MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO by VBr1k2g

VIEWS: 27 PAGES: 97

									*MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO*
            Skripta – Koritnik
       Zapiski s predavanj 2006/07




                                     1
I. POJEM MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA
1. DEFINICIJA
Mednarodno zasebno pravo je skupina pravnih pravil, ki povedo, zasebno pravo katere drţave naj se
uporabi in katero sodišče naj bo pristojno.
Delimo ga lahko na:
● MZP v širšem pomenu: predstavlja vse tisto pravo, ki se nanaša na zasebna razmerja z
   mednarodnim elementom. To pomeni pravo za takšna zasebnopravna dejanska razmerja, ki
   presegajo prostorno veljavno območje določenega nacionalnega (drţavnega) pravnega reda;
● MZP v oţjem (tehničnem) smislu: dejanska stanja z mednarodnopravnim elementom ureja tako, da
   napotuje na dotikajoči se pravni red (zato tudi: odkazujoče pravo). Mednarodno zasebno pravo se
   imenuje tudi kolizijsko pravo.

Mednarodno zasebno pravo je notranje (drţavno) pravo, ki vsebuje pravila o tem, katero materialno
pravo (tuje ali domače) naj se uporabi pri reševanju pravnih razmerij z mednarodnim elementom.
Mednarodno zasebno pravo je torej notranje pravo. Njegova pravila niso mednarodna, mednarodna
obeleţja imajo samo razmerja, ki jih to pravo ureja, ker so vezana na več suverenosti. Pravila MZP
urejajo tista pravna vprašanja, ki se pojavljajo zaradi prisotnosti tujega elementa v zasebnopravnih
razmerjih.

Pravna narava kolizijskih norm: gre za specifične norme, ki ne urejajo substančno, temveč so le
predhodna faza, ki določi, katero pravo se bo uporabilo.

Cigoj mednarodno zasebno pravo definira kot skupnost kolizijskih pravil, ki povedo, katero pravo je treba
uporabiti za raznopravne ţivljenjske pojave, in pa pravil, ki neposredno, vsebinsko urejajo raznopravne
pojave. Po njegovem mnenju izraz "mednarodno zasebno pravo" ni ustrezen, saj naj bi zavajal, češ da
gre za mednarodno pravo, ki zavezuje drţave, ne pa posameznikov. Zato predlaga, da bi se ime lahko
glasilo "mednarodno pravo osebnih in premoţenjskih razmerij".

Načini reševanja razmerij mednarodnega zasebnega prava so različni:
● kolizijska metoda: ta metoda pravzaprav utemeljuje predmet MZP. Kolizijsko pravo je posredno,
   indirektno;
● konvencijsko pravo: gre za izenačeno pravo, v drţavah veljajo enaka pravila;
● dejanska interpretacija oz. izenačevanje prava (de facto izenačevanje): pravo je v praksi
   dejansko poenoteno, npr. na trgovinskem področju;
● metoda statutov se danes uporablja le izjemoma, navadno tedaj, ko ţeli drţava izključiti tuje pravo
   (za presojo pri nepremičninah,...);
● pravo tujcev - pravilo neposredne uporabe (posebna pravila drţav za tujce).



2. PREDMET
Sestava Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku:
● temeljne določbe;
● pravo, ki ga je treba uporabiti (kolizijsko pravo);
● mednarodna pristojnost (področje mednarodne pristojnosti);
● izvršitev tujih sodnih in arbitraţnih odločb.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS 56/99) vsebuje (1. člen):
● kolizijske norme - pravila o določanju prava, ki ga je treba uporabiti za določena razmerja (osebna,
   druţinska, delovno socialna, premoţenjska in druga civilnopravna razmerja) z mednarodnim
   elementom;
● mednarodno pristojnost - pravila o pristojnosti sodišč in drugih organov RS za obravnavanje
   omenjenih razmerij;
                                                                                                       2
●   pravila postopka, in
●   pravila za priznanje in izvršitev (eksekvatura) tujih sodnih in arbitraţnih odločb ter odločb
    drugih organov.

ZMZPP torej ureja le del materije, ki sodi v mednarodno zasebno pravo. Po večinskem stališču namreč
ta pravna panoga poleg kolizijskih norm zajema še vsa tista pravila, ki uporabo kolizijskih pravil
izključujejo oz. dopolnjujejo. To so substančna materialna pravila, ki neposredno urejajo raznopravne
pojave:
● pravo tujcev,
● izenačeno (unificirano) pravo in
● t.i. pravila neposredne uporabe.

Pravo tujcev vsebujejo zlasti: stvarnopravni zakonik, zakon o dedovanju, zakon o tujih vlaganjih, zakon o
kreditnih poslih s tujino, zakon o deviznem poslovanju in zakon o tujcih. Temeljna načela o pravu tujcev
izhajajo ţe iz Ustave RS, ki tujce izenačuje z drţavljani RS glede splošno priznanih človekovih pravic.
Določene politične pravice (npr. volilna pravica) so pridrţane samo drţavljanom RS, nekatere pravice pa
gredo ţe po svoji naravi le tujcem (npr. pravica do pribeţališča). Ustava določa, da lahko tujci pridobijo
lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna
pogodba, ki jo ratificira drţavni zbor, ob pogoju vzajemnosti. Poseben status med tujci (glede
drţavljanstva) imajo drţavljani drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so 23.12.1990 imeli prijavljeno
stalno prebivališče v RS in so tu tudi dejansko ţiveli.

ZMZPP ne ureja kolizije glede vseh pravnih razmerij, temveč se omejuje na t.i. klasična civilna področja:
osebna (statusna), druţinska, premoţenjska in druga civilnopravna razmerja z mednarodnim
elementom. Glede na to, da so se delovnopravna razmerja v novi ureditvi pribliţala klasičnim
pogodbenim razmerjem, ureja ZMZPP tudi delovno socialna razmerja. Bistvena predpostavka za
uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava pa je tuj, mednarodni element v pravnem razmerju.

Kolizijske norme določajo uporabo prava (lex) za ugotavljanje pravne in poslovne sposobnosti fizičnih
oseb, za njuno omejitev ali odvzem, za razmerja skrbništva ter za razglasitev pogrešanih oseb za mrtve.
Opredeljujejo navezne okoliščine za presojo pripadnosti pravnih oseb. Pri druţinskih razmerjih
odkazujejo na uporabo prava za presojo veljavnosti sklenitve zakonske zveze, za razvezo, za osebna in
premoţenjska razmerja, ki nastanejo v zvezi z izvenzakonsko skupnostjo. Predmet urejanja so še
osebna in premoţenjska razmerja med starši in otroki, pozakonitev in posvojitev ter dolţnost preţivljanja
med sorodniki. V okvir premoţenjskih in drugih civilnopravnih razmerij sodijo kolizijska pravila dednega
in obligacijskega prava ter prava, ki ureja stvarnopravna razmerja.

ZMZPP vsebuje poleg kolizijskih pravil tudi pravila o pristojnosti (forum) slovenskih sodišč in drugih
organov za obravnavanje zadev s tujim elementom, pravila postopka in pravila za priznanje in izvršitev
tujih sodnih in arbitraţnih odločb. Nekateri teoretiki so mnenja, da spadajo pravila o mednarodni
pristojnosti in pravila postopka, ki se nanašajo na razmerja s tujim elementom, v civilno procesno pravo.

Vsaka drţava sama določa meje pristojnosti svojih organov ter predpisuje pravila postopka, po katerih ti
organi obravnavajo zadeve, za katere so pristojni. Sodišče vedno uporabi notranje procesno pravo. V
procesu je zato uporaba lex fori pravilo. Zakon samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo. Po tujih
procesnih pravilih lahko sodišče ravna samo izjemoma. Pravila postopka, ki se nanašajo na razmerja s
tujimi elementi, torej praviloma niso kolizijska, ampak neposredno urejajo procesne situacije, v katerih se
pojavlja tuj element. Te norme so po svoji naravi procesne in predstavljajo del civilnega procesnega
prava, hkrati pa so tesno povezane z MZP. S stališča MZP je gotovo pomembno, kakšen je pomen
tujega prava v postopku, v postopku pa se pojavlja to vprašanje v zvezi z zbiranjem procesnega
gradiva. Tudi vprašanje mednarodne pristojnosti je tesno povezano z vprašanjem uporabe prava: vsako
sodišče namreč uporablja svoje kolizijske norme, zato je to, katero pravo bo uporabljeno, v veliki meri
odvisno od tega, katero sodišče bo sodilo. Zato je treba mednarodno pristojnost obravnavati v okviru
MZP. To pa ne pomeni, da je treba ta institut izključiti iz civilnega procesnega prava. Proces namreč
                                                                                                         3
pomeni funkcionalno celoto: ni dovolj, da ugotovimo, kdaj je pristojno naše sodišče, ampak moramo
vedeti tudi, kakšen je pomen mednarodne pristojnosti v postopku, kakšne so posledice nepristojnosti itd.
Pri tem je zelo teţko razmejiti vprašanja, ki so izključno procesne narave, od tistih, ki naj bi bila predmet
MZP. Zato je najbolj sprejemljivo stališče, da gre za interdisciplinarno področje, ki ga je treba
obravnavati v okviru obeh omenjenih pravnih disciplin.

ZMZPP torej obsega tri dele:
● kolizijske norme - norme o uporabi prava. Lahko so samostojne (odkazujejo na uporabo prava) ali
  nesamostojne (omogočajo dosledno uporabo samostojnih kolizijskih norm).
● norme o mednarodni pristojnosti - s svojim zakonom lahko določimo samo to, kdaj je pristojno
  naše sodišče, nikakor pa ne moremo določiti pristojnosti tujih sodišč. Norme o mednarodni
  pristojnosti povejo, kdaj so pristojni naši organi. Slovensko sodišče je praviloma pristojno, če ima
  toţenec stalno prebivališče oz. sedeţ v Republiki Sloveniji. Seveda pa ni nujno, da je slovensko
  sodišče izključno pristojno, lahko je pristojno tudi sodišče kakšne druge drţave.
● norme o priznanju in izvršitvi tujih arbitraţnih in sodnih odločb - povejo, katera tuja arbitraţna
  oz. sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje.

Norme o pristojnosti in kolizijske norme (norme o uporabi prava) so si včasih zelo podobne, zato je treba
paziti na razlikovanje. Norme o pristojnosti določajo forum, kolizijske norme pa lex, pravo, ki naj se
uporabi.

Mednarodno zasebno pravo je tesno povezano s pravili o drţavljanstvu, pravom tujcev in civilnim
procesnim pravom, primerjalnim pravom, stične točke pa ima tudi z mednarodnim javnim pravom,
mednarodnim gospodarskim pravom, mednarodnim poenotenim pravom (unificiranim pravo),
intertemporalnim in interpersonalnim zasebnim pravom, interlokalnim pravom in evropskim pravom.


3. RAZVOJ MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA
Pregled:
● antika - Grčija tujcev ne priznava kot pravnih subjektov; Rim uporablja posebno in del splošnega
   prava za tujce;
● srednji vek - do potrebe po ureditvi pride šele z razmahom trgovanja;
● teorija statutov (začetek MZP) - o tej teoriji govorimo od zgodnjega srednjega veka pa vse do 19.
   stoletja. Vsaka mestna drţavica v Italiji je imela svoje predpise, ki so določali, za koga se ti predpisi
   uporabljajo (MZP je bilo omejeno na določitev obsega uporabe MZP);
● 19. stoletje - kolizijska pravila se pojavijo v okviru kodifikacij civilnega prava, a so zelo pičla
   (sprejemanje civilnih kodeksov in sistematski razvoj MZP!). Osnove za to, da je MZP del vsake
   drţave, vsake pravne ureditve, je postavil Vektor;
● kapitalizem - razvije se teorija MZP, ki jo izvajajo postglosatorji, ki preučujejo glose in jih razlagajo;
● nizozemsko-flamska šola - poudarja se dejstvo suverenosti drţave, vendar v skladu z mednarodno
   kolizijo odstopajo določen del svoje suverenosti (po principu vzajemnosti);
● Savigny - poudarjal je, da ni izhodišče našega razmišljanja norma, ampak dejanski stan, izhajati
   moramo torej iz dejanskega ţivega primera. Savigny je iskal sedeţ pravnega razmerja (teorija o
   sedeţu pravnega razmerja) - pravo, s katerim je razmerje povezano naj se uporabi za razmerje.
   Savigny je razvil sistem naveznih okoliščin - aprioristična metoda (Savigny je torej bil apriorist, a
   profesorica pravi, da se to na izpitu ne reče).

O sodobnem kolizijskem pravu govorimo šele od Savignya naprej (je utemeljitelj sodobnega MZP). Prej
so obstajali le poskusi urejanja posameznih raznopravnih razmerij, ki pa so vsi bolj ali manj izraţali
nestrpnost do tujcev (latinščina npr. uporablja isti izraz za tujca in sovraţnika: hostis).
Pri urejanju raznopravnih razmerij sta se v zgodovinskem razvoju uporabljala dva principa (pristopa):
● personalni princip - temelji na načelu, da vsakdo ţivi po svojem pravu, zato je ključna okoliščina
    domicil (slovensko pravo velja za slovenske drţavljane);

                                                                                                           4
●   teritorialni princip - razširjen je bil v srednjem veku (fevdalizem) in je za bistveno okoliščino štel kraj
    dogodka (slovensko pravo velja za osebe na njenem območju). Problem pri tem je, da se pravo zelo
    hitro spreminja.

Začetek MZP predstavljajo statuti italijanskih mest. O teoriji statutov govorimo od zgodnjega srednjega
veka pa vse do 19. stoletja. V svobodnih mestih so se začele razvijati pravne norme, ki so bile drugačne
kot splošno veljavno rimsko pravo. Večja italijanska mesta so v svojih mestnih statutih sprejela novo
pravo tako, da so uzakonila običaje, ki so se razvili na njihovem območju. Zato se je začelo postavljati
vprašanje, ali naj velja personalno ali teritorialno načelo. Takratni teoretiki so bili mnenja, da je treba
zakone razdeliti na več vrst: na tiste, ki se nanašajo na osebe (statuta personalia: za uporabo norme so
pomembne subjektivne okoliščine), na tiste, ki se nanašajo na stvari (statuta realia: za uporabo norme
so pomembne objektivne okoliščine), in na mešane statute (statuta mixta: za uporabo norme so
pomembne tako objektivne kot subjektivne okoliščine). Osebni statuti obravnavajo status osebe, ki ima
svoj izvor ali domicil na določenem pravnem območju, kjer ta personalni statut velja. Realni statuti se
nanašajo na nepremičnine, ki leţijo v drţavi, kjer tak statut velja, mešani statuti pa naj bi se uporabljali
za pravna dejanja na določenem pravnem območju. Teorije o statutih so izpopolnjevali postglosatorji, ki
so se imenovali tudi statutisti. Ţe takrat so se uveljavili pojmi, ki jih MZP uporablja še danes: lex domicilii,
lex loci actus, lex loci stipulationis, lex loci solutionis. Teorija o statutih je uvedla tudi razlikovanje med
materialnimi in procesnimi normami. Za procesne norme je veljalo načelo, da je treba uporabiti pravo
sodišča (lex fori). Pravila o statutih so veljala samo za materialnopravne norme. Teorija o statutih je
razlikovala tudi ugodne zakone (statuta favorabilia) in neugodne zakone (statuta odiosa). Sodišče je v
posameznih primerih uporabljalo le ugodne zakone, pri čemer je ţe zaznati začetke pridrţka javnega
reda.

Teoretik MZP je bil tudi Hugo Grotius, ki je trdil, da se lahko tuje pravo uporabi v suvereni drţavi iz
kurtoazije in ob pogoju vzajemnosti. To so bili zametki za nastanek teorije o MZP, ki jo je razvil
Savigny. Savigny je trdil, da je izhodišče dejanski stan (in ne norma), za katerega moramo ugotoviti, kje
ima sedeţ (teorija o sedeţu pravnega razmerja). Za vsako pravno razmerje je treba ugotoviti, kam
sodi. Savigny je razvil sistem naveznih okoliščin:
● za stvarnopravna vprašanja se uporablja pravo kraja, kjer stvar leţi (lex rei sitae);
● za osebna vprašanja se uporablja pravo drţave, katere drţavljan je oseba oz. na katere področju
    ima domicil (lex patria);
● za pogodbeno pravo se uporablja bodisi kraj sklenitve pogodbe (lex loci stipulationis) bodisi kraj
    izpolnitve pogodbe (lex loci solutionis);
● za odškodninska razmerja se uporablja domače pravo oz. pravo sodišča (v odškodninskem pravu
    je Savigny videl kaznovalne elemente).


4. VIRI MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA
Viri mednarodnega zasebnega prava so:
● ustava - temeljni notranji (drţavni) vir MZP;
● zakoni;
● dvostranske (bilateralne) in multilateralne konvencije - meddrţavni vir MZP;
● običajno pravo - prek 3. člena ZMZPP in interpretacijo v širšem smislu;
● sodna praksa - izpolnjuje praznine v zakonu in zakone prilagaja spremenjenim razmeram;
● pravna znanost - ni formalni pravni vir, a prispeva k razvoju veje, posebej, če dajejo strokovnjaki
    izvedenska mnenja o rešitvi konkretnih spornih pravnih razmerij.

Vire delimo na:
● notranje vire:
    ○ domači – Ustava, ZMZPP, ZPP, Zakon o tujcih, Pomorski zakonik, Zakon o tujcih,…
    ○ tuji (primerjalno pravo) – zakoni o MZP tujih drţav.


                                                                                                              5
●   mednarodne vire:
    ○ Hague Conference on Private International Law – je nevladna organizacija, ki si prizadeva za
      unifikacijo MZP;
    ○ konvencije OZN in Sveta Evrope – Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga (ne ukvarja
      se sicer z MZP, ampak unificira materialno pravo); Newyorška konvencija o priznavanju in
      izvršitvi tujih arbitraţnih odločb;
    ○ regionalne konvencije.

1. USTAVA
Temeljni notranji (drţavni) vir MZP je Ustava. 8. člen določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v
skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo
Slovenijo. Ratificirane in objavljene pogodbe se uporabljajo neposredno. 13. člen Ustave določa, da
imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, ki so zagotovljene z ustavo in
zakoni, razen tistih, ki so pridrţane samo drţavljanom Slovenije. 68. člen določa, da lahko tujci pridobijo
lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali če tako določa mednarodna
pogodba, ki jo ratificira drţavni zbor, ob pogoju vzajemnosti. 79. člen pa določa, da imajo v Sloveniji
zaposleni tujci in člani njihovih druţin posebne pravice, ki so določene z zakonom.

2. ZAKONI
Zakoni, ki vsebujejo določbe MZP, so:
● Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1999, sodoben zakon, ki ustreza potrebam
    dejanskih razmer);
● Zakon o tujcih;
● Stvarnopravni zakonik;
● Zakon o pravdnem postopku.
● Zakon o zaposlovanju tujcev;
● Zakon o menici, Zakon o čeku;
● Zakon o pomorski in notranji plovbi;
● Zakon o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi;
● Zakon o avtorski in drugih sorodnih pravicah;
● Zakon o industrijski lastnini;
● Zakon o tujih vlaganjih;
● Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju;

3. BILATERALNE IN MULTILATERALNE KONVENCIJE
Meddrţavni viri MZP so dvostranske (bilateralne) in multilateralne konvencije. Pomembna značilnost
mednarodnih konvencij je enotna ureditev določenega področja, vendar pa so izenačene le kolizijske
norme.

Poenotenje MZP (za kar si prizadevajo nekatere konvencije) ima tako pozitivne kot negativne plati:
● slabosti poenotenja:
   ○ drţave hočejo, da konvencije povzamejo njihove rešitve;
   ○ veliko mednarodnih virov povzroča nesistematičnost in poslabša pravno varnost;
● prednosti poenotenja: moţnost taktiziranja (t.i. forum shopping) ţeli MZP preprečiti.

Pomembne značilnosti konvencij so:
● konvencija je nad zakonom;
● univerzalnost – v celoti nadomestijo nacionalno pravo in se uporabljajo v vseh razmerjih s tujim
  elementom;
● temeljijo na reciprociteti – samo, kadar je tuj element vezan na eno izmed drţav podpisnic.

Med dvostranskimi konvencijami so pomembne:
● pogodbe o medsebojni pravni pomoči,
● pogodbe o vzajemnem priznavanju sodnih in arbitraţnih odločb,
                                                                                                         6
●   konzularne konvencije in
●   konvencije o trgovini in plovbi.

Med multilateralnimi konvencijami so pomembne zlasti haaške konvencije o:
● civilnem sodnem postopku,
● ukinitvi legalizacije tujih javnih listin,
● koliziji zakonov na področju oblike oporočnih razpolaganj,
● uporabi prava za nesreče v cestnem prometu,
● uporabi prava za odgovornost proizvajalca,
● olajšanju mednarodnega pristopa k sodišču in
● civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok.
Pomembne so tudi konvencije o mednarodni trgovinski arbitraţi, konvencije, ki se nanašajo na status
posameznikov, konvencije s področja intelektualne lastnine, konvencije o ţelezniškem, cestnem in
zračnem prometu itd. Na mednarodni ravni je dokaj izenačeno pravo na področju trgovine. Zaradi
različne tradicije in zgodovinskih okoliščin pa je najmanj izenačeno osebnostno, druţinsko in dedno
pravo.

Bruseljska I. uredba (44/2001) ureja civilne in gospodarske zadeve, mednarodno pristojnost,
priznavanje in izvršitev sodnih odločb.
Bruseljska II. uredba (2201/2003) pa ureja druţinske zadeve, mednarodno pristojnost in priznavanje in
izvršitev sodnih odločb.
Obe uredbi se nanašata na mednarodno civilno procesno pravo.

4. OBIČAJNO PRAVO
Vir MZP je tudi običajno pravo. ZMZPP določa, da se v primeru, kadar ni določbe o pravu, ki ga je treba
uporabiti za kakšno razmerje, ki ga zakon ureja, smiselno uporabijo:
● določbe in načela ZMZPP,
● načela slovenskega pravnega reda in
● načela mednarodnega zasebnega prava.
Ker pravo ne more v celoti predvideti in urediti vseh situacij, prihaja do zakonskih praznin, ki jih je treba
"napolniti" s posamično pravno normo. Gre za proces interpretacije prava v širšem smislu. Posamična
sredstva te vrste razlage so analogija, načelo argumentum a contrario, restriktivno tolmačenje izjem,
argumentum a maiore ad minus in a minori ad maius, argumentum a fortiori, uporaba splošnih pravnih
načel itd. ZMZPP se v prvi vrsti sklicuje na analogijo, to je smiselno uporabo določb in načel zakona. Na
razmerje, ki ga zakon ne ureja, je treba uporabiti normo (kolizijsko pravilo), ki je predvideno za drug,
podoben primer. S teleološko razlago ugotovimo razlog določene norme in razširimo njeno uporabo na
primer, ki glede na interese, ki jih ţelimo varovati, zahteva enako ureditev.
S formulacijo o uporabi načel slovenskega pravnega reda zakonodajalec napotuje na uporabo splošnih
načel, to je norm, ki urejajo veliko število konkretnih situacij, zahtevajo pa podrobnejšo razčlenitev. Ker
splošna načela ne vsebujejo kolizijskih norm, bodo prišla v poštev zlasti pri presoji, ali je v konkretnem
primeru primerna uporaba naslednjega subsidiarnega vira, to je načel MZP, kakršne sta v dolgoletnem
razvoju izoblikovali teorija in praksa. Do kodifikacij MZP je prišlo sorazmerno pozno, zato so običaji in
običajno pravo imeli in še imajo velik pomen.

5. SODNA PRAKSA IN PRAVNA ZNANOST
Zelo pomemben pravni vir za MZP je po naravi stvari tudi sodna praksa, ki ne izpopolnjuje le praznin v
zakonu, ampak mora te prilagoditi spremenjenim razmeram.
Poleg sodne prakse je pomembna še pravna znanost, čeprav ni formalni pravni vir. Prispeva k razvoju
te pravne veje, posebej v nekaterih pravnih redih, kjer lahko posamezni znanstveniki in inštituti dajejo
strokovna oz. izvedeniška mnenja o rešitvi konkretnih spornih pravnih razmerij, izpolnjuje pa tudi
praznine v posameznih zakonih.



                                                                                                           7
6. HIERARHIJA NORM
Če vsebujejo bilateralne ali multilateralne pogodbe ter zakoni različne rešitve, je potrebno določiti
hierarhijo njihove uporabe. Na prvem mestu so mednarodne pogodbe, za njimi pa notranji predpisi.
Hierarhija:
● bilateralna pogodba;
● multilateralna pogodba;
● pravila notranjega zakona;
● ZMZPP - 4. člen ureja splošno pravno pravilo lex specialis derogat legi generali (naravo specialnih
    pravil ima tudi notranja zakonodaja).

ZMZPP v 4. členu določa, da se ZMZPP ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali
mednarodni pogodbi. Ta člen torej ureja splošno pravno načelo lex specialis derogat legi generali, po
katerem je uporaba splošnega predpisa izključena, če je razmerje urejeno s specialnimi predpisi. Naravo
specialnih pravil imajo poleg notranje zakonodaje tudi ratificirane dvostranske in večstranske
mednarodne pogodbe, saj poudarja navedeni člen načelo primata mednarodnih pogodb nad pravili
notranjega prava. Pri tem je treba poleg kolizijskih konvencij upoštevati tudi konvencije, ki vsebujejo
izenačeno (unificirano) pravo in s tem v celoti izključujejo potrebo po kolizijskih pravilih.

Če je torej določeno vprašanje v ratificiranih mednarodnih pogodbah urejeno drugače kot v zakonu, se
uporabi določba mednarodne pogodbe. Če najdemo različna pravila v bilateralni in multilateralni
pogodbi, obe pogodbi pa izpolnjujeta pogoje za njuno uporabo, se uporabijo določbe iz bilateralne
pogodbe, ki nastopajo kot lex specialis v razmerju do določb multilateralne pogodbe.
Postopek pri uporabi pravil je torej naslednji: najprej je treba ugotoviti, ali najdemo rešitev za določeno
vprašanje iz mednarodnega zasebnopravnega razmerja v bilateralni pogodbi. Če te rešitve tam ne
najdemo, moramo ugotavljati, ali najdemo pravila za rešitev v kakšni multilateralni pogodbi. Če se tudi na
ta način rešitve ne da poiskati, se uporabijo pravila notranjega zakona. V praksi se bilateralne in
multilateralne pogodbe uporabljajo zelo redko, saj običajno ne vsebujejo popolnih rešitev.


1.5. NAČELA MEDNARODNEGA ZASEBNEGA PRAVA
V mednarodnem zasebnem pravu obstaja več vrst načel, ki pokrivajo celotno področje te pravne veje.
Ko govorimo o načelih MZP, ločimo:
● načela, ki so lastna samo področju MZP - npr. načelo koneksnosti;
● načela, ki se iz posameznih področij sprejmejo na raven MZP (načela, ki so prevzeta z drugih
   področij), kjer pa dobijo drugačen način uporabe. Njihova vloga je predvsem interpretacija pravnih
   norm in zapolnjevanje pravnih praznin - npr. načelo pravne varnosti, načelo enakopravnosti, načelo
   pravičnosti itd. Iz druţinskega prava je prevzeto načelo favor divortii, ki omogoča odstop od pravil, ki
   razvezo zakonske zveze prepovedujejo. Iz druţinskega prava je prevzeto tudi načelo favor prolis,
   katerega namen je zaščita otroka. Iz odškodninskega prava je prevzeto načelo favor laesi: v MZP
   lahko oškodovanec običajno izbira med pravom kraja, kjer je bilo dejanje storjeno, in pravom kraja,
   kjer je nastopila posledica.

Načela mednarodnega zasebnega prava so:

1. NAČELO (KOLIZIJSKE) PRAVIČNOSTI
Načelo pravičnosti je krovno načelo MZP. Pravičnost je raztegljiv in relativen pojem. Gre za substančno,
materialno pravičnost. Kolizijsko pravo ne ureja razmerja vsebinsko, pove le, katero pravo naj se
uporabi. Po načelu pravičnosti (nem. 'primernosti') to pomeni, naj se uporabi tisto pravo, ki je primerno,
pravilno. Pravilno pravo je tisto, ki je s pravnim razmerjem najbolj povezano.

2. NAČELO KONEKSNOSTI (ZVEZNOSTI)
Uporabi naj se tisto pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi. Pravo je običajno tisto pravo, ki je v
najtesnejši zvezi s primerom, obstajajo pa tudi primeri, ko temu ni tako. Sodišču se prepusti, da samo

                                                                                                         8
presodi, s katerim pravom je dejanski primer najbolj povezan, pri tem pa se pojavi problem pravne
varnosti, saj presojanje ni določeno aprioristično. Kljub povezanosti pa koneksnost in pravičnost nista
identična pojma.
Včasih se je zahtevala koneksnost, danes pa se upošteva izjema avtonomije strank.
Načelo koneksnosti predstavlja vodilo zakonodajalcu pri iskanju naveznih okoliščin ter sodniku pri
uporabi prava.

3. NAČELO AVTONOMIJE STRANK
Avtonomija je bila ena od norm MZP, ki pa je sčasoma prerasla v načelo. Velja predvsem na
pogodbenem področju. Tu velja, da imata stranki pravico izbrati, katero pravo se bo uporabilo za njuno
razmerje. Starejša teorija je zahtevala koneksnost: pravo, ki ga stranki izbereta, mora biti v neki zvezi z
njunim razmerjem (to zahtevajo tudi sodišča v ZDA). Danes se ta zahteva ne postavlja več, čeprav Cigoj
meni, da mora biti izbira prava vendarle utemeljena. Zaradi kvalitete in tradicije se v pomorskem pravu
npr. običajno uporablja angleško pravo. Materialna avtonomija je lastnost zasebnega prava določene
drţave in ni enaka avtonomiji v MZP. Pri kolizijski avtonomiji gre za to, da stranki sami izbereta pravo,
ki bo veljalo za njuno razmerje.
Pravilo o avtonomiji strank je postalo načelo po sprejetju Resolucije o avtonomiji strank v Rimu (leta
1994?). Če bi avtonomijo obravnavali le kot pravilo, bi jo bilo treba podrediti npr. načelu koneksnosti. Ker
pa gre za načelo, je treba v primeru kolizije med avtonomijo in koneksnostjo ugotavljati razumno
podlago za uporabo tujega prava. Avtonomija v primerjavi s koneksnostjo običajno prevlada; stranki
imata pri izbiri prava absolutno svobodo.

4. NAČELO ENAKOPRAVNOSTI PRAVNIH REDOV
Zakonodajalec ne sme dati prednosti enemu pravnemu redu, čeprav se velikokrat dogaja, da daje
prednost ravno domačemu pravu. Domače pravo pride v poštev pod enakimi pogoji kot tuje pravo.
Je podnačelo načela koneksnosti, spoštovano je tudi pri nas (3. člen ZMZPP). Gre za kompleksna
razmerja med več pravnimi redi, najbolj pa se kaţe na druţinskem področju - pri razvezi in sklenitvi
zakonske zveze pride do cepitve pravnega razmerja na 2 pravna reda:
● enakopravno se upoštevata pravna reda moţa in ţene; če sta drţavljana različnih drţav, se uporabi
    oba pravna reda kumulativno (37/II. ZMZPP);
● čas trajanja (vsak svoje pravo) - poišče se naj točko, ki je skupna obema udeleţencema. To je lahko
    domicil, če ni skupnega domicila, pa bivališče. Če še slednjega ni, pa uporabimo oba pravna reda v
    skladu z načelom enakopravnosti.
Če se en zakonec po svojem pravu lahko razveţe (npr. po slovenskem pravu), pravo po domicilu pa
tega ne bi dopuščalo, se zakonec lahko razveţe (po našem pravnem redu).
Rešitev pri razvezi zakonske zveze naj bo takšna, da bodo razvezo priznale vse zainteresirane drţave.

5. NAČELO HARMONIJE MED PRAVNIMI REDI (NAČELO MEDNARODNE HARMONIJE)
Če je upoštevano načelo enakopravnosti pravnih redov, doseţemo tudi harmonijo. To pomeni, da bo
odločitev v posamičnem primeru vedno podobna oz. enaka, ne glede na to, v kateri drţavi se bo
razsojalo. V posameznih zadevah je vedno manj razlik, ne glede na to, kje se je o zadevi razsojalo.
Uporabile se bodo enake kolizijske norme, ki bodo pripeljale do uporabe enakega substančnega prava in
do enake končne odločitve. V praksi seveda ni tako. Stranka se mora zavedati, kje naj sproţi postopek,
da bo izbrano zanjo najbolj ugodno pravo (odvetnik poskuša doseči pristojnost sodišča, kjer velja
določeno kolizijsko pravilo). Stranke, ki pravo in kolizijske norme dobro poznajo, imajo zato moţnost
"forum shoppinga".

6. NAČELO VARSTVA ŠIBKEJŠEGA
Uporabi naj se pravo šibkejše stranke. V našem pravu je to načelo poudarjeno predvsem v
druţinskopravnih razmerjih (varstvo otroka: favor prolis), na področju delovnega prava (varstvo
delavca: favor labori), trgovine (varstvo potrošnika) ter na odškodninskem področju (varstvo
oškodovanca: favor laesi). Ameriška praksa je razvila institut "better law approach": uporabi naj se
pravo, ki je najbolj ugodno za šibkejšo stranko (otroka, delavca, potrošnika, oškodovanca) - favor
negotii.
                                                                                                          9
Varovani so s pravili teh področij in s kolizijskim pravom (na kolizijski ravni). Varovanje v kolizijskem
smislu se odraţa drugače kot v materialnem smislu: pri varovanju v kolizijskem smislu odstopimo od
splošnih pravil, uporablja se npr. otrokovo lastno pravo, ki ga najbolj ščiti (najbolj varuje njegove pravice,
koristi).
Vendar pa se kolizijsko pravo ne ukvarja z vprašanjem, ali je to pravo resnično bolj ugodno za
šibkejšo stranko (velja domneva, da je njegovo pravo zanj najugodnejše). Zato pravimo, da je kolizijska
metoda 'skok v temo' in lahko pripelje do slabšega rezultata (npr. za otroka je lahko celo slabše, kot če bi
uporabili pravo njegovih staršev).
30. člen ZMZPP pa ureja situacijo, ko je bilo dejanje storjeno v eni drţavi, posledice pa so nastale v
drugi drţavi. Po načelu varstva oškodovanca se uporabi pravo tiste od dveh drţav, ki je za
oškodovanca ugodnejše. Pri vseh načelih ostanemo na nivoju kolizijskega pravila, razen v tem primeru,
kjer se gre v vsebino: načelo varstva oškodovanca - hočemo zaščititi oškodovanca, zato ni ravnovesja.
Tu gre za preboj, ko je poseţeno na področje materialnega prava (ni nujno, da je kraj delovanja in kraj
posledice isti - vprašanje je, katero pravo uporabiti). Po novem je vodilno pravo kraja, kjer je deloval, če
pa je ugodnejše pravo kraja posledice, pa se uporabi to (30/I. ZMZPP). To je edini primer izjeme, ko se
uporablja tudi substančna ureditev, gre pa za materialno pravičnost!

7. NAČELO VARSTVA INTEGRITETE INSTITUCIJ - PREPOVED CEPITVE
Pri pogodbi se oblika običajno presoja po pravu kraja, kjer je dejanje storjeno, alternativno pa po pravu
po vsebini (7. člen ZMZPP). Vsebinski del pogodbe kot tudi izvrševanje ter kršenje pogodbe se presoja
po pravu, ki velja za pogodbo. Za sklenitev pravnega posla lahko velja pravo kraja, kjer je bil posel
sklenjen (lex loci stipulationis), za izpolnitev pravnega posla pa lahko velja pravo kraja, kjer naj se posel
izpolni (lex loci solutionis). Doktrina v načelu ne zanika moţnosti, da bi stranki delili pogodbo na
posamezne dele in zanje uporabljali različno pravo, vendar je cepitev mogoča le, če gre za posamezne
logične celote in to je tudi bistvo načela varstva integritete institucij: če so npr. pravice kupca obenem
obveznosti prodajalca, jih ne moremo obravnavati ločeno, temveč po enem pravu.

8. NAČELO VARSTVA PRIDOBLJENIH PRAVIC
To teorijo je razvil Francoz Pillet. Pravo, ki nastane v eni drţavi, se uporablja v drugi drţavi; to pomeni,
da se pridobljena pravica prizna in uporablja na drugem pravnem območju. Načelo se kaţe predvsem v
priznavanju tujih sodnih odločb.

9. DRUGA NAČELA
● načelo favor negotii - če je le mogoče, naj se pravni posel ohrani v veljavi. Primer: obličnost oporoke;
● načelo favor lesi - v korist oškodovanca;
● načelo favor divortii - naj se doseţe razveza zakonske zveze.
● enakopravnost moških in ţensk

10. NAČELA, KI SE POJAVLJAJO V PROCESNEM PRAVU
1. načelo pridobljenih pravic;
2. načelo teritorialne oblasti - navadno v domicilu toţenca;
3. načelo personalnosti;
4. enotno divergentno navezovanje - se navadno ne uporablja, ker za proces ni pomembna samo
   koneksnost, temveč tudi ekonomičnost.

Načela, ki so opisana v točkah 1-9 se nanašajo na kolizijsko pravo. Vendar MZP sestavlja še pravo
mednarodne pristojnosti ter pravo priznanja in izvrševanja tujih sodnih in arbitraţnih odločb. Tudi za ti
dve področji velja načelo avtonomije. Materialna avtonomija pomeni, da udeleţenci urejajo svoja
razmerja prosto, vendar pa ne v nasprotju s prisilnimi predpisi, moralo in ustavnimi načeli. Prosto
urejanje medsebojnih razmerij pomeni, da stranki:
● vsebinsko opišeta pravice in obveznosti;
● lahko prepišeta pravice in obveznosti iz tujih predpisov (v skladu z …) - to je svoboda strank
   avtonomno oblikovati svoje pravice in obveznosti.

                                                                                                           10
Kolizijska avtonomija - praviloma se stranke sklicujejo na uporabo tujega prava. Stranki nista omejeni
in vezani z notranjim javnim redom (moralo, pravnimi predpisi, ustavnimi načeli). Stranki v celoti izključita
domače norme, ki so tako nadomeščene z normami tujega prava.

Pri iskanju prava lahko izhajamo iz dveh izhodišč. Lahko izhajamo iz zakona - vsak zakon določa obseg
svoje uporabe. To stališče je starejše. Lahko pa izhajamo iz pravnega razmerja - ocenimo, kje je sedeţ
nekega pravnega razmerja. To izhodišče je dejanski stan (Savigny). Razvoj MZP je sledil sedeţu
pravnega razmerja in ustvaril kolizijsko metodo, ki išče dejanski stan ter norme, ki mu ustrezajo. Z
uporabo kolizijske norme torej pridemo do ustreznega prava. Danes načeloma prevladuje kolizijska
metoda. Primeri, ko zakon sam določi obseg svoje uporabe (ko torej vsebuje norme neposredne
uporabe), so redki. Gre za področja, ki naj bi bila tako pomembna, da je mogoče uporabiti samo domače
pravo, zato je uporaba kolizijske norme izključena (primeri, katerih se noče prepustiti tujemu pravnemu
redu, ampak jih domači pravni red ţeli urediti sam - letalsko pravo je npr. v veliki meri kogentne narave
in vsebuje precej norm neposredne uporabe, zaradi varnosti). Norme neposredne uporabe niso
zaţelene, saj bi lahko pripeljale do tega, da kolizijskih norm sploh ne bi bilo mogoče uporabiti (širijo
domet uporabe domačega prava). Norma, ki se vedno uporabi, ne glede na kolizijske norme, se imenuje
Eingriffsnormen (Eingriff - poseg, intervencija). MZP se danes gradi na sistemu kolizijskega prava in
teţnja je imeti čim manj norm, ki izključujejo kolizijsko pravo.

Med načeli lahko prihaja do kolizije, ki jo moramo rešiti tako, da ugotovimo, katera vrednota je
močnejša. Prednost lahko damo načelu pravičnosti, ni pa to nujno.
Pri vseh načelih ostanemo na nivoju kolizijskega pravila, razen v enem primeru, kjer gre za vsebino:
načelo varstva oškodovanca. To je edini primer izjeme, ko se uporablja tudi substančna ureditev, saj
ţelimo zaščititi oškodovanca.




II. KOLIZIJSKE NORME
1. SPLOŠNO

1.1. DEFINICIJA
Kolizijsko pravilo pove, katero pravo (domače ali tuje) naj se uporabi pri določenem pravnem razmerju
s tujim elementom.
Kolizijsko pravilo takega razmerja ne ureja neposredno, nima torej substančne (materialnopravne)
narave. Določa samo način, kako najti substančno pravilo. Norme kolizijskega prava ne upoštevajo
končnih rešitev (vsebine substančnega prava), ampak se omejujejo le na to, katero pravo naj se uporabi.
Kolizijske norme na nek način omejijo suverenost drţave, pojavljajo se razlike v pravnih redih (npr.
definicija javnega reda); vendar pa je dejstvo, da do stika med pravnimi sistemi vseeno prihaja.
S kolizijskimi normami se skuša preprečiti izigravanje zakona.


1.2. NARAVA KOLIZIJSKIH NORM
Vprašanje je, kakšna je narava kolizijskih norm:
● ni materialna (substančna) norma, ker samo opredeli merodajno pravo;
● niti ni procesna norma.
Kolizijska norma je formalna norma (teorija jih uvršča med formalno pravo) in posledica te lastnosti je
njena kogentna uporaba - sodišče jih mora uporabljati po uradni dolţnosti (ex offo) in ne samo na
zahtevo stranke. Šteje se kot pravo.




                                                                                                          11
1.3. STRUKTURA
Bistveni sestavini kolizijske norme sta:
● označitev zadeve, ki se ureja - vsebuje dejanski stan;
● napotilo, odkaz na pravni red, ki naj se uporabi (glede na navezne okoliščine) - določena je pravna
    posledica. Napotilo je oblikovano v obliki navezne okoliščine.
Kolizijska norma je sestavljena iz dejanskega stanja in navezne okoliščine. Dejanski stan je potrebno
okvalificirati.

1. odst. 13. člena ZMZPP določa: "Za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe se uporabi pravo
tiste drţave, katere drţavljan je." V tem primeru je zadeva pravna in poslovna sposobnost fizične osebe,
napotilo pa kaţe na pravo tiste drţave, ki ji pripada oseba, katere sposobnost se presoja. Prvi del
vsebuje dejanski stan, v drugem pa je določena pravna posledica. Napotilo ne pove naravnost, katero
pravo je treba uporabiti, temveč pove, katero znamenje ţivljenjskega pojava pokaţe, katero pravo je
treba uporabiti. Tako znamenje se imenuje navezna okoliščina. Za presojanje pravne in poslovne
sposobnosti fizične osebe je tako znamenje drţavljanstvo osebe, katere sposobnost ţelimo ugotoviti.
Uporabiti je treba torej pravo, ki velja v drţavi, katere drţavljan je ta oseba. Ker je drţavljanstvo vez med
ţivljenjskim pojavom in odkazanim pravom, se to znamenje imenuje navezna okoliščina.

Po ZMZPP so navezne okoliščine še naslednje (primeri):
● za razvezo zakonske zveze: skupno drţavljanstvo obeh zakoncev ob vloţitvi toţbe;
● za razmerja med starši in otroki: stalno prebivališče, če so ti drţavljani različnih drţav;
● za pogodbena razmerja: avtonomija strank, če kolizijskih zakon ali mednarodna pogodba ne določa
   drugače. Pri pogodbenih razmerjih mora sodnik najprej ugotoviti, ali so izpolnjene predpostavke za
   veljavnost pogodbe. Zato mora poiskati norme o pravni in poslovni sposobnosti strank po pravu
   drţavljanstva vsake stranke. Oblika pogodbe se presoja glede na pravo kraja sklenitve posla.
   Volja in dopustnost sodita ţe med vsebinska vprašanja, za katera velja načelo avtonomije: uporabi
   se tisto pravo, ki sta ga izbrali stranki (pogodbeni statut), lahko pa tudi pravo kraja sklenitve
   pogodbe (lex loci actus).
Včasih imajo kolizijska pravila dostavek, katero drugo pravo naj se uporabi, če odkazano pravo določa,
da naj se primer ne presoja po njegovih pravilih. Tuje pravo lahko tudi napotuje na drugo pravo ali nazaj
na pravo, ki je dalo napotilo, torej nazaj na domače pravo. Takšna določba je npr. v 94. členu zakona o
menici: če zakon druge drţave, katere drţavljanstvo ima oseba, katere sposobnost presojamo, napotuje
na zakon kakšne druge drţave, se uporablja zakon te druge drţave. To kolizijsko pravilo določa t.i.
zavračanje (renvoi).


2. VRSTE KOLIZIJSKIH PRAVIL

2.1. OZKA IN ŠIROKA KOLIZIJSKA PRAVILA
Ozke kolizijske norme urejajo neko oţje področje. Pri tem se lahko zgodi, da pride do pravnih praznin.
V tem primeru se smiselno uporabljajo določbe in načela ZMZPP, načela slovenskega pravnega reda in
načela MZP (3. člen ZMZPP).
Široka kolizijska pravila urejajo neko širše področje. Pravilo lex rei sitae npr. ureja celotno
stvarnopravno področje.


2.2. ENOSTRANSKE (NEPOPOLNE) IN DVOSTRANSKE (POPOLNE) KOLIZIJSKE NORME
Enostranske kolizijske norme povedo, pod katerimi pogoji se uporabi domače pravo. Taka norma ne
napotuje na tuje pravo, temveč samo omejuje uporabno področje domačega prava. Enostranske
kolizijske norme so prevladovale v starejših zakonih, ko je veljalo, da lahko drţava določi samo to, kdaj
se bo uporabilo njeno pravo.
Dvostranske kolizijske norme pa določajo, pod katerimi pogoji se uporabi domače ali katero drugo
pravo (npr. 28. člen ZMZPP: za enostranski pravni posel se uporabi pravo drţave dolţnikovega stalnega

                                                                                                          12
prebivališča oz. sedeţa). Sodobne kolizijske norme so večstranske, ne omejujejo se več na eno pravno
situacijo, ampak urejajo splošno, generalno. Lahko so:
● simetrične - domačemu pravu ne dajejo prednosti pred tujim; teţi se k simetričnosti, k temu, da bi
    bili vsi pravni redi enakopravni;
● asimetrične - asimetrična kolizijska norma je tista, ki daje domačemu pravu določeno prednost pred
    tujim pravom. Taka norma je npr. 37. člen ZMZPP, ki določa kumulacijo prav obeh zakoncev, če
    imata različno drţavljanstvo, v primeru nerazvezljivosti zakonske zveze po navedenih pravilih pa daje
    prednost slovenskemu pravu.


2.3. ODKRITE (JASNE) IN SKRITE KOLIZIJSKE NORME
Odkrite kolizijske norme so tiste, pri katerih se ţe iz same formulacije razbere njihova napotilna
funkcija. Večina norm ima tak značaj.
Skrite kolizijske norme pa so materialnopravne ali procesnopravne norme, iz katerih po primerni
razlagi lahko sklenemo, kateri pravni red naj se uporabi. Takšna je npr. vsebina členov, ki določajo
pogoje za priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb pred slovenskimi sodišči. Te norme namreč ne
razlikujejo, ali gre za tujca ali domačina, temveč samo zahtevajo, da so izpolnjeni določeni pogoji.


2.4. SPLOŠNA IN POSEBNA KOLIZIJSKA PRAVILA
To delitev navaja Cigoj.
Splošna kolizijska pravila so zelo široka, tako da zajamejo čim več snovi.
Nekatera pomembna vprašanja pa zahtevajo posebno ureditev. Tako imamo poleg splošnih pravil o
kolizijah, ki veljajo za razmerja civilnega in gospodarskega prava, še posebna kolizijska pravila (ius
speciale) v meničnem, čekovnem in pomorskem pravu.
Poleg specialnih pa obstajajo še singularna pravila, ki urejajo izjeme od splošnih rešitev kakšnega
posameznega vprašanja.


2.5. KONFORMNE IN DIVERGENTNE KOLIZIJSKE NORME
Cigoj navaja, da ta delitev nastaja ob primerjavi kolizijskih pravil raznih pravnih redov.
Konformna kolizijska pravila so tista, ki so med seboj enaka, ker jih je en pravni red prevzel od
drugega, lahko pa so izenačena tudi z mednarodnimi pogodbami ali zakonskimi vzorci, ki jih nato
sprejmejo zakonodaje različnih drţav.
Vsa druga kolizijska pravila so divergentna, torej vsa pravila, ki odstopajo, ki niso konformna.


2.6. KOGENTNE IN DISPOZITIVNE KOLIZIJSKE NORME
Postavlja se vprašanje, kakšna je pravna narava kolizijskih norm; ali so kolizijske norme kogentne ali
dispozitivne oz. ali je sodnik, ko rešuje pravno razmerje z mednarodnim elementom, dolţan uporabiti za
to predvideno kolizijsko normo in preko nje pravo, na katero ta norma napotuje, ali pa tega ni dolţan
storiti.
V največjem številu pravnih redov kontinentalne Evrope so kolizijske norme kogentne, prisilnopravne
(imperativne) narave. Tudi norme našega ZMZPP so kogentne narave. To pomeni, da so slovenska
sodišča dolţna uporabljati kolizijske norme po uradni dolţnosti, dolţna pa so uporabiti tudi tuje pravo,
kadar navezna okoliščina odkazuje na tuje pravno področje.


2.7. SAMOSTOJNE IN NESAMOSTOJNE KOLIZIJSKE NORME
Nemška teorija loči samostojne in pomoţne, nesamostojne kolizijske norme.
Samostojne kolizijske norme so kolizijske norme v oţjem pomenu. Lahko so simetrične (enako
vrednotijo vse pravne rede) ali asimetrične (dajejo prednost domačemu pravnemu redu, 'pravni
šovinizem').
                                                                                                      13
Pomoţne, nesamostojne kolizijske norme pa so kolizijske norme v širšem pomenu. To pomeni, da
pomagajo oz. rešujejo situacijo, ko smo odkazani na tuje pravo, kadar z uporabo samostojnih kolizijskih
norm ne moremo priti do ustreznega rezultata ali je ugotovljena rešitev vprašljiva. Omogočajo nam
lahko, da uporabimo kar domače pravo. Med pomoţne (nesamostojne) kolizijske norme spadajo:
● predhodno vprašanje;
● zavračanje;
● izigravanje prava, in
● pridrţek javnega reda (to pomeni, da če bi bila uporaba tujega prava v nasprotju z našim pravnim
   redom, tuje norme ne uporabimo).

V našem zakonu sta ţe urejeni dve normi, ostale pa niso uzakonjene (pojavilo se je mnenje, da še ni
'zrelo' za ureditev). Urejeni sta norma o negativnem učinku javnega reda (5. člen ZMZPP) ter norma o
zavračanju (6. člen ZMZPP).


2.8. STALNE IN SPREMENLJIVE KOLIZIJSKE NORME
Stalne kolizijske norme navezujejo s pomočjo stalne navezne okoliščine. 18. člen ZMZPP določa, da je
pri premičninah spremenljiva, pri nepremičninah pa stalna navezna okoliščina.


2.9. KOMPLEKSNE KOLIZIJSKE NORME
O kompleksnem navezovanje govorimo, kadar kolizijske norme napotujejo na več pravnih redov. Pri tem
igrajo pomembno vlogo načela MZP.
Navezovanje na več pravnih redov (kompleksno navezovanje) je lahko:
● alternativno,
● kumulativno,
● zaporedno (primarno in subsidiarno) ter
● distributivno.

