878101 gradivo statistika by 9P0d7X

VIEWS: 0 PAGES: 30

									1.   NAČELA    KVALITATIVNE                       METODOLOGIJE               OZ.
KVALITATIVNEGA RAZISKOVANJA

STRATEŠKA NAČELA

1. Raziskujemo stvarne probleme ljudi in pri tem upoštevamo njihovo
gledanje na poloţaj.
 raziskujemo stvarne probleme ljudi ne le vprašanj, ki zanimajo raziskovalca.
   Raziskovanje ima dva vira ali motiva: radovednost in vedoţeljnost ali
   teoretični motiv in ţeljo po obvladanju in rešitvi praktičnih problemov ali
   praktični motiv.
 upoštevamo gledanje ljudi na problematični poloţaj, njihovo razumevanje
   poloţaja. Mnoge raziskave niso usmerjene teoretično, ampak je njihov
   namen neposredno prispevati k rešitvi kakega socialnega problema. Toda pri
   reševanju problema se ne ozirajo na doţivljanje vpletenih v problem;
   problem skušajo rešiti mimo njih ali celo proti njim.

2. Pri raziskovanju smo odprti za raznolike podatke o raziskovanih.
Raziskovanja ne zoţimo le nekaj vidikov in ne upoštevamo le določene vrste
podatkov, npr. samo anketnih podatkov.

V zvezi s kvalitativnim raziskovanjem pomeni zahteva glede odprtosti za
raznolike podatke o raziskovanih:
 ne omejimo se samo na proučevanje tistih vidikov stvarnosti, ki so zanimivi s
   stališča te ali one teorije, ampak naj bomo odprti za različne vidike, take, ki
   so relevantni z vidika določene teorije in take, ki niso.
 raziskovalec naj bo pozoren na vsakršno dogajanje na strani raziskovanih,
   četudi ga še ne more označiti s pojmi te ali one teorije. Zavzame naj bolj drţo
   pozornega poslušalca in opazovalca, katerega pozornost je enakomerno
   porazdeljena na različne ravni in vidike; in se odpovee vzvišenemu stališču
   znanstvenika, ki ve več od "navadnih" ljudi.

3. Raziskujemo druţbene celote v njihovem kontekstu.
Raziskujemo ljudi kot posameznike, skupine in skupnosti kot celote v njihovem
realnem vsakdanjem ţivljenjskem okolju, ne npr. z intervjuji, pri katerih klient
odgovori na nekaj strukturiranih vprašanj v pisarni socialnega delavca.
 raziskujemo posameznika ali druţbeno enoto (druţino, skupino) kot celoto,
   ne le posameznih vidikov. vidike človekovega delovanja vidimo vedno v
   povezavi- ne le z organizmom kot celoto, temveč v povezavi s celotnim
   človekovim ţivljenjem.
 upoštevamo tudi informacije o naravnem in druţbenem okolju ali kontekstu
   in ga podrobno opišemo. Vsaka entiteta (posameznik, skupina, skupnost) je
  neločljivo povezana s svojim okoljem, ki tvori njen druţbeno-kulturni in
  naravni kontekst, ki vpliva na doţivljanje in vedenje ljudi.
 Raziskovati pojave v kontekstu pomeni tudi raziskovati v vsakdanjih okoljih,
  kjer ljudje ţive in delajo, ne le v sluţbenih okoljih in laboratorijskih pogojih.
  V laboratorijskih pogojih nujno zavedemo zapleteno in prepleteno stvarnost,
  v kateri ljudje vsak dan ţivijo, na poenostavljene pogoje.

METODIČNA NAČELA
1. Raziskava naj poteka v obliki sekvenčne analize.
Kvantitativna raziskava poteka linearno: predvidimo posamezne odločitve o
poteku raziskave in jih moramo predvideti, sicer ne bomo mogli preveriti
zastavljenih hipotez. Potek take raziskave se da predstaviti kot sosledje faz, ki si
sledijo v pravilnem zaporedju brez prekrivanj in zamenjav in z minimalnimi
vmesnimi spremembami zaradi povratnih sporočil.

Kvalitativna raziskava poteka v obliki odvijajoče se spirale. Ko začenjamo
raziskavo, imamo o predmetu raziskave vedno ţe neko predstavo, naj je še tako
preprosta in nedorečena. Predrazumevanje kot odprt pojmovni okvir v začetku
raziskave nas usmerja pri opazovanju in razumevanju predmeta raziskovanja;
odkritja o predmetu raziskovanja pa spremene naše predrazumevanje in ga
razširijo; to spremenjeno razumevanje vodi do novega opazovanja in to do
širšega razumevanja itd. Tako postopno širjenje spoznavanja imenujemo
hermenevtični krog (spirala) ali krog širjenja razumevanja.

2. Uporabimo raznolike metode, upoštevajmo različne perspektive.
Pri kvalitativni raziskavi je priporočljivo uporabiti različne metode zbiranja
empiričnega gradiva in analize in upoštevati različne poglede na določeno
vprašanje ali dogajanje.
 uporabimo raznolike metode- pri kvalitativni raziskavi raziskovalec zbira
   podatke različnih vrst, iz različnih virov, uporablja različne metode in
   različne, zato da ne dobimo niz med seboj nepovezanih podatkov o
   posamezniku, ampak zaokroţene pripovedi o njegovem ţivljenju.
 pri zbiranju podatkov in njihovi interpretaciji upoštevamo več zornih kotov
   in ne interpretiramo samo s svojega, raziskovalčevega ali strokovnjakovega
   zornega kota. Pri raziskovanju problemov socialnega dela je nujno upoštevati
   vsaj dve perspektivi: perspektivo strokovnega delavca ali ustanove in
   perspektivo klienta in njegovega okolja (dvoţariščna pespektiva), pogosto pa
   tudi vidik širše javnosti ali predstavnikov druţbe.
3. Raziskovalec je vpleten v proučevano celoto, se odziva na dogajanje in si
ga po svoje razlaga.
 Raziskovalec se naj zaveda, da se tudi on sam odziva na dogajanje, ki ga
   proučuje, in naj te svoje odzive upošteva kot gradivo, o katerem je vredno
   razmisliti. Ker je raziskovalec del konteksta in ne popolnoma objektiven
   opazovalec.
 Raziskovalec je tudi sam vedno ţe vključen v raziskovano dogajanje in da je
   raziskovanju v prid, če stopi v interakcijo z ljudmi, katerih ţivljenje in
   delovanje proučuje. Le tako lahko sproti preverjamo, če prav razumemo
   pomene ravnanj in dogodkov.
 spoznanja, do katerih pride raziskovalec, niso dokončna resnica, ampak
   zgolj njegova razlaga empiričnega gradiva, ki ga je imel na razpolago.
   Predmet proučevanja ni nikoli popolnoma razprt, očiten in do konca
   spoznaven, ampak ga mora raziskovalec postopoma odkrivati, tako da širi
   svojo interpretacijo o njegovi naravi.

4. Kvalitativna raziskava je študija posameznega primera
V okviru kvalitativnega pristopa raziščemo posamezen primer ali majhno število
primerov, ki jih med seboj primerjamo. Študija primera je celovit opis
posameznega primera in njegova analiza, tj. opis značilnosti primera in
dogajanja in opis procesa odkrivanja teh značilnosti, to je procesa raziskovanja
samega.

5. Izhodišče analize je gost opis in razviden opis postopka
 kvalitativno raziskavo sestavlja podroben ali "gost" opis pojava ali predmeta
    raziskovanja. Zapisi intervjujev, opazovanj skupinskih razprav in drugi naj
    bodo konkretni, podrobni in slikoviti.
 Načelo preverljivosti uresničujemo pri tako, da podrobno opišemo celoten
    postopek raziskave, posebno še postopek analize, v kateri oblikujemo pojme
    in ugotavljamo pravilnosti in vzorce ravnanja, doţivljanja in interakcij.
 ne smemo preskočiti dokazovanja in postopne graditve pojmov iz
    empiričnega gradiva. Metodološko bistvo raziskave je v tem, da opišemo pot
    do končnih ugotovitev, da svoja postopno razvijajoča se razmišljanja in
    opazovanja opišemo v nastajanju in da vsako ugotovitev podkrepimo z
    argumenti.
NAČELA GLEDE OBLIKOVANJA TEORIJE
1. V kvalitativni raziskavi proučujemo opravičujoče (eksplicitne) in
delujoče (implicitne) teorije ravnanja.
Za vsako dejanje ima človek opravičilo- razloago, teorijo- opravičujoča teorija.
vendar človek pogosto nekaj govori, dela drugo. Delujočemu človeku je lahko
teorija, po kateri dejansko ravna- skrita. Ker so te teorije skrite, vendar
vsebovane v dejanjih jih imenujemo implicitne teorije. Delujoče teorije so skriti
zemljevidi, po katerih ljudje načrtujejo dejanja. Opravičujoča in delujoča teorija
nekega akterja sta lahko skladni ali ne, akter sam se lahko njene neskladnosti
bolj ali manj zaveda. Delujočo teorijo je mogoče izreči- eksplicirati, če
reflektiramo človeku njegovo dejanje.

V kvalitativni raziskavi socialnega dela je pomemvno, da odkrijemo delujoče in
opravičujoče teorije akterja in evalviramo njeno neskladnost in to sporočimo
akterjem.

2. Pri kvalitativni raziskavi se pri posploševanju opiramo na analitično
indukcijo.
V okviru študije primera nas ne zanima toliko tipični primer, kot "povedni"
primer, primer, iz katerega je dobro razvidna povezanost pojavov in ki omogoča
odkrivanje nepričakovanega. V primeru odkrijemo določeno strukturo (npr.
obrazec interacij) ali več struktur. Analiza novih primerov dodaja nove elemente
k tej sliki in jo spreminja. Slika, ki nastaja, je pomembna, je novo spoznanje,
četudi je ena sama. Posameznega primera ne proučujemo zato, da bi ugotovitve
posplošili na širšo populacijo primerov, ampak zato, da bi prišli do teoretično
relevantnih ugotovitev.

3. Kvalitativna raziskava se konča s formuliranjem utemeljene teorije.
V kvalitativni raziskavi ne gre le za to, da bi preverili le to ali ono hipotezo,
ampak ţelimo priti do celovitega, vsebinsko bogatega razumevanja, ki nas lahko
usmerja pri praktičnem delu.

