri štajerskih tovariših, ki so mu pripovedovali o nemških vohunih
na Štajerskem, ki so se izdajali za partizane. Hodili so po vaseh raztrgani, da bi vzbujali večji
vtis domačnosti, zaupanje.
Ta tekst ustreza na vseh nivojih zahtevam partizanske dramatike.
OSEBE:
    - Rutar, kmet, mlinar, ima hčer Vido, ki se je vrnila (pobegnila) iz taborišča in se doma
        skriva. V to skupino aktivistov sodita še Jernej (smatra se, da je padel v boju,
        partizan) in dr. Mrož – heroji. Zanju mislijo, da sta raztrganca, a to nista.
    - Na drugi strani so omahljivci: Rutarica (žena in mama) – še ni na strani NOB, kaj ji
        bo svoboda, če je ne bo uživala, bo zanjo umrla; na koncu se vseeno pridruži.
    - Na tretji strani so Ferlež, Nemci. Pride informacija, da sta Jernej in dr. Mrož
        raztrganca. Prišla sta, da bi razkrinkala Ferleža (Ferlež = Rutarjev pomočnik, ki naj bi
        nesel moko partizanom – je slab, je tisti, ki izdaja).
                   JERNEJ                 FERLEŽ     ………..……. Ljubezenski

                                VIDA                               trikotnik
Dejanja ne vodijo psihološko utemeljeni značaji, temveč pisateljeva želja, da naslika slikovit
BOJ. Boj je na koncu drame. Rutarica je prestrašena, gre v vas poklicat Nemce na pomoč –
začnejo streljati, pomagajo jim partizani. Nemci se v njihovi hiši spopadejo s partizani. Na
koncu gredo vsi trije v partizane.
Ima 3 dejanja, je daljši tekst: zmagajo ideje partizanov (moč boja) = deloma parizantska
akcijska igra.
Igra je idejno preprosta:
    - Rutar predstavlja zmagovito slovensko nacionalno misel,
    - na drugi strani Ferlež pooseblja izdajalstvo, nasilje, mentaliteta: noče biti mravlja, ki
         se da pohoditi.
V Kondorju je izšla knjiga Težka ura, izbor partizanskih iger. To je tudi naslov ene od iger
Mateja Bora.
Ostali uspešni partizanski dramatiki:
    - Mile Klopčič: Mati,
    - Vitomil Zupan (mačo): Punt,
                          Tri zaostale ure.


8 SODOBNA SLOVENSKA DRAMATIKA
             Povojna dramatika (1945 )
Obdobje, neposredno po vojni, od 1945 do danes, zato tudi oznaka povojna dramatika.
Vendar je to obdobje nadaljevalo z:
   - motivi
   - temami, .…………… predvojna tradicija dramatike (realizem, socialni realizem).
   - formo.


                                                                                              49
Do konca 60. let gre za realističen tip dramatike, močan vpliv Sovjetske zveze (partizanske
bitke). Postopoma izgublja na pomenu in se umika.

AVTORJI, ki tako nadaljujejo:
   - Ivan Potrč,          ………… oba že pred vojno
   - Matej Bor.
Po vojni začnejo ustvarjati:
   - Mira Mihelič,
   - Vitomil Zupan,
   - Igor Torkar,
   - Ivan Mrak (zelo samosvoj avtor).
Zupan, Torkar in Mrak so bili desidentska smer.
Po letu 1950 prihajajo k nam novi vplivi z zahoda. Kažejo se v prevodih pomembnih
predstavnikov, uprizoritvah.
Tudi nove duhovne pobude, ki jih je prinašala zlasti filozofija eksistencializma:
   - človek je vržen v svet; v svetu ne vidi več smisla vrednot, svet je absurden;
   - osrednji pojmi: smrt, nesmisel, nič.
Novi vplivi prihajajo iz:
   - francoske eksistencialistične drame,
   - še bolj pa iz drame absurda in
   - ameriške povojne dramatike.
DRAMA ABSURDA
   - pomeni prelom, zlom s tradicionalno dramatiko, tako na ravni zgodbe, jezika, osebe
       kot tudi celotne dramske gradnje,
   - absurdna drama je res novost,
   - leksikon literatura:
    absurden = nesmiseln, nerazumen, logično nemogoč, nelogičen, zlasti v
       ekspresionistični literaturi oznaka za položaj modernega človeka.
    Taka dramatika je antidrama – posebna smer modernega gledališča, predvsem po
       1950 v Franciji, ki izhaja iz absurda kot temeljnega doživetja sveta.
    Absurd se ne upodablja samo z vsebino, ampak izraža tudi s svojo formo.
    Namesto logično urejenega dogajanja je nesmiselna sosledica dogodkov ali gibanje v
       krogu brez začetka in konca.
    Namesto aktivnih oseb so pasivni junaki, ki postajajo marionete, tipi.
    Tudi dialog razpada – govoričenje v prazno
    Absurdna drama prekinja z vsemi izročili klasične evropske drame.
    V Evropi sta bila najbolj vidna Beckett in Ionesco.
Martin Esslin je 1961 v knjigi The Theatre Of The Absurd utemeljil dramatiko absurda.

Tisti, ki je v slovenski prostor intenzivno prinesel nove tokove, je Jože Javoršek. Bil je eden
izmed najbolj izobraženih oseb povojne generacije. Študiral je na Sorboni, živel je v Parizu,
zato je nove tokove dobro poznal. Njegovi izdelki so še vseeno bližje tradicionalni dramatiki
– bolj teoretično kot s svojimi dramami mu je slovensko dramatiko uspelo približati evropski.
Drama: Povečevalno steklo.
1955, uprizoritev 1958 (SNG Drama) – po 6. uprizoritvi umaknjena. Lado Kralj jo navaja kot
prvo dramo absurda pri nas.
Prevedel je Ionescovo Plešasto pevko, v Sloveniji je bila že 1958, to je zelo hitro. Drama
absurda se obdrži v slovenskem prostoru vse do 80. let. Elemente drame absurda najdemo tudi
pri najnovejših avtorjih (zlasti nekatere drame Matjaža Zupančiča, Slastni mrlič).



                                                                                            50
Nekaj avtorjev, ki bi jih lahko uvrstili sem (najbolj značilni teksti dramatike absurda):
    - Jože Javoršek
Povečevalno steklo (tu so le začetki)
Kriminalna zgodba
    - Peter Božič
Zasilni izhod,
Križišče,
Vojaka Jošta ni.
    - Dominik Smole
deloma se kažejo elementi absurda v Antigoni,
predvsem pa v Dramskih groteskah:
Veseloigra v temnem,
Zlata čeveljčka
    - Dušan Jovanović
 Znamke,
Nakar še Emilija,
Norci,
Igrajte tumor v glavi ali onesnaženje zraka (dramaturgijo absurda poveže s satiro in parodijo)
    - Emil Filipčič
Ujetniki svobode,
Altamira,
Kegler 6
    - Milan Jesih
Grenki sadeži pravice,
Triko,
Ljubiti.
    - Matjaž Zupančič
Slastni mrlič.

Pomembno vlogo so imele literarne revije:
   - Beseda,
   - Revija 57,
   - Perspektive.
Zelo pomembno vlogo so imeli tudi eksperimentalni odri; osrednji je bil oder 57.

ZNAČILNOSTI DRAMATIKE ABSURDA
Dramsko dogajanje oziroma zgodba
Drame nimajo zgodbe oziroma je ta nejasna. Ni razpleta in zapleta, brez pravega začetka in
konca, brez vzročno logičnih povezav, dogodki so pogosto igra naključij.
Dramska oseba
Brez prave karakterizacije, ni psihološko ali kako drugače motivirana. So zamenljive.
Dramatiku ne gre za prikaz njenega dejanja ali konflikta z drugo osebo, saj ta vanj ne more
aktivno poseči in na dogajanje nima nobenega vpliva. Osebe gredo v smer tipov, marionet. V
imenih in poklicih so posplošene. Niso umeščene v nek zgodovinski kontekst, niti niso nosilci
določenega družbenega položaja. Človek je v absurdnem svetu celo popredmeten. Med
predmeti in človekom ni več razlike.
Dramski jezik
Dialog ne opravlja funkcije sporazumevanja, komunikacije, izmenjavanja informacij. Je obrat
stran od jezika, razkroj – destrukcija jezika. Redukcija jezika gre v smer nesmiselnih izjav,



                                                                                            51
blebetanja praznega govoričenja. Dramske osebe govorijo druga mimo druge, so
nerazumljene.
Snovi, motivi, teme
Izhaja iz spoznanja, da absolutne resnice ni, da je bog mrtev. Sledi socialni in moralni
nihilizem. Človek je v takem svetu brez opore, zato čuti odtujenost, strah, brezizhodnost,
nasilje. Je brez ciljev in idealov, zato mu preostane le še čakanje med rojstvom in smrtjo – le
to dvoje je gotovo. Kljub temačnim snovem te drame delujejo komično. Kategorija tragičnega
in komičnega se prepletata. Esslin – komično je, ker je odsotna možnost identifikacije z
dramsko osebo, je neka distanca in deluje takšna oseba navzven komično.
Taras Kermauner: »Zgodovina je izginila, ostaja le nepretrgano vračanje enakega.«


8.1 JOŽE JAVORŠEK: POVEČEVALNO STEKLO
   -   Farsa -

Prevajal je absurdne drame, zavezan je tradicionalni drami, podnaslov je farsa.
Igra ima dva dela:
1. Oblačenje (daljši del): 1.–3. dejanje: osebe se skrivajo za krinkami,
2. Slačenje: 4. dejanje: razgalitev oseb.
1. del: V Glažuto (starodavno steklarsko mesto) pride Janez Pohlin, ki je v didaskalijah
označen kot samotni tujec, domačini ga imajo za nevarnega, sumljivega – ne vedo, kaj dela in
kaj misli. O njem imajo največ povedati cerkveni oblastniki, ki prosijo župana, naj Pohlina
obglavijo. V duhu celotne igre se odločijo, da bodo Janeza zaprli v stekleno hišico, kjer ga
bodo imeli ves čas na očeh, videli bodo njegove grehe. Gre za enak motiv kot v Pohujšanju
(Peter + Jacinta) – prihod tujca, ki pokaže na zlagano moralo družbe, nestrpnost do vsega
tujega, drugačnega, zlobna opravljanja. Izvajalci v drami so: oče Brumen in opat Benedikt.
Pohlina spoznajo za krivega, pripišejo mu vrsto nečednosti – zagovarjajo ga župan, steklar
Filip, Klarica (le-ta se oglasi, greh je sad skrivnosti, ne razkazovanja, »gledate Pohlina kakor
skozi povečevalno steklo«). Ves čas gre za ironijo do dogodkov. Ljudje se odločijo zapreti
župana v kletko. Janez je nedejaven lik, je ves čas tiho, se ne upira, šele proti sredini drame
nastopi samozavestno. Usoda nekoga, ki je drugačen. Janez je tih, ljudje ga povsod
preganjajo. Reče, naj mu pustijo, da napravi samomor. Res se obesi. Množica je nejevoljna,
ker je ob užitek. Kdo je kriv?

2. del se začne s svečanim pogrebom Janeza. Razglasijo ga za svetnika, kajti dogajajo se
čudeži. Janez oživi. Začnejo se improvizacije, variacije na isto temo – določeni odlomki iz
prvega dela se razvijejo še enkrat, a z drugačnim razpletom, z druge perspektive (ko ga strpajo
v kletko – tokrat se Janez upira) – kot pri Pirandellu (demitologizacija gledališča – ne le
variacija, ampak tudi izstop iz vloge – ko reče: »Vidite, tukaj bi se moral upirati.« Igralci
začnejo izstopati iz vlog, pogovarjajo se o igri, o tem, kaj je to farsa, tudi o odzivu
publike(župan: «Strašno bodo iz sebe, a če nas ne bodo izžvižgali, igra ne bo dobra«),
komentirajo svoja dejanja,– izstop iz vlog, iz literarnega besedila.

Osnovna IDEJA se skriva v prikazu nadzora oblasti nad drugačnim, nad posameznikom –
prikaz sistema, njegovega delovanja, kar je povezano z dogajanjem v resničnosti, aluzija na
partijsko nasilje, montirane procese po vojni (Javoršek je bil tudi sam prisoten na montiranem
procesu, žrtev – obsojen na 12 let, a so ga kmalu izpustili). Groteska na takratno dogajanje.
Besedilo prikazuje usodo posameznika v totalitarnem času, ki zahteva resnico, ustrezno
oblasti.


                                                                                             52
To še ni absurdna drama. Obstaja zgodba, zlasti v prvem delu. Zgodba ima začetek, vrh in
konec. Je pa vseskozi dogajanje prikazano z ironijo, z groteskne pozicije. Igra prikazuje
spremembo Pohlinovega stanja od nevarneža, krivca, grešnika do svetnika. Njegov status je
ves čas odvisen od množice in njenih trenutnih pogledov. Ves čas prihaja na plan mentaliteta
glažutarske srenje.
Vojak Jošt ima različne identitete, Pohlin pa ne zamenjuje identitete, a se pogeld množice
nanj spreminja.

Uprizoritev v Ljubljani 1956 (SNG Drama). Po šestih predstavah je bilo besedilo umaknjeno s
programa zaradi vznemirjenja.

V tistem času smo imeli institucionalna gledališča, vzporedno s temi pa so po 1950 nastajala
alternativna gledališča:
    - Eksperimentalno gledališče (1955-67),
    - Ad hoc (58-66),
    - Oder 57 (1957-64),
    - Glej (1970 – deluje še danes),
    - Pekarna (1972-77).
Ta gledališča so želela podirati pregrado med odrom in avditorijem (vključiti občinstvo v
predstavo), zanimalo jih je razmerje med besedilom in uprizoritvijo (med literarnim in
gledališkim). Literarno besedilo je samo izhodišče uprizoritvi – ni se treba zvesto držati
besedila. Zavzemajo se, da pridejo do izraza imanentni gledališki znaki (gib, gesta, čut).

!!! Vasja Predan: Slovenska dramska gledališča (1996, knjižnica MGL) – pregled slovenskih
gledališč, knjiga Oder 57.
ODER 57
Javoršek, Božič, Jovanović so ustvarjali v času močnih gledaliških iskanj. Javoršek je pripadal
generaciji alternativnih gledališč: Oder 57.
Prve uprizoritve tu:
    - Ionesco: Učna ura
    - Ionesco: Plešasta pevka (1957),
    - Eksperimentalno gledališče.
Sodelujoči: Veno Taufer, Lado Kralj.
Oder 57 je deloval 7 let in pripravil 20 premier, od tega 13 krstnih uprizoritev novih
slovenskih dramskih del.
    - Smole: Antigona,
    - Smole: ?Igrice
    - Ferdo Kozak: Afera,
    - Ferdo Kozak: Dialogi,
    - Peter Božič: Vojaka Jošta ni,
    - Dane Zajc: Otroka reke,
    - Marjan Rožanc: Topla greda (povod za prenehanje gledališča – besedilo o
       nesmiselnosti slovenske agrarne politike – predstava je bila prekinjena: oblast je
       naščuvala grosupeljske kmete, da so povzročali nemire).
Osnovna misel: gledališče mora najti svoj avtentični izraz in ne literature, ne sme biti več
reprodukcija literarnega teksta, posnemanje realnosti – poleg besede še gib, gesta, čutnost.
Pomembnost Odra 57: prikazovanje revolucionarnih slovenskih in tujih dram.
Alternativna gledališča so vplivala na institucionalizirane odre – prenos v Dramo – te ideje
nadaljuje Bojan Štih kot ravnatelj SNG Drame..
Aktualno takrat: neliterarno gledališče – gledališče, ki je stran od literature.