2.9.1. ALTERNATIVNO NAVEZOVANJE
Alternativno navezovanje pride v poštev, kadar hočemo neko pravno razmerje ohraniti v veljavi ali
kadar hočemo več pravic (npr. 33 ali 30/1 ZMZPP). Pri alternativnem navezovanju uporabimo eno ali
drugo pravo po načelu favor negotii. Cilj je torej ohranjanje pravnega posla v veljavi.
Z nekoliko omejitvami je uporabno tudi na odškodninskem področju v skladu z načelom varstva
potrošnika.
Primer alternativnega navezovanja je določilo o veljavnosti oporoke glede na obliko (33. člen
ZMZPP). Oporoka je glede oblike veljavna, če je oblika veljavna po enem od naslednjih pravnih redov:
● po pravu kraja, kjer je bila oporoka sestavljena,
● po pravu kraja, katere drţavljan je bil oporočitelj (bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi ob smrti),
● po kraju oporočiteljevega stalnega ali začasnega bivališča (bodisi ob oporočnem razpolaganju bodisi
    ob smrti),
● po pravu Republike Slovenije in
● po pravu kraja, kjer je nepremičnina (za nepremičnine).
Primer alternativnega navezovanja je tudi uporaba prava pri neposlovnih odškodninskih obveznostih:
uporabi se tisto pravo, ki je ugodnejše za oškodovanca.
Omejitev pa se kaţe pri sklenitvi zakonske zveze - uporabi se lahko le pravo kraja, kjer je bila zakonska
zveza sklenjena (lex loci celebrationis).

2.9.2. KUMULATIVNO NAVEZOVANJE
Pri kumulativnem navezovanju sodišče hkrati uporabi oz. upošteva pravne rede, na katere norma
napotuje. Kumulativno navezovanje pomeni, da:
● se uporabijo norme vseh relevantnih pravnih redov;
● pravne posledice učinkujejo v vseh pravnih redih, ki imajo interes v konkretnem primeru.

                                                                                                      14
S kumulacijo doseţemo tudi harmonijo med pravnimi redi.
Primer: če imata pri razvezi zakonske zveze zakonca različno drţavljanstvo, sodišče hkrati upošteva
vzroke za razvezo, ki so določeni po zakonih drţav, katerih drţavljana sta zakonca. Vendar če razveza
ni moţna, odstopimo od te kumulacije in dopustimo razvezo npr. po našem pravu, če gre za
slovenskega drţavljana ali osebo, ki ima v Sloveniji domicil (načelo favor divortii). Kumulativno
navezovanje se uporablja le takrat, ko res ţelimo trdnost neke pravne odločitve (razveza, posvojitev).
Pri posvojitvi, morajo biti pogoji za posvojitev izpolnjeni po vseh treh pravnih redih, če so posvojitelji in
otrok drţavljani treh različnih drţav (46/3 ZMZPP). Kumulativno navezovanje sluţi preprečevanju
šepavih razmerij (rešitev mora biti veljavna v vseh relevantnih pravnih redih).

2.9.3. DISTRIBUTIVNO (DELJENO) NAVEZOVANJE
Za distributivno navezovanje gre takrat, kadar za razne dele pravnega razmerja veljajo pravila
različnih pravnih redov. Za vsakega udeleţenca naj velja njegovo pravo in za vsak del pravnega
posla svoje pravo (cepitev p.p.). Taka delitev se lahko opravi:
● glede na osebe (po subjektih): npr. po 34. členu ZMZPP - pogoji za sklenitev zakonske zveze se za
    vsako osebo presojajo po pravu drţave, katere drţavljan je ob sklenitvi;
● glede na sestavine samega razmerja: delitev se lahko opravi tudi po posameznih sestavinah oz.
    stadijih pravnega razmerja. Tako lahko za sklenitev pravnega posla velja eno pravo (pravo kraja,
    kjer je bil posel sklenjen, lex loci stipulationis), za izpolnitev pravnega posla lahko velja pravo kraja,
    kjer naj se posel izpolni (lex loci solutionis), sposobnost pa se lahko presoja za vsako stranko po
    njenem pravu.
Tu pride do izraza tudi načelo koneksnosti, saj lahko za vsako stranko velja pravni red, ki ji je najbliţje
(pravo, kateremu pripada po drţavljanstvu ali domicilu).
Cepitev pravnega razmerja je moţna samo v primeru, ko posamezni deli razmerja predstavljajo neko
zaključeno celoto. Če so npr. pravice kupca obenem obveznosti prodajalca, jih ne moremo obravnavati
ločeno, temveč po enem pravu. Pri distributivnem navezovanju se lahko torej pravna institucija razkosa
na več pravnih redov samo do razumne meje, sicer institucija izgubi svoje značilnosti ali pa nastane med
njenimi različno urejenimi deli notranje nasprotje. Zato je treba upoštevati načelo varstva integritete
institucij.

2.9.4. SUBSIDIARNO (ZAPOREDNO, PODREDNO, LESTVIČNO) NAVEZOVANJE
Pri subsidiarnem navezovanju je podredno določenih več okoliščin; kadar ena ni uporabna, se uporabi
druga,... Najprej uporabimo eno (primarno) in če to ne gre, se pomikamo naprej po lestvici (subsidiarno).
Navezovanje je zaporedno (primarno in subsidiarno) v 11. členu ZMZPP: če oseba nima drţavljanstva
oz. ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega stalnega prebivališča. Če tudi stalnega
prebivališča nima oz. ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega začasnega prebivališča. Če pa
tudi začasnega prebivališča ni mogoče ugotoviti, se uporabi slovensko pravo (lex fori).
Podobno je pri iskanju skupnega prava pri zakoncih. Moţne rešitve pri osebnih in premoţenjskih
razmerjih zakoncev so (38. člen ZMZPP):
● kumulacija - zagovarjajo nekateri, a je praviloma nemogoča;
● alternativnost je neustrezna, ker lahko vodi do poljubne rešitve;
● distributivnost, cepitev ni ustrezna, ker gre pri zakonski zvezi za povezana, vzajemna razmerja med
    zakoncema;
● zato se posluţimo subsidiarnega navezovanja - iščemo skupno pravo, skupno navezno okoliščino:
    domicil (stalno prebivališče), če pa tega nimata, pa je subsidiarna navezna okoliščina zadnje skupno
    prebivališče, če pa še tega ni, se uporabi pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi. V končni fazi
    lahko še vedno uporabimo lex fori; pravo sodišča, pred katerim teče postopek.




                                                                                                           15
3. NAVEZNA OKOLIŠČINA, NAVEZOVANJE

3.1. DEFINICIJA NAVEZNE OKOLIŠČINE
Naveza okoliščina je okoliščina dejanskega razmerja, ki glede na situacijo odkaţe na neko pravo
(navadno zakonodajalec določi relevantne okoliščine).
Kolizijsko pravilo določa, katero dejstvo, ki sestavlja ţivljenjski primer, naj pokaţe, katero pravo je treba
uporabiti. To dejstvo je tako, da se v njem vidi neka povezava s pravnim redom enega ali drugega
pravnega območja. Ker je to dejstvo znamenje, da je primer v zvezi z nekim pravom, tako da to pravo
lahko naveţe določitev svoje veljavnosti na tiste primere, ki tako znamenje vsebujejo, imenujemo to
dejstvo navezno okoliščino ali tudi navezno točko. Odločilno znamenje za navezno okoliščino, je
velikokrat teţko določiti. Običajno to opravi zakonodajalec, pri tem pa je v pomoč tudi sodna praksa.
Temeljna funkcija kolizijske norme je, da nam pove, katero pravo bomo uporabili glede na vse kolizijske
norme. Zakonodajalec lahko upošteva samo redne primere - pri izrednih primerih navezna okoliščina
nima teţe, zato se pojavi stališče, da apriorizem ni v redu - potrebno je pustiti sodniku, da odloči.


3.2. METODE DOLOČANJA OZ. IZBORA NAVEZNIH OKOLIŠČIN
Poznamo predvsem dve metodi določanja naveznih okoliščin: aprioristično (izhodišče MZP se črpa iz
zakona) in posterioristično metodo (izhodišče MZP je dejanski stan).
● aprioristična metoda je tista, kadar uporabljamo navezne okoliščine tako, kot so določene v
   kolizijskem pravilu. Pri tem ne upoštevamo, ali je v danem primeru uporabljeno pravo tudi resnično
   povezano z določenim ţivljenjskim primerom. Apriorizem je torej, ko pravo ţe v naprej točno določa,
   katero pravo se bo uporabilo, če nastopi določena navezna okoliščina (pravna varnost). Navezne
   okoliščine so vnaprej določene v zakonu in sodišče je nanje vezano; zakonodajalec pri uzakonitvi teh
   naveznih okoliščin ugotovi, kaj je najtesneje zvezano s tem dejanskim stanom, zamisli si
   najpogostejše, običajne, povprečne primere, razmerja, išče normalne primere. Vodilo zakonodajalcu
   je načelo najoţje koneksnosti. Kadar pa se v resničnem ţivljenju pojavi nek izjemen, atipičen primer,
   pa ta norma ne pride v poštev;
● pri posterioristični metodi pa se uporabi tisto pravo, ki je dejansko povezano z ţivljenjskim
   primerom (2. člen ZMZPP - izključitvena klavzula). Sodniku se da moţnost, da presodi in ugotovi, s
   katerim pravom je razmerje povezano. Ta metoda se uporablja predvsem v sistemu common law. Tu
   sestavljajo sezname primerov, kjer so sodišča izrekla, da se lahko uporabi tuje pravo. Posteriorizem
   je, ko sodnik sam poišče najprimernejše pravo. Iz pravnega razmerja je potrebno ugotoviti, h
   kateremu pravu to razmerje teţi ter uporabiti tako ugotovljeno pravo. V središču je lahko:
    ○ subjekt - iščemo subjektivne povezave;
    ○ stvar - uporabi se pravilo kraja, kjer je stvar.

Argumenti v zvezi z metodama določanja naveznih okoliščin:
● zoper aprioristično metodo ugovarjajo, da je navezna okoliščina le naključnega pomena, saj je
   lahko dejanje tesneje povezano s kakšnim drugim pravnim redom;
● zoper posterioristično metodo pa so očitki, da:
    ○ stranki nikoli ne vesta, katero pravo se bo uporabilo za njuno razmerje, to je slabo z vidika pravne
       varnosti;
    ○ sodnik lahko ravna subjektivno,
    ○ lahko pa tudi ni jasno, katero izmed enakopravnih prav je odločilno.

Nekateri teoretiki se zavzemajo za kombinacijo obeh metod in danes se tako uporablja kombinacija
apriorizma in posteriorizma.
Načeloma naj se uporablja aprioristična metoda, ki zagotavlja večjo pravno varnost. V tistih primerih, kjer
se resnično ugotovi, da določeno pravno razmerje ni povezano s pravom, ki naj se uporabi (na katerega
torej kaţe navezna okoliščina), bliţje pa je kakšnemu drugemu pravu, pa naj se uporabi pravo, ki je
pravnemu razmerju najbliţje.


                                                                                                          16
2. člen ZMZPP (torej splošni del zakona) vsebuje izključitveno klavzulo ('escape clause'): pravo, na
katerega napotujejo določbe zakona, se izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera
očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze (ni koneksnosti), obstoji pa bistveno
tesnejša zveza z nekim drugim pravom.
Za uporabo izključitvene klavzule morata biti torej kumulativno izpolnjena 2 pogoja:
● neobstoj tesnejše zveze z odkazanim pravom;
● obstoj bistveno tesnejše zveze z drugim pravom.
Ta določba se ne uporablja, kadar pravo izbereta stranki (izjema pri avtonomiji).
Izključitvena klavzula omogoča, da se uporabi pravo, ki ima z razmerjem tesnejšo zvezo, če apriorno
odkazano pravo takšne zveze nima. To je tudi najelegantnejša metoda, saj ohranimo pravno varnost
(pozitivna stran apriorizma), obenem pa iščemo tesno vezo razmerja s pravom.
Prejšnji zakon o MZP tega pravila ni poznal.

Izhodišče posteriorizma (modernejša metoda) je ţivljenjski primer, vendar pa poznamo tudi norme
neposredne uporabe, ko je kolizijska metoda izključena. Vsi pravni redi, tudi če izhajajo iz
posterioristične metode poznajo primere, ki izhajajo iz drugega principa (npr. policijske norme, norme
neposredne uporabe). Razlog za to je predvsem v tem, da skuša pravni red ščititi neke določene
vrednote in ţeli, da se na določenem področju uporablja domače pravo,… Savigny je avtor
'komprimentalnega preobrata'. Pravo išče na podlagi elementa dejanskega stanja.
Postapriorizem je kritika apriorizma, ki pa se ni uveljavil.

1. restatement (ZDA) - sodnik mora pri določanju koneksnosti upoštevati taksativno naštete elemente;
2. sistem domnev - sodnik presodi, ali je domnevana koneksnost pravilna ali ne in jo uporabi ali pa ne;
3. koneksnost kot načelo (A) - sodnik ima apriorno koneksnost, vendar pa lahko od tega odstopi, če
   meni, da je dejansko razmerje bolj vezano na neko drugo pravo;
4. izključitvena klavzula (SLO) - navezne okoliščine so apriorno določene. Klavzula pa daje moţnost,
   da kadar neka okoliščina nima zveze, se uporabi novo, ki zvezo ima.


3.3. VRSTE NAVEZNIH OKOLIŠČIN
Poznamo osebne, stvarne in mešane navezne okoliščine.

1. OSEBNE, PERSONALNE NAVEZNE OKOLIŠČINE
Personalne navezne okoliščine nas pripelje do prava, ki se uporablja za personalna, osebna, statusna
vprašanja. Personalni, osebni statut pomeni dve stvari:
● pravo, ki se uporablja za personalna (osebna) vprašanja;
● pravo, do katerega smo prišli na podlagi personalnih naveznih okoliščin.

Za osebne navezne okoliščine je značilno, da je osebno razmerje do določenega pravnega območja tisto
odločilno znamenje, na katero se navezuje določeno pravo:
● drţavljanstvo: pravo, ki se navezuje na drţavljanstvo se imenuje lex nationalis ali lex patria;
● domicil: pravo, ki se navezuje na stalno prebivališče - lex domicilii;
● bivališče: pravo, ki se navezuje na začasno prebivališče - lex habitationis, poznamo tudi pojem
   običajno bivališče;
● za pravne osebe sta pomembni predvsem dve navezni okoliščini: sedeţ in dejstvo, da je bila pravna
   oseba ustanovljena po pravilih določenega pravnega reda. Pomemben je torej kraj ustanovitve
   pravne osebe ali dejanski kraj sedeţa. Pravo, ki je določeno na podlagi te okoliščine, se imenuje lex
   societatis;
● za ladjo se vsa pravna razmerja v zvezi z njo presojajo po pravu njene zastave - loi du pavillon
   (pavillon - fr. zastava)




                                                                                                     17
V dednem pravu poznamo:
● enotno navezovanje - celotna zapuščina se obravnava po enem pravu, pravu drţave, katere
    drţavljan je bil zapustnik ob smrti;
● pluralistično navezovanje - za nepremičnine velja lex rei sitae, za premičnine pa personalni statut;
    drţavljanstvo.
Pri nas glede nepremičnin velja izključna pristojnost slovenskega sodišča, vendar to navadno pomeni,
da je sicer pristojno slovensko sodišče, uporablja pa se tuje pravo (po drţavljanstvu ob času smrti).

Pri nas je primarna navezna okoliščina drţavljanstvo (v primeru več drţavljanstev se uporabi tisto, kjer
ima oseba prebivališče).
Nekateri se zavzemajo za to, da bi se v našem jeziku za domicil uporabljal izraz domovališče, ker bi
pokazal, da gre za kraj, kjer je kdo doma. Danes se v drugih pravnih redih vedno bolj uporablja izraz
običajno bivališče. Za običajno bivališče so potrebni samo objektivni kriteriji, torej samo corpus, ne pa
tudi animus manendi, kot se to zahteva za domicil.

2. STVARNE NAVEZNE OKOLIŠČINE
Stvarne navezne okoliščine so:
● lega stvari: skoraj brez izjeme se uporablja za nepremičnine, kar pomeni, da je treba stvarne pravice
    na njih presojati po pravu kraja, kjer nepremičnina leţi. Kot izključni princip se danes uporablja le pri
    nepremičninah. Pravo, ki je navezano na kraj, kjer stvar leţi, se imenuje lex rei sitae;
● kraj, kjer se dejanje opravi: pravo, ki se navezuje na podlagi te navezne okoliščine, se imenuje lex
    loci actus. Kadar pa gre za pogodbe, se to pravo imenuje lex loci contractus. Pri pogodbah lahko
    ločimo sklenitveno in izpolnitveno dejanje, ki se lahko opravita na različnih krajih. Pravo, navezano
    na sklenitev pogodbe, se imenuje lex loci stipulationis, pravo kraja, ki se navezuje na izpolnitev,
    pa se imenuje lex loci solutionis. Lex loci delicti commissi pomeni pravo kraja storitve civilnega
    delikta;
● sedeţ sodišča: pravo, glede na kraj sodišča, torej pravo foruma, se imenuje lex fori;
● volja pogodbenih strank: včasih imajo stranke pravico, da si same izberejo pravo, ki naj velja za
    njihovo razmerje. 1. odst. 19. člena ZMZPP določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga
    izbrali stranki, če zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. V tem primeru je torej navezna
    okoliščina volja pogodbenih strank. Izbira prava je lahko pogodbena, za kar uporabljamo izraz
    navezna pogodba. Pravo, ki je tako določeno, se imenuje lex electa ali lex voluntaris.

Sodna praksa velikokrat uporablja še druge navezne okoliščine, npr.:
● najoţjo povezanost z določenim pravnim redom (connexitas);
● jezik, v katerem je bilo dejanje opravljeno;
● sedeţ razsodišča;
● sedeţ karakterističnega opravljanja poslov.



3.4. PRAVNA NARAVA NAVEZNIH OKOLIŠČIN
Posamezne navezne okoliščine so lahko:
● gola dejstva - npr. kraj, kjer stvar leţi in bivališče določene osebe, sta samo goli dejstvi in ni treba
   posebej ugotavljati, kaj se šteje za lego stvari, prav tako pa tudi ne, kateri kraj se šteje za bivališče
   določene osebe, saj zadošča njen corpus.
● določeni pravni pojmi - navezne okoliščine, ki predstavljajo pravne pojme, so npr. drţavljanstvo,
   domicil, kraj, kjer je bila škoda storjena, kraj sklenitve ali izpolnitve pogodbe itd. Vsebina naveznih
   okoliščin, ki predstavljajo pravne pojme, je odvisna od različnih pravnih redov. Kaj je npr. sklenitveni
   in izpolnitveni kraj se lahko namreč v različnih pravnih redih različno pojmuje. Problem, ki nastane
   zaradi različne razlage pojmov, se imenuje kvalifikacijski problem.




                                                                                                          18
3.5. SPREMEMBE NAVEZNIH OKOLIŠČIN
Nekatere navezne okoliščine imajo čas, ki je odločilen za izbiro odkazanega prava, določen ţe v
samem kolizijskem pravilu. Tako npr. ZMZPP za oporočno sposobnost določa, da se presoja po
pravu drţave, katere drţavljanstvo je imel oporočitelj ob sestavi oporoke. Če oporočitelj po sestavi
oporoke drţavljanstvo spremeni, takšna sprememba navezne okoliščine ne vpliva na pravo, ki naj se
uporabi. V drugih primerih, kot je npr. 1. odst. 42. člena ZMZPP, ki določa da se razmerja med starši in
otroki presojajo po pravu drţave, katere drţavljani so, pa pride s spremembo drţavljanstva (torej s
spremembo navezne okoliščine) to pravno razmerje pod vpliv novega zakona.
V primerih, ko je pravno razmerje trajno, je treba upoštevati pravilo o pridobljenih pravicah. Praviloma
se ţe nastale samostojne pravice priznajo, če ni pomislekov s strani domačega pravnega reda. Če
takšni pomisleki obstajajo, se tako pridobljene pravice ne priznajo ali pa spremenijo v druge pravice.


3.6. NAVEZOVANJE NA VEČPRAVNO OZEMLJE
Kadar je na območju določene drţave več pravnih sistemov (ureditev), nastane vprašanje, katero pravo
je treba uporabiti, če navezna okoliščina odkaţe na pravo te drţave. Glede odkaza na večpravno
ozemlje obstajata dve stališči:
● po prvem je treba v takšnem primeru v celoti upoštevati tudi notranje kolizijske norme
     odkazanega prava (interlokalno pravo). Interlokalno pravo ureja kolizije med normami posameznih
     pravnih območij iste drţave;
● po drugem pa moramo izhajati iz kolizijskih pravil legis fori in z njihovo pomočjo najti ustrezno
     materialno pravo (9. člen ZMZPP).
Nasprotniki stališča, po katerem je treba opraviti dve kolizijski operaciji (enkrat na podlagi norm MZP,
drugič pa na podlagi interlokalnih norm), opozarjajo na različno funkcijo mednarodnih in notranjih
kolizijskih pravil in se pri tem sklicujejo predvsem na načelo suverenosti. Drugi del teorije pa trdi, da
takšna rešitev vodi k mednarodni izenačenosti, saj tuj organ ravna tako, kakor bi ravnal domači. Rešitev,
ki izhaja samo iz norm MZP, odpove, kadar temelji odkaz na navezni okoliščini drţavljanstva ali zastave,
saj v teh primerih razmerje ni lokalizirano. Teorija ponuja za rešitev tega problema različne rešitve:
odstop od načel MZP in uporaba interlokalnih norm, uporaba subsidiarnih naveznih okoliščin (lex
domicilii, pravo zadnjega domicila ali bivališča ali pravo glavnega mesta).

ZMZPP izhaja v prvi vrsti iz pravil MZP in upošteva interlokalne norme samo, če norme MZP ne
pripeljejo do lokalizacije razmerja (kot smo omenili je takšen poloţaj pri navezni okoliščini drţavljanstva
in zastave). Tako 9. člen ZMZPP določa: če je treba uporabiti pravo drţave, katere pravni red ni enoten,
pravila ZMZPP pa ne napotujejo na določeno pravno območje v taki drţavi, se po pravilih njenega
pravnega reda določi, katero pravo se uporabi. Če drţava z večpravnim ozemljem nima notranjih
kolizijskih norm, pa je treba uporabiti pravo tistega območja v taki drţavi, ki je z razmerjem v
najtesnejši zvezi (načelo najoţje koneksnosti oz. najtesnejše zveze).


3.7. NAVEZNE OKOLIŠČINE ZA DOLOČANJE PRAVA IN PRISTOJNOSTI
Navezne okoliščine, ki so pomembne za pristojnost in navezne okoliščine, ki so pomembne za to,
katero pravo uporabimo je potrebno ločevati!
Dva primera:
● LEGA:
    ○ forum rei sitae - pristojnost sodišča po legi stvari;
    ○ lex rei sitae - uporabilo se bo pravo kraja, kjer stvar je;
● KRAJ STORITVE:
    ○ forum loci delicti commissi - pristojnost sodišča na kraju storitve.
    ○ lex loci delicti commissi - pravo kraja storitve;
Imamo primere, ko sta navezna okoliščina, ki je določena za opredelitev pristojnosti in navezna
okoliščina, ki je določena za opredelitev prava, identični.


                                                                                                        19
3.8. POSAMEZNE NAVEZNE OKOLIŠČINE

3.8.1. DRŢAVLJANSTVO
Drţavljanstvo pomeni pravno pripadnost fizične osebe k določeni drţavi in predstavlja zelo
pomembno navezno okoliščino. Kot navezna okoliščina je sprejeto v večini evropskih drţav, medtem ko
daje angloameriško pravo prednost domicilu.

Nekaj značilnosti principa drţavljanstva:
● gre za predvsem politično vez;
● pomembno je, da se pri kolizijski metodi uporablja veljavno pravo in ne zgodovina (primer, ko so po
   Oktobrski revoluciji preseljenim Rusom v Franciji sodili po starem ruskem carskem pravu).

Principa pridobivanja drţavljanstva sta:
● ius soli – rojstvo na določenem območju (avtomatična pridobitev);
● ius sanguinis (poreklo) – otroci pridobijo drţavljanstvo svojih staršev.

Drţavljanstvo se največkrat uporablja za presojo statusnih, osebnopravnih, druţinskopravnih in
dednopravnih razmerij. Pravo, ki se nanj navezuje, se imenuje lex nationalis oz. lex patriae. Po
ZMZPP se lex nationalis uporablja:
● za presojo pravne in poslovne sposobnosti fizične osebe;
● v dednem pravu;
● za ugotavljanje pogojev za sklenitev zakonske zveze in za razvezo zakonske zveze;
● za osebna in premoţenjska razmerja zakoncev in zunajzakonskih partnerjev;
● za razmerja med starši in otroki;
● za priznanje, ugotovitev ali izpodbijanja očetovstva oz. materinstva (navezna okoliščina je
   otrokovo drţavljanstvo);
● za obveznost preţivljanja;
● pri posvojitvi in pri institutu pozakonitve.

V prid drţavljanstva kot navezne okoliščine govore predvsem:
● lahka dokazljivost;
● stalnost, stabilnost;
● upoštevanje nacionalnih specifičnosti.

Kot negativna stran pa se poudarja:
● slučajnost;
● problem apatridov (oseb brez drţavljanstva), subject mixtae (z več drţavljanstvi) ali bipatridov (z
   različnimi drţavljanstvi);
● dejstvo, da drţavljanstvo na zunaj ni vidno, zato v pogodbenem razmerju druga stranka zanj ne more
   vedeti.

Pri navezni okoliščini drţavljanstva torej nastanejo teţave takrat, ko ima neka oseba več drţavljanstev
(subject mixtae, polipatrid) ali kadar drţavljanstva sploh nima (apatrid).
Če ima oseba več drţavljanstev, lahko pride do konkurence med njimi. ZMZPP ta problem rešuje tako,
da se v primeru, ko ima naš drţavljan tudi drţavljanstvo kakšne druge drţave, za uporabo kolizijskega
zakona šteje, da ima samo slovensko drţavljanstvo. V primeru konkurence med drţavljanstvom lex
fori in tujim drţavljanstvom ima torej prednost domače pravo. Takšno asimetrično kolizijsko normo
vsebujejo tudi nekateri drugi zakoni s področja MZP.
Drugačen je poloţaj, kadar ima oseba več tujih drţavljanstev (polipatrid). V tem primeru je treba
ugotoviti, katero drţavljanstvo je efektivno, s katero od teh drţav obstaja najtesnejša zveza (princip
efektivnega drţavljanstva). Ugotavljanje koneksnosti je lahko prepuščeno sodišču, lahko pa
zakonodajalec to zvezo predvidi in določi vnaprej. Okoliščina, ki utemeljuje najtesnejšo zvezo, je lahko
zadnje pridobljeno drţavljanstvo, običajno pa na tesno vez kaţe tudi domicil, stalno prebivališče

                                                                                                     20
stranke. Domicil je kot navezno okoliščino v primeru, ko ima oseba več tujih drţavljanstev, sprejel tudi
ZMZPP. Šele za primer, kadar oseba nima domicila v nobeni od drţav, katerih drţavljanstvo ima, je
treba zvezo z eno od teh drţav poiskati po drugih (objektivnih in subjektivnih) kriterijih - načelo
najtesnejše zveze.
Če oseba nima drţavljanstva ali njenega drţavljanstva ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo njenega
stalnega prebivališča. Če stalnega prebivališča nima oz. ga ni mogoče ugotoviti, se uporabi pravo
njenega začasnega prebivališča (bivališča). Če pa za takšno osebo ni mogoče ugotoviti niti začasnega
prebivališča, se uporabi pravo Republike Slovenije (lex fori).

ZMZPP uveljavlja načelo drţavljanstva. Polovica drţav kot primarni princip uporablja princip
drţavljanstva, druga polovica pa princip prebivališča:
● lex nationalis - drţave, ki so kot primarni princip sprejele drţavljanstvo.
● lex domicilii - drţave, ki so kot primarni princip sprejele prebivališče;
Ni večinskega stališča, katera od okoliščin je primernejša. Odločitev za eno ali drugo navezno okoliščino
je stvar pravne politike. Če gre za drţavo, za katero je značilna imigracija (priseljevanje), bi bila
primernejša uporaba domicilnega principa, če pa je za drţavo značilna emigracija (odseljevanje), je
bolje uporabiti drţavljanski princip. Če nimamo ne domicila ne drţavljanstva, se uporabi subsidiarna
navezna okoliščina - pravo kraja začasnega bivališča.
Konflikte med domicilnim in drţavljanskim načelom ureja haaška konvencija o reševanju kolizij med
pravom drţavljanstva in pravom domicila iz leta 1955. Lex nationalis se uporabi le v primeru, kadar tako
drţava domicila kot drţava drţavljanstva stranke predpisujeta uporabo lex nationalis. Kadar pa vsaka
predpisuje drug princip, se uporabi lex domicilii.

Primer: rabin je imel 3 drţavljanstva – češko, avstralsko in izraelsko. Umrl je v Nemčiji, kjer je tudi ţivel
večino časa. Nobeno drţavljanstvo v Nemčiji torej ni domače, zato se uporabi princip efektivnega
drţavljanstva – stalno prebivališče, če pa ga ni, se uporabi pravo, ki je v najtesnejši zvezi. Zadnje stalno
prebivališče je imel v Avstraliji, zato bi se moralo uporabiti avstralsko pravo, kar pa je neustrezna rešitev.
Zato se uporabi izključitveno klavzulo – pravo, ki je v najtesnejši zvezi, to je nemško pravo.

3.8.2. DOMICIL, STALNO PREBIVALIŠČE
Pojem domicila je od drţave do drţave različen. Najpogosteje se kvalificira po pravu drţave, ki določen
predmet obravnava (torej po lex fori). Skupno je sicer to, da sta potrebni:
● objektivna sestavina - bivanje na nekem kraju (corpus) in
● subjektivna sestavina - namen trajno ostati na tem kraju (animus manendi).

V kontinentalnem pravu (germanski princip) se domicil praviloma pojmuje kot kraj, kjer nekdo ţivi z
namenom, da bi tam stalno prebival. Poznamo pa tudi drugačne kvalifikacije. Po francoskem pravu npr.
zadošča ţe objektivni element (corpus), angleško pravo pa razlikuje med izbirnim (domicil of choice) in
izvornim (domicil of origin) domicilom. V slovenskem pravu se za domicil uporablja izraz stalno
prebivališče. To je kraj, kjer se oseba naseli z namenom, da tam stalno ţivi.
Nekatere drţave razlikujejo med:
● voluntarnim domicilom (domicilium voluntarium) - odvisen je od strankine volje, saj si ga lahko
    izbere sama;
● obveznim domicilom (domicilium necessarium) - je domicil oseb, ki si ga same ne morejo izbrati,
    ampak ga delijo z drugo osebo. Takšen je lahko poloţaj pri otrocih, pri zakoncih in pri osebah, ki
    pripadajo gospodinjstvu.

Prednosti in slabosti domicilnega načela so različne. Na prvi pogled je očitna razlika med domicilnim in
drţavljanskim načelom ta, da domicilno načelo omejuje navezovanje na prostorno omejeno pravno
območje, torej na tisto, kjer leţi domicil, medtem ko drţavljansko načelo navezuje na celotno drţavno
območje.
Prednosti domicilnega načela so:
● velikokrat pripelje do uporabe lex fori, ker se pogosteje kot drţavljanstvo pokriva s sedeţem sodišča,
   kar preprečuje včasih teţavno in komplicirano uporabo tujega prava;
                                                                                                           21
●   domicil odraţa dejansko vez človeka z okoljem (pri drţavljanstvu gre za politično vez) in zmanjšuje
    prekomerno poudarjanje nacionalnega elementa;
●   gre torej za realno vez in v tem okolju oseba biva in deluje, zato se tudi predpostavlja, da stranka
    pozna pravo okolja, kjer ţivi.

Slabosti domicilnega načela pa so:
● ni stabilnosti;
● domicil je včasih teţko ugotovljiv;
● obstajajo različne definicije domicila;
● v primeru, da zahtevani pogoji animusa in corpusa niso tako ostri, se lahko pojavi oseba, ki ima več
   domicilov;
● stranka se lahko hitreje kot pri drţavljanskemu načelu izogne uporabi prvotnega prava in s
   spremembo domicila hitreje pride pod drug pravni red. To je še posebej pomembno v statusnih,
   druţinskih in dednopravnih zadevah, kjer lahko obstaja interes izogniti se določenim zakonskim
   zadrţkom, teţavam pri razvezi zakonske zveze, dolţnosti preţivljanja itd.

Če prikaţemo delitev drţav po drţavljanskem in domicilnem načelu, lahko ugotovimo, da skoraj polovica
sveta uporablja domicilno načelo. Konflikte med domicilnim in drţavljanskim načelom ureja haaška
konvencija o reševanju kolizij med pravom drţavljanstva in pravom domicila. Konvencija uporablja izraz
običajno bivališče, to je kraj, kjer stranka običajno ţivi. Če drţava domicila določa uporabo lex nationalis,
drţava drţavljanstva pa domicil, se uporabi pravo domicila. Kadar pa drţava domicila in drţava
drţavljanstva stranke predpisujeta uporabo lex nationalis, se uporabi lex nationalis.

ZMZPP uveljavlja načelo drţavljanstva, ki pa v druţinskopravnih razmerjih ni dosledno izpeljano.

3.8.3. BIVALIŠČE (ZAČASNO PREBIVALIŠČE)
Ločimo:
● preprosto (začasno) bivališče - je tisti kraj, kjer se nekdo nahaja, nima pa namena tam trajno
    ostati. Če bi obstajal tak namen, bi bilo tako bivališče domicil. V praksi največkrat štejemo za
    preprosto bivališče kraj, kjer nekdo začasno stanuje, ki pa vendarle ni tako začasno, da bi bilo samo
    prehodno. Prehodno bi bila oseba na nekem kraju tedaj, če bi bila na obisku, na poti itd. Tedaj
    govorimo o začasni muditvi na nekem kraju. V slovenski terminologiji se preprosto bivališče imenuje
    začasno prebivališče. Po ZMZPP je bivališče t.i. subsidiarna navezna okoliščina. 11/2 ZMZPP
    določa, da se uporabi pravo bivališča, če oseba nima drţavljanstva oz. ga ni mogoče ugotoviti in če
    tudi nima stalnega prebivališča oz. ga ni mogoče ugotoviti.
● običajno bivališče - pojem običajnega bivališča je uvedla haaška konvencija o varuštvu iz leta 1902.
    običajno prebivališče ni jasno definirano, gre pa za pravni standard. Odsotnost definicije pa je
    pozitivna, saj omogoča avtonomno interpretacijo tega pojma.
    Njegova značilnost je trajnost: oseba običajno, redno, torej po navadi biva na določenem kraju.
    Običajno bivališče vsebuje samo dejanske elemente, voljni element ni potreben. Trajnost bivanja je
    golo dejstvo, zato ne more priti do različnih pravnih interpretacij. Ni vezano na dovoljenje nobenega
    organa, ampak gre za oceno dejanskega stanja. Gre na primer za osebo, ki dela v tujini – tam ima
    začasno prebivališče, običajno pa v kraju, iz katerega je šla. Otroci pridobijo običajno prebivališče, na
    primer, če so ugrabljeni, pod pogojem, da se otrok vţivi v novo okolje.

Primer 1: nemški upokojenec ima druţino in hišo v Nemčiji, kjer je celo ţivljenje tudi delal. Po upokojitvi
pa kupi hišo na Kanarskih otokih, kjer na leto preţivi 3 mesece. Vozi se iz Nemčije na Kanarske otoke
vsak mesec. Umre na Kanarskih otokih, kjer je imel zadnjih 5 let tudi partnerko. Pri tem gre za mejno
primer. Zapustnik namreč ni popolnoma pretrgal zveze z Nemčijo, ne vemo pa, ali je obdrţal nemško
drţavljanstvo, kje ima stalno prebivališče, kje plačuje davke,… Uporabi se običajno prebivališče.

Primer 2: zakonca ţivita v New Yorku, moţ je Američan, ţena pa Irka. Podjetje pošlje moţa na delo v
Berlin za 2 leti, po letu in pol pa se ţelita moţ in ţena razvezati. Pri vprašanju merodajnega prava in
pristojnosti se za oboje uporabi navezno okoliščino običajnega prebivališča.
                                                                                                          22
3.8.4. SEDEŢ PRAVNE OSEBE
Tipi pravnih oseb, zlasti pa pogoji za njihovo ustanovitev in obseg pravne in poslovne sposobnosti, se v
raznih sistemih zelo razlikujejo. Hkrati so načini povezanosti med pravno osebo in pravnim redom
(predvsem glede oblike različnih formalnosti, npr. odobritev po drţavnih organih ali registracija) med
seboj zelo različni. Zato je treba za pravno osebo izbrati tako navezno okoliščino, ki bi nekako ustrezala
drţavljanstvu fizične osebe. Pravna oseba bo priznana, če ji pravo podeli pravno sposobnost in
kasneje poslovno sposobnost.

Za določitev pripadnosti pravne osebe se v teoriji in v primerjalnem pravu pojavljajo različna stališča.
Poglavitna sta dva kriterija:
● sedeţ pravne osebe (teorija sedeţa) - pravo kraja, kjer ima pravna oseba svoj sedeţ (kot neke vrste
   domicil);
● ustanovitev (teorija registracije oz. inkorporacije) - pravo, po katerem je bila pravna oseba
   ustanovljena (kot neke vrste drţavljanstvo). Glavni argument za teorijo inkorporacije je ta, da mora
   drţavna pripadnost predstavljati trdno in trajno vez pravne osebe s pravnim redom določene
   drţave. Gotovo je, da takšna vez obstaja zlasti med pravno osebo in tistim pravnim redom, ki je tej
   osebi "dal ţivljenje", ki ji je dal pravni obstoj.

Sedeţ je sicer lahko tudi pomemben statusni element pravne osebe, vendar je gotovo manj trajne
narave. Seveda pa lahko pravo drţavne pripadnosti pravne osebe, če stoji na stališču inkorporacijske
teorije, vključi tudi drugi kriterij, t.j. kriterij sedeţa, tako da pač ne moremo dopustiti ustanovitve pravne
osebe, ki ne bi imela sedeţa na območju tega pravnega reda.
ZMZPP je sprejel teorijo inkorporacije. Za pravni poloţaj pravne osebe se uporabi pravo drţave, ki ji
pravna oseba pripada. Pripadnost pravne osebe se določi po pravu drţave, po katerem je bila
ustanovljena. Pravo, po katerem je bila pravna oseba ustanovljena, je torej odločilno za ugotavljanje
njene pravne in poslovne sposobnosti. Od odkazanega prava je odvisno, ali postavlja tudi sedeţ na
svojem ozemlju kot pogoj za obstoj pravne osebe. Sam sedeţ pravne osebe še ne zadostuje, da bi
imela pravna oseba drţavno pripadnost drţave, v kateri ima sedeţ. Lahko je tudi pravni red, po katerem
je ustanovljena, na stališču, da ni potrebno, da bi imela sedeţ na njegovem območju: v takem primeru
sedeţ ni pomemben za uporabo naše kolizijske norme.
Samo v enem primeru je pomemben tudi sedeţ. Če ima pravna oseba svoj dejanski sedeţ v drugi
drţavi, ne pa v tisti, kjer je bila ustanovljena, in ima po pravu te druge drţave tudi njeno pripadnost, se
šteje, da pripada tej drugi drţavi. Gre torej za poloţaj, ko je pravna oseba ustanovljena po pravu ene
drţave, dejanski sedeţ (in ne fiktivnega) pa ima v drugi. Če velja v tej drugi drţavi teorija sedeţa (in tam
torej štejejo pravno osebo za svojo), tudi naše pravo šteje, da ima pravna oseba drţavno pripadnost
drţave, v kateri ima dejanski sedeţ.

Glej primer Bekalian in Hadji Tomas vs. Otomanska banka - libanonska drţavljana toţita banko, ki je
imela realni sedeţ v Parizu, sedeţ uprave pa v Londonu. Sodišče je ugotovilo, da resnični sedeţ ni v
Franciji ter da se ne more uporabiti francosko pravo.

Nekateri posebni predpisi, ki urejajo raznopravna razmerja, v katera stopajo pravne osebe, pojem
domače in tuje pravne osebe definirajo drugače. Seveda se taka opredelitev nanaša le na razmerja, ki
jih urejajo ti posebni predpisi.

3.8.5. KRAJ, KJER STVAR LEŢI
Tako kot imajo osebe personalni statut, imajo stvari svoj realni statut. Pravna vprašanja, ki se tičejo
stvari, se presojajo po pravu, kjer leţijo. Pravo, ki se na tak kraj navezuje, se imenuje lex rei sitae.

ZMZPP določa, da se za stvarnopravna razmerja uporabi pravo kraja, kjer je stvar. S stvarnopravnimi
razmerji so mišljena razmerja, ki jih ureja SPZ, torej lastninska pravica, sluţnostna pravica, pravica
stvarnega bremena, zastavna pravica in posest.
Pravilo lex rei sitae je najprej veljalo le za stvarnopravna razmerja na nepremičninah, potem pa se je
začelo uporabljati tudi za stvarnopravna razmerja na premičninah. 23. člen ZMZPP to pravilo prenaša
                                                                                                           23
tudi na pogodbeno področje: za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti
pravo drţave, na katere ozemlju je nepremičnina. S tem je doseţeno, da se obligacijske in
stvarnopravne učinke pogodbe, ki se nanaša na nepremičnine, obravnava s stališča enega pravnega
reda. Ta določba je sporna, saj je v nasprotju z načelom enakosti pravnih redov - prepojena je s pravnim
šovinizmom, saj gre za pretirano teţnjo po uporabi domačega prava (tuji teoretiki so to normo kritizirali,
vendar je prevladala borba za nepremičnine).

Kljub enotnosti reţima za nepremičnine in premičnine uporaba prava kraja, kjer stvar leţi, povzroča za
premičnine nekatere teţave, ki jih pri nepremičninah ni. Pri premičninah se namreč lega stvari lahko
spreminja, včasih celo zelo hitro in pogosto. To še zlasti velja za dve posebni kategoriji premičnih stvari,
ki jih ZMZPP posebej obravnava: stvari, ki se prevaţajo, in prevozna sredstva.
● za stvari, ki se prevaţajo (res in transitu), velja kot navezna okoliščina namembni kraj. Ta
     navezna okoliščina je najbolj primerna, ker se s tem varujejo pravice, pridobljene med prevozom,
     po pravu kraja, kamor bo stvar prišla po koncu prevoza in kjer bo praviloma izročena prejemniku.
     Navezna okoliščina ima sicer to pomanjkljivost, da ni zanesljivo, ali bo stvar v namembni kraj sploh
     prišla, vendar ima prednost pred odpravnim (ali kakšnim drugim) krajem, ker ima razmerje zelo
     verjetno najtesnejšo zvezo z namembnim krajem.
● tudi za prevozna sredstva velja poseben reţim. Za njih se uporabi pravo njihove drţavne
     pripadnosti, če naši predpisi ne določajo drugače. Za ladje in letala veljata posebna zakona, ki
     določata, da se za njih uporablja pravo kraja, kjer so ta prevozna sredstva registrirana. Pravilo iz
     ZMZPP bo torej neposredno uporabno predvsem za druge vrste prevoznih sredstev, t.j. za
     ţelezniška in cestna vozila. Za ta nimamo ustreznih predpisov, ki bi določali njihovo drţavno
     pripadnost. Zato bo treba uporabiti pravo kraja, kjer ta vozila običajno mirujejo. Pri motornih vozilih bo
     to kraj njihove registracije.
     Na področju prevoza se torej pojavljata dve rešitvi:
      ○ stvari naj bodo v času prevoza podvrţene pravu kraja odhoda, ali
      ○ naj bodo podvrţene pravu namembnega kraja (ta velja pri nas - 18/2 ZMZPP).

ZMZPP ne ureja posebej drugih primerov, ko premična stvar spremeni svojo lego. Utegne namreč priti
do dvomov o uporabi prava, če so določene stvarnopravne posledice (nastanek, spremembe,
prenehanje pravice) nastale v času, ko je stvar leţala na območju enega pravnega reda, pozneje pa
prišla na kraj, kjer pravni red takšnih posledic ne pozna oz. jih ureja drugače. Pomembno je torej, v
katerem trenutku bomo lego stvari upoštevali kot navezno okoliščino. Haaška konvencija o zakonu, ki se
uporablja za prenos lastnine v primeru mednarodne prodaje telesnih premičnih stvari, šteje za odločilno
lego stvari v času, ko kdo uveljavlja zahtevek do nje. Vendar utegnejo priti v poštev tudi kraji, kjer je
stvar prej leţala, če gre za t.i. pridobljene pravice. Če je namreč nekdo pridobil pravico po pravu rei
sitae, potem ne izgubi pravice zato, ker se je stvar premaknila v območje pravnega reda, ki takšne
pridobitve ne prizna. Na podlagi splošnega načela o spoštovanju pridobljenih pravic je treba torej
upoštevati pravilo, po katerem se nastanek, sprememba ali prenehanje stvarnih pravic na
premičninah ocenjujejo po pravu kraja, kjer se je stvar nahajala, ko je nastalo dejstvo, ki je
odločilno za te pravne učinke.

Lex rei sitae omogoča drţavi, da ima kontrolo nad stvarmi, ki so v tej drţavi in da ureja razmerja v zvezi
z njimi. V slovenskem pravu je lex rei sitae sprejeta kot normalna (velja za stvarnopravna razmerja),
razširjena pa je tudi na obligacijsko področje, kar se tiče pogodb o nepremičninah. 23. člen ZMZPP je
kritiziran, češ da si naša drţava lasti odločanje o nepremičninah, ki so na njenem ozemlju. Vendar pa je
nasprotni argument, da vsaka drţava uporablja svoje kolizijske norme; naših kolizijskih norm ne bo
uporabljalo tuje sodišče, kar pomeni, da je vse odvisno od tega, kje bo spor potekal in od vprašanja
mednarodne pristojnosti. Večina drţav si lasti izključno pristojnost, ko gre za nepremičnine.

Za uporabo pravila, da se za stvarnopravna razmerja in druge pravice na stvareh uporabi pravo kraja,
kjer je stvar, ni pomembno, ali je stvar premičnina ali nepremičnina. To razlikovanje pa je pomembno, ko
gre za kolizijsko pravilo glede pogodb, ki se nanašajo na nepremičnine. Kot je bilo ţe omenjeno, se tudi

                                                                                                            24
za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, uporablja lex rei sitae. Za pogodbe, ki se nanašajo na
premičnine, velja v prvi vrsti avtonomija strank.

3.8.6. KRAJ, KJER JE DEJANJE STORJENO
Navezna okoliščina kraja, kjer je dejanje storjeno (locus actus), je zelo razširjena. Uporablja se za:
● presojo vsebine pogodbenih obveznosti;
● presojo vsebine nepogodbenih obveznosti;
● za samo obliko pravnega posla.
To navezno okoliščino počasi nadomešča avtonomija strank.

Navezna okoliščina kraja, kjer je dejanje storjeno, lahko pripelje do določenih teţav. Pojem
sklenitvenega kraja je lahko nedoločen, če stranki nista navzoči na istem kraju, ko sklepata pogodbo.
Poleg tega je lahko dejanj več, tako pri poslovnih kot tudi pri neposlovnih obveznostih.

Navezna okoliščina je lahko:
● sklenitveni kraj (locus stipulationis) - pravo, ki se navezuje na to navezno okoliščino, se imenuje lex
   loci stipulationis ali lex contractus. Slaba stran te navezne okoliščine je ta, da je kraj, kjer se
   pogodba sklepa, velikokrat povsem naključen in z razmerjem nima nobene povezave. Poleg tega so
   sodobna komunikacijska sredstva prinesla nove načine sklepanja pogodb, pri katerih ni mogoče
   natančno opredeliti sklenitvenega kraja;
● izpolnitveni kraj (locus solutionis) - navezna okoliščina, ki je pomembna predvsem v obligacijskem
   pravu. Pravo, ki se navezuje na izpolnitveni kraj, se imenuje lex loci solutionis. Slaba stran te
   navezne okoliščine je ta, da je lahko izpolnitvenih krajev več (obveznosti z večkratno izpolnitvijo,
   dvostranske obveznosti).
Nekateri predlagajo, naj se za vprašanja sklenitve pravnega posla uporabi pravo sklenitvenega, za
vprašanja izpolnitve pa pravo izpolnitvenega kraja (distributivno, deljeno navezovanje glede sestavine).
Takšno gledanje v teoriji ni večinsko sprejeto.

Za odškodninske obveznosti velja:
● lex loci delicti commissi - pravilo, da se presojajo po pravu kraja, kjer je storilec storil škodno
    dejanje;
● lex loci laesionis - če pa škoda nastane v drugem kraju, kot je bilo storjeno škodno dejanje, pride v
    poštev pravo kraja, kjer je škoda nastala.
Nekateri teoretiki menijo, da se lahko uporabljata obe pravi alternativno in da si lahko oškodovanec
izbere tistega, ki je zanj ugodnejše.
30. člen ZMZPP določa, da se za nepogodbeno odškodninsko odgovornost uporabi pravo kraja, kjer je
bilo dejanje storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je
nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti. Če pravo,
določeno po teh pravilih, z razmerjem nima tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim
drugim pravom, se uporabi to pravo.
Na obligacijskem področju je pri gestijah tudi sprejeto lex loci actus (29/2 ZMZPP), ki pa ne velja za
verzije (29/3 - lex loci causionis) in kondikcije (29/1 ZMZPP - lex causae).

Presoja obličnosti: ZMZPP v 7. členu določa, da sta pravni posel in pravno dejanje glede oblike
veljavna, če sta veljavna:
● po pravu kraja, kjer je bil pravni posel sklenjen oz. pravno dejanje opravljeno - pravilo regit formam
    actus je eno od splošnih kolizijskih pravil. Nanaša se na vse vrste razmerij, ki jih obsega MZP, in je
    utemeljeno s pravno varnostjo;
● po pravu, ki velja za vsebino pravnega posla oz. pravnega dejanja, če z zakonom ni določeno
    drugače - zaradi različnosti materialnih predpisov o obliki se je alternativno pričela uveljavljati še
    druga navezna okoliščina za obliko: lex causae, t.j. pravo, po katerem se presoja vsebina pravnega
    posla ali dejanja.


                                                                                                         25
Alternativno navezovanje na oba pravna reda je odraz načela favor negotii, ki je še posebej
utemeljeno pri presoji oblikovnih pogojev. Ti namreč pogosto pomenijo formalistično oviro za veljavnost
pravnega posla ali dejanja.
Pravilo o alternativni uporabi pravila lex loci actus ali lex causae pozna izjeme:
● za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo drţave, na ozemlju
   katere je nepremičnina (uporaba lex rei sitae torej izključuje uporabo splošnega kolizijskega pravila
   glede oblike);
● za obliko sklenitve zakonske zveze se uporablja samo pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa;
● oblika posvojitve se presoja po pravu drţave, v kateri se sklene posvojitev;
● oblika oporoke je veljavna, če je veljavna po enem od naslednjih pravnih redov: po pravu kraja, kjer
   je bila oporoka sestavljena, po pravu drţave, katere drţavljan je bil oporočitelj, po pravu
   oporočiteljevega prebivališča ali bivališča, po slovenskem pravu ali za nepremičnine po pravu kraja,
   kjer je nepremičnina.

3.8.7. AVTONOMIJA STRANK
1. odst. 19. člena ZMZPP določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, če zakon ali
mednarodna pogodba ne določa drugače.