Za kvalitativno raziskovanje velja, da imamo v vsakem trenutku pripravljeno
razlago dogajanja, ki ga proučujemo, in da ves čas, ko poteka raziskava, ne
delamo drugega, kot da preverjamo posamezne vidike te razlage, jo tako vse bolj
utrjujemo in poglabljamo, da bi na koncu prišli do sorazmerno verjetne teorije.

Kvalitativna raziskava se mora končati (njen konec je relativen) s tem, da
opišemo pravilnosti in obrazce, ki jih ugotovimo v empiričnem gradivu in z
verjetno razlago pojava, četudi ni povsem preverjena.
2. OPIŠI POTEK KVALITATIVNE ANALIZE

Vsak postopek kvalitativne analize lahko v grobem razdelimo v šest korakov:
1. urejanje gradiva,
2. določitev enot kodiranja,
3. odprto kodiranje,
4. izbor in definiranje relevantnih pojmov in kategorij,
5. odnosno kodiranje in
6. oblikovanje končne teoretične formulacije.

1. urejanje gradiva
Osnovno empirično gradivo uredimo in prepišemo, na desni strani širši rob,
kamor bomo vpisovali kode (pojme).

2. Določitev enot kodiranja- razčlenitev opisov
Besedilo, najprej razčlenimo na sestavne dele, da dobimo enote kodiranja. Enota
kodiranja je lahko fraza, stavek, odstavek bolje je, če enote določimo smiselno
ne mehanično.

3. Odprto kodiranje- prosto pripisovanje pojmov ali poimenovanje
Posameznim delom besedila pripisujemo pojme; besedila, ki smo jim pripisali
isti pojem zberemo, jih ločimo od besedil, ki spadajo pod drug pojem, in tako
organiziramo podatke.

Odprto kodiranje vsebuje štiri različne postopke:
 Pripisovanje pojmov empiričnim opisom. enote kodiranja je osnova za
  pripisovanje pojmov. Nazive za pojme in kategorije jemljemo iz skladišča
  zdravorazumskih pojmov in iz skladišča teoretičnih pojmov. Pri kodiranju
  uporabljamo različne postopke neposredno poimenovanj, iskanje sinonimov,
  iskanje nasproti, iskanje nenavadnih, oddaljenih asociacij.
 Zdruţevanje sorodnih pojmov v kategorije. primerjamo pojme med seboj,
  ugotavljamo, kateri pojmi se nanašajo na podobne pojave, in jih zdruţujemo
  v širše kategorije, ki jih poimenujemo.
 Osno (aksialno) kodiranje. je vzpostavljanje odnosov znotraj določene
  kategorije, med kategorijo in njenimi podkategorijami. Vodi do vzpostavitve
  hierarhijo med kategorijami in podkategorijami.
 Analiza značilnosti pojmov in kategorij. Dobilimo vrsto pojmov na različnih
  ravneh abstraktnosti. V analizi naj bi odkrili razpon njihovih vrednosti ali
  modalitet.

4. Izbor in definiranje relavantnih pojmov in kateforij
Izberemo tiste, ki so videti relevantni glede na problem in namen raziskave,
ostale izločimo. Skušamo izraziti bistvo pojma in podati njegovo definicijo v
obliki realne definicije. Pojem definiramo tako, da zberemo enote besedila, ob
katerih smo pripisali isti pojem. Prej smo po pomenu sorodnim empiričnim
postavkam pripisali isti pojem, sedaj pri vsakem pojmu poštejemo in navedemo
vse empirične postavke, ki sodijo vanj ter jih dopolnimo..

5. Odnosno kodiranje

Paradigmatski model odnosov med kategorijami po Glaserju in Straussu

Kategorije naj bi povezali tako, da bi jim določili mesto znotraj standardne
sheme ali paradigmatskega modela.

Selektivno kodiranje je razporejanje pojmov v časovno oziroma vzročno
posledično zaporedje tako, da so ključni pojmi razporejeni na osi, ki predstavlja
časovno zaporedje ali na vzročno posledični osi, ostali pojmi pa na oseh, ki so
vzporedne osnovni osi a bolj oddaljene ali pravokotne na osnovno os.
 Identificiranje osrednjega pojma
 Razlikovanje ključnih pojmov in postranskih pojmov
 Razvrščanje ključnih pojmov v časovno ali vzročno-posledično zaporedje.
 Dodajanje kontekstualnih pojmov.

d. Drugi modeli odnosov med kategorijami
Razvrstitev pojmov v časovnem ali vzročno posledičnem odnosu ni edina
moţna.

6. Formuliranje teorije
 Izreci osnovno misel- ne da bi zašel v podrobnosti, v vsakdanjem jeziku.
   Nato jo povej tako, da uporabiš teoretične pojme (konceptualno).
 Razdelaj osnovno misel. Odloči se za eno samo osrednjo kategorijo,
   specificiraj njene dimenzije, stanja, vrednosti, lastnosti. Izdelaj osni
   paradigmatični model za to kategorijo in ostale kontekstualne kategorije.
 Povej podrobno zgodbo. Specificiraj vpliv različnih pogojev, spreminjanja
   pogojev. Sistematiziraj, utrdi zveze.
 Preveri na podatkih. -sklicevanja na empirično gradivo v besedilo teorije.
 Zapiši in objavi teorijo.

Ne gre za veliko teorijo ampak za bolj skromne, opredelitve, ki jih je mogoče le
omejeno (kontekstualno) posploševati, ki širijo naše razumevanje in usmerjajo
praktično ravnanje.
3. PRIMER KVALITAIVNE RAZISKAVE- ODNOS TRPINČENIH
ŢENSK DO PRIHODNOSTI

Odgovore iz intervjuja s trpinčenimi ţenskami, članicami skupine za
samopomoč so analizirali po postopku kodiranja po Glasserju in Straussu.

Problem- ugotoviti so ţeleli kako si predstavljajo svojo prihodnost ţenske, ko so
ţrtve nasilja, ali se je njihova predstava o prihodnosti kaj spremenila, odkar
sodelujejo v skupini za samopomoč.

Metoda: izvedeni so bili intervjuji s šestimi ţenskami in zapisani v parafrazirani
obliki. Iz intervjuja so izbrali vprašanje, ki se nanaša na njihovo prihodnost- ali
lahko odgovorite na vprašanje, kakšno predstavo ste imeli o svoji prihodnosti
pred vključitvijo v skupino in kakšno po enoletnem članstvu?

1. izhodiščno besedilo- parafraziran zapis pogovorov
2. podčrtavanje izjav in besedil, ki se nanašajo na odnos do prihodnosti
3. izpis podčrtanih delov izjav in besedil- razčlenitev na sestavne dele
4. kodiranje izjav glede na časovno obdobje, na katerega se nanašajo- kode
   (prej, med, potem)
5. ureditev izjav glede na časovno obdobje na katerega se nanašajo (po kodah)-
   šred vključitvijo v skupino- prej; med- vmesni procesi; potem- sedaj, po
   enoletnem članstvu v skupni
6. oblikovanje pojmov, ki opisujejo stanje pred vključitvijo, med njo in po njej
      a. kodiranje- prosto pripisovanje pojmov, ki se nam zdi ustrezno
      b. urejanje pojmov v hierarhijo in dodajanje manjkajočih pojmov
          (nadrejenih, podrejenih, komplementarnih, nasprotnih);
                pred vključitvijo v skupino- razlike v izhoodiščnem stanju,
                  sindrom brezizhodnosti,
                spremembo v skupini- skupinska podpora, soočanje s tragiko
                  in sprejemanje sebe.
                Sedaj po enem letu vključenosti- realno doţivljanje
                  prihodnosti.

Ugotovitve- model doţivljanja prihodnosti- model sprememb v doţivljanju pred
vključitvijo v skupino in po njej, sindrom brezizhodnosti (zmučenosti,
okupiranosti s sedanjostjo, moteno doţivljanje prihodnosti), skupinska podpora,
soočenje s tragiko in sprejemanje sebe, realno doţivljanje prihodnosti.

Poskusna teorija- teorija o spremembi doţivljanja prihodnosti pri ţenskah,
ţrtvah nasilja v druţini, ki so bile vključene v skupino za samopomoč.
4. POISKUSNA TEORIJA-UGOTOVITVE DO KATERIH SO PRIŠLI,
VANALIZI TRPINČENIH ŢENSK
Pri ţenskah, ţrtvah nasilja v druţini, ki so vključene v skupino samopomoči,
pride do spremembe v odnosu do prihodnosti in v doţivljanju prihodnosti, tako
da se doţivljanje pred vključitvijo v skupino in ob začetku vključitve razlikuje
od doţivljanja po enem letu rednega sodelovanja v skupini. Ko se ţenske
vključijo v skupino, niso vse na isti točki preţivljanja in predelovanja svoje
usode. Moţno je, da se v skupino vključijo tudi ţenske, ki so bodisi same bodisi
ob pomoči koga drugega ţe prebolele in predelale ključne sestavine svoje
travme in se vključijo, da bi pomagale drugim. Ta teorija se nanaša le na tiste
ţenske, ki svoje travme še niso prebolele ali predelale in ki pridejo v skupino po
pomoč.

Doţivljanje pred vključivijo v skupino:
Za doţivljanje teh ţensk je značilno doţivljajsko stanje, ki bi ga lahko imenovali
"sindrom brezizhodnosti", tj. stekanje več značilnosti, ki dajejo skupaj tipično
doţivljajsko sliko. Sindrom brezizhodnosti sestavljajo: telesna in duševna
izmučenost, okupiranost s sedanjostjo in moteno doţivljanje prihodnosti. Vse tri
značilnosti doţivljanja vodijo do občutij ujetosti in brezizhodnosti. Stanje
izmučenosti sestavljata dve komponenti: prva je psihofizična oslabelost,
pobitost, potrtost, stanje nemoči, brez energije. Druga komponenta je
pomanjkanje volje do ţivljenja vse do misli na samomor. Ti dve komponenti
razlikujemo. Stanje oslabelosti, potrtosti, ne vključuje nujno tudi brezupa,
obupa. Za te ţenske je v začetku značilno, da so preokupirane samo s
sedanjostjo in neposrednim preţivetjem in izogibanjem mukam. Za to stanje
ujetosti so značilni: neprestan strah pred moţevim nasiljem, razbolelo začudenje
nad svojo tragično usodo (občutek tarče, negativne izbranosti) in zazrtost vanjo
in občutki krivde zaradi neuspelega zakona. Tretja sestavina stanja
brezizhodnosti je moteno doţivljanje prihodnosti, ki lahko zazvzame različne
oblike od popolne odsotnosti vsake predstave in razmišljanja o prihodnosti,
preko doţivljanja prihodnosti kot praznine do doţivljanja prihodnosti kot nekaj
negativnega. Prihodnosti za te ţenske bodisi ni bodisi jo dojemajo kot
doţivljajsko praznino ali grozo in trpljenje.