                                                                                            53
Gledališče Pupilija Ferkeverk
Ustanovil ga je Dušan Jovanović – je izredno eksperimentalno, »ne zanima nas literatura,
stran od literarnega«. Znano je po predstavi iz leta 1969 Pupilja, papa Pupilo in Pupilčki,
upor proti vsem oblikam avtoritet, seksualna revolucija, golota na odru – na koncu so zaklali
živo kuro na odru – Veno Taufer je to označil kot konec (smrt) literarnega gledališča.


8.2 PETER BOŽIČ: VOJAKA JOŠTA NI
   -   Vesela igra –

Janko Kos: »Peter Božič je v sodobni slovenski književnosti začetnik, pobudnik in
najznačilnejši predstavnik dramatike absurda«.

Nastopajoče osebe:
    - živi mizar Jošt,              ……………… vsi štirje so seveda ena oseba
    - mrtvi mizar Jošt,                           (oseba razpade na različne vloge,
    - živi vojak Jošt,                             ima zamenljive identitete)
    - mrtvi vojak Jošt.
Ostale osebe nimajo imen: izražene, poimenovane so po svoji funkciji in neki hierarhiji med
njimi (gospodar …).
Kot osebe so navedeni tudi »predmeti vseh vrst« – tradicionalno so navedeni pred
posameznim prizorom ali v didaskalijah. Tu so kot nastopajoči – predmeti imajo enako
veljavo kot nastopajoče osebe – porušena je meja med predmeti in osebami.

KRAJ in ČAS:
Najprej izgleda, da je nekaj konkretnega, a nato je lahko kjer koli (tudi čas je lahko kadar
koli (danes)). Dogaja se v sobi – soba je aluzija na meščanski svet (zaprto dogajanje v
meščanski drami).
IDEJA – v meščanski družbi je človek le še funkcija in predmet.

Besedilo je podnaslovljeno Vesela igra in zasnovano kot komična groteska, najbolj po
vzorih Ionesca. To je že tekst, ki ustreza vsem določilom dramatike absurda.
17 prizorov, vsak zase je zaključena celota, med njimi ni vzročno-posledične povezave,
konec je enak začetku (svet se vrti v krogu). Vedno vračanje enakega, zaradi tega občutek
negotovosti – od tod izhaja nemoč oseb (nič se ne da spremeniti).
Igra temelji na večnem vračanju enakega, ne le da se ponavlja dogajanje, ampak tudi realiteta
(smrt, slepota). Zgodovina je že odpravljena.
V meščanski družbi je človek le še funkcija ali predmet.

ZGODBA:
2 pramena: 1 povezan z gospodarjem, 1 z Joštom.
1.) Mizar Jošt bi rad postal vojak, kar pa ni mogoče, ker že pol stoletja vlada »smrdljivi mir«.
Množica ga postavi za heroja, ki je umrl za domovino, mu priredi svečan pokop, postavi
spomenik.eni hočejo mrtvega, drugi živega. Naslovna oseba nastopa v štirih vlogah.
2.) Začetek igre je povezan z gospodarjem. Pošlje hlapca po mizarja Jošta, da mu bo pojasnil
hlapčeve sanje. Hlapec sanja vsako noč, da ga gospodar ubije, nato vidi, kako se gospodar
spremeni v drevo (smreko), ki ga posekajo; njegove deske pa nesejo mizarju Joštu.

ODLOMEK (konec – 2 strani):


                                                                                             54
Človek razpade na družbene vloge. Odnosi so hierarhično urejeni le na videz – osebe te vloge
neprestano menjajo, spreminjajo. Odnosi med ljudmi niso več fiksni, osebe so fluidne. Npr.
gospodarica poviša svojega hlapca v hlapca, nato ga degradira v hlapca. Gospodar in
gospodarica naj bi bila poročena, a nikoli ne vemo, če sta ali ne. Vedno so vmes vaze. Vaze in
stoli se vedno pojavljajo.
Nato se pojavi lekarnarjeva hči, ker naj bi se poročila s gospodarjem. Vse je samo neko
poimenovanje. Gospodar pravi, da bo on končno imel ženo in ne prešuštvoval. Lekarnarjeva
hči pravi: »Kar v vajin zakon sem zlezla. To je čudovito. Imela bom moža in še njegovo
ženo!«
Glagol »imeti« ima tu pomembno vlogo. Tudi glagol »kupiti« se pogosto pojavlja.

Kos: v središču je odnos modernih ljudi do lastnine.
Koruza: bistvo je v prikazu meščanskega sveta, ki ga opredeljuje lastništvo oz. prisvajanje
predmetnosti. To prisvajanje pa oblikuje značaje ljudi, priklepa njihovo miselnost, postaja
njihova edina resničnost. Osebe postajajo avtomati, lastni prisvajalskih hotenj oz. sužnji
prisvojene predmetnosti.
Kos in Koruza sta na to dramo gledala drugače kot gledamo danes. Ta tekst od drame absurda
loči to, da so Božičeva spoznanja o svetu (v meščanski družbi je človek le še funkcija ali
predmet) pot k nekemu globljemu sporočilu – ni le dramatika absurda, saj je moralističen.
Taras Kermauner: »Tekst je obrat od tradicionalnega humanizma in hkrati prikazuje
življenje med ?nemožnosti«.

1. del odlomka:
 »Vse sva si že priskrbela« - aluzija na 50. leta. Lastništvo, gospodarju in gospodarici manjka
razumevanje, osebe se med sabo ne slišijo in če se slišijo, se ne razumejo. Rešitev: »Kupiti
bova morala nekaj, da se bova slišala, kadar bova imela kaj skupnega. Na primer telefon.«
Stvari se podirajo tudi na ravni hierarhije odnosov ljudje : predmeti – predmeti začnejo živeti
lastno življenje, postajajo vedno bolj nasilni, ljudje nimajo več nobene moči (stol se meša v
posle, dekla, ki kuha, pravi, da v kuhinji nima več nobene prave moči).
Hierarhija se podira tudi na ravni oseb in odnosov med njimi (gospodar/ica : dekla/hlapec) –
ta hierarhija je brez pomena – 3. odlomek: hlapec, ki ima podrejeno vlogo, se osamosvaja,
upre se neki rutini – zadavi lekarnarja, to bi moral narediti gospodar in ne on. Hlapčevo
dejanje vendar ne vodi nikamor. Gospodar ubije hlapca. a nista več trupli.
Lekarnarjeva hči je razočarana nad zakonom: »Jaz sem si pa zakon čisto drugače
predstavljala.« Po tem, kar našteva, so hrepenele junakinje tradicionalnih meščanskih dram.
Dogaja se vse v sobi. Soba predstavlja urejen meščanski zakon, kar je bilo doslej v dramatiki.
Nato gospodar na koncu zadavi lekarnarja – spet je vse urejeno. Konec se vrne na začetek.
Osebe menjavajo vloge. S tem izgubljajo identiteto in postajajo podobne lutkam. Svet se
dogaja po nekem avtomatizmu.

JEZIK
Besede: kot vsak dan/venomer/nič se ne bo spremenilo. Osebe se med sabo ne slišijo, delujejo
druga mimo druge. Zgolj nizanje klišejskih izjav (gospodinja vsakih nekaj strani ponovi isto
frazo: »Že 17 dni nisem ne jedla ne pila.«), prikaz absurdnih ritualov:
    - Gospodarja boli glava, treba je iti po prašek.
    - Hlapec mora urediti obisk.
    - Gospodar in gospodarica delata meglo.

Hkratnost stvari – megla bolj prijazna. Hočejo odpreti okno, ker gospodinjo duši, a če odprejo
gospodarja boli glava.


                                                                                            55
8.3 DUŠAN JOVANOVIČ: NORCI
        -    Zgodovinska igra 63 –

Končuje mit o NOB in o smiselnosti vsakršne zgodovinske akcije.
Nadaljuje značilnosti drame absurda (boj med oblastniki in bolniki, prehajanje tudi že v
komično), ki vključuje še elemente:
     - satire,
     - parodije (na revolucijo, agitatorsko5 dramatiko),
     - ludizma.
Ludus pomeni v latinščini igro. Ludizem je oznaka za težnje v sodobni avantgardistični
literaturi, ki jim je umetnostno ustvarjanje poseben primer igre. Poetičnost temelji v spontani,
ustvarjalni igri z jezikom. Igrivost postane model prave življenjske in duhovne svobode.
Šalamun: Poker.

Norci so nastali leta 1963. Prvič so objavljeni v Problemih 1968, leta 1970 v knjižni izdaji,
1971 uprizoritev v Celju (Slovensko ljudsko gledališče).
Navezovanje na Povečevalno steklo (isti prikaz oblasti) z več parodije, satire, ludizma.

Nastopa veliko OSEB – nekaj osebnih imen, druge so poimenovane po funkcijah, veliko
tipiziranih oseb (gospodar, kurir, množica – tudi nastopajoča »oseba«… ). Ogromno
nastopajočih oseb nima nobene hierarhije.
KRAJ dogajanja je podstrešna študentska soba neke vogalne hiše v predmestju. Pod
študentsko sobico je brivnica. V študentski sobici bivajo: Tine, Duks … Simultano dogajanje.

1. dejanje: v študentsko sobo vdre skupina revolucionarjev (=norcev, ki so pobegnili iz
norišnice) in zavzame hišo (sobo in brivnico) za potrebe generalnega štaba. Študentje so
predstavljeni pred dilemo:
- ali se priključijo revoluciji
- ali pa bodo ustreljeni.
Organizatorji revolucije (revolucionarji) so norci – absurd. Študentje imajo čas za razmislek,
norci pa se medtem brijejo v brivnici – ljudska modrost: briti norce (besedna igra). Besede v
didaskalijah: vzneseno, patetično, ironično.
Študenti se na posmehljiv način pogovarjajo o revoluciji. Ponavljajo oziroma parodirajo fraze
aktivistične politične drame (fraze agitke). Študenti bi se odločili za revolucijo kot eno obliko
zabave, odločijo se za boj, govorijo patetično. Revoluciji se priključijo z geslom: »Dajte nam
puške. »
Sporočilo: revolucija je dejanje norcev.

V 2. dejanju norci organizirajo v brivnici hitro sodišče, izrekajo parole. Študenti prinesejo
truplo padlega prijatelja Mirka – Manca, njegova punca, je z njim noseča. Mirko je padel za
revolucijo, v opisovanju njegove smrti parodirajo junaštvo. Na radiu se zasliši obvestilo, da so
iz norišnice zbežali maniaki, ki so organizirali državni udar, a so ga uspeli zadušiti.

3. dejanje: Študenti se pogovarjajo o revoluciji, o tem, kako naprej. Težko se sprijaznijo s
tem, da so bili le orodje norcev. Eni menijo, da ni šlo za norce. Še naprej se vdajajo pijači,
ženskam.
Ideja: revolucija ni nikoli rešitev, ker nujno vodi v nadaljnji boj, naprej v nasilje, konflikte
(Zorči bi rad nadaljeval revolucijo, Tine pa ne. Zorči ustreli Tineta (v imenu zgodovine) v

5
    Agitacija: pridobivanje koga za kaj



                                                                                              56
trenutku, ko ga je le-ta zmerjal z norcem – norec je torej vsak, ki je del tega popivanja,
nasilja) – ironična drža do zgodovine, do sprememb.
Konec: Manca se z Vojkom v sobi predaja ljubezni. Dux gre po cesti, sreča malega Janezka
(ponavadi nastopa v vicih) in mu reče: »Ta roka bo skovala svet! « (Cankar)

Celotna igra je ironija na temo revolucije, parodija na resne politične drame. Revolucionarji
so norci. Skozi samo besedilo se pokaže relativizacija vrednot, ki jih izkazujejo politična
gesla. Človek je žrtev revolucije, nasilja, manipulacije.
Jovanović pokaže, da revolucija ni rešitev, saj povzroča nasilje. Igra konča mit o možnosti
kakršne koli zgodovinske akcije – je brez smisla. Pokaže, da je akcija nesmiselna, revolucija
pa je igra norcev.
To je direktna (družbena) kritika stalinističnega režima in komunizma.
Taufer: »Jovanović je postavil enačaj med totalitarnimi režimi, revolucijami in gledališko
igro (revolucija je igra).«
Norci = igra norcev, vse je zgolj igra; gre za izpraznjen jezik, ki je zapolnjen z
revolucionarnimi frazami.

8.4 MILAN JESIH: GRENKI SADEŽI PRAVICE
      -    Interpelacije v enem samem nonšalantnem6 zamahu –

Rojen 1950. Odličen pesnik, dramatik in prevajalec (prevaja Shakespeara) – jezikovni
mojster. Pisec tudi radijskih iger, otroške literature. Prejel je že vrsto nagrad, leta 2002 tudi
veliko Prešernovo nagrado.
Ključna lastnost njegovega ustvarjanja je občutek za jezik, virtuoznost, gibkost jezika.
Svojo gledališko pot je začel v Gledališču Pupilije Ferkeverk, sodeloval je z Jovanovićem,
skupaj sta naredila leta 1973 predstavo Limite (besedilo in odrsko dogajanje sta nastajala
skupaj, istočasno.

Grenki sadeži pravice
Njegovo prvo samostojno dramsko delo. Uprizorjeni 1974 v eksperimentalnem gledališču
Glej. 1. knjižna izdaja: 1978 (zbirka Znamenja).
PODNASLOV: Interpelacije v enem samem nonšalantnem zamahu. Ta je mišljen ironično.
Izraz interpelacija je iz politike, javna nezaupnica, javno vprašanje, ki se ga zastavi v
parlamentu, po navadi povezano z glasovanjem. Leta 1974 je bila nova ustava v Jugoslaviji –
direktna satira.
Besedilo je v celoti zgrajeno na igri jezika – ludizem. Naslov nič ne sporoča, je zgolj
zanimiva kombinacija besed.

4 OSEBE:        - gobavec,
                - grbavec,
                - jemavec,
                - dajavec.
Imena v ničemer ne določajo likov, saj osebe v vsakem prizoru zavzamejo drugo identiteto.na
ravni uprozoritve se teh imen sploh ne uporabi (izvemo jih le v besedilu). Skozi dialog se
poimenujejo po imenih, a nikoli z gobavec … Skozi tekst najdemo okoli 140 imen – 4 osebe
zasedajo ogromno različnih vlog (vsaka oseba okoli 40). Oseba postane nestabilna. Proces
razkrajanja dramske osebe. Jesih je zelo radikalen.


6
    nonšalanten: sproščen, neprisiljen; ravnodušen, brezbrižen


                                                                                              57
Štirje nastopajoči so le obešalniki (obešalniki so na naslovnici), na katere se poljubno obešajo
najrazličnejše vloge. Te štiri osebe so v bistvu obešalniki. Osebe se lahko spremenijo tudi v
žival (Dajavec ima vlogo psa). Uporablja elemente pesniškega jezika. Hov hov hov deluje kot
refren – aluzija na Trije možje v čolnu. »Ni življenje mar največji dar, ki nam ga poklonil je
nebeški gospodar?« Spominja na poetično dramo.