Avtonomija strank je edina subjektivna navezna okoliščina. Gre za pravico strank, da si same izberejo
pravo, po katerem se bo presojalo njihovo razmerje (lex electa). Kolizijska avtonomija strank se je
uveljavila predvsem na pogodbenem področju in je posledica poudarjanja volje strank pri oblikovanju
obligacijskih razmerij. Tudi v slovenskem pravu je avtonomija strank omejena na pogodbeni statut.
Izjemo predstavlja 39. člen ZMZPP, ki določa, da se lahko tudi za pogodbena premoţenjska razmerja
med zakoncema uporabi tisto pravo, ki sta si ga izbrala zakonca, če odkazano pravo (pravo, ki je veljalo
ob sklenitvi pogodbe za osebna in zakonska premoţenjska razmerja) to dopušča.
Starejša teorija je prvotno dopuščala samo materialnopravno avtonomijo: stranki sta tuje pravo lahko
izbrali le v okviru kogentnih predpisov domačega prava. Kasneje se je uveljavilo kolizijskopravno
pojmovanje avtonomije, po katerem lahko stranki izbereta tuje pravo ne glede na materialna določila
lex fori. Stranki se lahko torej dogovorita o uporabi celotnega tujega prava, ki vključuje tako dispozitivne
kot tudi kogentne norme. Ţivimo v druţini civiliziranih drţav in narodov, ki goji enaka načela in enake
cilje, zato lahko nadomestimo notranji javni red s tujim; domače pravo pa se lahko v tem primeru zaščiti
z institutom javnega reda. Notranji javni red vključuje kogentne predpise, moralo in ustavna načela.
Mednarodni javni red pa vsebuje le temeljna načela.

Argumenti za avtonomijo strank:
● zagotavlja se pravna varnost (predvidljivost);
● je v skladu z notranjo avtonomijo;
● izognemo se cepitvi pravnega razmerja, ker celo razmerje obravnavamo po istem pravu (vendar
    lahko stranki določita več prav);
● stranki izbereta pravo, ki jima ustreza;
● domneva se, da izbereta kvalitetno pravo;
● gre za zelo enostavno ('nevtralno') rešitev;
● doseţe se harmonizacija.
Ti argumenti 'za' so prevladali.

Argumenti proti avtonomiji strank:
● izbira prava je pristojnost zakonodajalca in ne strank - stranke ne morejo biti same sebi
   zakonodajalec;
● vse navezne okoliščine temeljijo na objektivnih kriterijih, tu pa avtonomno izenačimo z objektivnim
   (avtonomnost naj bi bila tujek) - celoten obligacijski sistem je objektiven, avtonomija pa je subjektivna
   navezna okoliščina;
● močnejša stranka lahko vsili svojo voljo šibkejši, tj. vsili ji tisto pravo, ki je zanjo ugodnejše -
   najmočnejši argument proti avtonomiji;
● izključeni so kogentni predpisi domačega pravnega reda;
                                                                                                         26
●   avtonomija pride v poštev, če se stranki za to dogovorita; obstajati mora navezna pogodba,
●   vprašanje je, po katerem pravu bomo obravnavali veljavnost navezne pogodbe - po lex fori, skupnem
    pravu ali po pravu, ki bi sicer bilo uporabljeno, če ne bi bilo avtonomije? Prevladalo je stališče, da se
    tudi ta pogodba presoja po pravu, ki sta ga stranki izbrali (tudi v ZMZPP: 19/3).

Omejitev avtonomije strank
Pravica do izbire prava je omejena z določenimi zahtevami:
● kot prvi pogoj za izbiro prava se postavlja zahteva, da gre za razmerje z mednarodnim (tujim)
   elementom. Zahteva po tujem elementu je lahko stroţja ali milejša: da ima npr. vsaj ena stranka
   domicil oz. sedeţ v tujini. ZMZPP tega pogoja izrecno ne določa, po stališču teorije pa zadošča
   kakršenkoli razumen tuj element. Tuji elementi so lahko:
   ○ ena od strank je tujec;
   ○ sklenitev pogodbe v tujini;
   ○ izpolnitev pogodbe je določena v tujini.
   Glede zahteve po tujem elementu pa lahko pride tudi do zlorab, za t.i. navidezno tuj element. Pri
   tem ne gre za izigravanje zakona, ampak za navidezno ravnanje. Primer: stranki napišeta v pogodbo,
   da je bila le-ta sklenjena v Salzburgu, pa v resnici ni bila. Gre za fraudulozno ravnanje, medtem ko bi
   šlo pri izigravanju zakona za primer, da sta stranki pogodbo sklenili v Salzburgu zato, da bi se izognili
   domačemu pravu;
● drugo sredstvo za omejevanje avtonomije strank se nanaša na izbiro tujega prava. Po stroţjem
   stališču mora biti izbrano pravo v zvezi z razmerjem (koneksnost), drugi pa menijo, da vez ni
   potrebna. Praksa poudarja, da stranki pogosto izbereta tuje pravo zaradi tradicije in zaupanja v
   določen pravni sistem, zato zahteva po koneksnosti ni utemeljena. Tudi Cigoj odklanja zahtevo po
   koneksnosti. To naj bi izhajalo tudi iz formulacije 19. člena ZMZPP, ki proglaša avtonomijo kot načelo
   in ne postavlja posebnih zahtev;
● omejitev avtonomije lahko izhaja tudi iz posebnih norm ZMZPP ali mednarodne pogodbe - varstvo
   šibkejšega (npr. omejitev v 21. in 22. členu z namenom varstva potrošnikov oz. zaščita delavcev),
   vse splošne nesamostojne kolizijske norme (npr. določba o javnem redu), ter 23. člen ZMZPP, ki
   določa, da se za vse pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine uporabi lex rei sitae. Letalski zakon
   npr. v veliki meri omejuje avtonomijo v letalskem pravu, saj jo omejuje na stopnjo materialne
   avtonomije (kogentnih norm se ne da izključiti!).

Avtonomijo strank je treba osvetliti tudi s stališča temeljnih načel zakona (javni red, izigravanje zakona,
zavračanje):
● nedvomno bo učinkovanje takšnega navezovanja treba presojati v skladu z načeli ustanove javnega
   reda, kar pomeni sicer splošno, a vendar dodatno omejitev strank pri izbiri prava;
● drugo je vprašanje izigravanja zakona. Ţe sama narava navezne okoliščine izključuje uporabo
   pridrţka. Če se stranki gibljeta v okviru dopustne avtonomije, ne moremo govoriti o frauduloznem
   ravnanju, saj pravni red prav voljo strank priznava kot odločilno okoliščino za izbiro prava;
● glede zavračanja ZMZPP določa, da se ta institut ne uporabi, kadar imata stranki pravico izbrati
   pravo. Lex electa učinkuje enako kot vsi pravni redi, do katerih smo prišli z uporabo drugih naveznih
   okoliščin. Odkaz na tuje pravo (lex electa) pomeni odkaz na celotno tuje pravo (uporabimo tudi
   njihove kolizijske norme). Stranki imata, ko izbirata pravo, pred seboj materialno pravo (vsebinsko),
   odkaz pa pomeni celotno pravo. Pravni redi rešujejo to vsak na svoj tipični način:
    ○ Francija: pri avtonomiji se ne uporabljajo kolizijske norme odkazanega prava;
    ○ germanske ureditve: pri avtonomiji se odkaz ne nanaša na kolizijske norme. V teh primerih
         posebej izključijo zavračanje - zavračanje se v teh primerih ne upošteva;
    ○ Slovenija: določba o zavračanju je v novem zakonu dopolnjena - glede zavračanja ZMZPP
         določa, da se ta institut ne uporabi, kadar imata stranki pravico izbrati pravo (6/3 ZMZPP).
   Danes torej zavračanja v pogodbenem statutu ni.

Stranki se dogovorita o uporabi določenega prava tako, da skleneta navezno pogodbo. Tudi za ta akt
pa je potrebno najti merodajno pravo. V teoriji in praksi so glede presoje veljavnosti navezne pogodbe
različna stališča:
                                                                                                          27
●   lex fori: navezna pogodba pomeni navezno okoliščino, zato jo je treba presojati lege fori;
●   lex derogata: avtonomija je izjema, zato naj bo presoja o veljavnosti navezne pogodbe prepuščena
    pravu, ki bi za razmerje veljalo, če navezne pogodbe ne bi bilo;
●   lex electa (lex causae): celotno pravno razmerje naj se podredi istemu pravnemu redu (19/3
    ZMZPP), torej tistemu, ki sta ga izbrali stranki.

ZMZPP v 3. odst. 19. člena določa, da se veljavnost pogodbe o izbiri prava presoja po izbranem pravu
(lex electa).

Vprašanje je, ali morata stranki pravo izbrati izrecno ali pa se lahko upošteva tudi njuna molče izraţena
volja. Prejšnji zakon o MZP tega vprašanja ni reševal. Tako sta bili moţni dve razlagi:
1. zakonodajalec zahteva izrecno izbiro prava, če te ni, pa je treba uporabiti subsidiarne navezne
okoliščine;
2. zakonodajalec ne omejuje sodišča pri presoji in ugotavljanju molče izraţene volje strank.
Teorija je bila bolj naklonjena drugi razlagi. Sedanji ZMZPP v 2. odst. 19. člena določa, da je lahko volja
strank o izbranem pravu izraţena izrecno ali pa mora nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali
drugih okoliščin. Takšna določila ali okoliščine so lahko npr. uporaba posebne terminologije, jezik, ki
ga stranki uporabita, izbira valute, sklicevanje na določene predpise, določitev izpolnitvenega kraja,
medsebojna praksa strank, prorogacija sodišča, razni subjektivni kriteriji itd.

Pravo stranki izbereta praviloma ob sklenitvi pogodbe, lahko pa tudi kasneje. Izbrati morata veljavno,
učinkovito pravo in ne prava, ki ne velja več (to pa ni pogoj, kadar teče spor pred arbitraţo).

Postavlja se tudi vprašanje, ali lahko stranki določita distributivno več pravnih redov, ali lahko torej na
posamezne sestavine njunega razmerja naveţeta različne pravne rede. Glede tega so mnenja različna.
Zagovorniki moţnosti deljenega navezovanja, to utemeljujejo:
● s svobodo strank in
● z moţnostjo kasnejšega navezovanja na več pravnih redov, če izbranega prava za celo pogodbo ali
    za kakšno razmerje, ki iz nje izhaja, ni mogoče uporabljati.
Nasprotniki deljenega navezovanja pa opozarjajo na:
● nevarnost, da bi si bili lahko razni pravni redi med seboj v nasprotju;
● moţnost izigravanja kogentnih predpisov več pravnih redov;
● porušenje notranje logike posameznega pravnega sistema.
Komentatorji prejšnjega zakona o MZP so bili mnenja, da imajo nasprotniki deljenega navezovanja
boljše argumente.

PETRIFIKACIJA
Stranki imata, ko izbereta pravo, pred sabo neko konkretno pravo. Lahko pa se kasneje to pravo
spremeni, in pojavi se vprašanje, ali se spremeni tudi za njiju. Stranki pri izbiri nista računali na
spremembo, pač pa sta izbrali takšno pravo kot je bilo, zato bi bilo logično, da zanju ostane isto. Vendar
pa sodišče sodi po veljavnem pravnem redu in zatorej mora preiti na novo pravo - petrifikacije torej ni: če
se pravo spremeni, je tudi razmerje med strankama podvrţeno novemu pravu (to je prepoved
petrifikacije).
Staro pravo pa bi eventualno prišlo v poštev v okviru materialne avtonomije. Tudi zakon včasih petrificira
pravo na določen trenutek, npr. odločilno je pravo zapustnika v času njegove smrti. Stranki pa ne moreta
petrificirati prava (da bi določili, da se uporabi pravo, ki velja v določenem trenutku - ne moreta vezati
prava na določen trenutek).
Izjema od prepovedi petrifikacije: petrifikacija je dopustna, kadar je ena od strank drţava, ki nastopa
iure gestionis (kot pogodbenica) in ne kot oblast (drţava bi namreč lahko s spremembo zakonodaje
dosegla ugodnejši poloţaj).
Vse povedano velja za spore pred sodiščem, pred arbitraţo pa se stranki lahko dogovorita tudi za neko
neveljavno pravo.


                                                                                                        28
3.8.8. NAVEZNA OKOLIŠČINA KARAKTERISTIČNE IZPOLNITVE
Pri tej navezni okoliščini pogodbeno razmerje ni takšno pravno dejstvo, ki bi bilo povezano z določenim
ozemljem, temveč je pri njem odločilnega značaja določena dajatev ali storitev, in sicer tista, ki je
značilna za določen pravni posel.
Načelo karakteristične izpolnitve torej pomeni, da je odločilno prebivališče oz. sedeţ tiste stranke, ki
nudi karakteristično izpolnitev v posamezni pogodbi (npr. prodajalec v prodajni pogodbi).
Zagovorniki te navezne okoliščine poudarjajo, da jo je lahko uporabiti, saj se da ugotoviti na lahek način.
Nasprotniki pa poudarjajo, da lahko njena uporaba povzroči favoriziranje določenih pravnih redov, ki so
gospodarsko močnejši, če je npr. odločilno podjetnikovo in ne potrošnikovo pravo.

Navezna okoliščina karakteristične izpolnitve je prišla do izraza v 20. členu prejšnjega zakona o MZP, ki
je v dvajsetih točkah določal subsidiarne navezne okoliščine za primer, če stranki nista izbrali prava, ki
naj se uporabi, in če posebne okoliščine niso napotovale na drugo pravo (npr. za zavarovalno pogodbo
sedeţ zavarovalnice, za transportno pogodbo sedeţ prevoznika, za gradbeno pogodbo sedeţ
podjemnika itd.). Te subsidiarne navezne okoliščine so se sicer naslanjale na načelo najoţje
koneksnosti, vendar so v posameznih primerih izhajale iz načela karakteristične izpolnitve.

Novi ZMZPP ne našteva več domnev, kaj naj se šteje za najtesnejšo zvezo pri posameznih pogodbah,
temveč z generalno klavzulo kombinira načeli najoţje koneksnosti in karakteristične izpolnitve:
"Če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje
povezano. Če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza
podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno
izpolnitev, stalno prebivališče oz. sedež."
S tem je sodišču dana moţnost, da vez med pravnim razmerjem in določenim pravnim redom poišče v
vsakem konkretnem primeru posebej.

3.8.9. NAVEZNA OKOLIŠČINA NAJOŢJE KONEKSNOSTI IN HIPOTETIČNA VOLJA STRANK
Pri navezni okoliščini najoţje (največje) koneksnosti ali najoţje vezi mora sodišče ugotoviti okoliščine, ki
pri določenem pravnem razmerju predstavljajo najoţjo povezavo z razmerjem. Ti kriteriji so predvsem
objektivne narave, npr. nacionalna pripadnost strank, domicil, sedeţ podjetja, sklenitveni ali izpolnitveni
kraj itd.
Pri tej navezni okoliščini lahko pride v poštev tudi več takšnih okoliščin, kar lahko pripelje do uporabe več
pravnih redov. V tem primeru je treba izbrati tistega, ki se bolj opira na pomembnost in pravičnost pri
določenem pravnem razmerju.

Pri navezni okoliščini hipotetične volje strank sodišče ugotavlja, katero pravo bi stranke izbrale, če bi
na tako izbiro mislile. Tu prevladujejo subjektivni kriteriji (interesi strank), pri navezni okoliščini največje
koneksnosti pa objektivni kriteriji. Pri eni in drugi navezni okoliščini pa sodišče ugotavlja, katero pravo je
treba uporabiti oz. katero pravo je tisto, ki je najbolj primerno za uporabo.
Glede hipotetične volje ločimo 2 teoriji:
● subjektivistična teorija - vprašanje, za katero pravo bi se stranki odločili, če bi se pri dogovarjanju
    spomnili doreči še to okoliščino;
● objektivistična teorija - vprašanje, katero pravo bi stranki izbrali, če bi ravnali kot razumni stranki.
Nemška teorija pravi, da hipotetična volja ni nič drugega kot najoţja koneksnost. Naš ZMZPP določa, da
če stranki nista izbrali prava in "če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je
najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno
pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oz. sedež."

3.8.10. FAVOR NEGOTII
Načelo favor negotii pomeni ugodnost z namenom, da se doseţe veljavnost določenega pravnega posla
ali pr. razmerja. V MZP pride to načelo v poštev predvsem za določanje prava, ki naj se uporabi za:
● obliko pravnega posla in
● poslovno sposobnost fizičnih oseb.

                                                                                                             29
Takšno favoriziranje se doseţe z določanjem takšnih naveznih okoliščin, ki so bliţje strankam ali pa z
določanjem več alternativnih naveznih okoliščin.
Primer določanja naveznih okoliščin, ki so bliţje strankam, je 13. člen ZMZPP: Za pravno in poslovno
sposobnost fizične osebe se uporabi pravo tiste drţave, katere drţavljan je. Če bi bila oseba po tem
pravu poslovno nesposobna, je poslovno sposobna, če ima to sposobnost po pravu kraja, kjer je nastala
obveznost.
Primer alternativnega navezovanja je določba o veljavnosti oblike oporoke.

3.8.11. UGODNEJŠE PRAVO
V zakonih o mednarodnem zasebnem pravu najdemo v zadnjem času velikokrat takšne navezne
okoliščine, ki omogočajo uporabo prava, ki je za določeno osebo ugodnejše.
To se uporablja predvsem zaradi:
● varstva otrokove koristi (favor prolis),
● veljavnosti pozakonitve (favor legitimationis) in
● pri izvenpogodbenih obveznostih za poravnavo škode, kjer se zaščiti oškodovanca (favor laesi).

Takšna kolizijska pravila so oblikovana tako, da bodisi prepuščajo stranki, da sama izbere pravo, ki naj
se uporabi, bodisi določajo alternativne navezne okoliščine. S teleološko razlago teh okoliščin pridemo
do sklepa, da gre za skrito napotilo na ugodnejše pravo. Takšno je npr. določilo 30. člena ZMZPP za
izvenpogodbeno odškodninsko odgovornost.

3.8.12. LADIJSKA ZASTAVA, PRAVO ZASTAVE LADJE
Ladje so registrirane v določeni drţavi, na morju pa plujejo pod določeno zastavo. Ta zastava je lahko
zastava drţave, kjer je ladja registrirana, lahko pa je tudi kakšna druga zastava. Splošno stališče je, da
se stvarnopravna razmerja v zvezi z ladjo presojajo po pravu njene zastave. Po tem pravu se
presojajo tudi obligacijska razmerja, ki so povezana z delovanjem ladje (npr. delovna razmerja
mornarjev, odškodninska razmerja, nastala na ladji, kapitanov mandat itd.). Kadar pluje ladja pod
določeno zastavo, registrirana pa je v drugi drţavi, se v pravni teoriji daje prednost pravu registracije
pred pravom zastave. Tudi za letala je odločujoče pravo drţave, kjer je letalo registrirano.

3.8.13. FORUM
Lex fori pomeni pravo kraja, kjer ima sodišče svoj sedeţ. Običajno uporabi sodnik to pravo:
● kadar tujega prava, na katerega napotuje navezna okoliščina, ne more uporabiti, ker je npr. v
    nasprotju s temeljnimi načeli domačega prava;
● ker ga ne more ugotoviti;
● ker sodnik namerno prezre tuj element v pravnem razmerju in uporabi svoje pravo, ki ga najbolje
    pozna;
● za postopek pred sodiščem (v tem primeru se vedno uporabi lex fori).

3.8.14. LEX CAUSAE
Lex causae ni samostojna navezna okoliščina - o njej govorimo v povezavi z nekim drugim pravom.
Nanaša se na povezana razmerja, ko lahko govorimo o odvisnosti od nekega temeljnega razmerja;
pravo, ki se uporabi za temeljno razmerje, se uporabi tudi za povezano razmerje.
● pri pogodbenih razmerjih se npr. sposobnost strank presoja po personalnem statutu (13. člen),
    vsebinska vprašanja pa se presojajo po pravu, ki sta ga izbrali stranki (19. člen) oz. po pravu najoţje
    koneksnosti (karakteristične izpolnitve) (20. člen). Oblika pogodbe se presoja po pravu kraja
    sklenitve ali po pravu, ki velja za vsebino (7. člen). Če se presoja po pravu, ki velja za vsebino,
    govorimo o lex causae;
● pravna in poslovna sposobnost fizične osebe se presoja po pravu njenega drţavljanstva (13/1
    člen). Vprašanje je, kako se presojajo posebne sposobnosti, npr. dedna sposobnost nasciturusa. Ker
    gre za posebno dedno sposobnost, so ta vprašanja bliţje dednemu statutu. Tudi tu govorimo o lex
    causae;
● podobno je pri kondikciji (neupravičeni pridobitvi). To razmerje je povezano z razmerjem, iz
    katerega izvira, zato se tudi presoja po pravu, ki velja za temeljno pogodbo (29. člen);
                                                                                                        30
●   za zastaranje se uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla oz. pravnega dejanja (8. člen);
●   tudi pri prekluziji se uporabi lex causae;
●   pri dednem pravu je ena sama navezna okoliščina, tj. pravo drţavljanstva zapustnika ob smrti
    (dedni statut) - to je lex causae za dednopravna vprašanja;
●   ko gre za zveznost, akcesornost med raznimi pravnimi posli se tudi uporablja lex causae (26. in 27.
    člen ZMZPP) - tako za odstop od terjatve kot za prevzem dolga se uporabi pravo, ki velja za terjatev;
    za akcesorni pravni posel uporabimo pravo, ki velja za glavni pravni posel.

3.8.15. POVZETEK
Zaradi morebitne arbitrarnosti sodnika pri izbiri prava in odsotnosti pravne varnosti, je najbolj nevarna
odločitev, da se celotna presoja prepusti sodniku. En način je tudi, da dopuščamo najtesnejšo zvezo, če
okoliščine primera ne odkazujejo na kakšno drugo pravo. Gre za domneve:
● teorija o karakteristični izpolnitvi - velja pri nas. Uporabi se pravo tiste stranke, ki opravlja značilno
    izpolnitev (značilna izpolnitev = izpolnitev po pravu, po katerem pogodbo presojamo);
● hipotetična volja strank - velja v Nemčiji. Gre za nadaljnjo izpeljavo avtonomije strank: tisto pravo,
    ki bi ga razumni stranki izbrali, če bi izbirali. Gre za tipsko ugotavljanje (objektivizacija volje strank);
    normalno bi človek izbral pravo, ki je najtesneje zvezano, zato ni nobene razlike med hipotetično
    voljo strank in najoţjo koneksnostjo;
● proper law of contract - velja v Angliji. Pravo, s katerim je pogodba najtesneje zvezana - načelo
    koneksnosti.

Poznamo torej naslednje navezne okoliščine:
1. drţavljanstvo: lex nationalis oz. lex patriae;
2. domicil (stalno prebivališče): lex domicilii;
3. začasno (preprosto) prebivališče: lex habitationis;
4. sedeţ pravne osebe;
5. kraj, kjer stvar leţi: lex rei sitae;
6. namembni kraj: za stvari, ki se prevaţajo;
7. drţavna pripadnost: za prevozna sredstva. V pravni teoriji se pri ladjah daje prednost pravu
    registracije pred pravom zastave. Pravo zastave je pravo, po katerem se presojajo ladje, ki plujejo
    po odprtem morju (ni vedno identično s pravom registracije);
8. kraj, kjer je dejanje storjeno: lex loci actus;
9. sklenitveni kraj: lex loci stipulationis ali lex contractus - pravo kraja sklenitve pogodbe, kot
    dopolnitev (podrednega pomena), vendar se še vedno uporablja, pri nas na področju pomorskega
    prava;
10. izpolnitveni kraj: lex loci solutionis - pravo kraja izpolnitve. Zagovorniki te teorije pravijo, da je kraj
    izpolnitve pomembnejši kot kraj sklenitve. Tudi v ZMZPP (25. člen): spolnitvene modalitete se bodo
    vedno presojale lex loci solutionis;
11. kraj, kjer je škodno dejanje storjeno: lex loci delicti commissi - kjer je storilec deloval, ko je
    povzročil škodo. Problem je, da je lahko ta kraj tudi le slučajen (npr. prometna nesreča dveh
    slovenskih avtomobilov v Avstriji), zato prihaja tudi na deliktnem področju do izraza ideja (mehčanje
    tega deliktnega statua), da to ne more biti edina navezna okoliščina. Problem je tudi kvalifikacija te
    navezne okoliščine - npr. storilec deluje na enem kraju (strelja v Sloveniji), posledica pa nastane v
    drugem (ustreljeni v Italiji). Vprašanje je, kateri kraj je pomembnejši; ena rešitev je kumulativno
    navezovanje (to je v korist storilca), druga pa lex laesionis (v korist oškodovanca);
12. kraj, kjer je škoda nastala: pravo kraja, kjer je nastopila posledica (30. člen);
13. "odvisnost" od temeljnega razmerja: lex causae. Ni samostojna navezna okoliščina; ni povezave
    s causo pogodbe, ampak causa lahko pomeni tudi vzrok, povezavo, lahko tudi vsebino. Pomeni
    'pravo, ki velja za vsebino'. Moţnost, dopustnost in volja so vsebinske predpostavke, ki se presojajo
    po izbranem pravu (lex electa); gre za lex causae, ki je odločilen tudi za zastaranje, obliko,..;
14. avtonomija strank: lex electa, lex voluntaris - edina subjektivna navezna okoliščina. Kolizijska
    avtonomija strank (ne gre za materialno avtonomijo strank, ko lahko svobodno določita vsebino
    pogodbe). Stranki se s posebno navezno pogodbo odločita za določeno pravo: s tem so poleg
    dispozitivnih izključene tudi kogentne norme prava, ki bi se sicer uporabilo;
                                                                                                             31
15. karakteristična izpolnitev: 20. člen ZMZPP;
16. največja koneksnost: sodišče mora ugotoviti okoliščine, ki pri določenem pravnem razmerju
    predstavljajo najoţjo povezavo z razmerjem. Tu prevladujejo objektivni kriteriji;
17. hipotetična volja strank: sodišče ugotavlja, katero pravo bi stranke izbrale, če bi na tako izbiro
    mislile. Tu prevladujejo subjektivni kriteriji (interesi strank). Velja v Nemčiji; gre za nadaljnjo izpeljavo
    avtonomije strank: tisto pravo, ki bi ga razumni stranki izbrali, če bi izbirali. Gre za tipsko
    ugotavljanje (objektivizacija volje strank); normalno bi človek izbral pravo, ki je najtesneje zvezano,
    zato ni nobene razlike med hipotetično voljo strank in najoţjo koneksnostjo;
18. forum: lex fori - domače pravo. Pravo kraja, kjer ima sodišče, ki določen predmet obravnava, svoj
    sedeţ. Uporabimo ga kot skrajno sredstvo, kadar ni nobenega razloga, da bi uporabili tuje pravo. Ne
    smemo favorizirati domačega prava, čeprav v praksi ni tako. Drug vidik je uporaba lex fori kot
    izključne navezne okoliščine, kadar gre za procesnopravna pravila - postopek vedno teče po
    domačih pravilih in absolutno velja lex fori.


3.9. POSEBNOSTI PRI NAVEZOVANJU
Posebnosti pri navezovanju so:
● zavračanje (renvoi);
● skrito zavračanje;
● sprememba statuta - pojav, ki ob trajanju pravnega razmerja zaradi spremembe dejanskega stanja,
   na katerem je utemeljena navezna okoliščina, privede do uporabe novega materialnega prava, ali
   kakršnekoli spremembe uporabe materialnega prava določenega pravnega reda;
● nespremenljivost statuta - samo upoštevanje v določenem trenutku obstoječih naveznih okoliščin,
   ne glede na to, če se le-te kasneje tudi dejansko spremenijo;
● interlokalno pravo - določa, katerega od več notranjih pravnih redov je treba uporabiti;
● interpersonalno pravo - kadar veljajo v drţavi za določene skupine ljudi različne pravne ureditve in
   morajo zato obstajati posebna pravila za reševanje pravnih razmerij med pripadniki teh skupin;
● intertemporalno pravo - tisto pravo, ki pove, katero pravo naj se uporabi, kadar se pravna pravila
   spremenijo, pravno razmerje pa je nastalo ţe v času, preden je pričelo veljati novo pravo (kadar je
   zakonodajalec isti, tudi določi, kako naj se uporabi novo pravo).

3.9.1. ZAVRAČANJE (RENVOI)
Na problem zavračanja, do katerega pride zaradi razlik v kolizijskih ureditvah, je prva pričela opozarjati
sodna praksa ţe v 17. stoletju, teorija pa se je resneje začela z njim ukvarjati šele v drugi polovici 19.
stoletja ob primeru Forgo. Francosko sodišče je moralo v tem sporu odločiti, ali bo zapuščino presojalo
po bavarskem pravu, na katero ga je napotovala francoska kolizijska norma, ali pa bo upoštevalo
bavarsko kolizijsko pravilo, ki je zavračalo nazaj na francosko pravo. Bil je nezakonski sin, ki se je z
materjo preselil iz Bavarske v Francijo. Mati je umrla, pojavil pa se je problem, ker je bavarsko pravo
priznavalo dedno pravico nezakonskega druţinskega člana, francosko pa ne, vsako pravo pa je
odkazovalo drugo na drugega.
Starejša teorija je renvoi zavračala z utemeljitvijo, da se napotilo domače kolizijske norme nanaša le na
tuje materialno pravo (stvarno napotilo), ne pa tudi na njegova kolizijska pravila (celotno napotilo).
Stvarno napotilo pomeni napotilo na tuje materialno pravo, celotno napotilo pa na materialno in kolizijsko
pravo. Nasprotno je praksa menila, da odkaz velja za celotno tuje pravo. Razlog za takšno stališče je bil
tudi ta, da je bil rezultat (zlasti pri zavračanju nazaj) uporaba lex fori.

Argumenti za zavračanje in proti njemu so se pričeli pojavljati tudi v delih teoretikov MZP, pri čemer so
nastale številne različice predlogov in stališč.

Argumenti tistih, ki zavračanje v celoti priznavajo, so:
● materialna in kolizijska pravila so nedeljiva celota;
● zavračanje omogoča boljšo koordinacijo med pravnimi redi;
● zavračanje ima najpogosteje za posledico uporabo lex fori;

                                                                                                              32
●   tujega prava ni primerno uporabljati proti njegovi volji;
●   za zavračanje govore tudi praktični razlogi (za zavračanje se je zavzela praksa, ker zavračanje
    običajno vodi k uporabi domačega prava, ki ga sodišče pozna);
●   tuje pravo se mora uporabiti takšno kot je, tako kot bi ga uporabil tuj sodnik (torej v celoti, tudi
    kolizijske norme).

Argumenti teoretikov, ki zavračanje v celoti odklanjajo, so:
● zavračanje je v nasprotju z idejo MZP;
● povzroča negotovost;
● ustvarja nerešljive (ping-pong) situacije - sprejem uporabe tujih kolizijskih norm vodi do začaranega
   kroga;
● omogoča razširjati domači drţavi uporabo njenega prava preko okvira kolizijskih pravil;
● predstavlja dodatno delo za sodnika, ki mora poleg tujega substančnega prava ugotavljati še tuje
   kolizijske norme;
● vsaka drţava je suverena in naloga njenih kolizijskih norm je, da določi ali bomo uporabili domače ali
   tuje pravo, in če tuje, katero tuje pravo bomo uporabili (to določijo domače kolizijske norme);
● če sprejmemo zavračanje, ga sprejmemo kot načelo za vse situacije, tudi kadar bi šlo za avtonomijo
   strank.

Vmesna so stališča, ki sprejemajo delno zavračanje, in sicer:
● bodisi kot zavračanje nazaj,
● bodisi kot zavračanje za posamezne pravne panoge.

Tudi naša teorija glede zavračanja ni enotna. Za zavračanje se načelno zavzema Cigoj. Moderna teorija
MZP spoznava, da je zavračanje institut, ki so ga prinesle potrebe prakse in ga utemeljujejo tudi s
teoretičnega vidika. Zavračanja ne gre razlagati kot izjemo in ga dopuščati samo v primerih, kadar
specialni zakoni to izrecno dopuščajo. Takšno pojmovanje potrjujejo tudi moderne zakonodaje MZP, ki
večinoma zavračanje v celoti ali vsaj delno priznavajo kot splošni institut. Zakonodaje, ki zavračanje v
celoti odklanjajo, so danes ţe v manjšini. Razumljivo je, da renvoi izključujejo kolizijske konvencije, saj je
njihov namen ravno enotna ureditev kolizijskih pravil.

Pogoji za pojav zavračanja:
● kolizijske norme morajo biti različne - različne navezne okoliščine v različnih drţavah;
● načelno teoretično izhodišče ~ uporaba kolizijskih norm da ali ne - odkaz na substančno in kolizijsko
   pravo;
● razporeditev dejanskega stanu - dejanska stanova sta različno porazdeljena.

V našem pravu imamo dva primera, ko je zavračanje izključeno:
● pri avtonomiji strank - smiselno je, da pri avtonomiji strank zavračanje izključimo, saj imajo stranke
   pravico izbrati pravo (v Jugoslaviji v 80. letih imeli absolutno zavračanje, brez omejitev);
● kadar gre za ugotavljanje neveljavnosti zakonske zveze - v 36. členu ZMZPP: ta norma takoj
   napoti na materialno pravo, zato tu zavračanja sploh ni.

Kadar domača kolizijska norma napoti samo na tuje materialno pravo, govorimo o stvarnem napotilu.
Kadar pa domača kolizijska norma napoti na materialna in kolizijska pravila tujega prava, govorimo o
celotnem napotilu. Do zavračanja lahko pride samo pri celotnem napotilu.

Stališče tujega prava je lahko različno:
● lahko odloči, da naj vprašanje uredi tisto pravo, ki je napotilo dalo (v tem primeru govorimo o napotilu
   oz. zavračanju nazaj; zavračanje (napotilo) prve stopnje). Npr. mi odkazujemo na angleško pravo,
   angleško pravo pa na naše pravo;
● lahko pa stoji na stališču, da je za ureditev odločujoče neko tretje pravo (v tem primeru govorimo o
   napotilu oz. zavračanju naprej; zavračanje druge stopnje). Npr. mi odkazujemo na angleško pravo,
   angleško pravo pa na francosko pravo
                                                                                                           33
Govorimo pa tudi o dvojnem zavračanju, če razen napotila nazaj v tujem pravu upoštevamo tudi
njegovo priznanje napotila nazaj, tako da pridemo do uporabe tujega materialnega prava.
Zavračanje v mednarodnem pravu - podpisnice konvencije se morajo dogovoriti, katero pravo se bo
uporabljalo.

1. odst. 6. člena ZMZPP določa: če bi bilo treba po tem zakonu uporabiti pravo tuje drţave, se
upoštevajo njegova pravila, ki določajo, katero pravo se uporabi. To pomeni, da je treba vedno
upoštevati kolizijska pravila odkazanega prava. Zavračanje se torej v celoti upošteva. 2. odst. istega
člena pa določa: če pravila tuje drţave, ki določajo, katero pravo je treba uporabiti, zavračajo na pravo
Republike Slovenije, se uporabi pravo Republike Slovenije, ne da bi se pri tem upoštevala njena pravila
o napotilu, katero pravo naj se uporabi. V primeru napotila nazaj se torej neposredno uporabijo
materialne norme domačega prava. Iz tega sledi, da je v primeru zavračanja naprej treba zopet
upoštevati kolizijska pravila tega prava. Ta zavračanje lahko sprejmejo, lahko pa ponovno odkaţejo
naprej. V tem primeru bo treba postopek nadaljevati, dokler ne pridemo do kolizijskih pravil, ki napotilo
sprejmejo. Problem "začaranega kroga" se pojavi, kadar kolizijska pravila enega od odkazanih pravnih
redov napotijo na pravni red, ki je ţe bil upoštevan. Zakon za ta primer ne predvideva posebne rešitve.
Primerno bi bilo uporabiti rešitev, ki velja za zavračanje nazaj, t.j. na lex fori. V tem primeru renvoi
interpretiramo kot zavračanje samo na materialno pravo lex fori in ga neposredno uporabimo. S tem se
začaran krog prekine. To je predvsem značilno tudi za švicarsko pravo, ki ne sprejema zavračanja in
direktno odkazuje na materialno pravo.

Kadar stranke z navezno pogodbo izberejo določeno pravo, ga ponavadi izberejo tako, da se uporabijo
njegova substančna pravila. Kadar pa tako izbrano pravo napotuje na neko drugo pravo, je treba iz
kavze navezne pogodbe ugotoviti, ali so stranke ţelele, naj se tuje substančno pravo uporabi kljub temu,
da izbrano pravo uporabi nasprotuje. Cigoj poudarja, da se v takem primeru sicer tuje pravne norme
uporabijo, toda te norme se ne morejo kvalificirati kot veljavno pravo, temveč samo kot ureditev, ki sta si
jo izbrali stranki. Tuje pravne norme postanejo del pravnega razmerja strank. Če pa so stranke izbrale
tuje pravo tako, da se uporabi takšno, kakršno je, potem se, čeprav gre za avtonomijo strank, mora
upoštevati tudi zavračanje tega izbranega prava. Prejšnji zakon o MZP tega vprašanja ni urejal. 3. odst.
6. člena ZMZPP pa določa, da se določbe 1. in 2. odst. 6. člena ne uporabljajo, kadar imata stranki
pravico izbrati pravo (ne le, ko sta izbrali pravo, ampak ko imata ţe samo pravico izbrati). Pogodbeni
statut tako izključuje zavračanje. Tako je ZMZPP vsaj malo zoţil domet zavračanja.

Cigoj ob razlagi 6. člena prejšnjega zakona o MZP (ki je v 1. in 2. odst. identičen s 6. členom ZMZPP)
poudarja, da je sprejeto samo zavračanje nazaj, da ne bi prišlo do avtomatičnega ponavljanja napotil.
Komentatorji zakona o MZP pa poudarjajo, da zakon zavračanje v celoti upošteva in da, ko gre za
napotilo nazaj, zakon določa neposredno uporabo materialne norme domačega prava. Iz tega pa sledi,
da je v primeru zavračanja naprej treba zopet upoštevati kolizijska pravila tega prava. Ta kolizijska
pravila lahko zavračanje sprejmejo, lahko pa ponovno odkaţejo naprej.

3.9.2. SKRITO ZAVRAČANJE
Značilnost skritega zavračanja je ta, da izhaja iz "skrite kolizijske norme", posebno iz določil o
pristojnosti. Če domača sodišča pri reševanju določenih pravnih razmerij vedno uporabljajo lex fori, toda
svojo pristojnost pogojujejo s tem, da imajo stranke domicil na območju njihovega sedeţa, pomeni to
pravzaprav uporabo lex domicilii. Če pa v takšnem primeru stranka nima domicila v tuji drţavi, temveč v
svoji, potem tuja sodišča (zaradi pomanjkanja njihove pristojnosti) sploh ne bodo odločala. Mi torej ne
moremo (tako kot v primeru jasnega zavračanja) odločiti, da naj tuje sodišče v tem primeru uporabi naše
pravo. Lahko pa rečemo, da uporaba našega prava v tem primeru ustreza smislu tujega kolizijskega
prava. To pa mora zadoščati za ugotovitev zavračanja.

3.9.3. SPREMEMBA STATUTA
Sprememba statuta je pojav, ki ob trajanju pravnega razmerja zaradi spremembe dejanskega stanja, na
katerem je utemeljena navezna okoliščina, privede do:
● uporabe novega materialnega prava;
                                                                                                        34
●   kakršnekoli spremembe uporabe materialnega prava določenega pravnega reda (sprememba
    statuta v širšem smislu). Pri spremembi statuta v širšem smislu lahko navedemo naslednje primere:
     ○ določeno pravno razmerje se prenese v pristojnost sodišča druge drţave, na območju katerega
        veljajo druga kolizijska pravila;
     ○ na sedeţu sodišča se spremeni kolizijsko pravo kot posledica spremembe domačega kolizijskega
        ali materialnega prava;
     ○ dejansko stanje, na katero se navezuje navezna okoliščina, se spremeni (npr. kraj, kjer leţi
        premična stvar, prebivališče določene osebe);
     ○ spremeni se politična pripadnost določenega območja.

Navezne okoliščine so lahko pravna dejstva ali pravni pojmi. Glede na njihovo časovno veljavnost jih
lahko delimo na:
● stalne navezne okoliščine so npr:
    ○ kraj, kjer nepremičnina leţi;
    ○ kraj sklenitve zakonske zveze;
    ○ kraj, kjer je nastala škoda;
    ○ kraj, kjer je bila sklenjena pogodba;
● spremenljive navezne okoliščine so npr:
    ○ drţavljanstvo;
    ○ prebivališče;
    ○ drţavna pripadnost ladje;
    ○ kraj, kjer leţi premična stvar.

Spremenljivost in nespremenljivost statuta se ugotavlja po lex fori.
Sprememba statuta je npr. nepomembna, kadar kolizijsko pravilo ureja določen zaključen pravni
poloţaj, kot je npr. 35. člen ZMZPP: za obliko zakonske zveze se uporablja pravo kraja, kjer se
zakonska zveza sklepa; ali 1. odst. 37. člena ZMZPP: za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo
drţave, katere drţavljana sta oba zakonca ob vloţitvi toţbe.
Primer spremenljivega statuta je 1. odst. 38. člena: za osebna in zakonska premoţenjska razmerja se
uporabi pravo drţave, katere drţavljana sta. Ta navezna okoliščina pride v poštev, če imata zakonca
enako drţavljanstvo. Uporaba prava se bo torej določala po tej navezni okoliščini v določenem trenutku,
sprememba navezne okoliščine pa ima za posledico tudi spremembo pri uporabi prava. Za osebna in
zakonska premoţenjska razmerja se med zakoncema s spremembo statuta oz. njunega drţavljanstva
spremeni tudi pravo, ki ga je potrebno uporabiti. Sprememba navezne okoliščine (sprememba
drţavljanstva zakoncev) ima torej za posledico avtomatično spremembo pri uporabi prava za njuna
osebna in zakonska premoţenjska razmerja.
Drugače povedano - statut določenega trajnega razmerja je lahko:
● trajen, fiksen - uporaba prava se bo določila po navezni okoliščini v določenem trenutku ne glede na
   čas, v katerem se pojavlja dejansko stanje, na katerega se to pravo uporabi;
● spremenljiv - sprememba navezne okoliščine ima za posledico tudi spremembo pri uporabi prava.

Če v navezovanje vključimo časovno dinamiko, naletimo na pojem mobilnih konfliktov. Gre za
spremembo:
● naveznih okoliščin ali
● pravnih pravil, ki urejajo določeno razmerje.
Do mobilnih konfliktov pripeljejo predvsem spremenljive navezne okoliščine (lex rei sitae pri premičninah,
drţavljanstvo, domicil, bivališče). Glede pristojnosti velja načelo perpetuacije foruma: za oceno
pristojnosti slovenskega sodišča so odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči (89.
člen ZMZPP).
Pri spremembi pravnih pravil je potrebno razlikovati:
● zaključene dejanske stane - spremembe ne vplivajo na razmerje;
● odprte dejanske stane - gre za odprta razmerja. Pojavi se npr. vprašanje, po katerem pravu je treba
    presojati premoţenjska razmerja med zakoncema, če zakonca med trajanjem zakonske zveze
    spremenita drţavljanstvo. Uporabimo lahko sistem vagonov: od spremembe drţavljanstva se
                                                                                                       35
    uporabi novo pravo, zato je treba ugotoviti, kakšno je bilo stanje pred spremembo in kakšno po
    spremembi;
●   mešane dejanske stane - dejanski stan iz preteklosti ima posledice tudi v sedanjosti. Učinki iz
    preteklega reţima naj se z enakimi posledicami priznajo tudi v novem. Tu gre predvsem za
    stvarnopravna razmerja.

Do mobilnega konflikta prihaja predvsem pri osebnih in premoţenjskih razmerjih zakoncev (pri
dednem statutu tega problema ni, saj je pomembno drţavljanstvo zapustnika ob smrti). Uporabi se pravo
drţavljanstva zakoncev, vendar problem, če sta bila drţavljana različnih drţav (zamenjala drţavljanstvo):
● sistem časovne vezanosti - načelo stalnosti merodajnega prava (Nemčija). Pomembno je
   drţavljanstvo, ki sta ga imela na začetku (odločilno je pravo prve drţave, katere drţavljana sta bila) -
   kritika neustreznosti in nepovezanosti prava;
● sistem vagonov - avtomatična spremenljivost prava, čim se spremeni navezna okoliščina. Uporabi
   se vsa prava; za določeno obdobje uporabimo pravo tiste drţave, katere drţavljana sta bila v tistem
   obdobju. Tudi pri nas imamo pravo vsakokratnega drţavljanstva (čeprav ZMZPP tega ne ureja
   izrecno). Primer: s sklenitvijo zakonske zveze oseba spremeni drţavljanstvo - takoj po sklenitvi se
   začne uporabljati novo pravo.

Mobilni konflikti nastajajo zlasti na področju druţinskega prava, pa tudi v stvarnopravnih situacijah; ko
stvar spreminja lego, spreminja tudi pravni reţim, ki zanjo velja (premičnine). Pojavi se predvsem
problem pridobljenih pravic, saj je lahko v eni drţavi stvarnopravna pravica pridobljena, ko pa stvar
spremeni lego, so lahko v novi drţavi stroţji pogoji za pridobivanje pravic. Načelo pridobljenih pravic
pravi, da mora tudi tuje pravo pravico priznati za pridobljeno.

Enotne rešitve za mobilne konflikte ni, zato se rešujejo kazuistično. Zakon pa lahko reši ta problem:
● z opredelitvijo časa, v katerem se določajo navezne okoliščine. Pri tem je treba upoštevati načelo
   spoštovanja pridobljenih pravic (npr. priposestvovanje: če je prišlo do priposestvovanja v tuji drţavi,
   ki pozna krajši priposestvovalni rok, je to treba priznati tudi pri nas);
● s fikcijo situsa pri premičnih stvareh, ki se prevaţajo (res in transitu): za stvarnopravna razmerja in
   druge pravice na stvareh, ki so v prevozu, se uporabi pravo namembnega kraja (18. člen ZMZPP).
   Ne gre za izjemo od lex rei sitae, ampak le za rešitev, ko lex rei sitae ni navezna okoliščina! Vendar
   pa to ne velja za prevozno ali prodajno pogodbo, ampak le za stvarnopravna vprašanja.

Primer: Ukradejo vagon kavbojk. Postavi se vprašanje, do je bil lastnik kavbojk in kdo zato trpi škodo.
1.) Kraja se zgodi v Trstu. Prodajalec je Italijan, kupec pa Slovenec =>
Po slovenskem pravu lastninska pravica preide z dobavo blaga, po italijanskem pravu pa lastninska
pravica preide s samo sklenitvijo pogodbe. Uporablja se pravo lex rei sitae ter načelo pridobljenih pravic.
V tem primeru je kraja torej v škodo Italijana.
2.) Kraja se zgodi v Sloveniji. Prodajalec je Slovenec, kupec pa Italijan =>
Lastninska pravica v Sloveniji še ni prešla na kupca, saj dobava še ni bil opravljena. Italijan pridobi
lastninsko pravico s prehodom drţavne meje (uporabi se slovensko pravo zaradi načela lex rei sitae). Tu
pa pride do mobilnega konflikta, saj pride s spremembo lege do spremembe pravnega reţima.

3.9.4. NESPREMENLJIVOST STATUTA
Nespremenljivost statuta pomeni sámo upoštevanje v določenem trenutku obstoječih naveznih
okoliščin, ne glede na to, če se le-te kasneje tudi dejansko spremenijo. Lahko gre za določene dogodke
(npr. oseba postane polnoletna, storitev škodnega dejanja) ali za trajnejša pravna razmerja (npr.
premoţenjskopravna razmerja zakoncev ali posvojitveno razmerje). Motivi zakonodajalca za
nespremenljivost statuta so predvsem trije:
● ohranitev določene pravne varnosti, ki naj bi bila opazna tudi navzven;
● zaščita pridobljenih pravnih poloţajev zaradi pravičnosti ali smotrnosti;
● preprečevanje izigravanja zakona z zvijačno spremembo naveznih okoliščin.



                                                                                                        36
3.9.5. INTERLOKALNO PRAVO
Kadar je na območju ene drţave več različnih pravnih ureditev (pravni red te drţave ni enoten), lahko
tudi med njimi pride do kolizij. Za te kolizije običajno veljajo posebna pravila. Najpogosteje se uporablja
izraz interlokalno pravo. Interlokalno pravo določa, katerega od več notranjih pravnih redov je treba
uporabiti.

Kadar je na območju določene drţave več pravnih sistemov (ureditev), nastane vprašanje, katero pravo
je treba uporabiti, če navezna okoliščina odkaţe na pravo te drţave. Med različnimi pravnimi ureditvami
lahko pride do kolizij, za te kolizije pa običajno veljajo posebna pravila. Glede odkaza na večpravno
ozemlje obstajata dve stališči:
● v takšnem primeru je treba v celoti upoštevati tudi notranje kolizijske norme odkazanega prava
    (interlokalno pravo). Interlokalno pravo določa, katero od več notranjih pravnih redov je treba
    uporabiti. Kot tako opravlja na območju ene drţave tisto nalogo, ki jo ima MZP za pravne rede več
    različnih drţav;
● izhajati moramo iz pravnih pravil legis fori in z njihovo pomočjo najti ustrezno materialno pravo.

Interlokalno pravo se obravnava v okviru MZP. Tudi v Jugoslaviji je obstajalo pravo, ki je urejalo kolizije
med pravom posameznih republik. Poleg jugoslovanskega drţavljanstva je bilo uporabljeno še
nacionalno drţavljanstvo. Prevladala je bolj centralistična struja: republiško drţavljanstvo naj se ne
uporabi, saj je 'manj' pomembno kot jugoslovansko - zato se je v interlokalnem pravu uporabljal domicilni
pristop.

Vprašanje je, kakšen je odnos drugih drţav do interlokalnega prava druge drţave - ali dajemo prednost
MZP ali pa normam interlokalnega prava drţave, na uporabo katerega smo z uporabo MZP napoteni:
● prednost se daje normam MZP - sprejeto v Sloveniji in tudi večinsko stališče v primerjalnem pravu
   (če gre za drţavljanstvo, smo napoteni na pravo drţave in ne na neko konkretno pravo drţave -
   interlokalno pravo pride v poštev subsidiarno);
● prednost se daje normam interlokalnega prava.

Pravila interlokalnega prava so:
● zakonsko sprejeta, ali
● se uporabljajo kot običajno pravo.

Pri interlokalnem pravu gre za kolizijo podobnih pravnih redov, zato nam odpade:
● problematika kvalifikacij,
● problematika zavračanja, ter
● subsidiarne navezne okoliščine.

Interlokalno pravo je lahko:
● centralno - predpiše ga zveza, ureditev je enaka za vse;
● v pristojnosti enote, da ga sprejme - podobno kolizijskim normam.
Sodišča znotraj drţave bodo, kadar gre za notranje kolizije, uporabila notranja kolizijska pravila in ne
MZP. MZP ureja razmerja med dvema suverenima drţavama, interlokalno pravo pa med deli ene
drţave.

3.9.6. INTERPERSONALNO PRAVO
Izraz interpersonalno pravo (imenovano tudi interkonfesionalno ali interreligiozno pravo) uporabljamo
takrat, kadar veljajo v drţavi za določene skupine ljudi (npr. glede na raso, pleme, stan ali
veroizpoved) različne pravne ureditve in morajo zato obstajati posebna pravila za reševanje pravnih
razmerij med pripadniki teh skupin. Danes je interpersonalno pravo pomembno predvsem kot
interkonfesionalno pravo. Konfesionalno pravo, ki velja samo za pripadnike določene verske
skupnosti, velja s civilnopravnimi učinki predvsem v islamskih in jugovzhodno azijskih drţavah, pa tudi v
Izraelu, in sicer predvsem v osebnih, druţinskih in dednopravnih razmerjih. Primere interpersonalnega

                                                                                                        37
prava najdemo tudi v Zdruţenih drţavah Amerike, kjer so običaji indijanskih plemen priznani, če niso v
nasprotju s pravom, ki se uporablja v drţavi.