Sprememba v skupini (vmesni proces)
V skupini samopomoči potekata v osnovi dva procesa oziroma poteka proces na
dveh ravneh: Na eni ravni potekajo medosebne interakcije in skupinski procesi,
katerih skupni imenovalec in bistvo je skupinska podpora članicam pri
predelovanju travmatičnih doţivetij in spreminjanju. Skupinsko podporo
sestavljajo tri komponente: čustvena opora, sprejemanje in solidarnost med
članicami, sprostitev in prijetna druţabnost ter pozitivni zgledi, ki jih dajejo
članice druga drugi pri uspešnem obvladovanju vsakdanjih teţav. Skupinska
podpora omogoča, da poteka na drugi ravni proces soočenja s tragično usodo
vsake posameznice, sprejemanja sebe in realnega poloţaja. Ţenska sprejme
tragično dejstvo, da je njen zakon propadel in da je druţina oškodovana in
okrnjena. S tem se je zmoţna soočiti, ne da bi jo strlo. Poleg tega začenja
sprejemati samo sebe, občutki krivde, samoočitki in samopomilovanje se
umaknejo postopoma vse trdnejšemu zaupanju vase in v svoje moči.

Doţivljanje po enem letu vključenosti:
Po enem letu postane doţivljanje prihodnosti spet pomembna pozitivna
sestavina doţivljanja. Ţenska se psihofizično okrepi, vrne se ji energija in volja
do ţivljenja. Prihodnosti se ne boji več, njen pogled ni več priklenjen na
sedanjost in trpljenje, usmerjen je v prihodnost, ţenska zaupa vase in v svojo
prihodnost. Postaja pogumno odprta do ţivljenja. Dogodi se preokvirjanje
predstave o prihodnosti: tam, kjer je prej videla praznino izgube, vidi sedaj
odprte moţnosti. Ločitve od moţa ne doţivlja več kot izgubo; znebila se je ovire
na poti k znosnejšemu ţivljenju. O prihodnosti razmišlja in jo povsem konkretno
načrtuje in uresničuje. Doţivljanje prihodnosti je spet spodbuda sedanjosti.

5. VRSTE ŠTUDIJ PRIMERA

Študije primera lahko delimo glede na več kriterijev na različne vrste.

- Glede na naravo ali raven posameznega primera:
Študije primera so v glavnem na treh različnih ravneh:

       a. študija posameznih primerov družbenih entitet, v katerih potekajo
procesi pomoči: posamezne osebe, druţine, druge skupine, skupnosti,
organizacije;
       b. posameznih primerov procesov in postopkov pomoči: procesov
vzajemne pomoči in solidarnosti v druţini, delovni ali vrstiški skupini, procesa
prostovoljske pomoči, postopkov izvajanja socialnovarstvenih storitev, upravnih
postopkov, sodnih obravnav, ipd.;
       c. posameznih primerov kulturnih proizvodov, npr. literature, umetniških
del, grafitov ipd., ki se nanašajo na stiske in teţave socialne narave (npr. roman
o zasvojencu), procese pomoči in solidarnosti.

- Glede na število proučevanih primerov: en primer, več primerov

V okviru študije primera lahko proučujemo en sam primer ali več primerov.
       a. Singularna študija primera. Če proučujemo en sam primer, govorimo o
singularni študiji primera ali singularnem načrtu. Singularna študija primera je
pravzaprav tista vrsta študije primera, po kateri se celoten pristop imenuje
"študija primera". Prvotno so si pod nazivom "študija primera" predstavljali
samo singularno študijo primera (v psihologiji, pravu, organizacijskih vedah
itd.)
       b. Pluralna ali komparativna študija primera (tudi razširjena, angl.
extended, multiple). Če proučujemo več primerov, ki jih med seboj primerjamo,
govorimo o komparativni študiji primerov. Dodatni primeri prispevajo k
raziskavi dvoje: omogočijo, da vidimo, kako se določene značilnosti ponavljajo
in tako utrjujejo predstavo ponavljajočega se vzorca ali obrazca; poleg tega pa
omogočijo dodajanje novih in novih značilnosti in novih obrazcev in tako
omogočajo uvid v variacije osnovnega obrazca in odkrivanje novih obrazcev.
Pluralne študije primera vključujejo sicer več kot en primer, vendar nikoli
velikega števila primerov in tudi ne uporabljajo statističnega načina sklepanja.
Pluralno študijo primera lahko izvedemo na osnovi manjšega števila opisov
primerov, ţivljenjskih zgodb, intervjujev in podobnega gradiva.

- Glede na sestavljenost enot analize: enostavnost, sestavljenost

Glede na sestavljenost enot analize, razlikujemo študije primera enostavnih enot
in študije primera sestavljenih enot.
       a. Enostavne enote so druţbene entitete ali organizmi z enostavno
strukturo, ki ne obsega več hierarhičnih ravni, npr. druţina, majhno podjetje,
vaška skupnost.
       b. Sestavljene enote so druţbene entitete s sestavljeno strukturo, ki je
diferencirana horizontalno in vertikalno, npr. večja organizacija, podjetje, mesto.
       Ločnica med enostavnimi in sestavljenimi enotami je največkrat odvisna
od zornega kota oziroma od odločitve, o tem, na kateri ravni sestavljenosti bomo
opazovali določeno enoto. Kako organizacijo lahko proučujemo kot enoto,
sestavljeno iz manjših enot, če nas zanima njihova interakcija, lahko pa jo
proučujemo kot celoto, tj. kot nesestavljeno enoto, če nas zanimajo samo
indikatorji njenega delovanja v odnosu do okolja.



Glede na vrsto empiričnega gradiva: primarno, sekundarno, kombinirano

       a. Primarno. V okviru študije primera lahko uporabljamo izključno
gradivo, ki ga dobimo z opazovanjem, največkrat z opazovanjem z udeleţbo, in
s spraševanjem (odprti intervjuji, pripovedovalni ali narativni intervjuji).
       b. Sekundarno. Prav pogoste so tudi študije, katerih empirično evidenco
sestavljajo dokumenti, zbrani v dosjejih o primerih (npr. v pravu, socialnem
delu) ali v anamnestičnih zapisih (v psihologiji, psihiatriji).
       b. Kombinirano. Glede na to, da se v okviru študije primera priporoča
           uporabiti več različnih virov gradiva, so pogoste študije, ki uporabljajo
           gradivo iz primarnih in sekundarnih virov hkrati.
7. KAJ JEANALITIČNA GENERALIZACIJA-ENDUKCIJA
Osrednji pomen pri obravnavanju študije primera ima epistemološko-logična
problematika, vprašanje, kako, če sploh, lahko s študijo primera pridemo do
ugotovitev, ki so v skladu z načeli in zahtevami znanstvenega raziskovanja. Ta
sodba izvira iz izkušnje, da se v zvezi s študijo primera neprestano postavlja
vprašanje, ali smemo posploševati ugotovitve, dobljene pri proučevanju enega
samega primera. To vprašanje se pojavlja zato, ker se v druţboslovju preteţno
uporablja logika statističnega posploševanja iz vzorca na populacijo. Ta logika
pa ni edina moţna.


    Analitična indukcija (analitična generalizacija)

Posamezen primer "vsebuje" obče značilnosti dveh vrst: nenujne, tiste, za katere
bi s proučevanjem več posameznih primerov ugotovili, da so jim skupne; in
nujne, tiste, ki so skupne večjemu ali manjšemu številu primerov, ker se pri
vsakem posameznem od njih zakonito pojavljajo zaradi zveze z drugimi
značilnostmi tega posameznega primera. Določeni mnoţici oseb je na primer
slučajno skupno to, da so iste starosti (nenujna značilnost). Pri posamezni osebi
pa ugotovimo, da je starejša od 50 let in da je v zadnjih letih upadla njena
sposobnost kratkoročnega pomnenja. Pri tej osebi deluje zakonitost, da s
starostjo
upada kratkoročno pomnenje (nujna značilnost). Kako vemo, ali imamo v
danem posameznem primeru opraviti z značilnostjo prve ali druge vrste? Tega
nikoli ne vemo za gotovo, lahko pa o tem sklepamo iz dveh vrst konteksta: iz
teoretičnega predrazumevanja in iz empirične ugotovitve o povezanosti
značilnosti. Raziskave nikoli ne začenjamo teoretično popolnoma neorientirani,
ampak z določenim teoretičnim predrazumevanjem. Tako npr. ni verjetno, da bi
v gornjem primeru, če bi ugotovili, da ima oseba številko čevljev 40, iz tega
izvajali kake sklepe, četudi bi se kasneje izkazalo, da je veliko oseb, ki imajo
isto številko. Če pa bi ugotovili, da je oseba potrta, bi najbrţ pomislili, da to ni
naključno, ampak odvisno od kakih drugih dogajanj. Poleg tega pa bi morda v
tem primeru ugotovili nekaj drugih dejstev o tej osebi. Ugotovili bi, recimo, da
je oseba stara 60 let, da je po poklicu profesor in da se mu je pred kratkim
ponovno pripetilo, da se na predavanju ni mogel spomniti vaţnega podatka.
Sklepali bi, da je zaradi tega dogodka prizadet njegov ugled in njegovo
samospoštovanje, zaradi česar je verjetno potrt. Tedaj bi lahko postavili
hipotezo: Upad sposobnosti, ki ga doţivljajo starejši ljudje, prizadene njihovo
samospoštovanje, kar vodi do potrtosti.
       Pri študiji primera temelji sklepanje na analitični indukciji (analitični
generalizaciji) in ne na statistični (enumerativni) indukciji. Statistična
(enumerativna) indukcija je postopek, na katerem temelji vzorčenje in
posploševanje na osnovi vzorčenja; to je sklepanje iz lastnosti vzorca enot na
celotno populacijo enot, iz katere smo na naključen način (slučajnostno
vzorčenje) izbrali manjše (relativno glede na obseg populacije) število enot. Pri
takem sklepanju nas ne zanima strukturna ali funkcionalna povezanost lastnosti
znotraj posameznih enot ampak samo njihova prisotnost ali odsotnost oziroma
kvantitativna izrazitost in razlike ali korelacijske zveze. Pri analitični indukciji
pa na posameznem primeru proučimo, kako so posamezne lastnosti, procesi ali
dogodki med seboj povezani, v kakšnih odnosih ali razmerjih so: strukturnih
(npr. hierarhični odnosi), časovnih, historičnih (zaporedni dogodki, sočasni
dogodki; kaj čemu sledi) ali dinamičnih, razvojnih (kaj se iz česa razvije ipd.).
       Tudi če ugotovimo določeno vrsto povezanosti v enem samem primeru, je
to lahko teoretično pomembno. Ena od teorij na področju alkoholne odvisnosti
pravi, da alkoholno odvisen človek ne more kontrolirati količine pitja. Če bi
torej odkrili enega samega alkoholika, ki lahko kontrolira količino pitja, bi
morda odkrili, zakaj, na kakšen način ali v kakšnih okoliščinah se mu to posreči,
ter tako morda napredovali do 'tehnologije' kontroliranega pitja. Zato nas v
okviru študije primera ne zanima toliko tipični primer, kot "povedni" primer,
primer, iz katerega je dobro razvidna povezanost pojavov in ki omogoča
odkrivanje nepričakovanega.