GOBAVEC: In vam?
JEMAVEC: Pravico, prosim.
DAJAVEC: Ti povem, da v Ljubljani ni enega oreng lokala.
JEMAVEC: Bili so nekoč
GRBAVEC: Ni in ni pravice na svetu.
JEMAVEC: Našel jo bom, v lokalu.
DAJAVEC: Včasih, že zdavnaj, smo se zbirali v Mesingu.
JEMAVEC:
DAJAVEC: Zdaj pa nimaš lokala …
GRBAVEC:
DAJAVEC: Ni govor o pravici, temveč o lokalih.
JEMAVEC:
DAJAVEC: Pa tudi ne preveč mehak, popustljiv.
GRBAVEC:
DAJAVEC: Daj času čas.
GRBAVEC:
JEMAVEC: Človek je tako nemočen, tako droben sadež sveta.




Uvodna didaskalija je zelo zanimiva: »Spol in sklon igralcev nista določena … « – edina
didaskalija.
Besedilo je sestavljeno iz 58 enot. Med seboj so popolnoma nepovezane. Prehajajo
nepredvidljivo iz ene v drugo. Zgolj nizanje situacij od banalnih vsakodnevnih pogovorov,
političnih fraz, intelektualnih razglabljanj, aluzij na konkretne politične dogodke in slovenska
ter svetovna literarna dela. Fabula je v celoti ukinjena, zgodbe ni več.
Sopostavljanje različnih koščkov proizvede tudi komične učinke in ker se ta princip ponavlja
skozi celotno besedilo, deluje tudi groteskno.
Vsak posamezen prizor je avtonomen, vendar moramo to besedilo brati kot celoto. Na to
namiguje v podnaslovu – v enem nonšalantnem zamahu – naenkrat. S temi sopostavitvami
doseže, da je fabula v celoti ukinjena – zgodbe ni več.

PROSTOR in ČAS sta nedefinirana. Čas se razkroji, je brezčasnost, čas ni konstitutiven
element dramskega dela.
Glavno dogajanje je JEZIK. Jezik ustvarja dogajanje te igre. Tudi dramske osebe prevzemajo
svojo identiteto glede na govorni položaj, jezikovno situacijo. V tem besedilu se nam jezik
odpre v vsej svoji zvrstnosti:
    - jezik kmečkih romanov 19. stoletja,
    - Prešernov jezik,
    - politični aktivistični jezik,
    - jezik reklam in časopisov,
    - politični jezik, sleng,
    - vložki v tujih jezikih.
Mešanje knjižnosti in neknjižnosti, literarnih slogov ustvari dinamičnost in nadomešča
dramsko dejanje. Jezik se norčuje iz vsebine jezika, zato se osredotoča predvsem na formo. S
tem kaže na izpraznjenost družbenih obrazcev jezikovnega komuniciranja. Jezik mu postane
sredstvo igračkanja, ne pa sporazumevanja – polemika s predhodniki, ki so bili obsedeni s
smislom v jeziku.

ODLOMEK:



                                                                                             58
Je iz treh delov, ki med seboj niso povezani in tudi prehod med njimi ni izkazan eksplicitno.
Odlomek na levi:
Celoten prizor je zrcalen (replike se pojavljajo v zrcalni obliki). Zelo umetelno komponirano.
Ta košček vsebinsko prikazuje zaslišanja (v zrcalni obliki), ki so bila takrat pogosta. Prikazuje
absurdnost zasliševanj (do onemoglosti) in tudi represijo sodnih procesov.

Med Jesihom in dramo absurda so povezave, so pa tudi razlike. Res je, da ni dejanja,
zgodbe, osebe razpadejo, vendar je opustil kritiko duhovne izpraznjenosti meščanstva. Ni več
filozofske podlage metafizičnega nihilizma. Pri Jesihu absurdnost nadomesti ludizem –
igrivost jezika. Tekst je igra jezika. Ni več občutka tesnobe, nesmiselnosti.

SPREJEM PRI OBČINSTVU OB UPRIZORITVI:
Mlajša publika je bila navdušena – čisto vsakdanja tema, Jesih vrstnike nagovarja v njihovem
jeziku, zanimanje za vsakdanje sodobno življenje.
Danes je to primer eksperimentalne dramatike absurda in ludističnega tipa, še vedno lahko
zelo navdušuje, ni pa več tako revolucionarna, kot je bila takrat. Jezikovna bravuroznost,
izreden občutek za jezik – tega čas tekstu ne more vzeti.
Poniž: »Jesihova dramatika je vsa stkana iz jezikovnih čipk. Nezadržni, kipeči tok besed, ki si
jih štiri dramske osebe podajajo, se z njimi žogajo.

Podobno kot Grenki sadeži pravice sta sestavljena:
   - Triko in
   - Ljubiti (tu sta dve osebi, poimenovani On in Ona; celoten tekst je nizanje ljubezenskih
       situacij).
En sam dotik – za to besedilo je dobil Grumovo nagrado. Pomeni vrnitev k bolj tradicionalni
dramatiki.



POETIČNA DRAMA
Termin je prevod angleškega termina poetic drama. Nemci uporabljajo bolj izraz verzna ali
lirska drama. Redkost, da povzamemo po angleščini in ne po nemščini.
Nastala je v 30. letih. V Angliji sta pomembna pisca:
- Cristopher Fry,          ………………. k nam šele v 50. letih (1954 uprizorili Fryev tekst v MGL)
- T. S. Eliot: Umor v katedrali.
 Prva slovenska drama, označena s tem imenom, je Smoletova Antigona (1960).

ZNAČILNOSTI:
   - najbolj očitna lastnost je verzna struktura dramskega besedila, vendar verz ni nujen za
       poetično dramo,
   - odmik od realizma in težnja po spoznavanju neke metafizične resnice, iskanje višjega
       smisla, celostne resnice o svetu,
   - zato je tudi zunanje dogajanje manj pomembno. Težišče je na mislih, občutjih,
       atmosferah.
   - takšna besedila so manj primerna za uprizoritev. Tudi samim avtorjem je bolj
       pomembno literarno besedilo (čeprav Antigona je pa bila večkrat uprizorjana).
Poetična drama vzpostavi v svoji notranji strukturi dva svetova:
   - fizični, racionalni, empirični svet,




                                                                                              59
   -   neviden, iracionalen svet – ta razkriva metafizično resnico sveta. Ta metafizičen svet
       ni dostopen vsem osebam, ampak le redkim posameznikom (ponavadi je v drami le
       ena taka oseba in je z vidika empiričnega sveta označene za blazno).
Poetična drama se navezuje na pravljične, mitske motive. Slovenska poetična drama se
navezuje na:
    - antične mite (Antigona, Medeja … ),
    - svetopisemske zgodbe,
    - ljudsko pripovedništvo, pravljice
    - orientalsko pripovedništvo.
S tem dosežejo odmik od realnosti. Odmik se kaže na dveh ravneh:
    - preseganje časovne omejenosti (avtorji s tem dajo dogajanju neko nadčasovno
       veljavo),
    - odmik od konkretne družbenopolitične situacije. Z uporabo mitov so se avtorji
       odmaknili cenzuri s strani oblasti (o realnosti govori na simboličen način, Topla greda
       – kritika je direktna).

Dramske osebe:
   - ene so del materialnega, fizičnega, empiričnega sveta,
   - druge so izgubljene osebe, ki iščejo smisel, višjo resnico,
   - tretje so tiste osebe, ki čutijo, zaznavajo (imajo uvid) tudi v druge svetove in so z
       vidika materialističnih oseb označene kot blazne, nore, sanjave.
Poetična drama zelo izpostavi ženske like.

Razlika med poetično dramo in dramo absurda
Skupno imata:
    - vnos grotesknih elementov
    - odnos do oblasti.
Bistvena razlika je v ODNOSU DO JEZIKA:
    - drama absurda teži k razkroju jezika,
    - poetična drama se vrača k besedi, ima spet vero v besedo, uprizoritev ni nujno
       potrebna – vračanje k estetiki simbolizma.

AVTORJI IN DELA:
  - Dominik Smole:
  Antigona (1960)
  - Dane Zajc:
  Otroka reke (1963) – brez zunanjega dogajanja,
  Potohodec (1971),
  Voranc (1978),
  Mlada Breda (1981),
  Kalevala (1986),
  Medeja (1988),
  Grmače (1994)
  - Gregor Strniša:
  Samorog (1966),
  Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju (1969),
  Ljudožerci (1972),
  Driada (1976)
  - Veno Taufer:
  Prometej ali tema v zenici Sonca (1968),


                                                                                           60
   Odisej in sin ali svet in dom (1990)
   - Ivo Svetina:
   Lepotica in zver (1985),
   Šeherezada (1989),
   Vrtovi in golobica (1994),
   Tako je govoril Zaratuštra (1997)


8.5 DOMINIK SMOLE: ANTIGONA (1960)

Smoletove drame so tematsko usmerjene v kritiko življenjskih danosti – v tej vidi le
brezciljnost, praznoto, absurd – preko tega pa išče neko novo možnost življenja z višjim
smislom in trdnim etičnim imperativom – Koromandija.

Antigona je prva slovenska poetična drama.
OSEBE niso karakterizirane kot človeški individuumi, ampak so tipični nosilci posebnih
pogledov na svet oziroma odnosa do okolja, družbe in države.
Statične osebe:
    - Teiresias je egocentrični materialist in objektivist (sovražno zanika vse, kar ni
        razložljivo z normalno pametjo, zgodbo želi pomesti pod preprogo),
    - Haimon: lahkotno življenjsko uživaštvo (= Antigonin zaročenec, nečimrn – važno mu
        je le to, da ima najlepše hlače, ?išče zaročenko),
    - Ismena: poosebljena ženska nečimrnost in prazen ponos (Antigono proglasi za noro)
    - Stražnik: zvest in neuničljiv stražar državne varnosti.
Antigona = nosilec procesa ozaveščanja, iskalka resnice.
Kreon ni prikazan le kot neizprosen vladar, temveč tudi kot človek, ki mora ubogati svojo
kraljevsko vlogo. Vzor pravičnosti in resnice mu je Antigona: zaveda se, da je kot kralj tudi
človek, ki spi lažje, če je najprej človek in šele nato kralj. Niha med tema dvema stvarema –
vrhunec je v alegoričnih sanjah, kjer prevlada prva.
Kreon dovoli Ismeni, da išče brata in ga pokoplje, a ne javno – a potem to dovoljenje
prekliče.
Paž: nadaljevalec Antigoninega upora.

Izrazito ritmičen, svoboden verz + vnese poetičen izraz, podobe in prispodobe – združitev
poetične in ???frl. drame
Destruktivno poseže v samo strukturo mita – ugotavlja, da antični mit prinaša podobo
osnovnih človeških situacij, ki so še danes aktualne.

ZUNANJE DOGAJANJE se ne odvija na odru, ampak se o njem le poroča.
Antigone ni na odru – iz stvarnega bitja jo je preko obsedenke spremenil v simbol upora skozi
perspektivo odrskih aktivnih oseb. Antigona postane simbol upora.
Polinejk:
    - sprva le truplo izdajalca, nato pridobiva na pomembnosti,
    - postane mučenik – merilo za eksistenco višje resničnosti,
    - prevzame idejno funkcijo Koromandije
    - nepokopani mrtveci – del naše preteklosti – Polinejka se išče – pri Sofoklu je bil tam.
Epske elemente poročanja je prepletel z lirskim izrazom in pogostno metaforiko.

Z Antigono je Smole zelo uspel. Zanimivo je, da politika NI negativno reagirala na Antigono
– skoraj nemogoče je, da se v njej ne bi prepoznala – mogoče zato, ker Kreon ljub vsem


                                                                                          61
zločinom ni bil kaznovan, ampak je uničil tiste, ki so se oblasti drznili upirati (tako Antigono
interpretira partija)
Česa ni v Antigoni?
Antigone, ki svoji misli išče smisel. Ni smisla; pozornost je prenesena na oblast – Kreont (ne
gre mu za maščevanje, ampak za kar najhitrejšo obnovitev države – a nova država potrebuje
tudi svoj mir – Eteokles)


8.6 GREGOR STRNIŠA: SAMOROG

Gregor Strniša (1930-1987)
Samorog je nastal med 1965 in 1966, natisnjen pri založbi Obzorja 1967, premiera v MGL
1968. ?? Je najpomembnejša slovenska poetična drama.
Besedilo je postavljeno v srednjeveško mesto – predstavlja svet v malem (osrednja inspiracija
je bil evropski srednji vek z germanskim in slovenskim literarnim izročilom).
Slovenska ljudska pesem – po njej je posneta ritmična struktura besedila, v nekaterih primerih
so v besedilo vkomponirani verzi ljudskih pesmi. Iz tega izhaja nato metaforika in simbolika.
To je sredstvo za ustreznejšo in učinkovito predstavitev neke občečloveške, tudi današnje,
problematike sveta in človeka v njem.
Skupna lastnost teh besedil: poseben poudarek je na besedilu, mizanscena (razporeditev
igralcev v prostoru in podrobna določitev gibanja, govorjenja glede na vsebino in idejo dela) avtorjev ne
zanima – didaskalije so omejene le na najnujnejše.
Pravo dramsko dogajanje je v tekstu. Te drame so v enaki meri knjižne kot gledališke.
Ustvarjajo vizijo, ki pa je zakrita – ni identična z dogajanjem na odru. Uporabljajo metafore
in komparacije.
Težnja po obvladovanju neke ontološke problematike, da bi sporočili celostno resnico o svetu.
Fantastika, nenavadna pojavnost sili sodobnega človeka k razmišljanju o vprašanjih, za katera
je v sedanjosti skoraj otopel.

PRIZORIŠČE je vseskozi nespremenjeno, deloma simultano:
   - trg, kjer je dom plemiške družine Axtlingov,
   - krčma,
   - dvorana v stolpu krvave rihte (neka sodna ustanova).
To so znaki konkretnega prostora.
Večer, noč in jutro so znaki konkretnega ČASA. Analitično-sintetična tehnika.
1. dejanje – večer,
2. dejanje – noč,        ……….………           3 dejanja – vse se odvije v manj kot 24 urah.
3. dejanje – jutro.
Hkrati je besedilo tudi pripoved o univerzalnem nedoločljivem času (univerzalna brezčasnost
ali sočasnost).
Dramsko dogajanje ves čas prekinjajo pesemski vložki, ki zaustavljajo oziroma upočasnjujejo
ritem dogajanja, potencirajo razpoloženje in hkrati določneje opozarjajo na važnejše idejne
momente. Za »druge svetove« (več svetov) uporablja Strniša izraz svetovje. Pri njem sta
dramatika in poezija zelo močno povezana.

Konkretno dogajanje za ta tekst (poetično dramo) ni tako bistveno (npr. da na grmadi
sežigajo čarovnice). Tekst daje občutek, da se veliko dogaja, vendar le navidezno. Ni
zunanjega dogajanja, vse je povzeto. Konkretni svet je realni svet srednjega veka. Na začetku
vsakega dejanja se pojavi glasnik, ki oznanja kako mesto oblega vojska.