Glede naveznih okoliščin v interpersonalnem pravu je treba poudariti, da je primernejše navezovanje na
osebo. V MZP je namreč bolj preprosto navezovanje na domicil ali prebivališče. Navezovanje na osebo
pomeni iskanje odločilnih izhodišč, po katerih se odloči, katero pravo naj se uporabi:
● origo (pravo krvne skupnosti, plemenske skupnosti ali pripadnost k določenemu socialnemu razredu),
● rojstvo,
● religija,
● asimilacija (običaji in načela, po katerih določena oseba tradicionalno ţivi),
● imatrikulacija (pravo, po katerem je bila oseba imatrikulirana - vpisana),
● narava stvari (kadar ima stvar v verskih skupnostih osebno vlogo).

Podrejeno pa se uporabljajo tudi navezne okoliščine, ki se uporabljajo v MZP, kot so: drţavljanstvo,
prebivališče, bivališče, kraj, kjer je škoda nastala, kraj, kjer se stvar nahaja, in druge.

3.9.7. INTERTEMPORALNO PRAVO
Intertemporalno pravo je tisto pravo, ki pove, katero pravo naj se uporabi, kadar se pravna pravila
spremenijo, pravno razmerje pa je nastalo ţe v času, preden je pričelo veljati novo pravo. Kadar je
zakonodajalec isti določi tudi, kako se uporabi novo pravo.



4. KVALIFIKACIJA

4.1. DEFINICIJA
Kvalifikacija je ugotovitev, da pravno dejstvo kot sestavina ţivljenjskega pojava ustreza nekemu
pravnemu pojmu. Gre za subsumpcijo dejanskega stanu pod pravno normo.
Na kvalifikacijo naletimo ob vsaki uporabi prava: s tem izrazom razumemo izbiro tiste pravne norme, ki
ustreza danemu dejanskemu stanu. Pri kvalifikaciji gre torej za logični proces silogizma, pri katerem je
spodnja premisa konkretni dejanski stan, zgornja pa določba pravnega reda. S kvalifikacijo izvršimo
pravno "diagnozo" ţivljenjskega pojava.

Na poseben obseg problema kvalifikacije naletimo v MZP, ker pride v poštev uporaba pravnih redov
različnih drţav. Pomembna vprašanja nastajajo ob tem, ko različni pravni sistemi:
● isti dejanski stan razvrstijo pod različne pravne pojme - v znanem primeru Bartolo, ki je
    pravzaprav opozoril na problem kvalifikacije, je eno pravo pravico ţene do dela premoţenja umrlega
    moţa kvalificiralo kot premoţenjskopravno razmerje med zakonci, drugo pa kot dednopravno
    razmerje,
● pod istim pojmom razumejo različne dejanske situacije - s sklenitvenim krajem nekateri pravni
    redi razumejo sedeţ ponudnika, drugi pa sedeţ akceptanta.
V teh in podobnih primerih (npr. ali gre za procesni/materialnopravni institut, obligacijski/stvarni institut,
dedno/obligacijsko/premoţenjskopravno vprašanje,..) prihaja do konfliktov med pravnimi redi celo, če so
kolizijske norme identične, saj vsebina pojmov, ki jih takšne norme uporabljajo, ni enaka.

Kvalifikacija se lahko nanaša na pravno razmerje, za katerega moramo poiskati ustrezno kolizijsko
normo (npr. ali gre za dednopravno ali druţinskopravno razmerje), lahko je potrebno kvalificirati navezno
okoliščino, da bi kolizijsko normo lahko uporabili (npr. ugotoviti vsebino pojma prebivališče), če pa pride
do uporabe tujega prava, je treba razmerje kvalificirati tudi zato, da bi to pravo lahko uporabili.

V pravni praksi poznamo različne kvalifikacije, med katerimi je treba omeniti naslednje:
● kvalifikacija pravnih pojmov: o njej govorimo takrat, kadar so pravni pojmi v različnih pravnih redih
   različno kvalificirani. Sklenitev zakonske zveze se npr. pred drţavnim organom šteje za obliko. Po
   grškem pravu pa se je sklenitev zakonske zveze pred verskim organom štela za vsebino, torej za
                                                                                                           38
    substanco, za zakrament. Po 34. členu ZMZPP se pogoji za sklenitev zakonske zveze za vsako
    osebo presojajo po pravu drţave, katere drţavljan je ob sklenitvi zakonske zveze. Gre torej za
    materialne, vsebinske pogoje za sklenitev zakonske zveze. Po 35. členu ZMZPP se za obliko
    zakonske zveze uporablja pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa. Iz obeh kolizijskih norm je
    torej razvidno, da je vsebinske pogoje za sklenitev zakonske zveze treba presojati po nacionalnem
    pravu obeh zakoncev, za obliko pa velja lex loci celebrationis. V danem primeru nastane vprašanje,
    kako kvalificirati pravne pojme, ko npr. oba indicirana pravna reda zahtevata vsak drugačen obseg
    pojma o obliki in vsebini. Pri pripravah mednarodnih konvencij ugotavljajo, da se lahko tudi podobni
    pravni izrazi v različnih pravnih redih razlikujejo (npr. domicil).
    Primer: kvalifikacija časa sklenitve pogodbe je v anglosaškem svetu na podlagi oddajne teorije (mail
    box rule), pri nas pa velja prejemna teorija (Angleţ odda pismo o sklenitvi pogodbe, pismo pa se
    uniči pred prejemom - on bo trdil, da je pogodba ţe sklenjena, mi pa nasprotno).
●   kvalifikacija pravnih institucij: o njej govorimo takrat, kadar so pravne institucije v različnih pravnih
    sistemih različno kvalificirane. Tako se npr. s konsenzom sklenjeni zakon ponekod šteje za zakonsko
    zvezo, drugod pa samo za konkubinat. Prav tako se poligamni zakon v nekaterih pravnih redih šteje
    za veljavnega, drugje pa za neobstoječega. Tudi zunajzakonske zveze vsi pravni redi ne priznavajo.
●   kvalifikacija pravnih vej: pravne institucije raznih pravnih redov se uvrščajo v različne pravne veje.
    Tako se npr. zastaranje v sistemu common law uvršča v procesno pravo, v drugih pravnih redih pa v
    materialno pravo.


4.2. KVALIFIKACIJSKI STATUT
Kvalifikacijski statut je tisti pravni red, ki je odločujoč za kvalifikacijo. Pravni teoretiki so se zavzemali za
različne kvalifikacijske statute: kvalifikacija po lex fori, kvalifikacija po lex causae, kvalifikacija po
primerjalni metodi, funkcionalna (teleološka) kvalifikacija, kvalifikacija v več stopnjah.
Norm o kvalifikaciji v naši zakonodaji še ni, ker še ni dozorelo za uzakonitev. Če bi namreč
zakonodajalec uzakonil en sistem kvalifikacije, bi se lahko ustavil razvoj.

4.2.1 KVALIFIKACIJA PO LEX FORI
V starejši teoriji je bilo prevladujoče mnenje, da je treba kvalificirati po lex fori, torej po pravu sodišča, ki
odloča. Teoretiki so to stališče zagovarjali z dejstvom, da lahko kolizijsko normo uporabimo šele takrat,
ko je kvalifikacija ţe opravljena. To pa lahko predhodno opravimo samo po svojem pravu, torej lex fori.
Kolizijsko pravilo je del tistega prava, v katerega je uvrščeno, je torej del domačega prava, zato so pravni
pojmi, ki jih je treba uporabiti, pojmi njegovega pravnega sistema. Ne morejo se torej uporabiti drugi
pravni pojmi kot tisti, ki jih pozna celotni domači sistem. Pri tujem pravu naj se uporabijo samo njegove
materialnopravne vsebine. Večina teoretikov, ki se zavzema za kvalifikacijo po lex fori, poudarja, da je
treba nepremičnine vendarle kvalificirati po pravu, ki velja na območju, na katerem leţijo, in ne po lex
fori. Največji argument zoper kvalifikacijo po lex fori je, da tuje pravo, ki se uporabi s kvalifikacijami po
lex fori, ni več tisto pravo, na katerega odkazuje kolizijska norma, temveč je neko spremenjeno pravo, ki
se ne more šteti za odkazano pravo.

4.2.2. KVALIFIKACIJA PO LEX CAUSAE (PO ODKAZANEM, INDICIRANEM PRAVU)
Po tej metodi se kvalifikacija opravi po tujem pravu, zatem pa se uporabi domače kolizijsko pravilo.
Običajno je kvalifikacija po lex causae zelo teţavna. Bolj preprosto je takrat, kadar se je v tujem pravnem
redu pojem ţe tako izoblikoval, da ga lahko uporabimo tudi v domačem pravnem redu. Teorija o
kvalifikaciji po lex causae zanemarja dejstvo, da je treba s stališča istega prava obravnavati celotno
pravno normo, s kvalifikacijo vred. Ker je kolizijska norma nedvomno lex fori, ni prav kvalificirati pojme
takšne norme po drugem pravu.
Pri tej kvalifikaciji se vzpostavi začaran krog, saj za kvalifikacijo po normah odkazanega prava (lex
causae) nimamo odkazanega prava, dokler nimamo kolizijske norme. Cigoj pravi, da je ta teorija
neuporabna, ker še ne vemo, kaj je lex causae. Vendar pa imamo nekaj primerov pojmovnega odkaza;
je sicer neuporabna, vendar vabljiva rešitev. Pojmovni, odprti odkaz je, ko je lex causae očitna,
kvalifikacijo po lex causae pa opravimo, ko gre za pojme, za katere je jasno, kam sodijo.

                                                                                                              39
4.2.3. KVALIFIKACIJA PO PRIMERJALNI METODI (TEORIJA AVTONOMNIH POJMOV OZ.
RABELOVA TEORIJA)
Ta metoda se zavzema za pravno primerjavo določenih značilnosti, ki jih morajo vsebovati pravne
institucije v vseh pravnih redih. Ustvariti bi bilo treba neke avtonomne pojme MZP, ki bodo skupni vsem
pravnim redom in kvalificirati po teh avtonomnih pojmih, ne po posameznih pravnih redih. Teorija govori
o avtonomiji MZP in poudarja, da ima večina pojmov nekoliko drugačen pomen, ko gre za mednarodno
pravo, kot pa ga imajo v notranjem pravu.
Praktični ugovor proti tej kvalifikaciji je bil, da pride taka metoda v poštev šele, ko bo opravljena neka
primerjalnopravna študija.
Teoretični ugovori pa so bili, da s tem pravni redi izgubijo svoje posebnosti, saj se bodo njihovi instituti
ob primerjavi z drugimi posplošili. Uporabljeno pravo bi bilo torej uporabljeno brez njegovih značilnosti,
zato ne bi bilo zares tisto pravo, na katerega je odkazala kolizijska norma.

4.2.4. FUNKCIONALNA ALI TELEOLOŠKA KVALIFIKACIJA
Pri tej metodi se funkcija ali namen napotilnega prava v kolizijski normi primerja s funkcijo ali namenom
določenega materialnega pravnega instituta. Gre za nadgradnjo teorije avtonomnih pojmov. Teorija
poskuša poiskati funkcijo in smisel institutov (telos - namen norme). Sodniki ugotavljajo namen,
funkcijo pravne norme in jo tako tudi razlagajo. V primeru Bartolo, kjer je ţena po smrti moţa imela
določene zahtevke, je en pravni red priznaval le premoţenjske zahtevke, drugi pa le dednopravne. Do
problema ne bi prišlo, če bi opravili pravilno kvalifikacijo s pomočjo teleološke razlage, saj vsi pravni redi
preţivelemu zakoncu priznavajo določene pravice, le da pod različnimi imeni. V primeru Bartolo sta oba
pravna reda (šlo je za alţirskega in francoskega) priznavala nek zahtevek, samo ne pod enakim
imenom. Teleološka kvalifikacija pomeni, da če ne najdemo ustreznega instituta, iščemo bistveno
podoben institut v okviru danega prava.
Teleološka kvalifikacija je v novejšem času najbolj sprejeta.

4.2.5. KVALIFIKACIJA V VEČ STOPNJAH (STOPNJEVANA KVALIFIKACIJA)
Kvalifikacija v več stopnjah je metoda, ki poudarja, da je treba pojme vsake pravne norme kvalificirati po
tistem pravu, h kateremu pravna norma spada. Kadar je treba presoditi ţivljenjski pojav s tujo sestavino,
ima sodnik pred seboj na eni strani okoliščine pojava, na drugi strani pa pravne norme.
● prvo pravo, ki ga mora uporabiti, je pravo, h kateremu spada njegovo kolizijsko pravilo, torej lex fori.
    Da kolizijsko pravilo sploh najde, mora kvalificirati okoliščine pojava. Sodnik pozna vsebino pojmov,
    ki jih uporablja njegovo pravo. Iste pojme mora najti tudi v kolizijskih pravilih. Ko ţivljenjski pojav tako
    subsumira pod svoje kolizijsko pravilo, ugotovi navezne okoliščine in na njihovi podlagi odkaz na tuje
    pravo. To pomeni prvo kvalifikacijo oz. kvalifikacijo prve stopnje.
● ko je sodnik na podlagi svoje kolizijske norme in njenega odkaza uporabil tuje pravo, ga mora
    uporabiti tako, kakor velja tam, kjer je območje tega prava (lex causae). Ravnati mora torej tako,
    kakor bi ravnal sodnik, čigar sodišče je na območju tega prava. V tem trenutku mora sodnik pozabiti
    na svojo prvo kvalifikacijo in opraviti novo kvalifikacijo, kvalifikacijo druge stopnje. Le-to opravi s
    pomočjo novega prava. Zopet ima pred seboj dejstva in določene pravne norme. Na tak način
    ugotovi, kako tuje pravo razvršča ţivljenjski pojav pod svoja pravila in pod svoje pravne pojme. Ti so
    lahko drugačni, kot so v njegovem domačem pravu.
● ko sodnik opravi kvalifikacijo druge stopnje, mora še ugotoviti, kakšno je stališče kolizijske norme
    tujega (indiciranega) prava:
     ○ če to pravo zavrača na pravo, ki velja na sedeţu sodišča, torej na prejšnje pravo, ravna sodnik po
         pravilih svojega prava glede zavračanja;
     ○ če pa indicirano pravo zavračanja ne pozna, sodnik ugotovi, ali morda njegovo pravo ne pozna
         kakšnega zadrţka zoper vsebino tujega prava.

Preprost opis faz kvalifikacije v več stopnjah bi bil:
● ţivljenjski pojav (primer);
● primer se kvalificira po lex fori - dobimo 'domačo' kvalifikacijo;
● glede na to 'domačo' kvalifikacijo se najde ustrezno 'domače' kolizijsko pravilo;
● glede na to 'domače' kolizijsko pravilo se ugotovi navezne okoliščine;
                                                                                                             40
●  te navezne okoliščine odkaţejo na neko tuje pravo X;
Končali smo kvalifikacijo prve stopnje.
● glede na tuje pravo X kvalificira ţivljenjski pojav;
Končali smo kvalifikacijo druge stopnje.
● najde se ustrezno kolizijsko normo tujega prava X;
● glede na to tujo kolizijsko normo, se ravna naprej:
  ○ če tuja kolizijska norma zavrača nazaj na 'domače' pravo, se ravna po naših pravilih o
       zavračanju;
  ○ če tuje pravo X (indicirano pravo) zavračanja ne pozna, se ugotovi, ali morda naše pravo ne
       pozna kakšnega zadrţka zoper vsebino tujega prava X, ki naj bi se za obravnavanje razmerja
       sedaj (ker pač ni zavrnilo ne naprej, ne nazaj k nam) uporabilo.

Teorija o kvalifikaciji v več stopnjah upošteva temeljno načelo, da je treba kvalifikacijo opraviti po pravu,
h kateremu pravilo spada. Ker je kolizijska norma del lex fori, je edino pravilno, da sodišče za potrebe
kolizijske operacije kvalificira po svojem pravu. Ko pa kolizijska norma enkrat opravi svojo funkcijo
(odkaţe na pravo, ki ga je treba uporabiti), se odkazano pravo uporabi s svojimi kvalifikacijami vred.
Ta teorija torej zdruţuje kvalifikacijo po lex fori in kvalifikacijo po lex causae.

Teorijo o kvalifikaciji v dveh stopnjah je prevzel prejšnji zakon o mednarodnem zasebnem pravu. 9. člen
je določal, da se pravo tuje drţave uporablja po njegovem smislu in z njegovimi pojmi. Tuje pravo se je
torej kvalificiralo po njegovem smislu in s pojmi, ki so znani v tem tujem pravu. Pravni pojmi, ki jih pozna
domače pravo, se seveda kvalificirajo po domačem pravu. To pomeni, da je sodišče pri uporabi
kolizijskih norm kvalificiralo po domačem pravu, če pa je potem kolizijska norma odkazala na tuje pravo,
se je to uporabilo po njegovem smislu in z njegovimi pojmi. To pravilo je poznalo izjeme:
● iz splošno priznanega načela mednarodnega prava, da drţava suvereno določa, kdo so njeni
    drţavljani, sledi, da pojma drţavljanstva ni mogoče kvalificirati po lex fori.
● podobno velja tudi za navezno okoliščino prava drţavne pripadnosti ladje in letala.
Seveda pa so te izjeme le navidezne oz. pridejo v poštev le, kolikor lex fori dopušča neposredno
kvalifikacijo po lex causae. Tako si naš zakon pridrţuje pravico kvalificirati pojem drţavljanstva oz.
določiti, katero tuje pravo je lex causae v primerih, ko ima oseba dve ali več tujih drţavljanstev. V teoriji
se zastopa tudi stališče, da je treba stvar kvalificirati kot nepremičnino oz. premičnino po pravu kraja,
kjer stvar leţi.
Prejšnji zakon o MZP je nastajal ravno v času, ko je bila na vrhuncu teorija o kvalifikaciji v dveh stopnjah.
Po sprejemu tega zakona pa se je začela uveljavljati teleološka kvalifikacija. Zato ZMZPP ni prevzel
besedila iz 9. člena prejšnjega zakona o MZP in instituta kvalifikacije ne ureja.

Pri kvalifikaciji nastane vprašanje, kako kvalificirati, kadar slovensko pravo kakšnega pravnega instituta
ne pozna (npr. pozakonitev ali ločitev od mize in postelje), ali pa obratno, ko kakšen institut pozna, drugi
pravni redi pa ga ne poznajo (npr. zunajzakonska skupnost). V teoriji zagovarjajo stališče, da je treba v
primeru, ko tuje pravo pozna določen pravni institut, slovensko pa ne, uporabiti tisto kolizijsko
normo, ki v slovenskem pravu velja za podobno pravno razmerje. Za ločitev od mize in postelje se npr.
uporabi kolizijska norma, ki velja za razvezo zakonske zveze. Ko slovensko pravo pozna institut, ki ga
drugi pravni redi ne (npr. zunajzakonska skupnost) - v tem primeru se s tem problemom ubadajo tuji
pravni redi (ki na naš institut naletijo).

(glej tudi Posebni del: obligacijskopravna razmerja): Katero stvar je šteti za nepremičnino, utegne biti
sporno. V teoriji se zavzemajo za to, da bi kvalifikacijo opravili po lex rei sitae in ne po lex fori. V našem
pravu je nepremičnina opredeljena s pomočjo naštevanja: za nepremičnine se štejejo zemljišča, stavbe
in posebni deli stavb. Premične stvari so tiste, ki se dajo prestavljati brez poškodbe svoje tvari z mesta
na mesto; druge stvari so nepremičnine.




                                                                                                           41
4.3. KVALIFIKACIJA NAVEZNIH OKOLIŠČIN
Tudi pri naveznih okoliščinah lahko pride do različne kvalifikacije. Za nekatere navezne okoliščine
pravilo, da naj se kvalificirajo po lex fori, v nobenem primeru ne more priti v poštev. To velja predvsem
za drţavljanstvo in pravo zastave.
● drţavljanstvo - o obstoju, vsebini, pridobitvi in izgubi drţavljanstva lahko odloča samo pravo tiste
   drţave, ki podeljuje drţavljanstvo;
● podobno velja tudi za pravo zastave;
● domicil in sedeţ pravne osebe - običajno velja, da ju je treba presojati lex fori. Velikokrat pa je prav
   domicil ali sedeţ pravne osebe tisto, kar kaţe na neko trajno razmerje med osebo in tem pravnim
   redom, kjer je domicil ali sedeţ. Če iz tega razmerja nastanejo kakšne pravice ali dolţnosti,
   opredeljujemo to razmerje kot pravno razmerje in ga štejemo v pridobljene pravice.
● tudi nepremičnine in premičnine se ne presojajo po lex fori, temveč samo po pravu kraja, kjer leţijo.



4.4. KVALIFIKACIJA IN ZAVRAČANJE
V različnih pravnih redih se lahko iste navezne okoliščine različno kvalificirajo. To se lahko zgodi npr. pri
domicilu, ko indicirano pravo (pravo, ki naj se uporabi), šteje, da ima določena oseba domicil na nekem
drugem pravnem območju, da torej tudi indicirano pravo napotuje naprej ali nazaj. Indicirano pravo lahko
napoti oz. kljub isti navezni okoliščini zavrne na prvi pravni red ali pa napoti na nek tretji pravni red. To
pomeni, da se lahko tudi pri kvalifikaciji naveznih okoliščin srečamo z zavračanjem. V teoriji prevladuje
stališče, da je treba takšne primere obravnavati enako kot druge primere zavračanja.



5. UPORABA TUJEGA PRAVA

5.1. POSEBNOSTI UPORABE TUJEGA PRAVA
Ko kolizijska norma domačega prava napoti na uporabo tujega prava, se postavi vprašanje, kaj tuje
pravo sploh je. Prav gotovo gre za sistem pravnih norm, ki veljajo in učinkujejo na določenem območju.
Tuje pravo lahko obravnavamo kot:
● dejstvo ali
● pravo.
Čiste skrajnosti ni sprejela nobena zakonodaja.

V skladu s pravili procesnega prava je naša teorija zavzela stališče, da je treba tuje pravo obravnavati
kot pravo in ne kot dejstvo. To predvsem pomeni, da tudi glede tujega prava velja načelo iura novit
curia, da torej stranke niso dolţne dokazovati vsebine tujega prava. Odločba, po kateri je bilo tuje pravo
napačno uporabljeno, se ne izpodbija zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, temveč zaradi
nepravilne uporabe materialnega prava. Kvalifikacija tujega prava vpliva tudi na dopustnost pravnih
sredstev.

ZMZPP v 12. členu določa, da sodišče ali drug pristojni organ po uradni dolţnosti ugotovi vsebino
tujega prava, ki ga je treba uporabiti. Pri tem lahko preko zaprosila zahteva obvestilo o tujem pravu od
ministrstva, pristojnega za pravosodje, oz. se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način.
Overjeno javno ali drugo listino pristojnega tujega organa ali ustanove o vsebini tujega prava (certificat
de coutume) lahko predloţijo tudi stranke. Ta listina vsebuje naslov predpisa, datum, tekst, sodno
prakso ter stališča teorije.
V sistemih, kjer tuje pravo obravnavajo kot dejstvo, je njegovo vsebino mogoče dokazovati tudi z
izvedeniškimi mnenji. Naš zakon take moţnosti ni predvidel, čeprav bi bila verjetno koristna.

Kadar sodišče tujega prava ne more ugotoviti, potem v tistih pravnih redih, ki tuje pravo kvalificirajo kot
dejstvo (kjer ga torej morajo dokazovati stranke), sodišče zavrne toţbeni zahtevek. Ker v Sloveniji tujega
prava ne kvalificiramo kot dejstva, strankinega zahtevka iz tega razloga ni mogoče zavrniti, sodišče
mora o njem odločiti. Prejšnji zakon o MZP ni vseboval rešitve za ta problem, stališča teorije pa so bila
                                                                                                          42
različna. Moţne rešitve so bile uporaba sorodnega prava (npr. pravo, ki je bilo zakonodajalcu vzor),
uporaba prava, na katerega kaţe navezna okoliščina najoţje koneksnosti, ali uporaba lex fori. ZMZPP v
4. odst. 12. člena določa, da se v primeru, ko za posamezno razmerje nikakor ni mogoče ugotoviti
vsebine tujega prava, uporabi pravo Republike Slovenije.


5.2. PREDHODNO VPRAŠANJE
Med pomoţne (nesamostojne) kolizijske norme spadajo:
● predhodno vprašanje,
● zavračanje,
● izigravanje prava in
● pridrţek javnega reda.

O predhodnem vprašanju govorimo takrat, kadar je določeno pravno razmerje odvisno od drugega
predhodnega pravnega razmerja.
Vzemimo primer, da je po kolizijski normi lex fori potrebno uporabiti tuje pravo in da gre za primer
dedovanja. Če je potrebno po kolizijski normi uporabiti npr. nemško pravo, je treba najprej (po nemškem
pravu) ugotoviti, kdo so dediči. Če ugotovimo, da so to ţena in otroci, takoj nastopi predhodno
vprašanje, ali so te osebe lahko dejansko dediči, ali je obstajala veljavna zakonska zveza, ali so otroci
zakonski ali nezakonski, ali je bil nezakonski otrok priznan oz. ali ima sploh pravico do dedovanja itd. Ta
predhodna pravna vprašanja pa ne ureja dedni statut, temveč zakonski statut in statut, ki ureja razmerja
med otroci in starši.

Vprašanje je, ali:
● se predhodno vprašanje reši po kolizijski normi lex fori ali po lex causae (to je po tujem pravu, ki ga je
   treba uporabiti, v tem primeru je to nemško pravo), oz.
● bomo predhodno vprašanje navezovali samostojno ali nesamostojno.
Opisani problem predhodnega vprašanja se pojavi samo, če so izpolnjene naslednje predpostavke:
● za rešitev glavnega pravnega vprašanja se mora uporabiti tuje pravo;
● tuje kolizijsko pravo mora za rešitev predvidevati drug pravni red, kot ga predvideva ustrezna
   kolizijska norma foruma;
● materialni pravi obeh pravnih redov, ki naj bi prišla v poštev, se morata med seboj vsebinsko
   razlikovati.

Uveljavili sta se dve stališči:
● da je treba za predhodno vprašanje uporabiti pravila lex causae - zagovarjali razni teoretiki, vendar
    se ni uspešno uveljavilo. Če uporabimo kolizijska pravila lex causae, potem govorimo o
    nesamostojnem navezovanju predhodnega vprašanja. To se opravičuje z naslednjim: če
    kolizijsko pravilo lex fori predvideva uporabo tujega prava, naj bi domači sodnik uporabil to tuje pravo
    tako, kot bi ga uporabil sodnik tuje drţave, torej tudi z vsemi predvidenimi kolizijskimi pravili, tudi
    tistimi, ki se nanašajo na predhodno vprašanje;
● da je treba uporabiti kolizijska pravila lex fori, oz. da naj se za predhodno vprašanje uporabi
    posebno, samostojno navezovanje.
Argument za uporabo samostojnega navezovanja za predhodno vprašanje po kolizijskem pravu foruma
je interes neprotislovne enotnosti domačega pravnega reda, torej domače odločitvene (materialne)
harmonije. Na predhodno vprašanje naj se odgovori enako kot bi se odgovorilo na glavno vprašanje v
postopku pred domačim sodiščem. Primer: če je veljavnost zakonske zveze predhodno vprašanje, gre
za nesamostojno navezovanje. Če pa je to glavno vprašanje gre za samostojno navezovanje.
Predhodno ali glavno vprašanje lahko zaradi različnega navezovanja podata različna rezultata, zato
nekateri zagovarjajo samostojno navezovanje (zaradi notranje harmonije). Nasprotniki pa zagovarjajo
mednarodno harmonijo, ki naj bi se dosegla z nesamostojnim navezovanjem, saj bi se za predhodno
in glavno vprašanje uporabilo isto pravo.


                                                                                                         43
Slabost lex causae je, da bomo imeli za identično procesno vprašanje različne rešitve (glede na to, ali
gre za glavno ali predhodno vprašanje). Za glavno vprašanje se namreč uporabi lex nationalis, za
predhodno pa lex causae.

Cigoj meni, da je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali bo šlo za samostojno ali za
nesamostojno navezovanje (diferencialna metoda). Če je razmerje bolj povezano v domačim pravom,
naj bi se uporabilo samostojno navezovanje, če pa je razmerje bolj povezano z odkazanim pravom, naj
bi se po Cigoju uporabilo nesamostojno navezovanje. Upoštevati pa je treba tudi načelo pridobljenih
pravic.

ZMZPP ni sprejel posebne rešitve oz. posebnega kolizijskega pravila za reševanje predhodnega
vprašanja. V 3. členu je sprejel splošno pravilo, da se v primeru, ko v kolizijskem zakonu ni določbe o
pravu, ki ga je treba uporabiti, smiselno uporabljajo določbe in načela ZMZPP, načela pravnega reda
Republike Slovenije in načela mednarodnega zasebnega prava.

Potrebno je tudi omeniti problematiko delnega vprašanja. V tem primeru se razmerje razkroji na več
enot. Primer: predpostavke za veljavnost pogodb lahko preverjamo z uporabo različnih pravil; za vsak
del pogodbe lahko uporabimo drugo pravo. Upoštevati pa moramo načelo integritete institucij.


5.3. PRILAGAJANJE
Pojem "prilagoditev" uporabljamo za modificirano uporabo nekega pravnega reda v določenem pravnem
razmerju z mednarodnim elementom. Tipičen primer prilagoditve je premostitev nasprotnih rešitev v
pravnih normah, ki jih poznajo različni pravni redi.
Če npr. slovenski kolizijski zakon določa, da se za razvezo zakonske zveze kumulativno uporabi pravo
drţav, katerih drţavljana sta zakonca ob vloţitvi toţbe, ker sta pač drţavljana različnih drţav, se lahko
zgodi, da pravo enega od zakoncev razveze ne pozna, temveč pozna samo ločitev od mize in postelje.
Vprašanje je, ali smemo ločitvene razloge po pravu tega zakonca obravnavati tako, kot po pravu
drugega zakonca, ki pozna razvezo zakonske zveze. Gre za vprašanje prilagoditve. Če takšna
prilagoditev s stališča katerega od obeh indiciranih pravnih redov ne bi bila zdruţljiva, prilagoditev ne bi
bila dopustna. Običajno pa v takih primerih sodišče najde rešitev v modificirani uporabi pravnega reda.
Še en primer je recimo, ko angleški oporočitelj zapusti slovenskim dedičem trust, pri tem pa gre za
institut, ki ga naše pravo ne pozna. Gre za prilagajanje.

Prilagajanje je pomembna metoda v MZP, saj gre za premostitev nasprotnih pravnih rešitev v določenih
pravnih redih. Pri tem se uporabi analitična metoda MZP, po kateri se določen pravni primer dejansko
in časovno razčleni, posamezna vprašanja pa se postavi pod določene pravne rede, tako da se lahko
potem napravi sinteza. Le-ta je seveda v rokah sodnika, ki rešuje spor.

Pravni redi, ki naj se v določenem primeru uporabijo, lahko povzročijo:
● kopičenje pravnih norm: nastane takrat, kadar se sočasno uporabijo različni pravni redi, ki različno
   obravnavajo določeno razmerje;
● pomanjkanje pravnih norm: nastopi npr. v primerih preskrbe vdove, kadar ji po nemški kolizijski
   normi statut učinkov zakonske zveze omogoča samo dednopravne zahtevke, po moţevem
   domovinskem pravu pa lahko nasprotno dednopravni statuti določajo samo premoţenjskopravne
   posledice iz statuta učinkov zakonske zveze.

Pri reševanju problemov prilagajanja ni posebnih pravil; uporabljajo se 4 metode (načini prilagajanja):
● metoda, po kateri se da prednost eni od rešitev, ki v določenem primeru konkurirajo;
● razširitev uporabe določene kolizijske norme na pravno vprašanje, ki je ostalo še odprto;
● modificirana, spremenjena uporaba merodajnega prava - sojenje ex aequo et bono;
● uporaba lex fori.
Pri tem je potrebno paziti na varstvo šibkejše stranke in upoštevati načelo pridobljenih pravic.

                                                                                                         44
5.4. PRIDRŢEK JAVNEGA REDA
Pridrţek javnega reda (5., 100. in 105. člen) je institut, ki sodniku omogoča, da:
● ne uporabi tuje pravne norme;         posledice uporabe
● ne prizna ali izvrši tuje odločbe.    pridrţka javnega reda

Nastanek in razvoj MZP sta pogojena z različnimi materialnopravnimi ureditvami. Te razlike v pravni
nadgradnji temeljijo na različnih druţbenoekonomskih izhodiščih in so lahko bolj ali manj pomembne. Po
kolizijskih pravilih MZP, kakršna veljajo v posamezni drţavi, uporabljajo domača sodišča tuje pravo.
Kolizijska pravila pa so splošne pravne norme in se ne ozirajo na vsebinsko rešitev v tujem pravnem
sistemu. Zato lahko pride do poloţaja, ko tuja pravna norma, ki bi jo sodišče moralo uporabiti na podlagi
svoje lastne kolizijske norme, v temeljih nasprotuje domačemu pravnemu redu. Za takšne primere je
MZP ustvarilo "varnostni ventil" v obliki instituta javnega reda (ordre public). Javni red je danes splošno
priznano obrambno sredstvo proti vdoru tujih idej v domači pravni red, razlog zanj pa so splošni interesi.
Javni red ščiti domače pravo! Kolizijske norme morajo biti nevtralne, izhajajo samo iz MZP in se ne
spuščajo v substanco, vsebinsko ureditev v posameznih pravnih redih.
Poznamo dve gledanji na interpretacijo instituta javnega reda kot izjeme učinkovanja kolizijskega prava:
● v skladu z učenjem germanske teorije (Savigny) je treba institut javnega reda kot izjemo
    učinkovanja kolizijskega prava interpretirati restriktivno ter pri tem upoštevati njegov cilj, t.j. zaščito
    temeljnih ţivljenjskih interesov določene druţbene skupnosti. Javni red je tisto, kar najbolj posega v
    ideale in vrednote;
● zgodovinsko je iz drugačnih postavk izhajala romanska šola, ki je poudarjala načelo teritorialnosti
    nekaterih predpisov in s tem postavila načelo javnega reda kot pravilo. Javni red je enak notranjemu
    redu (ustavna in moralna načela ter kogentni predpisi).

Razmerje med javnim redom in kogentnimi normami: v civilnem pravu velja načelo dispozitivnosti, zato
niso vse kogentne norme norme javnega reda. Javni red je oţji pojem.

Pri nas se je nekoč norma sklicevala samo na ustavna načela (ustave SFRJ) - to smo razlagali z
restriktivnim pojmovanjem javnega reda. Po spremembi sistema se je postavilo vprašanje, kako sedaj
interpretirati; prevladalo je stališče, da je potrebno interpretirati ozko, restriktivno (germanski princip).
Potrebno je upoštevati sodelovanje med drţavami, načelo enotne druţine prav zahodnih drţav (zaščita
zahodnih civilizacij pred vdorom tujih idej).
Na izpitu je Ada ti dve teoriji navedla tudi pri institutu izigravanja zakona (germansko kot manj striktno in
romansko kot zelo striktno)!?!

V teoriji se namesto romanskega principa, ki ni ustrezen, razvije mednarodni javni red. Za mednarodni
javni red je značilna relativnost; njegova vsebina in obseg sta odvisna od tega, kako posamezna druţba
vrednoti lastne interese. Javni red pomeni torej mejo uporabe tujega prava, zato je temeljno vprašanje
opredelitev njegove vsebine. Pravna teorija je skušala definirati javni red z elementi, ki naj ga sestavljajo:
● temelji morale - moralna načela predstavljajo pravičnost, ki izhaja iz osnovnih norm medčloveških
    odnosov;
● temeljna načela prava - mednje spadajo predvsem temeljne človeške pravice ter načela, ki izhajajo
    iz pravnopolitične opredelitve;
● ţivljenjski interesi drţave - so predvsem njeni gospodarski interesi in tisti interesi, ki so politične
    narave ter se nanašajo predvsem na mednarodnopravna razmerja.

V zakonskih tekstih se uporabljajo formulacije javni red ali dobri običaji, temeljna načela mednarodnega
javnega reda, temelji druţbene ureditve, načela druţbene in drţavne organizacije ter javni red, pravni
red itd. V teoriji obstajajo najrazličnejši poskusi naštevanja in sistemizacije predpisov, ki pomenijo javni
red. Glede na relativnost javnega reda je kazuistično naštevanje načel javnega reda nemogoče.
Značilnost javnega reda je namreč njegova dinamičnost in elastičnost.



                                                                                                            45
S pojmom javnega reda se srečamo tudi v notranjem pravu, zato teorija loči:
● notranji, domači javni red (ordre public interne) - tista pravila, ki so kogentne narave in ki veljajo
    samo za domače primere;
● mednarodni javni red (ordre public international) - ni naddrţavni pojav. Gre namreč za ustanovo
    notranjega prava, ki učinkuje v razmerjih z mednarodnim elementom, t.j. v mednarodnem zasebnem
    pravu. Mednarodni javni red so tista pravila, ki so kogentne narave in veljajo tudi za raznopravne
    primere.
Pridrţek javnega reda se nanaša na domači javni red. Ta je v različnih drţavah različen. Sodniku tujega
javnega reda ni treba upoštevati.

Teorija opozarja na različno vlogo javnega reda glede na to, ali gre:
● za nastanek nekega razmerja v domači drţavi ali
● le za priznanje ţe pridobljenih pravic - v tem primeru bo javni red učinkoval mileje, zlasti še, če
    razmerje ob svojem nastanku ni imelo nikakršne vezi z domačim pravom.
Učinke javnega reda je treba torej vrednotiti relativno. Stroţji so pri ustvarjanju pravic in milejši pri
priznavanju pridobljenih pravic. Pogoji za sklenitev zakonske zveze se npr. za vsako osebo presojajo po
pravu drţave, katere drţavljan je ob sklenitvi zakonske zveze. Če sklepata zakonsko zvezo naša
drţavljanka in ţe poročen musliman, katerega pravo dovoljuje poligamijo, naše pravo ne bi smelo
dovoliti sklenitve takšne zakonske zveze zaradi učinka javnega reda. Če pa je bila takšna zakonska
zveza ţe sklenjena v tujini, pa je treba njene učinke priznati tudi v našem pravnem redu.

ZMZPP v 5. členu določa, da se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, ne uporabi, če bi bil
učinek njegove uporabe v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Večina tujih pravnih redov
uvršča pod pojem javnega reda svoja ustavna načela. Tudi prejšnji zakon o MZP je javni red omejeval
na temelje druţbene ureditve, določene v ustavi SFRJ, kar je bilo razumljivo, glede na to, da je prejšnja
ustava poleg ustavne materije pokrivala in reševala tudi druga vprašanja. Ker se slovenska ustava
omejuje na bolj ali manj ozka ustavna vprašanja, je treba pojem javnega reda iz 5. člena ZMZPP
razlagati širše. Ekstenzivna interpretacija javnega reda vključuje:
● ustavni red;
● temeljna izhodišča slovenskega pravnega reda (temeljna načela, ki izhajajo iz zakonov);
● moralna načela;
● vitalne interese drţave.
Kot ustavne temelje druţbene ureditve je treba šteti tudi načelna izhodišča ustavnih zakonov. Kaj
dejansko je javni red pa bo morala ugotavljati praksa v vsakem konkretnem primeru.

Glede na to, da javni red izključi uporabo norme odkazanega prava, nastane pravna praznina in
ugotoviti je treba, po katerem pravu bomo razmerje presojali. Teorija zastopa v tem primeru dve stališči:
● po prvem pride v poštev uporaba lex fori,
● po drugem pa je izključena samo uporaba posamične norme tujega prava, zato naj se razmerje reši
    po drugih splošnih normah odkazanega prava.
Formulacija 5. člena ZMZPP ne govori o neuporabi tuje pravne norme, temveč o neuporabi tujega prava,
iz česar lahko sklepamo, da je zakonodajalec ţelel izključiti uporabo tujega prava v celoti. Zaradi pravne
varnosti bo zato najprimernejša odločitev za lex fori.

Teorija loči:
● negativni (izključitveni) učinek javnega reda (obravnava ga 5. člen ZMZPP) - izključitev uporabe
    tujega prava, če bi bila takšna uporaba neprimerna (če kolizijska norma pripelje do nevzdrţnosti!).
● pozitivni učinek javnega reda - dajanje prednosti domačemu pravu; primeri neposredne uporabe
    domačega prava. Tu ne potrebujemo posebne, izrecne opredelitve dvostranskih zadrţkov v zakonu.
Del teorije sicer poudarja, da teh vprašanj ne moremo uvrščati pod pojem javnega reda in jih obravnava
bodisi v okviru naveznih okoliščin (npr. lex rei sitae za nepremičnine) bodisi v okviru pravil o neposredni
uporabi domačega prava. Komentatorji prejšnjega zakona o MZP pa so mnenja, da je treba tudi te
primere obravnavati s stališča javnega reda, zlasti glede na namen norm, in upoštevati, da gre za
razširjanje pojma javnega reda, kadar specifična razmerja zahtevajo intenzivnejše varstvo.
                                                                                                        46
Javni red se upošteva tudi pri priznanju tujih sodnih odločb. Tu se sicer upoštevajo predvsem procesni
vidiki: ali so bila v postopku spoštovana temeljna procesna načela. Edina materialna predpostavka za
priznanje tuje sodne odločbe je skladnost z našim javnim redom. Gre za refleksni učinek javnega
reda, saj je njegova primarna naloga na kolizijskem področju.



6. IZIGRAVANJE ZAKONA V MEDNARODNEM ZASEBNEM PRAVU
Francosko kasacijsko sodišče je leta 1878 obravnavalo primer, ko je kneginja Bauffremont zahtevala
ločitev od mize in postelje, saj francosko pravo takrat še ni poznalo razveze zakonske zveze. Ker njena
zakonska zveza na tak način ni bila razvezana in se ni mogla ponovno poročiti, se je zato preselila v
Nemčijo in tam z naturalizacijo pridobila nemško drţavljanstvo. Tako je kot Nemka dosegla razvezo
zakonske zveze, nakar se je v Berlinu poročila z romunskim knezom. Francosko sodišče je kasneje
odločilo, da je njena razveza neveljavna in da tudi nova zakonska zveza ne more biti veljavno sklenjena.
Francosko sodišče je še menilo, da ima kneginja še vedno francosko drţavljanstvo, saj je novo
drţavljanstvo pridobila samo zato, da bi izigrala francoski zakon (čeprav pridobitev drţavljanstva ni bila
protipravna).

Izigravanje zakona pomeni ravnanje v skladu s črko zakona, vendar v nasprotju z namenom zakona.
Fraus omnia corrumpit - izigravanje vse pokvari.
Do izigravanja prihaja v praksi najpogosteje na področju statusnega prava fizičnih in pravnih oseb, ni
pa izključeno tudi na drugih pravnih področjih.
Ne štejemo za izigravanje zakona sprememb naveznih okoliščin, doseţenih na nedopusten način, ker
gre v teh primerih za neposredno kršitev prava, zaradi česar je takšno ravnanje podvrţeno sankcijam
nedopustnosti po notranjem pravu. O izigravanju zakona lahko govorimo le v primerih, kadar stranki
navezno okoliščino spremenita na formalnopravno pravilen način. Gre za navidez pravilno uporabo
zakona, vendar v nasprotju z njegovim namenom. Tako kakor javni red pomeni tudi institut izigravanja
zakona način varstva določenega pravnega reda.

Ločimo:
● neposredno (direktno) izigravanje zakona - kadar stranke umetno spremenijo navezno
   okoliščino, da bi izključile uporabo indiciranega prava. Uporablja se zlasti na druţinskopravnem
   področju (domicil, drţavljanstvo) ter za premičnine (ne pa za nepremičnine);
● posredno (indirektno) izigravanje zakona - ko stranka spremeni pristojnost sodišča, tako da jo to
   pripelje do ţelenega prava. Posredno izigravanje se redkeje uporablja.
Govorimo tudi o nepravem izigravanju, kadar je sprememba navezne okoliščine le navidezna (Cigoj
pravi, da niti ni potrebno govoriti o izigravanju).

Da gre za izigravanje zakona sta potrebna dva elementa:
● objektivni element (corpus) - dejanska sprememba navezne okoliščine, ki je spremenljiva po volji
   stranke;
● subjektivni element (animus) - namen izogniti se določbam prava, ki bi ga sicer bilo treba
   uporabiti.

Po francoski teoriji sta 2 pogoja za izigravanje zakona:
● kadar pride v poštev kolizijska norma, na katero stranki lahko vplivata;
● stranki imata namen, da se izogneta kogentnim normam, in sicer kogentnim normam domačega
    prava (problem: izključni namen je teţko dokazati).
Obstaja pa tudi druga teorija, saj so številni pomisleki, ki letijo na problem dokazovanja namena,
animusa in na problem celotne spremembe statusa (na ta dva problema je pri nas opozarjal Cigoj). Cigoj
ni bil naklonjen institutu izigravanja zakona iz 2 glavnih razlogov:
● sprememba drţavljanstva ni enostavna;
● teţko je dokazati, da je oseba spremenila drţavljanstvo samo z namenom izigravanja zakona.


                                                                                                       47
Pomisleki so tudi, da kolikor več imamo takih odstopanj, toliko bolj je poseţeno v pravno varnost
(izigravanje zakona ogroţa pravno varnost).
Francosko pravo razširja domet uporabe javnega reda, v smislu, da se ne uporablja ta institut samo v
njegovem prvotnem smislu (institut za varovanje domačega prava), ampak tudi takrat, kadar se stranki
hočeta izogniti kateremukoli pravnemu redu (in ne le domačemu).

V teoriji poznamo 2 vrsti sprememb naveznih okoliščin:
● resnična sprememba navezne okoliščine - npr. v primeru, ko stranka spremeni drţavljanstvo. S
    spremembo drţavljanstva stranka ne spremeni samo navezne okoliščine in ta način izigra zakon,
    temveč v celoti spremeni svoj pravni poloţaj. Z novim drţavljanstvom pridobi novo vez z novo
    drţavo, s tem pa nove pravice in dolţnosti;
● navidezna sprememba navezne okoliščine - ko npr. stranka spremeni svoj domicil, vendar nima
    namena, da bi na tem novem kraju tudi dejansko ţivela.

Pri izigravanju zakona je potrebno opozoriti na načelo o restriktivni interpretaciji izjem.

Stališča glede utemeljenosti instituta in fraudem legis agere so različna. Načeloma ga odklanjata
nemška in angloameriška teorija in praksa z utemeljitvijo, da je te primere mogoče reševati s pomočjo
načel javnega reda. Dokaj dosledno pa ustanovo frauduloznosti zagovarjata italijanska in francoska
judikatura, ki ju podpira tudi teorija. V zakonodajah so določbe o izigravanju zakona redke. Cigoj je
mnenja, da je treba spremembo navezne okoliščine in učinke tega ravnanja presojati v zvezi s celotnim
poloţajem stranke po spremembi, pri čemer je treba upoštevati zlasti naravo in pomen izključenih norm,
še posebej pa okoliščino, ali gre za norme, ki sodijo v javni red.

Prejšnji zakon o MZP se je pridruţil stališču, po katerem sta javni red in izigravanje zakona dva različna
instituta in je zato uzakonil oba (4. in 5. člen). Ob uporabi instituta izigravanja zakona je moralo sodišče
strankam dokazati namen izognitve domačemu pravu kot enega od elementov frauduloznosti. Pri tem je
moralo ugotavljati, ali je šlo za navidezno ali resnično spremembo navezne okoliščine. Če je bila
sprememba resnična in je imela za stranko tudi druge (neugodne) posledice, je bilo o namenu teţko
govoriti. Če pa resnična sprememba navezne okoliščine ni vplivala na siceršnji pravni poloţaj stranke, je
bilo treba presoditi, ali je bila zaradi strankinega ravnanja izključena kakšna od temeljnih pravnih norm.
Uporaba ustanove izigravanja je bila umestna samo v tem primeru in pa seveda takrat, kadar je bila
sprememba navezne okoliščine le navidezna in zato nedopustna.

Institut izigravanja zakona je bilo treba obravnavati v skladu s celotnim zakonom in njegovimi načeli. Pri
tem je bilo treba upoštevati, da je zakonodajalec dokaj ozko opredelil pojem javnega reda, s čimer je
nakazal, kako je treba vrednotiti razmerje med domačim in tujim pravom. Poleg tega je zakon za
pogodbena razmerja uvedel avtonomijo strank, ki je ne omejuje s koneksnostjo, kar je pomenilo, da ni
postavljal lex fori kot najprimernejšo navezno okoliščino. Pri izigravanju zakona je treba opozoriti tudi na
načelo o restriktivni interpretaciji izjem.

V teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali prepoved izigravanja zakona ščiti samo domače ali tudi
tuje pravo. V prejšnji ureditvi naj bi imel zakonodajalec v mislih samo domače materialno pravo, zato je
bila primerna uporaba tega prava kot subsidiarnega pravnega vira, kadar je institut izigravanja zakona
povzročil neupoštevanje umetno ustvarjenih naveznih okoliščin. V novejših ureditvah pa bi se lahko
upoštevala tudi zaščita tujega prava.

Medtem ko germanska praksa meni, da je institut izigravanja zakona nepotreben, ga romanska
teorija zagovarja.
Argumenti proti ureditvi instituta izigravanja zakona so:
● poseganje v pravno varnost;
● teţka dokazljivost;
● stranki običajno teţita k uporabi naprednejšega prava;
● če stranki doseţeta uporabo prava na neprimeren način, lahko uporabimo institut javnega reda;
                                                                                                         48
●   enake učinke lahko doseţemo tudi s teleološko interpretacijo.
Izigravanje zakona zato ni potrebno opredeliti kot samostojen pravni institut, saj ima pogosto pozitivne
učinke (ko npr. stranki uporabita naprednejše pravo). Če pa to pripelje do vprašljivih ravnanj, imamo na
voljo pridrţek javnega reda.
Germanska teorija poudarja, da je izigravanje zakona manjše zlo kot kršitev pravne varnosti, do
katere lahko pride, če ne upoštevamo ravnanja strank.

ZMZPP je opustil ureditev instituta izigravanja zakona, ker je prevladalo stališče, naj se v takih primerih
uporabi:
● institut javnega reda (ki ni več omejen samo na ustavni red);
● specialne klavzule o raznih pridrţkih.
Tudi posamezne kolizijske norme so oblikovane tako, da upoštevajo institut izigravanja zakona.

Slovenija se je torej pridruţila tistim ureditvam, ki pravijo, da je izigravanje zakona manjše zlo (prej smo
imeli normo o izigravanju in smo morali vedno sankcionirati, sedaj pa norme nimamo več in
sankcioniramo samo, kadar gre za hudo kršitev zakona - za očitno izigravanje zakona). Bliţe je torej
germanskemu krogu.

V primerih, ko si lahko stranke same izberejo pravo, o izigravanju zakona seveda ne moremo govoriti.
Izigravanje zakona bi bilo moţno, če bi šli stranki sklenit pogodbo v tujino in bi s tem pripeljali tuj element
v pogodbeno razmerje. Vendar v tem primeru ne gre za načelo avtonomije, temveč za spremembo
navezne okoliščine.

Primer izigravanja pri nas: Stanovanjski zakon - namen lastninjenja je bil, da imetniki stanovanj pridobijo
lastninsko pravico na stanovanjih, ki so bili prej v druţbeni lasti. Ta stanovanja pa so se lahko prodajala
naprej, vendar je bil predviden zelo visok davek. Ljudje so to izigravali z darilnimi pogodbami; stanovanje
so z darilno pogodbo prenesli na osebo iz prvega dednega reda, nato pa so ga prodali po trţni ceni. Šlo
je za izigravanje na podlagi materialnega zakona.