8. KAKO JE POTEKALA RAZISKAVA V SD Z DRUŢINO (osnovni
   korak)

Trije zaporedni postopki:
   1. urejanje dokomentarnega gradiva:
Izhodišče je bil dosje primera, ki se je uredil v kronološko zaporedje. Sestavita
se dve vrsti skrajšane kronologije:
       -skrajšana kronologija s kronološkim diagramom (vsak dogodek se označi
s številko in ga opremimo z datumom. Označilo se je tudi obdobje, ko ni v
druţini nobenega zaznamka in s tem opozorili na praznine- namerno obdobje).
Na tej osnovi se nariše kronološki diagram.
       -sinhronična kronologija s sinhroničnim diagramom (je kronološka
razstavitev dogodkov glede na različne kriterije, naprimer glede na valenco
dogodka (pozitivni/negativni)

   2. analiza vzorcev ravnanje obsega

analiza časovnih obrazcev ravnanja
(povzamemo osnovne značilnosti časovnih potekeov in če je mogoče
opredelimo poimenujemo,)

analiza sekvenc dogodkov
(osredotočimo se na zaporedje posameznih dogodkov, tako da lahko preučimo
vsebinske zveze med dogodki)
analiza logike intervencije
(je analiza emplicitne teorije: so skrita pojmovanja akterjev, ki jih sami ne znajo
izreči, odkrivajo pa jih njihova dejanja)

   3. končne konceptualizacije
Iz prej izvedene analize povzamemo teorijo. Ni nujno da gre za zapleteno
razlago, gre lahko za bolj omejen rezultat, gre lahko tudi za hipotezo, ki jo je
treba preveriti na istem ali podobnem gradivu.


9. SKLEPNA PRIPOMBA O PROCESU ANALIZE

Gornji opis postopka analize primera skuša biti urejen, pripravljen za
kodifikacijo, tj. dan v razpravo, popravo in odobritev znanstveni skupnosti kot
metoda ali tehnika analize, ki naj bi jo uporabljali raziskovalci, kadar naletijo na
podoben problem in podobno gradivo. Postopek mora biti prikazan urejeno po
nekakšnem vrstem redu faz, da bi ga lahko razumeli in izvajali. A to ni vsa
zgodba. Da bi raziskovalni proces doumeli kot stvaren ustvarjalni proces, je
treba opisati še nekaj okoliščin ob nastajanju tega postopka, ki relativirajo to
lepo linearno shemo in jo postavljajo na glavo.
       Kako je v resnici potekala izdelava ocene primera in konceptualizacije?
Avtorja sva najprej prelistala dosje primera, da bi videla, 'za kaj sploh gre'.
Ustvarila sva si grobo sliko o dogajanju, pa še nobene sodbe. Potem je drugi
avtor 'prepisal dosje', tj. sestavil obširno kronologijo dogajanja, da bi omogočil
bolj zanesljiv in natančen pregled ob vendarle bistveno skrčeni količini papirja.
Ob tem prepisovanju si je postopoma ustvarjal sliko o problematiki. To
kronologijo je prebrala prva avtorica. Nato sva sedla k prvemu posvetu. Začela
sva z vprašanjem: 'Torej kaj je s tem?' In potem je vsak izrekel svoj prvi vtis,
prvo slutnjo ali domnevo. Na svetlo so prihajale take in podobne izjave: 'To je
gašenje poţarov.' 'Socialna sluţba je servis sodišča.' 'Deset let je trajalo in šlo
ves čas navzdol.' 'Ogromno dela, a to ni socialno delo, kakršnega učimo.'
'Socialni delavec - mehki policaj.' 'Kje je pomoč druţini?' 'Zakaj niso podprli
matere, ko je sama iskala pomoč?' 'Nasedajo tipičnim alkoholikovim
manipulacijam.' Kot lahko vidite, vsebujejo ti iztrgani stavki (iztrgani ne le iz
konteksta kasnejše ocene, ampak iztrgani iz 'duše' raziskovalcev) ţe osnovne
ideje kasnejše ocene in konceptualizacije. To, do česar sva prišla na koncu, je
bilo izrečeno ţe v začetku, po prvem poglobljenem pregledu urejenega gradiva.
To pomeni, da se je v tem primeru raziskovanja potrdilo, da ni čistega
empiričnega postopka, postopka, pri katerem bi s skrbnim zbiranjem,
primerjanjem in kopičenjem dejstev preko postopnega abstrahiranja prišli do
končnega, dovolj abstraktnega in splošno veljavnega pojma. Nasprotno: ţe na
začetku je bila izrečena 'teorija' kot hipoteza. Postopek analize je hkrati postopek
preverjanja in dokazovanja v začetku izrečenih sodb, ki imajo v raziskavi status
domnev, kot tudi v oţjem pomenu empiričen postopek postopnega oblikovanja
novih pojmov in sodb iz opaţenih dejstev. Teorija in empirija se ves čas
prepletata. Zato naj poudarim: Po prvem razgledu o problemu, ki se ga
lotevamo, ko se nam oblikujejo prve misli o tem, za kaj gre, je treba te misli
izreči. To so delovne hipoteze. Običajno dokaj dobro označijo bistvo našega
pogleda na zadevo. Ob tem pa je treba ostati odprt za ideje in odkritja, ki se
bodo pojavljali ob analizi, pa čeprav bodo v nasprotju z v začetku izrečenimi
domnevami.
       Naj ob koncu dodam še misel, da bi bilo vsekakor moţno izdelati
računalniški program v podporo te vrste analizi, v kolikor ni mogoče uporabiti
ţe kar kakega obstoječega, česar, kot polpismen samouk v teh zadevah, ne vem.
Izhodišče za izdelavo računalniškega programa je definiranje osnovnih funkcij
programa in spremenljivk. Računalniška podpora bi olajšala klasificiranje
dogodkov pri sestavljanju       sinhroničnih kronologij, časovno razvrščanje
dogodkov, risanje diagramov, računanje časa dogodkov, časovnih presledkov
med dogodki in s tem računanje različnih statističnih mer. Nekaj spremenljivk,
ki bi jih upoštevali: zap. štev. dogodka (kot šifra, ki omogoča hitro
prepoznavanje dogodkov, ne da bi bili potrebni dolgi opisi), datum (podatek o
'absolutnem' času dogodka), intervalni čas (časovna razlika med dvema
dogodkoma), akterji (druţina, sluţbe), sektor (neformalni, prostovoljski,
formalni), izraba časa (polni čas, prazni čas) itd. A vse to je ţe zgodba o
kvantitatvni analizi. Vabim poznavalce k sodelovanju.


10. Končna konceptualizacija: formuliranje sestavin teorije o
ravnanju socialne službe

Izide analize na koncu povzamemo v teorijo. Mogoče bi morali to besedo dati v
narekovaje, da bi s tem poudarili dvoje: (1) da ni nujno, da bi šlo za prepleten in
zapleten sistem razlag in pojasnitev, ampak je rezultat analize lahko bolj omejen
(ugotovitev kake pravilnosti, obrazca, konstrukcija kakega pojma, tipologije
ipd.) in (2) da gre za hipotezo, ki jo je treba preveriti na istem ali drugem
podobnem gradivu, jo dopolniti itd.
       Ko povzemamo delne ugotovitve v teorijo, ni nič narobe, če preseţemo
omejitve izhodiščnega gradiva in si "izmislimo" pojme, za katere ni neposredne
opore v gradivo, ki pa jih implicirajo pojmi, za katere je opora v gradivu. Ne gre
torej za poljubno izmišljanje ampak bolj za ekspliciranje pojmov, ki so
indirektno vsebovani v gradivu. Prav naš primer je zgled, kako pojem enega
modusa strategije socialnega dela, tistega modusa, ki smo ga odkrili s pomočjo
analize gradiva, implicira pojem drugega modusa, o katerem gradivo
neposredno ne govori. Včasih gre to izmišljanje še dlje: zamislimo si lahko
pojem, ki je analogen tistemu, ki smo ga dobili z abstrahiranjem iz gradiva ipd.
V vseh teh primerih pa so te "izmišljije" povezane s tem, kar ni izmišljeno,
ampak kar je zgolj abstrahirano. Seveda pa velja, da je tudi s postopnim
procesom abstrahiraja dobljeni pojem v globljem pomenu besede izmišljen, je
stvar mišljenja, miselna konstrukcija, ne stvar.
      V našem razmišljanju smo prišli do tega, da lahko kot posplošitev iz
analize našega gradiva razlikujemo dve stretegiji socialnega dela; imenujeva ju
začasno Strategija A ali Kontrolna strategija in Strategija B ali Strategija
pomoči. Njune značilnosti so:

Strategija A (kontrolna strategija):
       1. Pasivno reaktivni obrazec ravnanja: Akter (socialna sluţba) čaka, da se
v polju druţine pojavijo dogodki, ki jih opredeljuje kot odklone, nato se odzove
z različnimi ukrepi. To ne velja samo za začetek dela na primeru, ampak o taki
usmeritvi priča prav dogajanje ob prekinitvah. Šele nov eksces izzove
posredovanje.
       2. Usmerjenost k upravnim ukrepom: Vse dolgotrajno dogajanje, v
katerem je bilo obilo moţnosti za pomoč v obliki svetovanja, pogajaja,
zastopanja, skrbstva, se izteče v administrativno intervencijo, kot vse kaţe zato,
ker je bila situacija ţe v začetku opredeljena kot problem, ki bi ali bo, če preseţe
določeno mejo, zahteval tako intervencijo.
       3. Asimetrija moči med socialno službo in stranko (družino): ta asimetrija
se ne kaţe zgolj v tem, da se je sluţba na koncu upravičeno zatekla k upravni
intervenciji, saj so bili otroci v smrtni nevarnosti, ampak bolj v tem, da je v
celotnem postopku dominirala predstava sluţbe o pravi rešitvi problema (da je
treba pripraviti očeta na zdravljenje, otroke pa dati v dom) in da predlogi in
predstave matere (in drugih članov druţine in sorodstva, npr. sestre), ki je na
vsak način ţelela ohraniti druţino in obdrţati otroke, niso bile vzete resno, kot
izhodišče za reševanje teţav. Zadajanje preteţkih nalog, neizvedljivih ali teţko
izvedljivih, ni opolnomočanje, je to je navidezno. Iz oddaljenosti je lahko videti
kot lagodnost socialnega delavca (naj ona to stori, zakaj bi se jaz trudil),
sadizem (naj se sama pomatra) ali manipulacija (tako ali tako ne bo nič iz tega,
potem bomo pa lahko dali otroka v dom).
       4. Moralistično kaznovalna naravnanost: Ukrep odvzema otrok in
kaznovanja staršev ni pomenil samo zaščite otrok, ampak je v njem dovolj jasno
izraţena (prav tako upravičena) obsodba staršev, kot tudi prepričanje o
preventivni funkciji kazni, ki naj bi starša spametovala. Ne sprašujejo se, ali to
deluje in kako deluje.
       5. Linearno kavzalno mišljenje: Za vsem tem se skriva mišljenje, ki teţave
in stiske definira kot odklon; ki zoţi pozornost na en vidik situacije; identificira
vzrok in "krivca" in se potem bori z njim(a) ter se tako zaplete v stopnjevanje
pritiska in odklonskosti, v spiralo neuspešnosti.
Strategija B (strategija pomoči):
        1. Aktivno proaktivni obrazec ravnanja: Obdobja, ko se druţina umiri, ko
ni ekscesov, so primerna za to, da vidimo, kako uspeva druţina vzdrţevati ta
stanja in da jo podpremo pri tistih vidikih, ki bodo omogočili, da bo tako zdrţala
dlje; vidimo lahko, kje so tiste točke, ko morda napor po vzdrţevanju mirnega
stanja sam vodi v polom. Socialni delavec vodi primer, ni, enako kot druţina,
ţrtev dogodkov.
        2. Usmerjenost k metodam socialnega dela: Upravna intervencija je ena
od metod socialnega dela, ni pa edina, je največkrat uporabljena v skrajni sili in
pusti teţke posledice. Zato je pri strategiji pomoči poudarek na drugih metodah,
ki pa naj bi jih socialni delavec uporabljal učinkovito. Mora premisliti, kakšna je
verjetnost, da bo ţena sama spravila moţa na zdravljenje; če je to skrajno malo
verjetno, naj tega ne naroča ţeni. Premisli naj, kakšna je verjetnost, da bo
podjetje na osnovi dopisa s poboţno prošnjo spremenilo delovni čas ţene; če je
verjetnost majhna, naj uporabi drug pristop. Delamo zato in tako, da smo
uspešni, ne delamo zato, da bi z delavnostjo opravičili neuspeh.
        3. Opolnomočanje stranke (družine): Pri tej strategiji delo sluţbe ni
usmerjeno v uresničitev vnaprej definirane "rešitve problema" z uporabo moči
sluţbe ampak k opolnomočanju druţine, kpodpiranju druţine pri iskanju njenih
lastnih virov, moči in razvojnih moţnosti; k iskanju pozitivnega. Naloge, ki jih
zadajamo, so izvedljive, niso preteţke, njihovo izvršitev spremlja doţivetje
uspeha.
        4. Pragmatično realistična naravnanost: S tem mislimo usmerjenost na
tisto, kar je uresničljivo in moţno doseči, ne da bi grobo posegali v druţino. To
ne pomeni le, da nismo moralistično kaznovalno usmerjeni, ampak morda še
prej, da nismo usmerjeni k radikalnim "rešitvam": k temu, da bi po vsej sili
"ozdravili alkoholizem", na primer. Usmerjeni smo navidez h krpanju drobnih
zaplat, omogočanju drobnih zadovoljstev in uspehov, sklepanju kratkoročnih in
neobseţnih dogovorov, neobvezujočih stikov, k "drobnemu tkanju" odnosov.
Zavedamo pa se, da drobne spremembe lahko vodijo do obširnejših
reorganizacij ţivljenja, ki naredijo ţivljenje, četudi ţivljenje z "nerešenim"
problemom, znosnejše.
        5. Sistemska epistemologija: Zadnja, a po pomenu prva komponenta te
strategije je drugačen pristop k spoznavanju. Pisec tega članka je, ţal, še
preslabo podkovan v sistemski teoriji, da bi se upal poučevati druge. Vse
bistveno je z občudovanja vrednim pristnim razumevanjem in doţivetostjo
opisano v delih dr. Bernarda Stritiha in sodelavcev (gl. seznam uporabljene
literature; iz enega njegovih del sem si sposodil tudi Batesonov izrek, ki sluţi
kot moto temu sestavku).
        Do kod smo v vsebinskem oziru prišli v svoji analizi? Odkrili smo
določen obrazec ravnanja in svojo ugotovitev dovolj podprli z opisom različnih
vidikov tega obrazca in s konkretnimi primeri, tako da je naša intepretacija
videti prepričljiva. Ta obrazec smo primerjali z nasprotnim obrazcem, ki ga
dobljeni obrazec implicira. Tako smo razprli moţnost primerjave in perspektive.
Naj si pomagam s parafrazirano Lewinovo prispodobo znanosti kot zasilnega
mostišča vednosti v močvirju neznanja. Zgradili smo provizoričen podest, se
vzpeli nanj, od tod konstruirali drugi podest, prestopili nanj in si prvega ogledali
z drugega.
       Nismo pa še ugotovili, kako se ta obrazec proizvaja in vzdrţuje. del tega
odgovora je morda skrit v tem gradivu in tej analizi; morda je potreben le
razmislek in odgovor lahko izpeljemo iz tega, kar smo ţe ugotovili. Morda pa bi
bilo treba zbrati novo gradivo; dokumente, pogovore z delavci, opazovanje dela,
gradivo supervizijskih pogovorov ipd.

11. DEFIICIJA POJMA NOTRANJE VELJAVNOSTI EKSPERIMENTA,
KATERI POGOJI ZMANJŠUJEJO NOTRANJO VELJAVNOST IN
KATERI

Notranja veljavnost (interna validnost)

Eksperiment je notranje veljaven, če je postopek tak, da lahko zanesljivo
sklepamo, da sta neodvisna in odvisna variabla vzročno povezani v konkretnih
pogojih, v katerih je potekal eksperiment. Zaupanje, da raziskava točno
odslikava, da je ena variabla vzrok (ali posledica) druge.


Notranjo veljavnost ogroţa:

1. Dogodki med potekom eksperimenta. Med potekom eksperimenta lahko pride
do dogodkov, ki popačijo rezultate. To so lahko dogodki, ki slučajno časovno
sovpadajo z neodvisno variablo. Recimo, da skušamo oceniti, kakšen učinek
imajo socialne igre, ki jih izvajajo v šoli s skupinami učencev. Pred izvedbo
programa in po določenem obdobju izvajanja programa poberemo podatke o
različnih vidikih vedenja, uspeha in počutja učencev. Medtem pa sprejmejo nov
zakon o osnovni šoli, spremeni se razporeditev dela, obremenitev, način
ocenjevanja ipd. Moţno je, da te spremembe vplivajo na naše odvisne variable.
Ta moţnost ogroţa notranjo veljavnost raziskave; ne vemo več, čemu naj
pripišemo spremembe na odvisni variabli, ali socialnim igram ali spremembam
šolske ureditve.

2. Zorenje in staranje. Ljudje rastejo in se spreminjajo, naj so vključeni v kako
obravnavo ali ne. Te razvojne in starostne spremembe vplivajo na odvisno
variablo. Recimo, da smo po enem letu, ko so otroci vsak teden prihajali v
skupino za socialne igre, ugotovili, da so se izboljšali njihovi odnosi z vrstniki in
učitelji v primerjavi z letom poprej. Če bi to izboljšanje pripisali samo socialnim
igram, bi popolnoma spregledali dejstvo, da so otroci eno leto starejši in v vseh
pogledih bolj zreli zaradi naravnega razvoja ne zaradi socialnih iger.

3. Dejstvo, da merimo odvisno variablo pred in po eksperimentu. Recimo, da
preverjamo učinke usposabljanja na socialne delavce, ki morajo opraviti
strokovni izpit. S testom znanja preverimo njihovo znanje pred tečajem. Nato
izvedemo tečaj in jih potem spet testiramo z istim testom (ali podobnim, sodo-
liho polovico testa). Ugotovimo izboljšanje znanja po tečaju in sklepamo, da je
bil tečaj kvaliteten. Moţno pa je, da so socialni delavci, potem ko so bili prvič
testirani, šli pogledat odgovore na vprašanja v literaturo in si jih zapomnili. Pri
drugem testiranju bi odgovorili boljše ne glede na to, ali so obiskovali naš tečaj
ali ne.