                                                                                                      62
Drugi svet – temu se lahko približamo skozi sanje. Do tega sveta imajo dostop le posamezne
dramske osebe.

Mesto oblega vojska, a ga ne morejo zavzeti. Glažar Dizma je iz ljubezni do lepe device
Margarite ustvaril barvno okno s podobo samoroga, ki postane mestna znamenitost. Ker pa
se ljubezen ne uresniči, se po ponesrečenem poskusu samomora odpravi v svet kot »špilman«,
ko se vrne, razbije okna – a ne le zaradi ljubezni, ampak zato, ker okno preraste v simbol
njegove življenjske nesreče = simbol Margaritinega deviškega ponosa. Margariti pa se
maščuje tako, da jo izda sodniku. Margarita se sprva čista, nedostopna, poštena, darežljiva do
revežev – temu videzu vsi verjamejo (tudi sama). Le sodnik Bertram jo prek svojega
poželenja spregleda – da jo zapreti kot čarovnico. Ko v razgovoru razkrinka njen napuh,
nezmožnost vsakršne ljubezni in neiskreno darežljivost, se Margarita zave svojega položaja,
izpraznjenosti ter se zavestno preda sodnikovemu poželenju za ceno lastnega življenja. A
sodnik je ne more več rešiti  rabelj. Rešitev je le ta, da jo zamenja dvojčica Uršula, ki
blazno ljubi Dizmo ..........………………………… MANJKA ……………………………….



V tekstu nastopata dve sestri dvojčici: Margarita in Uršula:
    - Margarito pooseblja razum,
    - Uršulo poosebljajo neke notranje oči, globoka prvinska čustva, brezpogojna ljubezen
        do sveta. Vidi drugi svet, zato se ne boji smrti. Vidi stvari, ki jih ni, zato je simbol
        ljubezni in resnice (Uršulo je v premierni predstavi igrala Svetlana Makarovič).
ODLOMEK:
    1.) Uršula: »Rabelj, mene tako boli od tega lepega sveta … Vse, kar je, je zgolj privid
        tega, česar ni.«
    2.) Pogovor med sestrama: osrednji simbol je samorog. Uršula samoroga zaznava, ga vidi,
        medtem ko ji Margarita pravi, da ga ni, ga ne zaznava.
V srednjem veku je samorog veljal za simbol deviške čistosti in lepote. Strniša ta simbol
razširi v simbol večnega, absolutnega, ki je postavljen nasproti spremenljivemu, bežnemu
realnemu svetu. To poveže tudi z umetnostjo – tudi umetnost ni vsem dostopna, je nadsvet.
Strniša je svoje pojmovanje simbolov razložil v kratkih spisih (npr. Svet in kozmos).
PESNIŠKA DIKCIJA:
Drama je napisan v visoki, privzdignjeni pesniški dikciji. Skozi celo dramo se pojavlja
asonanca. Ritmična naslonitev na slovensko ljudsko pesem (ritmičnost).

Poleg osrednjega simbola samoroga je tudi simbolika števil, barv …
ŠTEVILA:
1 – 1 vesolje, 1 rog … celovitost
3 – 3 dejanja, 3 prizorišča, 3 deli dneva, 3 je popolno število, ki vsebuje izvor, središče in
konec … popoln izbor
7 izraža neskončnost          ……. ?? Davidova zvezda
BARVE:
Zelena – barva življenja
Rdeča – barva sodbe
Črna – barva smrti
Bela je ves čas barva drugega trascendentnega, sveta. Bel je tudi samorog.

Strniša se skozi besedilo vprašuje tudi o temeljnih stvareh – kaj je dobro, zlo, krivda.



                                                                                             63
Njegov NAMEN je v skrbno skomponirani zgodbi in preko metaforike teksta ustvariti
celostno, totalno podobo sveta.
Tudi OSEBE so predstavniki srednjeveškega sveta, hkrati pa so tudi prispodoba za dobro, zlo,
resnico, ljubezen, moč.


9 DUŠAN JOVANOVIĆ (ROJ. 1939)
Režiser, dramatik, ustanovitelj in vodja gledališč, profesor na AGRFT za režijo, publicisat. Te
vloge vplivajo druga na drugo (npr. dramsko pisanje + režija).
Napisal je veliko ! 23 dramskih besedil.
Avantgardne težnje, satirično-parodični toni, eksperimentalni poskusi, politični angažma,
mitske zgodbe. Njegove igre so žanrsko, snovno, jezikovno, slogovno in uprizoritveno ves čas
v gibanju in razvijanju.
Je najpomembnejši sodobni slovenski dramatik!!! Išče vedno kaj novega na ravni igre,
besedila (ves čas nadgradnja).
ZNANI NASLOVI: Karamazovi, Don Juan, Antigona.
BALKANSKA TRILOGIJA: Antigona, Uganka korajže, Kdo to poje Sizifa.

Alamut – dramatizacija, Ana Karenina – dramatizacija in režija ….. oboje 2006

Njegov opus bi lahko razdelili na tri motivne/tematske/snovne sklope:
   1.) DRUŽBENOKRITIČNA DRAMATIKA: družba, problem družbene oblasti, vojne:
       družbeno-politična angažiranost
   Osvoboditev Skopja,
   Karamazovi,
   Balkanska trilogija,
   2.) ABSURDNI, LUDISTIČNI, IRONIČNI ELEMENTI
   Znamke, nakar še Emilija
    ti dve kategoriji (1. + 2.) se lahko prepletata – Norci),
   3.) INTIMNE DRAME
   Zid, jezero,
   Ekshibicionist.

Jovanović je za svoje delo prejel že štiri Grumove nagrade:
   - Karamazovi,
   - Antigona (prva iz Balkanske trilogije),
   - Zid, jezero,
   - Ekshibicionist.
Pogosto izhaja iz že znanih zgodb, tudi mitov:
   - Balkanska trilogija (vsi trije teksti),
   - Karamazovi,
   - Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni (narejeno po commedia
       dell'arte).
Tudi na podlagi čisto nepomembne časopisne novičke:
   - Zid, jezero;
   - Ekshibicionist.




                                                                                            64
9.1 KARAMAZOVI

Družbeno-politično angažirana drama – igra o jugoslovanskem stalinizmu in njegovih žrtvah.
Naslov kaže na Dostojevskega, ampak podobnosti so predvsem v tem, da gre v obeh delih za
prikaz življenja očeta in njegovih treh sinov.
Drama ima dva dela:
    - v prvem ima ključno vlogo oče Svetozar Mitić, ki pride v spor z oblastjo, obsodijo ga
        kot informbirojevca. Poslali so ga na prevzgojo – ta je aluzija na Goli otok. Ko se vrne
        domov k družini, umre. To je zadnji prizor prvega dela;
    - drugi del se dogaja dvajset let kasneje. Usoda sinov – vsak ima drugačno travmo in
        išče svojo življenjsko usmeritev. Dejan postane konformistični uspešnež, ampak
        popolnoma otopel od sveta. Branko zavzame anarhistično držo, živi v tujini in naredi
        samomor. Janez je najmlajši. Politični dogodki povezani z očetom so se ga najmanj
        dotaknili. Išče svojo pot kot glasbenik.
Bistvena značilnost drame je fragmentarnost – le izsek, bistveni časovni dogodki – zato je
velik časovni obseg drame.



9.2 ZID, JEZERO

Intimna drama. Zgodba o zakoncih, Lidiji in Rudiju, ki sta pregradila svoje stanovanje in
živita ločeno vsak v eni polovici, skupen je le kamin.
Dialog preskakuje, nizanje … simultano dogajanje v obeh prostorih.
K Rudiju pride na obisk zdravnik, k Lidiji pa sošolka – tako nastane dialog. Iz pogovora
izvemo za njuno predzgodbo, zakaj sta ločena. Njuna zgodba je povezana z zgodbo sosedov
in jezerom – skrivnostni dogodki, ki se jih ne da do konca racionalno prikazati – ljubosumje,
norost, varanje, umor. Zgodba je v celoti temačna, kaže brezizhodnost odnosa, konča se s
samomorom obeh glavnih oseb.
Bila je izjemno pretresljiva, a uspešna predstava. Lidijo je igrala Milena Zupančič.


9.3 ANTIGONA

Besedilo je variacija antičnega mita, a se navezuje ves čas tudi na Smoletovo Antigono.
Kermauner pravi, da bi moral biti naslov »Antiantigona«. Jovanović ves čas nasprotuje
Smoletovi Antigoni. Želi napisati igro kot posmeh popolnosti (Smoletovi), vse je »anti«.
V središču NI Antigona, ampak spopad bratov za oblast, Eteokla in Polinejka. Bratomorna
vojna je aluzija na dogodke na Balkanu, v Bosni (vojne). Eteokel in Polinejk imata dogovor,
da izmenično vladata – vsak 1 leto – to se izpridi.
OSEBE, ki nastopajo, so podobne antičnemu mitu.
Kreonta je dobro karakteriziral – oblastnik, en pogled na stvari, samozadosten, ima družbo
samega sebe.
Jokasta: ima 2 pogleda, pri njej je izpostavljena materinska vloga – ima toliko resnic, kolikor
jih ima otrok.
Sfingo združi s starko. Sfinga postavi uganko in prerokuje – Jovanovićeva prerokuje usodo iz
človeških iztrebkov, zato postane ta starka straniščarica.



                                                                                             65
Tudi JEZIK je grob. Spustil se je na vsakdanjo, pogovorno raven (vsakdanji jezik: vulgarizmi,
kletvice) – ne kot v antiki.
Kako naj Polinejk reši mesto, ne da bi ga Eteokel izgubil? Sfingino vprašanje – odgovora ni.
Antigona spozna, da bo v vsakem primeru kriva, če kaj stori ali če ničesar ne stori. Ni več
možnosti za rešitev, je le še pobijanje. Ni »pažev«.
VRHUNEC DRAME:
Kreon predlaga, da se brata spopadeta (spopad naj odloči, kdo bo vladal) – kot nekakšna
športna tekma, dvoboj predstavljen kot nekakšen športni komentar, oba istočasno tudi
komentirata za medije. IRONIJA: športni prenos, celotno vojno pokaže kot medijski dogodek.
V tem tekstu imajo zelo pomembno vlogo didaskalije:
    - kažejo fizično gibanje (5, 6 minut samo beganje – tako je bilo po odru tudi pri
        uprizoritvi Alamuta),
    - kažejo zvočno kuliso igre (Feničanka, ki poje, »recitira kot rap«, sfinga govori
        cirkusantsko – podoben princip kot pri Alamutu).
SKLEP IGRE:
Pobijanje se nadaljuje, rešitve ni.


9.4 EKSHIBICIONIST

Zelo zanimiv je historiat nastanka. Besedilo je izšlo pod psevdonimom O. J. Traven.
Doživelo je premiero v Mali drami decembra 2001. Bilo je nagrajeno z Grumovo nagrado,
ampak avtor ni prišel osebno na podelitev, v njegovem imenu je prišel Janez Pipan, direktor
Drame. Šele 2004, ko je izšlo v knjižni izdaji, je bilo podpisano Dušan Jovanovič.
Zakaj psevdonim? Se sploh kdo lahko skrije pod psevdonimom?
Vedelo se je, a avtorja niso omenjali.
   1.) V Izoli je vodil gledališko delavnico. Tam so iskali zanimive novice v časopisu, da bi
       našli motive, teme.
   2.) Avtor je dobil pobudo za scenarij za ameriško filmsko hišo, zato je postavil dogajanje
       v New York. Podpisal se je s psevdonimom, dekliškim priimkom mame, ki je
       slovenski in mednarodni hkrati. Film je propadel. Ohranil je New York kot prizorišče
       in angloameriška imena. Besedilo je predelal, dodelal, nastalo je delo Ekshibicionist.
OSEBE (5 oseb: Fred, Eva, Dorothy, Daniel, Jimmy) imajo angloameriška imena in so
označene s svojimi poklici. Vse so poklicno uspešne, predane svojemu delu. Poklic jih določa
in jim nudi določeno varnost. Ta poklicna samozavest in trden gmoten položaj ne nudita neke
čustvene zadovoljitve. Vse nastopajoče osebe so čustveno ranljive, negotove, krhke,
nezadovoljne, v svojem bistvu neskončno osamljene. Nekaj ključnih problemskih težišč
sodobnega človeka:
 – osamljenost,
 – odtujenost medčloveških odnosov,
 – razmerje med poklicno uspešnostjo in zasebno izpraznjenostjo,
 – razmerje med normalnim in patološkim,
 – iskanje družbeno sprejemljive samopodobe.
Borzni mešetar, psihiater, psihiatrinja – poklici, ki sodijo v Ameriko. Borzni mešetar Fred je
ekshibicionist; človek, ki razkriva čustva na družbeno nesprejemljiv način. Zaradi
ekshibicionizma je ponovno zaprt. Tam naleti na dva načina obravnave:
 – Eva, psihiatrinja, ki se z njim ukvarja, ga označi tako: »Zgleda kot da ne bi znal štet do
     10, a tip se kopa v kešu, torej ni idiot.«



                                                                                           66
–    Dorothy, socialna delavka, v njem odkrije tudi drugo plat. Zanjo je posebnež, čudak, ki
     ni nevaren, je srčkan, privlačen. Dorothy si pridobi zaupanje, naklonjenost, med njima se
     splete čustvena vez.
Osebe niso predstavljene preko didaskalij, a preko dialoga.
Dorothy je simpatična, klepetava, nasmejana. Njeno nasprotje je Eva, zafrustrirana
psihoanalitičarka, zavrta, hladna, nedostopna, ves svet si je oblikovala v predalčke normalen :
nenormalen. Za tem strogim videzom intelektualke in profesionalne psihiatrinje se skriva
neka prizadeta, globoko ranjena oseba, z zatajevanimi čustvi.
Psihiater Daniel, h kateremu Fred hodi ves čas, je nasprotje Eve. Zanj je bolj pomembno, da
je človek srečen, kot da je normalen. (Ameriška vizija – mi smo osamljeni, a moramo nekomu
zaupati – psihiatru, ki ga plačujemo.)
Jimmy je manj izobražen, na trenutke vulgaren in primitiven, moški s poudarjenim libidom,
zanj je vrhunec življenja seks (poudarjena je seksualna komponenta). Tudi Fredu svetuje, kaj
naj naredi: »Zakaj se ne prijaviš na moški striptiz, ko ga tako rad kažeš?«
Fred je naslovna oseba. Skozi igro se pokaže, da imajo tudi ostali probleme, morda večje, le
da niso navzven opazni. Ravno Fred in Eva, za katere zgleda, da sta najbolj vsak na svojem
koncu (to se kaže na rani prisotnosti na odru), sta si vendar v bistvu najbolj podobna. Sta
čustveno poškodovana, ne moreta preseči travmatičnih mladostnih izkušenj. Čustvena
poškodovanost se kaže pri obema na podoben način:
    - Eva se skriva doma z vibratorjem,           ………………………………….. ZASEBNO
    - Fred se razkazuje v Armanijevem plašču, vendar bistvo je isto ............. JAVNO
Fred nam je prikazan na pozitiven način, Eva pa nam je zoprna. V končni fazi je morda Eva
najbolj tragična oseba te igre.
Igra je postavljena v New York, ima 3 dejanja in 24 prizorov. Prikaže 5 oseb. Njihovo
medsebojno učinkovanje se kaže zlasti na ravni JEZIKA. Ves čas temelji na poznavanju
sodobnega diskurza in novodobnih ritualov komunikacije. Vsaka od oseb ima izdelan svoj
idiolekt. Tu je precejšnja izvirnost.
Kako skozi jezik prikazati podobo ekshibicionista?
Fred se ni naučil delovati s čustvi, ni se naučil nekaterih družbenih obrazcev. Na ravni
pragmatičnih okoliščin je Jovanović zgradil Fredovo jezikovno podobo. Čustveni svet
pojmuje na enak način kot dogajanje na borzi. Ne pozna pragmatičnih obrazcev, ima čustveno
blokado. Fred na primer vpraša Dorothy: »Ali se lahko zaljubim vate?«
(Pragmatika: A: »Imate uro?« – B: »Da.« in gre dalje.) Nepoznavanje družbenih konvencij
(tipa »imaš uro?«) deluje smešno, po drugi strani ovira komunikacijo.
Ponavljanje citatov – tu je tega zelo veliko. S tem osebe pokažejo, da so si vendarle v
svojem bistvu podobne.


