SESTAVA HEBREJSKE BIBILIJE

Document Sample
SESTAVA HEBREJSKE BIBILIJE Powered By Docstoc
					SESTAVA HEBREJSKE BIBILIJE
   1. TORA (Postava)
        PENTATEVH (Peteroknjiţje):
        a) Prva Mojzesova knjiga, GENESIS (Geneza),
        b) Druga Mojzesova knjiga, EXODUS (Izhod),
        c) Tretja Mojzesova knjiga, LEVITICUS (Pripadnik Levitikovega rodu,
           duhovnik),
        d) Četrta Mojzesova knjiga, NUMERI (Števila),
        e) Peta Mojzesova knjiga, DEUTERONOMIUM (Druga postava).

   2. NEVI'IM (Preroki)
        a) Jozuetova knjiga,
        b) Knjiga sodnikov,
        c) Prva Samuelova knjiga,
        d) Druga Samuelova knjiga,
        e) Prva knjiga kraljev,
        f) Druga knjiga kraljev.

   3. KETUVÍM (Spisi)
        a) Knjiga psalmov, Jobova knjiga, Knjiga pregovorov [so pesniške, ţe v
           antiki so v njih iskali metrum],
        b) Zvitki (MEGILOT; ker so jih brali ob praznikih): Visoka pesem, Rutina
           knjiga, Ţalostinke, Estrina knjiga, Pridigar,
        c) Danielova knjiga, Ezrova knjiga, Nehemijeva knjiga, Prva in Druga
           kroniška knjiga.


                     1.) TORA (Postava)
            PENTATEVH (Peteroknjiţje):
            a) Prva Mojzesova knjiga, GENESIS (Geneza),
Geneza je knjiga o stvarjenju sveta, človeka in izvoljenega ljudstva – to je izraelsko
ljudstvo. Abraham > Izak > Jakob > Joţef. Knjiga sega od Abrahamovega prihoda iz
Mezopotamije v obljubljeno deţelo, do izselitve 12 Jakobovih sinov v Egipt. V te
dogodke je posegal Bog.
            b) Druga Mojzesova knjiga, EXODUS (Izhod),
Opisuje izhod 12-ih izraelskih rodov (nastali so iz 12 Jakobovih sinov) iz Egipta pod
Mojzesovim vodstvom. Nadalje govori o bivanju v puščavi, pot na goro Sinaj, kjer
Mojzes od Boga prejme Dekalog (10 boţjih zapovedi; 13. stoletje pr. Kr.). Konča se s
postavitvijo svetega šotora, v katerega Izraelci postavijo skrinjo zaveze in vanjo
zapovedi.
[Ker gre v vseh petih knjigah za predpise, se prvi del hebrejske biblije imenuje Tora.
Hebrejci s to besedo imenujejo tudi celotno biblijo.]
            c) Tretja Mojzesova knjiga, LEVITICUS (Pripadnik Levitikovega rodu,
               duhovnik),


                                                                                    1
Levit je pripadnik enega izmed 12 Jakobovih rodov; moški iz tega rodu Levitikov so
določeni za duhovnike. V tej knjigi skoraj ni pripovedi, le zakoni in odloki o daritvah, ki
se nanašajo na različne ceremonialne daritve.
             d) Četrta Mojzesova knjiga, NUMERI (Števila),
Na začetku beremo o preštevanju Izraelcev po rodovih, preden bodo izpod Sinaja šli v
obljubljeno deţelo. Pripoveduje o poti in dospetju do reke Jordan, meje obljubljene
deţele. Tudi zakoni.
             e) Peta Mojzesova knjiga, DEUTERONOMIUM (Druga postava).
Tvori jo Mojzesov katehetski govor na meji obljubljene deţele in je kot pouk izraelskemu
ljudstvu. Poučno ponovi postavo. Opiše Mojzesovo smrt (zaradi prešibke vere ne sme
prestopiti meje v obljubljeno deţelo; ker je v puščavi dvakrat s palico udaril po skali, da
je iz nje pritekla voda).

        Pentatevh torej zaznamuje čas od Adama do Mojzesove smrti. Pisec naj bi bil
Mojzes sam, kar pa sodobne teorije zavračajo (med drugim je sporno tudi to, da bi
Mojzes poročal o svoji smrti). O avtorstvu Pentatevha je razmišljal ţe Spinoza (španski
Jud, zatekel se je na Nizozemsko, tam brusil leče, kot racionalist je bil odrinjen na stran)
v Teološko političnem traktatu (1670).
        Z avtorstvom Pentatevha se ukvarja še sodobna biblicistika. Meni, da so avtorji
štirje: 1) Jahvist (10. st. pr. Kr., Boga imenuje Jahve), 2) Elohist (ta Boga imenuje
Elohin), 3) Devteronomist (avtor 5. knjige), in 4) Duhovniški vir (6,5 st. pr. Kr.).
Pentatevh naj bi nastal šele po izraelski zapustitvi Babilona, ali celo kako stoletje kasneje.

                     2.) NEVI'IM (Preroki)

       Preroke delimo na:
       1) ZGODNJI PREROKI,
       2) POZNEJŠI PREROKI,
              a) Veliki preroki,
              b) Mali preroki.

                           1) ZGODNJI PREROKI

V Zgodnje preroke sodijo:
           a) Jozuetova knjiga,
Je pripoved o osvajanju obljubljene deţele (Izrael). Mojzes vanjo ne sme vstopiti, ker je v
puščavi dvakrat s palico udaril po skali, da je iz nje pritekla voda, kar je znak šibke vere.
Ta knjiga govori tudi o mestu Jeriho, ki je najstarejše mesto in o razdelitve zemlje po
Jakobovih rodovih.
           b) Knjiga sodnikov,
Govori o ţivljenju Izraelcev pod t.i. sodniki (1200-1030 pr. Kr.). Sodniki so bili delivci
pravičnosti in vojaški voditelji, ki jih je izbiral Bog sam (poklical jih je neposredno,
funkcija ni bila dedna). Izraelsko ljudstvo pa je bilo šibko v veri, saj se je po smrti
vsakega sodnika vrnilo k malikovanju.
           c) Prva Samuelova knjiga in
           d) Druga Samuelova knjiga,



                                                                                            2
Samuel je zadnji izmed sodniki, ki je na zahtevo Izraelcev ustoličil prvega kralja – to je
bil Savel. Bog pa mu je kraljevanje zaradi neposlušnosti odvzel; po bitki z nekim
palestinskim ljudstvom Savel plena ni hotel pobiti kot je velel Savel, pač pa ga je razdelil.
[To je predmet Voltairove drame Savel (1763), ki je pisana v razsvetljenskem odporu do
Cerkve; Savel je v nji prikazan kot ţrtev duhovniške nadvlade.]
Namesto Savla je nato za kralja maziljen David. Vrhunec obeh knjig je prenos skrinje
zaveze v Jeruzalem, kjer David pred njo zapoje in zapleše. S tem je Jeruzalem postal
prestolno mesto. Druga Samuelova knjiga se konča z maziljenjem Salomona
(Davidovega sina) za novega kralja (970 pr. Kr.).
           e) Prva knjiga kraljev in
           f) Druga knjiga kraljev.
Knjigi opisujeta dogodke v razponu več kot 400 let. Prva knjiga se začne s koncem
Davidovega ţivljenja, druga pa konča z pomilostitvijo kralja Jelohina. Vmes je govora o
Salamonovi vladavini, o razcvetu Izraela, o gradnji templja, o delitvi na S (Izrael) in J
(Juda), o padcu Izraela leta 722 pr. Kr., ko so ga zavojevali Asirci in Izraelce popeljali v
suţenjstvo. O padcu Jude leta 587 pr. Kr., ki so jo zavojevali Babilonci.
Pisca naj bi bila Joze in Samuel, moderna biblicistika pa meni, da je pisec Devteronomist
(torej avtor Pete Mojzesove knjige; zato se zgodovina od Pete Mojzesove knjige do
konca Druge knjige kraljev imenuje devteronomistična zgodovina, ki podaja kronološko
dogajanje pod teološkim poudarkom. Gre bolj za teologijo v smislu govora o Bogu. Smer
govora se ves čas menjava: od Boga k človeku (preroški govor) do človeka k Bogu
(hvalnice). Smer govora najnazorneje prikaţe intonacija psalmov: »de profundis [iz
globočine] kličem k tebi, Gospod!«).