7. VZAJEMNOST IN RETORZIJA

7.1. VZAJEMNOST
Vzajemnost je medsebojna odvisnost ravnanja: kakor ti meni, tako jaz tebi. V meddrţavnem razmerju
govorimo o vzajemnosti, kadar si drţava določi pravilo, da bo njeno stališče odvisno od stališča druge
drţave.
Pri kolizijskih normah se vzajemnost ne zahteva, saj bi to pomenilo, da so vse norme med seboj enake.
Izhodišče za kolizijske norme je primernost in ne vzajemnost.
Vzajemnost oz. recipročnost se uporablja:
● pri pravu tujcev - največ se tu uporablja (npr. pridobitev lastninske pravice na nepremičninah);
● pri ugotavljanju pridobljenih pravic;
● v mednarodnem procesnem pravu - 51. člen npr. ZMZPP določa: če je v tuji drţavi v sporih zoper
    slovenske drţavljane po kriterijih o pristojnosti, ki jih ne vsebujejo določbe o pristojnosti slovenskih
    sodišč, pristojno tuje sodišče, so ti kriteriji podlaga za pristojnost slovenskih sodišč v tistih sporih, v
    katerih je toţenec drţavljan te tuje drţave. Gre za vzajemno pristojnost za toţbe zoper tuje
    drţavljane - forum retorsionis;
● pri priznanju tujih sodnih odločb je eden od pogojev za priznanje vzajemnost (zadošča ţe
    dejanska vzajemnost). Tuja sodna odločba pa se ne prizna, če bi bil njen učinek v nasprotju z javnim
    redom;
● vzajemnost je eden od pogojev za prekinitev postopka, kadar teče pred tujim sodiščem postopek v
    isti zadevi in med istima strankama (litispendenca) - 88/1 (3).



                                                                                                            49
Vzajemnost običajno delimo po:
● vsebini - po vsebini delimo vzajemnost na:
    ○ formalno vzajemnost - o formalni vzajemnosti govorimo takrat, kadar imajo tujci enake pravice
        in dolţnosti kot domačini: tuji in domači drţavljani so izenačen;
    ○ materialno vzajemnost - o materialni vzajemnosti pa govorimo takrat, kadar se tujcu priznajo
        samo tiste pravice, ki se domačinu priznajo v njegovi (tujčevi) drţavi.
    O tem, ali je vzajemnost formalna ali materialna, moramo sklepati iz vsebine predpisa;
● načinu določitve, nastanka - glede načina določitve poznamo:
    ○ avtonomno vzajemnost - o avtonomni vzajemnosti govorimo takrat, kadar drţava sama s
        svojim predpisom določi vzajemnost (zakonita vzajemnost) ali pa jo izkaţe z dejanskim
        priznavanjem (dejanska vzajemnost);
    ○ diplomatsko vzajemnost - o diplomatski vzajemnosti pa govorimo takrat, kadar je določena z
        mednarodno pogodbo.

Sodišče ugotavlja obstoj vzajemnosti po uradni dolţnosti in je tujcu ni potrebno dokazovati.


7.2. RETORZIJA
Z retorzijo se domače pravo prilagodi tuji, za tujca manj ugodni pravni normi.
Če namreč drţava poprej ne ugotavlja, ali vzajemnost obstaja ali ne, lahko določi, da se tujci
obravnavajo enako kot domačini.
Če pa ugotovi, da se obravnavajo njeni drţavljani v tujini slabše, izda akt, po katerem se drţavljani te
tuje drţave obravnavajo enako, kakor tuja drţava obravnava tujce na svojem območju.

Če gre za retorzijsko pravo, lahko določimo pristojnost izven vseh pravil in kriterijev. V ZMZPP naj bi bil
primer retorzije 51. člen (Cigoj).



8. TEORIJA O PRIDOBLJENIH PRAVICAH
Za pridobljene pravice štejemo tiste, ki izhajajo iz pravnih razmerij:
● ki so nastala na določenem pravnem območju;
● kasneje pa je za presojo teh pravic postalo odločujoče pravo drugega območja, s katerim je prišlo
   določeno pravno razmerje v stik.

Pri pridobljenih pravicah gre torej za pravice, ki so bile pridobljene po določenem tujem pravu. Novo
pravo lahko v tujini nastalo pravno razmerje:
● prizna takšno, kakršno je;
● lahko ga spremeni;
● lahko pa priznanje v tujini nastalega pravnega razmerja popolnoma odkloni.
Kakšna je odločitev novega prava, je odvisno od tega, kako to pravno razmerje posega v domači pravni
red. Lahko se zgodi, da domači pravni red določenih institutov sploh ne pozna ali pa jih pozna v drugačni
vsebini.

Vprašanje je, ali se lahko v tujini pridobljene pravice presojajo s stališča javnega reda. Cigoj poudarja, da
v praksi obstaja načelo, da se v tujini pridobljene pravice vendarle priznajo. Kot primere, ko se v tujini
pridobljena pravica prizna, bi lahko prišteli naslednje:
● pridobitev pravne in poslovne sposobnosti,
● priznanje očetovstva,
● veljavnost oporoke.
Obstajajo tudi primeri, ko se pravno razmerje, ki je nastalo v tujini, prilagodi novemu pravnemu redu.
Tako pravno razmerje dobi v novem pravnem redu novo vsebino.



                                                                                                          50
III. MEDNARODNA PRISTOJNOST

1. SPLOŠNO

Tudi pri mednarodni pristojnosti uporabljamo navezne okoliščine in pri tem izhajamo iz načel. Vendar je
razlika s kolizijskimi normami:
● sodobna kolizijska pravila so večstranska, upoštevajo se vsi pravni redi;
● norme o mednarodni pristojnosti pa so vedno enostranske - mi lahko določamo samo, kdaj je
    pristojno naše sodišče (ko gre za pristojnost, je ne moremo predpisovati tujim organom, pač pa le
    našim). Za naša sodišča lahko predpišemo katero pravo bo sodnik uporabil.

V svetu so uveljavljeni 3 sistemi ureditve mednarodne pristojnosti (izhodišča za mednarodno
pristojnost):
● pristojnost po prebivališču toţenca - gre za teritorialni princip, ki temelji na načelu actor sequitur
    forum rei, po katerem mora toţnik poiskati toţenca pri sodišču njegovega prebivališča. Toţnik je
    namreč tisti, ki ţeli doseči spremembo v obstoječem pravnem redu, zato mora sprejeti pristojnost
    sodišča, ki je bolj ugodno za nasprotno stranko. Uveljavljen je v nemškem pravu in pravnih redih, ki
    so se razvili pod njegovim vplivom; tudi pri nas.
● pristojnost po drţavljanstvu strank - temelji na načelu personalnosti oblasti (personalni princip):
    drţava lahko izvršuje jurisdikcijo nad vsemi svojimi drţavljani, ne glede na to, kje so. To načelo je
    najbolj dosledno uveljavljeno v francoskem pravu, kjer velja pravilo, da lahko francoski drţavljan
    vedno toţi ali je toţen v Franciji.
● pristojnost na podlagi osebne vročitve v drţavi foruma - temelji na načelu teritorialnosti oblasti,
    po katerem lahko drţava izvršuje jurisdikcijo samo nad tistimi osebami, ki so dejansko prisotne v
    drţavi, tako da jim je v njej mogoče izročiti poziv na sodišče. Ta sistem mednarodne pristojnosti velja
    v anglosaškem pravu.

V 3. poglavju ureja ZMZPP mednarodno pristojnost slovenskih sodišč in drugih organov. Pri tem gre
predvsem za mednarodno pristojnost:
● v pravdnem postopku;
● v nepravdnem postopku;
● pa tudi za pristojnost nekaterih drugih organov za reševanje zadev, ki jih ureja ZMZPP. Pristojnost
   drugih organov pride v poštev pri urejanju tistih zadev, ki so včasih spadale v civilno pravo v
   klasičnem pomenu besede, v zadnjem času pa se vse bolj uporablja druţbena skrb pri urejanju teh
   področij, še zlasti če gre za varstvo otrok ali oseb, ki niso sposobne same skrbeti za svoje koristi.
   Nekatere od teh zadev se ne obravnavajo več v nepravdnem postopku, temveč pred organi
   socialnega skrbstva.

Razlika: norme o mednarodni pristojnosti in norme o krajevni pristojnosti
Pravila o mednarodni pristojnosti se (nasprotno od pravil o stvarni, krajevni in funkcionalni pristojnosti, ki
nam povejo, katero sodišče je konkretno pristojno za sojenje) nanašajo na pristojnost sodnega sistema
neke drţave kot celote v razmerju do sodnih sistemov drugih drţav. V tem smislu pomeni mednarodna
pristojnost enega od vidikov absolutne pristojnosti (sodnosti, podsodnosti, jurisdikcije), ki pomeni
pristojnost sodišč na sploh, v razmerju do vseh drugih domačih in tujih organov.
Zakon o pravdnem postopku ne vsebuje več posebnih pravil za mednarodno pristojnost, temveč v 29.
členu postavlja splošno pravilo, po katerem je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar je njegova
pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo,
ali kadar ta pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti.

Pri vprašanju mednarodne pristojnosti ne gre za takšno mednarodno pristojnost, ki bi bila ustanovljena z
mednarodnimi akti. Njena podlaga je notranja zakonodaja. Vsaka drţava oblikuje svoja pravila, pri tem
pa mora upoštevati:
● lastne interese - določena razmerja so za drţavo tako pomembna, da jih ne more prepuščati
                                                                                                           51
    jurisdikcijam tujih drţav (npr. nepremičnine);
●   interese mednarodnega sodelovanja - če si drţava pridrţi izključno pristojnost, mora to priznavati
    tudi drugim drţavam;
●   interese strank - predvsem v omogočanju pravnega varstva (zato se daje pristojnost domačega
    sodišča, če ni mogoča drugačna rešitev)
●   ekonomičnost - postopki naj bodo učinkoviti in hitri.

Norme o mednarodni pristojnosti ne morejo določiti pristojnosti kakšnega tujega sodišča. Pristojnost
tujega sodišča lahko določi le pravo te tuje drţave. Domače norme o mednarodni pristojnosti lahko
določijo le to, kdaj so pristojna slovenska sodišča oz. kdaj niso. Norme o mednarodni pristojnosti so pri
nas izpeljane iz norm o krajevni pristojnosti (domicil toţenca). Nanje pazi sodnik ves čas postopka po
uradni dolţnosti (krajevno pristojnost je mogoče ugovarjati le do začetka glavne obravnave). Ko se pred
sodnikom pojavi razmerje s tujim elementom, mora torej:
● najprej ugotoviti, ali je pristojen po pravilih ZMZPP,
● potem pa je treba ugotoviti še krajevno pristojnost.

Na mednarodno pristojnost mora sodišče paziti po uradni dolţnosti. Sodišče vedno uporabi lastno
procesno pravo.



2. NAČELA NA PODROČJU DOLOČANJA MEDNARODNE PRISTOJNOSTI

1. NAČELO AVTONOMIJE STRANK
Načelo avtonomije se pri pristojnosti kaţe v svobodi strank pri derogaciji (izključitvi pristojnosti) in
prorogaciji (izbiri sodišča), če so izpolnjeni določeni pogoji. Stranke se lahko dogovorijo o pristojnosti
tujega sodišča, če:
● je vsaj ena od njiju tuj drţavljan;
● če ne gre za spor, za katerega bi bilo izključno pristojno slovensko sodišče;
● če ne gre za spore iz razmerij s potrošniki in iz zavarovalnih razmerij, če ima potrošnik oz.
    zavarovanec, ki je fizična oseba, stalno prebivališče v Sloveniji.

2. NAČELO TERITORIALNOSTI IN NAČELO PERSONALNOSTI OBLASTI
Načelo teritorialnosti oblasti pomeni, da drţava izvaja jurisdikcijo nad vsemi subjekti in stvarmi, ki se
nahajajo na njenem ozemlju.
Načelo personalnosti oblasti pa pomeni, da drţava izvaja jurisdikcijo nad svojimi drţavljani, ne glede na
to, kje so oni oz. kje je predmet spora. Pri tem je vidna vzporednost s principom drţavljanstva pri
kolizijskih pravilih.
Drţave, ki imajo veliko tujcev, navadno uporabljajo načelo teritorialnosti. Drţave navadno ţelijo čim širšo
oblast.
Pri nas prevladuje načelo teritorialnosti, ki je zlasti pri osebnostnih razmerjih dopolnjeno z načelom
personalnosti, kot navezna okoliščina pa prevladuje domicil.

3. NAČELO ENOTNOSTI OZ. NEENOTNOSTI (RAZLIČNOSTI) NAVEZNIH OKOLIŠČIN
Načelo enotnosti naveznih okoliščin pomeni, da so iste okoliščine, ki vplivajo na izbiro prava, odločilne
tudi za določitev pristojnosti. To načelo pride do izraza predvsem pri nepremičninah.
Za določitev pristojnosti mora biti vedno neka podlaga, zveza (nobena drţava si ne sme v pretirani meri
lastiti pristojnosti). Forum rei sitae in lex rei sitae sta enaka za določitev pristojnosti in za določitev prava.
Enotno navezovanje je tudi pri deliktnem navezovanju (forum loci delicti in lex delicti commisii) - vendar
so ta enotna navezovanja izjeme.
Ko določamo navezne okoliščine za pravo, ki naj se uporabi, izhajamo iz načela pravičnosti in
koneksnosti, iščemo torej pravilno pravo. Pri določanju pristojnosti pa je treba upoštevati načelo
ekonomičnosti, oportunosti in hitrosti postopka. Zato pri nas prevladuje načelo neenotnosti
naveznih okoliščin.

                                                                                                               52
4. NAČELO ENAKOPRAVNOSTI PRED SODIŠČEM
Tudi tujcem mora biti zagotovljen pristop k sodišču (ter razne ugodnosti), vendar pa je tu treba
upoštevati tudi načelo vzajemnosti.

5. NAČELO PRIDOBLJENIH PRAVIC
Kar je priznano v pravnem redu ene drţave, naj bo priznano tudi v drugih pravnih redih. To načelo je
vodilo pravnih sistemov pri priznavanju tujih sodnih odločb. V kolikšni meri in na kakšen način pride do
priznanja tujih sodnih odločb, je odvisno od posamezne drţave. Naš pravni red zahteva pri priznavanju
tujih sodnih odločb le preverjanje:
● najnujnejših procesnih predpostavk in
● ene materialne predpostavke: skladnost z javnim redom.



3. SPLOŠNA IN SUBSIDIARNA PRISTOJNOST
Ločimo:
● splošno pristojnost v zadevah s tujim elementom (48/1 ZMZPP) - slovensko sodišče je pristojno, če
   ima toţenec stalno prebivališče oz. sedeţ v Sloveniji;
● subsidiarno pristojnost (48/2 ZMZPP) - če ima toţenec začasno prebivališče v RS in nima
   stalnega prebivališča niti v Sloveniji niti v kakšni drugi drţavi.

ZMZPP vsebuje v 1. odst. 48. člena splošno pravilo o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč, po
katerem je slovensko sodišče pristojno za sojenje, kadar ima toţenec stalno prebivališče oz. sedeţ v
Republiki Sloveniji (splošna pristojnost). Zakon nato ureja mednarodno pristojnost za posamezne vrste
sporov, ki je v nekaterih primerih izključna, sicer pa izbirna. V 48. členu ZMZPP je urejena splošna
pristojnost v zadevah s tujimi elementi, medtem ko so v nadaljnjih členih predvidene še posebne
navezne okoliščine za posamezne zadeve.

V 2. odst. 48. člena je predvidena subsidiarna pristojnost po začasnem prebivališču toţenca v
drţavi: če toţenec nima stalnega prebivališča niti v Sloveniji niti kje drugje, je pristojno slovensko
sodišče, če ima toţenec začasno prebivališče v Sloveniji.

V 3. odst. pa ureja zakon splošno pravilo o mednarodni pristojnosti sodišč v nepravdnih zadevah: če z
ZMZPP ni določeno drugače, je za odločanje v nepravdnem postopku pristojno naše sodišče, kadar ima
oseba, zoper katero je vloţen zahtevek, stalno prebivališče oz. sedeţ v naši drţavi. Kadar sodeluje v
postopku ena sama oseba, je odločilno njeno stalno prebivališče oz. sedeţ. V nepravdnem postopku se
obravnavajo:
● osebna stanja;
● druţinska razmerja;
● premoţenjska razmerja;
● zadeve, za katere tako določa zakon;
● tudi zadeve, za katere zakon sicer izrecno ne določa, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, če
    jih glede na njihovo naravo ni mogoče obravnavati v kakšnem drugem postopku.
Poleg splošnega pravila o mednarodni pristojnosti v nepravdnem postopku vsebuje zakon še posebna
pravila o mednarodni pristojnosti v nekaterih statusnih in druţinskih zadevah, za zapuščinski postopek
ter za razglasitev pogrešanca za mrtvega in dokazovanje smrti.

O materialnem sosporništvu govorimo, kadar so sosporniki glede na predmet spora v pravni skupnosti
ali kadar se njihove pravice ali obveznosti opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Če je z isto toţbo
toţenih več oseb, ki so materialni sosporniki, lahko pristojnost slovenskega sodišča temelji tudi samo na
stalnem prebivališču oz. sedeţu enega izmed toţencev v naši drţavi (49. člen ZMZPP). Če sta z
isto toţbo toţena glavni dolţnik in porok, je slovensko sodišče pristojno tudi takrat, kadar je pristojno
za toţbo proti glavnemu dolţniku. Slovensko sodišče je pristojno tudi za nasprotno toţbo, če je
zahtevek nasprotne toţbe v zvezi s toţbenim zahtevkom.

                                                                                                       53
4. PROROGATIO FORI
52. člen ZMZPP ureja prorogacijo mednarodne pristojnosti in prorogacijo slovenskega sodišča.
Prorogacija mednarodne pristojnosti - stranki se smeta sporazumeti o pristojnosti tujega sodišča le, če:
● je vsaj ena od njiju tuj drţavljan ali pravna oseba s sedeţem v tujini;
● ne gre za spor, za katerega je po določbah ZMZPP ali drugega zakona izključno pristojno slovensko
    sodišče;
Prorogacija slovenskega sodišča - stranki se smeta sporazumeti o pristojnosti slovenskega sodišča, če:
● je vsaj ena drţavljan Slovenije ali pravna oseba s sedeţem v Sloveniji.

Prorogacija bodisi tujega bodisi slovenskega sodišča pa ni dopustna, kadar gre za spore iz statusnih
ali druţinskih razmerij (zakonski spori, ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva, varstvo in vzgoja otrok,
zakonsko preţivljanje otrok, odvzem ali vrnitev roditeljske pravice).
Prorogacija tujega sodišča prav tako ni moţna v sporih iz razmerij s potrošniki in v sporih iz
zavarovalnih razmerij, če ima potrošnik oz. zavarovanec, ki je fizična oseba, stalno prebivališče v
Sloveniji. ZMZPP skuša s tem zaščititi šibkejšo stranko.

Sporazum o pristojnosti je veljaven le, če:
● je sklenjen v pismeni obliki in
● se tiče določenega spora ali več sporov, ki vsi izvirajo iz določenega pravnega razmerja.
Sporazum o pristojnosti:
● je lahko sklenjen kot samostojna pogodba,
● lahko predstavlja samo del neke druge (temeljne) pogodbe. Tudi v tem primeru ima samostojno
   veljavo, zato je prorogirano sodišče pristojno tudi za reševanje sporov o veljavnosti temeljne
   pogodbe.

Ker učinkuje sporazum o mednarodni pristojnosti v najmanj dveh pravnih redih, je treba dopustnost
derogacije presojati po pravu derogiranega sodišča, dopustnost prorogacije pa po pravu
prorogiranega sodišča. Da lahko sporazum o mednarodni pristojnosti v celoti opravi svojo vlogo, mora
biti veljaven po obeh pravnih redih. Toţnik mora listino o sporazumu priloţiti toţbi. Samo sklicevanje
na sporazum ne zadošča. Če vloţi toţnik, kljub sporazumu o pristojnosti, toţbo pred drugim pristojnim
sodiščem, lahko toţenec ugovarja pristojnosti, vendar mora ugovoru priloţiti listino o sporazumu o
pristojnosti.

Pristojnost slovenskih sodišč lahko v primerih, ko je dopusten dogovor o pristojnosti slovenskega
sodišča, temelji tudi na privolitvi toţenca (pogojna pristojnost, specialna prorogacija). Ob določenih
predpostavkah je torej pristojnost naših sodišč odvisna od privolitve toţenca v:
● sporih iz premoţenjskopravnih razmerij med zakonci,
● zakonskih sporih ter
● sporih za ugotovitev ali spodbijanje očetovstva ali materinstva.
V teh primerih ni potreben izrecen pristanek toţenca, temveč zadošča molčeč pristanek. Vendar pa
ZMZPP izrecno določa, da je mogoče šteti, da je toţenec pristal na pristojnost našega sodišča le tedaj,
kadar se je spustil v obravnavanje, ne da bi ugovarjal pristojnost, če je torej:
● vloţil odgovor na toţbo ali ugovor proti plačilnemu nalogu oz.
● se je na prvem naroku spustil v obravnavanje glavne stvari.
Toţenčevega pristanka ni mogoče presumirati, če toţenec sploh ne odgovori na toţbo, niti ne pride
na pripravljalni narok oz. prvi narok za glavno obravnavo, zato v takšnem primeru ni mogoče izdati
sodbe zaradi izostanka.




                                                                                                      54
5. VZAJEMNA PRISTOJNOST
51. člen ZMZPP določa: če je v tuji drţavi v sporih zoper slovenske drţavljane po kriterijih o pristojnosti,
ki jih ne vsebujejo določbe o pristojnosti slovenskih sodišč, pristojno tuje sodišče, so ti kriteriji podlaga za
pristojnost slovenskega sodišča v tistih sporih, v katerih je toţenec drţavljan te tuje drţave. Ta člen ureja
t.i. vzajemno pristojnost za toţbe zoper tuje drţavljane.
V teoriji sta dve stališči:
● prevladuje stališče, da gre pravzaprav za retorzijsko pristojnost: zaradi norm o pristojnosti, ki
     veljajo za naše drţavljane v tuji drţavi, se drţavljan te drţave obravnava pred našim sodiščem
     drugače, kot domačini.
● po drugem stališču ta norma ne pomeni niti vzajemnosti niti retorzije, saj pride do uporabe tega
     pravila ne glede na to, ali ravna tuja drţava z našim drţavljanom diskriminatorno ali ne.

Kriteriji pristojnosti, ki jih naše pravo ne pozna, so npr.:
○ zakoniti kraj izpolnitve obveznosti;
○ drţavljanstvo ene od strank;
○ osebna vročitev vabila na sodišče v določeni drţavi.



6. IZKLJUČNA PRISTOJNOST
Slovensko sodišče je izključno pristojno, če to določa ZMZPP ali kakšen drug zakon. Razlogi, zaradi
katerih drţava določi izključno pristojnost svojih organov za obravnavanje določenih razmerij, so različni.
Izključna pristojnost naj bi bila zadnje in najmočnejše sredstvo za zagotovitev uporabe drţavnega
substančnega prava, poleg tega pa se navajajo še drugi razlogi:
● posebna povezanost spornega razmerja z drţavo;
● varstvo lastnih drţavljanov;
● retorzija;
● procesni razlogi itd.

Izključna mednarodna pristojnost ima dvojni učinek:
● stranki je ne moreta izključiti s prorogacijsko pogodbo;
● odločba, ki bi jo v taki zadevi izdalo tuje sodišče, pa se v naši drţavi ne prizna.

Izključna pristojnost slovenskih sodišč ni ovira za priznanje tuje odločbe samo v primeru, če je bila
izdana v sporu iz zakonske zveze, priznanje pa zahteva toţenec, ali če ga zahteva toţnik in toţenec
temu ne nasprotuje.

Izključna pristojnost je določena:
● zaradi same materije (snovi) - objektivni kriterij;
● ko gre za osebe, za katere menimo, da so jim naši organi dolţni zagotoviti posebno varnost -
    subjektivni kriterij.
Izključna pristojnost je torej določena zaradi pomembnosti spornega razmerja. Nanaša se predvsem na
stvarnopravna in statusnopravna razmerja.

OBJEKTIVNI KRITERIJ za izključno pristojnost slovenskega sodišča:
● spori v zvezi z nepremičninami: sodišče v Sloveniji je izključno pristojno v sporih o stvarnih
  pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnine ter v sporih iz zakupa ali
  najema nepremičnine, če je nepremičnina na ozemlju Slovenije. Slovensko sodišče je izključno
  pristojno tudi tedaj, kadar se o pravicah na nepremičninah odloča v nepravdnem postopku. V teh
  primerih se uporabi tudi slovensko pravo.
● spori v zvezi s statusom pravnih oseb: sodišče v Sloveniji je izključno pristojno za spore o
  ustanovitvi, prenehanju in statusnih spremembah druţbe, druge pravne osebe ali zdruţenja fizičnih
  ali pravnih oseb, ter za spore o veljavnosti odločitev njihovih organov, če ima pravna oseba oz.
  zdruţenje sedeţ v Sloveniji.
                                                                                                             55
●   slovensko sodišče je izključno pristojno za spore o veljavnosti vpisov v javne registre, ki se vodijo
    v Sloveniji.
●   slovensko sodišče je izključno pristojno za spore v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in
    znakov razlikovanja, če je bila prijava vloţena v Sloveniji.
●   slovensko sodišče je izključno pristojno za dovolitev in opravo izvršbe, če se ta opravlja na
    območju Slovenije. Prav tako je izključno pristojno za spore med izvršilnim in stečajnim
    postopkom, če se ta postopek vodi pred slovenskim sodiščem.
●   zapuščinski spori: če je ta zapuščina v Sloveniji, je izključno pristojno slovensko sodišče, ne glede
    na to, ali gre za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega drţavljana, tujca ali osebe brez
    drţavljanstva.

SUBJEKTIVNI KRITERIJ za izključno pristojnost slovenskega sodišča:
● zakonski spori: slovensko sodišče je izključno pristojno v zakonskih sporih, če je toţeni zakonec
  slovenski drţavljan in ima v Sloveniji stalno prebivališče.
● v sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva je slovensko sodišče izključno
  pristojno takrat, kadar je toţba vloţena zoper otroka, ki je slovenski drţavljan in ima v Sloveniji tudi
  stalno ali začasno prebivališče.
● v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, je izključno pristojno slovensko sodišče,
  če sta toţenec in otrok slovenska drţavljana in imata oba stalno prebivališče v Sloveniji.
● slovensko sodišče je izključno pristojno za razglasitev pogrešanega slovenskega drţavljana za
  mrtvega, ne glede na to, kje ima stalno prebivališče.
● slovenski organi so izključno pristojni za dovolitev sklenitve zakonske zveze, če je mladoletnik, ki
  prosi, naj se mu dovoli skleniti zakonsko zvezo, slovenski drţavljan, oz. če sta osebi, ki ţelita skleniti
  zakonsko zvezo, slovenska drţavljana, zakonska zveza pa se sklepa v tujini.
● izključna pristojnost slovenskih organov je določena tudi za odločanje o posvojitvi in prenehanju
  posvojitve osebe, ki je slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji. Prav tako so
  slovenski organi izključno pristojni za odločanje o skrbniških zadevah slovenskih drţavljanov ne
  glede na to, kje imajo ti stalno prebivališče, če zakon ne določa drugače. Če je ukrepanje tujega
  organa nujno, slovensko sodišče v skrbniških zadevah odstopi od izključne pristojnosti.



7. IZBIRNE PRISTOJNOSTI
Smisel izbirnih pristojnosti je, da strankam olajšajo pot na sodišče. Izbirne pristojnosti so naslednje:
● v sporih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj (torej
  tudi kadar toţenec nima stalnega prebivališča v Sloveniji), če je bilo škodno dejanje storjeno na
  območju Slovenije oz. če je na območju Slovenije nastala škodljiva posledica (forum loci delicti
  commissi). To pravilo se uporablja tudi v sporih zoper zavarovalnico zaradi povračila škode tretjim
  osebam ter v sporih o regresnih zahtevkih.
● za spore iz pogodbenih razmerij je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, kadar je predmet spora
  obveznost, ki jo je treba oz. bi jo bilo treba izpolniti v Sloveniji.
● v individualnih delovnih sporih je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, kadar se delo opravlja oz.
  bi se moralo opravljati na območju Slovenije.
● v sporih o premoţenjskopravnih zahtevkih je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, kadar je
  predmet, na katerega se nanaša toţba, na območju Slovenije. Če je na območju Slovenije kakšno
  toţenčevo premoţenje, je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj, kadar ima toţnik stalno prebivališče
  oz. sedeţ v Sloveniji, če toţnik izkaţe za verjetno, da bo iz tega premoţenja mogoče izvršiti sodbo.
● slovensko sodišče je pristojno tudi v sporih zoper fizično ali pravno osebo, ki ima sedeţ v tujini, če
  ima v Sloveniji svojo podruţnico ali je v Sloveniji oseba, ki ji je zaupano opravljanje njenih poslov, za
  spore, ki izvirajo iz poslovanja te podruţnice oz. te osebe na območju Slovenije.
● v sporih zaradi motenja posesti premičnin je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če je prišlo do
  motenja na območju Slovenije.
● v sporih o stvarnih pravicah na ladji in letalu ter v sporih iz zakupa ladje ali letala je pristojno
  slovensko sodišče tudi tedaj, če se v Sloveniji vodi vpisnik, v katerega je vpisana ladja oz. letalo. V

                                                                                                         56
    sporih zaradi motenja posesti na takih ladjah oz. letalih je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če je
    bila posest motena na območju Slovenije.
●   v sporih o premoţenjskih razmerjih med zakonci, ki se nanašajo na premoţenje v Sloveniji, je
    pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če toţenec nima prebivališča v Sloveniji. Če je preteţni del
    premoţenja v Sloveniji, drugi del pa v tujini, sme slovensko sodišče odločati o premoţenju, ki je v
    tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoţenju v Sloveniji, in to le, če toţenec privoli v
    to.
●   slovensko sodišče je pristojno v zakonskih sporih tudi tedaj, ko toţenec nima stalnega prebivališča
    v Sloveniji: če sta oba zakonca slovenska drţavljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče; če
    je toţnik slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji; če sta imela zakonca svoje zadnje
    stalno prebivališče v Sloveniji, toţnik pa ima ob vloţitvi toţbe stalno ali začasno prebivališče v
    Sloveniji. Slovensko sodišče je v teh primerih pristojno tudi tedaj, če sta zakonca tuja drţavljana, ki
    sta imela zadnje skupno prebivališče v Sloveniji, vendar samo, če v teh primerih toţenec pristane na
    to in če predpisi drţave, katere drţavljana sta zakonca, to pristojnost dopuščajo. Slovensko sodišče
    je v sporih za razvezo zakonske zveze pristojno tudi tedaj, če je toţnik slovenski drţavljan, pravo
    drţave, katere sodišče bi bilo pristojno, pa ne pozna razveze zakonske zveze (favor divortii). Če je
    toţeni zakonec slovenski drţavljan in ima v Sloveniji stalno prebivališče, je izključno pristojno
    slovensko sodišče!
●   v sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva je pristojno slovensko sodišče
    tudi tedaj, če toţenec nima stalnega prebivališča v Sloveniji: če sta toţnik in toţenec slovenska
    drţavljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče; če je toţnik slovenski drţavljan in ima stalno
    prebivališče v Sloveniji. Slovensko sodišče je v teh sporih pristojno tudi tedaj, kadar so stranke tuji
    drţavljani, če ima toţnik ali eden od toţnikov stalno prebivališče v Sloveniji, vendar samo, če toţenec
    v to privoli in če predpisi drţave, katere drţavljan je, to dopuščajo. Če je toţba vloţena zoper otroka,
    ki je slovenski drţavljan in ima stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji, je izključno pristojno
    slovensko sodišče!
●   slovensko sodišče je pristojno v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj,
    kadar toţenec nima stalnega prebivališča v Sloveniji, če sta oba starša slovenska drţavljana ali če je
    otrok slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji. Če sta toţenec in otrok slovenska
    drţavljana in če imata oba stalno prebivališče v Sloveniji, je izključno pristojno slovensko sodišče!
●   slovensko sodišče je pristojno v sporih o zakonskem preţivljanju otrok tudi tedaj, kadar toţenec
    nima stalnega prebivališča v Sloveniji: če vloţi toţbo otrok, ki ima stalno prebivališče v Sloveniji; če
    sta toţnik in toţenec slovenska drţavljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče, če je toţnik
    mladoleten in slovenski drţavljan; če je toţnik slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v
    Sloveniji; če ima toţenec v Sloveniji premoţenje, iz katerega se lahko poravna preţivnina. Slovensko
    sodišče je pristojno v sporih o zakonskem preţivljanju med zakoncema tudi tedaj, če sta imela
    zakonca svoje zadnje skupno prebivališče v Sloveniji, toţnik pa med sojenjem še naprej prebiva v
    Sloveniji.
●   slovensko sodišče je pristojno za odločanje o varstvu, vzgoji in preţivljanju otrok tudi takrat,
    kadar se ti spori rešujejo skupaj z zakonskimi ali paternitetnimi spori, za katere je pristojno slovensko
    sodišče.
●   pri odločanju o odvzemu, vrnitvi ali podaljšanju roditeljske pravice, postavitvi roditelja za
    skrbnika otrokovega premoţenja, pri razglasitvi otroka za rojenega v zakonski zvezi ter pri
    odločanju o drugih zadevah, ki se nanašajo na osebna stanja in razmerja med starši in otroki (o teh
    zadevah se odloča v nepravdnem postopku), je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če sta vloţnik
    zahtevka in oseba, zoper katero je vloţen zahtevek, slovenska drţavljana, oz. kadar v postopku
    sodeluje samo ena oseba, če je ta slovenski drţavljan. V teh zadevah je pristojno slovensko sodišče
    tudi tedaj, kadar je otrok slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji.
●   pred slovenskim sodiščem se sme po slovenskem pravu dokazovati smrt tujega drţavljana, ki je
    umrl na območju Slovenije.




                                                                                                           57
8. LITISPENDENCA
V vseh pravnih redih velja pravilo, da ni mogoče voditi pravde o istem zahtevku med istima strankama
pred več sodišči. Tudi po Zakonu o pravdnem postopku pomeni litispendenca negativno procesno
predpostavko, vendar pa ta zakon ni rešil vprašanja, ali ima enake učinke tudi litispendenca pred tujim
sodiščem. 88. člen ZMZPP določa, da se okoliščina, da teče postopek o isti zadevi pred tujim sodiščem,
upošteva pod naslednjimi pogoji:
● da je bila toţba v pravdi, ki teče v tujini, prej vročena toţencu kot toţba v pravdi, ki teče v Sloveniji;
   oz. če se je nepravdni postopek v tujini začel prej kot v Sloveniji;
● če je verjetno, da bo tujo odločbo mogoče priznati v Sloveniji (če npr. obstaja izključna pristojnost
   slovenskega sodišča, takšna verjetnost ne obstaja);
● če obstaja vzajemnost: če tudi sodišča drţave, v kateri teče identična pravda, upoštevajo okoliščino,
   da je začela prej teči pravda v naši drţavi.

Razlika med domačo in tujo litispendenco
Na okoliščino, da teče identična pravda pred drugim domačim sodiščem, pazi sodišče po uradni
dolţnosti. Če sodišče to tudi ugotovi, toţbo zavrţe (in ne prekine postopka, kot pri tuji litispendenci).
Posledice litispendence v tujini pa so drugačne:
● okoliščina, da ţe teče identična pravda v tujini, se upošteva samo na zahtevo stranke;
● sodišče toţbe ne zavrţe, temveč samo prekine postopek. Za stranko je to pomembno takrat, kadar si
   s tem zavaruje učinke vloţene toţbe;
● tuja sodna odločba stranki vendarle ne daje enakega pravnega varstva kot domača, saj ni mogoče
   zanesljivo vedeti, ali bo priznana ali ne.

Prekinjeni postopek pred domačim sodiščem se bo nadaljeval, kadar:
● se postopek v tujini ne bo končal z meritorno odločbo ali
● kadar bo zavrnjen predlog za priznanje odločbe.
Če pa bo tuja sodba pri nas priznana, bo treba toţbo zavreči.



9. EXCEPTIO REI JUDICATAE
Stranka lahko sodišče opozori, da je bilo o zadevi ţe razsojeno (res iudicata):
● če je o zadevi ţe razsodilo domače sodišče - sodišče mora toţbo zavreči;
● če je o zadevi ţe razsodilo tuje sodišče, tuja odločba pa se prizna v našem pravnem redu - sodišče
   mora toţbo zavreči.

Priznavanje tujih sodnih odločb lahko poteka po dveh postopkih:
● incidenter postopek - odločanje o predhodnem postopku;
● delibacijski (nepravdni) postopek.
Če o priznanju tuje odločbe ni bil izdan poseben sklep (npr. v delibacijskem postopku), lahko odloči o
priznanju te odločbe v pravdnem postopku vsako sodišče kot o predhodnem vprašanju, vendar samo z
učinkom za ta postopek. Za stranko je tako ugodneje, da sproţi delibacijski postopek, saj se o priznanju
tuje odločbe odloča z učinkom pravnomočnosti.

Postopki, v katerih se doseţe priznanje tujih odločb so različni:
● lahko gre za vsebinski preskus tuje odločbe,
● lahko pa se tretira kot odločba in se preverja samo, ali so bila spoštovana glavna procesna načela.
Vsebinska zahteva je, da učinek tuje odločbe ne bo nasprotoval našemu pravnemu redu.

O isti zadevi med istima strankama ne more teči pravda, bi sodišče toţbo zavrglo. Če pa je bilo o zadevi
ţe pravnomočno odločeno v tujini, potem mora sodnik ugotoviti, ali je bila ta tuja sodba pri nas ţe
priznana. Pri tem so 3 moţnosti:
● ţe bila priznana - sodnik toţbo zavrţe;


                                                                                                         58
●  še ni bila priznana - v našem pravu sploh še ne učinkuje in zato lahko sodnik sam odloča v tej
   zadevi;
● še ni bila priznana - lahko sodnik sam pristopi k ugotavljanju ali so izpolnjeni pogoji za priznanje - če
   so, bo toţbo zavrgel, vendar to nima učinka pravnomočnosti, ampak je sodnik to ugotovil samo kot
   predhodno vprašanje.
Če je tuja sodba priznana, ima učinek kot sodba pri nas (kot res iudicata).



10. PERPETUATIO FORI
V 89. členu ZMZPP določa, da so za presojo pristojnosti slovenskih sodišč odločilna dejstva, ki obstajajo
takrat, ko postopek začne teči. Sodišče, ki je bilo pristojno ob začetku postopka, ostane pristojno tudi,
če se spremenijo okoliščine.
ZMZPP uveljavlja načelo perpetuacije jurisdikcije na splošno in pri tem ne postavlja nobenih omejitev. Po
stališču teorije pa velja, da perpetuacija ne more veljati v primeru, kadar oseba, ki je stranka v
postopku, naknadno pridobi imuniteto, ker je s tem izvzeta iz domače sodne oblasti.

ZMZPP ne rešuje vprašanja, kako je treba ravnati takrat, kadar ob vloţitvi toţbe niso podane
predpostavke za mednarodno pristojnost slovenskih sodišč, kasneje pa se te predpostavke izpolnijo. Če
bi dosledno izhajali iz pravila, da morajo biti te okoliščine podane ob vloţitvi toţbe, bi morali toţbo
zavreči. Bolj sprejemljivo pa je stališče, da lahko sodišče v tem primeru nadaljuje postopek, saj bi bilo
nesmiselno siliti stranko v vloţitev nove toţbe samo zato, ker je sodišče postalo pristojno šele po vloţitvi
toţbe.




IV. PRIZNANJE IN IZVRŠITEV TUJIH ODLOČB

1. PRIZNANJE IN IZVRŠITEV TUJIH SODNIH ODLOČB

1.1. VIRI
Viri, ki urejajo priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb:
● ZMZPP;
● Newyorška konvencija o priznanju in izvršitvi tujih arbitraţnih odločb (1958);
● Bruseljska 1. uredba - priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v gospodarskih in
    civilnih zadevah;                                                                 urejata tudi
● Bruseljska 2. uredba - priznanje in izvršitev v zakonskih sporih in v sporih v      medn. pristojnost
    zvezi s starševsko odgovornostjo;                                                 v teh zadevah
● Uredba o evropskem izvršilnem nalogu - priznanje in izvršitev sodnih odločb, ki se nanašajo na
    nesporne (neprerekane) terjatve.

Bruseljski uredbi poenostavljata priznavanje odločb iz Evropske unije - prost pretok sodnih odločb.


1.2. TUJA SODNA ODLOČBA
Sodna odločba lahko kot akt drţavne oblasti učinkuje samo na območju drţave sodišča, ki jo je izdalo.
Kljub temu večina drţav pod določenimi pogoji priznava učinke tujim sodnim odločbam na svojem
ozemlju. Za to se navajajo različni razlogi:
● nekateri iščejo teoretično utemeljitev za takšno prakso drţav v nauku o pridobljenih pravicah, drugi jo
    skušajo opravičiti s teorijo o nekakšni mednarodni obveznosti, ki ne pomeni absolutne dolţnosti niti
    zgolj vljudnosti ali dobre volje;
● za priznavanje tujih sodnih odločb govorijo tudi potrebe razvoja mednarodnega pravnega prometa;
● zahteve po ekonomičnosti - stranki so prihranjeni stroški dvojnega pravdanja;

                                                                                                         59
●   zahteve po pravni varnosti - izognemo pa se tudi moţnosti izdaje dveh različnih odločb o isti stvari;
●   zastopa pa se tudi stališče, da drţave priznavajo tuje sodne odločbe predvsem zato, ker je to v
    njihovem interesu:
     ○ sporno razmerje, ki se pojavi na ozemlju neke drţave, ogroţa njen pravni red;
     ○ če drţava prizna tujo sodno odločbo, ki ureja to razmerje, se s tem dejansko okoristi z
        delovanjem tujega sodišča in si sama prihrani stroške za reševanje spora.

Včasih zadošča, da se tuja sodna odločba samo prizna v drugi drţavi, včasih pa je potrebna tudi njena
izvršitev. Priznavajo se predvsem oblikovalne in ugotovitvene odločbe, med njimi zlasti odločbe,
izdane v statusnih zadevah, pa tudi dajatvene odločbe, kadar se ne zahteva njihova izvršitev, ampak si
ţeli stranka zagotoviti neke druge učinke (npr. če uveljavlja ugovor rei iudicatae). Izvršijo se vedno lahko
samo dajatvene odločbe.

Da se tuja sodna odločba lahko prizna, mora izpolnjevati določene pogoje. Uveljavljena sta sva sistema
preizkusa tujih sodnih odločb:
● sistem meritornega preizkusa (revision au fond) - preizkuša se tako pravilnost postopka, v katerem
   je bila odločba izdana, kot tudi pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega
   prava. Gre torej za novo meritorno odločanje o stvari;
● sistem omejenega preizkusa (contrôle limité) - sodišče drţave priznanja preizkusi le, ali so bile v
   postopku izdaje odločbe izpolnjene nekatere najpomembnejše predpostavke, vsebinsko pa se
   preizkus omeji na vprašanje, ali tuja odločba ne nasprotuje domačemu javnemu redu. Uveljavljen je
   tudi v našem pravu in ga ureja ZMZPP. Priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb urejajo tudi številne
   mednarodne konvencije.

Tuja sodna odločba lahko učinkuje v naši drţavi samo, če jo prizna domače sodišče. To določa
ZMZPP v 94. členu: tuja sodna odločba je izenačena z odločbo slovenskega sodišča in ima v Sloveniji
enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna slovensko sodišče. Za tujo se šteje vsaka
odločba, ki izvira od tujega organa, ne glede na to, kje je bila izdana. Tako se šteje za tujo tudi odločba
tujega konzularnega ali diplomatskega predstavništva, izdana na našem ozemlju. Po določbah ZMZPP
se priznavajo tuje odločbe, ki urejajo razmerja iz prvega člena ZMZPP (statusna, druţinska in
premoţenjska in druga materialnopravna razmerja).
To so predvsem:
● tuje sodne odločbe,
● poravnave, sklenjene pred tujimi sodišči,
● odločbe drugih organov, ki so v drţavi izvora izenačene s sodnimi odločbami, ter urejajo razmerja iz
    1. člena ZMZPP. Odločbe, ki urejajo razmerja iz 1. člena ZMZPP, se priznavajo po enakih pravilih, ne
    glede na to, ali je za neko zadevo po našem pravu pristojno sodišče ali kakšen drug organ.

NE prizna se je, če:
1. je bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja;
2. je za odločanje izključno pristojno slovensko sodišče;
3. v Sloveniji teče prej začeta pravda v isti zadevi (litispendenca);
4. gre za kršitve javnega reda;
5. ni vzajemnosti.

Tuja sodna odločba je lahko izdana v obliki sodbe ali sklepa, v pravdnem ali nepravdnem postopku, pa
tudi v kazenskem adhezijskem postopku. Vprašanje, ali gre za sodno odločbo oz. odločbo, ki je
izenačena s sodno odločbo, se presoja po tujem pravu. Tudi tuja sodna poravnava se lahko prizna
samo, če ima v drţavi, iz katere izvira, enake učinke kot pravnomočna sodna odločba.

Pod pogoji, določenimi za priznanje tujih sodnih odločb, se priznajo tudi odločbe tujih sodišč, izdane v
stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave zoper dolţnika, ki ima prebivališče oz. sedeţ na
območju tujega sodišča.

                                                                                                         60
1.3. PROCESNE PREDPOSTAVKE
Poznamo:
● pozitivne procesne predpostavke:
   ○ predlog za priznanje;
   ○ priloţitev tuje sodne odločbe ali overjen prepis;
   ○ prevod (če je odločba v jeziku, ki ni v uradni rabi sodišča);
   ○ potrdilo tuje drţave o pravnomočnosti;
● negativne procesne predpostavke:
   ○ pomanjkanje kontradiktornosti (ugovor);
   ○ izključna pristojnost organa RS;

1.3.1. POZITIVNE PROCESNE PREDPOSTAVKE
Tuji sodni odločbi je mogoče priznati v Sloveniji učinek pravnomočnosti samo, če je pravnomočna po
pravu drţave, v kateri je bila izdana. Zato mora tisti, ki zahteva priznanje tuje sodne odločbe, predlogu
za priznanje tuje sodne odločbe priloţiti tujo sodno odločbo ali njen overjen prepis in predloţiti potrdilo
pristojnega tujega sodišča oz. drugega organa o pravnomočnosti te odločbe po pravu drţave, v kateri je
bila izdana (1. odst. 95. člena ZMZPP). To je tudi edina pozitivna predpostavka za priznanje tuje
sodne odločbe, medtem ko so vse druge predpostavke formulirane v negativni obliki. Če tuja sodna
odločba ali njen overjen prepis nista sestavljena v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, mora stranka, ki
zahteva priznanje, predloţiti tudi overjen prevod tuje sodne odločbe v jezik, ki je pri sodišču v uradni rabi
(2. odst. 95. člena ZMZPP).

1.3.2. NEGATIVNE PROCESNE PREDPOSTAVKE

1. POMANJKANJE KONTRADIKTORNOSTI
Načelo obojestranskega zaslišanja je eno izmed najpomembnejših načel pravdnega postopka, s katerim
se uresničuje tudi ustavno načelo enakosti pred sodiščem. Za to načelo lahko rečemo, da spada v
procesni javni red, zato se kršitev tega načela upošteva tudi v postopku priznanja tujih sodnih odločb.
Zato ZMZPP v 96. členu določa, da slovensko sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na
ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla
sodelovati v postopku. V praksi gre najpogosteje za nevročitev začetnega akta v postopku. Po ZMZPP
pomeni kršitev načela obojestranskega zaslišanja negativno procesno predpostavko za priznanje tuje
sodne odločbe, ki se upošteva samo na ugovor stranke, zoper katero je bila izdana odločba. Sodišče te
predpostavke ne preverja po uradni dolţnosti. ZMZPP nato samo primeroma našteva, kdaj se šteje, da
ta oseba ni mogla sodelovati v postopku. To je predvsem takrat, kadar ji ni bilo osebno vročeno vabilo,
toţba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, oz. kadar osebna vročitev ni bila niti
poskušena, razen če se je sama na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari na prvi
stopnji.

2. IZKLJUČNA PRISTOJNOST ORGANA RS
Eden izmed pogojev za priznanje tuje sodne odločbe je tudi, da je po merilih o pristojnosti, ki veljajo v
drţavi priznanja, mednarodna pristojnost sodišča drţave izvora odločbe sprejemljiva. ZMZPP je sprejel
negativni sistem: tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno
sodišče ali kakšen drug organ Republike Slovenije (1. odst. 97. člena ZMZPP).
IZJEMA: Izključna pristojnost slovenskih sodišč ne predstavlja ovire za priznanje tuje odločbe v
zakonskih sporih, če zahteva priznanje toţenec, ali če ga zahteva toţnik, toţenec pa temu ne
nasprotuje (2. odst. 97. člena ZMZPP). V zakonskih sporih je izključno pristojno slovensko sodišče, če je
toţenec slovenski drţavljan in ima prebivališče v Sloveniji. Ta izključna pristojnost je določena predvsem
v interesu toţenca, zato se lahko toţenec uporabi tega pravila odreče. Zakonski spori so strogo osebna
zadeva, zato drţava tu ne sme uveljavljati svojih interesov.




                                                                                                          61
3. NEPRIMERNA PRISTOJNOST TUJEGA SODIŠČA
Sodišče na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če je
pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na eni od naslednjih okoliščin:
● drţavljanstvo toţnika;
● premoţenje toţenca v drţavi izdaje odločbe;
● osebna vročitev toţbe oz. drugega akta, s katerim se je začel postopek, toţencu.
Sodišče na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, zavrne priznanje tuje sodne odločbe tudi v
primeru, če sodišče, ki je odločbo izdalo, ni upoštevalo sporazuma o pristojnosti slovenskih sodišč.

4. RES IUDICATA
Vprašanje je, ali je tujo sodno odločbo mogoče priznati, kadar je o isti stvari med istimi udeleţenci ţe
pravnomočno razsojeno v naši drţavi. ZMZPP je v 1. odst. 99. člena izrecno določil, da tuje sodne
odločbe ni mogoče priznati, če je o isti stvari ţe pravnomočno odločilo slovensko sodišče ali kakšen
drug slovenski organ, ali če je priznana druga tuja odločba o isti stvari, ki je s tem izenačena z
domačimi odločbami. Če je o neki zadevi ţe pravnomočno odločeno, potem je to razmerje s stališča
slovenskega prava urejeno, zato ni razloga za priznanje tuje odločbe v tej zadevi, predlog se zavrne.
Vprašanje, ali je o stvari ţe bilo pravnomočno odločeno, pa je treba reševati po pravilih o objektivnih,
subjektivnih in časovnih mejah pravnomočnosti.

5. LITISPENDENCA
Drugo vprašanje je, kakšen vpliv ima na priznanje tuje sodne odločbe litispendenca pred domačim
sodiščem. V našem pravu velja za razmerje med domačimi postopki pravilo, da ima pravnomočnost
prednost pred litispendenco. Ko je enkrat o neki stvari pravnomočno razsojeno, ni več pomembno,
katera pravda je začela prej teči, ampak se drugo toţbo zavrţe, čeprav je začela ta pravda prej teči.
ZMZPP pa je za razmerja med tujo odločbo in domačo litispendenco uveljavil drugačno rešitev:
slovensko sodišče mora počakati s priznanjem tuje sodne odločbe, če je v teku prej začeta pravda pred
slovenskim sodiščem, dokler ni ta pravda pravnomočno končana (2. odst. 99. člena). Iz tega lahko
sklepamo, da sodišču ni treba počakati s priznanjem, kadar je začela pravda prej teči v tujini, ter da je v
takem primeru tujo odločbo mogoče priznati, vse dokler ni pred domačim sodiščem izdana pravnomočna
odločba. Sodišče mora torej počakati s priznanjem le, če je začela prej teči pravda v naši drţavi. Razlog
za takšno ureditev je očitno retorzija proti tuji drţavi, ki ni upoštevala dejstva, da je ţe prej tekla pravda v
Sloveniji. Vprašanje pa je, ali je taka ureditev smiselna. V nekaterih tujih ureditvah začne namreč pravda
teči ţe z vloţitvijo toţbe, medtem ko nastopi po našem pravu litispendenca šele z vročitvijo toţbe
toţencu. V takem primeru je lahko tuje sodišče upravičeno mislilo, da se je prej začela "njegova" pravda,
zato je vprašanje, ali je retorzija umestna. Ker mora sodišče počakati s priznanjem do konca pravde, ki
teče v Sloveniji, bo s postopkom priznanja lahko nadaljevalo samo, če se bo pravda končala s procesno
odločbo. Če se bo postopek v naši drţavi končal z meritorno odločbo, pa bo moralo sodišče predlog za
priznanje tuje odločbe zavrniti po 1. odst. 99. člena ZMZPP.