10 MATJAŽ ZUPANČIČ
Režiser, najuspešnejši slovenski dramatik, romanopisec, profesor režije na AGRFT.
Večinoma sam režira svoje tekste.
Grumova nagrada 2006 za Razred. Avtor srednje generacije.
Vseh njegovih 10 dram, razen zadnje (Razred – izdan v Sodobnosti), je izšlo v knjižni oblike
in bile uprizorjene:
    - Izganjalci hudiča (upr.: 1991 – Mala Drama LJ, izd.: 1993),
    - Slastni mrlič (upr.: 1992, Kranj),
    - Nemir (upr.: 1998, Celje),
    - Vladimir (up.: 1999, izd. 1999), (uspešnica, po tej predlogi tudi film, a je slabši kot drama),



                                                                                                  67
    - Ubijalci muh (upr.: 2000, Celje),
    - Goli pianist ali Mala nočna muzika (upr.: 2001, MGL),
    - Hodnik ,
    - Bolje tič v roki kot tat na strehi,
    - Igra s pari,
    - Razred.
Grumova nagrada:
    - Vladimir (1998),
    - Goli pianist ali Mala nočna muzika (2001),
    - Hodnik (2003),
    - Razred (2006).
Je edini od sodobnih dramatikov, ki je vključen v šolski učbenik Branja. Prodor na tuje odre
(vzhodna, zahodna Evropa)
GLAVNE TEME:
  - skuša razumeti vzvode, ki povzročajo nasilje:
    Vladimir: »Obstajajo okoliščine, v katerih lahko vsak človek postane nasilen.«
    -   vprašanje iskanja človekove identitete:
    Hodnik: »Bodi to, kar si.«
    -   razgaljanje medčloveških odnosov (izpraznjenost) v sodobni družbi.
    Nemir: »Obsojeni smo na to, da mučimo drug drugega. To je edino, kar znamo zares dobro.«
Nasilje: v določenih okoliščinah lahko vsakdo postane nasilen. Vzroka za nasilje:
   1. želja človeka urejati svet po svoji podobi,
   2. strah pred drugačnostjo.

Zanj so značilni duhoviti teksti, iskrivi, komični, zabavni dialogi – pod to površino se skrivajo
temnejše plati človekovega bivanja, ki rezultirajo v konec drame – bralec/gledalec je šokiran,
ko opazuje, v kaj se lahko sprevrže običajen dogodek.
Bralec je vsakokrat znova šokiran, ko opazuje, v kaj se lahko sprevrže običajen vsakdanji
dogodek.
Vezan je na podobe urbanega, sodobnega sveta. Prepoznavamo sodobne fenomene:
potrošništvo, moč medijev, manipulacija, različne oblike nasilja, vdor v zasebnost, odtujenost,
nesprejemanje drugačnosti, karierizem, iskanje identitete.

DIALOG:
A: Prav besen sem, da se je to spet ponovilo. Povrhu vsega pa še zamuja.
B: Tip bo kmalu tukaj.
A: Jaz moram k zobozdravniku.
B: Ja. Spij kavo in ne bit siten. Sploh pa ni rečeno, da ga bomo vzeli.
   Ne spet te žalostne zgodbe. Solze mi kapljajo v kavo.

10.1 VLADIMIR

Skupina študentov: Miki, Aleš in Maša. Aleš in Maša sta par. Aleš dela, služi denar, ne
študira (manjvrednostni kompleks). Maša in Miki študirata. So mladi, zabavajo se (običajna
situacija). Iščejo cimra (ker so v finančni stiski, se odločijo za novega podnajemnika –
avdicija, na katero pride en sam kandidat): »Tip bo kmalu tukaj.«, pride Vladimir. Vladimir
ni njihov vrstnik. Star je 55 let, je bivši varnostnik s čudno preteklostjo. Povzroči, da se njihov
vsakdan poruši.
ODNOSI se ob prihodu Vladimirja spremenijo. Pred njegovim prihodom so bili v prijateljskih
odnosih, imeli so nagajive vrednote: prijateljstvo, družina, spoštovanje. Niso uporniki!!!



                                                                                                68
Ob prihodu podnajemnika pridejo na plan nesoglasja in razlike – vsak od njih reagira na
drugačen način.
Aleš je fasciniran nad njim, mu zaupa, se strinja z njim: »Tip je genialec.« Maši se zdi
zanimiv, malo čuden, je indiferentna, proti koncu ji postane nočna mora. Miki ga ne mara,
zoprn mu je.
Vladimir ima vseskozi dobre namene. Popravlja po stanovanju, posoja jim denar, obračuna z
izterjevalcem, v mladih treh išče svojo novo družino in dom, želi si, da bi ga imeli radi.
Vedno pa preveč vidi in sliši. Vse vzame zares in dobesedno, nikoli se ne smeje, je brez
humorja, distance. Stoodstotno verjame v pravilnost svojih dejanj, misli, da je dobro vse, kar
počne. Ko se sooči s svetom mladih, postane patološki – želja po diminaciji. Vladimir ves čas
vsiljuje svoja pravila, svoj pogled na svet, ves čas ima vse pod nadzorom. Ime VLADIMIR: v
tej hiši bo vladal mir.
Njihovo bivanje postane nevzdržno in vodi v nasilje. Vladimir je človek brez distance. Miki
se odseli, sobo dobi Vladimir (ima že 2 sobi: je kot rakasta tvorba). Njihovo bivanje postane
nevzdržno. Maša želi, da se Vladimir odseli. Vladimir reče: »Jaz sem tukaj doma.« Nikamor
ne gre, prepiri so vse bolj burni, psihični pritisk, pride do pretepa. V zadnjem prizoru mladi
trije pokončajo Vladimirja – umor. Vsesplošno ruvanje, Aleš (ga je fasciniral, najkasneje
spozna resnico) pokonča Vladimirja.

Nasilje je porojeno iz dobrih namenov – Vladimir: rabelj, ki na koncu postane žrtev. Z
nasiljem se srečamo že v prvem prizoru, nato ves čas psihično, na koncu še fizično nasilje.
Situacija, ki je običajna, se sprevrže v skrajnost. Komičnost se sprevrže v tragičnost. Pojavijo
se okoliščine, v katerih se mladi, ki sicer niso nasilni, zatečejo v nasilje.
Zupančič meni, da sta dva vzvoda, ki povzročata nasilje:
    1. želja človeka »urejati svet po svoji podobi« (Vladimir),
    2. strah pred drugačnostjo – kaže se v besedilih Izganjalci hudiča, Goli pianist ali Mala
        nočna muzika – prihod nekoga drugačnega ruši mir, vsakodnevno rutino, ki pomeni
        zavetje, varnost, zato je treba drugačnega kot moteči element odstraniti.

V Zupančičevih dramah opazimo tudi psihično nasilje, ki je najtesneje povezano z vprašanji
človekove identitete.
Če je okolje nasilno, lahko tudi človek sam postane nasilen. Avtor se ves čas poigrava z
gledalčevimi pričakovanji: realistični začetek  srhljivi konec (šok).
Napetost stopnjuje skrivnostna naslovna oseba – Vladimir: pot od dobronamernega
družinskega člana  v tiranskega psihopata.

3 predmeti, ki so v funkciji napovedovanja prihodnosti:
    - fotografija v časopisu (fotka trupla postane realnost),
    - kladivo (Vladimir kupi kladivo Maši za rojstni dan – postane morilsko orožje)
    - figurica (na koncu jo Maša razbije – z njo je razbito njihovo sobivanje).
Dogajanje je postavljeno v stanovanje (le-to je postavljeno na oder)
Osrednji prostor: kuhinja s predsobo – prehodni prostor, funkcija srečevanja (pripada vsem,
a ni od nobenega posebej).
JEZIK:
    - odseva pogovorni jezik mladih,
    - Vladimir: človek nadzora, govori bližje knjižnemu jeziku, ne pozna šale, ironije (mulc
        frdaman, banda hudičeva – generacijska razlika med njimi)
    - Aleševo otroštvo: replike, v katerih se razkriva preteklost.




                                                                                             69
10.2 GOLI PIANIST ALI MALA NOČNA MUZIKA
1. odlomek:
Iz časopisa (rumenega tiska) izve temeljne stvari: da je poročena, da ima psa, da nima otrok,
da mora skuhati večerjo (obratna rutina: najprej se o dogodkih piše, nato se zgodijo – živimo
tuja, vsiljena življenja). Prikaz tega, kakšno moč imajo mediji v sodobnem svetu. Postavi se
vprašanje, ali ne živimo tuja življenja, če živimo to, kar nam narekujejo mediji.
Tekst nima klasične narativne strukture, logika dogodkov je porušena, ni vzročno-posledične
verige dogodkov, ki smo je navajeni, zgodba preskakuje.

2. odlomek:
Povod za konflikt: Adamovič je drugačen, vseli se v novo stanovanje s klavirjem: »Hočem
imeti prazno sobo.«, ostali ga ne razumejo, vsiljujejo mu to, kar poznajo. Ena od sostanovalk
se mu predstavi za ženo. Nerazumevanje se kaže na ravni komunikacije.

3. odlomek:
Nerazumevanje (enosmerna komunikacija) – da imamo vnaprej predstavo, kaj bomo naredili.
Gospa Minka ima že vnaprej pripravljen odgovor – lažna prijaznost, lažna uslužnost (štrudl
ne bo naredila zaradi drugega, temveč zaradi sebe), popolno neupoštevanje želja drugega.
NASLOV: po predhodniku Adamoviča, ki je gol igral Mozarta na klavir. Strah ga je bilo
samega sebe, žena ga je zapustila – motiv lepe Vide. Skočil je skozi okno - samomor.
Adamovič se s tem, ko sprejme njegovo podobo, zleplja s predhodnikovo podobo – tudi on
skoči skozi okno pri malomeščanskem kosilu.
ZGODBA:
Adamovič se vseli v stanovanje, kjer si želi prazno sobo s klavirjem. Sostanovalci njegove
želje ne razumejo, ves čas vdirajo v njegovo osebnost, mu prinašajo pohištvo, popravljajo
stvari, ponujajo usluge. Ena od sostanovalk (Jolanda) se mu predstavi za ženo (tista, ki izve
iz časopisa, da je poročena). Lažna prijaznost , uslužnost, neupoštevanje želja drugega. V
stanovanju se znajde pohištvo predhodnega stanovalca. Adamovič mu postaja vedno bolj
podoben, ko sprejme njegovo pohištvo, navade. Pri kosilu ob koncu drame, ko se zberejo
sostanovalci in sorodstvo, Adamovič skoči skozi okno kot njegov predhodnik.

Tekst je podnaslovljen Črna komedija – žanrska oznaka ključna za razumevanje drame.

Patrice Pavis: eden od ključnih teoretikov dram. »Črna komedija je zvrst, ki je blizu
tragikomičnemu; igra od komedije ohranja le ime. Vizija je pesimistična in razočarana, pri
čemer se ne zateka niti v tragični razplet. Vrednote so zanikane in igra se konča srečno samo
zaradi ironičnega preobrata.«

V duhu črne komedije je samomor Adamoviča zgolj simbolna preobrazba – ta edinstveni
pianist sicer umre, vrne pa se živ Adamovič, ki postane del skupnosti, je zloben, grozeč,
skratka prilagojen in ostali za mizo ga takoj prepoznajo za našega človeka in se čudijo, kako
so ga lahko napačno ocenili. Skok skozi okno je simbolna smrt edinstvenega (pianista), vrne
pa se nekdo, ki je enak skupnosti – drugačnost je odvzeta. Motiv drugačnega tujca, ki pride v
samozadostno, zaprto skupnost – motiv Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šenflorjanski.
Otopeli malomeščani, ki čakajo dogodek – Grum.
Želja urejati svet po svoji podobi – vsi želijo svoj pogled na svet vsiliti prišleku, prefinjena
oblika psihičnega nasilja, manipulacije, ki se kaže: Adamovič, ki je po naravi vljuden ,
prijazen, umetnik, kultivirana oseba, nezavedno pristane na vsiljena pravila in se vedno bolj
zliva s podobo prejšnjega pianista. Rezultat je nova identiteta, ki ni edinstvena in ni lastna



                                                                                             70
posamezniku, temveč je produkt okolice. Svoboda do drugačnosti je Adamoviču s tem
odvzeta.
OSNOVNA IDEJA: nihče ne sme ne miselno ne v dejanjih odstopati od idej kolektiva.
Prefinjena oblika psihičnega nasilja.


10.3 HODNIK

To, da vnaprej pristajamo na določeno vlogo – izhodišče za Hodnik.
Najbolj trendovska igra, ker posega s svojo vsebino na globalno medijsko dogajanje.
Vse tri glavne teme stopnjuje do neke skrajnosti. Temelji na formi resničnostnega šova, gre
za tip TV-oddaje (Big Brother), kjer skupino ljudi, ki se med sabo ne pozna, postavijo v
situacijo, v kateri morajo živeti vsakdanje življenje. Zmaga tisti, ki zdrži do konca in dobi
največ glasov občinstva. Omogoča vdor v zasebnost.
INOVACIJE Zupančiča:
    Hodnik (dogajanje ni postavljeno v osrednji prostor, ki ga snemajo kamere, ampak v
    zakulisje – na hodnik, edini prostor, kjer ni kamer. Igralci se tam lahko odpočijejo od
    javnega razkazovanja. Izkaže se, da je hodnik past; všečni odnosi pred kamerami, se na
    hodniku razvijejo do skrajnosti, tu maske padejo: »Za par sekund se zaveš, v kakem stanju si in
    kam se vračaš«, Max (v imenu podjetja Complextrade daje igralcem napotke, je kot Mefisto,
    ki drži vajeti).
    Zupančič ne prikazuje dogajanje pred kamerami, dogajanje postavi za kulise.
Dialogi so zelo avtentični, živ jezik.

V njegovem tekstu so tri teme: nasilje, iskanje identitete in medčloveški odnosi.
1. NASILJE:
V reality showu je prepovedano nasilje. Izkaže se, da je nasilje zaželeno. Ena od oseb namreč
prekrši pravilo in postane nasilna – gledanost se poveča. Gledalci raje gledajo oddaje, kjer je
nasilje, zato Maks kot vodja podjetja da naslednja navodila: »Varajte, posiljujte, ubijajte …«
Etična načela so v ozadju, v ospredju so komercialna izhodišča (večja gledanost = več
denarja), kapital je torej pred etičnimi načeli. »Bolj ko se koljete, raje vas gledajo.«
Tamara in Nena sta v finalu. Publika želi, da Nena zmaga. Konec – Tamara z drogom udari
Neno po glavi, tako da ta nepremično ostane na tleh – umor.
Vprašanje, ali je postalo nasilje konstitutiven element našega bivanja. Ni več zadosti samo
film, ampak se mora vse dogajati zares.