                           2) POZNEJŠI PREROKI

             a) VELIKI PREROKI
So: Izaija, Jeremija in Ezekiel.

           b) MANJŠI PREROKI
So: Ozej, Joel, Amos, Abdija, Jona, Mihej, Nahum, Habakuk, Sofonija, Agej, Zaharija,
Malahija.

        Razlika med Velikimi in Malimi preroki je v tem, da so Mali preroki manj
pripovedovani oz. zgodovinski. Značilnost poznejšepreroških knjig so poročila v katerih
so preroki neposredno udeleţeni v komunikaciji z Bogom. Pozni preroki so vezani na
bliţnje dogodke, ki pa so vedno posledica sedanjosti – in so vedno tudi nekaj negativnega
(saj v sedanjosti izraelsko ljudstvo ne upošteva boţjih pravil oz. zahtev).
        Razlika med Poznejšimi preroki in Toro je ta, da določila, ki so prenesena preko
sporočil prerokov (denimo padec Izraela in Jude, ki ga je napovedal Jeremija), veljajo le
ob določenih situacijah in okoliščinah (in nimajo splošne veljave kot 10 zapovedi). Vsi
vojaški porazi so vedno boţja sodba nad nezvestim ljudstvom. Pojavlja se besedna zveza
gospodov dan (dan poslednje sodbe), prispodoba vlačuge, ki ponazarja malikovanje
(vlačuga Izrael).
        Notranja razlika med Velikimi in Malimi preroki je dolţina knjig. Knjiga preroka
Abdija dosega le eno poglavje; Mali preroki so »krajši«.



                                                                                           3
       Avtorji teksta naj bi bili preroki sami, moderna biblicistika pa meni, da gre za
zbrana besedila učencev teh prerokov. Najstarejša je knjiga preroka Amosa (8. st. pr.
Kr.), najmlajša pa knjiga preroka Malahija (480-460 pr. Kr.). Večji del knjig je dobil
končno podobo po vrnitvi Izraelcev iz Babilona (537 pr. Kr.).

                     3.) KETUVÍM (Spisi)

             a) Glej 1), 2) in 3).
         1) Knjiga psalmov,
Psalmi so bili rabljeni v bogosluţju, so zelo zanimivi, v njih je obilica paralelizmov.
Pisec naj bi bil kralj David, nastali pa naj bi proti koncu 3. st. pr. Kr.
Obstaja več notranjih delitev:
                            1) hvalnice v oţjem pomenu (še naprej se delijo na: hvalnice
                                Bogu, Sionu [grič na katerem stoji tempelj], Kraljem),
                            2) prošnje, zaupanje in zahvale,
                            3) poučni psalmi.
         2) Jobova knjiga
– pisec in čas nista znana. V uvodu beremo o stavi v nebesih: Bog se hvali z Jobovo
krepostnostjo, nasproti pa se mu postavi Satan. Ta meni, da če bo Job trpel, se bo odvrnil
od Boga. Bog Satanu dovoli, da ga zadene s teţavami. Job se ne meni na druge ljudi, ki
mu prigovarjajo, da je gotovo grešnik in ostaja zvest sebi (še naprej meni, da trpi po
krivem) in kreposten. Bog Jobu razloţi neznatnost človeka v stvarstvu in mu pove, da je
Bog na dobrim in zlim.
         3) Knjiga pregovorov
– so kratki in jedrnati enovrstični izreki. V Pridigarju je rečeno, da so kot kosti, ki vodijo
vole – so skrivnostni, a imajo ostro poanto. Avtor naj bi bil Salomon in nastali naj bi 400
let pr. Kr.

Pisca teh knjig naj bi bila David in njegov sin Salomon.

           b) Zvitki (MEGILOT; ker so jih brali ob praznikih):
        1) Visoka pesem
očitno sodi v ljubezensko erotično pesništvo; kar je ob enem tudi razlog za teţave. Rabin
Akiva meni, da ves svet ni vreden dneva, ko je bila Izraelu dana Visoka pesem. On je
zasluţen, da je sploh postala del kanona, saj je moškega, ki v nji nastopa predstavil kot
Boga, ţensko, njegovo nevesto pa kot izraelsko ljudstvo. Kristjani so jo interpretirali
drugače: ţenin je Kristus, nevesta pa Cerkev (ali duša). Sodobna razlaga meni, da Visoko
pesem sestavljajo svatovske pesmi, kjer se menjavata glas ţenina in neveste. Vse več je
domnev, da je avtor te pesmi ţenska. V nji je več ko 50 hapax legomena – samo enkrat
izrečenih besed.
Visoko pesem so brali na pasho – obhajanje v spomin na odhod iz egiptovskega
suţenjstva, ki ga je bilo konec z izraelskim prečkanjem Rdečega morja.
        2) Rutina knjiga [za praznik tednov]
Rutino knjigo so brali ob koncu ţetve.
        3) Ţalostinke [praznik v spomin uničenja templja]




                                                                                            4
Ţalostinke so brali 9. aba, v spomin na uničenje prvega in drugega jeruzalemskega
templja.
        4) Estrina knjiga [praznik ţrebov]
Estrino knjigo so brali na praznik ţrebov. Estera je judinja na perzijskem dvoru. Na dvoru
so izţrebali dan, ko bodo pregnali vse ljudstvo. Estera je rešila Jude.
        5) Pridigar [ob trgatvi, šotorski praznik]
Pridigarja so brali na šotorski praznik ob trgatvi in obiranju sadja.

             c) Glej 1), 2), 3) in 4).
        1) Danielova knjiga
je apokalipsa. Pisanje teh knjig se je razmahnilo po Preroških knjigah. V apokalipsah ni
več zgolj beseda, pač pa je ţe videnje, lahko tudi kot sanje. Kristjani tudi Daniela štejejo
med preroke (in ga uvrščajo med Preroške knjige). To pa zato, ker govori o vstajenju
mrtvih, kar so kristjani povezali s Kristusovim vstajenjem. S tem se je dvignila vera v
ţivljenje po smrti – ko bosta duša in telo spet zdruţena.
        2) Ezrova knjiga in
        3) Nehemijeva knjiga
Ti dve knjigi govorita o obnovi Jeruzalema po vrnitvi iz Babilona. Pisec obeh je verjetno
ista oseba, po izročilu pa naj bi pisanje začel Ezra, dokončal pa Nehimej.
        4) Prva in Druga kroniška knjiga
Je povzetek Izraela od stvarjenja do vrnitve iz Babilona. Ker zavzemata ves ta čas, jo je
Hieronim poimenoval povzetek celotne boţje zgodovine. V kanon hebrejske biblije sta
bili sprejeti nazadnje. Kronist, ki ju je zapisal, je bil izrazit privrţenec judovskega
kraljestva oz. teokracije.


KRŠČANSKA BIBLIJA
   1. STARA ZAVEZA (Hebrejska biblija + knjige iz Septuaginte, ki so sicer
      judovskega izvora, a niso del kanona judovske biblije)

   2. NOVA ZAVEZA
        1. EVANGELIJI
              a) Matejev evangelij,
              b) Markov evangelij,
              c) Lukov evangelij,
              d) Janezov evangelij.