6. NASPROTJE Z JAVNIM REDOM
Tuja sodna odločba se ne prizna (priznanje se zavrne), če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z
javnim redom Republike Slovenije (100. člen ZMZPP). Pridrţek javnega reda je torej negativna
predpostavka za priznanje tuje sodne odločbe. Pravni redi različnih drţav se med seboj razlikujejo, zato
bi včasih priznanje tuje sodne odločbe lahko ogrozilo domač javni red. Pri tem ni pomembna sama
vsebina tuje pravne norme, ampak učinki, ki bi jih v drţavi priznanja povzročilo priznanje tuje odločbe,
izdane na temelju takšne norme. Javni red se lahko nanaša na materialnopravna ali procesnopravna
vprašanja. Priznanje tuje sodne odločbe je lahko v nasprotju z javnim redom, ker v postopku, v katerem
je bila izdana, niso bila spoštovana nekatera temeljna načela, npr. načelo enakosti pred zakonom,
neodvisnosti in nepristranskosti sojenja. Iz materialnopravnih razlogov pa pride pridrţek javnega reda v
poštev, kadar so v nasprotju z javnim redom posledice, ki izvirajo iz tuje odločbe.

6. VZAJEMNOST
Številne drţave so pripravljene priznati tuje sodne odločbe samo pod pogojem vzajemnosti: če tudi
drţava izvora odločbe priznava njihove določbe. Pri tem pa gre za izpodbojno domnevo, da vzajemnost
                                                                                                             62
obstaja, če pa se pojavi dvom o vzajemnosti, daje pojasnila ministrstvo za pravosodje. Tudi ZMZPP v 1.
odst. 101. člena določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če ni vzajemnosti.
Vzajemnosti je več vrst. Po načinu nastanka ločimo diplomatsko, zakonsko in dejansko vzajemnost.
Diplomatska vzajemnost izvira iz mednarodne pogodbe ali vladne izjave, zakonska pa iz zakona drţave
izvora. Pri dejanski vzajemnosti ni potrebno, da bi temeljila na mednarodni pogodbi ali zakonu, ampak
zadošča, da se v drţavi izvora dejansko priznavajo odločbe drţave priznanja. Po vsebini se vzajemnost
deli na formalno, materialno in vzajemnost po klavzuli največjih ugodnosti. O formalni vzajemnosti
govorimo, kadar priznava tuja drţava tujcem enake pravice kot domačinom. Pri priznanju tujih odločb ta
vzajemnost ne pride v poštev, ker lahko nepriznavanje tujih odločb enako prizadene tujce in domačine.
Materialna vzajemnost pomeni, da priznava neka drţava tujcu določene pravice samo, če priznava
tujčeva drţava enake pravice njenim drţavljanom. S klavzulo največjih ugodnosti pa se drţava zaveţe,
da bo priznavala drţavljanom druge drţave določene pravice v enakem obsegu, kot jih priznava
drţavljanom katerekoli tretje drţave. Pri priznanju tujih sodnih odločb se najbolj pogosto srečamo z
diplomatsko vzajemnostjo ali z dejansko vzajemnostjo v kombinaciji z materialno.

Ker bi prestrogo upoštevanje vzajemnosti lahko imelo številne negativne posledice za stranke, je to
pravilo v 2. in 3. odst. 101. člena ZMZPP nekoliko omiljeno. Vzajemnost pomeni negativno
predpostavko, obstoj vzajemnosti pa se domneva, dokler se ne dokaţe nasprotno. Breme dokazovanja
neobstoja vzajemnosti leţi torej na stranki, ki trdi, da vzajemnosti ni.
IZJEMA: Neobstoj vzajemnosti ni ovira za priznanje tuje sodne odločbe:
● izdane v zakonskem sporu in
● izdane v sporu zaradi ugotovitve in izpodbijanja očetovstva ali materinstva,
● če priznanje ali izvršitev tuje sodne odločbe zahteva slovenski drţavljan.
Za priznanje tuje odločbe zadošča dejanska vzajemnost. Za zavrnitev priznanja torej ne zadošča, da
med drţavama o tem ni bila sklenjena nobena mednarodna pogodba, ampak je treba ugotoviti, da
sodišče drţave izvora niso pripravljena priznavati naših odločb. Tisti, ki nasprotuje priznanju, bo moral
dokazati, da v drţavi izvora odločbe zavračajo priznanje slovenskih odločb, oz. da glede na njihova
pravila o priznanju tujih sodnih odločb ni mogoče pričakovati, da bi jih priznali.

1.3.3. IZJEMA - STATUS DRŢAVLJANA DRŢAVE IZVORA
Tuja odločba, ki se nanaša na status drţavljana drţave, za katere odločbo gre, ni podvrţena preizkusu
glede mednarodne pristojnosti, pridrţka javnega reda in vzajemnosti (102. člen ZMZPP). Smisel te
rešitve je, da ni upravičenega razloga, da bi v takem obsegu preizkušali odločbo, ki se nanaša na
drţavljana drţave izvora. To pa ne velja, če pristojni slovenski organ meni, da se odločba tiče
slovenskega drţavljana, tako da je treba v slednjem primeru opraviti preizkus po določbah 95. do 101.
člena ZMZPP.


1.3. IZVRŠITEV ODLOČBE TUJEGA SODIŠČA
Izvršitev je mogoče dovoliti, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za priznanje. Po 103. členu
ZMZPP veljajo za izvršitev tujih sodnih odločb enake predpostavke kot za njihovo priznanje.
Razlika je le ta, da mora tisti, ki zahteva izvršitev tuje sodne odločbe, poleg potrdila o njeni
pravnomočnosti priloţiti tudi potrdilo, da je odločba izvršljiva po pravu drţave izvora. Izvršbo na
podlagi domače sodne odločbe je včasih mogoče dovoliti še pred njeno pravnomočnostjo. Poudariti je
treba, da to za tuje izvršilne naslove ne velja: čeprav je odločba v drţavi izvora izvršljiva ţe pred
pravnomočnostjo, jo bo mogoče izvršiti v Sloveniji šele, ko bo postala pravnomočna. Razloga za takšno
ureditev je ta, da je pri nepravnomočni odločbi večja moţnost, da bo kasneje spremenjena ali
razveljavljena. Ta nevarnost obstoji sicer tudi pri domačih izvršilnih naslovih, vendar je bil zakonodajalec
očitno mnenja, da je za izvršitev tujih sodnih odločb potrebna nekoliko večja stopnja trdnosti.




                                                                                                         63
2. PRIZNANJE IN IZVRŠITEV TUJIH ARBITRAŢNIH ODLOČB
V mednarodnem pravnem prometu se stranke, ki pripadajo različnim drţavam, pogosto dogovorijo, da
bo v sporu odločala arbitraţa. V prid arbitraţnemu sojenju se običajno navaja, da je postopek hitrejši,
bolj proţen in cenejši ter da je v njem pogosto mogoče doseči pravičnejšo rešitev spora, ker arbitraţa ni
tako strogo vezana na določen pravni sistem, ampak jo stranke lahko pooblastijo, da odloči po načelih
pravičnosti. V mednarodnem pravnem prometu se tem razlogom pridruţuje še nezaupanje strank do
vodenja postopka pred tujim sodiščem, še zlasti, če je to sodišče drţave, ki ji pripada nasprotna stranka.
Tako se zdi strankam pogosto bolj sprejemljivo, da zaupajo odločanje o sporu arbitraţi, pa najsi bo to ad
hoc arbitraţa ali kakšna priznana institucionalizirana arbitraţa, s tem pa izključijo pristojnost drţavnih
sodišč.

Pravna narava arbitraţe je sporna. Po civilistični (kontraktualni) teoriji je arbitraţa institut
materialnega prava. Po tej koncepciji arbitraţna odločba ni sodna odločba, ampak ima izključno
pogodbeni značaj. Po procesualni (publicistični oz. jurisdikcijski) teoriji je arbitraţa organ
pravosodja, arbitraţna odločba pa ima učinek pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Ker je mogoče v
arbitraţi najti pogodbene in jurisdikcijske elemente, se je razvila teorija o mešani pravni naravi
arbitraţe. Po tej teoriji je arbitraţni dogovor institut materialnega prava, arbitraţni postopek in arbitraţno
odločbo pa je treba presojati po procesnem pravu. Novejša teorija opozarja, da so materialnopravni in
procesnopravni elementi arbitraţe med seboj tako prepleteni, da arbitraţe ni mogoče cepiti na materialni
in procesni stadij. Arbitraţnega dogovora namreč ni mogoče obravnavati samo kot institut materialnega
prava, saj je njegova dopustnost odvisna tudi od procesnih pravil. Po drugi strani pa lahko stranke z
arbitraţnim dogovorom odločilno vplivajo na konstituiranje arbitraţe ter določijo pravila postopka, zato
tudi tega stadija ni mogoče obravnavati samo s stališča procesnega prava. Tako se je razvila t.i.
sintetična koncepcija arbitraţe.

Čeprav prevladujejo teorije, ki arbitraţi predpisujejo predvsem jurisdikcijski značaj, pa prihaja v zadnjem
času ponovno do oţivljanja civilistične koncepcije arbitraţe. Razlogi za to so predvsem praktične narave.
Če arbitraţno odločbo obravnavamo kot jurisdikcijski akt, potem naleti v drugih drţavah na enake teţave
kot tuja sodna odločba. S poudarjanjem pogodbenih elementov se ţeli arbitraţo prikazati kot
univerzalen, nadnacionalen institut, ki ni vezan na pravni red nobene drţave. Tudi v tem primeru pa
arbitraţa na koncu vendarle trči ob pravni red določene drţave, in sicer najkasneje takrat, ko hoče
stranka, ki je bila v postopku uspešna, doseči realizacijo arbitraţne odločbe.

V 104. členu ZMZPP so določeni kriteriji, po katerih je mogoče kvalificirati arbitraţno odločbo kot
tujo. Teorija je dolgo iskala odgovor na vprašanje, kdaj je mogoče šteti arbitraţno odločbo za domačo in
kdaj za tujo. Številni kriteriji, kot npr. drţavljanstvo strank, drţavljanstvo arbitrov, kraj sklenitve arbitraţne
pogodbe itd. so se pokazali kot nesprejemljivi, zato se daje v zadnjem času vedno večji pomen volji
strank, subsidiarno pa pride v poštev kraj izdaje arbitraţne odločbe oz. vodenja arbitraţnega postopka.
Po ZMZPP se šteje za tujo:
● arbitraţna odločba, ki ni bila izdana v Sloveniji. Taka odločba ima pripadnost drţave, v kateri je bila
    izdana;
● arbitraţna odločba, ki je bila izdana v Sloveniji, če je bilo pri njeni izdaji glede postopka uporabljeno
    tuje pravo, če je to dopustno po slovenskem pravu. Taka odločba ima drţavno pripadnost drţave,
    katere pravo je bilo uporabljeno za postopek.

V 105. členu določa ZMZPP dve pozitivni predpostavki za priznanje in izvršitev tujih arbitraţnih
odločb. Stranka, ki zahteva priznanje in izvršitev tuje arbitraţne odločbe, mora priloţiti zahtevi, ki jo vloţi
pri sodišču:
● izvirno arbitraţno odločbo ali njen overjen prepis;
● izvirno pogodbo o arbitraţi ali njen overjen prepis.

Če arbitraţna pogodba ali odločba nista sestavljeni v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, je treba
predloţiti prevod v tem jeziku.

                                                                                                               64
V 106. členu določa ZMZPP negativne predpostavke (ovire) za priznanje in izvršitev tujih arbitraţnih
odločb. Za te ovire velja domneva, da ne obstojijo, dokler se ne ugotovi nasprotno. Breme dokazovanja
nosi predvsem stranka, ki nasprotuje priznanju, vendar so nekatere od teh predpostavk takega pomena,
da jih mora sodišče ugotavljati tudi po uradni dolţnosti.

Priznanje in izvršitev tuje arbitraţne odločbe se zavrne, če sodišče ugotovi, da:
● po kogentnih predpisih (slovenskem pravu) o sporni zadevi ne more razsojati arbitraţa;
● je podana izključna pristojnost SLO sodišča;
● bi bil učinek priznanja ali izvršitve odločbe v nasprotju s slovenskim javnim redom - če je odločba
    v nasprotju z javnim redom le v enem delu izreka, je mogoče odločbo delno priznati (če ima odločba
    še vedno smisel, če del ostane nepriznan);
● ni podana vzajemnost;
● je bilo kršeno načelo obojestranskega zaslišanja;
● je šlo za kršitev arbitraţnega dogovora;
● pogodba o arbitraţi ni bila sklenjena v pisni obliki oz. z izmenjavo pisem, telegramov ali
    teleprinterskih sporočil;
● katera od strank ni bila sposobna za sklenitev arbitraţnega dogovora po pravu, ki se uporablja za
    presojo njene sposobnosti;
● pogodba o arbitraţi ni veljavna po pravu drţave, ki sta ga izbrali stranki, če stranki tega nista storili
    pa po pravu drţave, v kateri je bila izdana arbitraţna odločba;
● stranka, zoper katero se zahteva priznanje in izvršitev odločbe, ni bila pravilno obveščena o
    imenovanju arbitrov ali o arbitraţnem postopku, ali ji je bilo zaradi katerega drugega vzroka
    onemogočeno, da uveljavlja svoje pravice v postopku;
● sestava arbitraţnega sodišča ali arbitraţni postopek nista bila v skladu s pogodbo o arbitraţi;
● je arbitraţno sodišče prekoračilo svoja pooblastila, določena s pogodbo o arbitraţi;
● odločba še ni postala dokončna in izvršljiva za stranke ali da je to določbo odpravil ali njeno
    izvršitev ustavil pristojni organ drţave, v kateri je bila izdana, ali organ drţave, po pravu katere je bila
    izdana;
● je izrek arbitraţne odločbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju.

Primer delnega priznanja pri arbitraţni odločbi, ki je v nasprotju z javnim redom:
○ v odločbi so trije zahtevki za odškodnino, vendar je eden v nasprotju z javnim redom. Priznanje
   ostalih dveh je še vedno smiselno;
○ obrestna mera v pogodbi je 107%, kar je v nasprotju s slovenskim javnim redom. Kljub temu pa ni
   mogoče priznati le 15% obrestne mere, saj bi to nasprotovalo avtonomiji strank.



3. POSTOPEK ZA PRIZNANJE IN IZVRŠITEV TUJIH SODNIH IN
ARBITRAŢNIH ODLOČB
Postopek za priznanje in izvršitev pri nas ureja ZMZPP, subsidiarno se uporabljajo določbe Zakona o
nepravdnem postopku, ki lahko nadalje napotuje na subsidiarno uporabo Zakona o pravdnem postopku.

Med posameznimi drţavami so precejšnje razlike v tem, kakšen postopek je predviden za priznanje in
izvršitev tujih sodnih in arbitraţnih odločb. V primerjalnem pravu najdemo najmanj štiri rešitve:
● priznanje tujih odločb ipso iure (brez posebnega postopka);
● odločanje o priznanju v posebnem delibacijskem postopku na predlog stranke;
● odločanje o priznanju incidenter v kakšnem drugem postopku;
● ponovno odločanje o sporu na podlagi tuje sodne ali arbitraţne odločbe (actio ex iudicato/arbitrato).
Poleg tega je v nekaterih drţavah predviden za izvršitev tujih odločb drugačen postopek kot za
priznanje, ponekod pa velja poseben reţim za statusne odločbe. V večini drţav je sicer mogoče o
priznanju tujih odločb odločati kot o predhodnem vprašanju (incidenter), medtem ko je izvršitev tuje
odločbe praviloma mogoča šele potem, ko se v posebnem postopku ugotovi, da odločba izpolnjuje
pogoje za priznanje.
                                                                                                             65
Po našem pravu se o priznanju tujih odločb odloča v posebnem delibacijskem postopku, v katerem reši
sodišče to vprašanje z učinkom pravnomočnosti, vsako sodišče (ki odloča o glavni stvari) pa lahko odloči
o priznanju tudi kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom samo za tisti postopek. Če se zahteva
izvršitev tuje odločbe, ni treba, da bi bil prej izveden postopek za njeno priznanje. O tem, ali odločba
izpolnjuje pogoje za priznanje, odloči sodišče, ki je pristojno za dovolitev izvršbe. Če je bilo vprašanje
priznanja tuje odločbe ţe prej rešeno v posebnem postopku, pa je sodišče, ki odloča o dovolitvi izvršbe,
vezano na to odločitev. Kadar se odloča o priznanju v posebnem postopku, je to posebna vrsta
nepravdnega postopka.

Sklep o priznanju ali zavrnitvi priznanja tuje odločbe se vroči nasprotnim udeleţencem. Na sklep o
priznanju lahko nasprotni udeleţenci podajo ugovor, zoper sklep o zavrnitvi priznanja pa ugovor ni
moţen. Sklepa o priznanju razveze zakonske zveze se ne vroči, če je oseba, ki je priznanje zahtevala,
slovenski drţavljan, nasprotna stranka pa v RS nima stalnega ali začasnega prebivališča.
O ugovoru zoper sklep o priznanju odloča senat 3 sodnikov.
Vrhovno (in ne višje) sodišče pa odloča o:
● pritoţbi zoper sklep o zavrnitvi priznanja (pritoţnik je lahko predlagatelj);
● pritoţbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o priznanju (pritoţnik je lahko predlagatelj ali nasprotni
    udeleţenec).

Izvršujejo se samo dajatvene odločbe (ostale ne grejo v izvršitveni postopek, saj pri njih ni kaj izvršiti).
Razveza zakonske zveze je na primer oblikovalna odločba, ki se je ne da izvršiti. Stranka ima interes le
na priznanju odločbe.

Za postopek je pristojen sodnik posameznik okroţnega sodišča. Za priznanje je krajevno pristojno
sodišče na območju katerega je potrebno izvesti postopek. Če je delibacijski postopek izpeljan v
Sloveniji, lahko odločbo izvrši katerokoli slovensko sodišče.




V. POSEBNI DEL

1. STATUSNOPRAVNA RAZMERJA, PERSONALNI STATUT
Pravni redi se na področju statusnega prava med seboj precej razlikujejo. Veliko razlik je predvsem v
druţinskem pravu.
Poznamo dejanska (starost, spol) in pravna vprašanja (pravna, poslovna, deliktna sposobnost).
Pravni status fizičnih oseb opredeljujejo:
● pravna sposobnost,
● poslovna sposobnost,
● osebno ime,
● razglasitev za mrtvega in
● skrbništvo.



1.1. PRAVNA IN POSLOVNA SPOSOBNOST
Pravna sposobnost je danes temeljna pravica vsakogar. Mednarodno zasebno pravo tu nima velike
vloge, saj se ureditve posameznih drţav med seboj ne razlikujejo. Oseba pridobi pravno sposobnost z
rojstvom, izgubi pa jo s smrtjo. Razlike utegnejo obstajati pri času rojstva in pri času smrti. V drţavah
namreč obstajajo različne ureditve glede fikcij in dokazovanja smrti.

Precej večje razlike v pravnih redih so pri poslovni sposobnosti. V Juţni Ameriki se poslovna
sposobnost pridobi s petindvajsetimi leti, v ZDA z enaindvajsetimi leti, v Avstriji pa z devetnajstimi leti. Pri
nas se s petnajstimi leti pridobi omejena poslovna sposobnost, z osemnajstimi leti pa popolna

                                                                                                             66
poslovna sposobnost. V določenih primerih lahko oseba pridobi popolno poslovno sposobnost ţe pred
osemnajstim letom; če sklene zakonsko zvezo ali postane roditelj.

Za presojo vprašanja pravne in poslovne sposobnosti fizičnih oseb se uporabljajo različne navezne
okoliščine:
● pravo drţavljanstva (lex nationalis);
● pravo stalnega prebivališča (lex domicilii);
● pravo, kjer je obveznost nastala (lex loci stipulationis).

1. LEX NATIONALIS
1. odst. 13. člena ZMZPP določa, da se za pravno in poslovno sposobnost fizične osebe uporabi pravo
tiste drţave, katere drţavljan je. Uzakonjeno je torej splošno načelo, da se pravna in poslovna
sposobnost presojata po personalnem pravu fizične osebe. Za naše pravo velja kot personalno pravo
pravo drţavljanstva, torej lex nationalis. Kdo se šteje za drţavljana Slovenije in kako se to drţavljanstvo
pridobi in izgubi, ureja Zakon o drţavljanstvu Republike Slovenije. V nekaterih pravnih redih, ki temeljijo
na anglosaškem pravnem izročilu, velja kot personalno pravo pravo domicila.

Pravilo o lex nationalis, ki ga vsebuje 1. odst. 13. člena ZMZPP, se uporablja načeloma za vse vidike
pravne in poslovne sposobnosti, torej za njun nastanek, obseg in prenehanje. ZMZPP še posebej (v 3.
odst. tega člena) poudarja, da velja isto pravo tudi za odvzem in omejitev poslovne sposobnosti.

Za posebne pravne in poslovne sposobnosti ne velja splošno pravilo o lex nationalis, temveč je
odločilno pravo, ki se uporablja za pravno področje, na katerega se nanaša posebna pravna ali poslovna
sposobnost (lex causae):
● za dedno sposobnost velja splošno kolizijsko pravilo dednega prava (pravo zapustnikovega
    drţavljanstva ob smrti);
● za oporočno sposobnost velja pravo oporočiteljevega drţavljanstva ob sestavi oporoke;
● sposobnost skleniti zakonsko zvezo se za vsako osebo presoja po pravu drţave, katere drţavljan
    je ob sklenitvi zakonske zveze;
● za menično in čekovno pravno sposobnost se uporablja lex nationalis čekovnega zavezanca.
Ne sme motiti, da je v nekaterih gornjih primerih lex causae sočasno tudi lex nationalis; ostaja načelo, da
posebna pravna pravila, ki urejajo določeno pravno področje, urejajo tudi pravno in poslovno sposobnost
na tem področju.

2. LEX DOMICILII
Upoštevati je treba tudi pravila za polipatride in apatride (10. in 11. člen ZMZPP).
Če ima slovenski drţavljan tudi drţavljanstvo kakšne druge drţave, se šteje, da ima samo slovensko
drţavljanstvo.
Če ima tujec več tujih drţavljanstev, se šteje, da ima drţavljanstvo tiste drţave, katere drţavljan je in v
kateri ima tudi stalno prebivališče (lex domicilii).
Če tujec z več drţavljanstvi nima stalnega prebivališča v nobeni izmed drţav, katerih drţavljan je, pa se
šteje, da ima drţavljanstvo tiste drţave, katere drţavljan je in s katero je v najtesnejši zvezi.
Če oseba nima drţavljanstva, se uporabi pravo njenega stalnega prebivališča, če tega nima, pa se
uporabi pravo začasnega prebivališča. Če tudi tega nima, se uporabi lex fori.

3. LEX LOCI STIPULATIONIS
Izjema od pravila, ki določa lex nationalis za poslovno sposobnost, je favor negotii. Po 2. odst. 13.
člena se šteje za poslovno sposobno oseba, ki te sposobnosti sicer nima po lex nationalis, pač pa jo ima
po lex loci stipulationis, t.j. po pravu kraja, kjer je obveznost nastala. Namen norme je varstvo
pravnega prometa, saj pri sklepanju pogodb ni mogoče pričakovati, da se bo vsak pogodbenik seznanil z
lex nationalis drugega pogodbenika glede njegove poslovne sposobnosti. Pravilo, da za poslovno
sposobnost zadostuje, da jo priznava lex loci stipulationis, ne velja za vprašanje poslovne sposobnosti
na področju druţinskega in dednega prava (4. odst. 13. člena). Pri pravnih poslih na teh področjih ni
takšne potrebe po varstvu pravnega prometa.
                                                                                                        67
Kraj, kjer je obveznost nastala, bo običajno kraj sklenitve pogodbe, pri čemer pa se spet pojavlja
kvalifikacijski problem. Do njega bo prišlo predvsem pri sklepanju pogodb med odsotnimi strankami. Ob
tem je vprašanje, ali je za primer takšnega sklepanja pogodb sploh potrebna norma iz 2. odst. 13. člena.


1.2. RAZGLASITEV POGREŠANCA ZA MRTVEGA
Pri razglasitvi pogrešanca za mrtvega gre za sodno odločitev o prenehanju njegove pravne sposobnosti.
16. člen ZMZPP določa, da se za razglasitev pogrešanca za mrtvega uporabi pravo drţave, katere
drţavljan je bil takrat, ko je bil pogrešan. Določba tega člena je po formulaciji dvostranska kolizijska
norma in se vsaj na videz nanaša tako na naše kot na tuje drţavljane. Vendar bo razglasitev tujca za
mrtvega prišla v poštev le:
● če bi tuja kolizijska norma odkazovala na uporabo naše kolizijske norme (kar je malo verjetno) in
● če bi tuja kolizijska norma dopuščala zavračanje.
Glede pristojnosti velja, da je za razglasitev pogrešanega slovenskega drţavljana za mrtvega izključno
pristojno slovensko sodišče.


1.3. OSEBNO IME
Za vprašanja osebnega imena se uporabi pravo drţave, katere drţavljan je oseba, ki se ji določa ali
spreminja osebno ime.


1.4. PRAVNE OSEBE
V pravnem prometu nastopajo poleg fizičnih tudi pravne osebe. Ker na vsakem območju delujejo tudi
tuje pravne osebe, je treba ugotoviti:
● njihovo pripadnosti,
● po katerem pravnem redu je pravna oseba ustanovljena,
● kako posluje,
● kakšna so pooblastila njenih zastopnikov,
● način prenehanja pravne osebe, itd.
Glede na to, da so pravne osebe umetne tvorbe, je od vsakega pravnega reda odvisno, kakšen bo
obseg njene poslovne sposobnosti.

Pravna oseba naj bi imela neko zvezo s pravnim redom svoje pripadnosti. Kriteriji za to so bili:
● drţavljanstvo druţbenikov pravne osebe oz. članov uprave;
● kraj poslovanja (ni nujno identičen s sedeţem pravne osebe);
● kontrola: kdo dejansko nadzira oz. vodi pravno osebo (ta kriterij se uveljavi predvsem v vojnem
   času);
● ustanovitev: po katerem pravnem redu je bila pravna oseba ustanovljena.

Danes sta uveljavljeni predvsem dve teoriji:
● teorija sedeţa - pravna oseba pripada tistemu pravnemu redu, kjer ima sedeţ oz. "domicil" in
● teorija ustanovitve - pravna oseba pripada tistemu pravnemu redu, po katerem je bila ustanovljena,
  zato se ta teorija imenuje tudi teorija registracije oz. inkorporacije.

ZMZPP v 17. členu določa, da se za pravni poloţaj pravne osebe uporabi pravo drţave, ki ji pravna
oseba pripada. Pripadnost pravne osebe pa se določi po pravu drţave, po katerem je bila
ustanovljena. Naš zakon je torej sprejel teorijo inkorporacije. 3. odst. tega člena upošteva tudi sedeţ
pravne osebe in s tem se rešuje konflikt med teorijo ustanovitve in teorijo sedeţa: če ima pravna oseba
svoj dejanski sedeţ v drugi drţavi, ne pa v tisti, kjer je bila ustanovljena, in ima po pravu te druge drţave
tudi njeno pripadnost, se šteje, da pripada tej drugi drţavi. Sodnik mora seveda vedno upoštevati pravo
tuje drţave: če npr. meni, da gre za francosko pravno osebo, mora preveriti, ali jo tudi francosko pravo
šteje za svojo. Če je ne, potem je tudi mi ne moremo obravnavati kot tako.

                                                                                                          68
Vprašanje zastopanja je pomembno tako pri fizični, kot pri pravni osebi. Ločimo:
● zakonito zastopanje - npr. v podjetjih, uporablja se pravo, ki 'ureja' podjetje. Gre za lex causae. Tudi
   pri dednih razmerjih se uporabi lex causae - dedni statut;
● pravnoposlovno zastopanje - akt pooblastitve za zastopanje je abstrakten.

Pravne osebe nastopajo v pravnem prometu preko svojih zastopnikov. Vprašanje je, po katerem pravu
bomo presojali zastopanje. Kolizijski zakoni tega vprašanja ne rešujejo. ZMZPP norm o zastopanju ni,
edini pravni vir je haaška konvencija o zastopanju iz leta 1978, ki pa zaradi premajhnega števila
ratifikacij ne velja.
Zastopanje je sestavljeno iz dveh razmerij:
● notranje razmerje - razmerje med zastopnikom in zastopancem. Presoja se po:
     ○ pogodbenem statutu (avtonomija oz. koneksnost), navadno gre za mandatno pogodbo ali
         delovno razmerje; ali
     ○ pravilih o enostranskih pravnih poslih (pooblastilo). Ponavadi prevlada pravo zastopnika po
         načelu karakteristične izpolnitve (zastopnik opravlja karakteristično izpolnitev);
● zunanje razmerje - razmerje med zastopnikom in tretjo osebo. Označujemo ga kot zastopniški
     statut. Vprašanje je, ali bomo zunanje razmerje obravnavali po zastopnikovem ali zastopančevem
     pravu. Če pride do prekoračitve pooblastil, nekateri to presojajo kot civilni delikt, drugi kot zastopniški
     statut (uporabi se pravo zastopnikovega sedeţa, prebivališča,…). Haaška konvencija se je opredelila
     za zastopnikovo pravo. Izjema so določeni posli: za borzne posle se npr. uporabi pravo borze. Za
     pogodbo zastopnika s tretjo osebo velja pogodbeni statut. Gre namreč za samostojno vprašanje.

Zastopnik postane dolţnik, če je sklenjena mandatna pogodba (uporabi se pogodbeni statut).



2. DRUŢINSKOPRAVNA RAZMERJA
Druţinsko pravo je področje, kjer so med pravnimi redi največje (kulturne) razlike, zato ni poskusov
unifikacije (npr. izvenzakonska skupnost, istospolna skupnost). Zaradi tako velikih razlik je potrebno
predpisati jasne in predvidljive kolizijske norme.
Temeljne pravice na tem področju so:
● enakopravnost zakoncev;
● enakopravni poloţaj zunajzakonskih otrok z zakonskimi;
● razveza zakonske skupnosti.

ZMZPP tudi pri kolizijskih normah dosledno spoštuje ustavno načelo enakopravnosti moţa in ţene. S
tem odpade moţnost uporabe naveznih okoliščin le na strani enega zakonca, kot jih ponekod še
najdemo v primerjalnem pravu (npr. moţevo lex nationalis ali lex domicilii). Spoštovanje načela
enakopravnosti pa pomeni dodatno teţavo pri oblikovanju kolizijskih norm, saj je vedno treba gledati na
to, da so navezne okoliščine, ki se tičejo vsakega od zakoncev, prisotne v enaki meri. Glede na to, da je
tudi v druţinskem pravu kot temeljna navezna okoliščina določeno drţavljanstvo, pride do teţav pri
navezovanju zlasti takrat, ko sta zakonca drţavljana različnih drţav. V takih primerih se včasih njuna lex
nationalis uporabi distributivno (za vsakega svoja), včasih kumulativno, včasih pa navezna okoliščina
drţavljanstva ne pride v poštev in se je treba zateči k drugi (prebivališče).

ZMZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča, če:
● sta oba zakonca slovenska drţavljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče;
● je toţnik slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji
● sta imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, toţnik pa ima ob vloţitvi
  toţbe stalno ali začasno prebivališče v Republiki Sloveniji.




                                                                                                             69
2.1. SKLENITEV IN RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE

2.1.1. PRESOJA POGOJEV ZA SKLENITEV ZAKONSKE ZVEZE
ZMZPP v 34. členu določa, da se pogoji za sklenitev zakonske zveze za vsako osebo presojajo po
pravu drţave, katere drţavljan je ob sklenitvi zakonske zveze. Ta člen določa navezno okoliščino za
materialne (vsebinske) pogoje za sklenitev zakonske zveze. Za vsakega od bodočih zakoncev se torej
uporablja njegova lex nationalis (distributivno navezovanje). Čas, po katerem se presojajo pogoji za
sklenitev zakonske zveze, je čas sklenitve zakonske zveze. To pomeni, da kasnejša sprememba
drţavljanstva enega ali drugega zakonca nima tega učinka, da bi se pogoji za prej sklenjeno zakonsko
zvezo presojali po novo odkazanem pravu. To je povsem nesporno v primeru, če so po lex nationalis ob
sklenitvi zakonske zveze pogoji obstajali, po novi lex nationalis pa jih ne bi bilo. Drugače pa utegne biti
pri obratni situaciji: ko po pravu, uporabnem ob sklenitvi, pogojev ni bilo, po novo indiciranem pravu
(zaradi spremembe drţavljanstva) pa bi bila zakonska zveza veljavna. Argument za moţnost takšne
konvalidacije je načelo favor matrimonii.

Prejšnji zakon o MZP je vseboval posebno določbo, s katero je prepovedoval sklenitev zakonske zveze,
če so obstajali določeni dvostranski zadrţki:
● obstoječa zakonska zveza (poligamija);
● nesposobnost za razsojanje;
● sorodstvo.
Ta določba je bila kritizirana, saj je bilo mogoče enake učinke doseči z uporabo instituta javnega reda.
Takšna je tudi ureditev v ZMZPP. Kritizirana določba je odpadla, pri presojanju pogojev za sklenitev
zakonske zveze pa je treba upoštevati javni red. Tudi če so namreč izpolnjeni pogoji za sklenitev
zakonske zveze, se sklenitev ne dovoli, če obstajajo določeni zadrţki, ki jih je mogoče utemeljiti z
institutom javnega reda. Če npr. lex nationalis zakonca dopušča poligamijo, sklenitve zakonske zveze ni
mogoče dovoliti, če je eden od zakoncev ţe poročen. Podobno je pri zadrţkih sorodstva in
nesposobnosti za razsojanje.

2.1.2. PRESOJA OBLIKE SKLENITVE ZAKONSKE ZVEZE
V skladu s splošnim kolizijskim pravilom locus regit formam actus se za obliko sklenitve zakonske zveze
uporablja pravo kraja, kjer se sklepa zakonska zveza (35. člen ZMZPP). Izjema je konzularna
sklenitev zakonske zveze (112. člen ZMZPP): slovenska drţavljana lahko načeloma skleneta zakonsko
zvezo v tujini pred konzulatom Republike Slovenije. V tem primeru veljajo glede oblike pravila
slovenskega prava in ne prava drţave, v kateri se sklepa zakonska zveza.

Zakon načeloma dopušča vsako obliko sklenitve zakonske zveze, če jo pozna lex loci celebrationis.
Vendar pa so lahko nekatere oblike sklenitve v nasprotju s slovenskim pravnim redom (npr. zakonske
zveze, sklenjene samo v religiozni obliki in brezoblično sklenjene zakonske zveze). Zato je treba tudi tu
upoštevati pridrţek javnega reda, še posebej, če sta oba zakonca slovenska drţavljana. Zakon sicer ne
omejuje moţnosti, da slovenski drţavljani sklenejo zakonsko zvezo v tujini po tamkajšnjih predpisih
(glede oblike). Bo pa seveda treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali nista zakonca sklenila
zakonske zveze v tujini z namenom in fraudem legis agere.

2.1.3. PRESOJA NEVELJAVNOSTI ZAKONSKE ZVEZE
Neveljavnost zakonske zveze se presoja po kateremkoli materialnem pravu, po katerem je bila
sklenjena po 34. in 35. členu ZMZPP (36. člen ZMZPP). Gre torej za posledico neobstoja vsebinskih in
oblikovnih pogojev za sklenitev zakonske zveze. Zakonska zveza je neveljavna, če to določa:
● lex nationalis vsaj enega zakonca (seveda glede na čas sklenitve zakonske zveze) ali
● lex loci celebrationis.
Pravilo iz tega člena bi bilo skoraj nepotrebno, saj je logično, da se pravo, ki je bilo odločilno za
ocenjevanje pogojev za sklenitev zakonske zveze, uporabi tudi za primere, ko se kasneje izkaţe, da
pogojev ni bilo. Vendar v primerjalnem pravu pogosto najdemo norme, ki te primere obravnavajo
podobno kot razvezo zakonske zveze.

                                                                                                        70
2.1.4. RAZVEZA ZAKONSKE ZVEZE
ZMZPP v 37. členu ureja razvezo zakonske zveze. Ravno pri razvezi zakonske zveze je bilo v preteklosti
značilno izigravanje zakona. Stranke so spreminjale svoj status, da so lahko dosegle razvezo. Danes pa
v Evropi ni več nobene drţave, kjer bi bila razveza zakonske zveze prepovedana. Ureditve se med seboj
razlikujejo le v pogojih za njeno dosego. Nemško ustavno sodišče je celo mnenja, da je postala pravica
do razveze zakonske zveze ena od temeljnih človekovih pravic.

Z razvezo je treba razumeti način prenehanja zakonske zveze v celoti, ne pa podobne institute, katerih
posledica ni prenehanje zakonske zveze (npr. ločitev od mize in postelje).
Načelo našega zakona je, da razveze ne gre prekomerno oteţevati oz. da ima zakonec pravico do
razveze kot rešitev nevzdrţnega razmerja (favor divortii). Pri tem lahko pride do kolizije med načelom
trdnosti zakonske zveze in načelom razvezljivosti, ki ga zagovarja naš pravni red.
ZMZPP določa, da se za razvezo zakonske zveze uporablja pravo drţave, katere drţavljana sta oba
zakonca ob vloţitvi toţbe.
Če sta zakonca ob vloţitvi toţbe drţavljana različnih drţav (t.i. mešani zakon), se za razvezo zakonske
zveze kumulativno uporabljata pravi drţav, katerih drţavljana sta - razveza je:
● dopustna le, če jo dopuščata oba pravna reda,
● mogoča le iz razlogov, ki jih poznata oba pravna reda.
Pri tem ni pomembno, kako se razvezni razlog imenuje. Pomembno je le, da isti dejanski stan v obeh
pravnih redih predstavlja razvezni razlog. Sodišča bodo tudi pri razvezah zakonskih zvez morala
upoštevati pridrţek javnega reda.

Čas, ki je odločilen za presojo drţavljanstva zakoncev, je trenutek vloţitve toţbe. S tem je izključen vpliv
spremembe drţavljanstva med postopkom na uporabo prava. Ker je odločilna lex nationalis ob vloţitvi
toţbe, ni pomembno, ali sta zakonca po sklenitvi zakonske zveze menjala drţavljanstvo, pa tudi ne,
kakšno je bilo njuno drţavljanstvo v času, ko je nastal razvezni razlog. Ne glede na to, kdaj je nastalo
dejstvo, ki pomeni razvezni razlog, se presoja po pravnem redu drţave oz. drţav, katerih drţavljana sta
zakonca ob vloţitvi toţbe. Tudi če po lex nationalis enega od zakoncev v času, ko je nastal vzrok za
razvezo, razveza sploh ni bila mogoča, to ni ovira za razvezo, če jo dopušča pravo drţave, katere
drţavljanstvo je imel zakonec ob vloţitvi toţbe. V takem primeru je pravilo logično, saj je po sodobni
koncepciji razveze njen namen rešiti nevzdrţno ţivljenjsko situacijo, ne glede na to, kdaj je nastal vzrok
zanjo. Pač pa utegne biti norma toga v primeru, ko eden od zakoncev spremeni drţavljanstvo v času
med nastankom razveznega razloga in vloţitvijo toţbe, tako da njegova lex nationalis ob vloţitvi toţbe
ne dopušča razveze, prejšnje pravo pa bi jo dopuščalo. Rešitev je treba iskati v pravilih o javnem redu.

Za mešane zakone vsebuje ZMZPP posebne določbe za primer, ko z uporabo splošnega kolizijskega
pravila iz 2. odst. 37. člena (kumulacija obeh lex nationalis) razveza ne bi bila mogoča. V 3. in 4. odst.
tega člena imamo in favorem divortii določeno, da se uporabi domače pravo v dveh primerih:
● če sta oba zakonca tuja drţavljana, pa ima vsaj eden ob vloţitvi toţbe prebivališče v naši drţavi;
● če je eden od zakoncev naš drţavljan, ne glede na to, kje ima prebivališče.

V zgornjih primerih šteje zakonodajalec vez s slovenskim pravom za tako pomembno, da je treba
uporabiti lex fori, če sicer odkazano pravo ne dopušča razveze. 3. in 4. odst. 37. člena sta izraz
pozitivnega vidika načela javnega reda. Pravila našega prava o razvezi šteje zakonodajalec za tako
pomembna, da je treba z njimi korigirati situacijo, ko sicer indicirano pravo ne dopušča razveze. Ta
razlog je bil pomembnejši od nevarnosti šepastih zakonov, ki jo uporaba teh pravil prinaša, saj se
utegne zgoditi, da odločba našega sodišča zaradi uporabe lex fori v tujini ne bo priznana in bo tako
zakonska zveza po enem pravu prenehala, po drugem pa ne. Poskrbeti je potrebno, da se razveza,
opravljena v Sloveniji, prizna tudi v tujini. Popolno varstvo zakonske zveze pred šepavostjo je mogoče le
s kumulativno uporabo obeh lex nationalis.




                                                                                                         71
2.2. PREMOŢENJSKA RAZMERJA ZAKONCEV

2.2.1. OSEBNA IN ZAKONSKA PREMOŢENJSKA RAZMERJA ZAKONCEV
ZMZPP v 38. členu skupaj ureja osebna in zakonska premoţenjska razmerja zakoncev (pogodbena
premoţenjska razmerja zakoncev so urejena v 39. členu). Med osebna in zakonska premoţenjska
razmerja med zakoncema uvrščamo vse pravne posledice, ki jih ima sklenitev zakonske zveze za
razmerja med njima, ne pa tudi tistih, ki vplivajo le na pravni poloţaj enega od njih. Tako se npr.
vprašanje pridobitve popolne poslovne sposobnosti s sklenitvijo zakonske zveze presoja po pravu, ki je
odločilno za poslovno sposobnost. Enotnost kolizijskih pravil za osebna in premoţenjska razmerja med
zakoncema pomeni tudi, da velja enak reţim za vse premoţenje, ne glede na to, ali je premično ali
nepremično. Vendar to velja le za razmerja med zakoncema. Glede pravic na posameznih stvareh bo
prišla v poštev določba 18. člena ZMZPP.

Zakonski statut (38. člen)
Kot temeljno navezno okoliščino postavlja zakon v primeru, ko imata zakonca isto drţavljanstvo, njuno
skupno lex nationalis. Za osebna in zakonska premoţenjska razmerja zakoncev z istim drţavljanstvom
se torej uporabi pravo drţave, katere drţavljana sta.
Če pa gre za mešan zakon, obstaja več naveznih okoliščin, ki se uporabljajo ena za drugo:
● če sta zakonca drţavljana različnih drţav, se uporabi pravo drţave, v kateri imata stalno
    prebivališče;
● če zakonca nimata niti istega drţavljanstva niti stalnega prebivališča v isti drţavi, se uporabi pravo
    drţave, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče;
● če prava, ki naj se uporabi, po zgornjih pravilih ni mogoče določiti, se uporabi pravo, ki je z
    razmerjem v najtesnejši zvezi;
● če prava, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi, ni mogoče najti, se uporabi lex fori.

Pri razmerjih med zakoncema je pomembno, da velja za oba zakonca enak pravni red in to samo eden,
saj pravici enega zakonca ustreza dolţnost drugega in obratno, zato ne more imeti eden od njiju
drugačne obveznosti kot drugi pravice. Zato po logiki stvari ni mogoče distributivno navezovanje in
načeloma tudi ne kumulativna uporaba obeh lex nationalis (kot je to pri razvezi). ZMZPP kot primarno
navezno okoliščino pri mešanih zakonih določa skupno prebivališče zakoncev. Subsidiarno je nato
določena še navezna okoliščina zadnjega skupnega prebivališča. Če tudi ta odpove, pa se uporabi
pravo, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi. Če prava, ki je z razmerjem v najtesnejši zvezi, ni mogoče
najti, pa se kot ultima ratio uporabi lex fori.

Osebna in zakonska premoţenjska razmerja med zakoncema predstavljajo trajen kompleks pravic in
obveznosti, zato se pri teh kolizijskih pravilih še posebej postavlja vprašanje časa, odločilnega za
določitev merodajnega prava. Statut določenega trajnega razmerja je lahko trajen (uporaba prava se bo
določila po navezni okoliščini v določenem trenutku ne glede na čas, v katerem se pojavlja dejansko
stanje, na katerega se to pravo uporabi) ali spremenljiv (sprememba navezne okoliščine ima za
posledico tudi spremembo pri uporabi prava). ZMZPP ne določa, po katerem času se presojajo navezne
okoliščine za osebna in premoţenjska razmerja med zakonci. Navezna okoliščina (npr. skupno
drţavljanstvo ali prebivališče) se utegne v času trajanja zakonske zveze spremeniti. V tem primeru se
postavi vprašanje, ali se za razmerja med zakoncema skladno s takimi spremembami uporablja vedno
drugo pravo.
V teoriji se to vprašanje označuje s pojmom mobilni konflikti (situacije, ko se navezna okoliščina
spreminja skozi čas (npr. toţenec spremeni prebivališče, spremeni se zakonodaja v tuji drţavi,…).
Mobilni konflikti se v primerjalnem pravu različno rešujejo:
● ponekod so na stališču stalnosti merodajnega prava in kot odločilni čas določajo čas sklenitve
   zakonske zveze, s tem da ponekod dopuščajo tudi kasnejše spremembe po volji zakoncev. Dobra
   lastnost takšne ureditve je, da je reţim med zakonci trajen in nespremenljiv, slaba pa je, da velikokrat
   privede do uporabe prava, s katerim zakonca nimata nobene zveze več.


                                                                                                        72
●   druga skupina pravnih redov uporablja avtomatično spremenljivost prava, čim se spremeni
    navezna okoliščina. Ker ZMZPP ne določa časa, po katerem bi se ocenjevala navezna okoliščina za
    osebna in premoţenjska razmerja med zakoncema (tako kot to določa pri pogodbenih premoţenjskih
    razmerjih med zakoncema), je očitno sprejel to drugo alternativo. Sprememba navezne okoliščine
    ima torej za posledico avtomatično spremembo pri uporabi prava za razmerja med zakoncema. Če
    se tako pravni reţim teh razmerij spremeni, to pomeni, da se na dejstva, ki so nastala po spremembi,
    uporabi novo pravo, ki pa ne deluje retroaktivno: na prej nastala dejstva se uporabi prej indicirano
    pravo. Ta sistem se v teoriji imenuje sistem vagonov. Takšna rešitev ima nedvomno prednost, da
    sproti spremlja povezanost zakoncev z določenim pravnim redom. Njena pomanjkljivost pa je, da bo
    povzročala velike teţave v praksi, saj bi bilo treba ob vsaki spremembi merodajnega prava opraviti
    likvidacijo premoţenjskih razmerij po prejšnjem pravu. To pa seveda z ţivljenjem, ko se zakonca
    običajno niti ne bosta zavedala, da se odslej za njuna razmerja uporablja drugo pravo, nima dosti
    skupnega.
Niti načelo stalnosti niti spremenljivosti statutov torej nista brez slabih strani. Zakonodajalec se je odločil
za slednjega kot za "manjše zlo".

2.2.2. POGODBENA PREMOŢENJSKA RAZMERJA ZAKONCEV
Pogodbena premoţenjska razmerja zakoncev se presojajo po pravu, ki je ob sklenitvi pogodbe
veljalo za osebna in zakonska premoţenjska razmerja (1. odst. 39. člena ZMZPP). Za pogodbena
premoţenjska razmerja med zakonci so torej določene enake navezne okoliščine kot za siceršnja
razmerja med njimi (38. člen ZMZPP).
Vendar se ureditev bistveno razlikuje: nasprotno od načela spremenljivosti statuta, ki velja za osebna in
zakonska premoţenjska razmerja med zakoncema, za pogodbena razmerja namreč velja načelo
stalnosti. Odločilna je tista navezna okoliščina, ki je obstajala v času sklenitve pogodbe. Kasnejše
spremembe teh okoliščin na pogodbeno razmerje med zakoncema nimajo vpliva. ZMZPP je izbral čas
sklenitve pogodbe in ne časa sklenitve zakonske zveze, ker je prvi čas v tesnejši zvezi s pogodbenim
razmerjem. Do sklenitve t.i. ţenitnih paktov, ţenitnih pogodb (ki jih naše pravo ne pozna) lahko namreč
pride tudi pred sklenitvijo zakonske zveze ali pa kadarkoli po njej.

2. odst. 39. člena ZMZPP dopušča tudi avtonomijo strank: če pravo iz 1. odst. 39. člena določa, da
lahko zakonca izbereta pravo za presojo premoţenjske pogodbe med zakoncema, se uporabi pravo, ki
sta ga izbrala (pogodbeni statut). Avtonomija je dopuščena v zelo omejenem obsegu: samo, če jo
dopušča tudi pravo, ki bi bilo sicer merodajno za pogodbeno premoţenjsko razmerje med njima.
Pogodba mora biti po slovenskem pravi sklenjena v notarski obliki. Če je to mogoče, veljajo za izbiro
prava vsa načela, ki sicer pridejo v poštev v zvezi z avtonomijo strank pri obligacijskih pogodbenih
razmerjih.

2.2.3. NEVELJAVNA ALI RAZVEZANA ZAKONSKA ZVEZA
Pravo, ki se uporablja za osebna in zakonska premoţenjska razmerja med zakoncema ter za
pogodbena premoţenjska razmerja med zakoncema, se uporablja tudi za razmerja med njima v primeru,
če je zakonska zveza neveljavna ali če je prenehala (40. člen ZMZPP). Izraz 'razmerja' je treba razlagati
ozko: gre le za tiste učinke neveljavnosti oz. razveze, ki učinkujejo neposredno in sočasno na oba
zakonca, ne pa za učinke, ki se tičejo samo enega (ime, sposobnost itd.). Za te druge učinke naj velja
kolizijsko pravilo o neveljavnosti oz. razvezi.

2.2.4. PRISTOJNOST SODIŠČ V ZAKONSKIH SPORIH
Velja splošno pravilo, da je slovensko sodišče pristojno takrat, kadar ima toţenec stalno prebivališče v
Sloveniji.
ZMZPP določa celo izključno pristojnost, če je toţeni zakonec slovenski drţavljan in ima v Sloveniji
tudi stalno prebivališče.
ZMZPP pa je predvidel tudi nekatere druge primere, v katerih je kljub temu, da toţenec nima domicila v
Sloveniji, pristojno slovensko sodišče. Ti primeri so:
● spori med zakoncema, če sta oba zakonca slovenska drţavljana, ne glede na to, kje imata stalno
    prebivališče;
                                                                                                            73
●   spori med zakoncema, če je toţnik slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji;
●   spori med zakoncema, če sta imela zakonca svoje zadnje stalno prebivališče v Sloveniji, toţnik pa
    ima ob vloţitvi toţbe stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji;
●   spori med zakoncema, če sta zakonca tuja drţavljana, ki sta imela zadnje skupno prebivališče v
    Sloveniji, vendar pod pogojem, da toţenec v to privoli in da to dopuščajo tudi predpisi drţave, katere
    drţavljana sta zakonca;
●   spori o premoţenjskih razmerjih med zakonci, ki se nanašajo na premoţenje v Sloveniji;
●   če je preteţni del premoţenja v Republiki Sloveniji, drugi del pa v tujini, sme slovensko sodišče
    odločati o premoţenju, ki je v tujini, samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoţenju v Sloveniji,
    in to le, če toţenec privoli, da sodi sodišče RS;
●   spori za razvezo zakonske zveze, če je toţnik slovenski drţavljan, pravo drţave, katere sodišče bi
    bilo pristojno, pa ne pozna razveze zakonske zveze (tudi na procesnem področju velja načelo in
    favorem divortii).