4. Način ali proces merjenja ali zbiranja podatkov. Postopek merjenja je lahko
vir cele vrste napak, ki zabrišejo pravo sliko odnosa med neodvisno in odvisno
variablo. Lahko se zgodi, da na začetku eksperimenta (pri pretestu) uporabljamo
drug merski instrument kot na koncu (pri posttestu). Mogoče so rezultati boljši,
ker je bila mera na posttestu drugačna, npr. da so izpitna vprašanja na koncu
laţja kot v začetku. Med eksperimentom se lahko spremene kriteriji
ocenjevalcev. Če vedenje otrok v skupinah za socialne igre ocenjujejo vodje teh
skupin, lahko pričakujemo, da se bodo njihovi kriteriji ocenjevanja spremenili v
času od prvega do drugega ocenjevanja, saj so se vmes zbliţali z otroki.

5. Statistična regresija. Recimo, da bi v skupino samopomoči v domu za stare
vključili samo stanovalce, ki so zelo depresivni, ker pač ti najbolj potrebujejo
pomoč. In bi stopnjo depresivnosti ugotavljali z uveljavljenimi merskimi
instrumenti.

Po določenem obdobju dela s skupino ponovno ocenimo depresivnost z istimi
merskimi instrumenti. Ugotovimo, da se je stanje v obravnavani skupini v
povprečju izboljšalo. Teorija pravi, da bi ugotovili izboljšanje tudi, če te skupine
sploh ne bi obravnavali, ampak bi samo primerjali testne rezultate v dveh
različnih obdobjih. Vsak posameznik namreč nima ves čas enakega rezultata,
ampak njegov rezultat fluktuira okrog neke lastne povprečne vrednosti.

To je posledica dejstva, da noben merski instrument ni popolnoma zanesljiv,
temveč le bolj ali manj zanesljiv. Če merjenje ponovimo čez določen čas, bo
njihov rezultat spet boljši. To pa pomeni, da se bo izboljšalo tudi povprečje
celotne skupine. Obravnavana skupina bo torej pri drugem testiranju dosegla
boljši rezultat a ne zaradi skupinskega dela, temveč zaradi slučajnih dejavnikov,
ki vplivajo na zanesljivost merskega instrumenta.
6. Pristranski izbor (selekcija). Primerjave nimajo nobenega pomena, če
skupine, ki jih primerjamo, niso primerljive. Pristranski izbor, do katerega pride
zaradi prostovoljne odločitve za sodelovanje ali kako drugače osnovanega
samoizbora, je pogosta teţava pri evalvaciji socialnega dela. Tako na primer
ugodnih izidov določene metode urejanja alkoholikov ni mogoče zanesljivo
pripisati prav značilnostim same metode, če se v obravnavo po metodi A
vključeni alkoholiki razlikujejo od alkoholikov, vključenih v obravnavo B, po
naravnih sposobnostih, druţbenem sloju ipd.

7. Osip. Če dosega kdo s svojo metodo obravnave odlične rezultate, pri tem pa
so se klienti prostovoljno priglasili za obravnavo, nato pa jih je do konca
obravnave veliko odpadlo, tisti pa, ki so vztrajali, so dosegli dobre rezultate,
tedaj teh rezultatov ne moremo zanesljivo pripisati metodi in trditi, da je ta
metoda boljša od kake druge metode, pri kateri ni samoizbora, začetne selekcije
in osipa. Prej bi lahko rekli, da so rezultati (navidezno) boljši zaradi boljše
končne sestave skupine.

8. Nejasnost glede smeri vzročnega vpliva. Proučujemo skupino, ki se zdravi
zaradi odvisnosti od drog. Ugotovimo, da je pri tistih, ki so končali program
urejanja, manjša verjetnost, da bodo ponovno začeli uţivati droge, kot pri tistih,
ki so izpadli iz programa. V takem primeru ni jasno, ali je abstinenca posledica
programa urejanja, in je torej metoda uspešna, ali pa je vztrajanje v programu
posledica abstinence, za katero so se klienti odločili ţe, ko so se vključili v
program. Ne vemo, kaj je prej, kaj je vzrok in kaj posledica in kaj je učinkovalo:
ali program na abstinenco ali abstinenca na uspešno dokončanje programa.

9. Difuzija ali imitacija tretmanov. V eksperimentu bomo lepše uspeli dokazati
vzročno povezanost, čim bolj jasno lahko razlikujemo posamezna stanja
neodvisne variable. Če se metoda A jasno razlikuje od metode B, bodo razlike v
uspešnosti tretmana večje in laţje jih bomo pripisali eni ali drugi metodi, kot če
se metodi ne razlikujeta jasno in imata veliko skupnih elementov- različne
oblike psihoterapije.
12. DEFIICIJA POJMA ZUNANJE VELJAVNOSTI EKSPERIMENTA.
KATERI POGOJI ZMANJŠUJEJO ZUNANJO VELJAVNOST

Zunanja veljavnost (eksterna validnost)

Če lahko ugotovitve posplošimo na druge situacije- pomeni, v kolikšni meri
lahko vzročni odnos, ki smo ga odkrili v eksperimentu, posplošimo preko
konkretnih pogojev, v katerih je bil izveden, na druge situacije in pogoje. Lahko
se zgodi, da velja vzročni odnos med dvema variablama le pod zelo specifičnimi
pogoji, v splošnem pa ne.

Problemi zunanje veljavnosti:

a. Posplošljivost. Izidov raziskave ni mogoče posplošiti, če so bile okoliščine
eksperimentalnega projekta izjemne. To je splošna pomanjkljivost
eksperimentalnih in demonstracijskih projektov. Izkušnje kaţejo, da so
ponovitve uspešnih pionirskih in demonstracijskih projektov manj uspešne kot
premiere, ker jim manjkajo nekateri dejavniki, ki so bistveno prispevali k
uspehu zglednega projekta, npr. zavzetost in navdušenje vodij in sodelavcev,
karizmatični vodje, splošno druţbeno vzdušje ("duh časa") ipd- pri
dezinstitucionalizaciji bolnišnice za duševno bolne.

b. Reaktivnost. Sodelovanje v raziskavi zahteva od udeleţenih, da spremljajo
svoje vedenje, izpolnjujejo vprašalnike in teste ipd. To lahko vpliva nanje tako,
da se začno bolje zavedati svojih vedenj in svoje vedenje bolje usmerjajo.
Ugodni izidi eksperimenta niso posledica delovanja neodvisne variable
(določene obravnave) ampak raziskovalnih postopkov, ki so sproţili določene
reakcije pri ljudeh. Ugotovitev raziskave ne moremo posplošiti na
neraziskovalne praktične situacije.

c. Učinek placebo. Pri vsaki obravnavi bi prišlo do izboljšanja. Takih ugodnih
izidov ni mogoče posplošiti na situacije, ko ljudje ne bodo vključeni v raziskavo.
Učinki obravnave, ki je ne spremlja tako intenzivna pozornost, kot pri raziskavi,
bodo skromnejši. V raziskavi ugotovljenih vzročnih odnosov torej v takem
primeru ni mogoče posplošiti na zunajraziskovalne situacije.

Učinek placeba se da oceniti, če eksperimentalni in kontrolni skupini dodamo še
skupino, ki je obravnavana navidezno in nato primerjamo izide.
13.   OPIŠITE     POSTOPEK    PRI   EKSPERIMENTU     Z
EKSPERIMENTALNO IN KONTROLNO SKUPINO IN POJASNITE
LOGIKO TAKEGA EKSPERIMENTA (ZAKAJ, POTEKA TAKO KOT
POTEKA) NAVEDITE PRIMER IZ SVOJE PRAKSE ALI PRAKSE, KI
JO POZNATE, KI BI GA LAHKO SPREMLJALI PO TEM MODELU


OPIŠITE KAKO BI PREVERILI USPEŠNOST SOCIALNO DELAVSKE
OBRAVNAVE    Z    UORABO    MODELA   EKSPERIMENTA   Z
EKSPERIMENTALNO IN KONTROLNO SKUPINO

Pri pravem eksperiment: načrtujemo celoten potek eksperimenta. Običajno
izberemo dve, po relevantnih faktorjih izenačeni, skupini, ugotovimo začetno
stanje na odvisni variabli pri obeh skupinah, nato eno skupino izpostavimo
delovanju eksperimentalnega faktorja (eksperimentalna skupina), druge pa ne
(kontrolna skupina), in na koncu zopet ugotovimo stanje na odvisni variabli.
Razliko med spremembo vrednosti odvisne variable pri eksperimentalni in
kontrolni skupini pripišemo delovanju eksperimentalnega faktorja. Poučenost o
AIDSU pred in po izobraţevanju.

Pri eksperimentu v socialnem delu raziskujemo, kako vpliva strokovni poseg na
vedenje klientov; Da bi lahko trdili, da je kak ukrep uspešen, moramo dokazati,
da je prav ta ukrep povzročil olajšanje stiske, in ne morda kaka druga
sprememba v ţivljenju obravnavanih. (program mladinskih delavnic, ki smo ga
izvedli v šoli). Da je prav ukrep tiso, kar je povzročilo izboljšanje dokaţemo
tako, da izločimo druge dejavnike, pri tem si pomagamo s kontrolno skupino.

Pri eksperimentu z eksperimentalno in kontrolno skupino moramo skupine
izenačiti po relevantnih variablah. Izenačitev skupin je način kontrole motečih
faktorjev.

Kontrolna skupina predstavlja eksperimentalno, kakršna bi ta bila, če ne bi bila
obravnavana oziroma izpostavljena delovanju eksperimentalnega faktorja.

Včasih imamo poleg obravnavane skupine še kako drugo skupino, ki sicer ni
strogo izenačena z obravnavano je pa obravnavani skupini podobna- primerjalna
skupina.

Če bi radi preverili učinek skupine za samopomoč v domu za stare na počutje
stanovalcev, pa ne moremo v domu najti primerljive skupine, jo bomo morda
našli v drugem domu, kjer ni skupin za samopomoč, dom pa je po svoji ureditvi,
strukturi in organizaciji podoben.
 14. EKSPERIMENT Z ENIM PRIMEROM
Spremljamo delo na posameznem primeru na tak način, da lahko podatke o
spremembah odvisne variable interpretiramo tako, kot bi šlo za eksperiment. -
kvazi eksperiment z eno skupino velikosti n = 1.