           2. APOSTOLSKA DELA

           3. PISMA
                  a) Pavlova pisma,
                  b) Katoliška pisma.

           4. RAZODETJE.



                                                                                          5
         Krščansko Biblijo tvorita Stara in Nova zaveza. Stara zaveza so spisi, ki so jih
kristjani sprejeli od Judov, poleg teh pa obsega še knjige iz Septuaginte (grškega
prevoda). Seveda so tudi v Septuaginti izvorno judovski teksti, a so se ohranili le v
grškem prevodu. To je bilo mogoče zato, ker začasa Septuaginte kanon hebrejske Biblije
še ni bil določen [kanon – trs, merilna palica, merilo > le teksti, ki ustrezajo merilu
religije].
         Dodane so knjige:
         a) grški dodatek Esterini knjigi,
         b) Juditina knjiga,
         c) Tobijeva knjiga,
         d) Prva in Druga knjiga Makabejcev,
         e) Knjiga modrosti in
         f) Sirahova knjiga.

        Pri katolikih (pravovernih kristjanih) je hebrejska Biblija v prvem kanonu, ostale
knjiga pa v drugem kanonu (devterokanonične – šele kasneje spoznane za kanonične). Za
protestante so dodatki, ki jih prinaša Septuaginta apokrifni, zato je Luther te spise uvrstil
na konec knjige.
        Apokrifni spisi so tisti, ki so pridrţani mnoţici in so namenjeni le elitam – to je
prvotni pomen. Za Hieronima so apokrifi zunaj-hebrejski spisi. Hieronimo jih je v svojem
prevodu uvrstil tja, kjer so v Septuaginti (Luther pa, kot ţe rečeno, na konec prevoda).
        Za katolike so apokrifi vedno nekanonični, protestanti pa jih označijo za
psevdoepigrafe. V obeh primerih pa gre za judovske spise izven kanona, ki jih
imenujemo tudi Medzavezna literatura. Zvrstno gledano pa je v njih največ apokaliptike.
Moderna biblicistika meni, da se ti teksti ne navezujejo na osebe iz naslova (Mojzes…),
ampak je bila to le zvijača s katero so pritegnili bralstvo.

       Septuaginta je knjiga s katero je krščanstvo sprejelo judovske spise. Tako je iz
hebrejske Biblije preko Septuaginte nastala Stara zaveza.
       Nova zaveza pa je znatno krajši, a vendarle osredji del krščanske Biblije.
Napisana je v grščini (ta grščina ima posebno ime: koiné; rabljena je bila v mestih
grškega imperija, kjer je bil le malo Grkov; takšno grščino so uporabljali tudi Judje).

    3. NOVA ZAVEZA
            1. EVANGELIJI
Evangelij je blagovest, dobra novica. Sprva se ta beseda nanaša na Jezusa samega,
kasneje pa začne poimenovati to literarno zvrst. Logia je zbirka Jezusovih izrekov, ki naj
bi bili osnova za evangeliste. Evangeliji so pripoved o Jezusu Kristusu in ne njegova
biografija. Prvi trije evangeliji so sinoptični (pisci so skupaj »gledali« dogodke,
»sogledanje«), četrti je Janezov. Sinoptiki govorijo o Jezusovem učenju v Galileji,
potovanju v Judejo in nato bivanju v Jeruzalemu – vse skupaj dve leti. Pri Janezu pa
beremo o raznih potovanjih, daljših od dveh let. Janez omenja 29 čudeţev, sinoptki le
dva.
Po Ireneju, apologet iz 2. stoletja, so štirje evangelisti primerljivi s štirimi bitji iz začetka
Ezekijelove knjige. Ezekijel na nebu vidi voz, na katerem je Bog in štiri bitja (lev –




                                                                                               6
Marko, vol – Luka, orel – Janez in človek – Matej) s štirimi glavami in štirimi krili. Irenej
pravi, da so na tak način, kot so ta bitja spremljala Boga, evangelisti spremljali Kristusa.
Matej je bil cestninar, Luka zdravnik, Marko Pavlov učenec… Evangeliji naj bi nastali do
2. stoletja po Kristusu.

            2. APOSTOLSKA DELA
Slogovno so povezana z Lukom in so blizu antičnemu zgodovinopisju. Delo ima uvod.
Osredinja se le na dva apostola: Petra in Pavla. Peter je iz Kristusovih rok prejel
nasledstvo. Pavel ni nikoli videl Kristusa drugače, kot v videnju. Sprva je bil nasprotnik
kristjanov, po videnju pa se je preobrnil. Na 12. mestu je zamenjal Judaiškarijota.
Pavel je najzasluţnejši, da se je krščanstvo izvilo iz judovstva. Na sredini knjige je opisan
zbor v Jeruzalemu, kjer je bilo odločeno, da se Kristusov nauk lahko predstavlja tudi
poganom (in ne le Judom). Pavel je to počel ţe prej. Druga polovica govori nato le še o
Pavlovem oznanjenju nauka. Apostolska dela so nastala okrog leta 70.

           3. PISMA
                     a) Pavlova pisma,
So: Pismo Rimljanom, Prvo in Drugo pismo Korinčanom, Pismo Galačanom, Pismo
Efeţanom, Pismo Filipljanom, Pismo Kološanom, Prvo in Drugo pismo Tesaloničanom,
Prvo in drugo pismo Timoteju, Pismo Titu, Pismo Filemonu in Pismo Hebrejcem.
Ta pisma niso epistole oz. literarne poslanice. So prava pisma in odgovarjajo na probleme
Cerkvenega občestva. Vsebina ni Kristusovo ţivljenje, pač pa ţivljenje v Kristusu
(začetek teologije in kristologije). Nastala so med leti 49 in 64 (torej so starejša od
evangelijev).
Tibingenška šola iz 19. stoletja meni, da je Jezus pridigar in ne mesija (za mesijo ga
prepozna šele Pavel). Tako je tudi Pavel začetnik krščanstva. [Nietzsche reče, da je edini
kristjan umrl na kriţu.]
                     b) Katoliška pisma.
Ime zato, ker so splošno sprejeta v vesoljni Cerkvi. Katoliška cerkev je le ena od
krščanskih (poleg te še pravoslavna (1054) in protestantska).
So: Jakobovo pismo, Prvo in Drugo Petrovo pismo, Prvo, Drugo in Tretje Janezovo
pismo in Judovo pismo.

            4. RAZODETJE.
Pripada literarni vrsti apokalipse. Ni preroška knjiga, saj prerokbo nadomesti močnejši
impulz: videnje. Razlika z judovsko apokalipso je v tem, da ni psevdonimna – pisec je
Janez. Druga razlika pa je ta, da nova doba ni v prihodnosti (kot pri Judih), pač pa se je ţe
začela s Kristusovim rojstvom, ki mu je sledila smrt in nato vstajenje. Konec s poslednjo
sodbo naj bi nastopil ob njegovem drugem prihodu.



RAZMERJE PISCEV NOVE ZAVEZE DO STARE ZAVEZE
       V Novi zavezi se pojavlja beseda graphé – pismo. Vedno pa se nanaša na
judovske spise oz. krščanske perspektive na Staro zavezo. Za kristjane ni bila


                                                                                           7
najpomembnejša Tora, pač pa Preroki. Glede Tore povzemajo Kristusove besede na gori:
»Nisem prišel razvezat postave in prerokov, ampak jih bom dopolnil.«
       Judovski partikularizem je bil dopolnjen z zapovedjo ljubezni. Matej pravi, da sta
največji zapovedi ljubi Boga z vsem srcem in ljubi svojega bliţnjega kakor samega sebe.
Kristus pravi, da na njiju stoji tako Postava kot Preroki.
       Besede za ljubezen so: agápe, éros, in philía. V Novi zavezi se uporablja agápe.
Platon uporablja éros – človeka pa označuje kot bitje manjka, ki stremi k tistemu, kar mu
manjka. Agápe pa je darovanjska ljubezen – caritas. Obsega tudi ljubezen do
sovraţnikov in drugega se ne polašča v teţnji po zdruţitvi. Philía pa pomeni sorodniško
ljubezen.