2. ISKANJE IDENTITETE
Geslo oddaje: »Bodi to, kar si!« To sproža vprašanja v nastopajočih: kdo sploh sem, kakšen
naj bom, da bom všeč gledalcem. Teh 7 igralcev se ves čas sprašuje, kako naj fascinirajo
publiko, dokler se ne zavedo, da je vseeno, ker itak nato vse montirajo, izberejo le detajle. Ali
sem takšen, kakršen mislim, da sem, ali sem takšen, kakršnega me vidijo TV-gledalci?
Tekmovalcem identiteto določa podjetje. Sporočilo: človeška podoba je v modernem času
vedno bolj fiktivna.

3. MEDČLOVEŠKI ODNOSI
4 fantje in 3 dekleta navezujejo stike, stopajo v najbolj intimna razmerja, ne po lastni volji ali
čustvenosti, pri tem jih vodi preračunljivost – s kom bi bilo druženje, celo spolni odnos,
najbolj zanimivo za publiko in bi jim prinesel največ točk? Tudi najbolj intimno razmerje je
predmet kapitala. Ko ostaneta dve dekleti, podjetje da navodilo, naj postaneta ljubimki. Nena:



                                                                                                71
»Midve se ne dajeva dol, ker nama to paše, ampak, ker naju drugi gledajo …« Nastopajoče
usmerja kapital, ne čustva.


10.4 RAZRED

NASLOV = prvi moment, ključni element za tekst. Zakaj tak naslov?
»Razred« je alegorija na družbene razrede, razdelitev, ki se skozi tekst postavlja pod vprašaj.
Razred je učna stopnja in prostor, kjer se drama odvija.
Podobno kot Hodnik uporablja neko zunanjo formo – prej bil reality show, tu je strokovni
seminar, na katerem bodo kandidati dobili nova znanja za prekvalifikacijo, napredovanje.

DRAMSKE OSEBE (7) so predstavniki stroke:
  - stilistka: zunanji del;
  - terapevtka: govori, kako upravljamo čustva;
  - vodja seminarja: določen je s svojo funkcijo;
  - Schultz: ima nekaj nemškega, želi imeti nek načrt;
  - Santori: mediteranski tip,sproti se bo ugotovil, kaj bo naredil;
  - moški: s to oznako je označen kot vsakdo, sleherni, na koncu izgubi še to, kar je – ni več moški, ko se
        preobleče v žensko;
   - hišnik: kot ostanek starega sistema.
Oseba, ki se ukvarja s komunikacijo – »umetnost občevanja«; oseba, ki ukvarja z nadzorom;
oseba, ki je predstavnik ekonomistične stroke; strokovnjak za nabavo in prodajo.
KOSTUMI:
Terapevtka je morda najopaznejši lik, zaradi njenega kostuma se bolje vidi njena drža. Njena
vloga je poudarjena z razliko od vseh ostalih.
Kdo je GLAVNA OSEBA?
   - hišnik: na koncu se pokaže,
   - moški: vsi so tam zaradi njega, seminar se odvija zaradi njega,
   - vsi izvajalci seminarja – akademske avtoritete (statusno višji, največ dialoga izrečejo,
        ves čas so na odru.

SPOROČILO dramskega besedila:
odvisno je od tega, kdo je glavna oseba:
    1.) če je moški:
    vprašanje identitete – moški kot posameznik, oseba, ki ima cilj, da pride v 3. nadstropje –
    napredovanje, služba. Človek, ki je pripravljen za uspeh narediti vse, nima lastnih
    pogledov, ujet je v mehanizem napredovanja.
    Vse to naredi brez lastne refleksije, daje občutek, kot da v tem svetu nismo več svobodni,
    smo vedno bolj programirani za določeno delovno mesto. Izgubljeno identiteto nadomešča
    lepa embalaža. Moški postane potrošniški izdelek.
    Ta pogled prinaša tragično perspektivo – človek, ki ni zmožen avtorefleksije;
    2.) avtoritete:
    kritika znanosti, šolstva, akademske sfere. So predstavniki novodobnih oblikovalcev
    seminarjev – kako se predstaviti, obleči, komunicirati. Schultz je še najbližje stroki,
    Santori uči komunikacijo.
    Vsi imajo izvor v metodah podjetništva, a le-te Zupančič pretirano predstavi, da se
    sprevržejo. Na plan pridejo njihove privatne zgodbice. Postaja prostor medsebojnega
    rivalstva na osebni in poklicni ravni – narcisoidnost.


                                                                                                        72
   Kaj je tu strokovnega? Ogromno je praznega govoričenja. Smoter ni akademsko znanje;
  3.) hišnik:
  kaže na družbeno angažiranost teksta. Pokaže se z vlogo pisma – uganka, kaj piše na listu.
  Sporočilo: avtoritete so silne res mogoče za nekoga v 3. nadstropju, a do vrha je še veliko
  nadstropij. Vsi so del iste zgodbe, istega sveta.
  Hišnik je lahko ostanek izginulega sistema.
PREDMETI:
  - stolov je bilo več kot eden (pride le en kandidat),
  - kateder: visok, srebrn, kovinski, vzbuja distansco,
  - cev: kot zanka, lahko pa da je povezana z WC-jem – kamor se odvaja, opozarja na
      čisto primarne človekove dejavnosti – hranjenje, izločanje.
GLASBA:
  - Laibach (v tekstu jih ni): so kritični do sistemov, iz Trbovelj (delavnsko mesto)
  - Internacionala = določena že v tekstu.

Je dramska uprizoritev zvesta tekstu?
Dosledno ga upošteva, ker je že sam tekst izčiščen, ničesar ne moremo črtati. Deluje po
principu: manj je več, zelo dodelani dialogi.
Vsa vprašanja ostanejo odprta, Mile Korun (režiser) ima vse strogo pod nadzorom – koliko
komike, absurda, groteske …
DIALOGI, ki poleg zgodbe podajajo situacije, ustvarjajo atmosfero, podajajo vse potrebne
informacije o dramskih osebah, tako praktično ni didaskalij. Zato njegovi dramski zapisi
spominjajo na filmske scenarije. Pozna se mu, da je režiser. Ve, kako bodo stvari učinkovale
na odru, ohrani bralca ves čas v napetosti. Izhaja iz drame absurda, ki jo poveže na okvire
raznovrstnih žanrov – kriminalko, trivialno ljubezensko zgodbo, resničnostni show, strokovni
seminar.
JEZIK:
    - jezikovne motnje vodje seminarja imajo komične učinke. Določene besede pri njem
       vzbujajo asociacije. Element dramatike absurda, ko jezik izgublja svoje bistvo – bistvo
       je zdaj v strukturi podzavesti;
    - besedilo je ves čas posejano z intelektualizmi, strokovnimi termini, diskurz
       akademskih avtoritet je označen s častitljivimi titulami, sem pa vdirajo elementi
       prostaškega, vsakdanjega jezika. Vodja seminarja: besedna preigravanja –
       sporazumevalna funkcija jezika se izgublja;
    - moški in njegovo razumevanje jezika je drugačno od akademikov – ohranjajo distanco
       do vsega skupaj. Moški pa vsa njihova navodila razume dobesedno brez distance,
       jezik je zanj enopomenski, ne loči med šalo, ukazom, provokacijo – logika
       računalništva: delete = le »izbriši«.
PROSTOR:
    - dogaja se v učilnici,
    - zaprt – odprt
    - zaseben – javen
    - eno – več prizorišč
    - zaporedno prizorišče – vzporedna prizorišča (simultano)
ČAS:
    - fiktivni/uprizorjeni/prikazovalni čas
    - čas fabule (kronološki čas)
    - čas sižeja
    - realni uprizoritveni čas (kolikor časa traja uprizoritev):
      dramaturške črte



                                                                                           73
         igra (način in hitrost)
         efekti, songi
V Razredu se fiktivni in realni čas prekrivata: 1h 40 min – čas seminarja se pokriva s
trajanjem uprozoritve. Začne se ob osmih ?zjutraj/zvečer.
Čas in prostor v besedilu vstopata skozi didaskalije in dialog.
Ta delovni seminar je zgolj forma njihovega medsebojnega obračunavanja, nastopaštva,
razkrivanja, a vse je prikazano skozi spoštljiv akademski diskurz. A tekst ima precej
elementov dramatike absurda.
Kandidat želi narediti vtis. Pride v sposojeni obleki, s kravato. Na koncu se preobleče tudi v
žensko, zato ker vsa navodila strokovnjakov razume dobesedno. Za uspeh je pripravljen
narediti vse. Tako postane lutka, marioneta, s katero učitelji upravljajo.
Ironija, posmeh do videza, kako naj bi se vsi smejali, bili popolni in tudi do tega, da so ljudje
pripravljeni narediti vse.

Zupančič o svojem delu pravi: »Vsak čas ima svoje zgodbe, avtentično lahko pričujem le čas,
v katerem živim.« Njegova besedila odgovarjajo na pojave tega časa, zato ima verjetno
tolikšen uspeh.


11 SLOVENSKE DRAMATIČARKE
- Mira Mihelič,
- Draga Potočnjak,
- Saša Pavček,
- Zofka Kveder,
- Meta Hočevar (znana je predvsem kot scenografinja, lani njen krst: Smoletov vrt),
- Luiza Pesjak,
- Alenka Goljevšček,
- Marija Kmetova,
- Manica Komanova,
- Marija Fele,
- Marija Mijot,
- Matilda Košutnik,
- Ilka Vašte,
- Manica Lobnikova,
- Tanja Drmec,
- Ljuba Prenner,
- Ivanna Hergold,
- Milojka Žižmond Kofolj.

V temeljnih pregledih slovenske dramatike jih omenjajo: Koblar, Koruza, Poniž.
V SSKJ ni gesla dramatičarka.
Ženske bile zelo omejene glede udejstvovanja v gledališču, bile so lahko igralke, a zelo malo
je bilo režiserk. Gledališče je skozi zgodovino razumljeno kot domena moških (Shakespeare –
ženske sploh niso igrale).

Začetek je bil obetaven: Luiza Pesjakova, Zofka Kveder, nato prelom z Miro Mihelič, nato
praznina – zapolni jo Alenka Goljevšček (žena Tarasa Kermaunerja):
    - Pod Prešernovo glavo,
    - Lepa Vida (1986): parafraza lipovidskega motiva …..... vse tri so bile uprizorjene v MGL-u.
    - Otrok, družina, družba.
Med mlajšo generacijo je precej ženskih avtoric – razmerje v 2. pol 20. stol. = M : 21 : Ž : 2.
Imena, ki se uveljavljajo zadnje čase:


                                                                                              74
    - Saša Pavček: Čisti vrelec ljubezni,
    - Desa Muck:
    Blazno resno slavni,
    Blazno resno zadeti,
    Neskončno ljubljeni moški (??te tri so družinske drame),
    Jutri začnem (komedija) …
Po letu 2000 je porast v pisanju dram pri mlajših avtoricah:
    - Saša Rakef:
    Beli dež,
    Dom (letos v Kranju)
    - Martina Šiler:
    Pikado,
    Reykjavik,
    - Kim Komljanec:
    Cabubaret – miss Slot ima kratke noge;
    Dobre, umazane, zle;
    Škart (MGL),
    - Tina Kosi:
    Metamorfoza,
    To ti je lajf,
    - Žanina Mirčevska:
    Wherter,Wherter, Odstiranje,
    Na državni strani,
    Žrelo,
    - Simona Semenič:
    Nogavice,
    Več,
    - Zalka Grabnar Kogoj:
    Ravnotežje,
    Ampak Dane,
    - Ana Lasič:
    Za zdaj nikjer,
    - Špela Stres,
    - Andreja Inkret,
    - Nina Štampe Žmavc,

Natečaj za Grumovo nagrado 2006: 43 dramskih besedil, od katerih so jih 17 napisale ženske.

www.sigledal.org
Veža – ocene, vtisi, klepetalnica
Geslo – spletna enciklopedija slovenskega gledališča
Rep – informacija o repertoarjih
Vse te avtorice so gor. Vse so najtesneje povezane z gledališčem – igralke, režiserke,
dramaturginje, prevajalke …

www.pre-glej.si
Informacije o mladih avtorjih. Organizirajo bralne uprizoritve dram.

Kaj je skupno mladim avtoricam?



                                                                                         75
Dramatičarke se največ ukvarjajo z intimo. V ospredju so odnosi med ljudmi – par, družina,
med ženskami.
Zakaj je tako malo žensk?
Gledališče je skozi zgodovino razumljeno kot domena moških (Shakespeare – ženske sploh
niso igrale). Ženske bile zelo omejene glede udejstvovanja v gledališču, bile so lahko igralke,
a zelo malo je bilo režiserk. Tudi splošne družbene razmere ženskam niso bile naklonjene.


11.1 DRAGA/DRAGICA POTOČNJAK

Včasih je Dragica, včasih Draga. Je edino res že uveljavljeno ime v slovenski dramatiki, zato
jo navajata Denis Poniž in Silvija Borovnik.

ZNAČILNOSTI PISANJA:
    - pogosto opisuje svet deprivilegiranih – to so neuspešni, nepomembni ljudje (z vidika
        sodobne družbe) – avtoričina prizadetost nad tem,
    - njena dramska besedila odlikuje izjemen čut za zaznavanje socialnih razlik,
    - odzvanja spomin na vojno v Bosni,
    - pogosto so osebe ujete v zapletene družinske odnose – doleti jih boleč dogodek, ki jih
        za vedno poškoduje,
    - prevladujejo temnejši in resnejši toni, saj razgaljajo stiske in bolečijne, pred katerimi
        si običajno zatiskamo oči.
Po poklicu je igralka, poleg dram piše radijske igre in kratke zgodbe. Veliko se ukvarja z
begunci. Več let je igrala v Mladinskem gledališču, zdaj je svobodnjakinja. Je mentorica
gledališke vzgoje po OŠ-ah. Zaključuje študij gledališke terapije.

Njene drame:
   - prvo dramsko besedilo,je: Slepe miši, uprizorjeno v Mladinskem gledališču,
   - Metuljev ples: v Mali Drami,
   - Alisa, Alica,
   - Kalea,
   - Vse lepo in prav,
   - Hrup, ki ga povzročajo živali, je neznosen,
   - Za naše mlade dame – 2007 Grumova nagrada (uprizoritev v CD).


1. ALISA, ALICA
Celje.
Aluzija na Alico v čudežni deželi.
Alisa je sedemnajstletna begunka iz Bosne, ki je našla svoj novi dom pri petdesetletni gospe
Magdi. Povezava z Alico: tudi Alisa se na nek način znajde v »čudežno deželi« – iz vojnih
grozot v meščanski dom Magde.
Bistvo drame je prikaz odnosa med Aliso in Magdo. Njun odnos nikakor ni ljubeč,
prijateljski, saj ženski medsebojno uničita druga drugo do končnega uničenja, tako da te
čudežne dežele ni. Magda ves čas očita Alisi, da ji mora biti hvaležna. Na ravni jezika –
Magdina premoč se kaže skozi jezik. Magda suvereno obvlada slovenščino, medtem ko se
Alisa tega jezika šele uči, njen govor je močno obarvan z bosanskim govorom. Zaveda se




                                                                                            76
napak, ki jih dela – to ji daje občutek manjvrednosti. To poniževanje z dobroto je včasih
hujše, kot če te nekdo ponižuje z bogastvom.