Sodišče RS je v sporih o premoţenjskih razmerjih med zakonci pristojno ne glede na to, ali zakonska
zveza traja ali je prenehala ali pa je ugotovljeno, da ne obstaja.

2.2.5. IZVENZAKONSKA SKUPNOST
Za premoţenjska razmerja med partnerjema v izvenzakonski skupnosti določa ZMZPP v 41. členu:
● uporabo prava drţave, katere drţavljana sta (lex nationalis).
● če partnerja nimata istega drţavljanstva, pa se uporabi pravo drţave, v kateri imata skupno
    prebivališče.
Ureditev je torej enaka kot za zakonce. Vendar za izvenzakonsko skupnost nista navedeni nadaljnji
navezni okoliščini, ki jih 38. člen ZMZPP kot subsidiarni pozna za zakonce, to sta zadnje skupno
prebivališče in pravo najtesnejše vezi. Po našem pravu namreč velja, da je skupno prebivališče eden od
konstitutivnih pogojev za obstoj izvenzakonske skupnosti. Ta rešitev pa ne bo učinkovala, če bo pravilo
iz 41. člena ZMZPP odkazalo na tuje pravo, ki lahko izvenzakonsko skupnost definira drugače.

Za pogodbena premoţenjska razmerja med partnerjema, ki ţivita v izvenzakonski skupnosti, velja isto
pravilo kot za zakonca po 39. členu: uporabi se pravo, ki sicer velja za njuna osebna in zakonska
razmerja, in sicer v času sklenitve pogodbe.
Za partnerja v izvenzakonski skupnosti pa ZMZPP ne dopušča avtonomije pri izbiri prava, ki sicer velja
za zakonce.
ZMZPP ureja le premoţenjska razmerja med zunajzakonskima partnerjema, osebnostnih razmerij ne
ureja. Pri tem se pojavi problem, po katerem pravu se presoja, ali je zunajzakonska zveza veljavna
oziroma priznana in kakšne pravne učinke ima.


2.4. RAZMERJA MED STARŠI IN OTROKI

2.4.1. KOLIZIJSKE NORME
ZMZPP vsebuje v 42. členu kolizijska pravila za vsa razmerja med starši in otroki, razen tistih, ki so
posebej urejena v 43. (priznanje, ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva oz. materinstva) in 45. členu
(pozakonitev). Temeljno načelo, ki prihaja do izraza v kolizijskih normah o razmerju med starši in otroki,
je načelo varstva otrokovih interesov. Mogoči sta dve koncepciji, ki uresničujeta to načelo:
● ena moţnost je, da kolizijska norma vsebuje več naveznih okoliščin, da pa sodišče v konkretnem
    primeru uporabi tisto, ki je najugodnejša za otroka;
● druga moţnost pa je, da najugodnejšo rešitev navede ţe zakonodajalec z abstraktno določitvijo
    naveznih okoliščin.
Kljub temu, da se v naši teoriji zavzemajo za prvo rešitev, je ZMZPP sprejel drugo.




                                                                                                        74
1. SPORI MED STARŠI IN OTROKI
Situacija, ko so tako starši kot otrok drţavljani iste drţave, je najbolj preprosta: za razmerja med starši
in otroki se uporablja pravo drţave, katere drţavljani so.
Če so starši in otroci drţavljani različnih drţav, je treba najti drugo navezno okoliščino. V naši teoriji
zagovarjajo idejo o kumulaciji več lex nationalis, kolikor je to mogoče, v primerjalnem pravu pa se
navadno takoj uporablja otrokova lex nationalis. ZMZPP je sprejel tretjo moţnost: uporabi se pravo
drţave, v kateri imajo vsi stalno prebivališče (ni potrebno, da je to prebivališče skupno). Prebivališče
staršev in otrok v isti drţavi namreč kaţe na večjo vez s tamkajšnjim pravnim redom. Velja poudariti, da
to pravilo velja tudi, če je otrok slovenski drţavljan, in celo, če sta otrok in eden od staršev slovenska
drţavljana. To s stališča varstva otrok - naših drţavljanov mogoče niti ni najbolje. Seveda je v rezervi še
vedno pridrţek javnega reda, ki pa za ta primer ni konkretiziran. Šele če so starši in otroci drţavljani
različnih drţav in tudi nimajo stalnega prebivališča v isti drţavi, se uporabi pravo drţave, katere
drţavljan je otrok, torej otrokova lex nationalis.

ZMZPP ne določa, po katerem času se presoja obstoj naveznih okoliščin. To pomeni, da velja tudi za
razmerja med starši in otroki načelo spremenljivosti statuta. Če se navezna okoliščina spremeni, tudi
razmerje med starši in otroki dobi novo vsebino glede na novo merodajno pravo, seveda ob spoštovanju
pridobljenih pravic.

2. PATERNITETNI OZ. MATERNITETNI SPORI
Glede priznanja, ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva oz. materinstva je v primerjalnem pravu precej
različnih ureditev. Obstajajo pravni redi, ki ugotavljanje sploh prepovedujejo oz. ga dopuščajo le v
nekaterih primerih. Celo priznanje je v nekaterih primerih nedopustno. V nekaterih primerih ugotavljanje
očetovstva zelo oteţuje exceptio plurium concubentium.
ZMZPP v 43. členu določa, da se priznanje, ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva oz. materinstva
presoja po pravu drţave, katere drţavljan je otrok. Za uporabo otrokove lex nationalis govori načelo
varstva otrok. Ker gre tudi za varstvo očeta oz. matere, teorija poudarja, da bi bilo treba poskusiti
kumulirati očetovo, materino in otrokovo pravo, če to ne bi bilo izvedljivo, pa uporabiti tisto pravo, ki je za
otroka najbolj ugodno. Vendar pa je ZMZPP določil otrokovo lex nationalis.

3. OBVEZNOST PREŢIVLJANJA
Naš zakon zahtevkov za preţivljanje ne ureja, zato se uporablja pravo za matično kategorijo:
● zakonci: uporabi se zakonski statut (premoţenjska razmerja);
● starši-otroci: uporabi se otroški statut.
Včasih pa gre za to, da otroci preţivljajo svoje starše in torej ne gre za varstvo interesov otroka, vendar
se vseeno uporabi otrokovo pravo po otroškem statutu.
Preţivninska razmerja med starši in otroci, ki niso urejena v posebnem delu:
● po pravu drţave, katere drţavljani so;
● različno drţavljanstvo: po pravu drţave, v kateri imajo vsi stalno prebivališče;
● ne prebivajo v isti drţavi: po pravu drţave, katere drţavljan je otrok.
Otroški statut se uporablja zaradi varstva interesov otroka, čeprav vsebinsko veliko določb ni v korist
otroka.

Obveznost preţivljanja med krvnimi sorodniki, razen za starše in otroke, ali obveznost preţivljanja
sorodnikov v svaštvu, se presoja po pravu drţave, katere drţavljan je sorodnik, od katerega se
zahteva preţivljanje (44. člen ZMZPP). Tu gre torej za zakonito obveznost preţivljanja med sorodniki, ne
pa med starši in otroki. Določena je lex nationalis preţivninskega zavezanca in ne lex nationalis
tistega, ki zahteva preţivnino. Takšna rešitev je utemeljena s tem, da ne gre za preţivljanje otrok in da
zato ni potrebno posebno varstvo tistega, ki zahteva preţivnino.

4. POZAKONITEV
Pozakonitev (legitimatio) je akt, s katerim otrok, rojen izven zakonske zveze, pridobi poloţaj, kot da bi bil
rojen v zakonski zvezi. Ta institut ima smisel samo v pravnih redih, kjer obstaja pravna razlika med
zakonskimi in nezakonskimi otroki. Kjer takšne razlike ni (npr. v Sloveniji), tudi pozakonitev ni potrebna.
                                                                                                            75
Zakon o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih je zato sploh ne pozna, urejena pa je v nekaterih drugih
pravnih redih. V primerjalnem pravu poznajo več načinov pozakonitve. Ureditve se med seboj dokaj
razlikujejo. Nekateri pravni redi so pozakonitvi naklonjeni bolj, nekateri manj. Kolizijske norme o
pozakonitvi bo treba uporabiti le, če pravni red, ki se bo sicer uporabljal za razmerja med starši in otroki
(po 42. členu ZMZPP) pripisuje kakšno posledico dejstvu, ali je bil otrok rojen v zakonski zvezi ali izven
nje. 45. člen ZMZPP določa, da se pozakonitev presoja po pravu drţave, katere drţavljana sta starša, če
starša nimata istega drţavljanstva, pa po pravu drţave tistega od staršev, po katerem je pozakonitev
veljavna. Pri kolizijskih pravilih za pozakonitev je jasno izraţeno načelo varstva otroka. Če skupna lex
nationalis staršev dopušča pozakonitev, se uporabi to pravo, če gre za mešani zakon, pa se uporabi lex
nationalis tistega od staršev, po kateri je pozakonitev veljavna. Ni rešena situacija, če je pozakonitev
veljavna po obeh lex nationalis, vendar z različnimi učinki. V takem primeru je treba glede na načelo
varstva otroka uporabiti pravo tistega od staršev, ki je za otroka ugodnejše. 2. odst. 45. člena še določa,
da se privolitev otroka, druge osebe ali drţavnega organa v pozakonitev presoja po pravu drţave, katere
drţavljan je otrok.

5. POSVOJITEV
Posvojitev je v različnih pravnih redih različno urejena. Ponekod je sploh ne poznajo, drugje je urejena le
t.i. nepopolna oz. razvezljiva posvojitev, spet drugje pa popolna posvojitev, ki ustvari trajno druţinsko
zvezo med posvojiteljem in posvojencem. ZMZPP v 46. členu določa kolizijske norme za nastanek in
prenehanje posvojitve, pravila za učinke posvojitve pa vsebuje 47. člen.
Pogoji posvojitve in prenehanja posvojitve se presojajo po pravu drţave, katere drţavljana sta
posvojitelj in posvojenec (lex nationalis).
Če sta posvojitelj in posvojenec drţavljana različnih drţav, se za pogoje posvojitve in njeno prenehanje
uporabljata kumulativno pravi drţav, katerih drţavljana sta. Če sta posvojitelja oba zakonca, ki nista
drţavljana iste drţave, se kumulativno uporabijo lex nationalis posvojenca ter obe lex nationalis
posvojiteljev. Kumulativno navezovanje pomeni pravzaprav uporabo stroţjega prava, saj morajo biti za
posvojitev izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje katerokoli od omenjenih prav. Prednost take ureditve je, da
preprečuje nastanek šepaste posvojitve, ki bi jo eno pravo priznavalo, drugo pa ne (npr. posvojitev
polnoletnega 'otroka' pri nas ni moţna, v nemškem pravnem redu pa je).
Kumulacija pa lahko pripelje do tega, da do posvojitve ne more priti.
Za obliko posvojitve velja splošno pravilo locus regit formam actus: oblika posvojitve se presoja po
pravu drţave, v kateri se sklene posvojitev (lex loci actus).

Učinek posvojitve (t.j. vsebina razmerja med posvojiteljem in posvojencem) se presoja po pravu
drţave, katere drţavljana sta posvojitelj in posvojenec ob sklenitvi posvojitve (47. člen ZMZPP). Če
sta posvojenec in posvojitelj drţavljana iste drţave, se torej uporablja skupna lex nationalis. Čas, po
katerem se navezna okoliščina presoja, je čas sklenitve posvojitve. Kasnejše spreminjanje drţavljanstva
na učinke posvojitve ne vpliva. Če posvojitelj in posvojenec nimata skupne lex nationalis, se uporabi
pravo drţave, v kateri imata stalno prebivališče. Tudi tu je treba šteti za odločilno prebivališče ob
sklenitvi posvojitve (oz. takoj po njej, saj običajno posvojitelj vzame posvojenca k sebi). Če posvojitelj in
posvojenec nimata ne skupnega drţavljanstva ne prebivališča v isti drţavi, se uporabi pravo, katere
drţavljan je posvojenec.

Razmerje med posvojiteljem in posvojencem se presoja po posvojitvenem statutu. Posvojenec je
izenačen z otroci, biološkimi potomci.

6. SKRBNIŠTVO
Za skrbniške zadeve praviloma velja, da si drţava pridrţi pravice glede svojih drţavljanov. Tako ţe pri
pristojnosti velja načelo, da sodišča oz. drugi organi le izjemoma odločajo v skrbniških zadevah glede
tujih drţavljanov, po drugi strani pa se le izjemoma dopušča, da o lastnih drţavljanih odločajo organi
druge drţave. V skladu s splošnim načelom iz 13. člena ZMZPP, 1. odst. 15. člena določa, da se za
postavitev pod skrbništvo in prenehanje skrbništva ter za razmerja med skrbnikom in osebo pod
skrbništvom (varovancem) uporablja pravo drţave, katere drţavljan je varovanec (torej lex nationalis

                                                                                                          76
varovanca). Gre za načelo varstva šibkejše stranke. Za sposobnost biti skrbnik velja pravilo, da se
presoja po skrbnikovi lex nationalis.

Če je naš organ pristojen, da izreče začasne varstvene ukrepe tujemu drţavljanu ali osebi brez
drţavljanstva, oz. da uvede ukrepe za varstvo pri nas nahajajočega se premoţenja takih oseb, potem za
ukrepe uporabi naše pravo (2. in 3. odst. 15. člena). Velja torej lex fori in gre za izjemo od temeljnega
načela o lex nationalis varovanca. Izjema je utemeljena s tem, da gre za začasno ukrepanje v nujnih
primerih in da ukrepi trajajo, dokler pristojna drţava o tem ne odloči in ne ukrene, kar je potrebno.

2.4.2. PRISTOJNOST

1. SPORI MED STARŠI IN OTROKI
Tudi glede pristojnosti v sporih, ki se tičejo razmerij med starši in otroki, je potrebno upoštevati splošno
pravilo: slovensko sodišče je pristojno, če ima toţenec stalno prebivališče v Sloveniji.
ZMZPP pa našteva še nekatere druge primere, ko je pristojno slovensko sodišče. Slovensko sodišče je
pristojno:
● če sta toţenec in otrok slovenska drţavljana in če imata oba stalno prebivališče v Sloveniji, je
    izključno pristojno slovensko sodišče!
● v sporih o varstvu in vzgoji otrok, za katere skrbijo starši, tudi tedaj, kadar toţenec nima stalnega
    prebivališča v Sloveniji, če sta oba starša slovenska drţavljana ali če je otrok slovenski drţavljan in
    ima stalno prebivališče v Sloveniji;
● v sporih o zakonskem preţivljanju otrok tudi tedaj, kadar toţenec nima stalnega prebivališča v
    Sloveniji:
     ○ če vloţi toţbo otrok, ki ima stalno prebivališče v Sloveniji;
     ○ če sta toţnik in toţenec slovenska drţavljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče, če je
        toţnik mladoleten in slovenski drţavljan;
     ○ če je toţnik slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji;
     ○ če ima toţenec v Sloveniji premoţenje, iz katerega se lahko poravna preţivnina;
● v sporih o zakonskem preţivljanju med zakoncema tudi tedaj, če sta imela zakonca svoje zadnje
    skupno prebivališče v Sloveniji, toţnik pa med sojenjem še naprej prebiva v Sloveniji;
● za odločanje o varstvu, vzgoji in preţivljanju otrok tudi takrat, kadar se ti spori rešujejo skupaj z
    zakonskimi ali paternitetnimi spori, za katere je pristojno slovensko sodišče (forum atractionis);
● pri odločanju o odvzemu, vrnitvi ali podaljšanju roditeljske pravice, postavitvi roditelja za skrbnika
    otrokovega premoţenja, pri razglasitvi otroka za rojenega v zakonski zvezi ter pri odločanju o drugih
    zadevah, ki se nanašajo na osebna stanja in razmerja med starši in otroki (o teh zadevah se odloča v
    nepravdnem postopku), če sta vloţnik zahtevka in oseba, zoper katero je vloţen zahtevek, slovenska
    drţavljana, oz. kadar v postopku sodeluje samo ena oseba, če je ta slovenski drţavljan. V teh
    zadevah je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, kadar je otrok slovenski drţavljan in ima stalno
    prebivališče v Sloveniji.

2. PATERNITETNI OZ. MATERNITETNI SPORI
Za pristojnost v paternitetnih oz. maternitetnih sporih velja splošno pravilo iz 48. člena ZMZPP. Poleg
tega pa ZMZPP določa še, da je v sporih za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ali materinstva
pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če toţenec nima stalnega prebivališča v Sloveniji, če sta toţnik
in toţenec slovenska drţavljana, ne glede na to, kje imata stalno prebivališče; ali če je toţnik slovenski
drţavljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji. Po teh pravilih je slovensko sodišče pristojno tudi tedaj,
kadar so stranke tuji drţavljani, če ima toţnik ali eden od toţnikov stalno prebivališče v Sloveniji, vendar
samo, če toţenec privoli, da sodi slovensko sodišče, in če predpisi drţave, katere drţavljan je, to
dopuščajo. Če je toţba vloţena zoper otroka, ki je slovenski drţavljan in ima stalno ali začasno
prebivališče v Sloveniji, pa ZMZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča.

3. POSVOJITEV
Slovenski organ je pristojen za odločanje o posvojitvi in o prenehanju posvojitve, če je posvojitelj
slovenski drţavljan in ima stalno prebivališče v Sloveniji. Če zakonca skupaj posvajata, zadošča za
                                                                                                         77
pristojnost slovenskega organa, da je en zakonec slovenski drţavljan in da ima stalno prebivališče v
Sloveniji. Kadar se odloča o posvojitvi ali o prenehanju posvojitve osebe, ki je slovenski drţavljan in ima
stalno prebivališče v Sloveniji, pa je pristojnost slovenskega organa izključna.

4. SKRBNIŠTVO
Glede pristojnosti v skrbniških zadevah je bilo ţe omenjeno, da velja načelo, da sodišča oz. drugi
organi le izjemoma odločajo v skrbniških zadevah glede tujih drţavljanov, po drugi strani pa se le
izjemoma dopušča, da o lastnih drţavljanih odločajo organi druge drţave. 84. člen ZMZPP določa, da je
slovenski organ izključno pristojen v skrbniških zadevah slovenskih drţavljanov ne glede na to, kje imajo
ti stalno prebivališče, če ZMZPP ne določa drugače. 85. člen pa določa, da slovenski organ ne izda
odločbe in ne ukrepa v skrbniških zadevah slovenskega drţavljana, ki ima stalno prebivališče v tujini, če
ugotovi, da je organ, ki je pristojen po pravu tuje drţave, ţe izdal odločbo ali sprejel ukrepe, s katerimi je
poskrbel za varstvo osebnosti, pravic in interesov slovenskega drţavljana. Glede tujih drţavljanov pa
velja, da lahko slovenski organ z nujnimi začasnimi ukrepi zavaruje osebnost, pravice in interese tujega
drţavljana, ki je v Sloveniji ali ima v njej premoţenje, in o tem obvesti organ njihove drţave. Slovenski
organ lahko tudi izda odločbo in sprejme ukrepe v skrbniških zadevah tujega drţavljana, ki ima stalno
prebivališče v Sloveniji, če za varstvo njegove osebnosti, pravic in interesov ni poskrbel organ njegove
drţave. Namen teh predpisov je varstvo otroka.



3. DEDNOPRAVNA RAZMERJA

3.1. KOLIZIJSKE NORME
V primerjalnem pravu in v teoriji še vedno ni enotnosti o tem, ali naj se glede dednopravnih razmerij
uporablja:
● unitaristično načelo, enotno navezovanje - za vsa dednopravna razmerja naj se uporablja isto
    pravo, običajno lex nationalis zapustnika ob smrti. Zapuščino se obravnava kot universitas rerum
    (skupnost stvari);
● dualistično oz. pluralistično načelo, pluralistično navezovanje - po lex nationalis zapustnika ob
    smrti naj se presojajo le dednopravna razmerja glede premičnin, za nepremičnine pa naj se uporablja
    pravo kraja, kjer nepremičnina leţi.

ZMZPP prevzema unitaristično načelo. Za dedovanje je treba uporabiti pravo drţave, katere drţavljan
je bil zapustnik ob smrti (1. odst. 32. člena ZMZPP). Ta odstavek vsebuje temeljno kolizijsko pravilo
dednega prava, ki pride v poštev za vsa dednopravna vprašanja, razen za tista, ki so drugače urejena v
2. odst. 32. člena (oporočna sposobnost) in v 33. členu ZMZPP (obličnost oporoke). Navezna okoliščina
je torej drţavljanstvo zapustnika v trenutku smrti.

Problem se pojavi pri nasciturusu, saj je vprašanje, po katerem pravu bomo presojali njegov poloţaj (pri
nas npr. velja, da ga štejemo za rojenega, če gre za njegove interese pod pogojem, da se rodi ţiv).

Dedni statut bo po 32. členu ZMZPP prišel v poštev za vprašanja dedovanja. To so najprej splošni
zakoniti pogoji za dedovanje:
● smrt ali pogrešanost (tu bo prišla v poštev uporaba 16. člena ZMZPP);
● dedni naslov;
● dedna sposobnost (ki se kot posebna pravna sposobnost po večinskem stališču presoja po lex
   causae in ne po lex personalis; npr. sposobnost nasciturusa, sposobnost pravnih oseb);
● dedna (ne)vrednost.

Nadalje bodo po dednem statutu določeni dedni redi ter vsa druga vprašanja v zvezi z zakonitim
dedovanjem, problemi vračunanja daril, ustanova nujnega deleţa in z njim povezano razdedinjenje,
pravila o oporočnem dedovanju, razen specialnih vprašanj, npr. oporočna sposobnost in oblikovni


                                                                                                           78
pogoji. V okvir dednega statuta sodi tudi način pridobitve dediščine, upravičenja glede razpolaganja z
dednimi deleţi, razmerja med sodediči ter odgovornost za zapustnikove dolgove.
Ne smemo prezreti tudi problema v zvezi z zapuščino brez dediča, t.j. vprašanj o tem, ali drţava
nastopa kot dedič ali pridobi premoţenje kot kaduk (privilegirana okupacijska pravica - kaduciteta), od
česar je odvisno, ali pripade premoţenje brez dediča zapustnikovi domovinski drţavi ali drţavi, kjer leţi.
Ob presoji zapuščine se lahko pojavijo tudi predhodna vprašanja (obstoj in veljavnost zakonske zveze,
obseg zapustnikovega deleţa na skupnem premoţenju, zakonsko ali nezakonsko rojstvo otroka itd.), ki
ne sodijo v dedno pravo, zaradi česar za njihovo presojo dedni statut ne pride v poštev in jih je treba
obravnavati po pravu, na katerega napotujejo kolizijski predpisi matičnega območja.

2. odst. 32. člena določa posebno kolizijsko pravilo za oporočno sposobnost kot posebno pravno
sposobnost: oporočna sposobnost se presoja po pravu drţave, katere drţavljanstvo je imel oporočitelj
ob sestavi oporoke. Ker kolizijska norma tako za presojo pravne sposobnosti kot za dednopravna
razmerja določa uporabo oporočiteljevega personalnega prava, za naše pravo ni pomembno vprašanje,
ali se ta sposobnost ugotavlja po lex personalis ali po lex causae. Uporablja se torej oporočiteljeva lex
nationalis, ki jo je imel v trenutku sestave oporoke.
Postavlja se vprašanje, kakšen je vpliv kasnejše spremembe oporočiteljevega drţavljanstva, če:
● je po lex nationalis ob sestavi oporoke oporočno sposobnost imel, po kasnejši lex nationalis pa ne;
● je po lex nationalis ob sestavi oporoke sicer ni imel, kasnejša lex nationalis pa mu jo daje.
ZMZPP tega vprašanja izrecno ne ureja, iz besedila pa bi lahko sklepali, da spremembe glede prava
oporočiteljevega drţavljanstva ne pridejo v poštev. Takšno je tudi večinsko stališče v teoriji. Glede
oporočne sposobnosti torej ni uveljavljeno načelo favor testimenti, kot je to glede oblike oporoke. Vendar
nekateri teoretiki menijo, da je treba dopustiti izjemo: če je bila stranka sposobna sestaviti oporoko in jo
je tudi sestavila, pa jo ţeli kasneje preklicati, ji je treba to sposobnost priznati, čeprav po novem pravu
nima oporočne sposobnosti.

Glede oblike oporoke je še mnogo bolj kot glede oblike drugih pravnih poslov uveljavljeno načelo favor
negotii oz. favor testamenti. Oporoka pa mora biti sestavljena v eni od oblik, ki jih zahteva zakon, gre
namreč za strogo obličen pravni posel. Da je oporoka glede oblike veljavna, zadostuje, če je veljavna po
enem od naslednjih pravnih redov - alternativno navezovanje (33. člen ZMZPP):
● po pravu kraja, kjer je bila sestavljena (lex loci actus);
● po pravu drţave, katere drţavljan je bil oporočitelj - ob oporočnem razpolaganju ali ob smrti;
● po pravu oporočiteljevega stalnega prebivališča - ob oporočnem razpolaganju ali ob smrti;
● po pravu oporočiteljevega začasnega prebivališča - ob oporočnem razpolaganju ali ob smrti;
● po pravu Republike Slovenije (lex fori);
● za nepremičnine tudi po pravu kraja, kjer je nepremičnina (lex rei sitae).

Preklic oporoke je glede oblike prav tako veljaven, če je taka oblika veljavna po kateremkoli pravu, po
katerem bi bila lahko v skladu z zgornjimi pravili o obliki oporoka veljavno sestavljena.


3.2. PRISTOJNOST
Glede pristojnosti naših sodišč na področju dednega prava (obravnava zapuščine, spori iz dednopravnih
razmerij, spori o terjatvah upnikov nasproti zapuščini) veljajo naslednja pravila.

Slovensko sodišče je izključno pristojno v naslednjih primerih:
● za obravnavo nepremične zapuščine slovenskega drţavljana, če so nepremičnine v Sloveniji;
● za obravnavo nepremične zapuščine tujega drţavljana, če so nepremičnine v Sloveniji;
● za obravnavo nepremične zapuščine osebe brez drţavljanstva, osebe, katere drţavljanstva ni
   mogoče ugotoviti, ali osebe s statusom begunca, če so nepremičnine v Sloveniji.

Če je nepremična zapuščina slovenskega drţavljana v tujini, je slovensko sodišče pristojno le, če po
pravu drţave, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ.

                                                                                                         79
Slovensko sodišče je pristojno tudi za obravnavo premične zapuščine slovenskega drţavljana:
● če so premičnine v Sloveniji;
● če po pravu drţave, v kateri so premičnine, ni pristojen njen organ oz. njen organ noče obravnavati
    zapuščine.
Za obravnavo premične zapuščine tujega drţavljana (če je premična zapuščina v Sloveniji), je pristojno
slovensko sodišče, razen če v zapustnikovi drţavi sodišče ni pristojno za obravnavo premičnega
premoţenja slovenskih drţavljanov (retorzijska norma).
Za obravnavo premične zapuščine osebe brez drţavljanstva, osebe, katere drţavljanstva ni mogoče
ugotoviti, ali osebe s statusom begunca, je pristojno slovensko sodišče:
● če so premičnine v Sloveniji;
● če je imel zapustnik ob smrti stalno prebivališče v Sloveniji.



4. STVARNOPRAVNA, LASTNINSKOPRAVNA RAZMERJA

4.1. KOLIZIJSKE NORME
Stvarnopravna razmerja, še posebej tista, ki se tičejo nepremičnin, so zelo občutljiva. Slovenska Ustava
še do pred nedavnim ni dopuščala lastninske pravice tujcev na nepremičninah. Z vstopanjem v EU je
bilo treba prilagoditi tudi Ustavo, zato je zdaj nepremičninski trg nekoliko bolj odprt. Ker so nepremičnine
pomemben del narodovega bogastva, se ta vprašanja velikokrat urejajo z normami neposredne uporabe.

Pravna vprašanja, ki se tičejo stvari, se presojajo po pravu, kjer leţijo. Pravo, ki se na tak kraj navezuje,
se imenuje lex rei sitae. ZMZPP določa, da se za stvarnopravna razmerja in druge pravice na stvareh
uporabi pravo kraja, kjer je stvar (1. odst. 18. člena). S stvarnopravnimi razmerji so mišljena razmerja, ki
jih ureja SPZ, torej lastninska pravica, sluţnostna pravica, pravica stvarnega bremena, zastavna pravica
in posest. Pravilo lex rei sitae je najprej veljalo le za stvarnopravna razmerja na nepremičninah (za
premičnine se je običajno uporabljala lex nationalis lastnika), potem pa se je začelo uporabljati tudi za
stvarnopravna razmerja na premičninah. 23. člen ZMZPP to pravilo prenaša tudi na pogodbeno
področje: za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo drţave, na katere
ozemlju je nepremičnina. S tem je doseţeno, da se obligacijske in stvarnopravne učinke pogodbe, ki se
nanaša na nepremičnine, obravnava s stališča enega pravnega reda.

Poznamo dva načina prenosa stvarnih pravic:
● modus titulus + modus acquirendi;
● translativni - ţe s samo pogodbo preide lastninska pravica.

Kljub enotnosti reţima za nepremičnine in premičnine uporaba prava kraja, kjer stvar leţi, povzroča za
premičnine nekatere teţave, ki jih pri nepremičninah ni. Pri premičninah se namreč lega stvari lahko
spreminja, včasih celo zelo hitro in pogosto. To še zlasti velja za dve posebni kategoriji premičnih stvari,
ki jih ZMZPP posebej obravnava:
● stvari, ki se prevaţajo;
● prevozna sredstva.

1. STVARI, KI SE PREVAŢAJO
Za stvari, ki se prevaţajo (res in transitu), velja kot navezna okoliščina za stvarnopravne zadeve
namembni kraj (2. odst. 18. člena). Ta navezna okoliščina je najbolj primerna, ker se s tem varujejo
pravice, pridobljene med prevozom, po pravu kraja, kamor bo stvar prišla po koncu prevoza in kjer bo
praviloma izročena prejemniku. Gre za fiksacijo kraja, ko le-ta ni fiksen. Navezna okoliščina ima sicer to
pomanjkljivost, da ni zanesljivo, ali bo stvar v namembni kraj sploh prišla, vendar ima prednost pred
odpravnim (ali kakšnim drugim) krajem, ker ima razmerje zelo verjetno najtesnejšo zvezo z namembnim
krajem.



                                                                                                          80
2. PREVOZNA SREDSTVA
Tudi za prevozna sredstva velja poseben reţim. Za njih se za stvarnopravna vprašanja uporabi pravo
njihove drţavne pripadnosti, če naši predpisi ne določajo drugače (3. odst. 18. člena). Za ladje in
letala veljata posebna zakona, ki določata, da se za njih uporablja pravo kraja, kjer so ta prevozna
sredstva registrirana. Pravilo iz ZMZPP bo torej neposredno uporabno predvsem za druge vrste
prevoznih sredstev, t.j. za ţelezniška in cestna vozila. Za ta nimamo ustreznih predpisov, ki bi določali
njihovo drţavno pripadnost. Zato bo treba uporabiti pravo kraja, kjer ta vozila običajno mirujejo. Pri
motornih vozilih bo to kraj njihove registracije.

ZMZPP ne ureja posebej drugih primerov, ko premična stvar spremeni svojo lego. Utegne namreč priti
do dvomov o uporabi prava, če so določene stvarnopravne posledice (nastanek, spremembe,
prenehanje pravice) nastale v času, ko je stvar leţala na območju enega pravnega reda, pozneje pa
prišla na kraj, kjer pravni red takšnih posledic ne pozna oz. jih ureja drugače - mobilni konflikt.
Pomembno je torej, v katerem trenutku bomo lego stvari upoštevali kot navezno okoliščino. Haaška
konvencija o zakonu, ki se uporablja za prenos lastnine v primeru mednarodne prodaje telesnih
premičnih stvari, šteje za odločilno lego stvari v času, ko kdo uveljavlja zahtevek do nje. Vendar utegnejo
priti v poštev tudi kraji, kjer je stvar prej leţala, če gre za t.i. pridobljene pravice. Če je namreč nekdo
pridobil pravico po pravu rei sitae, potem ne izgubi pravice zato, ker se je stvar premaknila v območje
pravnega reda, ki takšne pridobitve ne prizna. Na podlagi splošnega načela o spoštovanju pridobljenih
pravic je treba torej upoštevati pravilo, po katerem se nastanek, sprememba ali prenehanje stvarnih
pravic na premičninah ocenjujejo po pravu kraja, kjer se je stvar nahajala, ko je nastalo dejstvo, ki je
odločilno za te pravne učinke.

Za uporabo pravila, da se za stvarnopravna razmerja in druge pravice na stvareh uporabi pravo kraja,
kjer je stvar, ni pomembno, ali je stvar premičnina ali nepremičnina. To razlikovanje pa je pomembno, ko
gre za kolizijsko pravilo glede pogodb, ki se nanašajo na nepremičnine. Kot je bilo ţe omenjeno, se tudi
za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, uporablja lex rei sitae. Za pogodbe, ki se nanašajo na
premičnine, velja v prvi vrsti avtonomija strank.

Razlike med pravnimi redi:
● različne so omejitve lastninske pravice ter sama vsebina lastninske pravice (v YU druţbena
   lastnina,…);
● različne obveznosti lastnikov nepremičnin;
● numerus clausus stvarnih pravic - v različnih pravnih redih so določene različne stvarne pravice;
● načini pridobivanja stvarnih pravic, pogoji za priposestvovanje,… - npr. po francoskem pravu se
   lastninsko pravico pridobi ţe s pogodbo, po germanskem pravu pa je potrebna izročitev ali vpis v
   zemljiško knjigo.

Tudi na stvarnopravnem področju prihaja do problema kvalifikacije. Medtem ko drţavljanstvo vedno
kvalificiramo po pravu drţave, se pri drugih vprašanjih lahko zaplete:
● definicija nepremičnin (v nekaterih pravnih redih se pohištvo obravnava kot nepremičnina, črne
   gradnje pa nimajo status nepremičnin);
● katere stvari so res extra commercium;
● vprašanje pritiklin in plodov (gre za obligacijsko razmerje, vendar se uporabi stvarni statut);
● vprašanje najema in zakupa (pri nas sta to obligacijski razmerji);
● katere pravice se pridobijo z najdbo;
● vprašanje dediščine brez dediča.

Nekateri instituti terjajo posebno ureditev:
● zemljiška, stvarna sluţnost - merodajno je pravo kraja, kjer stvar je, vendar imamo lahko sluţeče
   zemljišče v eni, gospodujoče pa v drugi drţavi (lex rei sitae pripelje do dveh rešitev). Teorija
   predlaga, da naj bi uporabili pravo sluţečega zemljišča, ker pomeni sluţnost omejitev lastninske
   pravice in je potrebno določbe razlagati restriktivno;

                                                                                                         81
●   skupnost stvari (universitas rerum) - tu pride do trka obligacijskopravnega in stvarnopravnega
    statuta;
●   skupno premoţenje zakoncev - gre za premoţenje, ki je pridobljeno z delom v času trajanja
    zakonske zveze, in ki je sestavljeno iz premičnih ter nepremičnih stvari. V Nemčiji je za ta vprašanja
    odločilen statut zakonske zveze, pri nas pa ob delitvi skupnega premoţenja sodišča niso priznavala
    lastninske pravice na nepremičnini zakoncu, ki je bil tuj drţavljan. Lastninske pravice na nepremičnini
    se ni dalo dobiti drugače kot z dedovanjem. S pravilom, da skupni statut prevlada nad posameznimi,
    bi bila pridobitev moţna;
●   prevozna sredstva - za njih se uporabi pravo drţave, katere drţavno pripadnost imajo ta sredstva,
    če s slovenskimi predpisi ni določeno drugače;
●   nacionalizacije, zaplembe in razlastitve - upoštevajo se na območju drţave, v kateri so izvršene.
    Akt nacionalizacije pravne osebe se kot akt drţavne oblasti razteza in učinkuje v drţavi, v kateri je
    razglašen. Pojavljajo se vprašanja:
    ○ kaj s predmeti, ki sodijo pod nacionalizacijsko maso, pa so v tujini;
    ○ kaj je s podruţnicami, ki so v tujini, matična pravna oseba pa je bila nacionalizirana.
    Odgovori na ta vprašanja so bili zelo različni; npr. če je pravna oseba nacionaliziranega subjekta
    prenehala, so ta sredstva postala sredstva brez lastnika. Na ta vprašanja nimamo enotnega
    odgovora. Ekstrateritorialnost je stvar posamične ureditve;
●   stvarnopravni vrednostni papirji (npr. skladiščnica, konosament) - ti vrednostni papirji inkorporirajo
    stvarnopravne pravice. Vprašanje je, ali se za te vrednostne papirje uporabi lex rei sitae (po blagu) ali
    lex cartae sitae (po vrednostnem papirju, ki to blago inkorporira). Pri nas prevladuje lex rei sitae.
    Odločilno je pravo, kjer je stvar.


4.2. PRISTOJNOST
ZMZPP ureja v 64., 65. in 66. členu pristojnost slovenskih sodišč za stvarnopravna razmerja.
Slovensko sodišče je izključno pristojno:
● v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah;
● v sporih zaradi motenja posesti nepremičnine (če gre za motenje posesti premičnine je pristojnost
    izbirna);
● v sporih iz zakupa ali najema nepremičnine, če je nepremičnina na ozemlju Slovenije.
Slovensko sodišče je izključno pristojno tudi tedaj, kadar se o pravicah na nepremičninah odloča v
nepravdnem postopku.
Teoretično utemeljitev za to, da so za take spore izključno pristojna sodišča drţave, v kateri leţi
nepremičnina, vidi del teorije v načelu teritorialnosti oblasti, po katerem ima vsaka drţava izključno
oblast nad svojim ozemljem. Po večinskem mnenju pa so odločilni predvsem praktični razlogi:
● odločbo je mogoče izvršiti samo v drţavi, v kateri je nepremičnina;
● v drţavi, v kateri je nepremičnina, je mogoče tudi najlaţe izvesti dokaze glede pravic na nepremičnini
    (npr. vprašanje mej, izvrševanje sluţnosti, zadnja mirna posest itd.);
● v večini drţav se nepremičnine vpisujejo v zemljiške ali druge javne knjige oz. registre. Te knjige so
    pomembne v dokazne namene, ker se vanje vpisujejo pravice na nepremičninah, pomembne pa so
    tudi za realizacijo odločb, ker je treba vanje vpisati spremembe, ki izhajajo iz sodne odločbe;
● prednost pristojnosti po lex rei sitae je tudi ta, da se stvarnopravna razmerja presojajo po pravu
    drţave, v kateri je nepremičnina, kar pripelje do enotnosti pristojnosti in uporabe prava.
Izključna pristojnost domačih sodišč ima za posledico, da prorogacija tujega sodišča ni moţna, odločba,
ki bi jo v taki stvari izdalo tuje sodišče, pa v naši drţavi ne bo priznana.

Če je pristojnost v sporih glede nepremičnin, ki leţijo v Sloveniji, izključno pridrţana slovenskim
sodiščem, potem slovenska sodišča ne morejo obravnavati sporov glede nepremičnin, ki leţijo v tujini,
čeprav bi imel toţenec prebivališče v naši drţavi. Glede na to tudi ne bi smeli upoštevati dogovora o
pristojnosti naših sodišč v takih sporih. Če bi izvrševali jurisdikcijo v sporih o stvarnih pravicah na
nepremičninah v tujini, bi namreč preveč posegli v jurisdikcijo drugih drţav, ki za te zadeve večinoma
tudi določajo svojo izključno pristojnost.

                                                                                                          82
V sporih zaradi motenja posesti premičnin je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če je prišlo do
motenja na ozemlju Slovenije (65. člen ZMZPP). V sporih o stvarnih pravicah na ladji in letalu, ter v
sporih iz zakupa ladje ali letala je pristojno slovensko sodišče tudi tedaj, če se v Sloveniji vodi vpisnik, v
katerega je vpisana ladja oz. letalo. V sporih zaradi motenja posesti ladje in letala je pristojno
slovensko sodišče tudi tedaj, če se vpisnik, v katerega je vpisana ladja oz. letalo, vodi v Sloveniji, ali če
je bila posest motena v Sloveniji (66. člen ZMZPP).



5. OBLIGACIJSKOPRAVNA RAZMERJA
Razvoj evropskega obligacijskega prava je šel v smer, ki poudarja povračilno, restitucijsko,
odškodninsko vlogo. Rešitev za te probleme predstavlja teorija o satisfakciji: z denarjem potolaţimo
ţrtev, vzpostavimo ravnovesno duševno stanje. V nobenem primeru pa evropska teorija ne priznava
kaznovalne funkcije odškodninskega prava.

Obligacijskopravno področje je zaradi velikega števila pravic in raznolikosti obligacij urejeno precej
neenotno. ZMZPP pozna posebne rešitve za odškodninske zahtevke, gestije, verzije, kondikcije itd.
Vsak od teh institutov zahteva svoje navezovanje. Tudi celotnega kompleksa razmerij, ki izhajajo iz ene
same pogodbe, ne moremo enotno urediti. Pogodbeno razmerje zato razcepimo na posamezne
elemente in za vsakega od njih določimo posebno navezovanje:
● sposobnost: personalni statut (drţavljanstvo stranke);
● vsebina posla: pogodbeni statut;
● oblika: pravo kraja sklenitve pogodbe ali lex causae.
Ko govorimo o pogodbenem statutu, to pomeni samo tisti del pogodbe, ki ga štejemo za vsebino.

1. odst. 19. člena ZMZPP določa, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta ga izbrali stranki, če ZMZPP ali
mednarodna pogodba ne določa drugače. Avtonomijo strank teorija označuje kot subjektivno navezno
okoliščino in o njej govori takrat, kadar se razmerja med strankami presojajo po pravu, ki sta ga stranki
sami izbrali z navezno pogodbo. Avtonomija strank se je uveljavila predvsem na pogodbenem
področju in je posledica poudarjanja volje strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij. Tudi v
slovenskem pravu je avtonomija strank omejena na pogodbeni statut. Izjemo predstavlja 39. člen
ZMZPP, ki določa, da se lahko tudi za pogodbena premoţenjska razmerja med zakoncema uporabi
tisto pravo, ki sta si ga izbrala zakonca, če odkazano pravo (pravo, ki je veljalo ob sklenitvi pogodbe za
osebna in zakonska premoţenjska razmerja) to dopušča.

Starejša teorija je prvotno dopuščala samo materialno avtonomijo: stranki sta tuje pravo lahko izbrali le v
okviru kogentnih predpisov domačega prava. Kasneje se je uveljavilo kolizijsko pojmovanje avtonomije,
po katerem lahko stranki izbereta tuje pravo ne glede na materialna določila lex fori. Stranki se lahko
torej dogovorita o uporabi celotnega tujega prava, ki vključuje tako dispozitivne kot tudi kogentne norme.
Domače pravo se lahko v tem primeru zaščiti z institutom javnega reda.

Pravica do izbire prava je omejena z določenimi zahtevami. Kot prvi pogoj za izbiro prava se postavlja
zahteva, da gre za razmerje z mednarodnim elementom. Če je razmerje v celoti interno, uporaba
kolizijskih norm seveda ne pride v poštev, razmerje se presoja po domačem pravu in volja strank se
upošteva v okviru kogentnih norm lex fori. Tako tudi naše pravo: ZMZPP se uporablja samo za razmerja
z mednarodnim elementom (1. člen). Zahteva po tujem elementu je lahko stroţja ali milejša: da ima npr.
vsaj ena stranka domicil oz. sedeţ v tujini. ZMZPP tega pogoja izrecno ne določa, po stališču teorije pa
zadošča kakršenkoli razumen tuj element.

Drugo sredstvo za omejevanje avtonomije strank se nanaša na izbiro tujega prava. Po stroţjem
stališču mora biti izbrano pravo v zvezi z razmerjem (koneksnost), drugi pa menijo, da vez ni potrebna.
Praksa poudarja, da stranki pogosto izbereta tuje pravo zaradi tradicije in zaupanja v določen pravni
sistem, zato zahteva po koneksnosti ni utemeljena. Tudi Cigoj odklanja zahtevo po koneksnosti. To naj
bi izhajalo tudi iz formulacije 19. člena ZMZPP, ki proglaša avtonomijo kot načelo in ne postavlja

                                                                                                           83
posebnih zahtev. Omejitev avtonomije lahko izhaja tudi iz posebnih norm ZMZPP ali mednarodne
pogodbe (npr. za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo drţave, na
katere ozemlju je nepremičnina).

Avtonomijo strank je treba osvetliti tudi s stališča temeljnih načel zakona. Nedvomno bo učinkovanje
takšnega navezovanja treba presojati v skladu z načeli ustanove javnega reda, kar pomeni sicer
splošno, a vendar dodatno omejitev strank pri izbiri prava. Drugo je vprašanje izigravanja zakona. Ţe
sama narava navezne okoliščine izključuje uporabo pridrţka. Če se stranki gibljeta v okviru dopustne
avtonomije, ne moremo govoriti o frauduloznem ravnanju, saj pravni red prav voljo strank priznava kot
odločilno okoliščino za izbiro prava. Glede zavračanja ZMZPP določa, da se ta institut ne uporabi, kadar
imata stranki pravico izbrati pravo.

Stranki se dogovorita o uporabi določenega prava tako, da skleneta navezno pogodbo. Tudi za ta akt
pa je potrebno najti merodajno pravo. V teoriji in praksi so različna stališča:
● lex fori: navezna pogodba pomeni navezno okoliščino, zato jo je treba presojati lege fori. Kritika: ni
    primerno, da se ščiti uporaba legis fori;
● lex derogata: avtonomija je izjema, zato naj bo presoja o veljavnosti navezne pogodbe prepuščena
    pravu, ki bi za razmerje veljalo, če navezne pogodbe ne bi bilo. Kritika: pogodbeni statut ni enoten,
    obstaja problem, kako bi določili pravo, ki bi moralo biti uporabljeno;
● lex electa (lex causae): veljavnost navezne pogodbe naj se tudi presoja po izbranem pravu.

ZMZPP v 3. odst. 19. člena določa, da se veljavnost pogodbe o izbiri prava presoja po izbranem pravu
(lex causae).

Vprašanje je, ali morata stranki pravo izbrati izrecno ali pa se lahko upošteva tudi njuna molče izraţena
volja. Prejšnji zakon o MZP tega vprašanja ni reševal. Tako sta bili moţni dve razlagi: 1) zakonodajalec
zahteva izrecno izbiro prava, če te ni, pa je treba uporabiti subsidiarne navezne okoliščine; 2)
zakonodajalec ne omejuje sodišča pri presoji in ugotavljanju molče izraţene volje strank. Teorija je bila
bolj naklonjena drugi razlagi. Sedanji ZMZPP v 2. odst. 19. člena določa, da je lahko volja strank o
izbranem pravu izraţena izrecno ali pa mora nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih
okoliščin. Takšna določila ali okoliščine so lahko npr. uporaba posebne terminologije, izbira valute,
določitev izpolnitvenega kraja, prorogacija sodišča, dosedanja praksa itd.

Postavlja se še vprašanje, ali lahko stranki distributivno določita več pravnih redov, ali lahko torej na
posamezne sestavine njunega razmerja naveţeta različne pravne rede. Glede tega so mnenja različna.
Tisti, ki se zavzemajo za moţnost deljenega navezovanja, to utemeljujejo s svobodo strank in z
moţnostjo kasnejšega navezovanja na več pravnih redov, če izbranega prava za celo pogodbo ali za
kakšno razmerje, ki iz nje izhaja, ni mogoče uporabljati. Nasprotniki deljenega navezovanja pa
opozarjajo na nevarnost, da bi si bili lahko razni pravni redi med seboj v nasprotju, da bi se na ta način
lahko izigrali kogentni predpisi več pravnih redov in da bi bila s tem porušena notranja logika
posameznega pravnega sistema. Komentatorji prejšnjega zakona o MZP so bili mnenja, da imajo
nasprotniki deljenega navezovanja boljše argumente.

Kadar stranki ne izkoristita pravice avtonomije (kadar torej ne izbereta prava), je treba najti subsidiarno
navezno okoliščino, ki določa pravo, po katerem se bo pogodba presojala. V teoriji in praksi najdemo
glede tega vprašanja zelo različne rešitve:
● najprej se je uveljavil kraj sklenitve pogodbe (lex loci contractus), ki je pomenil ustrezno rešitev za
   primere, ko so se pogodbe sklepale na sejmih. Stranki sta vnaprej poznali pravo, po katerem se bo
   pogodbeno razmerje presojalo, zato sta predvidljivost in gotovost dve prednosti, ki jih tej navezni
   okoliščini pripisuje teorija. Razvoj in s tem zvezana večja moţnost sklepanja pogodb per distantiam
   ali v prevoznih sredstvih pa sta razlog za kritičen odnos do sklenitvenega kraja kot odločilnega.
   Danes je ta kraj pogosto povsem slučajen in nima nikakršne globlje zveze s samim razmerjem, pri
   distančnih poslih pa se pojavlja še dodatni problem kvalifikacije;

                                                                                                        84
●   druga moţnost za presojo pogodb je pravo izpolnitvenega kraja (lex loci solutionis). Cilj obligacije
    je izpolnitev, zato naj bi bil ta kraj vsebinsko povezan z razmerjem. Pomanjkljivost te navezne
    okoliščine pa se pokaţe, če upoštevamo dvostranske obveznosti, ki se izpolnjujejo v različnih krajih,
    ali obveznosti z večkratno izpolnitvijo, kjer je prav tako lahko več izpolnitvenih krajev.
●   novejši razvoj MZP je zato šel v smeri iskanja novih naveznih okoliščin: skupno drţavljanstvo strank,
    njun skupni domicil oz. sedeţ, lex fori, hipotetična volja strank in najoţja koneksnost.

ZMZPP z generalno klavzulo kombinira načeli najoţje koneksnosti in karakteristične izpolnitve: "Če
stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, se uporabi pravo, s katerim je razmerje najtesneje
povezano. Če posebne okoliščine ne napotujejo na drugo pravo, se šteje, da je najtesnejša zveza
podana s pravom drţave, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno
izpolnitev, stalno prebivališče oz. sedeţ." S tem je sodišču dana moţnost, da vez med pravnim
razmerjem in določenim pravnim redom poišče v vsakem konkretnem primeru posebej.

Za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je treba vedno uporabiti pravo drţave, na katere
ozemlju je nepremičnina (23. člen ZMZPP). Nepremičnost kot posebna lastnost stvari utemeljuje to
izjemo od splošnih pravil o uporabi prava pri pogodbenih razmerjih. Trajna zveza z določenim območjem
je okoliščina, ki je tako pomembna, da vse druge okoliščine, ki so v zvezi z razmerjem, ne pridejo v
poštev. Uporaba lex rei sitae za pogodbe, ki se nanašajo na nepremičnine, je izključna, kar pomeni, da
stranki ne moreta izbrati drugega prava po 19. členu ZMZPP.

Katero stvar je šteti za nepremičnino, utegne biti sporno. V teoriji se zavzemajo za to, da bi kvalifikacijo
opravili po lex rei sitae in ne po lex fori. V našem pravu je nepremičnina opredeljena s pomočjo
naštevanja: za nepremičnine se štejejo zemljišča, stavbe in posebni deli stavb. Premične stvari so tiste,
ki se dajo prestavljati brez poškodbe svoje tvari z mesta na mesto; druge stvari so nepremičnine.