       Kadar pisci Nove zaveze omenjajo Staro zavezo, pišejo v parih: Postava in
Preroki. A za kristjane so Preroki pomembnejši od Tore (Postave), saj so v njihovih očeh
segali preko partikularnega judovskega sveta in napovedali so Kristusa – maziljenca.
Nasploh pa so kristjani zadrţani do Stare zaveze.
       Kristus dopolnjuje Postavo, ki sama dopolnjevanja ni predvidevala, in hkrati
dopolnjuje Preroke, ki pa so to napovedovali. Zato imajo za kristjane tudi pomembnejše
mesto.



KANONIZACIJA HEBREJSKE IN KRŠČANSKE BIBLIJE
(pri slednji predvsem Nove zaveze)
         Ko je bil kanon sklenjen, je bilo treba knjige brati skupaj in v celoti. Tá Biblía –
kasneje tá odpade, zamenjata se spol in število: postala je edninska beseda ţenskega
spola (iz mnoţinske srednjega spola) – pomeni pa knjiţica. Nastala je skupna knjiga,
Knjiga knjig. Na to opozarja ţe F. Schlegel (za A. W. Schlegla so kanonizatorji evropsle
literature Dante, Cervantes in Goethe), ki pravi, da je Biblija »sistem knjig« oz.
»absolutna knjiga, kjer se udejanja ideja neskončnosti.«

       1) Kanonizacija hebrejske Biblije

        Kaj pa o Bibliji pravi Biblija sama? V Drugi knjigi kraljev pravi, da so Knjigo
odkrili začasa vladanja kralja Jušije. Drugo pričevanje je iz 8. poglavja Nehimijeve
knjige, kjer ljudstvo prosi, naj se javno bere iz knjige postave (Pentatevh). Obe pričevanji
se nanašata na Toro, ki je bila prva kanonizirana. Kdaj so bili kanonizirani Preroki ni
znano, verjetno pa, ko so se Judje vrnili iz Babilona. V 2. stol. pr. Kr. Sirahe govori, da je
njegovo pisanje navdihnjeno, kot pri Prerokih. Če je navdihnjeno, je tudi kanonično. Ob
enem pa je to tudi dokaz, da so bili Preroki takrat ţe kanonični. Prevajalec Sirahove
knjige podaja delitev na Postavo, Preroke in Druge knjige (brez imena).
        Zunajbiblično pričevanje: Joţef Flavij je bil judovski patriot, ki se je boril proti
Rimljanom, bil kot ujetnik pripeljan v Rim, bil suţenj, nek plemenitaš mu je podaril
priimek in je postal zapisovalec zgodovine. On opravi delitev na Postavo, Preroke in še 4
knjige (hvalnice in moralna navodila). Čas pisanja je od Mojzesove smrti do



                                                                                            8
Artakserksesove vladavine (to je čas judovskega vračanja; Ezre je bil prvi). Flavij omenja
štiri lastnosti hebrejske Biblije:
1) boţanska avtoriteta – navdihnjenost,
2) omejeno število,
3) nastajanje samo v določenem času (za časa Flavija ne več),
4) njihovo besedilo je nespremenljivo.
         Judje Biblijo dokončno kanonizirajo v 1. stoletju, ko so jih Rimljani pregnali iz
Palestine v diasporo. V 90-ih letih je bil zbor rabinov (pripadniki verske stranke
farizejev), kjer so izvedli kanonizacijo. Rabini so v diaspori opravljali verski pouk in
urejali pravne zadeve. Pri kanonizaciji še posebej upoštevajo bogosluţje – zato so uvrstili
tudi Visoko pesem. Pod vplivom širjenja krščanstva so Judje izločili knjige, ki so samo v
grškem prevodu (Sptuaginta) in so bile pomembne za katolike.

       2) Kako je s kanonizacijo krščanske Nove zaveze?

Pisci so veljali za navdihnjene (»nošeni od Svetega duha«), a hkrati je »vse Pismo
navdihnjeno od Boga«. Torej so navdihnjeni tako pisci kot tekst. Na kanonizacijo
krščanske Nove zaveze sta vplivala dva dejavnika:
    1. prehod iz zvitka na kodeks
Grki so tekste zapisovali na papirus, Judje pa na ustrojene koţe, dolge 35 čevljev in
navite na palico. Obstajal je originalni oz. izvirni zvitek, ki je bil skrbno hranjen in
namenjen le prepisovanju. Prepisovalci so bili obrnjeni proti Jeruzalemu. Obrabljene
zapiske so hranili, nato pa jih zakopali v sveto zemljo. Nasprotno pa je imel kodeks ţe
materialno podobo knjige, listi so bili oštevilčeni in omogočal je hitro pomikanje med
knjigami.
    2. zapisovanje imen kot nomina sacra (sveta imena)
Npr. Jezus Kristus. To se je Judom zdelo bogoskrunstvo. Zapis brez samoglasnikov za
sveta imena so kristjani prevzeli od Judov.

      Obstajata zunaj- in znotrajzavezno pričevanji o kanonizaciji.
   1) Znotrajzavezno pričevanje: Drugo Petrovo pismo se sklicuje na Prvo Petrovo
      pismo in vsa Pavlova pisma – torej so ta ţe razumljena kot celota, na katero se je
      moč sklicevati.
   2) Zunajzavezno pričevanje: prihaja iz Aleksandrije od gnostika Bazilida
      (gnosticizem je heretična religija, ki zavzema tudi spoznanja iz grške religije,
      filozofije in bliţnjevzhodnih religij; je dualistično naravnan (razmerje med
      dobrim in zlim, svetlobo in temo), je religija odrešenja, ker človeku kaţe pot nazaj
      k Bogu, k gnosis – spoznanju od kod prihaja in kam gre). Bazilid je avtor razlage
      treh evangelije, opira se na Pavlova pisma in uporablja njegove obrazce
      (»…kakor je pisano…«).
      Drugo je Harmackova hipoteza (20. stol.), ki meni, da je kanonizacijo vzpodbudil
      gnostik Markíon (140, Rim). Markíon je bil zelo radikalen bralec Svetega pisma,
      ki je izločil celotno Staro zavezo, upošteval je samo Lukov evangelij in Pavlova
      pisma – in še tukaj izločil vse, kar se nanaša na Staro zavezo.




                                                                                         9
      Prvi seznam novozaveznih knjig je Muratorijev kanon (ok. 200), prvi poplen
novozavezni kanon pa je Atanazijevo pismo iz leta 367. Atanazij je bil škof v
Aleksandriji.