Zakaj hoče biti Magda manipulativna, posedovalna, zakaj se okorišča z občutkom premoči?
Skozi tekst je nekaj možnih odgovorov, vendar so samo nakazani.
Magda se ves čas zateka v spomine, ki jih pooseblja poročni šopek in obleka – zagrenjenost
izhaja iz tega. Obsedeno čaka moža, ki se občasno vrne z vedno istimi izgovori. Sama ni
mogla nikoli imeti otrok, zato svoje nezadovoljstvo, jezo, zagrenjenost stresa na Aliso.
Krutost najprej ostaja na verbalni ravni, nato pa Magda uniči Alisino fotko, kjer je njena
družina – prelom.

ODNOS AVTORICE DO ALISE:
Simpatije avtorice so na Alisini strani, vendar ni prikazana naivno pozitivno, temveč jo je
življenje naredilo odrezavo, pretkano in bojevito. Čeprav sta obe druga do druge v sovražnem,
manipulativnem razpoloženju, ostaja predvsem v Magdi spoznanje, da sta si vendar obe
podobni – opeharjeni za življenjske vrednote.

Odnos med njima je prikazan zelo dobro, vendar pa je v tem tekstu tudi ogromno stranskih
prizorov in oseb, ki so dramaturško in fabulativno manj prepričljivi.

2. KALEA
Kalea je moško ime (ime nekega Roma). Socialna drama, igra je postavljena v svet romske
družine. Prikazan je njihov boj za golo preživetje. Besedilo prikazuje ujetost v tradicionalne
predstave o tem, kakšna je življenjska pot ciganov.
OSEBE: mož, žena, dva otroka (16 in 17 let, hči in sin), delno nepokretna babica – to je
osnovna celica, v kateri se igra dogaja. Vsi imajo posebna imena.
Utesnjenost in mizerija njihovega vsakdana povzročata napetost med člani, medsebojno
zmerjanje, psovanje, maltretiranje in tudi fizičen obračun.
Sin Kalea ima izjemno lep glas in s petjem preživlja vso družino. Od njega kot cigana se
pričakuje, da tako dela. Kaleo to ne zadovoljuje. Sanja, da bo šel študirat (ostali za to nimajo
posluha), rad bere (Camusa), želi izstopiti iz vsakdanje poti. Kalea se upre očetovi tiraniji,
pobegne od doma, kar pa družino prižene na rob preživetja. Njihov skrajni obup je prikazan z
ironijo, ki jim vsaj na mentalni ravni predstavlja možnost za preživetje in lajša vsakdan.
KONEC drame: krut vsakdan, nespodbudno okolje uničijo sanje o boljšem življenju. Svoji
ciganski usodi nihče od nastopajočih ne more uiti.
Ves čas je pomemben odnos med ženskami.

Kako prikazati JEZIK ciganov?
Tekst je v celoti napisan v knjižnem, pogovornem jeziku. Na začetku igre napiše, da dramski
zapis ne ustreza jeziku predstave – treba ga je prilagoditi in lektorsko obdelati. »Govor se
prilagodi okolju, kjer se izvaja. Tekst ni lokalno omejen.«

3. HRUP, KI GA POVZROČAJO ŽIVALI, JE NEZNOSEN
Besedilo s katerim je zmagala na mednarodnem natečaju Gradec 2003. To je eden najbolj
grozljivih tekstov v sodobni slovenski dramatiki – kruto, brez sentimenta, olepšav. Deček
Armin je avtističen (ne zna govoriti), med vojno so mu pobili vse sorodnike (starše).
Temnejši, resnejši toni.
Ves čas 2 ravni:


                                                                                             77
   - vojna, posledice vojne
   - fantazijski svet.
Avtorica ves čas razgalja stiske in bolečine, pred katerimi si zatiskamo oči.

Njene OSEBE so kompleksne in psihološko poglobljene, medsebojni odnosi in situacije so do
skrajnosti zapleteni. Avtorica ničesar ne poenostavlja, ne olajšuje, ves čas v tako zgodbi kot v
jeziku realistično sledi človeškim stiskam. V ozadju besedil pa je moč prepoznati avtoričino
prizadetost nad usodami nepomembnih prizadetih ljudi, za katere družba nima posluha. V
ozadju teh besedil so tudi prisotne rane, ki jih je v ljudeh pustila vojna na Balkanu:

Tudi Jovanović v Balkanski trilogiji opisuje stisko »balkanskih« ljudi skozi mit, avtorica pa
direktno opisuje groze Balkana. Boris A. Novak: Kasandra.
Moški mitizirajo vojne grozote, ženske pa povedo stvari, take, kot so.

Avtorica je pogosto sodelovala na natečaju Grumovega sklada. Pogosto pride v ožji izbor, a
nagrade ni nikdar dobila – do leta 2007, ko ji končno uspe.

4. VSE LEPO IN PRAV
Skozi moško optiko prikaže nasilje nad otrokom. Oče je psihiater, k njemu pride pacient –
njegov zavrženi sin.
Vse lepo in prav se motivno navezuje na njen najboljši tekst, Za naše mlade dame.

5. ZA NAŠE MLADE DAME
Tekst je zanimiv na zgradbeni ravni (je bližje filmski strukturi – ves čas preskakuje skozi čase
in tako razkriva pretekle dogodke, ki so pripeljali do umora) in tudi motivno-vsebinsko.

Kaj človeka žene v skrajno dejanje – umor bližnjega?
Začne se s prizorom, ko mlada ženska v okrvavljeni beli obleki telefonira. Začne se s
koncem, nato se izmenično prepleta sedanjost, dogodki izpred štirih, štirinajstih let in prizori,
ki imajo iracionalni pridih – uvajajo jih:
    - zvok,
    - zvonjenje,
    - bela oblačila.
Vse to ji je uspelo sestaviti v logično celoto.
Formalna plat podpira vsebino drame – odkrivanje dogodkov iz preteklosti, ki vplivajo na
sedanjost, na ravnanje oseb – ne morejo polno živeti sedanjosti zaradi dogodkov iz
preteklosti.

Glavna OSEBA je Brina, spoznamo jo kot 4-letno, 14-letno in 18-letno dekle. Mama
Katarina, oče Boris.
ODNOSI so zapleteni, boleči, disfunkcionalni.
Naslov je povzet po ??rajanki - otroška pesmica Rdeče češnje rada jem … - to je zgolj
kontrast drugemu dogajanju.
Čeprav se Brina ves čas skriva pred mamo, se izkaže, da jo je oče v mladosti spolno izrabljal.
Mama je bila nemočna in tiha priča, ki želi vse pozabiti, zato se zateka v alkoholizem.
V centru je:
   - nasilje za zaprtimi vrati, v krogu družine, ki naj bi pomenila varnost,
   - odnos med materjo in hčerjo


                                                                                              78
VRH: na rojstni dan 18-letna Brina izve, da je mati ves čas vedela – tega ji ne more odpustiti.
V takšnem afektu ubije mamo in sebe.
STRANSKE OSEBE so predstavniki institucij, ki ničesar ne storijo.
Moraliziranja ni, le razkrije nam zgodbo – to je odlika tega dela.
Skupni imenovalec vseh njenih tekstov: stiske, ki ostajajo skrite.


11.2 SAŠA PAVČEK: ČISTI VRELEC LJUBEZNI

Saša Pavček je tudi igralka. To delo Čisti vrelec ljubezni je njen prvenec. Uprizoritev je
bistveno slabša kot dramsko besedilo.

Po notranji strukturi spominja na Ekshibicionista.
Deček Marino (star dvanajst let, ??avtist) je prizadet in ga zato v igri kličejo idiot. On je
edina oseba, ki je še zmožna pristnih čustev.
Ostale osebe: Bruno (primorski dialekt), Anamarija, Peter, Ida.
Osrednja oseba je Anamarija, igralka. Ob očetovi smrti se vrne v domačo primorsko vas, kjer
sreča soseda Bruna, ki jo prosi, naj za nekaj časa skrbi za Marina. Anamarija tega dečka
odpelje k sebi v mesto, kjer njen mož Peter, univerzitetni profesor in slikar, pobesni in nori,
dokler ne ugotovi, da je »idiot« izjemen slikarski talent, zato se začne okoriščati z njegovimi
slikami.
Odnos med Anamarijo in Petrom:
Anamarija je silno predana svojemu delu, a v možu ne najde opore, nima nobenega
razumevanja zanjo.
Odnos Petra do Marina:
Petra je strah drugačnosti in Marina, ker si ga ne more podrediti. Marino se v besedilu in v
predstavi fizično ne prikaže na odru – odsotno prisoten junak.
Anamarija in Peter sta ujeta v prazen in brezperspektiven zakon, zato se Anamarija, ko se
vrne na deželo, zaplete z Brunom, medtem ko Petra omreži varuška Ida (predstavlja moderno
žensko). Marino postane njihova največja vrednota – zapolnjuje praznino, ki jo vse osebe
nosijo v sebi.
Bistvo besedila:
gre za dramo, ki prikazuje izpraznjene medčloveške odnose. Uspešni ljudje, dobro situirani
pari, ki vztrajajo v brezperspektivni zvezi.
Bruno je sproščen, preprost, topel, označuje ga primorsko narečje.
Peter je grob, zafrustriran – vulgarizmi, psovke.
Ida: sodobna ženska, Idin govor – mladostni sleng, nenehno ponavlja besede »itak« in
»perfektno«.
Anamarija – zmedena, 2 svetova – mesto : vas (v mestu je njen svet, svet podeželja
ubeseduje v primorščini.




12 SLOVENSKA KOMEDIJA
   - Zoran Hočevar:
   Smejči,
   Mož za Zofijo,
   - Boštjan Tadel:


                                                                                            79
   Policija d. d.
   A tale of Love and Order,
   - Dušan Jovanović:
   Klinika Kozarcky,
   - Boris Kobal:
   Dragi Kučan, ti pišem …,
   Afrika ali Na svoji zemlji,
   - Milan Jesih:
   Srebrno rebro,
   - Janez Povše:
   Ločitev,
   - Matjaž Kmecl:
   Zgodnja leta slovenske književnosti,
   - Matjaž Zupančič:
   Goli pianist ali Mala nočna muzika,
   Bolje tič v roki kot golob na strehi,
   - Rok Vilčnik:
   Blok,
   Pavlek,
   - Desa Muck
   Jutri začnem (monokomedija o hujšanju),
   Neskončno ljubljeni moški - njena velika uspešnica.
   Moški hitro zaidejo v banalnost, medtem ko Desa ostane na ravni medosebnih odnosov –
   ima vedno držo neumne gospodinje, vendar zaradi tega lahko zelo veliko pove.
   - Saša Pavček
   Ali en ali dva.

Moderndorfer in Partljič se razlikujeta od teh avtorjev, ker sta izrazita pisca komedij.

V preteklosti: Fran Milčinski, Levstik.
Začetki slovenske dramatike so v komediji, vendar kasneje zaide v bolj tragične tone.
2 modela komedije:
   - Linhart: intrige, zapleti, konec s poroko,
   - Cankar: politična drama, bolj satirična in družbenokritična
Oba (Linhart in Cankar) se še vedno uprizarjata.
Tudi sodobni dramski teksti se navezujejo na Linharta in Cankarja.

Dnevi komedije v Celju:
Podelijo pero najboljšemu komediografu. V današnjem času sta najbolj aktualna Partljič in
Moderndorfer. Oba imata zelo velik ustvarjalni opus.


12.1 TONE PARTLJIČ

Dramatik, pisatelj, publicist, urednik, politik.

Komedije, 1997:
  - Štajerc v Ljubljani,
  - Politika, bolezen moja,
  - Gospa poslančeva.


                                                                                           80
Izbrane komedije I, II, III, 2003:
    - Krivica boli,
    - Silvestrska sprava 2000,
    - Čistilka Marija,
    - Mojster in Margareta,
    - Čaj za dve,
    - Denis in Ditka,
    - En dan resnice.

Podrobnosti iz njegovega življenja, ki so vidne v komedijah:
   - bil je učitelj v šoli (del njegovih komedij se dogaja v zbornicah),
   - 17 let dramaturg v SNG Maribor in vodja MGL,
   - v zadnjem obdobju politik – poslanec.
Začetki pisanja segajo še v prejšnja obdobja. Začel je že konec 70., 80. let.
Napisal je okoli 20 besedil, ki so označena kot komedije in je najuspešnejši slovenski
komediograf 20. stoletja.

1. Moj ata, socialistični kulak:

1983 uprizorjena v Mariboru, tudi film. Glavna oseba je Joe Malek, ki se vrne domov iz
Rusije in se ne more prilagoditi novim razmeram.

2. En dan resnice

Tu spregovori o odnosu Slovencev do smeha in komedije. Partljič v tem dramskem besedilu
ponovi Moderndorferjeve besede: »Za komedijo moraš biti samozavesten.«
Slovenci, ko gredo v gledališče, ne razmišljajo, gredo, da se pokažejo. Pri nas so ljudje tako
zafrustrirani, da ne marajo humorja. Slovenska komedija: malo seksa, malo komedije, malo
vicev.
Seksualnost je še vendarle tabu tema, zato v komediji še vedno deluje. Smeh izzovejo še
najbolj banalne človekove potrebe – prehranjevanje in izločanje (izpuščanje vetrov).
Pogosta tema še politika – odziv na aktualno družbeno tematiko.
Izpostavi odnos medijev, publicistov in kritikov do domačih avtorjev. V ta namen uvede
alteregovsko figuro – podoba komediografa Ribiča. Na dan premiere svoje predstave umre.
Ko se novica o tem razširi, se mediji in najhujši časopisni kritiki spremenijo v njegove
največje občudovalce, ga slavijo, kujejo v zvezde, označijo Ribiča za slovenskega Moliera.
Vprašanje – ali je za slovensko javnost kvaliteten avtor samo mrtev avtor?
Nato se izkaže, da Ribič sploh ni umrl, ampak je bila smrt le promocijska poteza.
Krstna uprizoritev v Mariboru 1999, delo je izšlo 2003.

Resnica pride v besedilu trikrat na dan – 3 idejna, motivna jedra.
   1. Položaj komedije na Slovenskem in položaj avtorjev.
       Slavljenje mrtvih literatov ipd.
   2. Vloga kapitala v družbi.
       Novinar Janez Kranjc za lokalni časopis napiše gloso na račun župana in občine. Na
       uredništvu izredno razburjenje. Župan zahteva, da Janeza premestijo in naj se opraviči.
       Izkaže se, da je bilo res, kar je v literarnem besedilu Kranjc napisal. Vprašanje – ali si
       nek lokalen časopis lahko privošči neodvisno novinarstvo? Odgovor je, da NI mogoče,
       ker jih občina financira.
   3. Etično vprašanje resnice.