Lex rei sitae se po ZMZPP uporablja za vsa pogodbena razmerja glede nepremičnin, torej zlasti za
pogodbe, katerih predmet je izročitev nepremičnine (kupna, menjalna, darilna pogodba), in tiste, katerih
predmet je uporaba nepremičnine (rabokupne pogodbe). Uporablja pa se tudi za druge pogodbe, ki se
nanašajo na nepremičnino (npr. gradbena pogodba, zavarovalna pogodba, če gre za zavarovanje
nepremičnin itd.).

Ob določitvi obligacijskega statuta v 19. in 20. členu ZMZPP ni s splošno normo določil obsega uporabe
le-tega. Na podlagi nekaterih drugih določb ZMZPP lahko ugotovimo, da se obligacijski statut:
● ne uporablja za vprašanja pravne in poslovne sposobnosti strank (13. člen ZMZPP: personalni
    statut);
● ne uporablja za izpolnitvene modalitete (25. člen);
● da je za presojo oblike pogodbe treba alternativno upoštevati tudi pravo sklenitvenega kraja (7. člen
    ZMZPP: pravni posel in pravno dejanje sta glede oblike veljavna, če sta veljavna bodisi po pravu
    kraja, kjer je bil pravni posel sklenjen oz. pravno dejanje opravljeno, bodisi po pravu, ki velja za
    vsebino pravnega posla oz. pravnega dejanja, če z zakonom ni določeno drugače).

Glede drugih predpostavk za veljavnost pogodbe je po prevladujočem mnenju odločilno pravilo lex
causae. Razen predpostavk se po tem pravu presojajo tudi vsa vprašanja v zvezi:
● s sklepanjem pogodbe (pravna narava in učinki ponudbe ter akcepta, interpretacija molka, čas in kraj
   sklenitve pogodbe itd.) in
● z veljavnostjo oz. neveljavnostjo pogodbe.

Drugi problemski sklop, ki sodi pod obligacijski statut, tvorijo učinki obveznosti med strankama. Gre za:
● pravice in obveznosti, ki so posledica sklenjene pogodbe;
● sankcije za kršitev obveznosti (zamuda, jamčevanje za napake, posledice naknadne nemoţnosti
   izpolnitve itd.);
● prenehanje obveznosti.

                                                                                                         85
Z dispozitivno normo 24. člena ZMZPP je zakonodajalec ţelel odstraniti dvome, ki bi se pri premičnih
stvareh lahko pojavili glede plodov oz. proizvodov stvari ter nevarnosti (periculum rei) v zvezi s stvarjo:
za razmerja med pogodbenima strankama, če stranki nista določili drugače, se pravo iz 19. in 20. člena
ZMZPP uporabi tudi:
● za določitev časa, od katerega ima pridobitelj oz. prevzemnik premične stvari pravico do njenih
    proizvodov in plodov;
● za določitev časa, od katerega pridobitelj oz. prevzemnik prevzame nevarnost (riziko) v zvezi s
    stvarmi.
Norma 24. člena ZMZPP je logična posledica okoliščine, da navedena vprašanja niso stvarnopravne
narave, temveč gre za obligacijska vprašanja, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja, zato jih je treba
presojati po obligacijskem statutu. Pri nepremičninah do problematike razmejevanja med obligacijskim in
stvarnim statutom ne more priti, ker se tu tudi obligacijska vprašanja presojajo lege rei sitae (23. člen
ZMZPP).

Splošno sprejeto stališče je, da za izpolnitvene modalitete ne velja pravo, ki ureja vsebino pogodbe, da
se torej ne presojajo po obligacijskem statutu. To določa tudi ZMZPP v 25. členu: "če se pogodbeni
stranki nista dogovorili drugače, se po pravu kraja, kjer se mora stvar izročiti, presojajo način izročitve
stvari in ukrepi, ki so potrebni, če je bil prevzem stvari zavrnjen". Izpolnitvene modalitete so namreč
tesno povezane s krajem, kjer jih je treba opraviti, zato naj se presojajo po lex loci solutionis. Pod
pojmom izpolnitvenih modalitet razumemo sam način izročitve, način pregleda stvari (oblika in roki),
notifikacije in podobno ter vsa dejanja, ki jih je treba opraviti v primeru, ko upnik prevzem izpolnitve
odkloni. Norma 25. člena je dispozitivne narave in se stranki lahko sporazumeta tudi za drugačno
rešitev.

Cesija pomeni spremembo subjektov obligacijskega razmerja. Sestavljena je iz:
● zavezovalnega posla - stranka se zaveţe prenesti terjatev;
● razpolagalnega posla - odstop terjatve.
Zaveza odstopiti terjatev je čisto samostojna, sam odstop pa je povezan s prvotno terjatvijo, ker se
poloţaj za dolţnika ne sme spremeniti. 26. člen se torej nanaša na razpolagalni posel in gre za lex
causae; po pravu, po katerem se presoja terjatev, se bo presojal tudi učinek cesije.

Na podlagi posebnega dogovora med cedentom in cesionarjem vstopi v razmerje nov upnik. Ta dogovor
pomeni samostojen pravni posel in ima zato lahko svoj obligacijski statut, različen od statuta prvotne
terjatve. Ob določitvi prava za presojo cesije pa je treba predvsem upoštevati vsebinsko vez med
terjatvijo in cesijo. Cesija je namreč akcesoren pravni posel, odvisen od obstoja terjatve. Nova terjatev je
vsebinsko enaka prejšnji. Čeprav je sicer cesija samostojen pravni posel med cedentom in cesionarjem,
je treba ob presoji razmerja upoštevati razmerje med cedentom in cesusom (dolţnikom) ter zagotoviti
odstopljenemu dolţniku enak pravni poloţaj, kakršnega je imel pred odstopom. Podobna načela kakor
pri odstopu terjatev veljajo tudi za prevzem dolga. Tudi tu je treba upoštevati, da obstoji več razmerij, ki
se vzajemno prepletajo. Zato tudi pri prevzemu dolga oz. njegovih učinkih proti upniku, ki pri tem ni
sodeloval, igra odločilno vlogo statut terjatve. Ob institutu prevzema dolga je treba poudariti, da
zakonodaje v veliki meri ščitijo upnika in praviloma ne priznavajo učinkov dogovorom med starim in
novim dolţnikom, če upnik pri tem dogovoru ni sodeloval. Tudi pri prevzemu dolga je lex causae
odločilna le glede razpolagalnega posla.

ZMZPP v 26. členu določa, da se za učinek odstopa terjatve ali prevzema dolga za dolţnika oz. upnika,
ki nista sodelovala pri odstopu ali prevzemu, uporabi pravo, po katerem se presoja terjatev oz. dolg.
ZMZPP izhaja iz spoznanja, da imamo pri cesiji oz. prevzemu dolga več statutov, da torej sama cesija
oz. prevzem dolga lahko sodita pod drugo pravo kakor terjatev, ki se prenaša. Vez med obema
razmerjema pa pomenita odstopljeni dolţnik oz. upnik. Na zahtevo, da se poloţaj dolţnika pri cesiji oz.
upnika pri prevzemu dolga ne sme poslabšati, odgovarja zakon z rešitvijo, po kateri se učinki cesije proti
dolţniku oz. učinki prevzema dolga proti upniku, ki pri tem aktu nista sodelovala, presojajo po pravu
odstopljene terjatve. Zato je treba vse učinke cesije oz. prevzema dolga (dopustnost, način, učinek

                                                                                                         86
plačila pred obvestilom, ugovore, akcesorne terjatve itd.) presojati po lex causae (samo glede
razpolagalnega posla).

Po kriteriju odvisnosti deli teorija obligacije na:
● samostojne obligacije in
● akcesorne (odvisne, stranske) obligacije.

Za akcesorne obligacije je značilno:
● njihov obstoj je odvisen od obstoja glavne obveznosti: brez veljave glavne obveznosti akcesorna
   obveznost ne more nastati in s prenehanjem glavne obveznosti tudi ugasne;
● lahko obstaja med istima strankama kakor glavna, ni pa to nujno;
● akcesorne obveznosti lahko obstajajo kot samostojna razmerja ali kot sestavni del glavnega
   obligacijskega razmerja.

Vse, kar je bilo povedano za akcesorne obveznosti, velja smiselno tudi za akcesorne pravne posle, iz
katerih te obveznosti izvirajo. Najpogostejše akcesorne obveznosti so:
● poroštvo,
● pogodbena kazen,
● obresti,
● retencijska pravica,
● zastavna pravica itd.

ZMZPP pri kolizijskem urejanju akcesornih pravnih poslov upošteva njihovo naravo in povezanost z
glavnim pravnim poslom tako, da z dispozitivno normo 27. člena odkazuje na uporabo prava, ki velja za
glavni posel: za akcesorni pravni posel se uporabi pravo, ki velja za glavni pravni posel, če ni določeno
drugače.

Pri poroštvu gre za tristransko razmerje:
● razmerje med dolţnikom in upnikom (terjatev);
● kritno razmerje med dolţnikom in porokom - povsem neodvisno, samostojno razmerje (razlog zaradi
    katerega porok jamči);
● poroštveno razmerje - nanaša se na terjatev, za katero porok jamči, gre za razmerje med upnikom
    in porokom, za akcesorno razmerje (uporabi se 27. člen ZMZPP).

Uporaba prava pri nekaterih institutih prenehanja obveznosti:
● zdruţitev subjektov (confusio) - pravo, ki zdruţenje ureja, ali po pravu terjatve;
● odpust dolga - pravni posel, ki ga v najširšem smislu lahko presojamo za akcesornega, zato se
  uporabi pravo terjatve;
● prenovitev (novatio) - ali pomeni novo obveznost ali le spremenjeno obveznost? Po principu
  koneksnosti in akcesornosti sodi pod lex causae (pravo terjatve);
● pravo terjatve velja tudi za ostale načine prenehanja obveznosti: datio in solutum, poravnava.

Pri pobotanju so tri moţnosti:
● pogodbeno pobotanje - najtesnejša koneksnost;
● sodno pobotanje - je procesno dejanje, uporablja se lex fori;
● prisilno pobotanje - ko pride do pobotanja po volji ene stranke. Imamo glavno terjatev - naj se
    presoja po pravu glavne terjatve, druga moţnost je, da se presoja po pravu zadnje nastale terjatve -
    ni splošno sprejete odločitve.

Za enostranski pravni posel se uporabi pravo drţave dolţnikovega stalnega prebivališča oz. sedeţa
(28. člen ZMZPP). O enostranskih pravnih poslih govorimo, kadar ţe izjava volje ene stranke povzroči
pravne posledice. 28. člen govori sicer o enostranskih pravnih poslih nasploh, iz same sistemske
uvrstitve norme pa sledi, da se nanaša le na obligacijske pravne posle. Zato velja:
● enostranske pravne posle stvarnega prava bo treba presojati po stvarnem statutu (18. člen ZMZPP),
                                                                                                      87
●   za presojo oporoke kot enostranskega pravnega posla v dednem pravu bo odločilen dedni statut oz.
    posebna kolizijska pravila za dednopravna razmerja (32. in 33. člen ZMZPP),
●   za premoţenjska razmerja med zakoncema pa navezne okoliščine druţinskega prava (38. člen
    ZMZPP).

Pri obligacijskih enostranskih pravnih poslih je treba razlikovati med:
● tistimi, ki neko ţe obstoječe obveznostno razmerje spreminjajo ali vplivajo ne njegovo prenehanje -
    akcesorni pravni posli: za take primere je treba uporabiti pravo, ki velja za glavni pravni posel
    (presojati po 27. členu ZMZPP);
● tistimi, ki se ne veţejo na druga obligacijska razmerja, so torej samostojni in imajo praviloma za
    posledico nastanek nove obligacije - 28. člen ZMZPP se nanaša le na samostojne obligacijske
    enostranske pravne posle.
Ob tem je treba poudariti, da je pomemben del te materije urejen s posebnimi predpisi. Gre za specialno
kolizijsko ureditev meničnega in čekovnega prava. ZMZPP se je pri enostranskih pravnih poslih odločil
za navezno okoliščino dolţnikovega domicila oz. sedeţa, ki je sprejeta tudi v nekaterih drugih ureditvah.
Glede na to, da je zaveza enostranska, jo je treba podvreči pravu, s katerim je zavezanec najtesneje
povezan, torej pravu njegovega okolja in poslovanja, to pa je pravo njegovega domicila oz. sedeţa.
Teorija poudarja, da domicil kaţe na gospodarsko, drţavljanstvo pa na politično vez. Rešitev je ustrezna
za javno obljubo, ki jo OZ kot edini enostranski pravni posel obravnava v poglavju o enostranski izjavi
volje. Zakonodajalec pa ob redakciji 28. člena verjetno ni imel pred očmi drugih enostranskih izjav volje.
Tako sta npr. ponudba in akcept tesno vezana s pogodbo, ki naj bi nastala na podlagi teh aktov.
Stališče, naj bi se ponudba in akcept ne presojala po kolizijskem pravilu za enostranske pravne posle,
izhaja tudi iz teorije in prakse mednarodnega zasebnega prava, ki se pri obravnavi obsega navezovanja
pri pogodbenem statutu zavzema za to, da se ta statut uporablja za vprašanja pravne narave in učinkov
ponudbe in akcepta.
Tudi pooblastitev je enostranski pravni akt, vendar je tu kljub abstraktnosti ţe na prvi pogled očitna vez z
razmerjem, zaradi katerega je bila dana. Poleg tega pri pooblastitvi ne moremo govoriti o pooblastitelju
kot dolţniku, zato norme tudi zaradi tega razloga ni mogoče uporabiti. Podoben poloţaj je pri asignaciji,
ki kot enostranski pravni posel ne ustanovi nove obveznosti za izjavitelja (asignanta). Asignacija je
dvojno nakazilo (OZ govori celo o pogodbi), ki ima podobne učinke kot prevzem dolga.

28. člen ZMZPP se nanaša le na obligacijske enostranske pravne posle, torej gre za enostranske izjave
volje po OZ-u:
● javna obljuba (obljuba nagrade, razpis nagradnega tekmovanja);
● vrednostni papirji.

Rimska konvencija je izpostavila načelo varstva šibkejšega, ko gre za pogodbo o zaposlitvi in
potrošniško pogodbo (omejitev avtonomije, ni pa avtonomija izključena - 21/4 In 22/5 ZMZPP).



6. OBOGATITVENI ZAHTEVKI IN ODŠKODNINSKA RAZMERJA
Teorija razvršča zahtevke, ki nimajo podlage v pogodbenem pravu in tudi ne v odškodninskem, med
civilne reparacije, povračilne (obogatitvene) zahtevke (tudi kvazideliktne obligacije). Gre namreč za
povračilo prejemkov, ki jih ima dolţnik brez zadostnega pravnega razloga. Bistvo tega zahtevka je, da je
iz nekega dejstva eni stranki nastala korist, drugi pa prikrajšanje, izguba; za tak premik koristi iz sfere
ene stranke v sfero druge stranke pa ni pravne podlage:
● neupravičena pridobitev - prehod premoţenja od ene osebe na drugo osebo nima podlage v
     nekem aktu oz. je pravni naslov obstajal, pa je kasneje odpadel;
● kondikcija - do neupravičene pridobitve je prišlo zaradi nekega dejanja v zvezi s pravnim poslom ali
     zaradi izpolnitve obligacije na podlagi zakona ali akta drţavnega organa. Tu torej pravna podlaga
     obstaja, čeprav:
      ○ z napakami,
      ○ je pričakovana, pa se ne uresniči,

                                                                                                         88
     ○ je obstajala, pa kasneje odpade;
●   verzija - do neupravičene pridobitve je prišlo ne glede na pravni posel in ne glede na kakšno
    obveznost, ki temelji na zakonu ali aktu drţavnega organa;
●   poslovodstvo brez naročila (gestija) - prostovoljno in zavestno opravljanje tujih poslov in zadev
    brez veljavne zakonite, uradne ali pravnoposlovne pooblastitve.

Ureditev povračilnih oz. obogatitvenih obveznosti je v primerjalnem pravu različna. Teorija obligacijskega
prava deli zahtevke, ki temeljijo na neupravičeni pridobitvi, na:
● kondikcije (izpolnitev nedolga),
● gestije (poslovodstvo brez naročila) in
● verzije (vsak drug neutemeljen premik premoţenja).
Značilnosti in specifičnosti vsake teh obveznosti iz neupravičene pridobitve vplivajo tudi na določanje
kolizijskih pravil v MZP, kjer je temeljno vodilo najti najustreznejše pravo za presojo razmerja, t.j. pravo,
ki ima z razmerjem najmočnejšo vsebinsko vez. Moderna teorija je presegla stališča, ki so se zavzemala
za personalno pravo bodisi dolţnika (okoriščenca) bodisi upnika (prikrajšanca) ali obeh distributivno, ali
so obveznost vezala samo na pravo kraja, kjer je prišlo do premika premoţenja (kraj izpolnitve, kraj
obogatitve). Tudi v zakonodaje je prodrlo spoznanje, da je treba v prvi vrsti upoštevati pravno razmerje
(obligacijsko, stvarno), zaradi katerega je prišlo do premika premoţenja (pravo obogatitve) in ga
uporabiti tudi za presojo obogatitvenih zahtevkov.

Tudi ZMZPP se je v 1. odst. 29. člena odločil za navezno okoliščino prava obogatitve (lex causae): za
neopravičeno pridobitev se uporabi pravo, po katerem se presoja pravno razmerje, ki je nastalo ali je bilo
pričakovano ali domnevano in je na podlagi njega prišlo do pridobitve. Za presojo kondikcijskih
zahtevkov bo tako vedno odločilen statut obveznosti (neveljavne ali razdrte), ki je bila podlaga za
neutemeljeno izpolnitev. Premik premoţenja oz. prehod sredstev pa lahko temelji tudi na stvarnopravnih
razmerjih (ustvaritev nove stvari, spojitev, pomešanje, gradnja na tujem zemljišču, potrebni in koristni
stroški, ki jih je z vzdrţevanjem stvari imel dobroverni posestnik) in je temelj za verzijski zahtevek. Ob
upoštevanju načela lex causae, izraţenega v 1. odst., bi bilo treba za presojo teh zahtevkov uporabiti
obligacijska pravila tistega prava, ki ta stvarnopravna razmerja ureja, to pa je pravo kraja, kjer stvar leţi
(lex rei sitae).

Do enakega rezultata pridemo tudi, če upoštevamo 3. odst. 29. člena ZMZPP: za obveznost iz uporabe
stvari brez poslovodstva in za druge nepogodbene obveznosti, ki ne izvirajo iz odškodninske
odgovornosti, se uporabi pravo kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila obveznost. Po tem
odstavku se torej verzijski zahtevki presojajo po pravu kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila
obveznost, to pa je zopet kraj, kjer stvari so.
Postavlja se namreč problem razmejitve med prvim in tretjim odstavkom 29. člena ZMZPP. 1. odst. naj bi
se nanašal na kondikcije, tretji pa na verzije. Končni tekst zakona se sicer v 1. odst. gramatikalno ne
omejuje samo na kondikcije (govor je o "pravnem razmerju, ki je nastalo ali je bilo pričakovano ali
domnevano", torej ne samo o pravnem poslu), zato bi pod to določbo lahko subsumirali tudi verzije, ki
nastanejo kot posledica stvarnopravnih razmerij. Vendar je ZMZPP obdrţal nespremenjeni 3. odst., ki
verzije ureja posebej, zato bo treba te zahtevke presojati po pravu kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so
povzročila obveznost. Bolj dosledna bi sicer bila rešitev, da bi se tudi verzije presojale po pravu
obogatitve, ne pa po pravu kraja obogatitve, vendar ta razlika nima praktičnega pomena, ker pridemo v
obeh primerih do enakega rezultata. Pač pa je pravo kraja obogatitve primerna navezna okoliščina za
tiste primere, kadar pride do premika premoţenja, ne da bi med okoriščencem in prikrajšancem
obstajalo neko pravno razmerje, ko torej prava obogatitve ni (npr. delo v tujem gospodinjstvu ali na tujem
posestvu, ki je prispevalo k ohranitvi ali povečanju premoţenja).

2. odst. 29. člena ZMZPP se nanaša na poslovodstvo brez naročila. Tudi pri tem institutu se teorija
zavzema za različne navezne okoliščine: za domicil dominusa, za gestorjev domicil, za distributivno ali
kumulativno uporabo domicila obeh strank. Novejša teorija pa poudarja vez s pravom kraja, kjer je
gestor dejanje opravil. Za to rešitev se je odločil tudi ZMZPP: za poslovodstvo brez naročila se uporabi

                                                                                                          89
pravo kraja, kjer je bilo opravljeno dejanje poslovodje. S tem je ZMZPP omogočil uporabo istega
prava za zahtevke obeh strank, dominusa in gestorja. Sprejeta navezna okoliščina je primerna zato:
● ker gestor običajno deluje tam, kjer je dominusovo premoţenje, in
● da gestor lahko predvidi, po katerem pravu se bodo presojale posledice njegovega ravnanja.
Ni pa se ZMZPP dotaknil primera, ko je gestija v zvezi z nekim drugim razmerjem med strankama,
zaradi česar bi bilo po načelih koneksnosti tudi za gestijo primerno uporabiti pravo, ki ureja to razmerje.

Pri odškodninskem pravu ločimo:
● poslovne odškodnine - po pogodbenem statutu;
● neposlovne odškodnine - gre za različne civilne delikte; potrebno je najti samostojno navezovanje.
Pri obeh vrstah odškodnin je obrnjeno dokazno breme (v tujini pa pri neposlovnih ni obrnjeno, pač pa je
navadno dokazno breme), s čimer je naš sistem razlike v precejšnji meri odpravil.

Kot ţe rečeno, je potrebno pri neposlovnih odškodninah najti samostojno navezovanje, saj gre za
različne civilne delikte:
● Savigny je ustvaril sistem kolizijskega prava - predvidel je tudi norme. Pri odškodninah se je odločil
    za lex fori: takšna ureditev kaţe na penalno funkcijo odškodninskega prava (kaznovalna funkcija pri
    civilnem (zasebnem) pravu!). Vendar pa gre pri penalni funkciji za bolj javnopravno ravnanje, zato ne
    sodi v MZP;
● nadaljnji razvoj MZP - razvijejo se drugačne teorije, ki imajo poudarek na drugih funkcijah odškodnin
    (bistveno je, da se oškodovanca vrne v stanje, kakršno je bilo pred dogodkom):
     ○ restitucijska vloga odškodnin;
     ○ satisfakcijska vloga nepremoţenjske škode;
     ○ deloma preventivna funkcija.
● nemška teorija = teorija interesov:
     ○ interesi strank - uporabi se pravo, ki je z njimi najbolj povezano: pravo personalnega statuta;
     ○ interesi pravnega prometa - načelo predvidljivosti;
     ○ interesi ureditve - cilji MZP: notranja in zunanja materialna harmonija.
Gre za krajši čas trajajoča dejanja, ni toliko pomembnem interes strank, pomemben je interes pravnega
prometa (da se ljudje ravnajo po pravilih vsakokratnega kraja, kjer so). Teorija, ki zagovarja varnost
pravnega prometa najbolj poudarja lex loci delicti commissi (kraj odloča o ravnanju - lex loci actus), ki je
klasična aprioristična navezna okoliščina in je v skladu z interesom drţave, da se ljudje ravnajo po njenih
pravilih (pravna varnost, predvidljivost). Še dandanes ji dajejo velik pomen kot klasični navezni okoliščini.

V primerjalnem pravu so stališča o naveznih okoliščinah za odškodninske obveznosti zelo pestra.
Razlike so zlasti posledica različnega pojmovanja funkcije odškodninskega prava, t.j. tehtanja in
primerjanja interesov oškodovanca ter povzročitelja škode. Kot najstarejšo in najbolj splošno navezno
okoliščino štejemo lex loci delicti commissi, t.j. kraj, kjer je bilo škodno dejanje storjeno. Pri tem se kot
prvo zastavlja kvalifikacijsko vprašanje, ali je to samo kraj delovanja ali opustitve storilca ali pa tudi kraj
nastanka škodne posledice (locus laesionis). Če upoštevamo oba pravna reda, se je treba nato odločiti
za razmerje med njima, odgovoriti na vprašanje ali ju je treba uporabiti kumulativno ali alternativno in kdo
odloča o izbiri, če je uporaba alternativna. Poseben problem pomeni tudi določitev kraja, kjer je
posledica nastala, t.j. kraj nastanka škode. Ali je npr. pri osebni škodi odločilen samo tisti kraj, kjer je
prišlo do škodljivega delovanja na osebo, ali tudi kraj, kamor ta oseba odide, če se posledice dejanja
kaţejo tudi na tem kraju. Ali je pri premoţenjski škodi treba šteti kot kraj nastanka škode oškodovančev
domicil oz. sedeţ (če štejemo, da škoda nastane v celotnem premoţenju, to pa je na kraju domicila) ali
kraj, kjer je bil poškodovan konkretni predmet. In končno, kje je kraj nastanka škode pri izgubljenem
dobičku: ali je to kraj premoţenja (torej domicil) ali kraj, kjer bi oškodovanec v konkretnem primeru
dobiček dosegel.

Pogosto torej pride do problema kvalifikacije: kateri kraj je relevanten, če je storilec deloval na enem
kraju, posledica pa nastane drugje:
● v ZDA prevladuje kraj posledice;

                                                                                                            90
●   v Nemčiji imajo alternativno navezovanje v korist oškodovanca - takšna rešitev se je uveljavila tudi pri
    nas (sodišče določi, katero pravo je za oškodovanca ugodnejše, oškodovanec nima izbire!).

Drugačne rešitve so npr.:
● Savigny - lex fori;
● kombiniranje lex fori (tudi po tem pravu mora biti civilni delikt) z drugimi naveznimi okoliščinami (lex
   loci delicti commissi + lex fori kumulativno) itd.

Prevladuje seveda lex loci delicti commissi. To velja do 50.-tih let prejšnjega stoletja, ko se v ZDA pojavi
'the proper law of tort' (Morris): ne navezujemo aprioristično, ker je lex loci delicti commissi največkrat
slučajen. Opozarja na to, da je aprioristično določanje pri civilnih deliktih pomanjkljivo - sodnik mora
določiti po okoliščinah primera, kam razmerje najbolj sodi (posterioristična teorija).
Bebock v. Jackson (leta 1963) - odločba, ki je v ameriški praksi vpeljala moţnost proţnejšega
navezovanja (dopuščanje najoţje koneksnosti in našteti kriteriji kot pomoč sodniku).
Te 'zahteve' kmalu najdejo pot v Evropo - omogočanje proţnejšega navezovanja, da pridemo do najoţje
povezanosti. Najprej v Nemčijo, sedaj pa so v skoraj vseh zakonih MZP (Avstrija, Švica, Turčija..).
V Jugoslaviji zakon ni dopuščal odstopanja od te navezne okoliščine, zato je bil vpričo 'mehčanja' norm
povsod drugod deleţen kritik.
Naš novi zakon (ZMZPP) vsebuje splošno izključitveno klavzulo v 2. členu, izključitvena klavzula pa je
ponovljena tudi v 30/2 ZMZPP.

Poleg navezne okoliščine lex loci delicti commissi nekatere pravne ureditve v večjem ali manjšem
obsegu upoštevajo tudi lex fori, zlasti za presojo obstoja civilnega delikta. Opozoriti je treba tudi na
novejša stališča teorije in prakse, ki se tudi pri odškodninskih obveznostih zavzemata za to, da se
prepusti izbira najprimernejšega prava sodišču, in predlagata navezno okoliščino najtesnejše zveze kot
generalno klavzulo. Takšna rešitev prihaja npr. v poštev, kadar so vsi udeleţenci razmerja pripadniki
istega pravnega reda, do škodnega dogodka pa pride v drugi drţavi. Teorija govori pri tem o zaprti
skupini drţavljanov iste drţave, ki so začasno na ozemlju druge drţave, kjer je prišlo do škodnega
dogodka.

Stališča se razhajajo tudi glede obsega uporabe odškodninskega statuta, zlasti glede protipravnosti
storilčevega ravnanja. Ali naj se ta okoliščina presoja po odškodninskem statutu ali pa naj se zanjo
upoštevajo posebne navezne okoliščine? Podoben je problem tudi glede presoje storilčeve deliktne
sposobnosti.

ZMZPP je nekatere od zastavljenih dilem rešil, druge pa je prepustil interpretaciji. Rešitve, ki jih je
sprejel, kaţejo, da izhaja v prvi vrsti iz interesov oškodovanca. Problemu kvalifikacije kraja škodnega
dogodka se je izognil tako, da prideta alternativno v poštev tako kraj storitve kakor tudi kraj nastopa
posledice: Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje
storjeno. Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila
posledica, vendar le, če je povzročitelj kraj posledice mogel in moral predvideti (1. odst. 30. člena
ZMZPP). Kriterij za izbiro je favor oškodovanca, ZMZPP pa kot pogoj postavlja še zavedanje storilca o
kraju posledice. S tem je ZMZPP upošteval tudi načelo predvidljivosti (ki ga pozna tudi haaška
konvencija): storilec mora predvidevati, kje bodo posledice nastale. Obravnavana norma ne pove, ali bo
o tem, katero pravo je ugodnejše, odločal sam oškodovanec ali je to naloga sodišča. Komentatorji
prejšnjega zakona o MZP so mnenja, da mora izbiro opraviti organ, ki odloča o povrnitvi škode. Pri
interpretaciji kraja nastanka škode je treba na eni strani izhajati iz konkretnih okoliščin, na drugi strani pa
kraja nastanka škode vendarle ne bi smeli razlagati preširoko.

Medtem ko prejšnji zakon o MZP za odškodninska razmerja ni določil navezne okoliščine najtesnejše
zveze, pa jo ZMZPP upošteva. 2. odst. 30. člena določa: če pravo, določeno po 1. odst. 30. člena
ZMZPP, z razmerjem nima tesnejše zveze, pač pa je podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se
uporabi to pravo.

                                                                                                            91
3. odst. 28. člena prejšnjega zakona o MZP je reševal dilemo, kako presojati element protipravnosti.
Tako se je za presojo protipravnosti dejanja uporabilo pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno ali kjer je
nastopila posledica, če pa je bilo dejanje storjeno ali je posledica nastopila na več krajih, je zadostovalo,
da je bilo dejanje protipravno po pravu kateregakoli teh krajev. Teorija je pri tem opozarjala, da je treba
pri tem upoštevati tudi poloţaj povzročitelja škode in načelo pravne varnosti. Odgovorna oseba bi
namreč morala vedeti, ali je njeno ravnanje v skladu s pravom ali protipravno. To pa lahko doseţemo le
z vnaprejšnjo določitvijo pravnega reda, po katerem se dejanje presoja. Zato bi bilo smiselno, da se
protipravnost presoja po pravu tistega območja, kjer je storilec deloval. V končni redakciji prejšnjega
zakona o MZP je bilo pravilo spremenjeno, prevladal je interes oškodovanca in zakonodajalec se je
odločil, da se tudi vprašanje protipravnosti dejanja lahko presoja alternativno po obeh statutih: lex loci
delicti commissi in lex loci laesionis. ZMZPP tega pravila o presojanju protipravnosti ni prevzel, zato
verjetno velja, da se protipravnost presoja po pravu tistega območja, kjer je storilec deloval (da
odgovorna oseba vnaprej ve, ali je njeno ravnanje v skladu s pravom ali protipravno).

Za presojo deliktne sposobnosti ZMZPP nima posebne določbe, zato jo bo po splošnih načelih MZP
treba presojati po odškodninskem statutu (lex causae).

Odškodninska navezna okoliščina lex loci delicti commissi odpove, kadar kraj storitve ne spada pod
suverenost nobene drţave oz. pravnega reda. Gre za primere, ko do odškodninskega dejanskega stanja
pride na odprtem morju ali na letalu. 31. člen ZMZPP določa: če je dogodek, iz katerega izhaja
odškodninska obveznost, nastal na ladji na odprtem morju ali na letalu, je s pravom kraja, kjer so
nastopila dejstva, ki so povzročila odškodninsko obveznost, mišljeno pravo drţave, katere pripadnost
ima ladja, oz. pravo drţave, v kateri je letalo vpisano v vpisnik. ZMZPP je torej za te primere opravil
posebno kvalifikacijo: kot lex loci delicti commissi se šteje pravo pripadnosti ladje oz. pravo registracije
letala. Kadar pa nas kolizijska norma prava pripadnosti pripelje na večpravno ozemlje, je treba
merodajno pravo iskati po pravilih 9. člena ZMZPP.



7. POTROŠNIŠKA POGODBA IN POGODBA O ZAPOSLITVI
Pri obligacijskih razmerjih je primarna navezna okoliščina avtonomija strank. Izjema so pogodbe, ki se
nanašajo na nepremičnine. ZMZPP pa pozna še dve vrsti pogodb, kjer je avtonomija strank v veliki meri
omejena. Gre za potrošniške pogodbe in pogodbe o zaposlitvi. Namen posebne ureditve je varstvo
potrošnikov oz. zaščita delavcev.

Za pogodbo o zaposlitvi se uporablja pravo drţave, v kateri delavec po pogodbi običajno opravlja
svoje delo (21. člen ZMZPP). Če delavec v kakšni drţavi dela samo začasno, se ne šteje, da tam
običajno opravlja svoje delo. Če delavec ne opravlja svojega dela samo v eni drţavi, se uporabi pravo
drţave, v kateri ima sedeţ oz. stalno prebivališče delodajalec. Z dogovorom o izbiri prava, ki naj se
uporabi, stranki ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu delavčevih pravic, ki jih vsebuje pravo
drţave, ki bi se uporabilo v primeru, da stranki ne bi izbrali prava.

Za potrošniško pogodbo se uporablja pravo drţave, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče:
● če je sklenitev pogodbe posledica ponudbe ali reklame v tej drţavi in če je potrošnik v tej drţavi
   opravil dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe; ali
● če je potrošnikov sopogodbenik ali njegov zastopnik dobil potrošnikovo naročilo v tej drţavi; ali
● če je bila prodajna pogodba sklenjena v drugi drţavi oz. je potrošnik dal naročilo v drugi drţavi, če je
   bilo potovanje organizirano s strani prodajalca z namenom spodbujati sklepanje takih pogodb.

V teh primerih stranki z dogovorom o izbiri prava ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu
potrošnikovih pravic, ki jih vsebuje pravo drţave, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.




                                                                                                          92
8. RAZNO

8.1. LETALSKI ZAKONIK
Nekaj značilnosti Letalskega zakonika (Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu):
● letalsko pravo je veliki meri kogentne narave (precej norm neposredne uporabe zaradi varnosti);
● izključuje zavračanje;
● omejuje avtonomijo na stopnjo materialne avtonomije (kogentnih norm se ne da izključiti);
● domneva najoţje koneksnosti: pravo drţave, v kateri je imel ob sklenitvi pogodbe stalno prebivališče
   oz. sedeţ prevoznik (karakteristična spolnitev);
● pri letalskih zavarovanjih se uporabi pravo sedeţa zavarovalnice, če nista stranki izbrali drugega
   prava oz. če to izhaja iz drugih okoliščin (avtonomija primarno, sedeţ zavarovalnice sekundarno);
● za obličnost alternativno lex loci actus ali lex causae;
● stvarni statut: pravo drţave registracije;
● odškodninska odgovornost: lex loci laesionis (pravo kraja nastanka škode).



8.2. POMORSKI ZAKONIK
Nekaj značilnosti Pomorskega zakonika:
● vsebuje norme MZP;
● izključna pristojnost: havarija, postopek za omejitev ladjarjeve odgovornosti ter spor o nagradi za
   reševanje slovenskih vojaških ali javnih ladij;
● izključuje zavračanje;
● pravo pripadnosti ladje: pravo registracije; predvsem pravice in obveznosti poveljnika ladje in ladjarja,
   stvarne pravice na ladji ter pravne posledice dogodkov na ladji;
● stvarne pravice v času nastajanja ladje (gradnja): pravo kraja, kjer se ladja gradi;
● za pomorske pogodbe: pravo, ki sta si ga izbrali stranki + norme neposredne uporabe;
● reševanje: najprej avtonomija, subsidiarno pravo kraja, kjer se je reševanje končalo;
● trčenje ladij: lex loci actus - kjer je prišlo do trčenja;
● trčenje ladij na odprtem morju: lex fori;
● havarija - pravo kraja, kjer je bil vkrcan zadnji del tovora;
● pogodba o zavarovanju: avtonomija, sedeţ zavarovalnice, lex fori v določeni situaciji;

Dejansko vsi specialni zakoni izključujejo zavračanje (poleg zgoraj predstavljenih še Zakon o
zavarovalništvu).


8.3. ZAKON O DENACIONALIZACIJI
Zakon o denacionalizaciji ureja ugotavljanje nasledstva (ne le dedovanja). Po pravu Republike Slovenije,
če ni določeno drugače, se ureja:
● verske skupnosti - po avtonomnem pravu (kanonsko pravo);
● če so naslednik ţe določeni po tujem pravu (prej izdane odločbe), se to upošteva;
● lastninska pravica na naših nepremičninah - vedno pravo RS (dedovanje: pravo drţavljanstva
    zapustnika ob smrti!).
Tuje pravo je pravo: naša sodišča morajo samo priti do vsebine tega tujega prava (preko ministrstva za
pravosodje ali preko strank; za stranke ni obligatorno, vendar stranka s tem pospeši postopek). Zakon o
denacionalizaciji pa v 70. členu določa, da ko odkazuje zakon na tuje pravo ali avtonomno pravo, morajo
stranke to pravo dokazovati, stroški pa niso stroški postopka: stranke same plačajo za strokovna mnenja
o tujem pravu.




                                                                                                        93
VI. PRIMERI
1. SUDETSKI NEMCI NA ČEŠKOSLOVAŠKEM
Toţnico, ki je bila šivilja so zaradi reparacije proti Nemčiji izselili in ji iz hiše pustili odnesti le 30 kg
prtljage. Šivalnega stroja ni vzela, vendar je kasneje od češkoslovaških oblasti zahtevala drug šivalni
stroj. Dodelili pa so ji stroj, i je bil ţe prej v lasti toţnice.
Vprašanje je, ali zaplemba učinkuje tudi v Nemčiji - ne, saj je šlo za ukaz predsednika Češkoslovaške,
akti oblasti pa učinkujejo samo na ozemlju, kjer so bili izdani.
Zaplemba šivalnega stroja ni bila v nasprotju z dobrimi šegami in navadami, saj je imela toţnica moţnost
vzeti šivalni stroj, ampak je izbrala druge stvari, s čimer je izgubila lastninsko pravico nad strojem.
Po 5. členu slovenskega ZMZPP se pravo ne uporabi, če je učinek v nasprotju z javnim redom -
zaplemba brez odškodnine pa je v nasprotju z javnim redom.

2. PODJETJE V NEMČIJI PROIZVAJA LUČI
Po 2. svetovni vojni Nemčijo razdelijo na 4 okupacijske cone. Leta 1948 nacionalizirajo premoţenje brez
odškodnine, distributerji se zato preselijo na zahod Nemčije, kjer nadaljujejo z razvojem tehnologije.
Podjetje na vzhodu je bilo nacionalizirano. Moţni sta 2 vrst nacionalizacije:
○ pravna oseba preneha delovati;
○ pravna oseba ne preneha delovati, samo premoţenje je bilo zaplenjeno.
Nacionalizacija brez odškodnine je v nasprotju z našim javnim redom.

3. BARTOLO
Francoski drţavljan se je poročil z Malteţanko, skupaj se preselita v Alţir. Moţ je umrl, postavi pa se
vprašanje, ali je ţena upravičena dedovati po njem. Ţena je vloţila toţbo na francosko sodišče in
zahtevala deleţ njegovih francoskih nepremičnin.
Prišlo je do pritoţbe, saj ţena ni imela veljavnega dokaza, da je bila njena zakonska zveza sklenjena. Na
Malti so takrat veljala samo pravila običajnega prava. Ravnali so se po kodeks Rohan, niso poznali
matičnih uradov, temveč so za sklenitev zakonskih zvez uporabljali ţupnije. Ţena je predloţila dokaz, da
je sklenila zakonsko zvezo pred cerkveno oblastjo (ţupnijo), predloţila je tudi moţeva pisma, v katerih
se je nanjo obračal kot na soprogo.
Pritoţba je vsebovala še en ugovor, in sicer nasprotovanje javnemu redu. Ta ugovor sodišče zavrne, saj
gre pri sklenitvi zakonske zveze za osebne okoliščine, ki ne morejo biti groţnja javnemu redu.
Sodišče je presodilo, da je ţena ravnala pravilno, ko je vloţila zahtevek na francosko sodišče, saj se po
njihovem pravu za nepremičnine, ki jih imajo tujci v Franciji uporablja francosko pravo.
Vprašanje je, ali gre za premoţenjskopravni ali dednopravni zahtevek. Če bi se kvalificiral za
dednopravni zahtevek, ţena ne bi dobila ničesar, saj ne more izvrševati dedne pravice v Franciji
(poročena le cerkveno). Sodišče se postavi na stališče, da gre za premoţenjskopravni zahtevek (zato,
da ţena ne ostane brez vsega). Sodišče opravi kvalifikacijo po teleološki interpretaciji, da ţena ne izgubi
vsega samo zato, ker si dva pravna reda nasprotujeta.
Pri nas 34. člen ZMZPP določa distributivno navezovanje - pogoji za sklenitev zakonske zveze se
presojajo po pravu vsakega zakonca. 35. člen določa, da se za presojanje oblike sklenitve zakonske
zveze uporablja pravo kraja, kjer je bila zakonska zveza sklenjena. V 36. členu pa je pravilo, da se
neveljavnost zakonske zveze presoja po kateremkoli materialnem pravu -> ne po kolizijskih normah,
ampak po materialnem pravu (to izključuje zavračanje).
Za nepremičnine slovenskih drţavljanov je izključno pristojno slovensko sodišče, če je nepremičnina v
Sloveniji. Za dedovanje pa je potrebno uporabiti pravo zapustnika ob smrti.
38. člen ZMZPP ureja premoţenjska razmerja med zakoncema - sodišče najprej ugotavlja obseg
premoţenja, nato opravi delitev skupnega premoţenja; kar ostane, gre v dedno maso.

4. MADAME BUTTERFLY
Ameriški poročnik se na Nagasakiju poroči s 15 letno gejšo, Japonko Butterfly in v ZDA se vrne v
spremstvu svoje nove ţene ter s seboj ţelel vzeti še otroke, ki jo je imel z Japonko. Konča se z njenim
samomorom.
                                                                                                           94
Vprašanje je bilo, ali je ta zveza priznana kot zakonska zveza in ali je razveza veljavna.
Japonsko MZP (po japonskih običajih) šteje za oblikovalni pogoj kraj, kjer je bila zveza sklenjena,
veljavnost zveze pa se presoja po materialnem pravu vsake od udeleţenih oseb.
Po japonskem pravu je bila zakonska zveza med poročnikom in Japonko, ki sta podpisala poročno
pogodbo pred matičarjem, pred visokimi uradniki in s soglasjem, veljavna.
Sposobnost za sklenitev se presoja po pravu drţave, katere drţavljan je vsak od zakoncev. Zakonska
zveza je bila po japonskih predpisih veljavna, saj je izpolnjevala materialne in formalne kriterije. Japonka
zato pridobi ameriško drţavljanstvo.
Razveza zakonske zveze je enostransko dejanje s strani moţa, ţena se takrat (1890) na Japonskem ni
mogla ločiti (po običajnem pravu). Če je moţ ţeno zapustil, to po civilnem zakoniku ni veljalo za razvezo.
Civilni zakonik je namreč predvideval sodno razvezo s toţbo (lahko jo je vloţil vsak od zakoncev),
moţna pa je bila tudi izvensodna razveza, če sta se zakonca dogovorila.
Razveza zakonske zveze se presoja po pravu drţave, katere drţavljan je moţ; ko se poročnik vrne v
ZDA, razveza z Japonko ni veljavna, saj zaradi krivdnih razlogov, ki so bili na poročnikovi strani,
poročnik ne bi mogel toţiti.
Vprašanje pa je, ali je zakonska zveza veljavna po pravu ZDA. Po načelu lex loci contractus se
zakonska zveza presoja po pravu drţave, kjer je bila sklenjena. Obstajajo pa določene izjeme, in sicer ni
veljavna poroka, kjer bi šlo za incest.
Precedens: zakonska zveza je skupnost med moškim in ţensko, ki traja do konca ţivljenja in ki se lahko
razveţe le s strani oblasti.
Ameriška oblast bi verjetno priznala zakonsko zvezo med Japonko in Američanom - po pravu, kjer je
zakonska zveza sklenjena.

5. FORGO
Primer Forgo je vodilni primer pri zavračanju.
Bavarski drţavljan je emigriral z mamo v Francijo, bil je nezakonski sin. Ko umre, ţelijo premično
premoţenje po podedovati materini sorodniki v Nemčiji.
Nemška zakonodaja določa, da lahko sorodniki dedujejo po nezakonskem otroku. V Franciji pa sorodniki
ne morejo dedovati po nezakonskem otroku; ker dedičev tako ni bilo, zapuščina pripade francoski drţavi.
Francoska kolizijska norma določa, da se premično premoţenje deduje po pravu, kjer ima oseba domicil.
Forgo v Franciji ni imel dovoljenja za stalno prebivanje, imel pa ga je v Nemčiji. Po francoskem pravu naj
bi se torej uporabilo nemško zakonodajo.
Nemško pravo določa, da se uporabi lex rei sitae, upošteva pa se tudi dejanska rezidenca, ki jo je imel
Forgo v Franciji. Potemtakem naj bi se uporabilo francosko pravo.
V Franciji in Nemčiji je obstajala različna kvalifikacija domicila.

6. ANESLEY
Britanka, stara 50 let, je ţivela v Franciji, vendar ni nikoli zaprosila za domicil in nikoli ni imela namena
imeti domicil v Franciji. Napisala je oporoko.
Kodicil - Britanka je v celoti razveljavila svojo oporoko ter v celoti razpolagala s svojim premoţenjem.
Po francoskem pravu se lahko z oporoko (premoţenjem) razpolaga le v ¾.
Francoski sodnik je ugotovil, da ima ţenska dejansko prebivališče ter animus manendi v Franciji, tako se
ne glede na njeno izjavo šteje, da ima domicil v Franciji. Če oseba nima legalnega domicila, se za
navezno okoliščino uporabi drţavljanstvo.

7. INTERHANDEL
Nemško podjetje H Farben je imelo večinski deleţ v podjetju GAF, ki je bilo ameriško. Leta 1940 ţeli
ZDA zaščititi svoje zaposlene in premoţenje na sovraţnih ozemljih (Nemčija). H Farben je svoje
premoţenje preneslo na švicarsko podjetje Interhandel, torej na ozemlje nevtralne drţave. H Farben
zaprosi, da se prenesejo tudi delnice na Interhandel, vendar jim to zavrnejo, zato pride do zapleta.
Švicarsko podjetje zato toţi ameriško vlado, naj jim da premoţenje podjetja.
Podjetje Interhandel je bilo ustanovljeno na iniciativo H Farben, ki je bil pomemben delničar v Interhandel
(64%). Zaplemba s strani ameriške vlade je bila upravičena.

                                                                                                          95
8. OGDEN
Gospa Ogden, angleška drţavljanka z domicilom v Angliji je prvo zakonsko zvezo sklenila s francoskim
drţavljanom g. Philip, ki je bil mladoleten.
Drugo zakonsko zvezo je sklenila z g. Ogdenom, ki je kasneje vloţil toţbo za razvezo. Vendar pa so v
Angliji šteli prvo zakonsko zvezo za veljavno, zato druga zakonska zveza sploh ni bila veljavna.
Ga. Ogden je trdila, da je prva zakonska zveza neveljavna, ker g. Philip ni bil sposoben skleniti zakonske
zveze po francoskem pravu, čeprav je bila zveza sklenjena v Angliji.
Veljavnost sklenitve zakonske zveze se presoja po kraju, kjer je bila sklenjena. Glede sposobnosti
zakoncev pa so različna stališča:
● nekatere drţave zastopajo stališče, da oseba nesposobnost za sklenitev zakonske zveze prinese s
    sabo;
● druge drţave pravijo, da nesposobnosti ne prinese s seboj.
Angleško pravo veljavnost presoja po pravu, kjer je zakonska zveza sklenjena. Za vsebinske pogoje pa
se upošteva pravo domicila. Privolitev staršev za sklenitev zakona smatrajo v Angliji za oblikovni pogoj, v
Franciji pa kot vsebinski pogoj.
V Franciji glede sposobnosti uporabljajo francosko pravo, če gre za francoskega drţavljana.
V Sloveniji bi privolitev staršev šteli za vsebinski pogoj - po lex nationalis. G. Philip bi prenesel svojo
nesposobnost v Slovenijo in zakonska zveza ne bi bila veljavna.

9. ASSUNZIONE
Italijanski ladjarji so lastniki ladje, pri kateri pride do nesreče. Del tovora je bil uničen, Francozi pa so bili
naročniki.
Do toţbe je prišlo pred angleškim sodiščem po forum aresti. Toţnik (Francozi) so ţeleli, da se uporabi
francosko pravo, ker je bila pogodba sklenjena v Franciji in tudi tovorni list je bil zapisan v francoščini.
Ladja je plula pod italijansko zastavo, plačilo naj bi se izvršilo v italijanskih lirah.
Sodnik mora zato poiskati hipotetično voljo:
● subjektivistična teorija - vprašanje, za katero pravo bi se stranki odločili, če bi se pri dogovarjanju
     spomnili doreči še to okoliščino;
● objektivistična teorija - vprašanje, katero pravo bi stranki izbrali, če bi ravnali kot razumni stranki.
Nemška teorija pravi, da hipotetična volja ni nič drugega kot najoţja koneksnost.
Sodišče odloči, da je najustreznejše italijansko pravo, saj je tako mogoče postopek tudi hitreje izpeljati.
Ladjar in imetnik tovornega lista sta bila Italijana.

Slovenski ZMZPP v 19. in 20. členu govori o zaporednem navezovanju:
● volja strank mora biti izrecna ali pa mora nedvoumno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih
   okoliščin;
● če stranki nista izbrali prava, se uporablja najoţjo koneksnost. Obstaja domneva, da je to pravo
   kraja, kjer ima sedeţ stranka, ki mora opraviti karakteristično izpolnitev. V tem primeru mora opraviti
   karakteristično izpolnitev ladjar, zato se uporabi italijansko pravo.
Če ni avtonomije strank, se uporabi hipotetična volja.

10. BAKALIAN, HADJI TOMAS VS. OTOKANSKA BANKA (V PARIZU)
Bakalian in Tomas sta libanonska drţavljana, ki sta trdila, da je uprava banke v Parizu.
Otokanska banka je bila ustanovljena v Turčiji in ima sedeţ v Turčiji, vendar je bil sprejet zakon, da se
dejanski sedeţ nahaja v Londonu. Prenehala je biti turška drţavna banka in je le še turška banka.
Sodišče je odločilo, da se turško pravo ne more uporabiti, ker je resnični sedeţ v Franciji (teorija sedeţa
pravne osebe). Anglija pa je trdila, da je sedeţ v Londonu, šteje pa se za turško banko, saj je bila v
Turčiji ustanovljena (teorija ustanovitve).
V Sloveniji uporabljamo teorijo ustanovitve. 17 člen ZMZPP pravi: "Za pravni poloţaj pravne osebe se
uporabi pravo drţave, ki ji pravna oseba pripada. Pripadnost pravne osebe se določi po pravu drţave, po
katerem je bila ustanovljena." V 3. odstavku pa je izjema: "Če ima pravna oseba svoj dejanski sedeţ v
drugi drţavi, ne pa v tisti, kjer je bila ustanovljena, in ima po pravu te druge drţave tudi njeno pripadnost,
se šteje, da pripada tej drugi drţavi."

                                                                                                               96
Anglija po teoriji ustanovitve ne priznava dejanskega sedeţa in trdi, da je potrebno uporabiti turško
pravo.
Sedeţ podjetja je kraj, kjer se sprejemajo ključne odločitve glede poslovanja (ni nujno, da tam, kjer se
sprejema večina odločitev).




                                                                                                     97

								
To top