       3) Krščanske in hebrejske zunajkanonične knjjige

        Med njimi obstaja razlika. Za Jude so bile kanonične knjige, ki »umaţejo roke«
rabinu (samo za posvečene). Skrite pa so bile knjige, ki niso primerne za javno branje, jih
je pa dovoljeno brati. Izven kanona pa so heretične knjige, ki ji sploh ni dovoljeno brati.
Nekatere knjige so iz druge kategorije (skrite knjige) prešle v tretjo (heretične) – to so
knjige, ki so bile v Septuaginti.
        Kristjani so prepisovali tako knjige, ki so bile v Septuaginti, kot tudi tiste, ki
nikoli niso bile kanonizirane. Tako so bile tudi devterokanonične knjige, t.i. Cerkvene
knjige, primerne za branje v Cerkvi, ne pa tudi za utemeljevanje nauka. To so apokrifi.
        Nastajali pa so tudi novozavezni apokrifi – torej teksti, ki nikdar niso bili
umeščeni v kateri koli kanon. Za a) heretičnega velja Tomažev evangelij, ki je zgolj zapis
Kristusovih izrekov. V tem evangeliju je zapisano, da Kristus reče, da človek nosi boţjo
substanco, da ima iskro svetlobe. Drugi novozavezni apokrifi, ki b) niso spoznani za
heretične, se uporabljajo v bogosluţju in umetnosti (denimo slikarstvu). Tak je denimo:
1) Nikodemov evangelij, ki govori o Kristusovi poti v pekel, kjer zbudi Adama in
preroke; Jezus je iz pekla popeljal vse, ki tja niso prišli po lastni krivdi (o tem priča freska
v Hrastovljah). Dante v Komediji govori o tem, kako se je Kristus spustil v prvi krog
pekla in rešil »vse pravične Stare zaveze«.
2) Dela apostola Petra. V njih na začetku beremo o Petrovi tekmi s Simonom Čarodejem
pri ustvarjanju čudeţev. Simona sicer omenjajo ţe apostoli; torej je deloma kanoničen.
Nekanoničen je drugi del, ki Simona opisuje kot gnostika. Simon je od Petra ţelel kupiti
moč za izvajanje čudeţev – od tod izvira izraz simonija [trgovanje z duhovnimi stvarmi].
O tekmi med njima pričajo Dela apostola Petra. [Danilo Kiš: Simon čudodelac.]
Na koncu Del apostola Petra beremo o Petrovem begu iz Rima po Via Apia, kjer se sreča
s Kristusom. Peter ga vpraša: »Quo vadis, Domine?«. Kristus mu odvrne, da se gre še
enkrat kriţat namesto njega. Peter spozna svojo napako in se vrne v Rim. [H.
Sienkiewicz: Quo vadis?.]

       4) Kanonični in nekanonični evangelij

        Poročilo o Kristusovem vstajenju se pojavi tako v kanoničnih evangelijih kot tudi
v nekanončnem Petrovem evangeliju. Ta je bil odkrit kasneje od ostalih (v 9. st.), njegov
avtor ni Peter sam in je fragmentaren (pasijon).
        Analizirali bomo dva vidika vstajenja:
  a) po Pavlu (Pismo Korinčanom): vstajenje od mrtvih je odločilen dogodek, Kristus
        je središče zgodovine, ker je z njim nastopil kairós – čas odločitve. Premaganje
        smrti človeštvu odpre moţnost novega ţivljenja. Človek dobi moţnost postati
        Bog – posinovljenje. Gre za zrenje v Boga iz obličja v obličje.
  b) Vstajenje je ponaredek. Izhaja iz krščanstva, a ga hoče zrušiti. Zagovornik takih
        trditev je Reimarus (18. st.): Obrambni spis za razumne častilce Boga. Spis objavi
        Lessing. Gre za racionalistično kritiko evangelijev. Jezus je označen za mesijo,



                                                                                             10
       ker je v to prepričan sam in je v to prepričal učence. Učenci se ne morejo
       sprijazniti z njegovo smrtjo, zato njegovo mesijansko poslanstvo dopolnijo z
       vstajenjem.
       Pomembna je razlika med Jezusovim namenom in kasnejšim krščanskim naukom.
       Bultmann opozarja, da je vstajenje mit, ki je bil v antiki resnica, danes pa ne more
       biti več.

       Zakaj je bilo eno poročilo o vstajenju sprejeto, drugo pa ne? Moţni so trije
dejavniki:
    1) Petrov evangelij prezgodaj naznanuje racionalizem (ni vere v vstajenje),
    2) Vključuje gnostične nauke,
    3) Sam prikaz dogodka (literarna razseţnost).

            Markovo poročilo o vstajenju – Evangelij po Marku (glej list!)

        Prazen grob odkrijejo ţene, ki o tem nikomur ne povedo, ker se bojijo. V grobu
sedi mladenič [neanískon] – angel. Ta beseda se omenja ţe v Stari zavezi. Kot angel je
neprepoznan, je kot človek. Ima belo oblačilo (kot angeli). Marko takšnega mladeniča ţe
omenja v vrtu Getsemani, ko Jezusa zapustijo vsi, razen mladeniča.
        Kermode (ang. lit. zgo. 20. st), meni, da so moţne tri razlage:
        - mladenič je lahko Marko (neustrezna razlaga),
        - lahko gre za vnos realističnega detajla; fikcija, ki bi nas prepričala (neustrezna
            razlaga,
        - gre za navezavo na Staro zavezo:
                o Joţef pri Putifarju (zapeljuje ga njegova ţena – se ji iztrga iz objema, a
                     pri njej pusti oblačilo, kar preslepi Putifarja),
                o Amonova knjiga: »Najpogumnejši junak bo moral beţati gol.«
        V tem smislu lahko Markov zapis označimo za razlagalnega: Stara in Nova
zaveza se dopolnjujeta. Tako je tudi ţe Adam Kristusov týpos (oba v sebi zdruţujeta
ţivljenje in smrt). Dogodek iz Stare zaveze napoveduje novozaveznega.
        Torej gre vedno za istega mladeniča – tako v vrtu kot v grobu. Vsakič nosi belo
oblačilo, syndón, ki hkrati pomeni tudi mrtvaški prt. Mladenič iz vrta je napoved
Kristusovega pobega iz groba, v katerem bo ostal le syndón. To nas uči, da moramo
Biblijo brati kot sistem.

[
            Lukovo in Janezovo poročilo o vstajenju

       Luka opiše, da za ţenskami pride Peter, ki najde samo povoje. Janez pa pravi, da
za ţenskami pride Peter s še enim učencem in najde povoje (teh Marko ne omenja).
                                                                                           ]

       Markova literarna pretanjenost se kaţe v tem, da ta epizoda napoveduje
pomemben dogodek. Vezni člen je syndón. Poročilo se konča abruptno, nenadno –
ţenske se bojijo. Evangelijski začetek in konec sta močno kontrastna (začetni cressendo
in molk na koncu).



                                                                                         11
       Markov prikaz kaţe znamenja dogodka (odvaljena skala, mladenič…), ne pa
dogodka samega. O samem dogodku niti ni dokazov; vstajenje je nepredstavljivo. Odziv
udeleţenih je čudenje in strah.
       Marko je evangelist vstajenja – s tem se evangelij konča. Markov simbol je lev, za
katerega se po tradicionalnem prepričanju verjame, da se rodi mrtve, tretji dan pa oţivi.

            Petrovo poročilo o vstajenju – Evangelij po Petru; fragment (glej list!)

         Po odlomku (ki je na listu) sledi obisk očividcev pri Ponciju Pilatu, ki mu povejo,
da je bil Nazarečan res Boţji sin. Iz strahu se odločijo, da Judom tega ne bodo izdali. Ko
nastopi jutro, se Petrovo in Markovo poročilo ujemata.
         Peter govori o »Gospodovem dnevu«, čeprav je bila noč. S tem misli na dan
sodbe. Opisuje sam potek vstajenja, dogodek sam: dva sta podpirala tretjega, ki je bil v
sredini. Telo Jezusa je izmučeno – torej se zdi bolj postavljanje na noge, okrevanje kot
vstajenje. Peter govori o nenavadnih višinah glav, kar se ne pojavlja nikjer v izročilu.
Namreč, kjerkoli se pojavi angel, ima človeško podobo in proporce.
         Petrov evangelij je prikaz dogodka samega, ki vstajenja ne problematizira in ne
kritizira. Prikaz poteka v trdilnem naklonu, brez vsake modalnosti (ni sintakse kot: bilo je
videti, zdelo se je…), pripovednik je vseveden. V Petrovem evangeliju vstajenje ni
vprašljivo. Celo očividci (poleg vsevednega pripovedovalca) so prisotni. S tem, da je
pripovedovalčeva perspektiva še širša od doţivljanja prič. [do sem sprintano!!!]
         Čeprav so očividci prisotni, pa Petrov evangelij ne pove, kako so dogodek videli.
Vseeno dogodek vidimo cel, razen dogajanja v grobu.