LOGIKA EKSPERIMENTA Z ENIM SAMIM PRIMEROM
Če se problematično vedenje po strokovnem ukrepu spremeni, ne da bi se
istočasno spremenile druge relevantne okoliščine, ki bi jim lahko pripisali
spremembo problematičnega vedenja, sklepamo, da se je problematično vedenje
spremenilo zaradi strokovnega ukrepa. Pogoj je, dovolj dolgo beleţenje stanja
odvisne variable pred in po strokovnem posegu in zaznali konsistentno
ponavljanje ter očitna sprememba vedenja.


OPIŠI NEKAJ NAČRTOV, OPIŠITE PRIMER IZ SVOJE PRAKSE, KI
BI GA LAHKO SPREMLJALI PO TEM MODELU
Osnovna oblika eksperimenta z n = 1- fazi pred posegom sledi faza posega
oziroma obravnave ali faza po posegu. Če fazo pred posegom označimo z A in
fazo po posegu z B, lahko osnovno obliko skrajšano zapišemo kot obliko AB. Iz
osnovne oblike lahko izpeljemo bolj sestavljene in zapletene oblike
eksperimentalnih načrtov. Delimo jih na načrte z eno izhodiščno krivuljo in
načrte z več izhodiščnimi krivuljami in načrte z več komponentami.

a) Osnovni načrt: načrt AB. A pomeni izhodiščno krivuljo, B krivuljo po
začetku posega. Pri tem načrtu, sledi izhodiščni krivulji poseg in krivulja po
posegu.

b) Načrt ABA. Osnovni krivulji sledi krivulja med obravnavo in spet krivulja
brez obravnave. Potek primera iz vzgojne svetovalnice, pri katerem je bilo
problematično vedenje štiriletnega dečka, ki se je ponoči pogosto zbujal in
prihajal k materi v posteljo. V času, ko je mati hodila na svetovanje, se je
pogostost otrokovih obiskov zmanjšala, potem pa se je spet povečala.

c) Načrt ABAB. Osnovnemu postopku AB sledi prekinitev posegali obravnave
in krivulja med prekinitvijo, nato pa ponovno obravnava. Delo z dečkom, ki je
neprestano grozil, da bo zaţgal hišo. Po začetku vedenjske obravnave se je
število njegovih groţenj najprej povečalo, nato pa je upadlo pod raven pred
obravnavo. Med prekinitvijo obravnave se je spet povečalo, po ponovni uvedbi
obravnave pa se je spet zmanjšalo.
č) Načrt BAB. Primer dečka, ki je bil edini črni otrok v vrtcu, in je v glavnem
stal ob strani in se ni vključeval med druge otroke. Opazovanje se je začelo
istočasno z obravnavo. Za vsak poskus pribliţevanja drugim otrokom je
vzgojiteljica otroka pohvalila in mu dala sladkorček. Ko so za nekaj dni prekinili
z ojačevanjem, se je število njegovih poskusov pribliţevanja spet zmanjšalo,
nato pa ob obnovitvi postopka spet povečalo.

d) Načrti z več izhodiščnimi krivuljami. Primerjamo krivulje dveh ali več
primerov, tako, da je pri drugem in vsakem naslednjem primeru začetek
obravnave pomaknjen naprej.

e) Načrti z več komponentami. Hkrati upoštevamo več indikatorjev. Pri delu z
materjo samohranilko, ki ima disciplinske teţave s svojimi otroki, so ji
priporočili, naj spremlja tri vidike teh teţav: pogostost pretepov, redno
opravljenih domačih nalog, trajanje nedovoljenega predolgega zadrţevanja na
poti iz šole domov. Po svetovanju materi, ki je nato spremenila svoje vzgojne
metode, se je zmanjšalo število negativnih dejanj pri otrocih in povečalo število
pozitivnih.


15. VRSTE EVALVACIJ

Glede na namen in vlogo pri oblikovanju programa razlikujemo:
 Sumativna evalvacija- končna ocena uspešnosti in učinkovitosti programa
   kot celote. Običajno vodi do odločitve o nadaljevanju ali opustitvi programa,
   ne pa o njegovem izboljšanju.
 Formativna evalvacija- je namenjena oblikovanju in izboljševanju programa.
   To je ocena posameznih faz programa, ki se kot povratna informacija uporabi
   pri nadaljnjem načrtovanju in modifikaciji programa.

Glede na fazo v razvoju programa razlikujemo
    evalvacijo načrta,
    evalvacijo poskusne ali demonstracijske izvedbe,
    evalvacijo implementacije in
    evalvacijo zrelega delovanja.

Glede na metode, ki se uporabljajo pri evalvaciji, razlikujemo
    kvantitativno,
    kvalitativno in
    kombinirano evalvacijo.
Glede na predmet evalvacije razlikujemo
 Evalvacija vloţenega napora- kadar ni drugih moţnosti, ocenjuje
   prizadevanje, ki je bilo vloţeno v pripravo in izvedbo programa; ocenjuje se
   količina in kakovost vstopkov (input) v program, npr. število in kakovost
   strokovnih kadrov, ki sodelujejo pri izvajanju programa; število uporabnikov.
 Evalvacija procesa- opišemo, kako je potekal proces socialne interakcije med
   udeleţenci programa, npr. med socialno delavko in uporabnikom, da bi iz
   značilnosti procesa sklepali na moţne učinke. Vsak proces je sestavljen iz
   posameznih dogodkov, zato je moţno procesno evalvacijo pojmovati kot
   evalvacijo mikro faz ali delnih, faznih učinkov.
 Evalvacija doseganja ciljev (namernih učinkov)- Nekateri enačijo pojem
   evalvacije z evalvacijo doseganja ciljev programa, kar je preozko
   pojmovanje.
 Evalvacija dejanskih (nenamernih) učinkov- Socialni programi imajo poleg
   namernih učinkov, ki pomenijo večjo ali manjšo stopnjo doseganja vnaprej
   zastavljenih ciljev, tudi nenamerne in nepredvidene pozitivne in negativne
   učinke, ki so z vidika zastavljenih ciljev "stranski", ki pa so lahko bolj
   pomembni kot tisti, ki smo jih predvideli.

Glede na osnovni pristop je evalvacija lahko
 Administrativno evalvacijo- izvajajo usluţbenci uprave z namenom preveriti
   zakonitost delovanja in skladnost z administrativnimi priporočili.
 Izvedensko ali poznavalsko evalvacijo- izvajajo strokovnjaki ali poznavalci
   na osnovi razgovorov, pregleda dokumentacije, vendar brez uporabe
   formalnih upravnih metod.
 Raziskovalno evalvacijo izvajajo raziskovalci z uporabo znanstveno
   raziskovalne metodologije.


STRATEGIJA EVALVACIJ

1. Model primerjanja alternativnih programov (model manipulabilnih rešitev)-
evalvacija naj bi sluţila „javnemu interesu in ne interesu "delničarjev", tj.
skupine, ki je posebej zainteresirana za razvoj programa.

Zagovorniki tega modela trdijo, da je za ovrednotenje programov edino
primerna „sumativna evalvacija, ki ugotovi, ali program zares deluje, to je, ali
učinkovito zadovoljuje javno potrebo, zaradi katere je bil oblikovan. To je bolj
pomembno kot ugotoviti, kako deluje in zakaj deluje.

2. Model mnogih rešitev (model posplošljivih pojasnitev)- pri določenem
problemu je lahko učinkovitih več rešitev, vsaka pod svojimi pogoji. Določen
program je lahko učinkovit pod določenimi pogoji, pod drugimi pogoji pa ne.
Zagovornike tega modela ne zanima toliko notranja veljavnost evalvacijske
raziskave kot zunanja veljavnost (posplošljivost).

3. Model evalvacije kot informacijske usluge "delničarjem". Zagovorniki tega
modela pravijo, da ima evalvacija večji učinek na oblikovanje programov, če
ustreza informacijskim potrebam delničarjev.

Zagovorniki tega modela pravijo, da namen evalvacije ni posploševanje
ugotovitev, ampak posredovanje ugotovitev ljudem, ki sodelujejo v programu,
da bi ga bolje usmerjali. Po njihovem pristaši prvih dveh modelov preveč
poudarjajo znanstveno raziskovalne namene in premalo dejstvo, da morajo
ugotovitve o programu sluţiti v prvi vrsti njegovim izvajalcem. Po tem modelu
je primerna le formativna evalvacija. Kritiki tega modela pa trdijo, da se lahko
zgodi, da "delničarji" iščejo informacije, ki niso relevantne za rešitev problema,
ki naj bi ga s programom rešili.

METODOLOŠKI PRISTOPI PRI EVALVACIJI RAZISKAV

V grobem so trije načini dokazovanja uspešnosti.

a. Eksperimentalni model. Če hočete trdno utemeljiti sodbo o uspešnosti
obravnave, morate dokazati:
 da je pri osebah, s katerimi delate, prišlo do (pozitivnih) sprememb;
 da je do teh sprcmemb prišlo zaradi obravnave.

Osnovni ali izhodiščni model za tako dokazovanje je eksperiment z
eksperimentalno (tretmansko) in kontrolno (netretmansko) skupino.

b. Raziskave o subjektivnem doţivljanju in mnenjske raziskave. Če ni mogoče
presoditi o uspešnosti po eksperimentalnem modelu ali kakšnem spodobnem
pribliţku tega modela, nam še vedno ostane moţnost, da zberemo podatke o
doţivljanju udeleţencev in njihova mnenja o obravnavi. V obeh primerih gre za
subjektivne izjave, razlika med njimi je ta, da izjav udeleţencev o njihovem
subjektivnem doţivljanju ne moremo preverjati.

Otroci lahko po vsakem sestanku ocenjujejo posamezne vidike skupinskega
srečanja in svojega počutja; prostovoljci lahko ocenjujejo supervizijska srečanja
ipd. I.ahko izdelamo vprašalnike in ocenjevalne Ieslvice, ki jih apliciramo na
koncu obravnave in ki imajo retrospektiven značaj.

c. Opis procesa dela (obravnave)- to je opis ravnanja prostovotjca (ali
supervizorjaJ hkrati z razlaganjem in utemeljevanjem tega ravnanja na eni strani
in na drugi opis odzivanja obravnavanih oseb, opis, ki vključuje tako objektivna
opaţanja o njihovem vedenju kot tudi izjave, ki kaţejo na njihovo subjektivno
doţivljanje, lahko ne le doPolni, ampak v marsičem nadomesti metodološke
poslopke, opisane pod (a) in (b).