                                                                                              81
       K Janezu Kranjcu pride sedemletna vnukinja Katka, s katero se dogovorita, da en dan
       ne bosta lagala. Kako izgleda en dan, ko govorimo resnico? Posledica njune odločitve
       – Katka prelomi obljubo: v vrtcu se zlaže, ker ne mara riža. Za Kranjca se izkaže, da
       če en dan ne laže, mora povedati ženi, da ima ljubezensko afero, na delu mora
       podpisati članek, ki ga ni sam napisal, a bi ga moral. Sporočilo: življenje je v temelju
       zgrajeno na laži. Laž je krajša pot, omogoča udobnejše življenje. Ključni trenutek v
       življenju (in v igri) je, ko se je potrebno odločiti med resnico in konformizmom.

Pojem resnice je eden pogostih elementov komedije. Ko pride resnica na dan, je tudi
komedije konec.
TEME slovenske komedije:
   - komedija se odziva na družbeno-politično dogajanje,
   - s svojimi motivi in temami je vezana na slovenski prostor in čas, saj na komičen način
       obravnava žgoča vprašanja današnjega časa:
    strankarske razprtije in volilni/politični boji,
    kapitalistična samopašnost novopečenih bogatašev in povzpetnikov,
    skorumpiranost uradništva,
    različni ideološki pogledi na preteklost,
    odnos (kontrast) med ruralnim in urbanim,
    spremenjena vloga moškega in ženske v družini.
Splošnejši vidiki v komediji:
   - konformizem,
   - medkulturne razlike,
   - stereotipi, predsodki.
Univerzalne komedijske situacije:
    ljubezenski zapleti in iz njih izhajajoča erotika,
    humorni učinki in zmešnjave, ki temeljijo na prikazu splošnih značajev in človeških
       napak.
DVE PLASTI:
   1. nadčasovna, univerzalna komika,
   2. komika vezana na aktualno dogajanje, na različne družbene situacije
   (Zupančič: Bolje tič v roki … - v letošnji sezoni so Spar zamenjali s Hoferjem, ker je bilo
   ravno po odprtju te trgovine).
   Gre za vprašanja, ki v resničnem življenju pritiskajo na posameznika.
   UČINEK komedije: sprošča napetosti, negativna čustva. Omogoča olajšanje, sprostitev,
   smejimo se o tem, kar je v vsakdanjem življenju boleče in problematično.
   Prednost in slabost takih komedij: so aktualistična, zaznamujejo/so omejene na točno
   določen zgodovinski trenutek – potem humorna nota izzveni in take komedije ostanejo le
   dokument časa, ki se je izgubil.
   Npr. Partljičeva Štajerc v Ljubljani govori o zamenjavi sistema, o Janševih Okopih –
   danes satirična nota pri mlajših generacijah ne deluje več. Cankarjeve drame pa so še
   vedno aktualne, ker je znal upodobiti splošnega slovenskega duha.

Komedija je bolj kot katerakoli druga literarna zvrst zavezana svoji publiki. Stvari niso
nikoli smešne same po sebi, ampak je publika tista, ki glede na svoje vrednote in prepričanja,
splošno razgledanost, intelekt, in civilizacijske značilnosti posamezne dobe, stvari sprejema
kot smešne.

Partljič, Moderndorfer in Muck so USPEŠNI:
   - ker so njihove komedije namenjene širokemu občinstvu, ki ni preveč zahtevno,


                                                                                            82
   -   besedila imajo razvidno, prepoznavno fabulo,
   -   zlahka prepoznamo dramaturške elemente smešenja,
   -   vztrajajo pri preizkušenih in vedno učinkovitih dramaturških prijemih gradnje prizorov
       in konfliktov.
   -   gre za miselno nezahteven in razviden humor, ki daje gledalcu občutek suverenosti.
       Gledalec je pomemben pri komediji: počuti se pametnejšega od dramskih oseb, zato se
       jim lahko smeji.

Drugi pomemben element: komedija je tista literarna zvrst, ki se v celoti realizira šele skozi
dramsko uprizoritev in bolj kot katerokoli drugo besedilo potrebuje oder in publiko, ker se
v gledališču ne smejemo sami; na odru je bolj smešno, ker to vidimo; preoblačenje moški v
žensko, debel človek v preozka oblačila – to na odru deluje bolj smešno. V nasprotju z
bralnimi dramami nikoli niso obstajale bralne komedije.
Komično pri branju se razlikuje od komičnega pri gledanju, kjer se pred gledalcem odvija
živa pojavnost zgodbe, ki jo spremlja kot član publike.
ODER komičnim besedilom doda še veliko novih elementov humorja, ki jih v tekstu ni.
Lahko je komična že sama pojavnost igralca, kostumi, elementi scene, različne igralčeve
improvizacije.

V komediji so različni komični učinki, ki so rezultat igralskih in režiserjevih domislic in jih
izvorno dramatikovo besedilo ne vsebuje.
Najbolj značilni komični elementi:
     situacijska komedija: zamenjave oseb, napačno prepoznavanje oseb, prave osebe na
        odru ob nepravem času, element naključnosti, različne ponovitve in petje,
        preoblačenje – spektakelski učinki,
     komedija značajev, tipov: komika značajev; tip: na neko osebo vežemo zelo
        razpoznavne lastnosti, npr. tip zapeljive tajnice: minikrilo, dekolte, rdeči nohti.
        vloga: ekonomičnost (takoj se smejemo), hkrati nam dajejo občutek suverenosti
        (prepoznamo osebe), tipi v sodobnih komedijah: Bosanec, neumen policaj, spolno
        nenasiten mladenič, prevaran mož, pijanci, naglušne starke, povzpetniki. V komediji je
        skoraj vedno stara oseba, ki je naglušna – pride do pomenskih preskokov, osebe »s
        krajšo pametjo«, osebe, ki ves čas želijo delovati pametne – uporabljajo tujke,
        strokovne termine – pomensko napačno ali izgovorijo napačno.
        Ta komika je značilna predvsem za commedia dell'arte: najbolj tipizirano, vsaka
        oseba ima že vnaprej določeno vlogo in značilnosti)
Pogosti so tudi elementi satire na račun družbe, njenih pogeldov, potreb in slabosti.
V slovenski komediji so redka besedila, ki bi hotela zgolj zabavati – nikoli nima namena
samo zabavati.
Predmet smeha na JEZIKOVNI RAVNI:
- dvoumnosti,
- nesporazumi,
- besedne igre.
Uporaba narečij – znotraj nekega govora vnesemo osebe, ki so narečno obarvane. V
slovenski komediji so pogosto tujejezični govorci – slovenščino govorijo slabo, zato vanjo
vnašajo interference tujega jezika – možnost za prikaz medkulturalnih razlik in prikaz
stereotipov.




                                                                                            83
12.2 VINKO MODERNDORFER

Režiser, dramatik, pesnik, ?politik, pisatelj.
Kot režiser deluje tudi v Operi.

Vaje zbora – tri komedije, 1998 (Mama je umrla dvakrat, Transvestitska svatba in Vaja
zbora).
Limonada slovenica – štiri komedije, 2003

Zakaj je v Sloveniji tako malo komedij?
   - problem: Slovenci in smeh.
   - že zgodovinska funkcija literature pri Slovencih: poučevalna vloga,
   - komedija je na Slovenskem smatrana kot manjvredna (tako je bilo tudi v antiki – v
       primerjavi s tragedijo je bila nekaj nižjega).
   - po komedijah pogosto posegajo amaterska gledališča. Komediji sta bolj naklonjena
       MGL in Celjsko gledališče,
   - komedij ni lahko napisati, saj na različno občinstvo učinkujejo na različni način,
   - tragičnost je bolj univerzalna kot komičnost.

Moderndorfer v zbirki esejev Gledališče v ogledalu: bistvo inteligentnega smeha je smejati
se na svoj račun, za kar pa je potrebna samozavest. To Slovencem manjka, hitro se užalijo. To
lahko delajo samozavestni narodi, saj je za samozavest potrebna lastna država …


1.) Vaja zbora
Gre za pevski zbor, naključno izbrane osebe, ki jih povezuje ljubezen do petja. Vaja zbora pa
vendarle pomeni še nekaj drugega, je tudi metafora za nek drug zbor – državni zbor. Ta
pomen se pojavlja tudi v tekstu – ves čas so aluzije skozi besedilo.

Godi se na Goličavi. Goličava je kraj, ki ne obstaja v atlasu Slovenije (ta kraj je uporabil že
Cankar). Na Goličavo prispe Peter. Ime ni nezaznamovano (Moderndorfer se sklicuje na
Cankarja ves čas – parafraza Pohujšanja v dolini Šentflorjanski – Moderndorfer tega ne skriva
– na začetku so v motu citati iz Cankarjevega Pohujšanja). Peter je mlad, ambiciozen
zborovodja, to je njegova prva služba. Z navdušenjem pričakuje svoje pevce. To, kar ga čaka,
ni vrhunski pevski zbor, ampak skupinica ljudi, ki jim je zbor bolj priložnost za opravljanje,
vedno pa je zraven tudi flaškon vina in narezek.

OSEBE:

Peter                   župan                       Helena
                      župnijski dom              Joža Peršin – Joki
                       Eržen                        Dragec
                                                  Kertovka
                                                     Ela
                                                  Silvester
                                                   Vlado
                                                   Anica




                                                                                            84
Župan si želi, da bi imeli vrhunski pevski zbor, s tem uresničuje svoj predvolilni program.
Obljuba je bila: s pevskim zborom v združeno Evropo. Župnik ne nastopa, vendar je prisoten
ves čas, ker so vaje v župnijskem domu. Eržen je glavni podjetnik in sponzor zbora. Zbor ga
vendar niti najmanj ne zanima. Za kar ga zanima v zvezi z zborom, uporablja izraze iz
nogometnega žargona. Raje bi namreč sponzoriral nogometno ekipo, vendar je v tej vasi ni.

Osebe, ki poskrbijo za komedijo:
Helena – lepa, Erženova žena, zato je »center« zbora – solistka,
Joki – pivec,
Dragec – nežen,
Kertovka – stara in naglušna, zasanjana v spomine in preteklosti, stvari narobe razume ali si
po svoje razlaga, je oseba starejše generacije, ki živi v spominih – vse to deluje komično.
Ela in Silvester – mož in žena,
Vlado – ima občutek, da poje kot Pavarotti,
Anica – glasbeno izobražena.
Žika Črnogorc – govori simpatično spakedrano slovenščino. Takšen je, kot da bi ušel iz
Gasparijevih slik (tako je opisan na začetku).

Že v samem opisu oseb daje poudarek JEZIKU.
Komično delujejo stvari, ki se ponavljajo.
Tujejezični govorci ves čas citirajo slovensko literaturo.
Princip besedne igre – Peter ne uporablja nevtralnega jezika, zamenja vrstni red. Na podlagi
tega pride do besedne igre.

Blatni dol – ista zadeva kot Goličava – v sosednjem kraju je Blatni dol – Blatni dol in
Goličavo sopostavi – spet aluzija na Cankarja.

V uvodu: igra je komedija in satira.
Moderndorfer že sam v uvodu napiše, da so OSEBE oblikovane s pretanjenim občutkom za
mero. Režiserji pogosto določene stvari zelo pretirajo. To se kaže zlasti na področju spolnosti
in človeških fizioloških potreb.

Celotno prvo dejanje:
Petrovo spoznanje, da ga ne čaka vrhunski zbor, ampak peščica ne povsem nadarjenih ljudi.
Drugo dejanje:
Peter se zaplete s Heleno v ljubezensko razmerje, za katero vsi vedo, razen moža. Helena
postane noseča.
Tretje dejanje:
Proslava. Eržen ravno ta dan izve, da otrok ni njegov. Pride do streljanja, a se vse konča brez
posledic.
Peter želi pobegniti z lepo Heleno, a ona se odloči, da ostane – zato Peter, po drugem
razočaranju, zapusti zbor tik pred nastopom. Razkol med željami in resničnostjo je prevelik.
Zato Peter dobi neke tragične razsežnosti. Peter očita skupnosti netalentiranost,
netolerantnost, samozadostnost (isto, kar očita Peter pri Cankarju). Vendar so med obema
Petroma razlike: Peter je tu bistveno bolj tragična oseba (Peter v Pohujšanju je nad dolino).
Tukaj za komične učinke poskrbi pevski zbor. Petje vedno deluje komično. Predmet humorja
sta tudi streljanje in preoblačenje za nastop – suhi dobijo obleke za debelega …
Hkrati so lahko tudi pesmi predmet sporov – razmerje med verskimi in uporniškimi, črnske
duhovne – rasizem, ljudske – žalostne. Pesmi postanejo predmet humorja.



                                                                                            85
Peter zbor zapusti in vse te osebe njegovega odhoda sploh ne opazijo. Dirigentsko palico
prevzame župan – umetnosti ne potrebujejo. Zato je Peter tragičen lik – okolje ga ne
potrebuje, s tem okoljem se ne more zliti.

Igra je bila uprizorjena v Celjskem gledališču 11. 12. 1998.


12.3 BORIS KOBAL: AFRIKA ALI NA SVOJI ZEMLJI

Boris Kobal je iz Trsta, deluje v MGL kot direktor, je režiser (režiral je Neskončno ljubljeni
moški Dese Muck).

Igra se dogaja v Trstu in okolici. Besedilo je bilo tudi uprizorjeno v SSG v Trstu. 22. 11.
1996 je bila premiera.

OSEBE so predstavniki družine. Gre za družino Černigoj, Montenero.
V družini prikaz treh različnih generacij: Stanko, najstarejši, ima sina Vinka, ki je poročen z
Betko oziroma Elizabeto. Imata otroka Lučko in Franca. Vsaka generacija ima komične
učinke. Tujec Nkono je iz Afrike.
Lučka na cesti sreča črnca, ki prodaja razne afriške spominke. Pripelje ga domov in fant
ostane pri njih čez noč.

Tu je NEVTRALEN GOVOR govor tržaškega okolja. Betkin govor pa deluje komično, ker
prihaja iz Ljubljane in se ima za fino gospo. Predstavlja matično domovino. Ona se ima ves
čas še vedno za Ljubljančanko. Tu so tudi komični tipi znotraj družine.
Stanko je predstavnik starejše generacije, zastopa stare čase – partizane, junake …
Vinko – zaposlen na kulturno-gospodarskem področju.
Lučka – izrazito newagevska, pozitivna energija, ima pozitiven odnos do življenja.
Franco – večni študent, brez jasnih ciljev, kaj naj bi počel v življenju. Simbolizira mlado
generacijo v zamejstvu.
Nkono – iz Burkine Faso in je tu metafora za multikulturnost.

JEZIK – svetoivansko tržaško narečje.

Betka in Vinko formulirata isto zadevo (vstopita neprespana s pošastnim glavobolom) – to
formulirata različno, ubesedeno na dva različna načina.

Igra je bila pravi hit. Bila je uspešna tudi v Sloveniji. Zmagala je na dnevih komedije v Celju.

NASLOV AFRIKA. Vsi nosimo v sebi željo, da bi nekam pobegnili – beg kot rešitev, ki pa
ni rešitev. Samo ena od oseb je zmožna narediti spremembo – Lučka, ki ugotovi, da sta si z
Nkonom usojena in z njim odide v Afriko.




                                                                                              86

				
DOCUMENT INFO
Shared By:
Categories:
Tags:
Stats:
views:60
posted:2/9/2012
language:Croatian
pages:86