        Problem vstajenja v tem evangeliju je, da ni prikazano kot preseganje naravnega;
za okvir popači. Okvir naravnega popači Kristusovo vstajensko tele, ki ni več človeško,
kot je bilo, ko je učil in ko je bilo kasneje, ko se je prikazoval učencem.
        Vstajensko telo z glavo do nebes je za nas sporno – pa je bilo tudi za zgodnje
kristjane? Vse lahko razumemo kot metaforo hierarhije bitj, katere tertium comparationis
(vezni člen) je velikost – višja glava meri na višji poloţaj v nebeški hierarhiji. Ta
metafora je predhodnica analogia entis – analogije bivajočega. Ta nauk govori o
ontološkem stanju bitja glede na oddaljenost od Boga. Najdlje je neţivo, višje je ţivo,
najvišje je ţivo z umom (človek).
        Glave niso povečane zato, ker bi jih očividci videli kot take, saj se pripovedovalec
izogne njihovi sodbi tako, da z nevtralne pozicije poroča v tretji osebi.
        Navkljub tej metafori pa so povečane glave sporne. Delujejo kot pretiravanje.
Metafora namreč deformira telesa angelov in Kristusa in s tem poseţe v naravni okvir.
Nadnaravni dogodek v pripovedi pa vedno izkrivlja naravni okvir. Bistven problem pri
tem pa je dejstvo, da je naravni okvir pripovedi zagotavljal resničnost in verodostojnost,
ki pa jo Petrov evangelij razbije na nenaravnost in fantastičnost. Ta zlom naravnega
okvira pa ima še hujše posledice: bralca navda z dvomom tudi o preteklih dogodkih in
dogodkih, ki bodo še sledili.

        Todorov meni, da je okvir naravnega prisoten, dokler še verjamemo, da je
mogoče, da se je vse res zgodilo. Ko to vero izgubimo in si dogajanja več ne moremo
razloţiti, gre za fantastičnost in čudeţnost.



                                                                                         12
       Če smo do Petrovega evangelija literarnokritični, lahko rečemo, da je pisec ţele
dogodek prikazati mogočno, a je v tej ţelji zašel v fantastično. Tako so si ta evangelij
lahko razlagali ţe zgodnji kristjani.



PRIKAZOVANJE BOGA
        Biblija za prikazovanje Boga uporablja človeško podobo – antropomorfizem.
Pogosto gre za prikaz zgolj enega dela telesa, denimo roke. O iztegnjeni roki, ki bo
udarila Egipt je govora v Drugi Mojzesovi knjigi. Bog Mojzesu reče: »Iztegnil bom svojo
močno roko in udaril Egipt…«, »…z močno roko prisilim faraona, da vas izpusti. Mojzes
nato ljudstvu reče: »Z močno roko vas je Gospod izpeljal od tod…« in nato Bogu: »…ki
si ga izpeljal iz egiptovske deţele z močno roko.«
        Takšno prikazovanje Boga je antropomorfizem. Zanimivo pa je, da se pojavlja
ravno roka. Zakaj ne denimo metla? Roka velja za ud najvišje duhovne sile in je tudi
»vsestransko uporabna«.
        Metafora »Bog drţi roko nad Izraelci« pomeni, da Bog pazi nanje, jih vodi in da
jim pomaga, ko so v stiski. Z roko je tudi prikazano boţje delovanje – ne pa Bog sam!
Bog je vedno prikazan skozi delovanje. V Bibliji nima podobe oz. lika. O tem govori tudi
zapoved: »Ne delaj si boţje podobe!«
        Neposredno prikazan je le dialoški pogovor z Bogom, nikdar pa dejanje Boga ali
celo Bog v delovanju samem. Neposredno je prikazan le glas Boga, ne pa tudi njegov lik.
Prikazan je kot tisti, ki deluje, ne pa tudi v izvrševanju kakega dejanja. Boţji glas
nadomesti njegov lik.

            REBELAIS

        Rebelais (16. st.); zadnji del Gargantue in Pantagruela je končal nekdo drug po
njegovi predlogi. Prva knjiga je Pantagruel, druga pa je kronološko zgodnejša, govori o
Gargantui, Pantagruelovem očetu. Zato sta v zdruţeni varianti dela zamenjana. Osrednja
fantastična prvina obeh je velikansko telo obeh glavnih junakov. Ta prvina je močno
povezana z Biblijo – Biblijo parodira.
        Po Lefrancovem mnenju je delo tako prikupno ravno zaradi biblične parodije in
razsvetljenske racionalnosti z ateizmom.
        Auerbach pa trdi, da Rebelaisovo pisanje izhaja iz sproščene poze do krščanstva,
ki se še posebej kaţe z »zmagoslavjem telesa«. Telo je prikazano nasilno, brez sramu in
tudi opolzko. Seveda Rebelais ni prvi, ki »osvobodi telo«, to se zgodi ţe v srednjem
veku, vendar pod vidikom minljivosti in umrljivosti. Pri Rebelaisu pa je telo prikazano v
ekspanziji.
        Bahtin govori, da je Rebelaisova drţa drţa smeha. Smeh je tiso, kar je človeku
najlastnejšega. Rabelaisov roman je neke vrste utelešenje Bahtinove teorije romana (kot
je Don Kihot utelešenje Lukácsove teorije romana). Bahtin meni, da smeh tega romana
izhaja iz ljudskega karnevala, kot tudi večglasnot (roman ima več pripovednih
perspektiv) in mnogojezičnost (v romanu različni glasovi govorijo različne jezike). V tem
romanu so prisotne vse plasti jezika – od argoja do strokovnega. Za Bahtina je


                                                                                      13
Rebelaisov roman vrhunec komičnega v evropski literaturi. Po tem romanu naj bi
komično zdrsnilo na niţje literarne zvrsti.
         Parodičnost na Biblijo in njene apokrifne dele je enkrat bolj vidna, drugič manj:
    1. Parodija:
Pantagruel krene na boj, Epistemon (P. prijatelj v boju) v tem boju umre – a nato ustane
od mrtvih, saj ga obudi P. učitelj Panurg (to ime pomeni nekako vsemogočni). Episetmon
nato govori o svoji poti v pekel, kjer je res lepo in pove, da so hudiči fantje od fare
[navezovanje na nekanoničen Hieronimov evangelij].
    2. parodija;
V prvem delu romana beremo, da je Gargantua bil v materinem telesu 11 mesecev. Rodil
se ji je skozi njeno levo uho [seveda parodija na Marijino brezmadeţno spočetje; o tem
poroča evangelist Luka, ki pravi, da se je spočetje zgodilo med oznanjenjem – ker je
spočela skozi uho, bi morala tudi roditi skozi uho; pridigar Bernard govori o tem, da je
hudič v obliki kače je skozi uho zastrupil Evo, protistrup pa je Bog; Gabriel pa je skozi
uho oplodil Marijo;
Rebelaisovo rojstvo skozi uho je aluzija oploditve skozi uho. Aluzija je navezava nečesa
iz teksta na nekaj, kar je izven tega teksta, gre za neko igrivo pribliţanje ali variacijo na
motiv. V tem primeru je aluzija tudi parodična.]
    3. parodija
V romanu beremo o svetu v velikanovih ustih. Virov za to parodijo je več:
         a) srednjeveška ljudska knjiga o velikanu Gargantui,
         b) sirijski pisec Lukiani, glavni predstavnik druge sofistike, bleščeč stilist, kritik.
Njegovo največje delo so Resnične pripovedke, kjer morska pošast poţre ladjo, v njenem
ţrelu golta pa so skale, gozdovi…
         Rebelais je vzel dve literarni predlogi, svet v ustih pa poimenoval Novi svet – to
je pisal malo po odkritju Amerike. Novi svet je v bistvu ţe stari svet. Pripovedno
dogajanje ima dve plati: resnično (Francija) in fantastično (velikanova usta).
         c) Mojzesovo poročilo o stvarjenju sveta. 19. stoletje je bil čas literalizma, torej
dobesednega branja Biblije. Geneza je bila jabolko spora med znanstveniki in Cerkvijo.
A. Huxley se je zapletel v polemiko z nekim škofom, ker je opozarjal na spoznanja
biologije. Škof mu je odvrnil, da je Bog ustvaril tudi fosile.
         Ključ za razumevanje Geneze ponuja filozof in hermenevtik Ricoer. Opozarja, da
obstaja diskontinuiteta med časom stvarjenja in časom poročanja o njem. Piscu geneza
sama ni bila na voljo, na voljo pa mu je bilo izročilo vmesnega časa. Torej ima tekst dve
izkušnji: 1) piščevo in 2) izročilno. Kako torej ta tekst razumeti? Problem je avtentičnost
– je to, o čemer pisec govori dejansko res? Ricoer meni, da je avtentifikacija mogoča le
ob religiozni predpostavki; torej, če tekst govori o začetku, tedaj je v tem tekstu tudi
začetek sam.