Iz podrobnega opisa inlerakcij je razvidno, na katerih dimenzijah doţivljanja in
vedenja je prišlo do premikov, uvidov, sprememb. Iz takih opisov posameznih
primerov ali projekta v celoti, iz podrobnega opisa razvoja projekta lahko bralec
sklepa o uspešnosti. Ta pristop je navidez manj zahteven kot prej opisana, saj je
lahko opis povsem kvalitativen, brez vsake statistike, v resnici pa je dobro
opisovanje procesa bolj zahtevno opravilo. Ne zadošča namreč le faktogra(ski
opis dogajanja. Tak opis je ploden le, če je pisan z določenega teoretskega
stališča ali vsaj z dobrim poznavanjem teorijţ. Kljub temu pa so dobri, podrobni
in konkretni opisi dogajanja, tudi če jim manjka teoretski okvir, vrednejše
gradivo za evalvacijo kot ankete.

Tak opis omogoča na novo oceniti ţivljenjsko sposobnost vzpostavljenih
socialnih tvorb (skupin za samopomoč, interesnih skupin, igralnih skupin ipd.),
ki je prej ni bilo, ki pa nastane tako, da sku Pina doseţe določeno stopnjo
kohezivnosti in vitalnosti, kar je znamenje, da lahko člani v njej zadovoljujejo
svoje pomembne potrebe.


OPIŠITE MODEL EVALVACIJSKE MREŢE, KAJ JE PREDNOST
TEGA MODDELA

KOMPLEKSNA (VEČNIVOJSKA) EVALVACIJSKA RAZISKAVA

Če hočemo, da bi bil projekt pravično ocenjen, je dobro zajeti vse podatke, ki
lahko vplivajo na oceno. Ni modro preverjati le skrajne, najbolj zaţelene, pa tudi
najteţe dosegljive učinke, ampak moramo biti pozorni tudi na spremembe na
različnih vmesnih ravneh. Temu je namenjen postopek "kompleksne evalvacije",
v katerem upoštevamo različne vrste in ravni evalvacije. Poslopek kompleksne
evalvacije je: široka in drobno spletena mreţa za lovljenj relevantnih podatkov o
projektu.

Komponente kompleksne (večnivojske) evalvacije so:
 evalvacija vloţenega napora: npr. število sodelujočih in njihova
  usposobljenost, teoretska osnova; vloţena sredstva;
 evalvacija procesa: opis procesa dela, skupinskega procesa
 evalvacija doseganja ciljev:
     o uspešnost (doseganje ciljev: eksPlicirati cilje, kriterije, ugotoviti,
        koliko so doseţeni)
     o ;učinkovitost (razmerje med vloţenim naporom in uspešnostjo pri
        doseganju ciljev relativni stroški doseganja ciljev - čas, napor);
 evalvacija učinkov oz. posledlic (namernih in nenamernih) na različne
  sodelujuče in na druţheno okolje.

Te štiri vrste evalvacijskih podatkov lahko zberemo na treh ravneh:
o na individualni (uporabniki, prostovoljci, strokovni delavci);
o na skupinski (skupine uporabnikov, supervizijske skupine);
o na organizacijski in skupnostni (ustanova, vodstvo, skupnost,).

Poleg tega pa v tej mreţi upoštevamo še, na koga naj bi projekt učinkoval. Pri
tem si lahko pomagamo s klasifikacijo, ki jo je izdelala Anica Kos (povzemam
fragmentarno): učinki na posameznike, ki prejemajo pomoč (učinki
funkcionalne ali stvarne Pomoči, učinki emocionalne ali odnosne, osebne
pomoči); učinki na druţinsko okolje uPorabnikov (razbremenitev, zadovoljstvo,
povezanost ); učinki na proslovoljce (znanje, poučenost, stališča, vrednote,
samopodoba); učinki na strokovnjake (večja občutljivost za probleme, revizija
doktrine, manjša distanca, Preureditev vloge); učinki na ustanove, skupnosti,
kjer se odvija socialno delo


OPIŠI PRIMER KAKŠNE EVALVACIJSKE RAZISKAVE

Raziskava o dekletih s poklicne šole (Meyer idr. 1965). Raziskava je
obravnavala mladostnice z učnimi teţavami in drugimi teţavami v zvezi s šolo,
s psihološkimi motnjami, teţavami doma in nagnjene k prestopništvu.

Ob vpisu na poklicno šolo so najprej ugotovili, katera dekleta so potencialno
ogroţena. Izmed teh so s slučajnostnim izborom sestavili eksperimentalno in
kontrolno skupino.

Dekleta iz eksperimentalne skupine so v primeru, da se je pri njih pokazala
katera od prej naštete problematike, napotili v svetovalni center za mlade
(skupaj so napotili 189 deklet), 192 deklet v kontrolni skupini pa sploh niso
obravnavali, ampak so o njih samo pobrali podatke za primerjavo. Obravnava v
svetovalnem centru je obsegala delo s posameznikom in skupinsko delo, z
večjim poudarkom na slednjem.
Pri evalvaciji so upoštevali veliko mnoţico podatkov, vključno učni uspeh,
vedenje v šoli in izven nje, zdravstveno stanje, podatke o nosečnostih, o
stališčih, podatke o osebnostnih testih, sociometrične podatke itd.

Rezultati so pokazali, da je obravnava le malo vplivala in samo nekaj razlik med
dekleti iz obravnavane in onimi iz kontrolne skupine je bilo statistično
pomembnih (Meyer idr. 1965; po Mullen in Dumpson 1972).


16. DEFINICIJA              AKCIJSKEGA             RAZISKOVANJA               po
Cuninghamu

Akcijsko raziskovanje je "raziskovanje,
1. ki ga izvajajo člani organizacije ob pomoči zunanjih svetovalcev;
2. vsi skupaj sestavljajo akcijsko raziskovalno skupino; kjer člani sodelujejo
   tako pri raziskovanju kot pri akciji;
3. ki poudarja pomen skupinske dinamike in druţbenih sil, ki spodbujajo ali
   zavirajo skupinsko delovanje;
4. katerega namen je spremeniti vedenje; v tem procesu pa si sledijo
   načrtovanje, izvajanje in evalvacija."

Za posamezne podvrste akcijskega raziskovanja ta ali ona točka te definicije
morda ne drţi. K akcijskemu raziskovanju tudi raziskovalno-svetovalno
spremljanje individualnega ravnanja- postopek, pri katerem sodelujeta le dve
osebi, svetovalec in svetovanec.

Za bistveno značilnost akcijskega raziskovanja imajo namreč raziskovalno
spremijanje akcije v "akcijskoraziskovalni spirali", to je spremljanje v zaporedju
faz načrtovanja, akcije, evalvacije in načrtovanje novega koraka.

Postulat skupinskosti akcijskega raziskovanja izvira iz Lewinovega spoznanja,
da je ravnanje odvisno od skupinskih norm, zato lahko pride do sprememb le, če
se spremenijo skupinske norme oziroma skupinski kontekst individualnega
ravnanja. To ne velja za vse vrste vedenja, in da je vedenje mogoče spreminjati
tudi zunaj skupin, v parnem svetovalnem odnosu. Kljub temu pa menimo, da je
v večini primerov v obravnavo (= raziskavo in spreminjanje) nujno vključiti
celoten skupinski kontekst.
KAKO POTEKA AKCIJSKO RAZISKOVANJE

Proceduralni model B. Cunninghama (1976).

1. faza razvoja skupine pridejo raziskovalci v stik z organizacijo in vstopijo
vanjo, oblikuje se akcijskoraziskovalna skupina, oblikujejo se cilji te skupine,
skupina se usposobi za raziskovanje in delovanje, na koncu te faze pa se sklene
raziskovalna pogodba.
 kdorkoli v organizaciji lahko začne akcijskoraziskovalni proces- mora biti
   osebno zainteresiran za raziskovanje procesov v organizaciji in za njihovo
   spreminjanje. Treba dobiti tudi podporo drugih članov organizacije, ki so
   zainteresirani za rešitev problema in za razvoj.
 Začetno obdobje v razvoju skupine je namenjeno oblikovanju ciljev projekta,
   bolje je, da skupina ne definira ciljev, kot da jih ne definira ustrezno.
 Skupina mora nekaj časa posvetiti usposabljanju za kooperativno in
   učinkovito raziskovanje in praktično delovanje.
 Sklepno dejanje prve faze je sklenitev dogovora ali pogodbe o izvedbi
   akcijskoraziskovalnega projekta in delu akcijskoraziskovalne skupine.

2. Faza raziskovanja-.
 opredelitev problema je najpomembnejša faza v okviru raziskovalnih
   prizadevanj. Pri opredelilvi problema je treba upoštevati poglede vseh
   članov akcijskoraziskovalne skupine na stanje v organizaciji. Probleme
   je treba definirati operacionalno.
 Skupino je treba opozoriti na različne vire in tehnike zbiranja
   informacij, poleg tega pa je treba izdelati tudi nove instrumente, ki
   ustrezajo specifičnostim situacije.
 Podatke naj analizira skupina sama, saj je to s skupinskodinamičnega
   vidika pomembno opravilo.
 Zaradi soočenja s stvarnostjo pride do obrambnih reakcij. Svetovalec
   naj bi poskrbel za ustvarjanje neogroţujočega vzdušja in reflektiral
   skupinski proces. Ob koncu te faze postavimo "akcijske hipoteze"
   moţne rešitve problemov organizacije in sredstva reševanja.


3. V fazi akcije uporabimo raziskovalne rezultate, kar pomeni, da definiramo
akcijo, izdelamo načrt akcije in ga izvedemo (implementiramo). Po opravljeni
raziskavi je nevarnost, da dobi skupina občutek, da je končala delo; namen
akcijskoraziskovalne skupine je praktično ukrepanje.
 V akcijski fazi skupina določi cilje akcije, kot izhajajo iz raziskovalne faze.
  Cilji morajo biti definirani tako, da mobilizirajo in motivirajo člane.
 Izdela konkreten, operacionaliziran načrt akcijskih korakov.
 V fazi implementacije se ta načrt izvede.
 Na koncu pa se akcijo evalvira. –

V akcijski raziskavi si tako slede ciklus načrtovanja, izvedbe, evalvacije in
raziskovanja, ponovnega načrtovanja itn.

								
To top