Veliko manjka!



LITERARNOST BIBILIJE – Biblija kot literatura


                                                                                             14
       V antiki velja, da je Biblija nevezano besedilo, proza.

            PARALELIZEM ČLENOV (paralelismus membrorum; 18. st.)

        Paralelizem členov je odkril Robert Lowth, o čemer je poročal v knjigi O svetem
pesništvu Hebrejcev. Menil je, da je s tem odkril bistveno značilnost bibličnega pesništva,
v resnici pa je odkril bistveno značilnost bibličnega sloga nasploh.
        Paralelizem pomeni ujemanje verza oz. vrstice z drugim verzom oz. vrstico.
Paralelni vrsti imata tako podoben, enak ali nasproten smisel ali slovnično obliko.
Ujemanje poteka tako na semantičnem kot slovničnem nivoju, meni Lowth. Besede so
vezane na vzporedni način.
        Paralelizem v antiki ostane neopaţen. Krščanstvo ga ne obravnava kot pesniško
figuro (denimo kot metrum), pač pa kot retorično figuro.
        Paralelizme po Lowthu lahko skrčimo na tri:
        1. SINONIMNI PARALELIZMI – gre za morfološko ujemanje (samostalniki
            v vrsticah so v parih, enako glagoli, gre za sintaktično in semantično
            ujemanje):
            Iz 51,6
            Kajti nebo bo izginilo kakor dim,
            zemlja bo razpadla kakor obleka.

       2. ANTITETIČNI PARALELIZMI – pmena se ujemata v tem, da sta si
          nasprotna; sicer je stavek nesimetričen:
          Ps 147,6
          Gospod podpira ponižne,
          krivičnike ponižuje do zemlje.

       3. SINTETIČNI PARALELIZMI – Začetek prvega člena se ponovi na začetku
          drugega člena; stavka sta deloma simetrična:
          Ps 96,1
          Pojte Gospodu novo pesem,
          pojte Gospodu, vsa zemlja.


        James Kugel meni, da so se rabini ustrašili, da bi ljudje mislili, da se v Biblija
ponavlja, zato so opozarjali, da ima v paralelizmu vsaka vrstica svoj pomenski obseg.
Spodnji paralelizem razloţijo takole:
        5 Mz 33,10
        Jakoba učijo tvojih odlokov
        in Izraela tvoje postave.
        Pravijo, da se odlok nanaša na ustno prenašanje, medtem ko se postava nanaša na
pisno fiksacijo.

            Pesništvo v Bibliji




                                                                                        15
        Da gre za pesem, je lahko izraţeno ţe v naslovu (denimo Visoka pesem ali
Psalm), sicer pa Biblija ne pozna besede za pesništvo v celoti.
        Grško pojmovanje pesništva: poiesis pomeni proizvajanje, ustvarjanje (verzov);
Platon v sokratičnem duhu pesništvo razume kot oblikovanje zgodb oz. prestavljanje
zgodb v verze; Aristotel meni, da metrum ne določa pesništva, da je odločilna mimesis.
Nasploh velja, da je pesniški govor v grškem pojmovanju ujet v metrum. Paralelizem je
zato preveč ohlapen, da bi ga sploh opazili.
        Pojavila se je tudi t.i. metrična hipoteza. Filon Aleksandirjski namreč meni, da
biblični pisci pišejo v mnogih merah in melodijah, torej v metrumu. Joţef Flavij
ugotavlja, da sta Mojzesovi pesmi zapisani v heksametrih, v Psalmih pa opazi tri- in
pentametre. Njegova misel vpliva na cerkvene očete.
        Do renesanse je veljalo, da so Grki sprejeli modrost, metrum, trope in figure od
Judov. Vendar pa kristjani Grkov nimajo za predhodnike. Veljalo je, da je tisto, kar pride
prej, boljše.
        Hieronim o metrih v Bibliji piše v Uvodu v Jobovo knjigo. Meni, da se verzi v
Bibliji začno z Jobovo knjigo (in sicer v daktilu in spondeju) in da je dolţina vrstic v tem
delu regularna.
        Nasprotna hipoteza pa trdi, da biblično pesništvo temelji na ritmu (in ne metru).
Ta je nastala v renesansi, ko so opaţali podobnost bibličnega pesništva z ljudskim.
Deloma ta hipoteza izhaja iz Hieronima, saj trdi, da obstajajo tudi stopice z enakim
trajanjem in ritmom. Hieronim je opazil, da so v Jobovi knjigi različne stopice, ki nimajo
enakega števila zlogov, ampak enako trajajo. Zato v nekaterih vrsticah čutimo ritem, ki
pa ne nadomesti metruma (kadar je ritem, so stopice neregularne).
        V srednjem veku se je ritem pojavljal v ljudskih pesmih.
        V renesansi ritem pomeni enako število zlogov v vrstici (silabična verzifikacija).
V renesansi je tudi padla teza, da je Biblija napisana v nekem antičnem metrumu.

       Lowth trdi, da je metrum v Bibliji izgubljen. Iizhajal je iz dejstva, da nam ni
znano, kako se je Biblija v stari hebrejščini izgovarjala (ker samoglasniki niso zapisani ni
znana kvantiteta – trajanje zlogov). Po drugi strani pa je ugotovil, da pralelilizem
povezuje povedi in s sklepanjem misli označuje konec in začetek druge povedi, kar kaţe
na pesniško graditev. Lowthu je paralelizem dokaz za izgubljeni metrum. Meni, da je bil
metrum v stari hebrejščini stalen, paralelizem pa ni.
       Iz tega izhaja, da paralelizem členov ni strukturno načelo bibličnega sloga.

        G. B. Gray preučuje oblike hebrejskega pesništva. Trdi, da je paralelizem v Bibliji
regularen, stalen. Paralelizem po njegovem mnenju daje tudi nek red, pravilo. Zanj je
paralelizem sistem bibličnega pesništva, nekakšen nadomestek za metrum. Vendar se
paralelizem ne pojavi v vsakem verzu – zato ni regularen.
        Zahteva po regularnosti pa izhaja iz Zahodne metrike, ne Biblije, meni kritika na
Grayev račun. Paralelizem se od stopice razlikuje ravno po tem, da ni nujen v vsakem
verzu – stopica seveda je. Gray in njegovi nasledniki torej bolj sledijo Zahodni metriki,
kot pa Bibliji sami.

            KRITIKA LOWTHA




                                                                                         16
       Pri Lowthu je sporna trodelitev paralelizmov. Delitev na različne paralelizme
namreč le-te v celoti zastira. Lowth je vzporednost opazoval na različnih ravneh:
gramatični, pomenski, poloţajski, ko pa je izvedel trodelitev, je vse tri različne ravni
postavil na temelj ene: na semantično raven.
       Posebna kritika gre t.i. sinonimnemu paralelizmu, katerega ime vzbudi predstavo
o ponovitvi iste misli z drugimi besedami. Gre za istočasno soimenovanje iste stvari z
drugimi, a isto pomenjujočimi besedami. Vendar istočasnost ni resnična. Denimo verz:
»Savel jih je pobil 1000, David 10.000.« Savel in David nista istočasna.
       Torej ne gre za hkratno poimenovanje stvari s sinonimi, pač pa za sledilno
poimenovanje.

            SEKVENCA

       Lowth je odkril najočitnejšo manifestacijo dvodelne stavčne strukture v Bibliji.
Kugel pa meni, da je od paralelizma členov v hebrejski literaturi še pomembnejša
sekvenca:
       poved 1 / premor / poved 2 // daljši premor //

        Kugel torej meni, da je tipična struktura hebrejske literature torej dvodelna
vrstica, za katero je značilno: 1) sledenje (nehkratnost) in 2) povezava 2. člena s 1. (to je
»srce« paralelizma). Oblike navezave 2. člena na 1. so zelo različne:
        - 2. člen lahko 1. nadaljuje,
        - lahko ga nasprotuje,
        - lahko ga potencira,
        - vsekakor in nujno pa 2. člen 1. sekundira.

       Sekvenca je stalen pojav, vendar pa je sestavljena iz dveh delov, ki nista
regularna. To pa je zakrivalo metrično pojmovanje: ker nista dva enako dolga dela:
       ___ I ___ II, ampak krajši in daljši: _ I ___ II, ali daljši in krajši: ___I_II.

       Sekvenca je pogostejša od paralelizma. Paralelizem členov se pojavlja tako v
pesniških knjigah Biblije, kot tudi v pripovednih, vendar pa v nobenih ni nujen oz.
regularen. Razlika je le v kvantiteti pojavljanja – več primerov je v pesništvu.
       Biblični paralelizem je močno vplival na nastanek svobodnega verza v modernem
pesništvu. Po Lowthu je paralelizem kakršno koli ujemanje – to pa je značilno tudi za
svobodni verz. Le-ta v tem smislu vendarle ni povsem svoboden; verz ne more biti
povsem amorfen – ujemanje je nujno.



VPLIV BIBLIČNEGA SLOGA NA EVROPSKO
LITERATURO

   o OSSIAN – prva imitacija bibličnega sloga v evropski literaturi



                                                                                          17
        MacPherson se je izdajal, da je izbral Ossianova (legendarni keltski vojščak) dela
Fragmenti starega pesništva, Fingard in Témora, ter jih prevedel. Nad Ossianom se niso
navduševali le Škoti, pač pa tudi Goethe, Herder in Schiller.
        Ob občudovalcih pa so se pojavili tudi dvomljivci. Eden teh je bil Samuel
Johnson (ang. lit. krit.). Leta 1905, po MacPhersonovi smrti so ugotovili, da Ossian ni
zgodovinsko izpričana osebnost. Ustvaril jo je MacPherson z zbiranjem ljudskega
gradiva, ki ga je obogatil s svojimi teksti.
        Slovenci so ta dela brali v nemškem prevodu, Denis pa jih je leta 1769 tudi
prevedel v slovenščino (v heksametre, s čimer je močno spremenil slogovno vrednost
teksta). Ossian je za Slovence pomemben zato, ker prevajalec bralstvo poziva k zbiranju
ljudskega gradiva. Pozivu se je odzval Marko Pohlin, nato Zakotnik, vpliva tudi na
Linhartove Blumen aus Kranj. Vodniku je Ossiana priporočil Zois.
        Ossianov odlomek (glej list!) najbolj spominja na Visoko pesem: moj ljubi, sin
griča (očiten hebrejizem), ljubi sledi beţečega jelena (V Viski pesmi je ljubi primerjan z
jelenom), ţenski glas išče svojega ljubega, »moj ljubi« je označen z »najlepši med
svojimi prijatelji«, kar je tudi v Visoki pesmi.
        Vendar vse te številne navezave iz tega kratkega odlomka niso tako pomembne.
Pomembnejše je dejstvo, da gre za prvo imitacijo bibličnega sloga v evropski literaturi. V
čem je imitacija razvidna?
        1) povedi v izvirniku so kadenčne – niţanje glasu; pred ločili so vednoenozloţne
            besede (tudi to ustvarja neko melodijo, ritem, čeprav ne gre za regularno
            pojavnost),
        2) povedi so kratke in ni podredij,
        3) slovnična oseba se menja; sicer ves čas govori ţenski glas, le da nekaj časa v
            drugi osebi, nekaj časa pa v tretji osebi. Menjavanje slovnične osebe je bilo
            znamenje vzvišenega sloga ţe v Bibliji.

           o ABRAHAM in IKONA SVETE TROJICE

        Menjavata se dva glasova (glej list!): pripovedovalčev in Abrahamov. Oba pa
govorita v isti osebi. Govorita o eni osebi (Gospod) ali o treh osebah (trije moţje).
        Na to se navezuje ikona Svete trojice: trije moţje obiščejo Abrahama kot trije
angeli, tri osebe troedinega Boga. Situacija je prikazana brez Abrahama in Sare. Na desni
je Sveti duh, na levi je Sin, v sredini pa Bog oče.



VPLIV MODERNE LITERATURE NA BRANJE BIBLIJE
       Laurence Sterne je avtor Pridig gospoda Joviga, ki so nastale med 1760 in 1766.
Delo je izredno brano; način pisanja je nelinearen in nefabulativen. Sterne je postal pisec
romanov, prej pa je bil pridigar.
       Pridiga o levitu in njegovi prileţnici (glej list!): vzklik »Prileţnica!« ni avtorjev,
kar je čudno, saj so pridige navadno monološke. Je izraz presenečenja in moralnega
ogorčenja. Vzklik prihaja od nekega drugega glasu. Vzkliku sledi pomišljaj s katerim se
glas zamenja – nadaljuje pridigar. »You will say…« je nagovor, ki se obrača na


                                                                                          18
poslušalce in jim prihaja nasproti (do te točke lahko pridejo poslušalci sami, če opustijo
moralne redsodke). Nato pa sklep naredi pridigar sam (tega poslušalci ne zmorejo sami) –
a tudi pridigar ne govori sam, pač pa uporabi obrazec iz Knjige sodnikov, ki ga poda, kot
da ne gre za del svetega teksta, pač pa za ponotranjen sklep – zato obrazca tudi ni v
narekovajih. Pridigar torej za poslušalstvo naredi sklep.
        Posebnost je t.i. glas dobrega komentatorja. Dobri komentator je sodobnik in
moralist, vendar njegova morala ni biblična, pač pa sodobna.
        V petem odstavku na dan pride mnoštvo glasov, kateri govorijo samostojno –
znotraj poslušalčeve besede.

        Sterne uporablja polifonijo, več glasov, podaja več sklepov, pridigar dela sklepe
za poslušalstvo…. To so odstopanja od tradicionalne pridige. Večsmiselnost je v
tradicionalnih pridigah izhajala iz Svetega duha, v Sternevem primeru pa večsmiselnost
izhaja iz človeka.
        To je vpliv romana na branje Biblije. Ta vpliv traja še naprej (tu se šele
začenja) in postaja močnejši. Začenja se poglabljanje, psihologizacija pridige in biblične
pripovedi. To izhaja iz romana, kjer so dogodki posledice različnih psiholoških motivov –
motivirani oz. povzročeni pa so od človeka.




                                                                                       19

				
DOCUMENT INFO
Shared By:
Categories:
Tags:
Stats:
views:7
posted:11/24/2011
language:Slovenian
pages:19